Prihranki: Kam izginja naš denar?

Dom & Energija

-

01/09/2020

»Denar je sveta vladar,« je rek, ki nam je vsem zelo dobro poznan. Toda kdo je vladar denarju? Mi. Vsak zase je vladar svojega denarja in odloča o tem, kako ga bo potrošil oz. investiral. Ravnanja z denarjem (finančne pismenosti) se žal nismo mogli in se tudi ne bomo mogli naučiti v šoli, zato je omenjeno znanje treba pridobiti samoiniciativno.

Ali ste dovolj finančno pismeni?

Finančna pismenost je besedna zveza, ki se je mnogi prestrašijo oz. izogibajo, saj si pod njo predstavljajo vrsto zapletenih ali celo manipulativnih nasvetov. Toda treba se je zavedati, da že nekaj let živimo v dobi kapitalizma, kjer je potrebno ne samo osnovno znanje ravnanja z denarjem, temveč tudi finančna pismenost, ki nam pomaga tudi pri odločitvah o investiranju le-tega. Poleg tega smo se razvili v potrošniško družbo, ki kopiči vrsto stvari (izdelkov in storitev), s katerimi si bolj ali manj skušamo olajšati življenje. Dan za dnem smo na preizkušnji, kako bomo zapravili oz. investirali svoj denar.

Finančna pismenost zajema zelo široko vsebino veščin in znanja o ravnanju z denarjem, toda v osnovi se začne pri nas samih, našem načinu razmišljanja, stopnji odgovornosti ter ozaveščenosti in izobraženosti o financah. Če želite začeti s prvimi (osnovnimi) koraki na poti odgovornega gospodarjenja z lastnim denarjem, sledite naslednjim osnovnim korakom oz. nasvetom.

Kakšen odnos imate do svojega denarja?

Razmislite, kaj za vas pomeni denar. Kakšen odnos imate do njega in kakšna prepričanja, povezana z denarjem, gojite v svojih mislih. Namreč nemogoče je, da se podate na pot finančne pismenosti ob predpostavki, da je za vas denar nekaj slabega, ter željo po denarju enačite s pohlepom, požrešnostjo ali egoizmom. Denar sam po sebi ni zlo, kot mnogi radi poudarjajo, zli so lahko samo ljudje, če ga imajo. Denar (in kako ravnamo z njim) torej veliko pove o nas samih. Namreč razlogi, ki se skrivajo za željo imeti več denarja, so lahko povsem življenjski in pošteni, kot npr. bolj kakovostno življenje, skrb za zdravje in družino, pomoč otrokom pri osamosvojitvi, lepo življenje v pokoju, dobrodelna nota itd.

Ko ste pri sebi razčistili odnos in čustva do denarja, začnite opazovati sebe in svoje finance v prihodnjem mesecu. Spremljajte, kako in za katere stvari porabljate denar. Pri tem ne gre za to, da začnete omejevati svojo porabo, v tem trenutku zgolj opazujte in zapisujte. Zapišite vse stroške, ki jih imate vsak mesec (fiksne in spremenljive). Npr.: bivanjski stroški, stroški gospodinjstva, gorivo, telefon, zavarovanja, kredit itd. Opazujte se, kako razmišljate, ko trošite denar. Ali vas pogosto premamijo razprodaje, akcije in popusti? Kakšno je vaše razpoloženje, ko trošite denar? Samo opazujte se.

Naredite analizo odhodkov

Po končanem mesecu opazovanja ravnanja z denarjem naredite analizo, kako ste trošili denar in koliko vam je (če vam je) ostalo na koncu meseca. Na tej točki je zelo pomembno, da znate s svojim mesečnim prihodkom (plačo) ravnati gospodarno. Kaj to pomeni? Mnogo ljudi ob prejemu plače vzhičeno začne zapravljati, medtem ko za investicije konec meseca ne ostane nič več. Formula za gospodarno ravnanje gre takole:

Ob prejemu mesečnega prihodka najprej odštejete vse mesečne fiksne stroške (zavarovanja, kredit, bivanjski stroški, gospodinjstvo …), za tem odštejete mesečni znesek, ki ga namenjate varčevanju ali investiranju, in kar ostane, lahko zapravite za t. i. impulzivne nakupe.

S pomočjo te formule boste kar naenkrat ugotovili, da si želite vedeti več o finančni pismenosti, saj vas le-ta lahko vodi do bolj učinkovitega in gospodarnega ravnanja z denarjem.

V tretjem koraku je pomembno, da razmislite o svojih kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih želenih finančnih investicijah. Zapišite si jih za obdobje enega leta, 5 let in 10 let. Namreč: ko imamo jasno sliko svoje prihodnosti (novo stanovanje, hiša, lastno podjetje, izobraževanje …), laže ohranjamo dnevno, mesečno in letno disciplino pri gospodarnem ravnanju z denarjem. Poznati moramo svoj t. i. »zakaj«.

Za tem pripravite mesečni načrt, kako boste realizirali omenjene investicije. Bodite iskreni do sebe in ne prepuščajte svoje finančne prihodnosti usodi. Nikar se ne izogibajte odgovornosti z izgovori, da vi niste za finance ali pa da nimate znanja o njih. Začrtajte si jasne cilje in bodite disciplinirani. Učite se o finančni pismenosti. Berite knjige in članke o denarju, udeležite se kakšnega seminarja, začenjajte razumeti »igro denarja«. Predvsem pa spoznajte sebe, kakšen tip vlagatelja ste.

Kam odfrči največ denarja?

Zagotovo ste tudi vi že kdaj konec meseca zamišljeno zmajali z glavo in se spraševali, le kam je ta mesec izginil ves denar. Ne boste verjeli, vendar so mnoge raziskave pokazale, da največ denarja »odfrči« za malenkosti. Evro tu, evro tam in kar naenkrat smo pri koncu z mesečno plačo. Kako se temu izogniti? Z disciplino.

Namesto da v vsaki trgovini plačate vrečko (pa naj bo to samo 20 centov), se jo navadite nositi s seboj. Če obiščete samo 10 trgovin mesečno, je to 2 evra za vrečke na mesec, na leto 24 evrov in v 10 letih 240 evrov. Ko takole preračunamo, ni malo. Raje danes 240 evrov investirajte in naslednjih 10 let nosite s seboj svojo vrečko.

Namesto da obiskujete trgovine impulzivno, raje preverite, kdaj so v določenih trgovinah popusti oz. vaši izdelki znižani. Obiske trgovin načrtujte gospodarno. V trgovino hodite z nakupovalnim listkom in se osredotočite samo na to, po kar ste prišli v trgovino.

Če nakupujete z otroki, nikar ne dovolite, da vas izsiljujejo s stvarmi, ki jih oni želijo kupiti. Namesto nove igrače, s katero se bo vaš otrok igral eno uro na dan, nekaj dni, se z njim raje dogovorite za popoldansko igro z žogo, ki jo že ima doma. Druženje z vami in zabavna igra z žogo bosta zagotovo zanj in za vas cenejša in mnogo boljša izbira. Naj vam ta nasvet odzvanja v mislih predvsem v prihajajočem prazničnem mesecu.

Zgoraj naštete malenkosti in še mnoge druge vodijo do velikih rezultatov in nič drugače ni pri ravnanju z denarjem.

Kako ustvariti prihranke?

Težko, boste rekli. Toda z malo samoiniciative, discipline in jasnimi cilji tudi nemogoče postane mogoče. Pomembno je, da pri sebi jasno določimo prioritete. Kaj nam v življenju največ pomeni in čemu bomo posvečali največ pozornosti ter posledično tudi denarja. Ko imate jasno zastavljene cilje, za kaj želite varčevati, se lotite načrta, kje lahko prihranite denar. Mnogo ljudi pozabi, da namesto denarja lahko porabijo svoj čas. Samo vzeti si ga morajo. Poglejmo primere, kje s pomočjo vloženega časa lahko prihranite denar.

Varčevanje za pokojnino in življenjsko zavarovanje. Prej ko boste o tem razmišljali (pri 25 letih npr.) in ukrepali, manj denarja bo treba vložiti v ta namen. Izkoristite čas.
Hrana. Vsi vemo, da je zdrava (bio, eko …) hrana dražja od industrijsko pridelane. Namesto da se sprašujete, zakaj je zdrava hrana tako draga, se raje vprašajte, zakaj je industrijska tako poceni. Če ste malo nadarjeni za pridelavo hrane doma, zasadite svoj vrt s solato, paradižnikom, papriko in korenjem ter ponosno pridelajte lastno bio/eko hrano. Zakaj pa ne? Tudi peteršilj, bazilika in feferoni na balkonu ali okenski polici vašega stanovanja so lahko začetek.
Oblačila in obutev. Namesto da kupujete poceni oblačila za eno sezono, se raje lotite namenskega kupovanja kakovostnih oblačil za več sezon. »Nisem toliko bogat, da bi kupoval poceni,« je pregovor, ki je še kako na mestu v današnjem času. Zakaj bi vsako leto kupovali novo bundico za 40 evrov, kar v 10 letih nanese 400 evrov, ko pa stane zelo kakovostna puhovka, ki jo imate lahko 10 let ali več, že približno 200 evrov. Enako velja za obutev. Tudi izposoja oblačil je lahko način, s katerim se da privarčevati kar nekaj denarja.
Dopustovanje. Zakaj bi morali na dopust na višku sezone, ko so cene za nekatere destinacije tudi v nebo segajoče. Načrtujte dopust zunaj sezone in privarčujte tudi do polovico zneska, namenjenega za dopustovanje.
Prevoz. Če vaše delo ne zahteva terenskega dela ali dinamičnega delovnega urnika, čim večkrat uporabljajte skupinske prevoze ali v toplejših mesecih cenejše oblike, kot so kolo, rolerji, skiro … Ne samo da prihranite denar, lahko je tudi mnogo bolj zabavno.
Sam svoj mojster. Ta oblika prihrankov je v današnjem času najbolj redka. Ker danes kupujemo vse hitreje pokvarljive izdelke, se redko kdo odloči za popravilo obstoječega izdelka (stroja, naprave, pohištva …), saj ima na dosegu roke, da kupi novega. Toda samo z malo samoiniciative lahko poškodovan izdelek kljub vsemu sami popravimo, če se le da, in tako vsaj za nekaj časa, dokler se izdelek dokončno ne uniči, prihranimo za nakup novega.

O nasvetih za prihranek denarja bi lahko napisali celo knjigo, pa vendar iz omenjenega naslova velja omeniti le univerzalni nasvet: »Če nenehno kupujete stvari, ki jih ne potrebujete, boste kmalu morali prodajati stvari, ki jih potrebujete.«

In še za konec. Investicija v finančno pismenost in učinkovito ravnanje z denarjem se vam bo pošteno obrestovala. Ne podcenjujte vrednosti denarja, raje podvomite o svojih potrošniških navadah, in če se le da, nikoli ne bodite odvisni samo od enega vira prihodkov. Investirajte z namenom, da pridobite nove vire prihodkov, in tako obrnite »igro denarja« sebi v prid. Namesto da vi delate za denar, naj denar dela za vas. Morda več o tem v prihodnjem članku.

Lepi zobje določajo družbeni status

Zdravje & prehrana

Uršula Novak

-

01/09/2020

0

Ljudje so svojo vrednost in položaj skozi zgodovino izkazovali na različne načine: z živalskimi kožami, debelostjo kot dokazom obilja, zlatom in diamanti. Kar se tiče lastnine, se danes marsikdo baha z avtomobilom ali jahto ter nepremičninami. Na področju telesa pa velja biti vitek (debelost je, ravno nasprotno, danes bolj znak revščine), mladostnega in zdravega videza ter imeti lep nasmeh, Kar je višjim slojem dosegljivo brez težav, srednji in delavski razred pa si to bolj težko privoščita.

Izkazovanje družbenega statusa z zunanjo podobo se začne že v otroštvu in nadaljuje vse življenje. Otroci, ki prihajajo v šolo in vrtec v oblačilih dražjih znamk, se hitro ločijo od tistih, ki nosijo obrabljena oblačila, ki so jih »podedovali« od starejših sorojencev ali od otrok družinskih prijateljev. Enako je tudi z odraslimi: hitro se razbere, kaj si kdo lahko privošči in kakšen slog življenja ima. Okolica nas hitro »popredalčka« na podlagi tistega, kar je sprejemljivo za srednji in kar za višji razred. Z neizbranimi oblačili, neoriginalnimi čevlji, starim avtomobilom manj prestižne znamke, vonjem tobaka na oblačilih, obiskom frizerja na vsaka dva meseca in podobno vas bodo pripisali delavskemu razredu – in čeprav naj bi marsikje štele inteligenca ter druge sposobnosti, vam bo pot do uspeha otežena.

Žal je tako, da videz izdaja, koliko si lahko privoščimo, človeška narava pa ločuje in ocenjuje. In videz, s katerim bi lahko prišli dlje in višje, je pogosto odvisen od nečesa, v kar vlagamo premalo: od lepega nasmeha.

Zakaj ocenjujemo po videzu?

Vid je najbolj razvito človeško čutilo. Na podlagi informacij, ki nam jih posredujejo oči, dojemamo, razumemo in sodimo svojo okolico. To pomeni, da nas pogosto ne prepriča notranjost oziroma vsebina, temveč videz. V trgovini izberemo lepe, velike in svetleče pomaranče raje od majhnih, ki imajo na lupini kakršnekoli napake – na podlagi videza sklepamo, da so prve boljše oziroma bolj kakovostne, četudi to morda sploh ne drži.

Drugi razlog so vizualni mediji. Na televiziji in v revijah nam prikazujejo popolne ljudi, ki jih imamo zaradi videza tudi za uspešne in srečne. Ker smo zaradi družbenih medijev in lastnih objav tudi sami nekako postali javne osebnosti, si seveda želimo, da bi jim bili enaki. Tudi mi objavljamo svoje najlepše fotografije, s katerimi drugim sporočamo, da smo uspešni in srečni.

Od videza do sodbe

Vsi radi trdimo, da se ne oziramo na druge. Vendar vtisa, ki ga dajemo z videzom, ne gre zanemariti. Povezujemo ga z življenjskim slogom, iz katerega se razvijajo tudi druge domneve. Vzemimo za primer osebo s prekomerno telesno težo, ki pride na razgovor za službo. Prekomerna teža lahko v delodajalcu sproži domnevo, da kandidatu ni mar za svoje telo in urejenost, iz česar sklepa, da bo tudi pri delu nenatančen in malomaren. Hkrati bo pomislil tudi na to, da nezdravo življenje, ki se kaže z debelostjo, pomeni tudi z delom povezane težave: nezdrav človek je pogosto bolniško odsoten. In vrata do uspeha se zaprejo.

Pomen nasmeha

Slovenci nismo znani kot narod, ki bi bil radodaren z nasmeški. Precej drugače pa velja za Američane, pri katerih so široki nasmehi nekaj običajnega. Raziskovanje te njihove lastnosti je privedlo do povsem preproste sociološke razlage. V Ameriko so se priseljevali ljudje različnih narodov, ki so govorili različne jezike. Pogosto niso mogli komunicirati, nasmeh pa je bil edini način, da so drug drugemu pokazali naklonjenost.

Tudi pri nas pa nasmeh velja za način, s katerim pokažemo dobrodošlico in pripravljenost na sodelovanje. Pri poklicih, kjer gre za delo z ljudmi, brez njega ni uspeha – in če je nasmeh neprivlačen oziroma odbijajoč, nam ne bo prinesel prednosti v vzpostavitvi odnosa in prve komunikacije.

Od narave do estetskih posegov

Narava nas ne more narediti estetske v skladu s sodobnimi standardi. Vsakdo ima kakšno napako, zaradi katere se počuti manj zaželenega, to pa poskusimo odpraviti s pomočjo »zunanjih posegov«. Spomnimo se časov, ko so ženske nosile korzete, da bi stisnile svoj pas in tako poudarile boke, torej tisti del telesa, ki ga moški podzavestno povezujejo s plodnostjo. In danes ni prav nič drugače. Ko nam začne narava siviti lase, jih začnemo barvati, da bi ohranili mladosten videz, s tem pa ostali privlačni in zaželeni.

Tako medicinski kot kozmetični lepotni posegi nam omogočajo, da poskrbimo za telo v vizualnem smislu. Odstranimo maščobo, povečamo prsi ali zadnjico, zgladimo gube, očala zamenjamo za leče ali se odločimo za lasersko korekcijo vida, pobelimo in zravnamo zobe itd. Če si to seveda lahko privoščimo. Če sredstev nimamo, bomo zaradi videza deprivilegirani. In to se pogosto pripeti ravno zaradi nasmeha oziroma zobovja. Estetske zobozdravstvene storitve so drage in, kljub dobro zastavljenemu slovenskemu zdravstvenemu varstvu, dostopa do njih nima vsakdo.

Sodobna diskriminacija

Nekoč so ljudi ločevali glede na barvo kože, danes jih svet na boljše in slabše pogosto ločuje glede na nasmeh oziroma zobovje. Osnova je ista: ločevanje glede na zunanjost, ne na dejanske kakovosti posameznika. Raziskave v svetu že kažejo, da ljudje z lepšimi zobmi laže najdejo službo in tudi zaslužijo več, drugi pa jih dojemamo kot uspešnejše in bogatejše. Da je tako, se zavedamo tudi pri nas, zato je med slovenskimi starši vse več tistih, ki si želijo, da bi bili njihovi otroci upravičeni do zobnega aparata. Vedo namreč, da so v vrsto postavljeni zobje danes nekaj, kar pomaga pri uspehu. Prav tako se za ortodontske posege odloča vse več odraslih, narašča pa tudi število tistih, ki se odločijo za beljenje, luske, zobne prevleke … Nihče si ne želi biti diskriminiran zaradi svojega videza in nihče ne želi biti videti reven ali neuspešen.

Bančna posojila in dentalni turizem

Koliko stane lep nasmeh? Odvisno od tega, koliko popravkov potrebujete ter kako zahtevni so. Starši, ki želijo izboljšati nasmeh svojih otrok, a poleg estetskega za to ne obstaja tudi medicinski razlog, so pogosto presenečeni, da je treba za fiksni zobni aparat na obeh čeljustih plačati okoli tri tisoč evrov. Tudi najpogostejši posegi pri odraslih, na primer implantati, so precej dragi. In če se želite primerjati s tistimi, ki si lepe zobe lahko privoščijo, morate običajno dolgo varčevati ali pa na banki zaprositi za posojilo.

Zaradi visokih cen estetskega zobozdravstva pa se je razvil še en fenomen: zobozdravstveni turizem. V Slovenijo prihajajo tujci iz držav, kjer so zobozdravstvene storitve bistveno dražje, Slovenci pa se odločamo za obiske zobozdravnikov v državah bivše Jugoslavije, kjer so cene še nekoliko nižje. Vendar velja poudariti, da cena ne sme biti edino merilo pri izbiri. Precej pomembnejša je kakovost storitev, saj so v medicini vedno mogoči tudi zapleti.

Kaj pravijo zobozdravniki?

Odgovore sta zapisala Domen Gros, dr.dent. med. in Mateja Kovačič Gros, dr.dent.med. iz Zobozdravstva Gros iz Radeč.

Sodobno zobozdravstvo se ne ukvarja zgolj s preventivo in zdravljenjem, temveč tudi z estetiko. Največ je verjetno povpraševanja po protetiki, vendar so tudi drugi »lepotni posegi« vse bolj običajni. Kateri so najbolj razširjeni?

Res je. Največ povpraševanja je zaradi izboljšanja estetike v primeru manjkajočega zoba v sprednjem predelu čeljusti, ki je pri nasmehu in govoru vidna. Takšna situacija je rešljiva protetično s porcelanskim mostičkom ali z zobnim vsadkom. Prednost slednjega je, da je zobni vsadek samostojen zob in ni potrebno brušenje sosednjih, zdravih zob. Danes se v večini primerov vsadek lahko vstavi na nekirurški način, ki pacientu prihrani bolečino in oteklino.

Druga najpogostejša želja je poravnava zob z ortodontskim aparatom zaradi nepravilnega položaja zob. V današnjem času je možna poravnava zob v katerikoli starosti, vedno večje povpraševanje pa je po nevidnih snemnih ortodontskih aparatih (npr. Invisalign), s katerimi je mogoče rešiti skoraj vse situacije, uporaba pa je zelo udobna in estetska.

V primeru nepravilne oblike zob se situacija najpogosteje rešuje s porcelanskimi luskami, ki zahtevajo le minimalno brušenje, a imajo izreden estetski učinek – popravijo se oblika, velikost, barva in delno tudi položaj zoba.

Zaradi estetike in tudi zdravja pa je vse več povpraševanja po varni zamenjavi sivih amalgamskih zalivk z belimi.

Ne nazadnje pa je treba omeniti še beljenje posameznega ali vseh zob.

Imate občutek, da je želja po »popolnih« zobeh diktirana s strani medijev in posledica zgledovanja po znanih osebnostih? Za zobozdravnike so popolni zobje verjetno nekaj povsem drugega – ni nujno, da so snežno beli, da so povsem v ravni vrsti …

Po mojem mnenju imajo mediji velik vpliv na predstavo o tem, da so le snežno beli zobje zdravi zobje. Zobozdravniki na to gledamo drugače. Popolni zobje so za nas tisti, ki so čisti, brez kariesa, z zdravimi dlesnimi, barva pa je čim bolj naravna in se zlije z odtenkom kože človeka ter ne sije že na daleč iz ust. Kar se tiče položaja zob, je seveda dobro, da noben zob ne izstopa preveč iz zobne vrste, kajti v tem primeru je tudi čiščenje oteženo. Če pa so zobje le rahlo rotirani, so kriteriji za estetiko vsakega posameznika zelo različni. Nekaterim rahla asimetrija celo pristaja in jim daje individualen nasmeh.

V zadnjih letih imajo »selfieji« velik vpliv na odločitev človeka za estetske posege tudi v zobozdravstvu. Večinoma se torej sami motivirajo za spremembe na sebi, ko gledajo svoje slike na telefonih.

Prav belina zob marsikomu predstavlja težavo, saj je naravna barva sklenine rumenkasta ali sivkasta. Z njo marsikdo ni zadovoljen, zato se odloči tudi za beljenje. Vendar ima lahko predvsem domače beljenje, z izdelki iz drogerij, verjetno tudi neželene učinke?

Navadno je zdrava, naravna barva zoba v rumenkastem odtenku, ker skozi belo in zelo prozorno sklenino proseva rumen dentin. Če želimo posvetliti zobe, moramo torej beliti dentin skozi sklenino, za kar potrebujemo dokaj agresivna sredstva.

Pri večini izdelkov za beljenje zob, kupljenih npr. v drogerijah, so koncentracije belilnega sredstva zelo majhne in večinoma tudi rezultat ni dobro viden. Pri tistih izdelkih, ki pa imajo zadostno koncentracijo belila, pa lahko pride do večjih neželenih učinkov, ker je takšno beljenje nenadzorovano. Takšni učinki so poškodba dlesni, skeleči zobje zaradi poškodbe sklenine, neenakomerno pobeljeni zobje …

Zdravo zobovje bi moralo imeti prednost pred estetskim zobovjem. Danes vse več otrok in tudi odraslih nosi zobni aparat, četudi si ga je treba priskrbeti samoplačniško. Kakšen zamaknjen zobek seveda ni razlog, da smo upravičeni do ortodontskega zdravljenja na stroške zavarovalnice. Kdaj je to otrokom na voljo? Pri katerih težavah?

Zdravstvena zavarovalnica krije stroške ortodontskega zdravljenja otrokom do dopolnjenega 18. leta starosti, kar vključuje izdelavo ustreznega ortodontskega aparata, če ortodont pri osebi ugotovi srednjo, težjo ali zelo težko obliko nepravilnosti zob in čeljusti. Pravico do takšnega zdravljenja imajo tudi zavarovane osebe po tej starostni dobi, če je bila potreba po zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Na prvi pregled k ortodontu mora otrok torej priti do dopolnjenega 16. leta.

Kako težka je nepravilnost, ortodont določi na podlagi meritev. Te izvaja na modelu odtisov obeh čeljusti in s tem dobi vrednost Eismann-Farčnikovega indeksa (EF-indeks), ki mora biti večja od 15 točk, kar je pogoj za uveljavljanje te pravice in posledično začetek ortodontskega zdravljenja. Zato majhne nepravilnosti, ki jih opazijo starši, večinoma ne dosegajo teh 15 točk, saj so nepravilnosti, ki ovirajo govor, žvečenje, dihanje in normalno izraščanje zob, točkovane precej višje.

Zdravstvena zavarovalnica v primeru, da je oseba upravičena do aparata, krije le fiksni zobni aparat (zvezdice in kovinska žička) ali snemni aparat, ne krije pa nevidnega snemnega zobnega aparata.

Kateri estetski posegi so lahko koristni tudi z medicinskega stališča?

Najprej je potrebno omeniti menjavo sivih amalgamskih zalivk z belimi, ki pa mora biti opravljena na varen način, da preprečimo stik amalgamskega prahu, ki se sprošča pri odstranjevanju, z ustno sluznico. Amalgam vsebuje različne kovine, med drugim tudi živo srebro, ki se počasi nalaga v telesu in lahko predstavlja dejavnik tveganja za marsikatero kronično bolezen.

Vsekakor so luske ali prevleke dobra rešitev pri zelo občutljivih, obrabljenih ali poškodovanih zobeh. S tem jih zaščitimo, učvrstimo in hkrati estetsko izboljšamo.

Situacija, ko so zobje izrazito v nepravilnem položaju in je čiščenje le-teh zelo oteženo, lahko privede do kronične parodontalne bolezni in s tem dolgoročno tudi do izgube zob. Poravnava zob z ortodontskim aparatom, ki je v prvi vrsti estetska, tako pripomore tudi k lažjemu čiščenju in s tem k boljšemu zdravju dlesni. Marsikdo ne ve, da je vneta dlesen povezana s tveganjem za srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen, osteoporozo, bolezni dihal in za nizko porodno težo novorojenčkov.

Kar se tiče manjkajočih zob, pa so z medicinskega stališča bolj pomembni zadnji zobje (ki pri estetiki sicer ne igrajo tako velike vloge), saj v primeru, da jih nimamo, hrana ni dovolj zmleta in to privede do težav z želodcem oz. prebavili.

Kakšno je vaše mnenje o vplivu estetskega zobozdravstva na življenje ljudi? Pomenijo lepši zobje več samozavesti, boljše možnosti za zaposlitev in uspeh v nekaterih poklicih?

Če je človek zadovoljen s svojim videzom zob, bo sproščeno govoril in se smejal in bo deloval na okolico samozavestno. Posledično bo imel večje možnosti za uspeh na vseh področjih kot tisti, ki bo ves čas razmišljal o tem, da mora skriti svoje zobe pri govoru in nasmehu. Zobozdravniki torej lahko z estetskimi posegi zelo pripomoremo k samozavesti in uspehu posameznika, še posebej če je javna osebnost ali ima pri svojem poklicu veliko stika z ljudmi. Hkrati pa se nekateri ne zavedajo pomena zdravega nasmeha. Veliko časa in denarja nenehno vlagajo v izboljšanje svojega videza s kratkotrajnimi kozmetičnimi posegi (umetni nohti, trepalnice, pričeska …), ne poskrbijo pa za zdrav in s tem privlačen nasmeh, kar okolica zagotovo opazi. Saj poznate slogan: »Lep nasmeh je najlepši nakit.«

Preberite tudi:

Urejena otroška soba – čudež ali naša nova resničnost?

Dom & Energija

Bodi Eko

-

01/09/2020

0

Urejena otroška soba – čudež ali naša nova resničnost?

Nočna mora velike večine staršev je razmetana otroška soba. Soba, ob kateri dobimo občutek, da nam je vzgoja ušla izpod nadzora. Igrače vsepovsod, lego kocke, ki se že pregovorno vedno nastavljajo pod naše noge, barvice, nešteto majhnih delčkov, igračke iz jajčk, nalepke za albume iz trgovin, oblačila. Tu ena nogavica, tam nepospravljena rabljena oblačila, košček bonbona, zalepljen na rokavico.

Otroka, ki je starejši od treh let, petletnika pa sploh, pošljemo v sobo in mu naročimo, naj jo spravi v red. Otrok se upira, morda se dela celo loti, a nekje na sredi obupa.

Starši se sprašujemo, kako se izmotati iz tega, na koncu zberemo energijo in sami pospravimo sobo. Občutek krivde, ker smo popustili otroku, občutek krivde, ker je nastal tak nered, in sklepi, da bomo zdaj sproti pospravljali sobo in otroku privzgojili red.

Lahko urejanje sobe poteka še kako drugače? Le vprašanje časa je namreč, kdaj bo soba spet taka, kot je bila, če ne spremenimo nekaterih navad.

Sedem pravljičnih korakov za urejeno sobo

Stran z občutki krivde in nemoči

Prvi korak, ki ga je dobro narediti, je razmislek. Zakaj se počutimo krivi? Zakaj smo nemočni? Smo morda te vzorce prenesli iz svojega otroštva, so se tudi na nas starši jezili, ker sobe nismo pospravljali? Smo jim ugodili, se podredili in pospravili nered? Ne gre za to, da bi pustili vse v neredu, a morda je čas, da se vprašamo, kaj bi lahko spremenili. Zamislimo si neurejeno sobo, zamislimo si, kako jo vidi otrok. Še odraslemu je nered, ki je sčasoma zavladal v sobi, izziv. Sooča se z občutki krivde, nemoči, vdaja se obupu. Prvi korak je torej ta, da razumemo, da smo pred otroka postavili izziv, pri katerem potrebuje pomoč sočutnega odraslega.. Na neki način to vemo in na koncu sobo pospravimo sami. A kaj, ko je prej ali slej spet razmetana! In se spet vrtimo v občutkih krivde, nemoči, še sami težko zberemo energijo za ponovno pospravljanje. Je čas za drugačno pot?

Smo v našem domu prvi mi ali stvari?

Ko se bomo znova lotili popolnega kaosa, ob pospravljanju naredimo še analizo. Kaj otrok (ali mi) prinese v svojo sobo? Je vsak od teh predmetov dobil svoje mesto? Se moj otrok kdaj igra s to igračo? Kaj se zgodi z mini igračami, ki jih je dobil zraven revije ali sladkarij? Jih je bil vesel le takrat, ko jih je dobil, ali se z njimi igra? Zakaj ima v sobi zlomljen kipec in staro denarnico, ki jo je vzel pri babici? Če si ta vprašanja postavljamo, še preden vsi ti predmeti vstopijo v stanovanje, bomo morda uvideli, da je manj več. Videli bomo, kako vzgajamo potrošnika, kako smo se ujeli v past cenene poceni krame. Morda bolj pazimo pri stvareh, ki jih kupujemo zase, vsekakor pa otrok opazuje tudi naš odnos do stvari. Ali tudi sami kopičimo predmete, ki jih ne uporabljamo ali nam ne prinašajo estetskega zadovoljstva in so v okras našemu domu? Smo v domu prvi mi ali naše stvari?

Občutljivo obdobje za red

Medtem ko v naš dom vnašamo različne predmete brez pravega razmisleka, naš otrok srka naše navade in je v občutljivem obdobju za red. Dobra novica je, da to obdobje nastopi že okoli leta in pol in takrat smo glede malih igračk še zelo previdni, saj se zavedamo tudi nevarnosti majhnih delčkov, ki bi jih otrok lahko dal v usta in požrl. Slaba novica pa je, da v večini tega obdobja ne znamo izkoristiti in zaupati otroku, da je zmožen pospravljanja, če mu okolje prilagodimo. Oporo za to in nasvete lahko najdemo v pedagogiki montessori, zato svetujem, da si poiščemo literaturo in filmčke o urejanju okolja ter vključevanju otroka v dejavnosti pospravljanja. Tudi na uricah montessori za dojenčke lahko dobimo navdih, kako urediti okolje. Je otrok zmožen urediti sobo? Seveda je, če sledimo tudi naslednjim korakom in imamo zaupanje vanj.

Stran s plastičnimi škatlami

Vsaki stvari v sobi namenimo svoje mesto, če ji mesta ne moremo najti, je stvari v sobi verjetno preveč. Se bomo zatekli k velikim plastičnim škatlam, v katere bomo zmetali vse, kar otrok ima, ter jih skrili pod posteljo? Nikakor ne! Naredimo preizkus in v plastično škatlo vrzimo nekaj svojih knjig, dodajmo svoj lopar za namizni tenis, sestavljanko za odrasle s 1000 delci in igralne karte. Po možnosti naj kakšni delci sestavljanke pobegnejo iz škatle. Ker se ukvarjam s pospeševanjem zgodnjega razvoja jezika in spodbujanja razvoja otroških možganov, lahko povem, da posredno vnašamo kaos iz sobe tudi v otroške glave. Naj košarice in košare, manjše škatle in škatlice postanejo del otroške sobe.

Predmete zložimo smiselno po družinah. Otrok se tako tudi sam nauči razvrščati predmete v skupine, jih med sabo primerjati, navadi se iskati podobnosti in razlike. Tu se srečamo s sistemom NTC dr. Ranka Rajovića, ki klasifikaciji in seriaciji posveča veliko pomena. Za več informacij o tem, svetujem njegovi knjigi IQ otroka skrb staršev ter Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka, saj gre za sistem, ki staršem in otrokom resnično odpre obzorja miselnega razvoja. Če ne pospravljamo vsega v isti koš ali škatlo, veliko prispevamo tudi k razvoju jezika. Jezik otroka bomo veliko lažje in bolj sistematično gradili, če bomo v eno košarico položili plastične živali, v drugo oblačila za punčko, v tretjo pa kocke. Se nam zdi to zamudno, banalno, nepotrebno? Potem se vprašajmo, kako se počutimo ob veliki plastični škatli, polni raznoraznih predmetov, in kako, ko pogledamo polico s košaricami. Bo otrok na ta način lažje vrnil stvari na svoje mesto?

Pogled skozi otrokove oči

Nato poglejmo na sobo skozi otroške oči. Počepnimo! Kaj vidi otrok? Doseže vse police? Lahko odpre omare? Svetujem, da ima otrok v sobi odprte police, ki so na višini otroka, da lahko otrok igrače spet postavi nazaj. Tu se spet zgledujemo po okolju montessori, ki je znano po odprtih in dostopnih policah. Vendar to ne pomeni, da moramo imeti tudi doma na policah le materiale montessori, preden se odločimo za to, se pozanimajmo pri diplomiranih vzgojiteljih sistema montessori. Sama svetujem, da za začetek povzamemo sistem urejanja stvari na policah in nanje ne postavljamo materialov montessori, ki jih ne poznamo.

Oblačila

Za urejanje področja oblačil, oblačenja in izbire oblačil bomo verjetno potrebovali kar nekaj poguma. Navajeni smo namreč, da otroku starši pogosto še v osnovnošolskem obdobju izbiramo oblačila, tudi skrb za oblačila je večinoma na starših. Morda sicer otroka navajamo na to, da umazana oblačila pospravi v koš za perilo ali odnese do pralnega stroja, a tu se otrokova skrb zanje navadno konča. Se potem čudimo, da se zjutraj upira, ko ga oblačimo? Kaj nam s tem sporoča? Znam, zmorem sam in vem, kaj želim obleči. Če še nismo povesem prepričani, predlagam, da izbiro lastnih oblačil za kakšen dan ali dva prepustimo partnerju ali svoji mami. Smo zadovoljni z njegovo izbiro oblačil? S prepuščanjem izbire za oblačila otroku seveda ne mislim, da ima na voljo polno omaro oblačil za vse letne čase in namene.

Tudi sami se ob taki izbiri izgubimo. Omara z oblačili za določen letni čas naj bo na voljo otroku, oblačila pa zložena po kategorijah: hlače skupaj, majice skupaj. Da otroku olajšamo pospravljanje, mu lahko police označimo ali logično razporedimo. Spodnje hlače so na spodnji polici, skupaj z nogavicami. Sledijo hlače na srednji polici in majice in puloverji na najvišji. Če vidimo, da se otrok izgublja med številnimi oblačili, jih večino umaknemo na nedostopne police, pripravimo pa toliko, da bo imel izbiro. Si je danes oblekel kratke hlače, zunaj pa je mrzla zima? Poletne stvari naj pridejo na police šele, ko bo čas za to. Neprecenljivo je, da smo otroku pustili možnost izbire, s tem razvijamo veliko več kot le občutek za red. Razvijamo samospoštovanje, samopodobo, sposobnost odločanja in še in še!

Soba kot prostor miru in zavetja

Skozi prejšnje korake smo prišli do tega, da smo sobo uredili, otrok je dobil svojo vlogo v tej zgodbi, okolje smo pripravili tako, da ga je otrok zdaj zmožen urejati tudi sam. Pomembno je, da se v sobi od stvari premaknemo do ljudi. Objemimo otroka, preberimo mu pravljico, sam naj v sobo prinese predmete, ki ga bodo pomirili. Naj bo otrokova soba njegovo zavetje. V njej bo sam, ko bo želel biti sam, v njej bo z nami, ko bo čas za to. V burnih najstniških letih mu bodo temelji iz otroštva pomagali, da bo lažje odrasel. Takrat se bo spomnil na otroka v sobi in v sebi in preplavil ga bo občutek miru.

Preberite tudi: Feng shui in otroška soba

Umetnost dobrega pogovora

Osebna rast

Katja Z. Istenič, psihologinja in psihoterapevtka

-

31/08/2020

0

Se vam kdaj zgodi, da končate pogovor z neprijetnim občutkom, ne da bi vedeli, zakaj? Včasih je naš sogovornik lahko užaljen, čeprav to še zdaleč ni bil naš namen. Zgodi se lahko, da se povsem nenamerno sporečemo in niti ne vemo, kako je do tega prišlo. Na trenutke imamo lahko občutek, kot da bi z nekom v neki situaciji govorili popolnoma drug jezik.

Pogosto nas učijo, da so težave v odnosu posledica globljih vzrokov. Morda se dva, ki imata težaven odnos, razlikujeta po svojih prepričanjih in vrednotah. Mogoče izhajata iz drugačnega okolja ali pa imata nerazrešene vzorce iz preteklosti. Morda pa razlog za težave v njunem odnosu sploh ni tako kompleksen. Dve osebi imata lahko težave v komunikaciji preprosto zaradi različnih slogov pogovarjanja. Kar prva oseba izreče, druga sliši na drugačen način, kot je bilo mišljeno. Sporočilo, ki ga prva oseba torej pošlje drugi, ni vedno enako sporočilu, ki ga druga oseba prejme. Dobra komunikacije je več kot le posredovanje svojih idej nekomu, saj zahteva tudi razumevanje, kaj nam druga oseba želi sporočiti.

Kako lahko vemo, da nas nekdo posluša?

Poslušanje lahko kažemo na besedni ali nebesedni način. Besedne znake poslušanja izražamo preko različnih besed, s katerimi spodbujamo sogovornika h govorjenju. Te besede so lahko na primer: »aha«, »ja«, »razumem« in podobno. Nebesedne znake poslušanja pa izražamo prek govorice našega telesa, kot so prikimavanje, gledanje v oči, ustrezna obrazna mimika in podobno. Kadar oseba, ki ji nekaj razlagamo, ves čas pogleduje na uro, se zagleda v svoje nohte ali piše sporočilo po telefonu, imamo lahko občutek, da ne sledi temu, kar ji pripovedujemo. Podoben občutek imamo lahko tudi, kadar nas oseba le nemo gleda.

Kako poslušajo moški in kako ženske

Raziskave kažejo, da se moški in ženske pogosto razlikujejo v svojem načinu poslušanja. Ženske pogosto besedne in nebesedne znake poslušanja uporabljajo, kadar želijo sogovorniku pokazati, da ga poslušajo, medtem ko moški iste znake uporabljajo le, kadar se s sogovornikom strinjajo. Kadar žena recimo med pogovorom možu gleda v oči, mu občasno prikima ali uporablja besede, kot so »a tako«, »aja« in podobno, želi možu sporočiti, da ga posluša. Mož si njeno prikimavanje napačno razlaga kot strinjanje in je lahko pozneje precej zmeden, če žena izrazi svoje drugačno mnenje. Mož je lahko navajen med pogovorom molčati in se šele na koncu odzvati, kar pa si ona zaradi njunih različnih slogov pogovarjanja lahko razlaga kot nezanimanje in zavračanje s strani moža. Ni nujno seveda, da gre za moža ali ženo. Različne pogovorne sloge najdemo tudi med prijatelji, družinskimi člani, sodelavci in drugimi. Včasih je ženska tista, ki rada več govori, spet drugič je to lahko moški.

Ljudje se med seboj poleg poslušanja razlikujemo tudi v drugih vidikih pogovarjanja. Razlikujemo se lahko v hitrosti, glasnosti, razločnosti, uporabi tujih besed, uporabi kletvic pri govorjenju, ritmu govora, premorih med pripovedovanjem in podobno. Nekateri ljudje so v svoji komunikaciji bolj neposredni, drugi manj. Nekateri vključijo v svoje pripovedovanje mnogo podrobnosti, drugi povedo le bistvo.

Primer iz terapevtske prakse

Klienta, ki ju lahko zaradi varovanja njune zasebnosti poimenujemo Lara in Taj, sta bila poročena že nekaj let, ko sta prišla k meni na partnersko terapijo. Njun problem je bil, da sta se pogosto prepirala, ne da bi sploh vedela, kako točno so ti prepiri nastali. Lara je večkrat potožila nad tem, da se ji zdi, da je Taj sploh ne posluša, medtem ko je Taja motilo, da se Lara ne drži tistega, kar se dogovorita. Skrbelo ju je, da se bodo prepiri stopnjevali in da bodo ogrozili njun zakon.

Kmalu je postalo jasno, da je mnogo njunih prepirov posledica tega, da ne znata odkriti skupnega načina pogovarjanja. Lara je pogosto začela pogovore, medtem ko sta počela kaj drugega, npr. skupaj kuhala. Ob tem, ko sta opravljala različne aktivnosti, mu je pripovedovala, kako se počuti, in od njega želela slišati njegovo mnenje. Taj je takrat svojo pozornost usmeril na samo aktivnost in ni zaznal, da je Lari pogovor zelo pomemben. Po navadi ji je odgovoril s kratkimi stavki in o pogovoru ni veliko razmišljal, medtem ko je Lara menila, da sta se nekatere stvari med pogovorom dogovorila. Pozneje mu je očitala, da se ne drži dogovorjenega. Taj se je počutil napadenega in je imel občutek, da Lara mnogo skupnih odločitev sprejema sama.

Med kratko terapijo sta spoznala, da se pravzaprav ne znata zares poslušati ter sta se naučila, kako se resnično pogovarjati. Začela sta načrtovati čas za pogovor, ko sta bila oba zanj pripravljena in odprto naravnana en do drugega. Ugotovila sta, da s tem, ko namenjata pozornost svojemu načinu pogovarjanja, bolje sprejemata skupne odločitve ter se počutita bolj razumljena s strani partnerja.

Različni slogi pogovarjanja se z leti odnosa po navadi ne izboljšujejo sami od sebe. Ko pa razlike v komunikaciji, ki nam predstavljajo probleme, ozavestimo, nam te običajno ne povzročajo več večjih konfliktov. Za dobro komunikacijo je torej pomembno, da sami sebe čim bolje poznamo ter smo prilagodljivi v načinu izražanja.

Primeri:

Jaka, 43 let: »Moj šef je malo starejši gospod, ki je navajen zelo počasi in na široko govoriti. Pogosto mi daje dolga nepotrebna navodila, namesto da bi takoj prešel k bistvu. Velikokrat postanem nestrpen, saj zapravljam čas s tem, da ga poslušam, medtem ko bi lahko ta čas veliko dela že opravil.«

Anica, 29 let: »Ko sem prvič srečala moževo družino, sem bila prav šokirana. Pri nas doma smo bili vedno bolj tihi in smo vsi pozorno poslušali, ko nam je kdo kaj pripovedoval. Pri moževi družini pa so bili močno glasni ter so vsi govorili en prek drugega. Ko sem želela kaj povedati, so me pogosto prekinili in dokončevali stavke namesto mene. Pogosto so tudi preklinjali brez očitnega razloga. Sprva sem bila kar malo užaljena, nato pa sem spoznala, da to ni nič osebnega in da je to pač njihov način pogovarjanja. Zdaj še sama pri njih doma komu skočim v besedo, da lahko izrazim svoje mnenje.«

dr. Andrej Perko: Če nima partnerja, naj si ženska najde vsaj ljubimca

Zgodbe

Saša Bešter, novinarka

-

31/08/2020

0

dr. Andrej Perko: Če nima partnerja, naj si ženska najde vsaj ljubimca

Ton glasu daje vedeti, da je dr. Andrej Perko nepremakljiva avtoriteta, takšna, ki nas ne kliče v otroštvo, v vračanje nazaj, ampak nas priteguje v novo življenje, kjer ni prostora za omahovanje, negotovost in strah.

Na prvo žogo bi dejala, da ste izvirni prenašalec ne le sporočila, pač pa tudi duha pokojnega dr. Janeza Ruglja. Kaj pa pravite vi?

Večkrat sem že povedal, da poskušam socialno-andragoški metodi urejanja ljudi v stiski dr. Janeza Ruglja kar najbolj vestno slediti. Je pa res, da jaz nisem dr. Rugelj in da v odnos z ljudmi lahko vstopam samo s svojo osebnostjo. Seveda pa prek mene živi duh dr. Ruglja naprej pri ljudeh, ki pridejo k meni v terapevtsko skupnost.

Se vam zdi, da je sodobni človek v krizi?

Sodobni človek je v krizi in njegova kriza se še poglablja. V bistvu gre za temeljno izgubljenost, Viktor Frankl bi rekel, da se sodobni človek sooča z noogeno, bivanjsko praznino. Človek ne najde več smisla svojega življenja in živi samo še za umetne potrebe, ki mu jih vsiljuje sodobna družba oziroma interesi kapitala.

Bi lahko dejali, da živimo v narcistični kulturi? Zakaj je prišlo do tega? Kaj je značilnost narcistične kulture?

Da, živimo v narcistični kulturi. Že leta 1979 je Cristopher Lasch napisal knjigo Kultura narcizma, ki je bila pri nas prevedena šele leta 2012. Celotna družba in tudi posameznik v tej družbi ostaja na nivoju ugodja – primarnega narcizma in glede na družbene razmere niti nima potrebe, da bi to ugodje presegel in razvil čut za odgovornost, svojo vest. Ostane na ravni predipalcev, kot je to slikovito opisal Boštjan M. Zupančič v knjigah Prva od suhih krav, Tembatsu itd. Gre za temeljno nezrelost posameznika in celotne zahodne družbe.

Katere deficite v samopodobi ima danes povprečen Zemljan?

Niso vsi ljudje moteni oziroma prizadeti ali kako drugače patološki. Danes poudarjamo samo patologijo, se na neki način hranimo z njo. Kar poglejte časopise in druga sredstva javnega obveščanja. Novice o umorih, nesrečah, goljufijah, težavah itd. so vedno na prvih straneh in so najudarnejša tema vsakodnevnih poročil. Narobe je to, da o normalnosti, lepotah življenja in uspešnih zgodbah tako malo govorimo. »Normalnost« očitno ni več zanimiva, je dolgočasna. Narobe svet.

Kako je videti optimalna vzgoja?

Optimalna vzgoja je avtoritativna vzgoja. To pomeni, da oče in mati odigrata svojo vlogo v družini in v odnosu do otrok. Oče postavlja meje, oče vodi otroka v zunanji svet, kjer vladajo neke zahteve in pravila. Oče pripravlja otroka na realiteto življenja. Njegova glavna naloga je v tem, da odpelje otroke proč od matere, varnega družinskega ognjišča v svet.

Kaj je največ, kar lahko starša dasta otrokom?

Največ, kar lahko dasta starša otrokom, je ljubezen. Otroci, ki vsak dan vidijo in doživljajo starša, ki se iskreno ljubita, se spoštujeta, dobijo najboljšo popotnico za življenje.

Terapevt mora menda odigrati vlogo očeta. Kje pa je tu prostor za mamo?

Po besedah dr. Ruglja je lahko terapevt samo moški. Seveda v sistemu avtoritativnega vodenja, kar je ena od značilnosti njegove socialno-andragoške metode. Vendar je tudi res, da običajne modalitete psihoterapije delujejo popolnoma drugače in o kakšnem avtoritativnem vodenju ni pri tem niti sledu. Mati odigrava v družini ob avtoriteti moža in očeta pokrivajočo vlogo. Moža opozarja na njegove morebitne napake, preveliko grobost ali kaj podobnega post festum, na samem in nikoli pred otroki. Razumen oče se bo nad svojimi dejanji zamislil in jih po potrebi tudi korigiral. Podobno bi lahko terapevtka ženska pokrivajočo vlogo odigrala v terapevtskem procesu kot pomočnica moškemu terapevtu. Ženska avtoritativno težko vodi terapevtskim proces, kajti njena vloga je pač drugačna.

Potrebuje človek za spremembo ob avtoritativnem vodenju tudi brezpogojno ljubezen?

Ob avtoritativnem vodenju je ljubezen vedno pogojna. Seveda vsak od nas potrebuje brezpogojno ljubezen, vendar ta ne sme biti potuha. Človek, ki se je znašel v stiski, mora to stisko premagati. Premaga pa jo lahko samo tako, da spremeni vse napake, ki jih je do zdaj delal v življenju in so ga v stisko tudi pripeljale. Zato »mora« spreminjati svoj način življenja, navade itd. in na neki način »ubogati« terapevta. Brezpogojno ljubezen lahko ob avtoritativnem vodji terapevtu nudi koterapevt oziroma koterapevtka, ki blaži preveč napete situacije.

Bi lahko dejali, da je avtoritativno vodenje primerno za ljudi, ki so zasvojeni z alkoholom, za tiste, ki imajo, denimo, težave s kompulzivnim prenajedanjem, pa je primernejše manj strogo vzdušje?

Saj pri avtoritativnem vodenju ne gre za neko strogo vzdušje. Gre za temeljno odgovornost, ki jo ima vsak do nalog, ki nam jih življenje sproti prinaša pred naš prag. Za zasvojence pa se je izkazalo, da lahko uspejo samo v strogo avtoritativnih sistemih.

Verjetno moramo biti, če želimo biti dovolj dober terapevt, svojim pacientom za zgled?

Avtoritativno vodenje ni možno brez zgleda terapevta. Terapevt mora predvsem živeti takšno življenje, ki ga zagovarja, z vsemi zahtevami programa, t. i. terapevtskimi sredstvi. Tu ni blefiranja. Avtoriteti ljudje sledijo in tu ne sme biti napak oziroma moraliziranja.

Zakaj človek postane odvisnik, bodisi kemičen bodisi nekemičen, torej slednji kot človek, ki je prekomerni jedec, zasvojen z odnosi, internetom?

Ljudje smo po naravi lena bitja, nagnjeni k ugodju, užitku. Določen odstotek ljudi ne zmore v težkih situacijah stisniti zob, se potruditi in stiske preseči z ustreznim ravnanjem, kar je pogosto povezano z naporom in tudi odpovedovanjem. Trpljenje, neprijetno počutje začno razbremenjevati z omamo in tako hitro postanejo zasvojenci.

Bi lahko dejali, da je osnovna odvisnost, torej patološka odvisnost, odvisnost od odnosov, vse druge pa se potem nacepijo na to primarno zasvojenost?

Odvisnost od odnosov je specifična odvisnost, ki ima navadno jedro v moteni osebnostni strukturi posameznika – ko govorimo o borderline osebnostni motnji. Ostale odvisnosti se lahko nalepijo na npr. odvisnost od odnosov, ne more pa biti to pravilo.

Dr. Sanja Rozman je v neki svoji knjigi zapisala, da se zasvojenosti pojavljajo kombinirano, mnogokrat se v teku življenja ena nadomesti z drugo. Je tako?

Dr. Sanja Rozman ima prav. No, to je trdil že dr. Rugelj in je od alkoholikov zahteval, da prenehajo tudi s kajenjem tobaka (takrat marihuana še ni bila tako zlorabljana).

Nekoč ste dejali, da so se očetje umaknili in da vertikalne avtoritete ni več. Zakaj je prišlo do tega?

To vprašanje zahteva malo daljši odgovor oziroma širši pogled na problem. Današnja družba oziroma današnji čas moške sistematično izriva na rob. To traja že dobrih trideset let z naraščajočim feminizmom, ki danes ne ve več, kaj bi napravil sam s sabo. Moški izgublja predvsem svojo vlogo v družbi in družini. V družini ga matere, ženske potiskajo (z vso podporo družbe) na obrobje in ti moški so se res umaknili iz procesa vzgoje svojih otrok. Kot bumerang so potem njihove žene nezadovoljne z »umaknjenimi« moškimi in zopet pritiskajo nanje. Začaran krog. Ker so očetje izvzeti iz vzgojnega procesa, je Bog oče v nebesih izginil, kot pravi znameniti jungovski psihoanalitik Luiggi Zoja. Vertikalne avtoritete ni več in le to je nadomestila horizontalna avtoriteta – avtoriteta horde, volčjega tropa. Otroci so v takšnih okoliščinah zmedeni, matere avtoritete zaradi svoje ženske vloge ne morejo vzpostaviti in tako imamo to, kar lahko danes opazujemo v družbi.

Kup razvajencev, nesposobnih mladih ljudi, ki v malo trših življenjskih razmerah ne bodo več preživeli. Moški pol izginja, vse več je metroseksualcev, ki se brijejo po telesu, ki se z ženskami »pogovarjajo« kot prijateljice in ne prijatelji oziroma moški, ki bi jih poskušali zvleči med rjuhe. Ves družbeni sistem je padel s tečajev in že v vrtcih in pozneje v osnovnih šolah se od fantkov pričakuje, da bodo pridni kot punčke, torej bitja brez testosterona. Če niso, so hitro proglašeni za otroke z vedenjsko motnjo, t. i. sindromom ADHD. Tragikomično je pa predvsem to, da so ženske tiste, ki so vsako leto bolj nezadovoljne in razočarane nad svojimi moškimi. Ob tem pa jim ne pustijo dihati. Normalen moški se ob takšnih pritiskih seveda umakne. Torej problem današnje družbe ni v odnosu do žensk, ampak v odnosu do moških. Kako moškim zopet dati veljavo, da bodo lahko korektno opravili svoje naloge v družini in družbi. Da se razvijejo v odgovorna, korektna bitja, ki bodo sposobni spoštovati svoje izvoljenke – po čemer hrepenijo vse normalne ženske.

Kako lahko sami nadomestimo tisto funkcijo psihe, ki jo predstavlja oče?

Sami tega ne zmoremo. Vedno potrebujemo nekoga, t. i. pomembno osebo, s katero(rimi) se identificiramo in se ob njem (njih) oblikujemo.

Ali ste za patriarhalno vzgojo ali uravnoteženost med dvema skrajnostma, patriarhatom in matriarhatom?

Ni vprašanje patriarhalne oziroma matriarhalne vzgoje. Današnji čas je drugačen, kot je bil čas npr. mojih staršev in starih staršev. Je drugačen in vloge v družini in družbi so drugače razporejene. Mati prav tako služi denar, da lahko družina preživi in seveda bi moral tudi oče, mož več prispevati pri gospodinjstvu. Zaradi tega ne bo prav nič trpela njegova moškost. Je pa res, da navadno žene prevzemajo na svoje rame več gospodinjskega dela in tudi ukvarjanja z otroki, kar pa za razvoj otrok ni najbolje. Očetje bi v tem procesu morali odigrati aktivnejšo vlogo.

Ustavimo se še pri odnosih. Ste mnenja, da ženska naredi moškega? Kako gre to stališče skupaj z odgovornostjo zase, čeprav smo ljudje odnosna bitja?

Zrela partnerja se vse življenje trudita in plemenitita svoj odnos. To je trdo delo, z mnogimi odrekanji, prilagajanji in tudi velikim zadoščenjem na drugi strani. Graditi pomagata eden drugega, tako da eden drugemu omogočata osebnostni in tudi npr. strokovni razvoj. Tu gre za enakovrednost, ki temelji na spoštovanju. Je pa res, da ima mati(žena) v družini drugačno vlogo od očeta (moža). Ona ljubi brezpogojno in kot pravimo, je srce, duša družine. Mož ima v družini drugačno vlogo. Postavlja meje otrokom, vzpostavlja vertikalno avtoriteto (o kateri sem že govoril) in predstavlja družino navzven. Le na takšnega moža je žena lahko ponosna. Seveda morata oba gojiti medsebojno razumevanje in ljubezen. V takšnem odnosu gradimo tudi sebe, gradimo lastno samostojno osebo. Če pa brez drugega ne znamo živeti in živimo preko njega, potem gre tu za odvisnost in patologijo.

Kaj pa svoboda, ki omogoča osebno dostojanstvo, svoboda, da je človek tak, kot je, dober?

Človek je tudi v odnosu svoboden. Svobode odločanja nam ne more nihče vzeti, ne moremo si je niti sami. Svoboda posameznika pomeni predvsem odgovornost za svoja dejanja. Človek sam po sebi še ni dober. Oblikujemo se vse življenje in naša dejanja pričajo o nas.

Dr. Janez Rugelj je nekoč zapisal, da samska oseba potrebuje tristo let za samouresničenje, takšna, ki ima partnerja, pa tri. Je zrcaljenje z osebo, ki te v celoti definira, res tako nujno?

Seveda je dr. Rugelj rad pretiraval z namenom, da je prikazal problem v črno- beli luči. Le tako se človek zdrzne in začne o problemu resneje razmišljati. Kot človeka nas definira lahko samo partner, odnos. Smo odnosna bitja in v odnosu se brusimo, spreminjamo, se lahko zamislimo nad svojimi dejanji, neprimernimi in primernimi. Neprimerne lahko tako tudi korigiramo. Če smo sami, vsega tega ni. Vedno se lahko umaknemo v svoj svet, kajti to je preprosteje. V odnosu s partnerjem to ni mogoče. Dostikrat moramo svoje potrebe postaviti na stranski tir, se prilagoditi potrebam skupnosti, da ta lahko preživi. Tako lahko osebnostno rastemo.

Se pravi, če nimamo moškega ali ženske, ne moremo biti hvaležni, se ljubiti in ustvarjati. Ali ni bistven odnos s sabo?

Lahko se uresničimo tudi sami. Vendar v smislu Franklovega spoznanja, da živimo za nekoga ali nekaj. Torej je treba najti področje npr. ustvarjalne narave, kjer »najdemo« sami sebe. Tudi samski ljudje lahko najdejo smisel svojega življenja v delu za druge ljudi (Mati Terezija in mnogi drugi). Samouresničenje je stranski produkt takšnega življenja oziroma truda.

Ločencem pa se je po vašem mnenju najbolje ogniti, razen seveda, če se pogovorimo z bivšo ženo, zakaj se je ločila. Dr. Janez Rugelj se je ločil menda trikrat. Potem velja to tudi zanj?

Glede ločencev se navadno pošalim, da opozorim na pasti, ki lahko čakajo predvsem dekleta, ki želijo z njimi vzpostaviti razmerje. S tem ne mislim nič slabega o ločencih. Previdnost pa ni nikoli odveč, kajti ljudje nosimo v sebi scenarije in neuspešne zgodbe nehote radi ponavljamo ‒ tudi in predvsem v odnosu s partnerjem. Dr. Rugelj in še mnogi drugi so živeli življenje, kot so ga pač živeli, z vso odgovornostjo za svoja dejanja – tako kot vi ali jaz. In ni na nas, da bi sodili nekomu in se zgražali nad njim.

Zagovarjate idejo, naj si ženska, če nima partnerja, najde vsaj ljubimca. Kako naj to izpelje, ko vendarle za žensko velja, da se prek spolnosti zelo naveže na moškega, prav tako pa je za kakovostno spolnost potrebna predaja, predani pa smo lahko le tistemu, ki ga ljubimo? In zares ljubimo lahko le nekoga, s katerim imamo celosten zadovoljujoč odnos.

Spolnost je silno močna energija v človeku in urejena, redna spolnost je nujno potrebna za polno življenje človeka. Moška seksualnost je seveda drugačna od ženske in navadno moški s takšnimi mojimi »priporočili« nimajo težav. Ženske pač. Ženska navadno potrebuje odnos, da se potem lahko preda moškemu tudi v postelji. Je pa na drugi strani tudi res, da zato mnoge hodijo po tem svetu nepotešene in posledično slabovoljne, zoprne in maščevalne do vsega moškega sveta. Redke so sposobne vstopiti v zvezo z moškimi brez velikih pričakovanj, da mora ta moški postati samo njen. Kaj več, poglobljen odnos, lahko nastane tudi pozneje.

Menite tudi, da mora med moškim in žensko obstajati neke vrste eros, privlačnost. Ali ni takšno mišljenje nasledek kulta romance?

Seksualna privlačnost med partnerji je nuja. Se pa hitro zasiti, če človek gradi samo na tem.

Po analizni psihologiji se potlačene vsebine shranijo v senci. Kako lahko tudi takšni, ki ne hodimo v skupino, kot jo vodite vi, sprostimo senčni material?

Vsi nosimo v nezavednem vsebine, ki so umaknjene oziroma niso v našem zavednem svetu. To ni nič hudega, če živimo korektno, če živimo polno z vizijo, kaj hočemo. Skratka, če živimo ustvarjalno. Problem je, ko se nam v življenju zatakne zaradi raznih razlogov, npr. hudih travm, ki smo jih potlačili, da smo lahko sploh preživeli in živeli – in nepredelane hude travme nezavedno živijo svoje življenje v našem nezavednem in ob ugodni priliko udarijo ven z vso simptomatiko.

Zakaj ljudje iščemo napake na drugih?

Napake je lažje iskati na drugih zato, da se sami počutimo bolj zdrave. Vsi poznamo fenomen grešnega kozla. Svoje pomanjkljivosti, »grehe« projiciramo na najšibkejšega v naši bližini in se s tem razbremenjujemo.

Kako okrepiti svoj imunski sistem?

Zdravje & prehrana

Bodi Eko

-

28/08/2020

0

Imunski sistem bi lahko razumeli kot nekakšno vojsko, ki brani naše telo pred vdorom sovražnikov – virusov, bakterij in drugih problematičnih tujkov. Tako je imunski sistem ključen za naše preživetje. Sestavlja ga kompleksna mreža celic in tkiv, ki so nenehno na preži za potencialno nevarnostjo. Če zaznajo patogene organizme, se sproži t. i. imunski odziv. Do imunskega odziva pride, ko se molekule, imenovane antigeni (vsak patogeni organizem nosi specifične antigene), vežejo na imunske receptorje. Zelo pomembno je, da zna naš imunski sistem ločevati med lastnimi in tujimi celicami. Ta sposobnost je sicer v določenih primerih okvarjena. Takrat se pojavijo avtoimunske bolezni.

Večina ljudi se na pomen krepitve imunskega sistema na žalost spomni šele pozimi, že ko razsajajo virusi. Vendar pa je dobro, da se začnete na to obdobje pripravljati čim prej. V nadaljevanju vam bomo zato predstavili nekaj možnosti, kako okrepiti imunski sistem s pomočjo prehrane in določenih rastlin …

Poznamo prirojeno in pridobljeno imunsko odpornost

Prva linija obrambe pred tujimi, potencialno nevarnimi organizmi je naša koža. Naš imunski sistem se sicer z leti razvije in nadgrajuje. Ko se ustvarijo določena protitelesa, ostane v telesu shranjena kopija. Če se ponovno pojavi problematični antigen, lahko telo odreagira zelo hitro. Prav zato odrasli večinoma zbolevajo redkeje kot majhni otroci, pri katerih je imunski sistem šele v začetni fazi izgradnje. Vsi se sicer rodimo z osnovno imunsko odpornostjo, vendar pa postaja sčasoma imunski sistem vse kompleksnejši. Tako ločujemo med prirojeno in pridobljeno imunsko odpornostjo. Slednja je včasih imenovana tudi imunski spomin. Pri dojenčkih lahko na primer govorimo tudi o t. i. pasivni imunski odpornosti, saj dobiva otrok protitelesa skupaj z materinim mlekom. Še pred rojstvom pa dobiva plod protitelesa prek placente. Seveda je pasivna imunska odpornost zgolj začasna.

Motnje delovanja imunskega sistema

Zaradi že omenjene kompleksnosti imunskega sistema obstaja tudi precej visoko tveganje, da pride do motenega delovanja. Med najpogostejše okvare imunskega sistema sodijo imunska pomanjkljivost, avtoimunske bolezni in preobčutljivostni odzivi. O imunski pomanjkljivosti govorimo, ko najmanj en del imunskega sistema ne deluje tako, kot bi moral. Težavo lahko povzročijo povišana telesna teža, prekomerno uživanje alkohola, nezadosten vnos pomembnih hranilnih snovi ipd. Imunske pomanjkljivosti sicer nadalje delimo na dedne in pridobljene (na primer AIDS).

Za drugo vrsto okvar imunskega sistema, avtoimunske bolezni, je značilno, da telo pomotoma napada zdrave celice. Primeri avtoimunskih bolezni so na primer revmatoidni artritis, luskavica in multipla skleroza. Pri tretji vrsti okvar, torej pri preobčutljivostnih reakcijah, pa gre za to, da je imunski odziv preveč intenziven, zato pride tudi do poškodb zdravih celic. To se na primer zgodi pri anafilaktičnem šoku – odziv telesa na alergen je tako močan, da lahko to celo ogrozi naše življenje.

Pazite na 3 S-je: spanje, sonce in stres

Oslabljen imunski sistem je pogosto posledica naših nezdravih navad. Ena izmed njih je ta, da spimo premalo oziroma da naš spanec ni zares kakovosten. Če se to dogaja dlje časa, naš imunski sistem ne deluje več s polno močjo, zato precej hitreje zbolimo. Za močan imunski sistem je nujno tudi, da smo redno izpostavljeni sončni svetlobi, saj se lahko le tako v telesu tvori vitamin D – vitamin, ki je izredno pomemben za delovanje imunskega sistema. Seveda s količino časa, ki ga preživite na soncu, ne smete pretiravati, da ne pride do opeklin, na dolgi rok pa do povečanega tveganja za kožnega raka. Še eden izmed dejavnikov, ki lahko zelo negativno vplivajo na vaš imunski sistem, pa je stres, še posebej kronični.

Probiotiki kislo zelje — Kislo zelje je zaradi fermentacije odličen vir probiotičnih organizmov.

Črevesna flora izjemno pomembna za močan imunski sistem

To, kako močan bo naš imunski sistem, je v veliki meri odvisno od stanja v našem črevesju. Dogajanje tam je še posebej pestro, saj se telo ves čas srečuje z različnimi snovmi iz okolja, kamor seveda sodi tudi hrana, ki jo uživamo. Tako je tam tudi ogromno celic imunskega sistema. Za normalno delovanje imunskega sistema je nujna uravnovešena črevesna flora, torej razmerje med koristnimi in škodljivimi mikroorganizmi, predvsem bakterijami. Bolj ko je naša črevesna flora raznolika, bolj raznolike celice lahko ustvari naš imunski sistem. Ljudje, ki so na primer v otroštvu pogosto uživali antibiotike, imajo pozneje zaradi šibkejšega imunskega sistema velikokrat več težav z boleznimi.

Šibkejši imunski sistem imajo pogosto tudi otroci, ki so se rodili s pomočjo carskega reza. Naša črevesna flora pravzaprav predstavlja nekakšen učni pripomoček za imunski sistem. Ključna lekcija, ki jo mora usvojiti, je pri tem ta, kdaj je potrebna obramba in katere so za organizem nenevarne snovi, ki jih mora tolerirati. Eden najpomembnejših ukrepov za ohranjanje zdrave in uravnovešene črevesne flore – in s tem tudi zdravega imunskega sistema – je, da pazite na zadosten vnos probiotikov (koristnih bakterij). To je mogoče doseči s hrano, ki jo uživate, včasih pa so priporočljiva tudi prehranska dopolnila. Imejte torej v mislih, da se lahko dogajanje v vašem črevesju zaradi vpliva, ki ga ima na imunski sistem, hitro odrazi tudi v drugih delih telesa, tako v negativnem kot pozitivnem smislu.

Živila, ki pomagajo pri krepitvi imunskega sistema

Določene hranilne snovi so še posebej pomembne za vaš imunski sistem. Pri tem ne smemo pozabiti na vlaknine, ki jih naše telo sicer ne more prebaviti, vendar predstavljajo hrano za koristne bakterije v našem črevesju. S hrano, ki jo uživate, lahko vsekakor močno vplivate na to, kako hitro vam bodo prišli virusi in drugi škodljivi mikroorganizmi do živega. Živila (in začimbe), ki se še posebej priporočajo za krepitev imunskega sistema, so:

sladki krompir,
korenje,
ohrovt,
špinača,
paprika,
kivi,
mandlji,
avokado,
gobe,
brazilski oreščki,
kislo zelje,
kisla repa,
brokoli,
česen,
citrusi,
cimet,
kajenski poper,
origano,
klinčki (nageljnove žbice),
ingver in
kurkuma.

Ameriški slamnik najdemo skoraj v vseh izdelkih za imunski sistem.

Izvlečki določenih rastlin poskrbijo, da bo vaš imunski sistem še močnejši

Pred prihajajočimi zimskimi meseci je smiselno tudi uživanje določenih prehranskih dopolnil. V mnogih primerih je na primer koristno dodajanje cinka – minerala, ki pomembno pripomore k močnemu imunskemu sistemu. Mnogo ljudi pa se odloča tudi za prehranska dopolnila na osnovi izvlečkov določenih rastlin oziroma zelišč. Na tržišču je pogosto mogoče najti tudi prehranska dopolnila, ki vsebujejo kombinacijo izvlečkov različnih rastlin, znanih po pozitivnem vplivu na delovanje imunskega sistema. Najboljša izbira so:

ameriški slamnik (Echinacea purpurea),
grahovec/huang či (Astragalus membranaceus),
justicija (Andrographis paniculata),
svetlikava pološčenka/reiši (Ganoderma lucidum),
sladki koren (Glycyrrhiza glabra),
ginseng/ženšen (Panax ginseng) in
mačji krempelj (Uncaria tomentosa).

Miswak – najbolj naravna zobna ščetka na svetu

Zdravje & prehrana

Karmen Jordan

-

28/08/2020

0

Miswak – najbolj naravna zobna ščetka na svetu

Kako lahko rastlina Salvadora persica ali miswak skrbi za celostno nego ustne votline?

Zobne ščetke, ki so se uporabljale v preteklosti, so se seveda precej razlikovale od teh, ki jih poznamo danes. To velja še posebno za tiste najzgodnejše in najpreprostejše. Pogosto je šlo za leseno paličico, katere zgornji del je bil z grizljanjem preoblikovan v ščetine oziroma drobno metlico.

Za izdelavo takšne »zobne palčke«, za katero se je uveljavilo poimenovanje miswak, se sicer lahko uporabijo različne rastline, vendar pa je daleč najbolj razširjen miswak, ki je izdelan iz vej Salvadore persice oziroma araka. Gre za nizko drevo oziroma grm, ki uspeva predvsem na območju Bližnjega vzhoda in nekaterih afriških držav.

Čeprav se zdi miswak na prvi pogled zgolj zgodovinska kurioziteta, je v resnici zelo razširjen še danes – še več, tudi številni ljudje, ki so bili praktično vse življenje navajeni klasičnih zobnih ščetk, odkrivajo prednosti, ki jih prinaša ščetkanje zob z miswakom. Poleg neposrednih pozitivnih vplivov na zobe oziroma ustno votlino je za mnoge pomembno tudi dejstvo, da gre za do okolja prijazno alternativo plastičnim zobnim ščetkam.

Miswak – Več kot samo mehansko odstranjevanje zobnih oblog

Glavni razlog, zaradi katerega je redno ščetkanje zob tako pomembno, je mehansko odstranjevanje oblog, ki sicer hitro povzročijo težave, kot je zobna gniloba oziroma karies. Obenem pa so te bakterijske obloge med najpogostejšimi krivci za neprijeten zadah. Tudi uporaba lesene zobne ščetke miswak, izdelane iz Salvadore persice, nam omogoča zelo uspešno odstranjevanje zobnih oblog, vendar pa poskrbi še za nekaj več. Snovi, ki se sproščajo ob grizenju paličice, imajo namreč protibakterijske oziroma protimikrobne učinke. Gre torej za dodatno zaščito zob pred škodljivimi mikrobi. Razširjenost kariesa med ljudmi, ki redno uporabljajo miswak iz Salvadore persice, je tako, glede na izsledke raziskav, še posebno majhna.

Kalcij in klorid, prisotna v Salvadori persici, obenem preprečujeta bakterijam, da bi se oprijele zobne sklenine. Možnost za nabiranje zobnih oblog se s tem zmanjša, posledično pa tudi nevarnost za krvavenje dlesni in celo za parodontalno bolezen – kronično vnetje obzobnih tkiv, ki pogosto vodi tudi do izpadanja zob. Težave z dlesnimi so namreč najpogosteje povezane prav s kopičenjem zobnih oblog, ki se postopoma strdijo in spremenijo v zobni kamen, ki ga ne moremo več odstraniti sami.

Med koristne snovi za zobe in ustno votlino nasploh, ki jih vsebuje Salvadora persica, sicer poleg kalcija in klorida med drugim sodijo še fluorid, vitamin C in čreslovine (tanini).

Kako pravilno uporabljati miswak?

Dolžina paličice je običajno 15–20 centimetrov, nato pa jo postopoma krajšamo, dokler je še mogoč oprijem. Pred prvo uporabo olupimo manjši delček miswaka, nato pa z grizenjem počasi ločimo vlakna, da dobi zgornji del paličice obliko ščetke. S to ščetko nato potrpežljivo očistite zobne površine (uporaba zobne paste ni potrebna). Zelo pomembno je, da ste pri tem zelo nežni. Pregroba uporaba miswaka lahko namreč postopoma privede do umikanja dlesni, obenem pa lahko s tem poškodujete zobno sklenino. Pozorni bodite na to, da so »ščetine« pred uporabo rahlo vlažne – za poškodbe je namreč poleg pregrobih gibov pogosto kriva prav pretrda oziroma presuha ščetka.

Prav tako pa morate paziti na redno odstranjevanje zgornjega, »metličastega« dela. Ko to naredite, preprosto ponovite zgoraj opisani postopek, da ustvarite novo glavo ščetke. Nekateri menijo, da je to najbolje narediti vsak dan, vsekakor pa ne bi smeli čakati več kot nekaj dni, da se na ščetki ne nabere preveč bakterij.

Salvadora persica kot sestavina zobne paste

Rastlina Salvadora persica je sicer najbolj znana kot »vir« naravnih paličic, ki predstavljajo alternativo zobnim ščetkam, vendar pa se izvlečki te rastline uporabljajo tudi pri izdelavi drugih izdelkov za nego ustne votline, predvsem za izdelavo zobnih past. Uporaba izvlečkov poveča protibakterijske učinke teh izdelkov.

Čeprav se, kot omenjeno, protimikrobne sestavine skrivajo že v paličicah iz vejic Salvadore persice, ki se običajno uporabljajo kot miswak, pa je vsebnost teh snovi še posebno visoka v koreninah. Miswak je sicer lahko izdelan tudi iz drugih delov rastline, ne le iz vejic, vključno s koreninami.

Dodatni pozitivni učinki izvlečkov rastline

Za konec naj omenimo še, da obstajajo tudi raziskave, ki izvlečke Salvadore persice povezujejo z dodatnimi pozitivnimi lastnostmi. Med drugim to pomeni blage analgetične in antioksidativne učinke (rastlina namreč vsebuje antioksidante, kot sta na primer encima katalaza in peroksidaza).

Ponekod pa se izvlečki Salvadore persice omenjajo tudi kot možna zamenjava za klorheksidin pri irigaciji koreninskih kanalov. Pozitivni učinki so namreč podobni, možnosti za nezaželene stranske učinke pa manjše. Povrhu pa se snovi, ki jih vsebuje Salvadora persica, preučujejo tudi kot potencialni naravni konzervans za živila, kar je povezano predvsem s protibakterijskim in protiglivičnim delovanjem ter prisotnostjo pomembnih antioksidantov.

Miswak lahko kupite tukaj >>

20 nasvetov za novo šolsko leto

Osebna rast

Uršula Novak

-

28/08/2020

0

Otroci so se odvadili zgodnjega vstajanja, pisanja nalog in učenja, strukturiranega vsakdanjika in šolske prehrane. Starši smo se odvadili podpisovanja obvestil, vožnje na zunajšolske dejavnosti, opominjanja na učenje. Po nekaj mesecih spremenjenih razmer zaradi ukrepov za preprečevanje širjenja COVID-19 in desetih tednih šolskih počitnic – brezskrbnosti in počitka – je treba ponovno uvesti nekaj več discipline, s katero bo začetek šole preprostejši. Prav v ta namen vam ponujamo dvajset preprostih nasvetov, ki bodo tako vam, staršem, kot otrokom olajšali spremembo.

Nasveti za starše

Poskrbite za primeren spalni vzorec otrok.

Kako pomembna sta bioritem in reden vzorec spanja, je pokazala zadnja Nobelova nagrada za področje medicine, ki je nagradila prav raziskovalce na tem področju. Človeško telo je čudovit »stroj«, ki si želi ravnotežja in ne mara sprememb. Spremembe mu predstavljajo stres. Kar se tiče spanja, si želi naravnega ritma, ki se mu privaja že vse od rojstva. Kadar se bioritem poruši, tako kot med počitnicami, potrebuje kar nekaj časa, da se ponovno uravna.

Ko nastopi šola, je pomembno, da starši nič več ne popuščamo pri slabih spalnih navadah. Najbolje je, da gredo otroci v posteljo vsak večer ob isti uri, prav tako pa se ob isti uri zbujajo. Tudi čez vikend jim ne smemo popuščati, razen ob res posebnih priložnostih. Otroci naj spijo vsaj osem ur – to naj bo kakovosten spanec, brez uporabe telefona ali tablice pod odejo.

Uvedite redne obroke.

Med počitnicami je domači hladilnik ves čas na dosegu roke, prav tako prigrizki. Šola pa zahteva načrtovanje prehrane. Od jutra do vrnitve iz šole preteče precej ur, zato je treba poskrbeti za energijske potrebe. Rednemu zajtrku pred odhodom v šolo naj sledijo obroki nekje na tri ure. Pomembno je, da se v te vključijo ne le ogljikovi hidrati, ki so glavni vir energije, temveč tudi beljakovine – te so odgovorne za množico procesov v telesu in bistvene za rast.

V šolah se trudijo pripraviti zdravo malico in kosilo, otroka pa kljub temu naučite, kako si zdrav obrok pripravi tudi sam. Gotovo se bo pogosto vrnil iz šole pred vašim prihodom iz službe, in v tem času naj ne uživa zgolj prazne in sladke hrane.

Otroku pomagajte razgibati možgane.

Česar ne uporabljamo, izgubimo – to velja za naše telo v celoti. Če ne skrbimo za gibljivost telesa, postane okorno. In če ne skrbimo za redno možgansko aktivnost, tudi ti niso »fit«. Ob vstopu v nov razred je zato pomembno obnoviti svoje znanje in predvsem ponovno obuditi miselne procese, ki se uporabljajo za učenje ter razmišljanje.

Spomin je mogoče uriti na mnogo načinov, eden najbolj preprostih pa je gotovo učenje na pamet, pa naj gre za pesmico ali poštevanko. Prav tako velja ponoviti prek poletja zbledelo znanje pri posameznih šolskih predmetih, predvsem matematiko in druge naravoslovne predmete ter tuje jezike.

Skupaj z otrokom določite cilje.

Tako kot si zastavimo cilje in naloge v službi, jih skupaj z otrokom zastavite tudi za novo šolsko leto. Poleg njih določita tudi načine in strategije, s katerimi jih bo dosegel. Če se otrok udeležuje raznih tekmovanj iz znanja, velja izpisati (vsaj približne) datume tekmovanj in določiti čas, ko se bo zanje začel pripravljati.

Cilji so še zlasti pomembni za osmošolce in devetošolce, pa tudi za bodoče maturante – z vpisom v nadaljnje šolanje ni šale.

Določite prioritete.

Se je v preteklem letu zgodilo, da je vas najbolj skrbel učni uspeh, otroku pa je bil bolj od učenja pomemben športni dosežek? Naredite seznam prioritet, na katerem je jasno zapisano, kako si sledijo ter ob kakšnih pogojih. Prve bodo verjetno ocene pri rednem pouku. Sledijo lahko tekmovanja iz znanja, glasbena šola, treniranje športa … Zaporedje je lahko povsem specifično – če je otrok mladinski reprezentant, bodo športni treningi morda bolj pomembni kot petica pri vsakem predmetu.

Vzpostavite rutino.

Rutina je preprosta in jasna, zato vam bo prihranila veliko razburjanja. »Grem lahko na obisk k prijatelju,« je povsem nepotrebno vprašanje, če se natanko ve, da je prosti čas šele po skupnem obedu, pred katerim je že treba napisati domačo nalogo in vaditi klavir. »Lahko gledam film,« je povsem odveč, če otrok ve, da mora pred nedeljsko večerno sprostitvijo pripraviti torbo in oblačila za ponedeljek.

Jasna pravila glede družbenih omrežij.

Določite, kdaj lahko otrok uporablja družbena omrežja, prek katerih komunicira z vrstniki ter se povezuje s svetom. Ne dovolite pametnega telefona med pisanjem domače naloge, med učenjem, med obedi. Tudi večerna ura, ko je treba telefon izključiti, naj bo jasna. In nikar ne nasedajte otrokom, da imajo telefon pri sebi zaradi jutranjega alarma ali polnjenja baterije, saj so bolj zviti, kot si mislite.

Se kdaj vprašate, kaj vaš otrok počne na spletu? Tudi to velja vsake toliko preveriti in se prepričati, da njegove aktivnosti niso neprimerne.

Vsaka stvar naj ima posledice.

Otroci se morajo naučiti odgovornosti za svoja dejanja. Nekatere stvari prinesejo nagrado, druge kazen. Pojasnite jim, kaj se bo zgodilo, če ne bodo redno opravljali svojih dolžnosti. Kaj se zgodi, če nimajo naloge, če ne vadijo inštrumenta, če zamudijo v šolo, če jih zalotite pri potepanju, če imajo razmetano sobo, če ne pomijejo posode … Če uporabljate kazni, je vsekakor prav, da ponudite tudi nagrade. Nagradite vse, kar so opravili še posebej dobro in uspešno, če so si zadali dodatno ali prostovoljno delo, vas presenetili s svojim trudom.

Spodbudite komunikacijo.

Zlasti v najstniških letih je komunikacije med starši in otroki vse manj. Naučite se otroku zastavljati vprašanja, na katera bo dejansko moral odgovoriti in mu ne bodo dovolila le momljajočega da ali ne. Morda se mu boste zdeli sitni, a takšno zanimanje za njegovo življenje vas bo bolj povezalo, otroka boste bolje razumeli, hkrati pa bodo vaša vprašanja pogosto varovalo pred prenagljenimi odločitvami.

Bodite seznanjeni z otrokovo družbo.

Vrstniki iz leta v leto močneje vplivajo na vašega otroka, njegovo razmišljanje in odločitve, zato je prav, da jih poznate. Če ima novega prijatelja, naj vam pove več o njem ter ga tudi povabi domov in vam ga predstavi. Pozorni bodite tudi na »digitalne« prijatelje. Res je, da je treba otroku zaupati in mu dovoliti zasebnost, a varnost mora biti vsekakor prva. Nič ni narobe, če preverite, kaj počne otrok na pametnem telefonu oziroma s kom si dopisuje – ravno nasprotno: to je vaša dolžnost. Dokler vi plačujete telefon, veljajo vaša pravila.

Vztrajajte pri družinski povezanosti.

Otrokovo odraščanje ne sme biti razlog, da se začnejo družinski odnosi krhati. Vztrajajte pri skupnih obrokih in drugih aktivnostih, kjer se povezujejo generacije, bratje in sestre. Najstnika ne puščajte vsak vikend doma, zato ker »se mu ne ljubi« na družinski izlet. Predvsem njegovi mlajši bratje ali sestre vam bodo za to nekoč hvaležni, da o starih starših sploh ne govorimo.

Kljub šoli je potreben prosti čas.

Ko je opravljeno vse za šolo in dejavnosti, ko so opravljena gospodinjska dela, takrat je čas za sprostitev. Otrok naj se sam odloči, kako ga bo preživel, saj potrebuje tudi nekaj svobode. Vsekakor pa spodbujajte druženje s prijatelji »v živo« in ne le s pomočjo elektronskih naprav.

Nasveti za otroke

Poskrbi za primerne učne pripomočke in potrebščine.

Učenje je hitro zapleteno, če nimaš primernih potrebščin in učnih pripomočkov. Poskrbi, da boš imel vse pri roki pravočasno, tako učbenike kot delovne zvezke, dodatna gradiva, materiale in orodja.

Priskrbi si rokovnik.

Vsako leto je več obveznosti, zato velja imeti beležko ali rokovnik, v katerega si zapisuješ pomembne opomnike. Natanko boš vedel, kdaj je treba oddati seminarsko nalogo, kdaj pišeš test, kdaj imaš nastop s pevskim zborom, kdaj si povabljen na prijateljev rojstni dan …

Ne odlašaj z učenjem.

Pravijo, da vsako navado vzpostavimo v treh tednih. Učenje je sprva res težko, a če se ga lotiš vsak dan za eno uro, ti bo kmalu postalo preprosto in do njega ne boš imel odpora. Redno učenje je seveda najboljše, da si vedno pripravljen na spraševanje in se pred testi ni treba učiti ure in ure.

Bodi pozoren na pričakovanja učiteljev.

Pri vsakem predmetu pozorno poslušaj, kaj učitelji zahtevajo, kaj bodo ocenjevali, na kaj bodo še posebej pozorni. Nič ni narobe, če jih o tem tudi sam povprašaš, saj imajo učitelji radi učence, ki komunicirajo z njimi.

Sodeluj in se povezuj.

Poskusi se povezati s svojim šolskim okoljem. Sodeluj pri krožkih in aktivnostih, ki se ti zdijo zanimive. Učitelji te bodo prej opazili, prav tako pa mnoge aktivnosti nudijo tudi dodatne bonuse – izlete in podobno.

Nauči se učiti.

Razmisli o tem, kako se najlaže učiš. Z branjem, s poslušanjem, z gledanjem ali z lastno udeležbo pri praktičnih poskusih? Ti bolj leži pripravljanje izpiskov ali podčrtovanje? »Učenje učenja« in poznavanje različnih tipov učenja ti bosta pomagala, da se boš vsega naučil hitreje, torej se boš moral učiti manj.

Zadaj si cilje.

Ob začetku šole se odloči, kakšni bodo tvoji cilji. Kakšne ocene si želiš, kje vse se boš udejstvoval in dosegal rezultate, katera področja boš nadgradil in dodatno razvil.

Bodi učenec, ki ga imajo učitelji radi.

Sodelovanje pri pouku, primerno obnašanje in komunikacija z učitelji bodo poskrbeli, da boš učiteljem bolj pri srcu. Čeprav naj bi bili ti nepristranski, so pač zgolj ljudje kot vsi drugi – in učenci, ki jih imajo raje, imajo včasih tudi kak privilegij.

Dietna prehrana v šolah in vrtcih

Zdravje & prehrana

Veronika Sorokin

-

25/08/2020

0

Vzgojno-izobraževalne ustanove, zlasti šole in vrtci, se dnevno soočajo z vse bolj zapletenimi in zahtevnimi primeri, kako ustrezno zagotoviti enakovredne jedilnike vsem otrokom oz. učencem. Številne dietne prehrane so v porastu in problematiki se v zadnjem času posveča vse več pozornosti, pri čemer jo želijo strokovnjaki osvetliti z različnih vidikov. Področje, ki so ga obravnavali v okviru strokovnega seminarja Sodobni pogledi na dietetiko, ki ga je v UKC Ljubljana organiziralo Strokovno združenje nutricionistov in dietetikov, je še posebej zanimivo zato, ker je otroška in šolska populacija v izobraževalnih ustanovah vse bolj mešana, tudi v pogledu na različna kulturna okolja. Zagotavljanje dietne prehrane, ki bi ustrezala vsem, tudi tistim z drugačnimi prehranjevalnimi navadami, postaja vedno večji izziv.

Logistični izzivi

O enem pomembnih dejavnikov, vprašanjih logistike pri organizaciji in zagotavljanju dietne prehrane v osnovnih šolah in vrtcih, je spregovorila Maja Šenk Zidar, profesorica naravoslovja, biologije in gospodinjstva v Osnovni šoli Matije Valjavca Preddvor in vodja šolske prehrane, ki aktivno sodeluje tudi z Zavodom za zdravstveno varstvo. V splošno vednost povejmo, da je bila pred leti glavna pobudnica vpeljave obrokov iz ekološko pridelanih živil v osnovnih šolah. Njena iniciativa je, razumljivo, požela izredno pozitiven odnos s strani staršev in učencev, ki so izrazili željo, da bi bilo tovrstnih pobud v Sloveniji še več.

Po njenih besedah se starši in zaposleni s prehranskimi težavami otrok začnejo srečevati že v rosnih začetkih, ko so otroci še v vrtcih. S precej težjimi primeri se soočajo prav na periferijah, kot je primer Preddvora, saj so posamezne vzgojno-izobraževalne ustanove – vrtci, šole in podružnične enote – zelo razkropljene in jih od centralnih kuhinj ločujejo različne razdalje, kar predstavlja velik logistični izziv že pri prevozu obrokov. Težave, s katerimi se v največji meri soočajo, so zelo praktične narave – gre za dileme, kot je ohranjanje ustrezne temperature obrokov, ki jih je treba razvoziti do oddaljenih podružničnih enot. V ta namen je osnovno vodilo upoštevanje čim krajšega časovnega razmika od shranitve dietnega obroka v ustreznih termo posodicah do dostave in postrežbe.

Z zagotavljanjem dietne prehrane so se začeli resneje ukvarjati pred desetimi leti, in sicer na šolski stopnji. Kot je pojasnila prof. Zidarjeva, je bilo sprva na tem področju še veliko nejasnega; najpomembnejšo oporo pri tem so predstavljali starši – njihova potrdila glede otrokovega odstopanja od določenih živil, pogovor z njimi in upoštevanje navodil zdravnikov. Izpostavila je, da so bili začetki zelo težki, saj takrat še ni bilo predpisanega seznama dietnih živil, tudi jih ni bilo toliko na voljo, kot jih je danes, in so več ali manj vsa prizadevanja temeljila na praktičnem znanju. Velika pomanjkljivost je bila vsekakor tudi v odsotnosti kakršnihkoli strokovnih predavanj, izobraževanj in usposabljanj na področju prehranskih alergij.

Glavne dietne skupine

Kot je na osnovi praktičnih primerov med šolsko mladino iz regije Preddvora utemeljila prof. Zidarjeva, je težko strogo klasificirati dietne skupine kot zaključene enote. Kot je dodala, so intolerance za določena živila pri otrocih oz. učencih zelo različne, zaradi česar so tudi prilagoditve in sama logistika zagotavljanja dietne prehrane temu primerno precej kompleksne in zahtevne. Do zdaj so imeli največ primerov, povezanih s celiakijo in alergijo na mleko, mlečne izdelke in jajca, kakor tudi sila zapletene variacije. Izpostavila je primer otroka, čigar prehrana je že v vrtčevskem obdobju izključevala mnoga živila: poleg mleka, mlečnih izdelkov, jajc ni smel uživati tudi soje, pšenice, banan, oreščkov, arašidov, muškatnega oreščka, kakava, rdeče paprike, paradižnika, pomaranč, breskev, sezama, medu, kislega zelja, zelene itn. To je bil daleč najzahtevnejši primer, s katerim so se spopadli, in je zahteval veliko prizadevanja ter medsebojnega sodelovanja. Kot je povedala, so alergije, kjer gre za manjši nabor alergenov, dokaj obvladljive, precej drugače pa je, ko gre za predstavljeni primer z zelo omejenim naborom dopustnih živil.

Med skupine dietnih jedilnikov v osnovnih šolah uvrščajo tudi »neješče« otroke (primer, ko nekdo je izključno določena živila: npr. čokolešnik, hrenovke in testenine). Učenci s strožjimi prehranjevalnimi okviri (primer veganstva) so, kot je pojasnila prof. Zidarjeva, poglavje zase, kajti situacija je navadno rešljiva v dogovoru s starši, ki otroku sami pripravijo obroke in jih dostavijo v šolo. Strožje prehranjevalne oblike, vegetarijanstvo, veganstvo ipd., namreč niso v skladu s smernicami o primerni in varni prehrani za odraščajočo mladino, zato jih v okviru šole ne tolerirajo, z izjemo laktovegetarijanstva.

Incidenca prehranskih alergij

Po zadnjih statističnih podatkih primeri prehranskih alergij naraščajo, tovrstnih primerov naj bi bilo med otroki in odraščajočo mladino nekje med 14 in 16 %. Kot ugotavljajo strokovnjaki, se večina tovrstnih alergij pojavi že v zgodnjem obdobju, ko otrok obiskuje še vrtec. K sreči skozi nadaljnje odraščanje alergijske reakcije postopoma izzvenijo in kot je za primerjavo povedala prof. Zidarjeva, imajo na njihovi šoli na višji stopnji štiri primere prehranskih alergij.

Da bi se izognili vsem možnim neželenim in nepredvidenim zapletom v povezavi z intoleranco za določena živila, posledice katerih so lahko za otroka s tovrstnimi težavami zelo hude, so v vrtcih in šolah poskrbeli za natančno vodeno informiranje zaposlenih s seznamom alergenov za dotičnega otroka oz. učenca. Nadzor se izvaja zelo skrbno, tako da so glede alergikov hkrati obveščeni vsi pristojni v organizaciji šolske prehrane, tj. od vzgojiteljev in učiteljev do osebja v kuhinji. Prav tako je sistem obveščanja o posebnih prehranskih okvirih razširjen tudi na vse nadomestne učitelje in tiste, ki opravljajo svoje delo v okviru podaljšanega bivanja.

Priprava dietnih jedilnikov v šolah

Razumljivo je, da je priprava dietnih jedilnikov, zlasti ko gre za zelo zapletene primere z ozkim naborom dopustnih živil, zelo zahtevna. Temeljno načelo, ki ga pri tem upoštevajo, je sledenje osnovnemu jedilniku, tako da se z drugačnim obrokom otrok čim manj »izključuje« iz vrstniške skupine. Prof. Zidarjeva je pojasnila, da kot vodja šolske prehrane pri tovrstnih dilemah vselej sodeluje s kuharjem, kar predstavlja optimalen pristop, ki je obenem tudi najbolj učinkovit. Potreba po kakovostnih odnosih v delovnem kolektivu in sodelovanje med učitelji, otroki in starši sta v teh primerih še toliko pomembnejša.

Splošno o prehranskih alergijah

Prehranska alergija je izraz za imunski odziv na beljakovino v živilu, ki jo organizem napačno prepozna kot škodljivo. Alergije lahko povzroči več kot 170 različnih živil. Živila, ki so najpogostejši »krivci« za alergijske reakcije, so mleko, jajca, arašidi, sledijo jim žita, soja, oreščki, ribe, raki in mehkužci. Gre za alergene, ki morajo biti v Evropski uniji na živilih ustrezno označeni, skladno z zakonodajnimi predpisi.

Strokovnjaki ocenjujejo, da je vsaj na eno živilo alergičnih med 2 in 10 % ljudi. Delež posameznikov s prehransko alergijo v zadnjem času narašča, primeri so pogostejši pri otrocih kot pri odraslih. Najpogostejše alergije pri otrocih so na mleko, jajca, arašide in oreščke, pri odraslih pa so pogoste alergije na mehkužce, arašide, oreščke, ribe in jajca. Alergije na jajca, mleko, sojo in pšenico pri otrocih pogosto izzvenijo. Nasprotno so alergije na ribe, arašide in oreščke pogosto prisotne vse življenje, so tudi najbolj resne in nevarne za življenje.

Kako se razvije alergijska reakcija
Ob stiku posameznika z alergenom se v telesu sproščajo določene snovi (med njimi tudi histamin), ki so prvi znaki alergijske reakcije v organizmu. Histamin in druge snovi razširijo krvne žile, stene teh pa postanejo bolj propustne kot običajno. Če se histamin sprosti v ušesa, nos ali grlo, lahko pride do srbečice in težav s požiranjem in dihanjem. Če se sprosti v prebavni trakt, pride do bolečin v trebušnem predelu ali diareje. Sproščanje histamina v koži povzroči pojav izpuščajev. Alergijska reakcija nastopi kmalu po stiku z alergenom, in sicer v nekaj minutah do ene ure, redko se razvije pozneje kot v dveh urah.

Zakaj je lahko kava koristna razvada?

Zdravje & prehrana

Anja Pristavec, mag. inž. prehrane

-

25/08/2020

0

Je dišeča kava tudi vaša stalnica pri zajtrku? Jo pijete iz navade ali zaradi njenega okusa in učinka? Pa smo po kavi res bolj zbrani …?

Kava vsebuje kofein, enako kot pravi čaj, kakav, gazirane pijače in protibolečinske tablete. Količina kofeina je odvisna od vrste kave, ki jo izberemo, in tudi njene priprave. Največ kofeina je v filtrirani kavi, sledita ji turška in instantna. Kofein spodbuja naše možgane in za kratek čas poveča njihovo produktivnost. Povečuje izločanje dopamina in adrenalina ter nas navda z občutkom budnosti in povečane pozornosti. Učinek kofeina doseže vrh po 15 do 45 minutah po zaužitju.

Kava vsebuje kofein, ki je tudi glavni razlog, da jo ljudje pijemo

Kofein nas »dvigne« tako, da blokira normalno delovanje adenozina. Vloga adenozina je sicer, da upočasni aktivnost možganov in nas pomirja. Evropska organizacija za varno hrano (EFSA) poroča, da 75 mg kofeina (količina v povprečni skodelici kave) poveča selektivno pozornost (koncentriranje na pomembne stimuluse) in trajno pozornost (ohranjanje osredotočenosti daljši čas). Višji vnos kofeina od dveh skodelic ne prinese okrepljenih učinkov na budnost ali zbranost. Uživanje kofeina se povezuje z zmanjšanjem upada kognitivnih zmožnosti, sploh v starosti, in naj bi tudi delovalo zaščitno pred Alzheimerjevo boleznijo. V primeru Parkinsonove bolezni pitje kave zniža tveganje za njen razvoj oz. ga zakasni. Kava lahko vpliva tudi na nižjo pogostost depresije.

V primeru kratkotrajne izčrpanosti (izmenskih delavnikov, dolgotrajne vožnje ali pa navajanja na drug časovni pas) kofein deluje koristno, a nikakor z večjimi količinami kave ne smemo pretiravati dalj časa.

Pa si poglejmo bolj podrobno, kako kofein vpliva na različna stanja

Rak: pitje kave lahko zmanjšuje obolevnost za jetrnim rakom in cirozo jeter. Tri skodelice kave naj bi to tveganje lahko zmanjšale za več kot polovico. Rak prostate, ledvic, debelega črevesa in danke – pri vseh je zmerno uživanje kave lahko zaščitno.

Srčna bolezen in diabetes: Raziskovalci v Beth Israel Deaconess Medical Center in Harvard School of Public Health so zaključili, da pitje kave ne vpliva negativno na srčno bolezen in kap, zmerno pitje kave celo ščiti pred boleznimi srca in kapjo. »Zmerno« pitje kave pomeni dve evropski skodelici kave. Uživanje kave lahko pomaga stabilizirati raven glukoze v krvi in celo pripomore k manjši želji po sladkem. Razlog za to tiči v vezavi kofeina na opioidne receptorje, s čimer prepreči, da bi posegli po drugih priboljških, npr. slaščicah.

Raziskave so pokazale, da kava sproži mehanizem v možganih, ki povzroči sproščanje dejavnika BDNF ali možganskega nevrotrofičnega dejavnika. Kofein iz kave lahko zatorej pripomore k ohranjanju mladostnosti naših mišic in možganov.

Povprečna skodelica kave vsebuje 85 mg kofeina, skodelica čaja 20–45 mg, pločevinka gazirane pijače 30–48 mg. 30 g temne čokolade vsebuje 20–120 mg kofeina.

Koliko največ?

Dnevno še priporočljiva količina kofeina je do 400 mg – 4 skodelice kave (vsaka vsebuje 80–85 mg). Enkratni odmerek naj ne bo več kot 200 mg. Vsakih dodatnih 100 mg kofeina nad priporočenimi lahko poslabša kakovost spanca, še posebej če kofein zaužijemo tik pred spanjem.

Posamezniki so za delovanje kofeina občutljivi bolj kot drugi in pri njih lahko pride do neželenega delovanja. Za negativne učinke pri pitju kave ni edini krivec kofein, lahko gre za občutljivost za snovi, ki nastanejo med praženjem (sladkorje in olja), ali pa za nas neželene snovi, ki so lahko prisotne v kavi.

Pretiravanje s kofeinom ima negativne učinke: nervoza, razdražljivost, nespečnost, pospešeno bitje srca in tresenje mišic. Pretirano uživanje kave draži želodec in se ne priporoča ljudem z boleznimi želodca.

Dejavniki, ki vplivajo na to, kako se odzivamo na kofein, so spol (moški so bolj občutljivi kot ženske), telesna teža, starost, zdravila ter zdravstveno stanje. Tudi genetika ima lahko vpliv.

Kofein in šport?

EFSA priznava povezavo med uživanjem kofeina in učinkovitostjo vzdržljivostne vadbe višje zmogljivosti in nižjim naporom med vadbo. Učinki kofeina na kratko visoko intenzivno vadbo so še nejasni. Kofein, zaužit po vadbi, pa naj bi vplival na poznejšo regeneracijo tkiva.

Kava in ženske

Za čas nosečnosti (enako dojenja) se priporoča vnos kofeina do 200 mg. Študije zadnjega desetletja ne dajejo prepričljivih dokazov, da bi zmerno pitje kave negativno vplivalo na plodnost ali zaplete pri rojstvu otroka.

Tudi kava je obrok!

S skodelico kave (iz 5 g kavnih zrn) zaužijemo 30 kJ (7,5 kcal), torej njeno kalorično vrednost lahko skorajda zanemarimo. Vsak dodatek sladkorja, mleka, smetane ali sladoleda energijsko vrednost kave znatno poviša in jo spremeni v obrok. A žal pogosto kave ne dojemamo kot obrok, kar je lahko, kot ugotavljamo v praksi, eden izmed razlogov za pridobivanje teže. Morda je ravno dodatek sladkorja (sladkor deluje kot droga za naše možgane) tisti stimulans, da tako zelo radi posežete po kavi? Če dodate v kavo sladkor, jo pravzaprav že spremenite v sladico. Pa jo dojemate kot sladico?

Namesto dveh vrečk sladkorja za začetek uporabite eno, nato postopno zmanjšajte dodatek sladkorja. Če vsak dan spijete po dve kavi z dvema vrečkama sladkorja (dvakrat po 5 g), to v enem tednu nanese kar 140 g belega sladkorja – ki ga zaužijete mimogrede, brez občutka, da si privoščite sladico. Kaj ne bi bilo bolje – za vašo postavo in tudi »za dušo« –, da bi si namesto teh 140 g sladkorja mimogrede privoščili kos tortice za konec tedna v dobri slaščičarni? Kos tortice bi si na tak način lahko privoščili bolj brezskrbno, sploh če jo primerno uravnotežite s svojim jedilnikom. Moj namen ni spodbujanje k temu, da jejte tortice, le vplivati želim na dojemanje hrane in njene funkcije.

Morda zanimivo dejstvo: takrat, ko želite biti kratek čas izjemno zbrani in polni energije, je po drugi strani sladkor v kavi celo funkcionalen dodatek, saj je sladkor vir energije našim celicam in skupaj s kofeinom delujeta sinergistično. Namesto belega sladkorja seveda nujno uporabite pravi nerafiniran sladkor muscovado (prepoznate ga po temno rjavi barvi in zbiti strukturi), melaso, sladkor cvetov kokosove palme, gozdni med ali nerafiniran javorjev sirup.

Kava in hujšanje?

Samo uživanje kave nima bistvenega vpliva na metabolizem in le pitje kave gotovo ni bližnjica do vitkega pasu.

Mleko v kavi?

Če pijete kavo z dodatkom mleka, bodite pozorni na to, kako vam dene. Če se po njej počutite napihnjene, je lahko težava v preobčutljivosti za laktozo, redko gre v starosti za alergijo na beljakovine mleka. Gotovo pa je iz zdrave kmečke logike primernejši dodatek domačega nehomogeniziranega mleka v kavo, kot dodatek belega sladkorja (enako velja za umetna sladila – tudi tista »brez kalorij«). Kava z 1 dcl domačega polnomastnega mleka vsebuje okoli 293 kJ (70 kcal), bela kava z 2 dcl mleka 586 kJ (140 kcal). Taka kavica lahko, če jo pijete brez sladkorja in v okviru ustreznega energijskega vnosa, nadomesti vašo popoldansko malico. Za dodatno sladkost ji dodajte cimet, morda kardamom ali celo grenki kakav.

Koristne učinkovine?

Kava vsebuje polifenole (klorogensko kislino), bioflavonoide, vitamine in minerale. Študije, ki bi dokazovala, koliko jih dejansko sprejme naše telo, zaenkrat ni. Koristni učinki kave so enaki pri kofeinski in brezkofeinski, zatorej ne gre zgolj za koristne učinke kofeina, temveč korist celotnega praženega kavnega zrna skupaj. Izoliran kofein pa je lahko toksičen za nas.

Turška, instantna ali kapučino?

Pri nakupu instantne kave pazite, da vsebuje le eno sestavino: liofilizirano kavo. Dodatki v praških za kapučino in kavne mešanice 2 v 1 in 3 v 1 so lahko sladkor, glukozno-fruktozni sirup, sirup invertnega sladkorja, posušen trsni sladkor, mleko v prahu in arome. Ti dodatki za nas niso koristni in tak napitek nikakor ni zdravju koristen.

Kaj pa poleti, ko posežemo po ledeni kavi v tetrapaku? Raje skuhajte domačo kavo, jo ohladite in ji dodajte mleko, po želji še smetano ali nerafiniran sladkor.

Ob kavi vedno spijte kozarec vode in gotovo ne škodi priporočilo, da izberite organsko pridelano kavo, saj je pri njeni konvencionalni pridelavi uporabljenih veliko pesticidov.

Kavni kosmiči a la tiramisu

Ideja za okusen zajtrk, ki ga lahko pripravite že zvečer. Združuje jutranjo rutino – kosmiče in kavico. Vlaknine iz ovsa in beljakovine iz grškega jogurta (izberite ga z 1 % maščobe in 9 g beljakovin/100 g) služijo kot osnova za odličen začetek dneva.

Sestavine:

skodelica namočenih ovsenih kosmičev
2 žlici kokosove moke
1 žlička instantne kave
ščep cimeta
skodelica grškega jogurta
presni kakav

Kosmiče namočite za nekaj ur, nato jih v malo vode zavrite in kuhajte 5 minut, da se zgostijo. Nato dodajte kokosovo moko, kavo, cimet, dobro premešajte in razdelite na dva dela. V stekleno posodico nato naložite prvo plast kosmičev, dodajte polovico lončka grškega jogurta in nato postopek ponovite. Sladkosnedi dodajte v jogurt še žličko medu in ščep burbonske vanilje. Po vrhu posipajte s kakavom. Za sadno obarvano različico v jogurt dodajte cele borovnice ali koščke jagod – ne bo vam žal.

Kava je tako lahko koristna razvada, a vseeno z njo ne gre pretiravati. Zmernost pri pitju nam je lahko v korist, da lahko, takrat ko to potrebujemo, izkoristimo njen učinek na budnost in pozornost. V času pomembnih sestankov ali izpitov raje uživajte kavo, za pripravo katere uporabite manj kavnih zrn, in si jo privoščite večkrat na dan, saj boste tako njen učinek čutili dalj časa. Prav tako naj bo čas pitja kave tisti, pri katerem se sprostite in družite z osebami, ki so vam blizu.

Preberite tudi: Kava: Priljubljen napitek za začetek dneva in poživitev