Prijava
Se vam kdaj zgodi, da končate pogovor z neprijetnim občutkom, ne da bi vedeli, zakaj? Včasih je naš sogovornik lahko užaljen, čeprav to še zdaleč ni bil naš namen. Zgodi se lahko, da se povsem nenamerno sporečemo in niti ne vemo, kako je do tega prišlo. Na trenutke imamo lahko občutek, kot da bi z nekom v neki situaciji govorili popolnoma drug jezik.
Pogosto nas učijo, da so težave v odnosu posledica globljih vzrokov. Morda se dva, ki imata težaven odnos, razlikujeta po svojih prepričanjih in vrednotah. Mogoče izhajata iz drugačnega okolja ali pa imata nerazrešene vzorce iz preteklosti. Morda pa razlog za težave v njunem odnosu sploh ni tako kompleksen. Dve osebi imata lahko težave v komunikaciji preprosto zaradi različnih slogov pogovarjanja. Kar prva oseba izreče, druga sliši na drugačen način, kot je bilo mišljeno. Sporočilo, ki ga prva oseba torej pošlje drugi, ni vedno enako sporočilu, ki ga druga oseba prejme. Dobra komunikacije je več kot le posredovanje svojih idej nekomu, saj zahteva tudi razumevanje, kaj nam druga oseba želi sporočiti.
Kako lahko vemo, da nas nekdo posluša?
Poslušanje lahko kažemo na besedni ali nebesedni način. Besedne znake poslušanja izražamo preko različnih besed, s katerimi spodbujamo sogovornika h govorjenju. Te besede so lahko na primer: »aha«, »ja«, »razumem« in podobno. Nebesedne znake poslušanja pa izražamo prek govorice našega telesa, kot so prikimavanje, gledanje v oči, ustrezna obrazna mimika in podobno. Kadar oseba, ki ji nekaj razlagamo, ves čas pogleduje na uro, se zagleda v svoje nohte ali piše sporočilo po telefonu, imamo lahko občutek, da ne sledi temu, kar ji pripovedujemo. Podoben občutek imamo lahko tudi, kadar nas oseba le nemo gleda.
Kako poslušajo moški in kako ženske
Raziskave kažejo, da se moški in ženske pogosto razlikujejo v svojem načinu poslušanja. Ženske pogosto besedne in nebesedne znake poslušanja uporabljajo, kadar želijo sogovorniku pokazati, da ga poslušajo, medtem ko moški iste znake uporabljajo le, kadar se s sogovornikom strinjajo. Kadar žena recimo med pogovorom možu gleda v oči, mu občasno prikima ali uporablja besede, kot so »a tako«, »aja« in podobno, želi možu sporočiti, da ga posluša. Mož si njeno prikimavanje napačno razlaga kot strinjanje in je lahko pozneje precej zmeden, če žena izrazi svoje drugačno mnenje. Mož je lahko navajen med pogovorom molčati in se šele na koncu odzvati, kar pa si ona zaradi njunih različnih slogov pogovarjanja lahko razlaga kot nezanimanje in zavračanje s strani moža. Ni nujno seveda, da gre za moža ali ženo. Različne pogovorne sloge najdemo tudi med prijatelji, družinskimi člani, sodelavci in drugimi. Včasih je ženska tista, ki rada več govori, spet drugič je to lahko moški.
Ljudje se med seboj poleg poslušanja razlikujemo tudi v drugih vidikih pogovarjanja. Razlikujemo se lahko v hitrosti, glasnosti, razločnosti, uporabi tujih besed, uporabi kletvic pri govorjenju, ritmu govora, premorih med pripovedovanjem in podobno. Nekateri ljudje so v svoji komunikaciji bolj neposredni, drugi manj. Nekateri vključijo v svoje pripovedovanje mnogo podrobnosti, drugi povedo le bistvo.
Primer iz terapevtske prakse
Klienta, ki ju lahko zaradi varovanja njune zasebnosti poimenujemo Lara in Taj, sta bila poročena že nekaj let, ko sta prišla k meni na partnersko terapijo. Njun problem je bil, da sta se pogosto prepirala, ne da bi sploh vedela, kako točno so ti prepiri nastali. Lara je večkrat potožila nad tem, da se ji zdi, da je Taj sploh ne posluša, medtem ko je Taja motilo, da se Lara ne drži tistega, kar se dogovorita. Skrbelo ju je, da se bodo prepiri stopnjevali in da bodo ogrozili njun zakon.
Kmalu je postalo jasno, da je mnogo njunih prepirov posledica tega, da ne znata odkriti skupnega načina pogovarjanja. Lara je pogosto začela pogovore, medtem ko sta počela kaj drugega, npr. skupaj kuhala. Ob tem, ko sta opravljala različne aktivnosti, mu je pripovedovala, kako se počuti, in od njega želela slišati njegovo mnenje. Taj je takrat svojo pozornost usmeril na samo aktivnost in ni zaznal, da je Lari pogovor zelo pomemben. Po navadi ji je odgovoril s kratkimi stavki in o pogovoru ni veliko razmišljal, medtem ko je Lara menila, da sta se nekatere stvari med pogovorom dogovorila. Pozneje mu je očitala, da se ne drži dogovorjenega. Taj se je počutil napadenega in je imel občutek, da Lara mnogo skupnih odločitev sprejema sama.
Med kratko terapijo sta spoznala, da se pravzaprav ne znata zares poslušati ter sta se naučila, kako se resnično pogovarjati. Začela sta načrtovati čas za pogovor, ko sta bila oba zanj pripravljena in odprto naravnana en do drugega. Ugotovila sta, da s tem, ko namenjata pozornost svojemu načinu pogovarjanja, bolje sprejemata skupne odločitve ter se počutita bolj razumljena s strani partnerja.
Različni slogi pogovarjanja se z leti odnosa po navadi ne izboljšujejo sami od sebe. Ko pa razlike v komunikaciji, ki nam predstavljajo probleme, ozavestimo, nam te običajno ne povzročajo več večjih konfliktov. Za dobro komunikacijo je torej pomembno, da sami sebe čim bolje poznamo ter smo prilagodljivi v načinu izražanja.
Primeri:
Jaka, 43 let: »Moj šef je malo starejši gospod, ki je navajen zelo počasi in na široko govoriti. Pogosto mi daje dolga nepotrebna navodila, namesto da bi takoj prešel k bistvu. Velikokrat postanem nestrpen, saj zapravljam čas s tem, da ga poslušam, medtem ko bi lahko ta čas veliko dela že opravil.«
Anica, 29 let: »Ko sem prvič srečala moževo družino, sem bila prav šokirana. Pri nas doma smo bili vedno bolj tihi in smo vsi pozorno poslušali, ko nam je kdo kaj pripovedoval. Pri moževi družini pa so bili močno glasni ter so vsi govorili en prek drugega. Ko sem želela kaj povedati, so me pogosto prekinili in dokončevali stavke namesto mene. Pogosto so tudi preklinjali brez očitnega razloga. Sprva sem bila kar malo užaljena, nato pa sem spoznala, da to ni nič osebnega in da je to pač njihov način pogovarjanja. Zdaj še sama pri njih doma komu skočim v besedo, da lahko izrazim svoje mnenje.«
