DomovZgodbedr. Andrej Perko: Če nima partnerja, naj si ženska najde vsaj ljubimca

dr. Andrej Perko: Če nima partnerja, naj si ženska najde vsaj ljubimca

Ton glasu daje vedeti, da je dr. Andrej Perko nepremakljiva avtoriteta, takšna, ki nas ne kliče v otroštvo, v vračanje nazaj, ampak nas priteguje v novo življenje, kjer ni prostora za omahovanje, negotovost in strah.

Kazalo vsebine pokaži

Na prvo žogo bi dejala, da ste izvirni prenašalec ne le sporočila, pač pa tudi duha pokojnega dr. Janeza Ruglja. Kaj pa pravite vi?

- Oglas -

Večkrat sem že povedal, da poskušam socialno-andragoški metodi urejanja ljudi v stiski dr. Janeza Ruglja kar najbolj vestno slediti. Je pa res, da jaz nisem dr. Rugelj in da v odnos z ljudmi lahko vstopam samo s svojo osebnostjo. Seveda pa prek mene živi duh dr. Ruglja naprej pri ljudeh, ki pridejo k meni v terapevtsko skupnost.

Se vam zdi, da je sodobni človek v krizi?

Sodobni človek je v krizi in njegova kriza se še poglablja. V bistvu gre za temeljno izgubljenost, Viktor Frankl bi rekel, da se sodobni človek sooča z noogeno, bivanjsko praznino. Človek ne najde več smisla svojega življenja in živi samo še za umetne potrebe, ki mu jih vsiljuje sodobna družba oziroma interesi kapitala.

Bi lahko dejali, da živimo v narcistični kulturi? Zakaj je prišlo do tega? Kaj je značilnost narcistične kulture?

Da, živimo v narcistični kulturi. Že leta 1979 je Cristopher Lasch napisal knjigo Kultura narcizma, ki je bila pri nas prevedena šele leta 2012. Celotna družba in tudi posameznik v tej družbi ostaja na nivoju ugodja – primarnega narcizma in glede na družbene razmere niti nima potrebe, da bi to ugodje presegel in razvil čut za odgovornost, svojo vest. Ostane na ravni predipalcev, kot je to slikovito opisal Boštjan M. Zupančič v knjigah Prva od suhih krav, Tembatsu itd. Gre za temeljno nezrelost posameznika in celotne zahodne družbe.

dr. Andrej Perko
Profimedia/Splash

Katere deficite v samopodobi ima danes povprečen Zemljan?

- Oglas -

Niso vsi ljudje moteni oziroma prizadeti ali kako drugače patološki. Danes poudarjamo samo patologijo, se na neki način hranimo z njo. Kar poglejte časopise in druga sredstva javnega obveščanja. Novice o umorih, nesrečah, goljufijah, težavah itd. so vedno na prvih straneh in so najudarnejša tema vsakodnevnih poročil. Narobe je to, da o normalnosti, lepotah življenja in uspešnih zgodbah tako malo govorimo. »Normalnost« očitno ni več zanimiva, je dolgočasna. Narobe svet.

Kako je videti optimalna vzgoja?

Optimalna vzgoja je avtoritativna vzgoja. To pomeni, da oče in mati odigrata svojo vlogo v družini in v odnosu do otrok. Oče postavlja meje, oče vodi otroka v zunanji svet, kjer vladajo neke zahteve in pravila. Oče pripravlja otroka na realiteto življenja. Njegova glavna naloga je v tem, da odpelje otroke proč od matere, varnega družinskega ognjišča v svet.

Kaj je največ, kar lahko starša dasta otrokom?

Največ, kar lahko dasta starša otrokom, je ljubezen. Otroci, ki vsak dan vidijo in doživljajo starša, ki se iskreno ljubita, se spoštujeta, dobijo najboljšo popotnico za življenje.

Terapevt mora menda odigrati vlogo očeta. Kje pa je tu prostor za mamo?

Po besedah dr. Ruglja je lahko terapevt samo moški. Seveda v sistemu avtoritativnega vodenja, kar je ena od značilnosti njegove socialno-andragoške metode. Vendar je tudi res, da običajne modalitete psihoterapije delujejo popolnoma drugače in o kakšnem avtoritativnem vodenju ni pri tem niti sledu. Mati odigrava v družini ob avtoriteti moža in očeta pokrivajočo vlogo. Moža opozarja na njegove morebitne napake, preveliko grobost ali kaj podobnega post festum, na samem in nikoli pred otroki. Razumen oče se bo nad svojimi dejanji zamislil in jih po potrebi tudi korigiral. Podobno bi lahko terapevtka ženska pokrivajočo vlogo odigrala v terapevtskem procesu kot pomočnica moškemu terapevtu. Ženska avtoritativno težko vodi terapevtskim proces, kajti njena vloga je pač drugačna.

Potrebuje človek za spremembo ob avtoritativnem vodenju tudi brezpogojno ljubezen?

- Oglas -

Ob avtoritativnem vodenju je ljubezen vedno pogojna. Seveda vsak od nas potrebuje brezpogojno ljubezen, vendar ta ne sme biti potuha. Človek, ki se je znašel v stiski, mora to stisko premagati. Premaga pa jo lahko samo tako, da spremeni vse napake, ki jih je do zdaj delal v življenju in so ga v stisko tudi pripeljale. Zato »mora« spreminjati svoj način življenja, navade itd. in na neki način »ubogati« terapevta. Brezpogojno ljubezen lahko ob avtoritativnem vodji terapevtu nudi koterapevt oziroma koterapevtka, ki blaži preveč napete situacije.

Bi lahko dejali, da je avtoritativno vodenje primerno za ljudi, ki so zasvojeni z alkoholom, za tiste, ki imajo, denimo, težave s kompulzivnim prenajedanjem, pa je primernejše manj strogo vzdušje?

Saj pri avtoritativnem vodenju ne gre za neko strogo vzdušje. Gre za temeljno odgovornost, ki jo ima vsak do nalog, ki nam jih življenje sproti prinaša pred naš prag. Za zasvojence pa se je izkazalo, da lahko uspejo samo v strogo avtoritativnih sistemih.

Verjetno moramo biti, če želimo biti dovolj dober terapevt, svojim pacientom za zgled?

Avtoritativno vodenje ni možno brez zgleda terapevta. Terapevt mora predvsem živeti takšno življenje, ki ga zagovarja, z vsemi zahtevami programa, t. i. terapevtskimi sredstvi. Tu ni blefiranja. Avtoriteti ljudje sledijo in tu ne sme biti napak oziroma moraliziranja.

Zakaj človek postane odvisnik, bodisi kemičen bodisi nekemičen, torej slednji kot človek, ki je prekomerni jedec, zasvojen z odnosi, internetom?

Ljudje smo po naravi lena bitja, nagnjeni k ugodju, užitku. Določen odstotek ljudi ne zmore v težkih situacijah stisniti zob, se potruditi in stiske preseči z ustreznim ravnanjem, kar je pogosto povezano z naporom in tudi odpovedovanjem. Trpljenje, neprijetno počutje začno razbremenjevati z omamo in tako hitro postanejo zasvojenci.

dr. Andrej Perko
Profimedia/Splash

Bi lahko dejali, da je osnovna odvisnost, torej patološka odvisnost, odvisnost od odnosov, vse druge pa se potem nacepijo na to primarno zasvojenost?

Odvisnost od odnosov je specifična odvisnost, ki ima navadno jedro v moteni osebnostni strukturi posameznika – ko govorimo o borderline osebnostni motnji. Ostale odvisnosti se lahko nalepijo na npr. odvisnost od odnosov, ne more pa biti to pravilo.

Dr. Sanja Rozman je v neki svoji knjigi zapisala, da se zasvojenosti pojavljajo kombinirano, mnogokrat se v teku življenja ena nadomesti z drugo. Je tako?

Dr. Sanja Rozman ima prav. No, to je trdil že dr. Rugelj in je od alkoholikov zahteval, da prenehajo tudi s kajenjem tobaka (takrat marihuana še ni bila tako zlorabljana).

Nekoč ste dejali, da so se očetje umaknili in da vertikalne avtoritete ni več. Zakaj je prišlo do tega?

To vprašanje zahteva malo daljši odgovor oziroma širši pogled na problem. Današnja družba oziroma današnji čas moške sistematično izriva na rob. To traja že dobrih trideset let z naraščajočim feminizmom, ki danes ne ve več, kaj bi napravil sam s sabo. Moški izgublja predvsem svojo vlogo v družbi in družini. V družini ga matere, ženske potiskajo (z vso podporo družbe) na obrobje in ti moški so se res umaknili iz procesa vzgoje svojih otrok. Kot bumerang so potem njihove žene nezadovoljne z »umaknjenimi« moškimi in zopet pritiskajo nanje. Začaran krog. Ker so očetje izvzeti iz vzgojnega procesa, je Bog oče v nebesih izginil, kot pravi znameniti jungovski psihoanalitik Luiggi Zoja. Vertikalne avtoritete ni več in le to je nadomestila horizontalna avtoriteta – avtoriteta horde, volčjega tropa. Otroci so v takšnih okoliščinah zmedeni, matere avtoritete zaradi svoje ženske vloge ne morejo vzpostaviti in tako imamo to, kar lahko danes opazujemo v družbi.

Kup razvajencev, nesposobnih mladih ljudi, ki v malo trših življenjskih razmerah ne bodo več preživeli. Moški pol izginja, vse več je metroseksualcev, ki se brijejo po telesu, ki se z ženskami »pogovarjajo« kot prijateljice in ne prijatelji oziroma moški, ki bi jih poskušali zvleči med rjuhe. Ves družbeni sistem je padel s tečajev in že v vrtcih in pozneje v osnovnih šolah se od fantkov pričakuje, da bodo pridni kot punčke, torej bitja brez testosterona. Če niso, so hitro proglašeni za otroke z vedenjsko motnjo, t. i. sindromom ADHD. Tragikomično je pa predvsem to, da so ženske tiste, ki so vsako leto bolj nezadovoljne in razočarane nad svojimi moškimi. Ob tem pa jim ne pustijo dihati. Normalen moški se ob takšnih pritiskih seveda umakne. Torej problem današnje družbe ni v odnosu do žensk, ampak v odnosu do moških. Kako moškim zopet dati veljavo, da bodo lahko korektno opravili svoje naloge v družini in družbi. Da se razvijejo v odgovorna, korektna bitja, ki bodo sposobni spoštovati svoje izvoljenke – po čemer hrepenijo vse normalne ženske.

Kako lahko sami nadomestimo tisto funkcijo psihe, ki jo predstavlja oče?

Sami tega ne zmoremo. Vedno potrebujemo nekoga, t. i. pomembno osebo, s katero(rimi) se identificiramo in se ob njem (njih) oblikujemo.

Ali ste za patriarhalno vzgojo ali uravnoteženost med dvema skrajnostma, patriarhatom in matriarhatom?

Ni vprašanje patriarhalne oziroma matriarhalne vzgoje. Današnji čas je drugačen, kot je bil čas npr. mojih staršev in starih staršev. Je drugačen in vloge v družini in družbi so drugače razporejene. Mati prav tako služi denar, da lahko družina preživi in seveda bi moral tudi oče, mož več prispevati pri gospodinjstvu. Zaradi tega ne bo prav nič trpela njegova moškost. Je pa res, da navadno žene prevzemajo na svoje rame več gospodinjskega dela in tudi ukvarjanja z otroki, kar pa za razvoj otrok ni najbolje. Očetje bi v tem procesu morali odigrati aktivnejšo vlogo.

Ustavimo se še pri odnosih. Ste mnenja, da ženska naredi moškega? Kako gre to stališče skupaj z odgovornostjo zase, čeprav smo ljudje odnosna bitja?

Zrela partnerja se vse življenje trudita in plemenitita svoj odnos. To je trdo delo, z mnogimi odrekanji, prilagajanji in tudi velikim zadoščenjem na drugi strani. Graditi pomagata eden drugega, tako da eden drugemu omogočata osebnostni in tudi npr. strokovni razvoj. Tu gre za enakovrednost, ki temelji na spoštovanju. Je pa res, da ima mati(žena) v družini drugačno vlogo od očeta (moža). Ona ljubi brezpogojno in kot pravimo, je srce, duša družine. Mož ima v družini drugačno vlogo. Postavlja meje otrokom, vzpostavlja vertikalno avtoriteto (o kateri sem že govoril) in predstavlja družino navzven. Le na takšnega moža je žena lahko ponosna. Seveda morata oba gojiti medsebojno razumevanje in ljubezen. V takšnem odnosu gradimo tudi sebe, gradimo lastno samostojno osebo. Če pa brez drugega ne znamo živeti in živimo preko njega, potem gre tu za odvisnost in patologijo.

Kaj pa svoboda, ki omogoča osebno dostojanstvo, svoboda, da je človek tak, kot je, dober?

Človek je tudi v odnosu svoboden. Svobode odločanja nam ne more nihče vzeti, ne moremo si je niti sami. Svoboda posameznika pomeni predvsem odgovornost za svoja dejanja. Človek sam po sebi še ni dober. Oblikujemo se vse življenje in naša dejanja pričajo o nas.

Dr. Janez Rugelj je nekoč zapisal, da samska oseba potrebuje tristo let za samouresničenje, takšna, ki ima partnerja, pa tri. Je zrcaljenje z osebo, ki te v celoti definira, res tako nujno?

Seveda je dr. Rugelj rad pretiraval z namenom, da je prikazal problem v črno- beli luči. Le tako se človek zdrzne in začne o problemu resneje razmišljati. Kot človeka nas definira lahko samo partner, odnos. Smo odnosna bitja in v odnosu se brusimo, spreminjamo, se lahko zamislimo nad svojimi dejanji, neprimernimi in primernimi. Neprimerne lahko tako tudi korigiramo. Če smo sami, vsega tega ni. Vedno se lahko umaknemo v svoj svet, kajti to je preprosteje. V odnosu s partnerjem to ni mogoče. Dostikrat moramo svoje potrebe postaviti na stranski tir, se prilagoditi potrebam skupnosti, da ta lahko preživi. Tako lahko osebnostno rastemo.

dr. Andrej Perko
Profimedia/Splash

Se pravi, če nimamo moškega ali ženske, ne moremo biti hvaležni, se ljubiti in ustvarjati. Ali ni bistven odnos s sabo?

Lahko se uresničimo tudi sami. Vendar v smislu Franklovega spoznanja, da živimo za nekoga ali nekaj. Torej je treba najti področje npr. ustvarjalne narave, kjer »najdemo« sami sebe. Tudi samski ljudje lahko najdejo smisel svojega življenja v delu za druge ljudi (Mati Terezija in mnogi drugi). Samouresničenje je stranski produkt takšnega življenja oziroma truda.

Ločencem pa se je po vašem mnenju najbolje ogniti, razen seveda, če se pogovorimo z bivšo ženo, zakaj se je ločila. Dr. Janez Rugelj se je ločil menda trikrat. Potem velja to tudi zanj?

Glede ločencev se navadno pošalim, da opozorim na pasti, ki lahko čakajo predvsem dekleta, ki želijo z njimi vzpostaviti razmerje. S tem ne mislim nič slabega o ločencih. Previdnost pa ni nikoli odveč, kajti ljudje nosimo v sebi scenarije in neuspešne zgodbe nehote radi ponavljamo ‒ tudi in predvsem v odnosu s partnerjem. Dr. Rugelj in še mnogi drugi so živeli življenje, kot so ga pač živeli, z vso odgovornostjo za svoja dejanja – tako kot vi ali jaz. In ni na nas, da bi sodili nekomu in se zgražali nad njim.

Zagovarjate idejo, naj si ženska, če nima partnerja, najde vsaj ljubimca. Kako naj to izpelje, ko vendarle za žensko velja, da se prek spolnosti zelo naveže na moškega, prav tako pa je za kakovostno spolnost potrebna predaja, predani pa smo lahko le tistemu, ki ga ljubimo? In zares ljubimo lahko le nekoga, s katerim imamo celosten zadovoljujoč odnos.

Spolnost je silno močna energija v človeku in urejena, redna spolnost je nujno potrebna za polno življenje človeka. Moška seksualnost je seveda drugačna od ženske in navadno moški s takšnimi mojimi »priporočili« nimajo težav. Ženske pač. Ženska navadno potrebuje odnos, da se potem lahko preda moškemu tudi v postelji. Je pa na drugi strani tudi res, da zato mnoge hodijo po tem svetu nepotešene in posledično slabovoljne, zoprne in maščevalne do vsega moškega sveta. Redke so sposobne vstopiti v zvezo z moškimi brez velikih pričakovanj, da mora ta moški postati samo njen. Kaj več, poglobljen odnos, lahko nastane tudi pozneje.

Menite tudi, da mora med moškim in žensko obstajati neke vrste eros, privlačnost. Ali ni takšno mišljenje nasledek kulta romance?

Seksualna privlačnost med partnerji je nuja. Se pa hitro zasiti, če človek gradi samo na tem.

Po analizni psihologiji se potlačene vsebine shranijo v senci. Kako lahko tudi takšni, ki ne hodimo v skupino, kot jo vodite vi, sprostimo senčni material?

Vsi nosimo v nezavednem vsebine, ki so umaknjene oziroma niso v našem zavednem svetu. To ni nič hudega, če živimo korektno, če živimo polno z vizijo, kaj hočemo. Skratka, če živimo ustvarjalno. Problem je, ko se nam v življenju zatakne zaradi raznih razlogov, npr. hudih travm, ki smo jih potlačili, da smo lahko sploh preživeli in živeli – in nepredelane hude travme nezavedno živijo svoje življenje v našem nezavednem in ob ugodni priliko udarijo ven z vso simptomatiko.

Zakaj ljudje iščemo napake na drugih?

Napake je lažje iskati na drugih zato, da se sami počutimo bolj zdrave. Vsi poznamo fenomen grešnega kozla. Svoje pomanjkljivosti, »grehe« projiciramo na najšibkejšega v naši bližini in se s tem razbremenjujemo.

- Oglas -
- Oglas -
- Oglas -

Preberi tudi

- Oglas -
Spletna stran za pravilno delovanje uporablja piškotke. Z uporabo spletne strani se strinjate z z uporabo piškotkov in splošnimi pogoji poslovanja. Podrobne informacije o uporabi piškotkov na tej spletni strani so na voljo s klikom na nastavitve .
V redu
Več ×
×