0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

Dom & EnergijaUrejena otroška soba – čudež ali naša nova resničnost?

Urejena otroška soba – čudež ali naša nova resničnost?

MORDA VAS ZANIMA

Nočna mora velike večine staršev je razmetana otroška soba. Soba, ob kateri dobimo občutek, da nam je vzgoja ušla izpod nadzora. Igrače vsepovsod, lego kocke, ki se že pregovorno vedno nastavljajo pod naše noge, barvice, nešteto majhnih delčkov, igračke iz jajčk, nalepke za albume iz trgovin, oblačila. Tu ena nogavica, tam nepospravljena rabljena oblačila, košček bonbona, zalepljen na rokavico.

- Oglas -

Otroka, ki je starejši od treh let, petletnika pa sploh, pošljemo v sobo in mu naročimo, naj jo spravi v red. Otrok se upira, morda se dela celo loti, a nekje na sredi obupa.

Starši se sprašujemo, kako se izmotati iz tega, na koncu zberemo energijo in sami pospravimo sobo. Občutek krivde, ker smo popustili otroku, občutek krivde, ker je nastal tak nered, in sklepi, da bomo zdaj sproti pospravljali sobo in otroku privzgojili red.

Lahko urejanje sobe poteka še kako drugače? Le vprašanje časa je namreč, kdaj bo soba spet taka, kot je bila, če ne spremenimo nekaterih navad.

- Oglas -

Sedem pravljičnih korakov za urejeno sobo

Pospravljena otroška soba

Stran z občutki krivde in nemoči

Prvi korak, ki ga je dobro narediti, je razmislek. Zakaj se počutimo krivi? Zakaj smo nemočni? Smo morda te vzorce prenesli iz svojega otroštva, so se tudi na nas starši jezili, ker sobe nismo pospravljali? Smo jim ugodili, se podredili in pospravili nered? Ne gre za to, da bi pustili vse v neredu, a morda je čas, da se vprašamo, kaj bi lahko spremenili. Zamislimo si neurejeno sobo, zamislimo si, kako jo vidi otrok. Še odraslemu je nered, ki je sčasoma zavladal v sobi, izziv. Sooča se z občutki krivde, nemoči, vdaja se obupu. Prvi korak je torej ta, da razumemo, da smo pred otroka postavili izziv, pri katerem potrebuje pomoč sočutnega odraslega.. Na neki način to vemo in na koncu sobo pospravimo sami. A kaj, ko je prej ali slej spet razmetana! In se spet vrtimo v občutkih krivde, nemoči, še sami težko zberemo energijo za ponovno pospravljanje. Je čas za drugačno pot?

Smo v našem domu prvi mi ali stvari?

Ko se bomo znova lotili popolnega kaosa, ob pospravljanju naredimo še analizo. Kaj otrok (ali mi) prinese v svojo sobo? Je vsak od teh predmetov dobil svoje mesto? Se moj otrok kdaj igra s to igračo? Kaj se zgodi z mini igračami, ki jih je dobil zraven revije ali sladkarij? Jih je bil vesel le takrat, ko jih je dobil, ali se z njimi igra? Zakaj ima v sobi zlomljen kipec in staro denarnico, ki jo je vzel pri babici? Če si ta vprašanja postavljamo, še preden vsi ti predmeti vstopijo v stanovanje, bomo morda uvideli, da je manj več. Videli bomo, kako vzgajamo potrošnika, kako smo se ujeli v past cenene poceni krame. Morda bolj pazimo pri stvareh, ki jih kupujemo zase, vsekakor pa otrok opazuje tudi naš odnos do stvari. Ali tudi sami kopičimo predmete, ki jih ne uporabljamo ali nam ne prinašajo estetskega zadovoljstva in so v okras našemu domu? Smo v domu prvi mi ali naše stvari?

Občutljivo obdobje za red

Medtem ko v naš dom vnašamo različne predmete brez pravega razmisleka, naš otrok srka naše navade in je v občutljivem obdobju za red. Dobra novica je, da to obdobje nastopi že okoli leta in pol in takrat smo glede malih igračk še zelo previdni, saj se zavedamo tudi nevarnosti majhnih delčkov, ki bi jih otrok lahko dal v usta in požrl. Slaba novica pa je, da v večini tega obdobja ne znamo izkoristiti in zaupati otroku, da je zmožen pospravljanja, če mu okolje prilagodimo. Oporo za to in nasvete lahko najdemo v pedagogiki montessori, zato svetujem, da si poiščemo literaturo in filmčke o urejanju okolja ter vključevanju otroka v dejavnosti pospravljanja. Tudi na uricah montessori za dojenčke lahko dobimo navdih, kako urediti okolje. Je otrok zmožen urediti sobo? Seveda je, če sledimo tudi naslednjim korakom in imamo zaupanje vanj.

Stran s plastičnimi škatlami

Vsaki stvari v sobi namenimo svoje mesto, če ji mesta ne moremo najti, je stvari v sobi verjetno preveč. Se bomo zatekli k velikim plastičnim škatlam, v katere bomo zmetali vse, kar otrok ima, ter jih skrili pod posteljo? Nikakor ne! Naredimo preizkus in v plastično škatlo vrzimo nekaj svojih knjig, dodajmo svoj lopar za namizni tenis, sestavljanko za odrasle s 1000 delci in igralne karte. Po možnosti naj kakšni delci sestavljanke pobegnejo iz škatle. Ker se ukvarjam s pospeševanjem zgodnjega razvoja jezika in spodbujanja razvoja otroških možganov, lahko povem, da posredno vnašamo kaos iz sobe tudi v otroške glave. Naj košarice in košare, manjše škatle in škatlice postanejo del otroške sobe.

- Oglas -

Predmete zložimo smiselno po družinah. Otrok se tako tudi sam nauči razvrščati predmete v skupine, jih med sabo primerjati, navadi se iskati podobnosti in razlike. Tu se srečamo s sistemom NTC dr. Ranka Rajovića, ki klasifikaciji in seriaciji posveča veliko pomena. Za več informacij o tem, svetujem njegovi knjigi IQ otroka skrb staršev ter Kako z igro spodbujati miselni razvoj otroka, saj gre za sistem, ki staršem in otrokom resnično odpre obzorja miselnega razvoja. Če ne pospravljamo vsega v isti koš ali škatlo, veliko prispevamo tudi k razvoju jezika. Jezik otroka bomo veliko lažje in bolj sistematično gradili, če bomo v eno košarico položili plastične živali, v drugo oblačila za punčko, v tretjo pa kocke. Se nam zdi to zamudno, banalno, nepotrebno? Potem se vprašajmo, kako se počutimo ob veliki plastični škatli, polni raznoraznih predmetov, in kako, ko pogledamo polico s košaricami. Bo otrok na ta način lažje vrnil stvari na svoje mesto?

Otroška soba

Pogled skozi otrokove oči

Nato poglejmo na sobo skozi otroške oči. Počepnimo! Kaj vidi otrok? Doseže vse police? Lahko odpre omare? Svetujem, da ima otrok v sobi odprte police, ki so na višini otroka, da lahko otrok igrače spet postavi nazaj. Tu se spet zgledujemo po okolju montessori, ki je znano po odprtih in dostopnih policah. Vendar to ne pomeni, da moramo imeti tudi doma na policah le materiale montessori, preden se odločimo za to, se pozanimajmo pri diplomiranih vzgojiteljih sistema montessori. Sama svetujem, da za začetek povzamemo sistem urejanja stvari na policah in nanje ne postavljamo materialov montessori, ki jih ne poznamo.

Oblačila

Za urejanje področja oblačil, oblačenja in izbire oblačil bomo verjetno potrebovali kar nekaj poguma. Navajeni smo namreč, da otroku starši pogosto še v osnovnošolskem obdobju izbiramo oblačila, tudi skrb za oblačila je večinoma na starših. Morda sicer otroka navajamo na to, da umazana oblačila pospravi v koš za perilo ali odnese do pralnega stroja, a tu se otrokova skrb zanje navadno konča. Se potem čudimo, da se zjutraj upira, ko ga oblačimo? Kaj nam s tem sporoča? Znam, zmorem sam in vem, kaj želim obleči. Če še nismo povesem prepričani, predlagam, da izbiro lastnih oblačil za kakšen dan ali dva prepustimo partnerju ali svoji mami. Smo zadovoljni z njegovo izbiro oblačil? S prepuščanjem izbire za oblačila otroku seveda ne mislim, da ima na voljo polno omaro oblačil za vse letne čase in namene.

Tudi sami se ob taki izbiri izgubimo. Omara z oblačili za določen letni čas naj bo na voljo otroku, oblačila pa zložena po kategorijah: hlače skupaj, majice skupaj. Da otroku olajšamo pospravljanje, mu lahko police označimo ali logično razporedimo. Spodnje hlače so na spodnji polici, skupaj z nogavicami. Sledijo hlače na srednji polici in majice in puloverji na najvišji. Če vidimo, da se otrok izgublja med številnimi oblačili, jih večino umaknemo na nedostopne police, pripravimo pa toliko, da bo imel izbiro. Si je danes oblekel kratke hlače, zunaj pa je mrzla zima? Poletne stvari naj pridejo na police šele, ko bo čas za to. Neprecenljivo je, da smo otroku pustili možnost izbire, s tem razvijamo veliko več kot le občutek za red. Razvijamo samospoštovanje, samopodobo, sposobnost odločanja in še in še!

Soba kot prostor miru in zavetja

Skozi prejšnje korake smo prišli do tega, da smo sobo uredili, otrok je dobil svojo vlogo v tej zgodbi, okolje smo pripravili tako, da ga je otrok zdaj zmožen urejati tudi sam. Pomembno je, da se v sobi od stvari premaknemo do ljudi. Objemimo otroka, preberimo mu pravljico, sam naj v sobo prinese predmete, ki ga bodo pomirili. Naj bo otrokova soba njegovo zavetje. V njej bo sam, ko bo želel biti sam, v njej bo z nami, ko bo čas za to. V burnih najstniških letih mu bodo temelji iz otroštva pomagali, da bo lažje odrasel. Takrat se bo spomnil na otroka v sobi in v sebi in preplavil ga bo občutek miru.

Preberite tudi: Feng shui in otroška soba

NAJNOVEJŠE