Veliko se govori o tem, kako pomembno je, da si znamo vzeti čas, ki je namenjen samo nam. Vendar pa marsikdo še vedno podcenjuje ta nasvet. Če imajo vsi okoli vas občutek, da vas lahko zmotijo, kadar koli se jim to zahoče – naj bodo to vaši nadrejeni, sodelavci, prijatelji ali družinski člani – je nujno, da čim prej ukrepate. V nasprotnem primeru se boste prej ali slej povsem izčrpali. Določeni znaki še posebej zgovorno pričajo o tem, da je čas za spremembe …
1. Vsaka najmanjša malenkost vas vrže iz tira
Naša sposobnost prilagajanja na različne okoliščine je lahko resnično osupljiva. Vendar pa kljub temu ni brez omejitev. Čeprav lahko dolgo časa uspešno usklajujete različne obveznosti in ohranjate mirne živce kljub številnim pritiskom, je včasih potrebna le drobna kapljica, ki se prelije čez rob, da se sesujete. Očiten znak, da čas, ki ga boste posvetili le sebi, ni zgolj priporočljiv, ampak praktično nujen, je tako pretirano odzivanje na stvari, ki so objektivno precej nepomembne. To lahko sicer pomeni marsikaj. Ste začeli morda opažati, da vas močno obremenjujejo tudi tiste precej nezahtevne obveznosti, ki ne zahtevajo veliko časa in energije? Težko najdete rešitev v kriznih situacijah, čeprav se kasneje izkaže, da je bil odgovor ves čas pred vami? Ali imate ob vsakem najmanjšem neuspehu ali kritiki občutek, da se vam je sesul svet? Imate vse pogosteje težave z izbruhi jeze ali žalosti? Vas zmoti vsak šum oziroma dražljaj? Vse to so znaki, da bi bilo pametno narediti korak nazaj in si vzeti nekaj časa samo zase. Nemir, ki se kopiči v vas, se bo sicer le še stopnjeval, zaradi česar si lahko nakopljete celo resne zdravstvene težave.
2. Tolažbo vse pogosteje iščete v hrani
Povečan apetit je seveda lahko povezan z najrazličnejšimi vzroki. Včasih so ti vzroki povsem telesni, na primer povezani z vašimi hormoni. Vendar pa je lahko eden izmed vzrokov, zaradi katerih je vaš apetit povsem neukrotljiv, tudi kronična preobremenjenost. Če se je količina hrane, ki je potrebna za to, da imate občutek sitosti, v zadnjem času močno povečala, čeprav v preteklosti niste imeli tovrstnih težav, je vsekakor smiselno razmisliti tudi o tej možnosti. To velja še posebej, če ste začeli pogosteje posegati po sladkarijah, slanih prigrizkih in drugih močno procesiranih živilih brez prave hranilne vrednosti. Povsem možno je, da tisto, kar v resnici potrebujete, niso povečane količine hrane, ampak več časa zase. Stres in prenajedanje gresta namreč pogosto z roko v roki.
3. Praktično nič več vas ne zanima oziroma veseli
Ste imeli v preteklosti ogromno zanimanj, hobijev in načrtov za prihodnost, zdaj pa opažate, da ste povsem brezvoljni in da se lotite le še tistega, kar je absolutno nujno? To je lahko še eden izmed precej očitnih znakov, da bi vam dobro delo nekaj časa, ki bi ga lahko posvetili izključno sebi. Če namreč nenehno hitite od ene obveznosti do druge in se stalno odzivate na tuje potrebe in pričakovanja, začnete namreč postopoma izgubljati stik s sabo. Tako ni nujno, da ste zares izgubili zanimanje za tisto, kar vas je nekoč veselilo in motiviralo. Morda so se vaša zanimanja zgolj skrila pod plastmi vsakodnevnih obremenitev. Če želite ponovno odkriti te zakopane plasti, je nujno, da se ustavite in spremenite svojo običajno rutino. Razmislite, kaj je tisto, kar je resnično nujno oziroma neizogibno – in kaj je tisto, kar lahko mirno črtate iz svojega življenja. Pogosteje ko boste drugim rekli ne, več priložnosti bo za to, da rečete da sebi in življenju!
Pomanjkanje magnezija sodi med pogosto spregledane zdravstvene težave. Povezano je lahko z neustrezno prehrano ali pa z določenimi boleznimi, na primer z diabetesom, celiakijo ali s sindromom “lačnih kosti”. V primeru pomanjkanja tega pomembnega minerala, ki ga lahko na primer najdemo v zelenolistni zelenjavi, fižolu, mandljih, bučnih semenih, avokadu in v temni čokoladi, se običajno pojavijo nekateri tipični simptomi …
Magnezij je eden najpomembnejših mineralov za človeško telo, saj sodeluje v več kot 300 biokemičnih reakcijah. Med drugim ima izredno pomembno vlogo pri normalnem delovanju živčnega sistema in pri uravnavanju srčnega utripa, prispeva pa tudi k ohranjanju močnega imunskega sistema in k ohranjanju zdravih ravni sladkorja v krvi. Kljub temu veliko ljudi ne zaužije dovolj magnezija, kar lahko vodi do različnih zdravstvenih težav.
Zakaj je magnezij pomemben?
Magnezij je esencialen mineral, ki igra ključno vlogo pri delovanju mišic in živcev, uravnavanju krvnega tlaka, sintezi beljakovin in zdravju kosti. Prav tako sodeluje pri pretvorbi hrane v energijo in podpira imunski sistem.
Zakaj pride do pomanjkanja magnezija?
Pomanjkanje magnezija je pogostejše, kot si morda mislite. Obstaja več razlogov, zakaj lahko pride do pomanjkanja tega pomembnega minerala:
Slaba prehrana
Najpogostejši vzrok za pomanjkanje magnezija je nezadosten vnos hrane, bogate z magnezijem. Prehrana, ki vsebuje veliko predelane hrane, sladkorjev in nasičenih maščob, pogosto primanjkuje ključnih hranil, vključno z magnezijem.
Stres
Stres lahko poveča potrebo po magneziju, saj telo v stresnih situacijah porabi več tega minerala. Kronični stres lahko tako prispeva k izčrpanju zalog magnezija.
Bolezni in zdravila
Nekatere zdravstvene težave in zdravila lahko vplivajo na absorpcijo magnezija ali povečajo njegovo izločanje iz telesa. Na primer, gastrointestinalne bolezni, kot so Crohnova bolezen in celiakija, lahko zmanjšajo absorpcijo magnezija. Nekatera zdravila, kot so diuretiki, antibiotiki in kemoterapija, prav tako lahko prispevajo k pomanjkanju magnezija.
Starost
Starejši ljudje so bolj nagnjeni k pomanjkanju magnezija, saj se absorpcija magnezija s starostjo zmanjšuje, medtem ko se izločanje povečuje.
Simptomi pomanjkanja magnezija
Pomanjkanje magnezija se lahko kaže skozi različne simptome, ki so lahko blagi ali resnejši.
Mišični krči in spazmi: Magnezij je ključen za sprostitev mišic, zato lahko pomanjkanje povzroči mišične krče in spazme.
Utrujenost in šibkost: Nizke ravni magnezija lahko povzročijo utrujenost, šibkost in izčrpanost.
Motnje razpoloženja: Pomanjkanje magnezija je povezano z anksioznostjo, depresijo in razdražljivostjo.
Težave s spanjem: Magnezij pomaga pri sproščanju živčnega sistema, zato lahko pomanjkanje povzroči težave s spanjem in nespečnost.
Nepravilnosti srčnega ritma: Magnezij igra pomembno vlogo pri regulaciji srčnega ritma, zato lahko pomanjkanje vodi do aritmij.
Kako prepoznamo pomanjkanje magnezija?
Pomanjkanje magnezija se lahko odraža tako skozi fizične kot tudi psihične simptome.
1. Mišični krči
Nehoteno krčenje mišic je eden najbolj značilnih znakov, da vam primanjkuje magnezija. Krčem se lahko pridruži tudi trzanje mišic. Domneva se, da je ta simptom povezan s povečanim dotokom kalcija do živčnih celic, do česar pride zaradi pomanjkanja magnezija. Preveč kalcija namreč povzroči pretirano stimulacijo mišičnih živcev, kar se kaže v obliki trzanja in mišičnih krčev. Seveda pa so lahko mišični krči in ostali tovrstni simptomi povezani tudi z drugimi vzroki, na primer s pretirano stresnim življenjem, s čezmernim vnosom kofeina ali pa z nevrološkimi boleznimi, pojavijo pa se lahko tudi kot nezaželen stranski učinek uživanja določenih zdravil.
2. Povišan krvni tlak
Pomanjkanje magnezija lahko privede tudi do povišanega krvnega tlaka, ki predstavlja enega glavnih dejavnikov tveganja za kronične bolezni srca in ožilja. Še posebej nevarna je kombinacija nezadostnih količin magnezija in povišanih vrednosti kalija. Raziskave kažejo tudi, da lahko ljudem, ki se že spopadajo s hipertenzijo, torej s kronično povišanim krvnim tlakom, včasih pomaga tudi dodajanje magnezija.
3. Neenakomeren srčni utrip
Ljudje, ki ne zaužijejo dovolj živil, bogatih z magnezijem, se nemalokrat spopadajo tudi z nerednim srčnim utripom oziroma z aritmijo. Večinoma gre na srečo za precej blago obliko te težave, vendar pa je pametno, da čim prej nadomestite primanjkljaj magnezija. Tudi ta simptom naj bi bil sicer povezan s porušenim ravnovesjem med magnezijem in kalijem.
4. Težave s spanjem
Zaradi vpliva, ki ga ima na živčni sistem, je magnezij zelo pomemben tudi za kakovosten spanec. Še posebej pomemben je vpliv magnezija na tvorbo nevrotransmiterja GABA. V primeru pomanjkanja tega minerala se lahko tako zgodi, da zvečer zelo težko zaspite. Nezadostne količine magnezija v telesu pa so lahko krive tudi za to, da se ponoči pogosto zbujate. Eden najpogostejših nasvetov za tiste, ki iščejo naravno pomoč pri težavah s spanjem, je zato prav dodajanje magnezija.
5. Glavoboli in migrene
Obstaja precejšnje število študij, katerih izsledki so pokazali, da ljudem, ki imajo težave z migrenami, nadpovprečno pogosto primanjkuje magnezija. Glavoboli in migrenski napadi so tako še eden izmed simptomov, ki lahko opozarjajo, da vnos magnezija ni zadosten.
6. Stalna utrujenost
Občasna utrujenost je seveda nekaj povsem običajnega. A če imate večino časa občutek popolne izčrpanosti, je to lahko znak resnejših težav z zdravjem oziroma pomanjkanja določenih hranil. V takšnih primerih pogosto najprej pomislimo na pomanjkanje snovi, kot je železo, vendar se lahko v ozadju skriva tudi pomanjkanje magnezija – še posebej če se pojavljajo tudi drugi simptomi, značilni za pomanjkanje tega minerala.
7. Zmanjševanje kostne gostote
Zmanjševanje kostne gostote, ki lahko postopoma privede do osteoporoze, se običajno povezuje predvsem s pomanjkanjem kalcija. Čeprav je omenjeni mineral zagotovo ključen za zdrave kosti, pa so zelo pomembna tudi nekatera druga hranila, med njimi prav magnezij. V primeru zmanjševanja kostne gostote je zato smiselno preveriti tudi vrednosti tega minerala. Za absorpcijo kalcija je namreč nujen vitamin D, ki pa ga naše telo ne more tvoriti brez magnezija.
Vam hujšanje vsakič znova spodleti, čeprav ste prepričani, da počnete vse tako, kot je treba? Dejstvo, da se številka na tehtnici kljub naporom ne premakne nikamor, vam lahko pobere vso motivacijo. Prej ali slej tako obupate in se vrnete k starim navadam, sčasoma pa lahko začnete celo verjeti, da sodite med tiste, ki preprosto »ne morejo shujšati«.
Če ste odločeni, da bo tokrat zares drugače in da vam bo končno uspelo izgubiti odvečne kilograme, je potrebna ustrezna priprava na hujšanje. Ta med drugim vključuje tudi poznavanje nekaterih najpogostejših napak, zaradi katerih imajo mnogi precejšnje težave pri doseganju želene teže – včasih pa so lahko te napake krive celo za to, da se dodatno zredite.
1. Prepričani ste, da med telovadbo pokurite precej več kalorij, kot jih v resnici
Redna telesna aktivnost je zagotovo pomemben del hujšanja. Vendar to ne bi smel biti izgovor za neurejeno prehrano. Marsikdo je prepričan, da lahko s telovadbo izniči pregrehe v kuhinji. To je povezano s tem, da mnogi ljudje močno precenjujejo porabo kalorij med fizično aktivnostjo.
Obstajajo celo posebne študije na to temo. V okviru ene izmed njih so sodelujoče po aktivnosti vprašali, koliko kalorij mislijo, da so porabili. Kar precej udeležencev je bilo prepričanih, da so porabili več kot 800 kalorij, v resnici pa so jih le približno 200–300. Pametno je torej preveriti, kakšna je poraba pri posameznih aktivnostih, pri čemer morate seveda upoštevati dejavnike, kot sta intenzivnost vadbe in vaša telesna teža.
2. Vaša prehrana je sestavljena iz živil, ki jih ne prenesete najbolje
Medtem ko so znaki alergij na določena živila običajno zelo očitni (in pogosto tudi precej nevarni), to ne velja nujno za t. i. intoleranco oziroma preobčutljivost. Gre za živila, ki jih vaše telo ne prenese najbolje, kar se lahko odraža v obliki različnih težav – med drugim tudi v obliki težav s hujšanjem oziroma hude napihnjenosti.
Če vam nikakor ne uspe izgubiti odvečnih kilogramov, je tako dobro raziskati, ali ne bi bilo morda smiselno izločiti določenih živil. Izločitev problematičnih živil običajno pomaga tudi pri ublažitvi vnetij v telesu, eden izmed učinkov tega pa je lahko tudi naravno znižanje telesne teže (če je ta trenutno previsoka).
3. Zelenjava predstavlja zelo majhen del vaše prehrane
Eden najpogostejših razlogov, zaradi katerih ljudje obupajo nad hujšanjem, je nenehni občutek lakote. Za začetek je seveda pomembno, da izberete dieto, ki ni pretirano restriktivna. To pomeni, da je kalorični vnos smiselno zmanjševati postopoma, saj se na prevelike spremembe vaše telo ne bo najbolje odzvalo. A če se kljub temu občasno spopadate z napadi lakote, zaradi katerih se težko zberete, zato razmišljate, da bi prekinili hujšanje, vam svetujemo, da začnete posvečati več pozornosti zelenjavi. V večini primerov namreč v to skupino sodijo živila, ki vsebujejo zelo malo kalorij (govorimo lahko tudi o majhni kalorični gostoti, ki predstavlja količino kalorij na določen volumen hrane).
Tako si lahko zelenjavo privoščite v praktično neomejenih količinah, na primer v obliki solat (pazljivo pri izbiri preliva!), juh, narezano na koščke kot prigrizek ipd. Ni torej potrebe, da ste lačni – s pomočjo zelenjave boste precej lažje počakali do naslednjega večjega obroka. Občutek odpovedovanja bo tako mnogo manjši, možnosti za uspeh pa se drastično povečajo. Priporočamo vam torej, da imate vedno pri roki nekaj različnih vrst zelenjave, ki vam je najbolj pri srcu – po možnosti oprane oziroma pripravljene na čimprejšnje zaužitje.
Poleg zdravstvenih in ekonomskih posledic je pandemija koronavirusa prinesla tudi mnoge omejitve, povezane z druženjem. Mnogi stiki med ljudmi, ki so bili pred tem skorajda samoumevni, so postali močno oteženi. Zaradi samoizolacije oziroma karantene večkrat niso bili možni niti stiki s tistimi, ki so nam najbližje.
Med tiste, ki so bili zaradi tovrstnih omejitev še posebej prizadeti, zagotovo sodita Jean in Walter Willard – zakonca iz ameriške zvezne države New York, ki sta poročena že kar 70 let. Ukrepi, namenjeni zajezitvi širjenja koronavirusa, so namreč povzročili, da se nista mogla videti več mesecev. To obdobje je bilo za oba izredno težko, vendar pa je bila zato ponovna združitev para toliko bolj ganljiva …
Ločila ju je omejitev obiskov v domu za starostnike
Čeprav so njuna mladostna leta že zdavnaj minila, Jean in Walter Willard do nedavnega nista imela posebnih zdravstvenih težav. Lani pa se je to nenadoma spremenilo, saj si je Jean med padcem močno poškodovala kolk. Poškodba je seveda zahtevala hospitalizacijo, med katero je bila odkrita nova težava. Zdravniki so namreč ugotovili, da se pri Jean pojavljajo zgodnji znaki demence. Njene zdravstvene težave so tako zahtevale, da se preseli v dom za starejše občane, kjer je imela na voljo ustrezno oskrbo.
Na srečo pa je bil ta dom le streljaj od stanovanja, v katerem sta pred temživela skupaj z Walterjem. Tako jo je lahko mož redno obiskoval. O tem, kako navezana sta bila zakonca, priča dejstvo, da ni preskočil niti enega samega dneva. Walter je s svojo ženo običajno preživel ves dan, domov pa se je odpravil šele takrat, ko je bila Jean pripravljena na spanje. Par se je tako počasi privajal na novo rutino, ko je v njun vsakdan ponovno posegla višja sila. Pandemija je namreč prinesla precej strožje ukrepe, povezane s tem, kdo sme vstopiti v dom, v katerem je bivala Jean. Za svojce varovancev so bili obiski popolnoma prepovedani, kar je predstavljalo hud udarec tako za Jean kot za Walterja.
Obdobje hude stiske za oba zakonca
V mesecih, ko je bila ločena od svojega moža, ki ga je bila pred tem kar sedem desetletij vajena videvati praktično vsakodnevno, naj bi Jean pretočila ogromno solza. Walterja je močno pogrešala in stalno spraševala, kdaj ga bo lahko spet videla. Tudi Walter novonastale situacije ni prenašal najbolje. Žalosti, ker je bil ločen od svoje življenjske popotnice, so se kmalu pridružili še zdravstvene težave. Tudi sam je namreč nesrečno padel, ena izmed posledic padca pa so bile možganske krvavitve, ki so zahtevale operacijo in nato rehabilitacijo.
Ljubezen lahko včasih resnično premaga vse ovire
Jeanine in Walterjeve otroke je postalo strah, da zaradi starosti in zdravstvenih težav zakonca niti ne bosta več dočakala ponovne združitve. Njuna hčerka Wendy se je zato odločila, da upravniku doma za starostnike, v katerem je bivala Jean, pošlje pismo, v katerem ga je prosila za pomoč. Upravnik je poklical Wendy takoj, ko je prebral pismo, in skupaj so našli možnost za organizacijo varnega srečanja zakoncev. Srečanje je bilo izjemno ganljivo, prežeto z objemi in poljubi, pa tudi s solzami, ki pa so bile tokrat seveda predvsem solze sreče in olajšanja. Walter se je nato tudi sam preselil v dom, kjer si zdaj deli sobo z Jean, saj si nihče od njiju ne želi podoživeti mesecev ločenosti od ljubezni svojega življenja.
Ketonska dieta je v zadnjem času zagotovo ena najbolj priljubljenih diet. Morda o njej razmišljate tudi sami, vendar niste prepričani, ali zares veste, kako se je lotiti in kako se izogniti tipičnim začetniškim napakam? Za vas smo zbrali nekaj koristnih napotkov, ki vam bodo pomagali ugotoviti, ali je ta dieta primerna za vas oziroma kaj lahko pričakujete, če se odločite zanjo.
1. Ne zamenjujte LCHF in ketonske diete
Čeprav je ketonska dieta v osnovi zelo podobna LCHF-principu prehranjevanja, vendarle obstajajo pomembne razlike, ki jih morate upoštevati, ko se odločate, katera oblika hujšanja bi bila najprimernejša za vas. Rekli bi lahko, da je ketonska dieta bolj drastična oblika LCHF-prehranjevanja. Čeprav je tudi cilj slednjega omejevanje ogljikovih hidratov, običajno ni posebej opredeljena »dovoljena« količina tega makrohranila. Drugače pa je pri ketonski dieti. Če želimo, da telo preide v t. i. ketozo, namreč dnevna količina ogljikovih hidratov ne sme preseči približno 20–30 gramov. Vsaj na začetku bo torej potrebno natančno spremljanje prehrane, sicer vas lahko hitro zanese.
2. Jedilnik si poskušajte izoblikovati vnaprej
Tistim, ki se šele spoznavajo s ketonsko dieto, se običajno odsvetujejo pretirano zapleteni recepti, ki zahtevajo precej »eksotičnih« sestavin. Poskušajte si izoblikovati preprost jedilnik in izračunajte, koliko približno vas bodo stale jedi, ki ste jih izbrali, da se izognete morebitnim neprijetnim presenečenjem.
3. Premišljeno pri izbiri virov ogljikovih hidratov
Ketonska dieta sicer dovoljuje zelo malo ogljikovih hidratov, vendar pa to seveda še ne pomeni, da so živila, ki vsebujejo ogljikove hidrate, povsem prepovedana. To bi bilo pravzaprav skorajda nemogoče, saj tudi mnoga živila, ki jih načeloma ne dojemamo kot ogljikohidratna, vsebujejo določen delež tega makrohranila. Pri ketonski dieti predstavljajo prav tovrstna živila pomemben vir določenih vitaminov in mineralov. Pomembno je torej, da ste pri izbiri premišljeni in da poskušate telesu zagotoviti čim bolj raznoliko prehrano, ne da bi pri tem presegli mejo, ki še omogoča ketozo. Poleg različnih vrst (neškrobnate) zelenjave je na primer zelo priporočljivo tudi uživanje zmernih količin jagodičevja, ki je prava zakladnica koristnih hranil.
4. Upoštevajte, da obstaja več različic ketonske diete
Večinoma se ketonska dieta povezuje predvsem z živili živalskega izvora, vendar pa tovrstna prehrana v resnici dopušča več svobode, kot si morda predstavljate. Tako se vam ni treba že vnaprej omejiti na določen tip ketonske diete, ampak je smiselno raziskati tudi različice, kakršna je na primer veganska ketonska dieta.
5. Ne pozabite na sol
Delež natrija v telesu je običajno višji od deleža kalija. Vendar pa pride pri ketonski dieti pogosto do povečanega izločanja natrija, zato lahko kalij prevlada. Za vzpostavitev ravnovesja med tema mineraloma oziroma elektrolitoma se zato običajno priporoča nekoliko višji vnos soli oziroma z natrijem bogatih živil, kot je na primer zelena.
6. Pripravite se na določene nezaželene stanske učinke
Ena glavnih preprek pri hujšanju s ketonsko dieto je začetna faza. Zaradi prehoda telesa na nov vir energije se lahko namreč predvsem na začetku pojavljajo simptomi, ki celo nekoliko spominjajo na gripo. Za ta pojav se je tako uveljavil kar izraz »ketogripa«. Med najbolj tipičnimi težavami, ki se pojavljajo v začetni fazi, so na primer slabost, mišični krči, bolečine v trebuhu in omotičnost. Obenem so možni tudi glavoboli, še posebej če ne pazite na to, da zaužijte dovolj tekočine. Če boste tovrstne simptome pričakovali, se boste nanje lažje pripravili in se prebili skozi to obdobje. Seveda pa to še ne pomeni, da morate simptome preprosto ignorirati, če se pojavljajo v zelo intenzivni obliki – v tem primeru je prekinitev ketonske diete vsekakor smiselna.
7. Izogibajte se stresu
Kronični stres zmanjšuje količino ketonov. Če ste nenehno pod stresom, bo tako težje ostati v ketozi. Pri ketonski dieti je torej zelo pomembno tudi to, da poskušate najti čim bolj učinkovite tehnike sproščanja oziroma da se izogibate zelo stresnim situacijam, sicer rezultati ne bodo takšni, kot bi najbrž želeli.
Verjetno ste navajeni poslušati, kako pomembna je nega kože – in katere izdelke vse potrebujete, da ohranite zdravo in lepo kožo. Postopek nege kože je lahko prava umetnost – nekateri temu namenjajo ogromno časa, nemalokrat pa tudi vse prej kot zanemarljive količine denarja. Kot nekakšen odgovor na to se je razvil nov trend. Pojavlja se namreč vse večje število tistih, ki trdijo, da lahko naši koži precej bolj kot draga kozmetika koristi občasni post …
Od precej drastičnih omejitev do nekoliko zmernejših različic
S poimenovanjem »post za kožo« ni mišljena zgolj začasna odpoved uporabi ličil, ki lahko, kot je dobro znano, močno obremenijo kožo in poslabšajo njeno stanje. Zagovorniki »posta za kožo« namreč pogosto menijo, da lahko koži najbolj pomaga to, da se za določen čas povsem odpovemo čisto vsem negovalnim izdelkom za kožo, torej tudi različnim kremam. Kako pametna je ta ideja oziroma kaj so potencialne prednosti in slabosti tovrstnega posta?
Za začetek naj povemo, da pozna post za kožo več različic, podobno kot na primer prekinitveni post – zagotovo eden najpomembnejših trendov na področju prehrane v zadnjih letih. V skrajni različici sicer post za kožo res pomeni, da določen čas sploh ne uporabljate negovalne kozmetike – nekateri sem vključujejo celo milo. Vendar pa obstajajo tudi nekoliko manj drastične različice. Tako se lahko post za kožo nanaša tudi zgolj na določene izdelke oziroma sestavine, ki se jim poskušate nekaj časa izogibati.
Glavna korist naj bi bila vzpostavitev naravnega ravnovesja
A kaj lahko sploh pridobite, če pošljete svojo kožo na tovrstno »dieto«? Pozitivni učinek, ki se navaja najpogosteje, je ta, da s tem koži omogočite vzpostavitev naravnega ravnovesja. Teorijo, ki se skriva za idejo posta za kožo, bi lahko torej opisali nekako takole: ko uporabljamo določene kozmetične izdelke, dajemo koži »potuho«. Tako zmedemo naravni proces samoregulacije. Koža se začne postopoma vse bolj zanašati na to kozmetiko, zato sama ni več zmožna dovolj učinkovito opravljati nekaterih osnovnih nalog, kot je na primer uravnavanje količine izločene maščobe.
S stalnim nanašanjem vlažilnih krem in sorodnih izdelkov naj bi na primer koži sporočali, da lahko upočasni proizvodnjo maščob. To je sicer po eni strani koristno za ljudi z zelo mastno kožo, po drugi strani pa lahko s tem poglobimo težave z zelo suho kožo, ki postane tako še bolj problematična – tako zahteva vedno več in vedno pogosteje. Podobno velja tudi za sestavine, namenjene kemičnemu pilingu kože (to so običajno različne kisline), ki posežejo v naravni proces obnove kože. Začasni post naj bi torej koži pomagal, da okrepi svoje naravne funkcije.
Posta za kožo se morate lotiti zelo premišljeno
Tudi tisti, ki se načeloma strinjajo, da lahko koži koristi nekaj predaha od običajne negovalne rutine, pogosto poudarjajo, da to še ne pomeni, da moramo črtati prav vso kozmetiko. Dovolj naj bi bilo že to, da za nekaj časa omejimo uporabo določenih aktivnih sestavin, na primer retinola. Mnenja strokovnjakov oziroma dermatologov glede tega trenda niso povsem enotna – nekateri so mu precej naklonjeni, spet drugi nekoliko bolj skeptični.
Večinoma sicer dermatologi poudarjajo, da moramo upoštevati, da koža ni enaka koži – tako lahko nekomu post za kožo zelo ustreza, tudi v bolj drastični različici, spet drugi pa imajo lahko ogromno težav že v primeru začasnega izločanja ene same sestavine. Ljudem, ki imajo hude težave z aknami, se tako načeloma ne priporoča tovrstno eksperimentiranje oziroma začasno črtanje izdelkov s tistimi sestavinami, ki so namenjeni prav ublažitvi tovrstnih težav, saj lahko pride do zelo izrazite negativne reakcije kože. Hkrati pa dermatologi opozarjajo, da post za kožo nikakor ne bi smel vključevati izločanja izdelkov za zaščito kože pred ultravijoličnimi žarki, kadar so ti potrebni.
Kapucinka (Tropaeolum majus) izvira iz Andov. V 17. stoletju so jo iz Južne Amerike prinesli v Evropo, kjer so jo najprej vzgajali kot okrasno rastlino na samostanskih vrtovih. Cenili pa so jo tudi Indijanci, ki so jo uporabljali predvsem za razkuževanje gnojnih ran, sveže liste pa so uživali pri kašlju in boleznih dihal. V 20. stoletju pa je bila kapucinka kot ena izmed sestavin dodana mnogim pripravkom – zaradi antiseptičnega, antibiotičnega in protiglivičnega delovanja.
Velikokrat jo lahko opazimo na vrtovih
Zaradi značilnega pekočega okusa so jo nato začeli uporabljati kot začimbo. Vzpenja se z listnimi in cvetnimi stebli. Vsi deli rastline so užitni: stebla, listi in cvetovi. Drugače nimajo nekega značilnega vonja, ko pa jih zaužijemo, pa lahko občutimo prijeten pekoč okus.
Na spodnjih venčnih listih lahko opazimo resice, sicer pa ima kapucinka cvetove živo rumene, oranžne ali rdeče barve. Zaradi pisanih barv jo lahko velikokrat opazimo na vrtovih. Zraste od 15 do 50 cm in vse do 3 m pri ugodnih pogojih za rast. Če želimo kapucinko gojiti doma, jo posadimo na sončno lego, enakomerno vlažna, humusna tla in na mestih, kjer je zavarovana pred vetrom, saj ima nežna, lomljiva stebla. Cveteti začne junija in nam krasi vrtove ali pa lončene posode vse do jeseni. Cvetove kapucinke redno odstranjujemo, saj s tem podaljšujemo cvetenje. Nekaj pa jih pustimo. Kapucinka se na vrtu ukorenini in ne potrebuje zalivanja razen v daljšem sušnem obdobju in veliki vročini.
Kapucinka pomaga pri gripoznih obolenjih
Kapucinka vsebuje vitamin C, smole, pektin, tanine in različne hidrate. Uporabljajo jo, ker pospešuje celjenje ran in zaradi antiseptičnega delovanja. Ima pa učinek tudi na dihala, saj olajša izkašljevanje sluzi, pomirja dražeč kašelj in pomaga pri gripoznih obolenjih. Listi kapucinke vsebujejo gorčične glikozide, iz katerih z razgradnjo nastane benzil-gorčično olje, ki ima antibiotično delovanje, in tako se s kapucinko uspešno borimo proti bakterijam in razmnoževanjem le-teh.
Prav zaradi prejšnje trditve se kapucinka priporoča pri katarjih zgornjih dihalnih poti, vnetjih sečnih poti, vnetjih žrela in sinusov, vnetjih pljuč, pri bronhitisu in astmi. Blagodejno pa deluje tudi na ustno votlino, saj razkuži in omili vnetje dlesni in sluznice. Kapucinka pa je predvsem znana po tem, da krepi odpornost organizma in čisti kri. Mnogokrat jo uporabljamo kot preventivno sredstvo proti prehladu. Pomaga pa tudi pri glistah. Deluje na jetrne celice in izboljša delovanje jeter ter vpliva na izločevanje žolča.
Kapucinka izboljša delovanje ledvic in pospeši izločanje urina (deluje kot diuretik). Dobro se izkaže tudi pri negi kože, saj deluje antiseptično, pospešuje celjenje ran ter pomaga pri razdraženi in opečeni koži, ekcemih, aknah, glivicah na nogah. Pri razjedah in gnojnih ranah na nogah si naredimo oblogo iz zdrobljenih semen kapucinke. Po štirih do šestih tednih rednega uživanja pripravkov iz kapucinke je treba narediti od dvo- do tritedenski premor. Lepo cvetoča kapucinka tudi spodbuja rast novih las.
Kapucinka je okusna tudi v solatah
Ker listi vsebujejo približno 300 mg vitamina C, ki deluje kot antioksidant, lahko liste kapucinke dodamo k solatam. Po paradižnikovi, fižolovi ali zeleni solati potreseni cvetovi popestrijo krožnik in hkrati dodajo okus. Cvetne popke ali plodove ponekod vlagajo in jih uporabljajo namesto kaper. Prav tako pa se cvetovi kapucinke odlično podajo v skutni namaz, skupaj z drugimi zelišči, zaradi osvežilnega, pekočega okusa.
Kapucinko pa odsvetujemo pri rani na želodcu ali dvanajstniku, ledvičnih obolenjih. Ni priporočljivo, da jo uživajo majhni otroci.
Domača lekarna
Lasna vodica s kapucinko
Sestavine:
50 g semen in listov kapucinke
50 g nasekljane materine dušice
1 liter 60-odstotnega alkohola
Priprava in uporaba:
Zelišča z alkoholom natočimo v posodo in pustimo stati 10 dni, nato precedimo. Pretočimo v steklene stekleničke in od enkrat do dvakrat dnevno vtiramo v lasišče. Žveplo v kapucinki namreč preprečuje izpadanje las. Uporabljamo peclje in cvetoče cvetne vršičke materine dušice.
Kapucinkin sok
Svežo rastlino zmeljemo in stisnemo, da dobimo sok. Uživamo od enkrat do dvakrat na dan po dve žlici soka. Z njim krepimo odpornost organizma.
Tinktura kapucinke
Sestavine:
80–100 g svežih listov in semen kapucinke
5 dcl 70-odstotnega alkohola
Priprava in uporaba:
Zdrobljene liste in seme damo v steklenico ter prelijemo z alkoholom. Tako pripravljena mešanica naj stoji 15–20 dni. Steklenico vsak dan pretresemo. Nato tekočino precedimo v temno steklenico in uživamo od štiri do šest tednov trikrat na dan po dve čajni žlički tinkture, razredčene v malo vode. Tinkturo uporabljamo pri zgoraj navedenih težavah, torej pri krepitvi imunskega sistema, težavah z dihali …
Kapucinkina solata
Sestavine:
40–50 g svežih listov kapucinke
1 žlica olivnega olja
1 žlica limoninega soka
sol in poper
Priprava in uživanje:
Zdrobljene liste kapucinke začinimo s soljo in poprom, dodamo olivno olje in limonin sok. Solato uživamo od enkrat do dvakrat na dan.
Kis iz kapucinkinih cvetov
Sestavine:
2 pesti svežih cvetov kapucinke
7 dcl belega vinskega kisa
Priprava:
Cvetove prelijemo z belim vinskim kisom, steklenico dobro zapremo in naj stoji dva tedna na sončnem mestu (vsak dan jo pretresemo). Kis precedimo in shranimo na suhem, temnem in hladnem prostoru. Kis se sicer lahko hrani tudi neprecejen, a je rok trajanja bistveno krajši, in sicer samo od dva do tri mesece.
Glina je staro ljudsko zdravilo, ki nastaja več milijonov let pod površino naše dežele, ter je ena izmed najbolj naravnih in preprostih receptov pri številnih težavah. Obloge z glino so zato ena najstarejših in dobro preizkušenih metod za samopomoč pri vseh vrstah artritisa.
Nekaj zanimivosti o artritisu:
Poznamo več kot 100 vrst artritisa.
Najpogostejša oblika je osteoartritis.
Bolečina je posledica obrabljenega ali poškodovanega hrustanca v sklepih.
Najpogosteje se pojavi pri ljudeh, starejših od 50 let.
Pogostejši je pri ženskah.
Revmatoidni artritis nastane, ko telo napade lastni imunski sistem.
Revmatoidni artritis pogosto spremljajo utrujenost, težave z očmi in slabokrvnost.
Bolečine velikokrat sprožijo tudi vremenske spremembe.
Terapija z glino ena najpreprostejših oblik zdravljenja
Glina je v zgodovini dobila veliko imen: Indijanci so ji rekli »blato, ki zdravi«, zdaj pa jo pogosto imenujemo kar »sivo zlato«. Za zdravljenje težav s sklepi so jo uporabljali že nemški naturopati Sebastian Kneipp, Louis Kuhne in Adolf Just. Sprva so jo uporabljali na živalih, ker pa je tako naravna, preprosta in popolnoma brez stranskih učinkov, so jo počasi začeli uporabljati tudi na sebi in svojih bolnikih.
Zdaj je glina že znana po svojih močnih vpojnih lastnostih in se zato pogosto uporablja pri samozdravljenju vseh vrst artritisa. Uporabljajo jo v skoraj vseh zdraviliščih in centrih SPA po svetu. Terapija z glino je ena najpreprostejših oblik zdravljenja.
Najbolj cenjena lastnost gline je njena sposobnost holističnega (celostnega) delovanja. Ne glede na način uporabe glina vpliva na celoten organizem. Polaganje glinenih oblog na obolela mesta blaži simptome različnih bolezni in pripomore k hitrejši ozdravitvi, saj ima močan drenažni učinek in pritegne k sebi škodljive snovi.
Pomembno pa je tudi njeno protivnetno in protiinfekcijsko delovanje. Glina namreč vsebuje oligoelemente (silicij, kalcij, magnezij, fosfor), ki so pomembni tako za obnovo hrustanca kot pri različnih težavah s kostmi. Z njeno pomočjo se ublažijo bolečine ob artritisu, povečata se gibljivost sklepov in regeneracija.
Kje jo dobimo?
Kje se glina nahaja, je odvisno predvsem od vrste in barve gline. Najdemo jo v Franciji, Italiji, Ameriki, na Kitajskem, pa tudi pri nas v Sloveniji. In ravno slovenski glini posvečamo premalo pozornosti, saj velja splošno pravilo, da je za vsako živo bitje najbolj primerno vse, kar je lokalno (hrana, voda, zdravila, glina).
Pri nas imamo izjemno bogato sivo glino, ki vsebuje več kot 64 % silicija in je zato zelo cenjena ravno pri zdravljenju mišičnih in kostnih obolenj. Uporabljamo jo lahko na več načinov, eden izmed njih je tudi polaganje glinenih oblog.
Priprava glinenih oblog za zdravljenje artritisa
Glinene obloge lahko kupimo že pripravljene ali pa si jih pripravimo sami s pomočjo suhe gline v prahu in vode.
V keramično, plastično ali stekleno posodo stresemo glino v prahu ter jo prelijemo z vodo (vodo lahko zamenjamo tudi za kis, cvetno vodo ali zeliščni prevretek).
Tako namočena glina naj stoji vsaj pol ure, preden jo začnemo mešati, da popije vso odvečno tekočino.
Pripravljeno maso za obloge po želji gostimo z glino v prahu. Glinena obloga mora biti podobna testu za kruh – gladka, da se prilagodi telesu, in dovolj gosta, da se ne razlije. Na koncu lahko oblogam dodamo zelišča, eterična olja ali tinkture.
Pripravljeno glineno oblogo namažemo z leseno lopatko na bombažno tkanino ali papirnate brisače. Glino položimo neposredno na kožo in obloge povijemo z bombažnimi trakovi.
Čas in debelina obloge
Glina deluje, dokler se ne posuši, zato bi morala po pravilni uporabi sama odstopiti od kože in naj ne bi pustila nobenih sledi. Najbolj preprosta razlaga, kako uporabljati glinene obloge, je, da jih prilagodite glede na težavo in čas, ki ga imate. Vsekakor je priporočljivo na začetku uporabljati tanjše glinene obloge in krajšičas, zato da telo navadite na prisotnost gline, nato postopoma povečujete debelino in daljšate čas.
Pri revmatizmu ali artritisu uporabljamo do 2 centimetra debele obloge in jih pustimo na mestu od 2 do 3 ure. Gline nikoli ne zavijamo v plastiko in jo po uporabi obvezno zavržemo! Postopek lahko ponovimo večkrat dnevno.
Kdaj toplo in kdaj hladno glineno oblogo?
Ali uporabljati toplo ali hladno oblogo, je odvisno predvsem od vsakega posameznika. Nekaterim pomaga toplota, drugim mraz. Osnovno pravilo je, da akutno vnet sklep reagira pozitivno na mraz, kronično vnetje sklepov pa se izboljša z uporabo toplote.
Toplota lahko zelo blagodejno vpliva na bolečino v sklepih. Zato takrat, ko sklepi niso otekli, pripravimo toplo glineno oblogo tako, da glino zmešamo s toplo vodo. Takšno, že pripravljeno, najlaže segrevamo nad paro (podobno kot vročo čokolado) ali pa v pečici nekaj minut. Vzamemo toliko gline, kot je potrebujemo, in stresemo v krožniček nad vročo vodo. Segrevamo nad rahlim vretjem in v pokriti posodi, dokler ni dovolj topla. Ali pa glino zavijemo v mokro gazo in položimo v pečico za nekaj minut (tukaj je treba paziti, da se ne posuši!).
Kadar pa so sklepi otekli, je potrebno hlajenje. To naredimo tako, da na sklep položimo hladno glineno oblogo. Glina je po naravi hladna in zato tako blagodejno vpliva na bolečine. Če se zelo segreje, jo zamenjamo.
Zamaščenost jeter ali jetrna steatoza je izraz, ki opisuje kopičenje maščobe v jetrih. Zamaščena jetra nastanejo, ko se v telesu nakopiči toliko maščobe, da je jetra ne morejo metabolizirati dovolj hitro. Posledica je kopičenje maščobnih kapljic v jetrnih celicah. Povsem normalno je imeti v jetrih manjše količine maščobe, ko pa delež maščobe preseže 5 odstotkov, govorimo o bolezenski zamaščenosti jeter, kar lahko hitro vodi v številne zdravstvene težave.
Jetra ležijo v desnem zgornjem delu trebuha in so največji organ v trebušni votlini ter drugi največji organ v telesu. Pri odraslem tehtajo približno 1,5 kilograma. Odgovorna so za številne funkcije, med drugim presnavljajo vse, kar zaužijemo, in filtrirajo škodljive snovi iz krvi. Sodelujejo pri shranjevanju glikogena, proizvodnji hormonov in razgradnji rdečih krvnih celic. Pomagajo pri procesu strjevanja krvi, shranjujejo železo in tvorijo številne vitamine, vključno z vitaminom A. Tvorijo beljakovine in maščobe ter uravnavajo njihov metabolizem. Proizvajajo žolč, ki sodeluje pri razgradnji maščob. Žolč se nato shrani v žolčniku, od tam pa potuje v tanko črevo, kjer pomaga pri prebavi. Visoko specializirano tkivo jeter ureja številne različne biokemične reakcije, vključno s sintezo in razpadom majhnih in kompleksnih molekul, od katerih so mnoge potrebne za normalne vitalne funkcije. Ocenjeno je, da jetra opravljajo okoli 500 življenjsko pomembnih funkcij v telesu.
Preveč zaužite maščobe v jetrih lahko vodi do kronične okvare organa
Jetra so sposobna naravne regeneracije – s tvorbo novih celic nadomestijo stare in poškodovane. V blagi obliki lahko s spremembo življenjskega sloga, kot so diete, zmanjšanje telesne teže in povečana telesna aktivnost, sprožimo njihovo regeneracijo. Zamaščena jetra prizadenejo okoli 25 odstotkov odraslega prebivalstva in v večini primerov ne povzročajo nobenih vidnih težav. Če pride do ponavljajoče se okvare jetrnih celic, pa to privede do nepopravljivega brazgotinjenja. To imenujemo ciroza. Ciroza lahko vodi do jetrnega raka in/ali odpovedi jeter.
Kdaj lahko sami pomislimo na bolezen
Stanje večinoma poteka brez simptomov, to pomeni, da lahko ljudje z zamaščenimi jetri živijo vrsto let, ne da bi se zavedali svoje bolezni ali imeli zaradi tega kakšne težave. Raziskave kažejo, da se stanje poslabša pri okoli 20 odstotkih ljudi. V teh primerih se pokaže utrujenost, pri povečanju jeter, ko le-ta pritisnejo na jetrno ovojnico, pa lahko pride do nelagodnega občutka pod desnim rebrnim lokom. Zdravnik lahko povečana jetra zatipa med rutinskim pregledom pacienta pri globoki palpaciji trebuha. Če zamaščena jetra napredujejo do ciroze, se pojavijo povečan, s tekočino napolnjen trebuh, zlatenica (rumeno obarvanje kože in veznic zaradi kopičenja bilirubina v telesu), podkožne krvavitve, srbenje kože, povečana vranica, v končnih primerih pa tudi zmedenost in krvavitve iz požiralnika.
Vzroki za zamaščena jetra
Bolezen delimo na dva tipa: alkoholno in nealkoholno zamaščenost jeter. Pogost vzrok je čezmerno uživanje alkohola. Pomembni drugi dejavniki tveganja so debelost (predvsem trebušna debelost, kjer se maščoba kopiči okoli trebušnih organov in v krvnih žilah), dieta z veliko sladkorji, povišani trigliceridi v krvi, sladkorna bolezen, telesna neaktivnost, posledica hepatitisa B ali C, genetika, lahko pa se bolezen pojavi kot stranski učinek nekaterih zdravil.
Nealkoholna zamaščenost nastane, ko jetra ne morejo dovolj hitro metabolizirati maščobe, zato se le-ta začne kopičiti v jetrih. Pojavlja se predvsem po štiridesetem letu pri čezmerno prehranjenih ljudeh, ki se nemalokrat zdravijo tudi zaradi sladkorne bolezni. Alkoholna okvara jeter nastane (kot že ime pove) zaradi čezmernega uživanja alkohola. Naloga jeter je razgradnja večine alkohola, ki ga zaužijemo, preden se izloči iz telesa. Proces razgradnje pa lahko povzroči nastanek telesu škodljivih snovi, ki okvarijo jetrne celice, te pa zato niso več dovolj učinkovite. Približno 6 tednov popolne abstinence lahko popolnoma popravi stanje, v primeru vztrajanja pitja alkohola pa se razvije alkoholni hepatitis ali nepopravljivo brazgotinjenje oziroma ciroza jeter.
Kako bo ukrepal vaš zdravnik
Na bolezen bo zdravnik morda pomislil že pri osnovnem pregledu trebuha, kjer bo zatipal rob jeter pod desnim rebrnim lokom. Normalno velika jetra morajo biti skrita nad rebri, zato jih ne moremo zatipati. Na bolezen jeter bo pomislil tudi pri analizi krvi. Povečana vrednost jetrnih encimov v krvi nakazuje na nenormalno delovanje jeter, za bolj natančno analizo pa je ustrezna slikovna diagnostika, najpogosteje ultrazvok jeter. Ob visokih vrednostih jetrnih encimov bo vaš zdravnik morda želel izločiti druge bolezni, zato vas bo napotil tudi na pregled krvi na hepatitis. Bolj natančna diagnostika obsega CT ali MR trebuha, fibroscan in ne nazadnje biopsijo jeter. Omenjene preiskave so izredno natančne in se uporabljajo le v primeru netipičnih izvidov krvi in ultrazvoka.
Nezdravljena bolezen lahko vodi v življenjsko nevarna stanja
Če zamaščenost jeter vztraja in je ne zdravimo, lahko napreduje do ciroze jeter in jetrne odpovedi ali do jetrnega raka. Najbolj so ogroženi ljudje, pri katerih je vzrok bolezni čezmerno uživanje alkohola. Ciroza jeter je končno stanje nepopravljive okvare jeter, saj se namesto kronično vnetih in okvarjenih jetrnih celic na njihovem mestu razraste brazgotina. Brazgotine preprečujejo krvi, da bi normalno prehajala skozi jetra, zato se tvorijo alternativne poti, največkrat prek želodca in požiralnika. Povišan pritisk v teh novih nekakovostnih žilah povzroča njihovo razširjenje in pri napredovanju bolezni in nezdravljenju rupturo ter krvavitve.
Zdravljenje prilagodimo vzroku in napredovanju bolezni
Trenutno ni zdravila, ki bi bilo usmerjeno le v zdravljenje zamaščenosti jeter. Glede na naravo in vzroke bolezni je zdravljenje z zdravili v tem primeru tudi zadnja možnost. Jetra se lahko sama popravijo, zato je sprememba življenjskega sloga najpomembnejši ukrep pri zdravljenju. Zmanjšanje telesne teže za 8–10 odstotkov pripomore k obnovi jeter in zmanjšanju količine maščobno spremenjenih jetrnih celic. Priporočljivo je upoštevati sodobna priporočila glede redne telesne aktivnosti, to je vsaj 150 minut zmerne telesne aktivnosti na teden. Potrebno je zdravljenje pridruženih bolezni, najpogosteje gre za povišan holesterol in sladkorno bolezen. Vedno bolj se priporoča zdrava sredozemska dieta, ki vsebuje veliko sadja in zelenjave, rib, oreščkov, olivno olje ter žita. Najpomembnejši ukrep pri alkoholni zamaščenosti jeter je prenehanje pitja alkohola ali vsaj zmanjšanje količine pitja. Zdrav odrasel moški sme popiti največ 2 enoti (ali 20 gramov) alkohola na dan. To je 2 decilitra vina ali pol litra piva ali 2 šilci žgane pijače. Ob eni priložnosti pitja pa zdrav odrasel moški lahko popije največ 5 enot alkohola. To je na primer pol litra vina ali 1,25 litra piva ali 5 šilc žgane pijače.
Zdrava ženska, ki ne načrtuje nosečnosti in ni noseča ali ne doji, sme popiti največ 1 enoto (ali 10 gramov) alkohola na dan. To je na primer 1 deciliter vina ali 2,5 decilitra piva ali 1 šilce žgane pijače. Ob eni priložnosti pitja pa zdrava odrasla ženska lahko popije največ 3 enote alkohola. To je na primer 3 decilitre vina ali tri četrt litra piva ali 3 šilca žgane pijače.
Za ljudi, starejše od 65 let, velja enaka »dnevna količina alkohola« kot za odrasle ženske (ne glede na spol). S starostjo se zmanjšuje delež vode v telesu, pa tudi presnova se spremeni, zato so starejši ljudje bolj občutljivi za učinke alkohola.
V razvitem svetu se pri zdravljenju debelih in čezmerno prehranjenih ljudi strokovnjaki vedno bolj poslužujejo bariatrične operacije. Gre za kirurški poseg zmanjšanja želodca in oblikovanja tako majhne kapacitete, da se ta ob uživanju hrane zelo hitro napolni in povzroči občutek sitosti. Prostornina zaužite hrane je manjša, obroki so pogostejši, količina zaužitih kalorij pa se bistveno zmanjša. Poročila v literaturi kažejo, da je bariatrična kirurgija edini način, s katerim lahko dolgoročno dosežemo zmanjšanje telesne teže.
Ko bolezen napreduje do jetrne ciroze, je edina rešitev presaditev jeter, saj za jetra ne obstaja nadomestna terapija, kot jo poznamo pri nedelovanju ledvic. V Sloveniji večinoma presajajo jetra mrtvega darovalca, v tujini pa opravljajo tudi delni odvzem jeter pri živem darovalcu, na primer od staršev majhnim otrokom. Ljudje s presajenimi jetri morajo do konca življenja jemati zdravila, ki preprečujejo zavrnitev presajenih jeter, a živijo normalno in aktivno življenje.
V otroštvu in najstniških letih se je zdelo spletanje novih prijateljstev zelo preprosto, skorajda neopazno. Prijateljstva so nastajala spontano, brez posebnega truda – med sošolci v razredu, med vrstniki, ki so obiskovali podobne interesne dejavnosti, med sosedovimi otroki … A čeprav ste si s svojimi prijatelji morda nekoč obljubljali, da boste ohranili stike za vedno, čas pogosto opravi svoje. Različne študijske smeri, poklicne poti, zaposlitve in morda celo sprememba države ali vsaj kraja bivanja prispevajo k temu, da se določene vezi neizogibno razrahljajo – nemalokrat pa povsem pretrgajo. Tako nenadoma ugotovite, da nimate več (pravih) prijateljev …
Hkrati pa se začnete spraševati, ali je takrat, ko odrastemo, sploh še mogoče zgraditi pristne prijateljske odnose. Mnogi namreč verjamejo, da je njihov vlak že zdavnaj odpeljal. Na srečo pa to nikakor ne drži. Odličnih možnosti za spletanje novih prijateljstev imate več kot dovolj. Včasih so te tako očitne, da ravno zato ne pomislimo nanje!
Epidemija osamljenosti ali zakaj bi sploh »potrebovali« prijatelje?
Šele v zadnjih letih se je začelo govoriti o osamljenosti kot o nekakšni epidemiji, ki počasi zajema vse večji delež sveta. Občutek skupnosti izginja, kar lahko sicer po eni strani pomeni več svobode in možnosti za raziskovanje lastnih interesov brez občutka, da ste pri tem nenehno opazovani in da je vaše početje vseskozi vrednoteno, vendar pa ima lahko umanjkanje občutka pripadnosti tudi negativne posledice. Danes so posamezniki velikokrat zelo zaposleni z vsakodnevnimi obveznostmi, zato manka tesnih prijateljstev sprva morda niti ne dojemajo kot veliko težavo. Tako ne vlagajo posebne energije v to, da bi negovali odnose z ljudmi, ki jih srečujejo, zato ni niti možnosti, da bi se začelo graditi tesnejše prijateljstvo. Vendar pa sčasoma večina vendarle ugotovi, da obstaja nekaj, kar pogrešajo.
Čeprav imate morda partnerja in otroke, lahko še vedno občutite željo, da bi bil vaš družabni krog širši. Vsekakor je treba tu poudariti, da je občutek osamljenosti zelo individualen. Četudi ste morda večino časa obkroženi z ljudmi, se lahko počutite zelo osamljeno. Seveda pa velja tudi obratno – že ena sama oseba, ki ji lahko zares zaupate in ki vas posluša tudi takrat, ko vam je najteže, ne da bi vas pri tem obsojala, lahko pomeni ogromno. Odpadejo torej kakršnikoli prehitri sklepi, kot je na primer ta, da je osamljenost značilna skorajda izključno za starostnike, ki so že upokojeni. Čeprav je problematika zares resnično razširjena med najstarejšimi generacijami, pa to še ne pomeni, da ni prisotna tudi pri mnogih mlajših ljudeh. Pri tem pa se moramo zavedati, da ima lahko osamljenost vpliv tudi na zdravje. Ljudje, ki čutijo občutek pripadnosti in povezanosti z drugimi, so običajno srečnejši, bolj zdravi in živijo dlje, za povrh pa so večinoma samozavestnejši.
6 nasvetov za spoznavanje novih ljudi in grajenje prijateljstev
Kako se torej lotiti »projekta« iskanja novih prijateljev? Kot odrasli boste morali v to najverjetneje res vložiti malce več truda, vendar pa se vam bo potrpežljivost zagotovo obrestovala. Verjamemo, da boste s pomočjo spodnjih napotkov postopoma zgradili močne vezi s prijetnimi in zanimivimi ljudmi, s katerimi boste z veseljem delili tako lepe kot manj lepe trenutke …
Ne podcenjujte možnosti, ki jih ponuja splet
Nekateri mislijo, da je prav splet eden izmed glavnih razlogov, da vse več ljudi občuti osamljenost. Ogromno število »prijateljev« in všečkov na družbenih omrežjih namreč ne more nadomestiti pristnega človeškega stika. Vendar pa lahko na internet pogledate tudi z drugačne perspektive – kot na orodje oziroma nekakšno okno v svet, ki vam omogoča navezavo stikov z ogromnim številom ljudi, ki jih sicer najverjetneje ne bi nikoli spoznali. Namesto površnega in ne pretirano zainteresiranega deljenja všečkov bodite raje pozorni na tiste osebe, ki se vam zdijo zares zanimive in s katerimi si delite skupna zanimanja, vrednote ipd. Na takšne osebe boste seveda najlaže naleteli tako, da začnete aktivno sodelovati v skupinah ali na forumih, kjer potekajo debate o temah, ki vas še posebej zanimajo. Zanimive debate se bodo sčasoma zagotovo preselile tudi v zasebna sporočila. Pazite le na to, da na tej točki ne začnete zamujati z odgovori in dajati občutka, da vas oseba na drugi strani ne zanima. Prijateljstva so na začetku še posebej krhka, zato poskrbite, da jih boste v tej fazi negovali resnično skrbno.
Dajte pobudo za skupinsko druženje in ga pomagajte organizirati
Vam morda dolgotrajno kramljanje (zgolj) prek interneta ne ustreza najbolj? Tudi v tem primeru ni nujno, da povsem odmislite splet kot eno izmed možnih orodij za tkanje prijateljskih vezi. Predlagamo vam, da daste v skupinah, v katerih morda občasno že sodelujete, pobudo za srečanje in druženje v živo, povezano z vašimi skupnimi interesi. Nato bodite aktivni tudi pri sami organizaciji. Tovrstne ideje namreč pogosto naletijo na precej odobravanja, vendar pa so le redki nato pripravljeni pomagati pri sami realizaciji dogodka.
Vpišite se na tečaj
Možnosti, da zgradite dolgotrajna prijateljstva, so zagotovo boljše takrat, ko gre za ljudi s skupnimi interesi. Namesto da se torej osredotočate izključno na to, kako spoznati prijatelje, raje za začetek razmislite, katere so tiste dejavnosti, ki ste jih želeli že večkrat preizkusiti, vendar za to doslej še niste našli pravega časa. Vpišite se na primer na tečaj jezika, ki se ga želite že dolgo naučiti, morda v pevski zbor ali planinsko društvo ali pa začnite preprosto obiskovati bralni krožek v lokalni knjižnici. Tako ne boste zgolj čakali, da se v vašem življenju pojavijo osebe, ki bi jih želeli bolje spoznati, ampak boste vmes sami pridobivali nova znanja in spretnosti. Nekdo, ki ima zanimivo osebnost in obilico interesov, pa nato v svoje življenje precej laže pritegne podobne ljudi!
Postanite prostovoljec
Prostovoljstvo da pogosto največ tistemu, ki pomoč nudi. Če trenutno obupujete nad dejstvom, da v vašem življenju ni oseb, ki bi jim lahko rekli pravi prijatelji, poskušajte preusmeriti svojo pozornost in energijo. Poiščite možnosti, kako pomagati tistim, ki so se znašli v različnih stiskah – in ki jim lahko vaše spretnosti vsaj nekoliko olajšajo težko situacijo. Prav lahko se zgodi, da boste med izvajanjem prostovoljnih del stkali prijateljske vezi. V vsakem primeru pa to ne bo izgubljen čas, saj boste vedeli, da je nekomu laže prav zaradi vas. Hkrati pa vaše misli ne bodo več okupirane zgolj z lastnimi težavami. Velikokrat je namreč eden najhujših vidikov osamljenosti prav pretirano obremenjevanje z negativnimi občutki, ki jih doživljate ob tem, kar lahko hitro privede v začaran krog.
Povabite na prijateljski zmenek
Besedo zmenek večinoma povezujemo z ljubezenskimi oziroma partnerskimi odnosi, a kdo pravi, da ne more biti to tudi pot za spoznavanje novih prijateljev! Če se na primer po vadbi zapletete v pogovor z nekom, ki se vam zdi zanimiv, bodite vi tisti, ki predlaga, da pogovor nadaljujete na kavi. Za nova prijateljstva je namreč včasih potrebne malce več samoiniciativnosti. Namesto da zgolj čakate, da nekdo drug pokaže interes za nadaljnje druženje z vami, naredite prvi korak. Imejte v mislih, da je morda tudi druga oseba osamljena in ne ve, kako se lotiti gradnje novih prijateljstev v odrasli dobi.
Ne pozabite se smejati
Hitenje od ene obveznosti do druge pogosto povzroči, da skorajda ne opazimo več soljudi, ki jih srečujemo vsakodnevno. Čeprav je to naš zadnji nasvet, pa je to pravzaprav ena prvih in najlažjih stvari, ki jih lahko spremenite, če želite v svoje življenje privabiti prijetne ljudi za druženje. O čem govorimo? O tem, da se poskušajte večkrat nasmejati nekomu, ki mu sicer ne posvečate posebne pozornosti – morda sosedu, ki ga pogosto srečujete v dvigalu, staršu otrokovega sošolca ali pa trgovki v trgovini, ki jo obiščete skorajda vsak dan. Verjetno sicer v mnogih primerih to ne bo vodilo do novega prijateljstva, vendar bodo dobili tako ljudje okoli vas občutek, da ste topla, prijateljska in pozitivna oseba, s katero je prijetno preživljati čas. S takšnimi drobnimi gestami svetu sporočate, da vam ni vseeno za ljudi okoli sebe. Pomanjkanje časa zagotovo ni nikoli tako hudo, da ne bi zmogli iskrenega pogleda v oči in nasmeška. Verjemite, tudi sami se boste počutili precej bolje, če boste poskušali na življenje okoli sebe pogledati malce bolj optimistično!
