Klasični papirnati računi so precej večja težava za okolje, kot se morda zdi na prvi pogled. Po krajšem razmisleku boste najverjetneje ugotovili, da je že količina računov, ki jih vi osebno prejmete v enem letu, vse prej kot zanemarljiva – kaj šele, če upoštevamo vse račune, ki se natisnejo v obdobju posameznega leta. To seveda zahteva posek ogromnega števila dreves, hkrati pa tudi veliko drugih virov. Eden od najbolj pozitivnih »stranskih učinkov« pandemije je tako zagotovo ta, da se je zaradi ukrepov močno zmanjšalo število papirnatih računov …
V ZDA zabeležili občutno zmanjšanje v primerjavi z letom 2019
Samo v ZDA naj bi papirnati računi na leto zahtevali posek približno treh milijonov dreves, obenem pa se zaradi njih porabi ogromno vode. Celotni proces, ki omogoča izdajanje klasičnih papirnatih računov, je tako izjemno obremenjujoč za okolje. Situacija je zelo podobna tudi v številnih drugih državah po svetu, vključno s Slovenijo. Pozivi trgovcem in gostincem, naj razmislijo o trenutnih praksah, postajajo tako vse glasnejši. Seveda pa je to zgolj eden izmed členov »enačbe«. Po eni strani so namreč potrebne sistemske spremembe, ki bodo olajšale prehod k digitalnim računom, hkrati pa seveda ne bo šlo brez pripravljenosti potrošnikov na to, da spremenijo svoje trenutne navade.
Gre torej za kompleksen proces, ki pa ga je pandemija vsaj nekoliko pospešila. Digitalni računi so namreč postali nenadoma precej bolj mamljivi. Konkretni podatki za Slovenijo sicer niso na voljo, imamo pa po zaslugi neprofitne organizacije Green America možnost precej natančnega vpogleda v premike na tem področju, ki so se v lanskem letu zgodili v ZDA. Kot lahko preberemo v poročilu, ki so ga pripravili pri omenjeni organizaciji, je bilo leta 2019 v ZDA izdanih za 280.000 ton papirnatih računov, leta 2020 pa je to število padlo na 252.00 ton.
Z digitalnimi računi tudi manj možnosti za prenos virusa
Sprememba naj bi bila neposredno povezana s pandemijo. Zaradi nevarnosti okužbe se je namreč ogromno ljudi raje odločilo za nakupovanje v spletnih trgovinah, posledično pa so pogosteje prejeli digitalni oziroma e-račun namesto klasičnega papirnatega. Spremenjene nakupovalne navade so tako posredno pripomogle k precejšnji razbremenitvi okolja, seveda pa se z digitalnimi računi obenem zmanjša tudi možnost za prenos virusa.
Ali bodo papirnati računi nekoč povsem odpravljeni?
Ključno vprašanje pri tem je seveda, ali bo trend preživel, tudi ko bo virus končno premagan. Prav lahko se namreč zgodi, da bodo postali papirnati računi ponovno precej bolj aktualni. V tem primeru krivde seveda ne bo mogoče pripisovati zgolj potrošnikom. Številni kupci bi namreč z veseljem izbrali digitalni račun namesto papirnatega, vendar obstaja ogromno ponudnikov blaga in storitev, ki vsaj za zdaj še ne ponujajo te možnosti. Poleg tega pa so tu še dodatne ovire, ki otežujejo digitalizacijo. V ZDA na primer kar tretjina Američanov doma ne more dostopati do interneta, posledično pa je lahko iskanje določenega računa precej bolj zamudno in zapleteno.
Poleg tega mnogi digitalnim računom preprosto ne zaupajo; še posebej pri nakupu vrednejšega blaga dajejo tako prednost papirnati različici, kar velja še posebej za starejše generacije, pogosto nevajene sodobne tehnologije. Pot do popolne odprave papirnatih računov se zdi tako dolga in naporna. Toda čeprav bo opisane prepreke – in še mnoge druge – zagotovo težko premagati, je nedvomno možno vsaj drastično zmanjšanje količine izdanih papirnatih računov. Prav pandemija je pokazala, da je mogoče določene spremembe uvesti precej hitro, če seveda obstaja volja za to.
V mesecu maju obeležujemo svetovni dan čebel. Letos bodo tem marljivim delavkam s posebno akcijo na pomoč priskočili tudi v Občini Medvode. Akcijo osveščanja pomena pozne košnje za čebele so poimenovali Piknik prostor za čebele.
Ob tem želimo spomniti na neizmeren pomen čebel, saj z opraševanjem rastlin zagotavljajo hrano ljudem, s svojimi pridelki pa skrbijo za naše zdravje. S kasnejšo košnjo opozarjamo na pomen travniški rastlin, ki dajejo hrano čebelam in drugim opraševalcem.
Postavili so table Piknik prostor za čebele
V Občine Medvode na nekaterih travnikih in parkih že lahko opazimo table z motivom čebele, ki opozarjajo na pomen čebel in na to, da jim še posebej letos zaradi spomladanske pozebe primanjkuje kakovostne hrane. Na označenih travnikih bodo s prvo košnjo počakali toliko časa, da bodo cvetlice odcvetele. Še posebej pomembno vlogo ima vsem dobro poznani regrat, ki ravno v tem obdobju izdatno medi. S to simbolično gesto želijo vse lastnike travnikov spodbuditi k temu, da tudi oni del površin namenijo paši za čebele. Pri urejanju novih parkov in javnih površin zadnja leta v občini Medvode dajejo velik poudarek zasajanju medonosnih rastlin in dreves, v prihodnjem letu pa načrtujejo tudi razširitev akcije s sejanjem medovitega travniškega cvetja na javnih površinah.
Čebelam prijazni
V občini tudi sicer najdemo precej aktivnih čebelarjev, ki se združujejo tudi v Občinsko čebelarsko društvo Medvode. Po svetu je dobro ime občine Medvode ponesel tudi pokojni častni občan Alojz Bukovšek, svetovno znan vzreditelj čebeljih matic. Občina Medvode od leta 2018 vsakemu novorojencu ob rojstvu podari sadiko avtohtonega medovitega drevesa.
Nova zasaditev dreves ob Gorenjski cesti
V preteklih dneh so na novo uredili in zasadili travnik ter 25 novih dreves (13 hrastov, 5 vrb in 7 gabrov) in različnega grmičevja ob Gorenjski cesti. Drevesa v urbanih mestnih središčih skrbijo za nižanje temperatur, čistejši zrak, blaženje hrupa, prestrezanje padavin in lepši izgled okolice.
S priljubljeno upokojeno kuharico in avtorico številnih knjig, Emilijo Pavlič, ki je svoje življenje posvetila prehrani otrok in mladostnikov smo spregovorili o tem, kakšno hrano naši otroci dobivajo na krožnike v šolah in vrtcih, pa tudi doma. Kakšna je razlika med pravimi živili in predelanimi sestavinami iz supermarketa? Zakaj ne najdemo sistemskih rešitev za bolj zdrave malice in kosila v šolah? Oglejte si video spodaj ali na Youtube, kjer se lahko naročite na naš kanal.
Vsem se ob besedi holesterol v glavi prižge rdeča luč, saj ga dojemamo kot eno izmed telesu najbolj škodljivih snovi. Vendar pa je izjemno pomembno, da znamo ločiti med dobrim (HDL) in slabim (LDL) holesterolom. Pomembno je najti tudi pravo razmerje med njima, kar pa nam lahko na srečo uspe z zdravim življenjskim slogom.
Paziti moramo na transmaščobe
Dale Pinnock, strokovnjak za zdravo hrano, v knjigi Kuhajmo za zdravje poudarja, da je holesterol življenjsko pomembna snov, saj so iz njega sestavljeni vsi naši steroidni hormoni, kot sta denimo estrogen in testosteron. Za naše telo najslabše maščobe so transmaščobe, ki nastanejo med industrijsko predelavo hrane, ko jim spremenijo kemično sestavo. Problem transmaščob je, da hitro znižajo raven dobrega in povečajo raven slabega holesterola, lahko pa sprožijo tudi lokalno vnetje, ki pomembno prispeva k nastanku srčno-žilnih bolezni.
Prav nasproten učinek pa imajo maščobne kisline omega-3, -6 in -9. Med maščobnimi kislinami omega-3 sta najpomembnejši alfa linolenska in eikozapentanojska kislina. Prvo najdemo v živilih rastlinskega izvora, kot so orehi, nekatera zelenolistna zelenjava, nekatere morske alge in seme lana in konoplje ter njuna olja. Eikozapentanojsko kislino pa najdemo v mastnih ribah in prehranskih dopolnilih.
A previdno z njimi – mnogi zdravniki namreč opozarjajo, da lahko z rednim uživanjem raznoraznih prehranskih dopolnil telesu naredimo več škode kot koristi. Maruša Pavčič, živilska tehnologinja, v prispevku za Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije pravi, da so bistvenega pomena živila, ki jih prehranski dodatki ne morejo zlahka nadomestiti. »Vsa živa bitja, od virusov prek rastlin in živali do človeka, pridobivajo hranila, ki jih potrebujejo za rast, razvoj in delovanje, iz hrane, organskih in neorganskih snovi, ki so v okolici njihovega bivanja in iz katerih zna vsako živo bitje pač potegniti tisto, kar v določenem trenutku potrebuje,« pravi Pavčičeva.
Niso vsa prehranska dopolnila slaba
Vsa živila vsebujejo lahko tudi po več sto različnih hranil. »Pomembno je tudi, da več takih snovi (na primer več antioksidantov) lahko deluje podobno in pokrije človekove potrebe ter da so te snovi v takem razmerju, da je hrana, ki jo zaužijemo, za nas varna, torej da nam premajhna ali prevelika vsebnost določenega hranila ne povzroča bolezni,« poudarja Pavčičeva. Meni, da so si že naši predniki v svoji okolici izbrali taka živila, ki so jim pomagala pri preživetju in razvoju.
Vemo tudi, da so že kmalu po drugi svetovni vojni morali osnovnošolci vsak dan zaužiti žlico ribjega olja in vitaminski koncentrat, da bi zrasli v zdrave ljudi, prav zato strokovnjaki menijo, da niso vsa prehranska dopolnila nujno slaba. Eno izmed najbolj proučenih prehranskih dopolnil so maščobne kisline omega-3.
»Opazovalne, epidemiološke in klinične študije vpliva maščobnih kislin omega-3 so pokazale signifikantno zmanjšanje serumskih trigliceridov in VLDL, zmanjšanje števila LDL-delcev, povečanje velikosti LDL- in HDL-delcev ter znatno zmanjšanje vseh srčno-žilnih dogodkov in smrti. Maščobne kisline omega-3 zmanjšujejo napredovanje srčno-žilnih bolezni in stabilizirajo plake. Preprečujejo vnetja in tvorbo strdkov, znižujejo krvni tlak in pulz, zmanjšujejo tvorbo maščobnih kislin, povečujejo oksidacijo maščobnih kislin in tako zmanjšujejo vsebnost maščob v telesu in težo,« razloži Pavčičeva in obenem opozori, da vsi ti podatki veljajo za maščobne kisline omega-3, pridobljene iz mastnih rib ali iz rastlinskih virov, saj tiste maščobne kisline omega-3, pridobljene iz krilovega olja, avtor omenjenega pregleda ne priporoča za uravnavanje presnove maščob, saj sta bili narejeni le dve študiji na ljudeh in še ti nista pokazali dolgoročnejših učinkov.
Ključna sta zdrav življenjski slog in pestra prehrana
Pomemben pa je še en vidik – pestrost prehrane. »Čim večja je bila izbira živil, tem bolj so si bili predniki gotovi, da bodo s hrano dobili vsa potrebna hranila. Le redko, na primer ob naravnih katastrofah, v ekstremnih življenjskih pogojih, viri hrane niso zadostovali, prebivalstvo se ni moglo razvijati in začele so se pojavljati različne bolezni (podhranjenosti, avitaminoze, presnovne motnje …),« pojasni Pavčičeva. Prehranska veda je pravzaprav stara komaj sto let, zato veliko hipotez o živilih zdaj, po dodatnih raziskavah, pada.
Pavčičeva za zdravo srce in ožilje izpostavi živila, kot so rdeči fermentiran riž, zeleni čaj, olivno olje, oreščki, laneno seme, česen, granatno jabolko, pomarančni sok in različna živila iz soje. Da je zdrav življenjski slog za uravnavanje holesterola ključen, meni tudi dr. Matija Cevc, kardiolog. »Ta mora vključevati zdrav prehranski vzorec in tudi redno telesno dejavnost. Če s tema ukrepoma ne uspemo zadostno znižati maščob v krvi, pa lahko uporabimo tudi zdravila,« je povedal za Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije.
Pinnock nam priporoča, naj premišljeno izbiramo ogljikove hidrate. Da bi se izognili mastni hrani, namreč preveč uživamo ogljikove hidrate, predvsem beli kruh, beli riž, testenine iz bele moke, sladkor, sladkarije in čokolado. »Tudi to je slabo, saj so hitro prebavljivi in sprostijo sladkor, zaradi česar se raven sladkorja takoj poviša. To ima lahko zelo hude posledice, zato ima naše telo učinkovite mehanizme za obvladovanje te težave – izločanje inzulina,« pravi. A ko je količina glukoze, ki jo lahko telo še sprejme, presežena, se sladkor pretvori v slabi holesterol. Za uravnavanje holesterola so dobre tudi vlaknine, zlasti topne, kakršne so v jabolkih, nekaterih semenih in stročnicah.
Kalij blaži učinke natrija
Paziti moramo tudi na normalen krvni tlak. Ta v krvnih žilah uravnava krčenje in sproščanje mišic v njihovih stenah, na kar lahko vplivajo številni dejavniki, kot so prehrana, gibanje, stres in starost. Prav tako moramo za nižji krvni tlak zmanjšati vnos soli oziroma natrija. »Številni prehranski minerali imajo obliko soli, ki so vse, vključno z natrijem, dobre za zdravje – vendar je težava v količini,« pojasni Pinnock. Natrij namreč ovira izločanje vode, zaradi česar ta zastaja v telesu, zato nam Pinnock predlaga, da raje posežemo po takšnih soleh, ki vsebujejo zelo malo natrija in več drugih mineralov. Te sicer dajejo jedem enako slan okus, pa vendar ne vplivajo toliko na krvni tlak.
Če se natriju že ne moremo izogniti, je dobro, da uživamo jedi, bogate s kalijem. »Ta je protisredstvo za natrij, saj na številne načine blaži njegove učinke,« razloži Pinnock in doda, da znanstvenikom sicer ni povsem jasno, kako to poteka, zaenkrat pa si to razlagajo tako, da natrij zmanjšuje odzivnost krvnih žil na hormonske signale, ki lahko povišajo krvni tlak.
Torej, prehranske maščobe so za zdravje ključnega pomena in z uživanjem »dobrih« maščob v zadostnih količinah telesu pomagamo, da vzdržuje ravnovesje med dobrim in slabim holesterolom.
Bosonoga hoja je trend, ki se širi – vmes je bila ta »veščina« že pozabljena, a so strokovnjaki ugotovili, da hoja brez čevljev pripomore tudi k mirnejšemu spancu, preprečuje bolezni srca, zmanjšuje anksioznost in stres, uravnava biološki ritem, pomaga pri menstrualnih bolečinah, zmanjšuje glavobole ter nas navdaja z energijo. Omogoča nam neposreden stik s podlago, spodbuja cirkulacijo in izboljšuje imunski sistem, hkrati pa pozitivno vpliva tudi na razvoj otrok.
Bosonoga hoja postaja trend tudi pri nas
V zadnjih letih se tudi po Sloveniji organizirajo mnogi bosonogi pohodi, med drugim po Goriških brdih, na Vovar, Sveti Vid, ob Cerkniškem jezeru …
Organizator pohoda ob Cerkniškem jezeru, gospod Miroslav Kunstek, pravi, da je bil prvi bosonogi pohod ob jezeru prvič organiziran že leta 1995, udeležilo pa se ga je šestdeset »bosonožcev«. »Po makadamu od Dolenjega Jezera do Otoka smo prehodili pet kilometrov, nazaj pa nas je peljal lojtrni voz s konjsko vprego,« se spominja Kunstek. Kaj se je spremenilo skozi vsa ta leta? »Zanimanje je manjše, ker pohoda ne oglašujemo več toliko, kot smo ga v preteklosti. Običajno pride nekje okrog dvajset ljudi. Najbrž vpliva tudi to, da ni nekega stalnega datuma, ker se prilagajamo suši v presihajočem Cerkniškem jezeru. Ne hodimo namreč več po makadamski cesti, ampak po kolovozu po suhem jezerskem dnu,« pojasni Kunstek in doda, da so ljudje sicer dogodek sprejeli zelo pozitivno.
Navade in se spreminjajo
Nara Petrovič, avtor knjige Človek: navodila za uporabo, prevajalec, predavatelj, bloger in predvsem ljubitelj življenja, je bos skoraj vse leto. Pravi, da bi bilo pred osemdesetimi leti, ko je bilo družbeno nedopustno ne nositi klobuka, strašno inovativno in predrzno hoditi naokrog brez njega. »Družba se je nad tem zgražala, danes pa je enako s čevlji. Kdor jih nima, je čudak. Nihče ne postavlja obratnega vprašanja: ’Zakaj je škodljivo nositi čevlje?’ Posebej slabe so predvsem visoke petke ali trdi, zaprti, modni čevlji,« razmišlja Petrovič in poudari, da lahko z bosonogostjo odpravimo vse negativne učinke čevlja. Sem spadajo stlačeni in privzdignjeni prsti, ohromljen nart, ki je, mimogrede, glavni telesni »amortizer«, slaba zaznava podlage, povečana teža na koncu »nihala« noge, zamaknjena zadnjica in ramenski obroč zaradi višje pete, udarjanje s peto v tla, neuporaba zadnjičnih mišic in medenice pri hoji …
Petrovič pravi, da je povsod, kamor pride, navadno edini, ki ne nosi čevljev. »Prav tako pa sem tudi edini, ki je res poglobljeno preučil anatomijo stopala in razvoj čevljev; edini sem, ki je preizkusil obutost in bosonogost ter se racionalno odločil za slednjo. Večina ljudi je obuta v prvi vrsti zato, ker so obuti vsi drugi, niso se za to odločili. Če ste ves čas sezuti, boste vedno izstopali, zato morate res dobro vedeti, kaj počnete,« opozarja Petrovič, a pripomni, da je to vseeno odlično za gradnjo osebnosti, poleg tega pa hoja brez čevljev še močno izboljša telesno držo, zato lahko pripomore k večji samozavesti. Čevelj je torej po njegovem mnenju v večini primerov nepotreben in škodljiv, nošenje čevljev pa primerja z nošenjem rokavic, saj bi po daljšem nošenju tudi naše roke postale tako mlahave, negibčne in prosojne kot stopala.
Pozitivni učinki hoje brez čevljev
»Moja stopala so po dvanajstih letih bosonoge hoje krepka, polna, živa, gibljiva in ravno prav odebeljena, saj je stopalo že samo po sebi ’čevelj’. Izboljšala se je tudi odzivnost na podlago, kar opažam predvsem pri teku po neravni, blatni podlagi v gozdu. Takrat stopala brez mojega zavedanja sama opravijo uravnoteženje, zato resnično ne razumem več, kako si lahko ljudje celo v gojzarjih zvijejo gleženj,« pravi Petrovič. Spomni se Indijanke, ki je rekla, da so ji stopala »oslepela«, ko je obula čevlje.
Meni, da smo ljudje v zmernem vremenskem pasu lahko bosi večino časa oziroma ves čas, ko je temperatura nad lediščem. Eskimom in Sibircem je torej oproščeno, da hodijo obuti, pravi. Koliko časa traja, da se privadimo na življenje brez čevljev? »Lahko tudi nekaj let, enim uspe prej, drugim pozneje. Za privajanje si lahko pomagamo z ’bosonogimi čevlji’, ki imajo večinoma širok sprednji del, zelo tanek podplat in so povsem lahki – zato so odlični v prehodnem obdobju, ko se še odpravljamo po začetku poti v bosonogost, pa tudi v primeru, da bi nas vrgli iz službe, če bi prišli v pisarno bosi, recimo,« se pošali Petrovič, ki sicer meni, da je v zaprtih prostorih pri 20 stopinjah Celzija nositi čevlje »neumno in škodljivo«.
Za koga je bosonoga hoja primerna?
Na vprašanje, ali je bosonoga hoja primerna tudi za otroke, odgovarja, da so stopala naravni termostat, zato »tipajo« temperaturo okolice in njihova temperatura niha. Zato nekatere starše skrbi, da otroke med bosonogo hojo zebe in bi se zato lahko prehladili. »Ko starši potipajo hladno stopalo, se prestrašijo in otroku stopala brž pokrijejo. A prav s tem, ko zmedemo otrokov naravni odziv na toplo in hladno, prispevamo k prehladom,« pojasni Petrovič.
Stopala so, podobno kot dlani, najdlje od srca in so zato naravno precej hladnejša od trupa. Petrovič meni, da šele takrat, ko otrok potrebuje rokavice, potrebuje tudi nogavice. Pravi, da pozna mamo, ki »živi bosonogo« in je tako vzgojila štiri otroke, vse zdrave kot dren. A vseeno za konec staršem svetuje, da za zrelo odločitev o bosonogosti preberejo precej kakovostne literature in k temu pristopijo počasi in pazljivo.
Že Alfred Vogel, pionir naravnega zdravljenja, je opazil pozitivne učinke, ki jih ima bosonoga hoja na naše zdravje. »Kadar se počutimo preutrujene ali izčrpane po hudih duševnih napetostih, si z bosonogo hojo lahko spet naberemo moči, se regeneriramo,« je zapisal v knjigi Ljudski zdravnik. Čudil se je, da tako poredko hodimo bosi, in pozval, da bi morali izkoristiti vsako možnost hoje z bosimi nogami po vrtu, gozdu in poljih. Je pa opozoril, da moramo paziti na dve stvari: da hodimo bosi predvsem po neravnih, poraslih tleh, po asfaltu in cementu pa mirno hodimo obuti, ter da moramo ob mokrem in hladnem vremenu paziti na hujše ohladitve, ki imajo lahko škodljiv vpliv na telo.
Na tej točki se mnenja o tem, kdaj naj hodimo bosi, močno razlikujejo. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da je bosonoga hoja primerna skozi vse leto, saj se telo na mraz samo prilagodi. Spet drugi pa, podobno kot Vogel, menijo, da bosonoga hoja zahteva precej previdnosti. Poleg strahu pred prehladom v bolj mrzlem vremenu je jasno tudi, da so naša nezaščitena stopala, predvsem tista, ki na bosonogo hojo še niso prav dolgo navajena, precej ranljiva. V stopalo nas lahko piči čebela, poreže nas lahko kos razbitega stekla ali pa nas kdo pohodi. Za občutek bosonoge hoje nekateri predlagajo, da obujemo ultra lahko obutev s fleksibilnim podplatom, ki posnema karakteristike golega stopala.
Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) naj bi se število obolelih za demenco naglo povečevalo in napovedi za prihodnost nikakor niso obetavne. Strokovnjaki izpostavljajo demenco kot »izziv sodobne družbe«, saj bo ob nadaljnjem porastu pojava vsekakor treba celovito razmišljati, kako pristopiti k obravnavi bolezni in jo obvladati. Ne samo z vidika stroke in tesnega mednarodnega sodelovanja strokovnjakov z različnih področij, pač pa tudi iz povsem življenjskih, vsakdanjih okoliščin, ko je treba z demenco živeti. Kako se odzvati in se pripraviti na povsem nove, sila zahtevne spremembe, ki nenapovedano vstopijo v posameznikovo življenje, če demenca prizadene koga od domačih?
Kaj je demenca
Demenca je nevrodegenerativna bolezen možganov, pri kateri gre za skupek simptomov in znakov, ki se pojavljajo pri bolniku in so lahko posledica različnih bolezni. Za demenco so značilne motnje spomina, osiromašeno mišljenje in prizadetost opravljanja vsakodnevnih dejavnosti. Prizadeto je pomnjenje in priklic novih informacij (pozabljivost), zmanjšana je zmožnost orientacije, razumevanja, računanja, govornega izražanja in presoje, prav tako se zmanjša sposobnost obvladovanja čustev in socialnega vedenja, zelo vidno pa pri posamezniku upade tudi osebna motivacija. Z napredovanjem bolezni postaja bolnik vse manj samostojen, potrebuje dodatno nego. Pri demenci gre za viden upad intelektualnih, spominskih in spoznavnih sposobnosti, s katerimi je posameznik nekoč nemoteno razpolagal.
Prvi znaki
Kot poudarjajo v eni poglavitnih, strokovno usposobljenih organizacij, namenjenih spoprijemanju z demenco, Spominčici – Alzheimer Slovenija, Slovenskem združenju za pomoč pri demenci, vsako pozabljanje še ni demenca. O motnji govorimo takrat, ko so prvi znaki tako pogosti, da motijo posameznikovo vsakdanje življenje.
Zlasti svojci, ki živijo z osebo, pri kateri so se prvi simptomi demence že pokazali, lahko na podlagi spremenjenega vedenja in opravljanja vsakodnevnih, tudi rutinskih opravil pri obolelem hitro ugotovijo, da mu marsikaj, tudi povsem običajnega, povzroča hude preglavice in težave. Pri govoru lahko dolgo išče prave besede, pojavijo se težave pri dnevnih nalogah, težko opredeljuje krajevne in časovne dimenzije, ves čas ponavlja ena in ista vprašanja, se vse bolj zapira vase in izogiba družbi, dnevi mu lahko minevajo ob nenehnem iskanju, izgubljanju in prestavljanju stvari, kar postane njegova glavna zaposlitev.
O najočitnejših znakih motnje, ki so za marsikoga prvo opozorilno znamenje, smo povprašali dr. Leo Žmuc Veranič, dr. med., spec. psihiatrije, ki kot pomembna strokovnjakinja prav tako sodeluje z društvom Spominčica.
Dr. Lea Žmuc Veranič
»Pri ljudeh se začetni znaki demence kažejo različno, nekaj vpliva ima tudi vrsta demence, za katero je človek zbolel. Vendar pa lahko omenimo nekatere znake, ki se pojavljajo pogosteje na začetku: postopna izguba spomina, ki vpliva na vsakodnevno življenje in je sprva lahko zelo neopazna, pojavijo se težave pri govoru, poimenovanje predmetov postane opisno (npr. očala – to je tisto, s čimer bolje vidimo), prihaja do osebnostnih in vedenjskih sprememb, organiziranost prej utečenih funkcij in procesov je zmanjšana (za kuhanje obroka porabijo več časa, nimajo vseh sestavin doma, za en obrok gredo večkrat po sestavine v shrambo ipd.). Vse to v precejšnji meri vpliva na vsakodnevna opravila, pri katerih se pojavlja vse več težav. Predmete izgubljajo, jih prestavijo in jih nato ne najdejo, imajo težave, ko jih znova iščejo, ponavljajo vprašanja, ker so pozabili odgovor, prihaja do spremenjenega čustvovanja in razpoloženja, začnejo se zapirati vase in ne kažejo več zanimanja za dogajanja v okolici ali za družabna srečanja.«
Dr. Lea Žmuc Veranič je še povedala, da se spremembe na začetku teže opazijo, ker v človekovo življenje prihajajo postopoma in se nanje okolica sproti prilagaja, nemalokrat pa je nevarnost ravno v tem, da spremembe podcenjujemo, ker jih poenostavimo in samodejno povežemo s starostjo.
In ko demenca že napreduje …
Napredovale oblike bolezni se vsakdo ustraši, predvsem svojci, brez katerih obolela oseba ne more samostojno skrbeti zase oz. se brez njihove navzočnosti izpostavlja hudim nevarnostim pri opravljanju nekaterih opravil in potrebuje spremstvo že samo, ko gre na sprehod. Dr. Lea Žmuc Veranič pojasnjuje: »Z napredovanjem demence se začetni znaki bolezni poglabljajo, tem se pridružijo še dodatni vedenjski in psihični simptomi (agresija, depresija, halucinacije, blodnje, motnje spanja, napačne prepoznave, tavanje, apatija, izguba kontrole uriniranja, odvajanja blata, neprepoznavanje svojcev, predmetov za vsakodnevno rabo – npr. ne znajo uporabiti pribora za hranjenje, zavračajo higienska opravila ipd.).«
Znano je, da lahko demenca hitro napreduje, vendar pa so pogosti tudi primeri nenadnih izboljšanj in nihanj. Na vprašanje, v kolikšni meri se pri bolniku lahko zanesemo na epizode izboljšanj, dr. Lea Žmuc Veranič odgovarja: »Danes je znanih več kot 200 različnih vzrokov za nastanek demence. Na splošno lahko govorimo o oblikah, ki se glede na vzrok lahko pozdravijo, in tistih, ki se jih ne da pozdraviti in pri katerih se klinična slika različno hitro poslabšuje. O ozdravljivih demencah govorimo npr. v primeru, ko je nekdo depresiven in je zaradi tega tudi dementen, ko pa depresijo ozdravimo, izzveni tudi demenca. Podobno je pri bolnikih, ki se jim v možganih nabira tekočina (likvor) in stiska možganovino, kar posledično povzroča demenco. V takem primeru se nekaj tekočine odstrani (z razbremenilno lumbalno punkcijo) in demenca se zelo hitro popravi. Tudi delirij, ki je pri starejših zelo pogost in ga povzročajo različna telesna obolenja (izsušenost, vnetja, poslabšanje kroničnih bolezni), ima kot posledico poslabšanje demence. Ko torej ozdravimo vzrok delirija, se popravi tudi demenca. V omenjenih primerih so izboljšanja trajnejše narave, kar pomeni, da lahko človek ponovno celo sede za volan in vozi, samostojno poskrbi zase in ponovno dobro funkcionira v okolju, kjer živi. Pogosta lastnost napredujočih demenc je tudi, da imajo bolniki boljša in slabša obdobja; v boljših zmorejo veliko več, čeprav kognitivni upad in demenca pri njih dolgoročno vseeno napredujeta. Pri bolnikih s takšno obliko demence moramo skrbno pretehtati, kaj zmorejo in česa ne.«
Kako se z boleznijo soočajo svojci
Ni si težko predstavljati, kako velik napor predstavlja dementna oseba za najbližje, saj se morajo le-ti oboleli osebi posvetiti v polni meri in pri tem seveda ne pozabiti nase in na svoje potrebe. Kaj rado se namreč zgodi, da se ob hudem trošenju lastnih zalog energije tudi sami izčrpajo, opustijo zanimanja in hobije, se resneje spopadajo z nespečnostjo, zaskrbljenostjo, depresijo in se tako znajdejo v začaranem krogu.
David Krivec, Spominčica
Generalni sekretar društva Spominčica David Krivec pravi: »Svojci obolelih zelo zavzeto povprašujejo po interaktivnih delavnicah v našem društvu, saj jim vključitev svojcev vanje omogoča vsaj občasno razbremenitev od skrbi za obolele člane. Neformalno izobraževanje o tej zahtevni bolezni je tudi pot do ohranjanja optimalnih spoznavnih sposobnosti oseb z demenco, s čimer se bogati tudi njihov občutek samospoštovanja in vključenosti v družbo.«
O ključnem pomenu neformalnega izobraževanja glede pravilnega soočanja s težavami demence, ki se neposredno dotikajo ravno svojcev obolelih, je na mednarodni konferenci o demenci minulo leto v Ljubljani spregovorila tudi doc. dr. Maja Trošt, dr. med., specialistka nevrologije, z Nevrološke klinike UKC Ljubljana. Poudarila je, da ni pravilno razmišljati o demenci kot bolezni izključno ostarelih ljudi, saj v resnici prizadene vso družino, posredno pa tudi celotno družbo, saj je ta postavljena pred nov izziv, kako se v prihodnje prilagajati vse bolj naraščajočemu številu bolnikov z demenco. Kot je dejala, je ključno razširiti obstoječe izobraževalne programe, kako prepoznati in pomagati dementni osebi, ter jih narediti dostopne širšemu krogu ljudi. Na tem mestu je še posebej izpostavila težnjo, da prav svojci potrebujejo veliko pomoči in podpore, saj so pogosto že tudi sami v letih in niso več pri najboljših močeh.
Kako zamotiti dementno osebo
mag. prof. andrag. Alenka Virant
Predstavnica društva Spominčica mag. prof. andrag.Alenka Virant poudarja: »Zelo pomembno je, da oboleli kakovostno preživljajo prosti čas, saj je zanje poglavitno, da so čim bolj miselno dejavni, da urijo svoj spomin, zbranost, motoriko itn. To, da so z nečim zaposleni, je najboljši način za pomirjanje, pozitivno samopodobo in navezovanje stikov z okolico. V društvu priporočamo zlasti dejavnosti, ki jih posameznik pozna (oz. jih je poznal) in ki temeljijo na njegovih nekdanjih spretnostih, tako da se pri njihovem izvajanju razveseli uspeha, napredka in občuti zadovoljstvo. V veliko pomoč je tudi, če dementno osebo vključimo v procese preprostih gospodinjskih opravil, jo spodbujamo pri vrtnarjenju, urjenju različnih ročnih spretnosti, pri jutranji telovadbi, rednih sprehodih itn. V poštev pridejo tudi raznolike družabne igre, utrjevanje spoznavnih sposobnosti (nizanje predmetov glede na barvo, obliko, velikost, sestavljanje slik iz posameznih delov, iskanje nasprotij – dan-noč, velik-majhen itn.)«.
O sporazumevanju z osebami, obolelimi za demenco
Pomembno je vedeti, da dementne osebe pogosto ne znajo izraziti osnovnih potreb, da so lačne, žejne, da jih zebe ali da jih kaj boli, toda obenem je treba upoštevati, da so se kljub temu še vedno sposobne sporazumevati. Na strani bližnjih in svojcev pa je, da so zadovoljivo poučeni, kako naj bi optimalno uspešna komunikacija z obolelo osebo tudi potekala. Kot utemeljujejo strokovnjaki, so za pogovor pomembni prijazen in miren pristop, vzpostavitev očesnega stika, posvečanje pozornosti govorici telesa, jasna in razločna izgovarjava, uporaba kratkih stavkov, zastavljanje razumljivih vprašanj, spretno preusmerjanje pogovora ob neprijetnih temah, izogibanje vsakršnim prepirom, skrajna mera potrpežljivosti itn.
Zakaj demenca skokovito narašča
Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da se bo število obolelih za demenco že do leta 2050 skokovito povečalo. Na vprašanje glede tega omenjena zdravnica dr. Lea Žmuc Veranič odgovarja:
»Demenca je večinoma bolezen starejših ljudi. Zaradi učinkovitega obvladovanja kroničnih bolezni kot posledice napredka medicine in nekaterih drugih pozitivnih dejavnikov se življenjska doba podaljšuje, s tem pa tudi število obolelih za demenco. Pri zmanjševanju pojavnosti le-te in/ali poznejšem pojavu bolezni igrata pomembno vlogo tudi preventiva in zdrav življenjski slog, ki bosta imela (oz. imata) dolgoročne učinke. O zdravem načinu življenja in preventivnih dejavnostih veliko slišimo, upoštevamo pa jih večkrat ne.«
O novih raziskavah in spoznanjih glede demence ter o pristopih zdravljenja v mednarodnih strokovnih krogih dr. Lea Žmuc Veranič še pove: »V strokovnih krogih je veliko raziskav posvečenih različnim oblikam demence s ciljem odkriti, kako bi bolezen glede na vzrok pozdravili. Poteka kar nekaj raziskav s poudarkom na zdravljenju z zdravili; nekateri rezultati so obetavni in upamo, da bodo nova in učinkovita zdravila tudi kmalu dostopna. V pripravi in teku so tudi raziskave na drugih področjih, povezanih z demenco, s ciljem zagotavljanja pomoči in podpore za čim bolj kakovostno življenje bolnikov in svojcev.«
Ko sem pred leti poglobljeno preučevala problem
parazitov v našem organizmu, sem kaj hitro ugotovila, da bo to postala ena
najbolj nepriljubljenih tem. Torej nekaj, kar bi vsak z največjim veseljem
pometel pod preprogo. Zaradi res občutljive teme se bom v tem pisanju lotila
predvsem rešitev, ki vam bodo zagotovo pomagale, če ste se znašli v vlogi
gostitelja teh zares neprijetnih in nezaželenih obiskovalcev. Ne bom pa vas
obremenjevala s podrobnostmi.
Najprej razjasnimo – ko govorim o parazitih, mislim na
tiste, ki se lahko naseljujejo v naših prebavilih (tiste nevidne in tiste
večje, ki si jih nikakor ne želimo videti). In tudi rešitve, ki jih navajam,
veljajo predvsem za slednje. Ne glede na to velja omeniti, da je parazitov več
vrst in lahko najdejo zatočišče v delih telesa, na katere še pomislili ne bi.
Nekateri posamezniki imajo parazite in tega ne
odkrijejo, saj ne trpijo za nobenimi simptomi. Spet drugi pa imajo lahko kar
nekaj težav.
Najpogostejše so naslednje:
pogosta
utrujenost oz. izčrpanost,
zaprtje,
driska,
bruhanje,
pekoča
zgaga,
mrazenje po
telesu,
bolečine v
trebuhu,
izguba
apetita ipd.
Kot vidite, so simptomi okužbe s paraziti enaki
tistim, za katerimi lahko trpimo ob drugih težavah, zato jih zlahka spregledamo.
Kako sploh pride do tega, da imamo parazite? V večini primerov jih nekako vnesemo v telo, npr. z neumitimi rokami, s hrano, dobimo jih od hišnih ljubljenčkov, majhnih otrok itd.
Parazitom v našem okolju se je praktično nemogoče popolnoma izogniti. Zato je v prvi vrsti smiselno najprej vedeti, kako jih lahko uničimo. Zelo pomembno pa je tudi to, da poskrbimo za življenjski slog in prehrano, ki bosta naše telo naredila neprijazno za katerekoli parazite. In spet smo pri zdravi, uravnoteženi prehrani!
Protiparazitna dieta
Če imamo parazite, moramo seveda poskrbeti za to, da jih uničimo. Obenem se moramo znebiti tudi slabih bakterij in gliv, s katerimi se paraziti hranijo. Vse to seveda ne gre brez ključnega – primerne diete! Če se mislimo zadeve lotiti skrajno resno in želimo čimprejšnji rezultat, pride v poštev dieta, pri kateri popolnoma izločimo vse sladkorje in večino žit.
Tovrstna prehrana naj tako nekaj časa temelji na obilici zelenjave in primernih količinah zdravih maščob. Če jeste živalske beljakovine, poskrbite za to, da z njimi ne pretiravate, saj lahko zakisate svoj organizem.
Sama zelo zagovarjam rastlinsko, nepredelano prehrano. Če bomo uživali čim več le-te, po možnosti v surovi obliki, bomo v svojem telesu vse bolj ustvarjali okolje, kjer paraziti ne bodo imeli kaj iskati.
Iz svoje prehrane izključite naslednje:
Sladkor
Sladkor je hrana za parazite! Zato je nujno, da jim v prvi vrsti odvzamemo sladkor v vseh oblikah! Če imamo resne težave, je na začetku mogoče pametno, da se odpovemo tudi sadju – vsaj tistemu, ki vsebuje precej sladkorja, kislo sadje pa uživamo zelo zmerno.
Sladkor pa ni hrana samo za parazite. Obožujejo ga tudi bakterije in drugi nezaželeni prebivalci našega telesa. Poleg tega sladkor slabi naš imunski sistem in povzroča vnetja. Imate torej ogromno razlogov, da se sladkorju popolnoma odpoveste. Za vedno!
Procesirana hrana
Da procesirana hrana ni zdrava, je jasno že marsikomu. V našem telesu ustvarja okolje, ki ustreza parazitom. Poleg tega slabi imunski sistem, povzroča vnetja, prispeva k razvoju civilizacijskih bolezni ipd.
Pšenica
Pšenica in druga žita, ki vsebujejo gluten, se hitro razgradijo v sladkor in so idealna za hranjenje parazitov. Poleg tega so žita, ki vsebujejo gluten, povezali tudi z nastankom vnetij v črevesju in podobnimi težavami.
Svinjina
Za vse tiste, ki radi uživate meso – ugotovljeno je bilo, da je svinjina visoko kontaminirana s paraziti!
Alkohol
Alkohol slabi imunski sistem in na splošno naš organizem. Če se želimo znebiti parazitov, ne sodi v naš vsakdan.
V svoje obroke v obilju dodajajte živila s spodnjega seznama. Le-teh paraziti zares ne marajo!
Česen in čebula
Oba sta znana po močnem protiparazitnem delovanju, poleg tega pa še spodbujata imunski sistem. To je zdravilo, ki so ga uporabljale že naše babice!
Zelišča
Najboljši protiparazitni učinek imata origano in ingver. Delujeta pa tudi protibakterijsko!
Papaja
Pri težavah s paraziti se najbolj priporoča papajin sok. Seveda nimam v mislih tistega iz tetrapaka, ki je pasteriziran in po možnosti vsebuje tudi sladkor. Če papajinega soka ne morete sami pripraviti, si kupite vsaj svežo ali posušeno papajo. Težko je dobiti zares dobro, svežo papajo. Posušeno pa boste našli v večini ekoloških trgovin.
Kokosovo olje
Kokosovo olje je znano po svojem izjemnem delovanju na zares veliko področjih. V tem primeru velja omeniti, da slovi tudi po tem, da ima protibakterijske in protimikrobne lastnosti. Če imate parazite, ga uporabljajte čim več!
Hrana, bogata s probiotiki
Če imate parazite, so se po vsej verjetnosti naselili v vašem črevesju. Zato je tam nujno narediti red. Živila, bogata s probiotičnimi kulturami (kislo zelje, kisla repa, kefir ipd.), izboljšujejo zdravje našega črevesja in delujejo proti parazitom. Če se vrnem k prvi točki, je kombinacija kislega zelja in česna idealna. Nič pa ne bo narobe, če si boste za nekaj mesecev privoščili kuro s kakovostnim probiotikom.
Bučno olje in bučna semena
Tudi ti dve živili delujeta proti parazitom, zato ju čim več vključujte v svojo prehrano. Bučna semena so namreč med glavnimi živili, ki jih moramo v protiparazitnem programu uživati v izobilju. Potresite jih po solatah in zelenjavi, vmešajte jih v smuti ali pa jih jejte kar tako, za malico.
Pšenični kalčki
Pšeničnih kalčkov ne gre mešati s prej omenjeno pšenico, ki jo uživate v obliki kruha, pekovskega peciva, testenin, sladic itd. Tu je govora o kaljeni pšenici, ki jo pripravite sami doma. Torej: pšenična zrna namakate 24 ur in jih potem kalite še približno 2 dni oziroma toliko časa, da bo kalček dolg približno 2 milimetra. Tovrstno pšenico po malem uživate v surovi obliki. Čisti in razstruplja telo ter ga energetsko podpira.
Prehranska dopolnila
Na trgu obstaja kar nekaj prehranskih dopolnil, ki so zelo učinkovita v boju proti parazitom. Seveda ne gre računati na to, da jih boste uživali, drugih prehranjevalnih navad pa ne bo treba spreminjati. Če izberete katero od prehranskih dopolnil, ga uživajte poleg spremenjenega načina prehranjevanja.
Tinktura črnega oreha
Tinktura črnega oreha je že iz zgodovine znana po protiparazitnem delovanju.
Tinktura pelina
Tudi ta je znana po protiparazitnem delovanju, poleg tega pa podpira še naša prebavila.
Klinčki
Tudi klinčki so znani po tem, da delujejo protiparazitno. Cel klinček vzamemo v usta, kjer ga razdrobimo, počasi prežvečimo in pogoltnemo.
Origano
Zadnje čase se vse bolj promovira čisto eterično olje origana oziroma origanovo olje. Res je, da deluje protiparazitno, vendar zahteva veliko predznanja, saj je izredno močno in si lahko naredimo več škode kot koristi. Torej, imejte v mislih, da to obstaja, vendar ga ne uporabljajte, če se prej ne posvetujete s kvalificiranim strokovnjakom.
Izvleček grenivkinih pečk
Deluje proti parazitom, bakterijam, glivicam, virusom ipd.
Če se odločate za protiparazitni program, je običajno najbolj priporočljiva kombinacija črnega oreha, pelina in klinčkov. Protokola se držimo 2 tedna. Potem naredimo teden premora in spet vztrajamo 2 tedna. Tinkture dobite pri zeliščarjih, v specializiranih trgovinah, klinčke pa v vsakem supermarketu. Izbirajte ekološke!
Pri svojih strankah v protiparazitnem programu uporabljam skupaj z dodatki in dieto tudi napravo zapper, ki se parazitov loteva s frekvencami, ki le-tem škodujejo.
Se spomnite, kako so nam v otroštvu starši govorili, kadar smo se česa bali, da je strah znotraj votel, okoli pa ga nič ni? Ste se kdaj vprašali, kaj pravzaprav je strah? Je to nekaj živega? Strah je zgolj negativna vibracija, ki jo ustvarimo v povezavi z nečim neznanim. Bojimo se tega, česar ne poznamo. Vse preveč smo navajeni, da živimo v območjih udobja, čeprav smo v njih nezadovoljni. To okolje poznamo. Vemo, kako odigrati vlogo in kako jo bodo odigrali drugi. Sicer nam to ni všeč, ampak v navadi smo varni.
V območjih udobja se skrivamo
Območja udobja so največji zaviralci osebnega napredka. Ne dajo nam zaživeti polno in izpopolnjujoče. V njih se skrivamo, ker nas je preveč strah, da bi spremenili življenje. Vse dokler ne dosežemo dna in nam ne preostane drugega, kot da vse prepustimo vesolju ter zaživimo na novo. Preprosto se predamo in zaupamo višjim silam, ker tako in tako nimamo več kaj izgubiti. Takrat se naše resnično življenje šele začne.
Vedite, da vam ni treba vedno priti do dna, da kaj spremenite. Že prej poslušajte svoje srce in mu pogumno sledite. Ne bojte se, kaj vas čaka na drugi strani. Stopajte korak za korakom, da se navadite na nov utrip, in nato nadaljujte novo pot naprej. Na drugi strani bo vedno nekdo, ki vas bo objel in zaščitil. Neznanega se veselite.
Naj navedem primer pogostega strahu. Vstopate v nov partnerski odnos. Za sabo imate negativno izkušnjo iz prejšnjega razmerja. Temu razmerju ste sami dali takšen predznak. Morda ste razmerje prekinili z jezo, zamerami ali sovraštvom? Vso to energijo in čustva prenesete v naslednji odnos, ker niste ozavestili vsega, kar se vam je dogajalo. Žanr filma ostaja v novem razmerju enak, spremeni se samo ime partnerja. Ker prejšnji odnos ni zaceljen v celoti, se boste morali to lekcijo ponovno naučiti. Če ne, boste tekali iz enega partnerskega odnosa v drugega ali se mu boste popolnoma zaprli. S takšnim načinom razmišljanja v svoje življenje pridelate strah pred razmerji, kajti že takoj na začetku pri novem partnerju na podzavestni ravni iščete tiste lastnosti, ki so vas pri prejšnjem navdale s strahom.
»Vsi so enaki«. Ker s temi strahovi vstopate v nove odnose, ne pričakujte drugega, kot da se končajo kot prejšnja. Z žalostjo in razočaranjem. To bo trajalo tako dolgo, dokler se ne zaveste, da vse te dogodke sprožate sami s svojimi čustvi in mislimi do odnosa. S spremembo čustvenega stanja in miselne naravnanosti do odnosa se bo naenkrat v vašem življenju pojavila čudovita oseba, s katero boste imeli izvrsten partnerski odnos. V vmesnem času lahko zaradi svoje navezanosti na strah pred slabimi odnosi to negativnost prenašate na vsakogar, ki se pojavi v vašem življenju. Tako lahko izgubite čudovitega partnerja ali partnerico, ki vam prekrižata pot.
S strahovi se je treba soočiti. V tišini jih poglejte in si predstavljajte, kaj bi se lahko zgodilo v najslabšem primeru. Če ste iskreni in na koncu ugotovite, da je strah resnično votel, okoli ga pa nič ni. Zato stopite pogumno na svojo pot in ne dovolite strahovom, da vam to pot prekrižajo. Življenje je za kaj takšnega prekratko. Z vizualizacijo si ustvarite sliko čudovitega odnosa, ki na nebu žari kot sonce in vas osrečuje. O strahu ne bo več ne duha ne sluha.
VPRAŠANJE:
Dogaja se mi, da me ljudje izkoriščajo. Ko nekomu naredim uslugo, nisem nič vredna. Ljudem rada pomagam, vendar ko potrebujem pomoč sama, velikokrat dobim odgovor, da nimajo časa. Res drži, da je dobrota sirota. Zato sem zelo nesrečna, večkrat me boli tudi želodec. Kako naj dosežem, da me bodo ljudje spoštovali?
ODGOVOR:
Pozdravljeni. Pišete mi, da vas ljudje izkoriščajo. Nikakor se ne morem strinjati z vami. Ljudje samo izražajo, kaj želijo. Če se vam zdi, da vas izkoriščajo, pomeni, da vaša pomoč ni brezpogojna in dovolite, da ste izkoriščeni. Vso pravico imate reči NE. Zakaj tega ne storite? Na prvo mesto morate postaviti sebe. Poskrbeti za svoje potrebe, šele nato se razdajajte. Ljudje velikokrat postavljajo druge predse in pozabljajo nase. Tako je tudi z vami. Dobrota ni bila nikoli sirota, sirota je človek, ki se ne ljubi dovolj in misli, da mora ugoditi in pomagati vsemu svetu. Kje ste tu vi? Najprej vi, potem drugi. Poskrbite za svojo »štalico«, nato pomagajte graditi še drugo. Ko se boste razdajali, se razdajajte brezpogojno, in zagotavljam vam, da v tem dejanju ne boste čutili nobenega izkoriščanja več. Najprej zgradite trdne temelje v odnosu do sebe, ugotovite, kakšne so vaše želje, potrebe, nato se bo izboljšal tudi odnos drugih do vas.
VPRAŠANJE:
Stara sem 55 let in že 25 let poročena. Z možem imava dva odrasla otroka. Odkar sta otroka pred tremi leti odšla od doma, se je mož precej spremenil. Veliko je zdoma, skoraj se ne pogovarjava in vedno bolj je besedno agresiven. Nenehno se pritožuje in prepira. Razmišljam o ločitvi, a po drugi strani si mislim, da ne želim zapustiti čudovite hiše, ki je moj dom, ter da sem prestara za novo življenje. Pet let še imam do upokojitve in me skrbi, kaj bo šele takrat, ko bova z možem ves dan skupaj.
ODGOVOR:
Odgovornost za moževo obnašanje je v vas samih. Dokler boste to dovolili, se bo mož do vas tako obnašal. Postavite se zase. Spremenite odnos do sebe, kajti človek, ki je ljubeč do sebe, nikoli ne dovoli, da se kdo do njega obnaša tako, kot opisujete. Preden se odločite za ločitev, se z možem raje temeljito pogovorita, kako naprej. Morda bosta morala osvežiti svoj odnos, se ponovno najti in začeti »znova«. Kot večina parov, ki imajo otroke, na žalost živijo bolj življenje »za otroke«, zato si nimajo več kaj povedati, ko otroci odidejo od doma. Preprosto več ne obstajata, tem je zmanjkalo, zato bosta morala ponovno vzpostaviti svoj odnos. Agresija je povezana z nezadovoljstvom. Ugotovite, od kod izvira moževo nezadovoljstvo. Moški so bolj preprosti, kot si mislimo. Pogovor, pogovor, pogovor … Veliko bosta morala narediti na sebi, spomnita se začetnih trenutkov, zakaj sta stopila na skupno življenjsko pot. Morda ljubezen le še ni izginila, ampak se je zgolj tam nekje izgubila? Iščita jo skupaj z možem. Če ne bo šlo, poiščita pomoč. Potem je šele na vrsti tista skrajna odločitev. Ločitev.
Kanarski otoki so destinacija, ki med turisti priljubljena vse leto, še posebej pa v hladnejših mesecih, saj na otočju vladajo spomladanske temperature skozi vse leto.
TENERIFE – za ljubitelje naravnih lepot in živahnih potepanj
Le malo več kot štiri ure poleta nas loči od otoka Tenerife, kjer traja pomlad skozi vse leto. Tenerife je največji otok v kanarskem arhipelagu in po mnenju mnogih tudi najprivlačnejši med vsemi. Sicer je vseh velikih kanarskih otokov sedem in vsak ima svoje značilnosti in naravne lepote. Slovenci poznamo predvsem Tenerife in Gran Canario, v zadnjem času pa odkrivamo tudi Fuerteventuro in Lanzarote. A mali skriti predeli arhipelaga so še vedno neraziskani.
Otok Tenerife leži v Atlantskem oceanu, le 300 kilometrov od afriške obale, zato je idealna destinacija za vse, ki si sredi mrzlih in meglenih mesecev zaželijo pobega v tople kraje.
Zaščitni znak otoka Tenerife je strelicija
Tenerife je eden od sedmih večjih otokov Kanarskega otočja, od katerih sta najbolj znana prav Tenerife in Gran Canaria. Tenerife je verjetno najprivlačnejši med vsemi, saj premore raznovrstno naravo in geologijo, poleg tega pa je imel vseskozi pomembno zgodovinsko vlogo. Površina otoka znaša dobrih dva tisoč kvadratnih kilometrov, stalno pa na njem živi okrog milijon prebivalcev, a na leto ga obišče še pet milijonov turistov. Kljub vsemu še vedno najdemo mirne kotičke in predele z neokrnjeno naravo. Skokovit razvoj turizma se je začel kmalu po 2. svetovni vojni. Sodobna letališča so omogočila hiter in razmeroma poceni prihod veliko turistov iz razvitih evropskih držav.
Glavno mesto otoka in province Zahodni Kanarski otoki je Santa Cruz de Tenerife, po svojem videzu tipično špansko pristaniško mesto, v katerem živi približno tretjina domačinov. Turiste v mestu srečamo predvsem ob znamenitem karnevalu, ki mirno lahko stopi ob bok karnevalu v Riu de Janeiru. Mesto je dobilo nov kulturni center leta 2003, ki ga je načrtoval znameniti španski arhitekt Santiago Calatrave. Center je prava mojstrovina, nekakšna bela ptica, ki lebdi na rtu nad divjim Atlantskim oceanom. Imenujejo ga kar »mala sydneyjska opera«.
Panorama of luxury hotel and Playa de las Americas
Pot do starega kolonialnega mesta Puerto de la Cruz na severu otoka nas vodi med vinogradi, nasadi pomaranč in banan ter plantažami sladkornega trsa. Puerto de la Cruz je mesto, kjer se je začel otoški turizem, saj so ga v 19.stoletju množično začeli obiskovati britanski turisti. V mestu je polno hotelov, turistov in trgovinic, v bližini pa je velik park Loro, ki je nekakšna kombinacija botaničnega in živalskega vrta, v njem pa sta tudi akvarij in delfinarij.
Zaščitni znak otoka je strelicija, roža, ki je prišla na otok iz južne Afrike, turisti pa danes kar v škatlah ob zaključku počitnic rože odnašajo domov. Ne smemo pa pozabiti omeniti niti zmajevega drevesa, na otoku je najstarejše v dolini Orotave, v mestu Icod de los Vinos. Tisočletno zmajevo drevo je ena glavnih turističnih atrakcij, njegova starost je ocenjena med 650 in 1500 leti. Ime je dobilo iz mitov – Herkul je moral iz vrta Hespérides prinesti tri zlata jabolka. Čuvaj tega vrta je bil tristoglavi zmaj in ko ga je Herkul ubil, je njegova kri odtekla po zemlji, kjer so začela rasti zmajeva drevesa. Ko zarežemo v deblo, na plano priteče rdeča tekočina – zmajeva kri.
Tenerife so zelo botanično in rastlinsko bogat svet, širni gozdovi lovorikovca, neskončne plantaže banan, kaktusovi vrtovi, pa papajina drevesa, vrtna zelenjava. Pravi zaklad za ljubitelje narave.
Vulkan El Teide je visok 3718 metrov, s čimer ni le simbol Tenerifov, temveč tudi najvišja gora Španije.
Nad Puertom de la Cruzom se strmo dviguje pobočje vulkana El Teide. Njegov vrh je 3718 metrov nad morsko gladino, s čimer El Teide ni le simbol Tenerifov, temveč tudi najvišja gora Španije, saj so Kanarski otoki del španskega ozemlja. Mogočni ostanek ugaslega vulkana je zadnjič izbruhnil leta 1798, njegov zasneženi vrh pa je viden s skorajda slehernega kotička otoka. Območje vulkana je razglašeno za nacionalni park, vožnja proti zahodu skozi vulkansko pokrajino pa velja za vožnjo s spektakularnimi pogledi.
Tenerife ima lepe plaže, a žal niso najprimernejše za namakanje, saj valovi z Atlantika in razmeroma hladni ocean ter stalni veter omogoča zabavo surfarjem in kajtarjem, plavalci pa si lahko kotičke za plavanje poiščejo na Playi de las Teresitas, ki je ena izmed umetnih plaž, narejena z dovažanjem in nasipavanjem puščavskega peska iz Sahare ter načrtno gradnjo valobranov.
Na koncu moramo omeniti še največje turistično naselje na otoku Playa de las Americas.
Leta 1983 so otoki postali avtonomni in dobili popolno notranjo samoupravo. Znotraj Evropske unije imajo poseben status, ki jim zagotavlja prodajo neobdavčenega blaga, poceni prodajo pijač in tobaka ter ugodne prodajne cene kmetijskih pridelkov. Kanarski otoki postajajo čedalje privlačnejši tudi za bivanje tujcev. Po podatkih notranjega ministrstva jih samo v pokrajini Santa Cruz živi dobrih 23.000 oziroma 3,3 odstotke vsega prebivalstva. Največ je Britancev, Nemcev, Indijcev, Belgijcev in Francozov.
Akvarij Loro, v katerem je kar 1.200.000 litrov morske vode.
FUERTEVENTURA ‒ za ljubitelje sonca, vetra in neskončnih plaž
Fuerteventura je raj za ljubitelje plaž, saj jih ima vzdolž 340 kilometrske obale kar 150. Čeprav ima letališče in je lahko dostopen, pa je še vedno veliko bolj umirjen kot Tenerife. Obdaja ga turkizno morje s peščenimi plažami in je zato primeren za plavanje in snorkljanje. Fuerteventura se ponaša z več kot 3000 sončnimi urami letno, tako da vsi ljubitelji sonca in plaž zagotovo pridejo na svoj račun. Obožujejo ga tudi deskarji in ljubitelji kajtanja. In še zanimivost ‒ ime otoka med drugim pomeni močan veter.
Prvi naseljenci naj bi prišli iz Severne Afrike in še danes se za prebivalce otoka uporablja beseda Maho, kar pomeni določen tip kozje kože, iz katere so imeli prvi naseljenci narejene svoje čevlje.
Mesteca in vasice na otoku so kot nalašč za samostojna raziskovanja otoka, postanki v lokalih s hrano pa so tudi na neki način spoznavanje otoka.
Kanarska kuhinja ni prefinjena, ponuja pa mnogo slastnih presenečenj. Česen in olivno olje sta zelo pomembni začimbi. Na mizi pa se znajde vse, kar premore otok: ribe, vse živali z oklepi, kokoši, svinje, ovce, koštruni in zajčki.
Ne smemo pozabiti na veliko zelenjave, ki ni zgolj priloga, temveč so znane enolončnice, slastne juhe ali pa jo popečejo na žaru. Zaradi turizma je velik del hrane uvožen iz Španije ali pa iz Južne Amerike. Otočani malo zajtrkujejo, na primer toast in kavo, zato pa je toliko pomembnejše pozno kosilo ali večerja.
Jedi, ki jih morate poskusiti: tapas – majhen pikanten prigrizek k vinu ali pivu; gofio – pečena koruzna moka, kanarska specialiteta; vieja – najokusnejša kanarska riba – bela in nežna; papas arrugadas – posušen krompir v slanem ovoju z omako »mojo«, ki gre k vsem ribjim in mesnim jedem; queso – sir iz ovčjega, kozjega ali kravjega mleka, blag do pikanten; in puchero – zelenjavna enolončnica s svinjskim ali telečjim mesom.
GRAN CANARIA ‒ za ljubitelje pohodništva in kolesarstva
Gran Canaria je tretji največji otok Kanarskih otokov in priljubljena počitniška destinacija z razvitimi počitniškimi naselji na jugu ter živahnim in modernim Las Palmasom na severu. Počitnice na tem otoku obljubljajo celoletno toplo in suho vreme, veliko je lepih plaž vse okoli otoka, veliko je pestrega nočnega življenja. Otok ima čudovite plaže, vključno s Playa de las Canteras v bližini Las Palmasa, najboljše so na južnem delu otoka, posebej pa navdušijo peščene sipine Mas Palomas, ki privlačijo številne turiste.
Slikovite hiše v Las Palmas
de Gran Canaria
Gran Canaria. Otok ima živahno in slikovito glavno mesto Las Palmas, ki ponuja pestro nočno življenje. Športni navdušenci bodo na tem otoku zadovoljni z obsežno mrežo kolesarskih poti, Gran Canaria pa slovi tudi po pohodniških poteh, ki vodijo mimo jam, jezer in preko gora in se ponašajo z edinstveno floro in favno.
LANZAROTE ‒ za ljubitelje vulkanske pokrajine
Lanzarote imenujejo tudi Havaji Evrope, saj je izmed vseh otokov tukaj najbolj razpoznavna značilna črna vulkanska pokrajina. Otok je znan po svojih črnih peščenih plažah in lunarnem videzu. Pokrajine so že večkrat služile kot kulisa za snemanje različnih filmov. Ena izmed večjih turističnih zanimivosti je vulkanski park Timanfaya. Po mnenju poznavalcev so najboljše plaže Kanarskih otokov ravno na otoku Lanzarote, mednje zagotovo šteje peščena plaža Papagayo s tisočimi odtenki zlate barve.
Slavni arhitekt Cesar Manrique, ki je živel na otoku Lanzarote, je zgradil številne zgradbe in skulpture, ki so vidne po vsem otoku. Ljubitelji vodnih športov bodo tudi na tem otoku prišli na svoj račun, predvsem na severu otoka so primerni valovi za surfanje.
Papas arrugadas – posušen krompir v slanem ovoju z omako »mojo«, ki gre k vsem ribjim in mesnim jedem.
LA PALMA ‒ za ljubitelje astronomije in eko turizma
La Palme se drži naziv La Isla Bonita, kar pomeni »čudoviti otok«. S svojo nedotaknjeno pokrajino je primer malo drugačnega dopusta, za tiste, ki si ne želijo blišča in množičnega turizma drugih kanarskih otokov. Zelen otok vabi ljubitelje eko turizma kot tudi ljubitelje astronomije z vsega sveta. Observatorij tukaj naj bi bil eden najpomembnejših na severni polobli.
Najlepši del je nacionalni park Caldera de Taburiente, gre za gorsko verigo, ki tvori naravni zdi, otok je poln nasadov banan, pomaranč, limon, papaj, mangov, mandeljnov in še drugega. Zanimivi so tudi gozdovi Laurisilva, ki so predstavniki subtropskih gozdov.
Pot do starega kolonialnega mesta Puerto
de la Cruz na severu otoka nas vodi med
vinogradi, nasadi pomaranč, sladkornega
trsa in nasadi banan (na fotografiji).
LA GOMERA ‒ za ljubitelje bujne vegetacije
La Gomera je med najmanjšimi kanarskimi otoki. Gre še za precej neraziskan biser med Kanarskimi otoki. Glavno mesto San Sebastian de la Gomera je hkrati tudi pristanišče, kjer je pristal Krištof Kolumb in si na poti čez Atlantik naredil zaloge sveže pitne vode. Na otoku so neskončni gozdovi lovorikovca, ki so lahko tudi nevarni, če se v njem izgubimo, saj je skoraj nemogoče najti pot iz njega.
Najbolj nenavadna značilnost otoka je el silbo. To je jezik žvižgov za sporazumevanje čez soteske. Neverjetno prodorne zvoke lahko domačini ustvarijo z žvižganjem skozi prste ali pa z ustnicami. Žvižg je nadomestek za glas in ko ga zaslišiš, se ti skoraj zdi, da ga razumeš. Tega jezika se je težko naučiti. Nekateri starejši ljudje ga obvladajo, medtem ko ga predstavniki mlajših generacij pogosto razumejo, govoriti pa ga ne znajo več.
Staro zmajevo
drevo v La
Orotavi. Ko
zarežemo v
deblo, na plano
priteče rdeča
tekočina –
zmajeva kri.
EL HIERRO – za ljubitelje potapljanja
Otok El Hierro je obdan s kristalno čistim morjem in tako idealna destinacija za potapljače. S čudovitim oceanom za potapljanje in odsotnostjo množičnega turizma predstavlja ta otok neke vrste raziskovanja. Poleg potapljaštva so tukaj aktualni tudi gorsko kolesarjenje, jahanje in opazovanje kitov.
Na otoku je greben v obliki bumeranga, porasel z borovim gozdom, ki sega od vzhoda proti zahodu. Notranja krivina bumeranga se na severni strani strmo spusti in oblikuje širok zaliv izjemne lepote – El Golfo. Pobočje zaliva prekrivajo borovi gozdovi, ki so nad višino 500 metrov pogosto odeti v meglo, tako da se na borovih iglicah nabira vlaga, kar je za otok s tako pičlimi zalogami sladke vode neprecenljivega pomena. El Hierro je užitek raziskovati peš brez naglice, vendar so tudi asfaltirane ceste ustrezno vzdrževane, zato je razgibani teren prevozen brez večjih težav.
Povezava med težavami s spanjem in čezmerno telesno težo je precej pomembnejša, kot se morda zdi na prvi pogled. Ljudje, ki poskušajo shujšati, se običajno osredotočijo izključno na prehrano in gibanje, pri tem pa zanemarijo druge vidike svojega življenja, ki lahko močno otežijo proces izgube odvečnih kilogramov. Čeprav sta urejena prehrana in redna telesna aktivnost zagotovo temelja uspešnega hujšanja, to ni edino, na kar morate biti pozorni, če se spopadate s čezmerno telesno težo. Celosten pristop bo poskrbel, da bo hujšanje precej lažje in uspešnejše …
Neurejen bioritem – težava, ki je močno razširjena med osebami s povišano telesno težo
Raziskave razkrivajo, da so t. i. motnje cirkadianega ritma nadpovprečno razširjene prav med ljudmi, ki so pretežki. Gre za neurejene cikle spanja in budnosti, pri čemer je treba vedeti, da je melatonin hormon, ki je še posebej pomemben za naš cirkadiani ritem. Povečana tvorba melatonina namreč telesu sporoči, da je prišel čas za spanje. Nezadostno tvorjenje melatonina v večernih urah je lahko posledica različnih dejavnikov. Pogosto je na primer težava povezana z izpostavljenostjo modri svetlobi, ki jo oddajajo različne elektronske naprave.
Telo bo poskušalo naslednji dan nadoknaditi zamujeno …
Kakšna natančno je torej povezava med ovirano tvorbo melatonina in debelostjo? Če se zvečer ne sprosti dovolj melatonina, bomo zaspali precej težje, kot bi sicer. Tako nam lahko začne hitro primanjkovati (kakovostnega) spanca, kar lahko seveda privede do najrazličnejših težav. Spanje je namreč izredno pomembno za obnovo naših celic in uravnavanje številnih procesov, ki potekajo v našem telesu. Brez zadostne količine spanja torej človeški organizem ne more delovati zares optimalno. Pomanjkanje energije, ki je posredno povezano z nezadostno tvorbo melatonina, privede do tega, da vaše telo podnevi ves čas zahteva energijo, da bi lahko vsaj deloma nadoknadilo zamujeno. V praksi to seveda pomeni nenehno lakoto, hkrati pa tudi pomanjkanje motivacije za gibanje – telo namreč noče trošiti dodatne energije. Ljudje, ki imajo težave s spanjem, so tako precej bolj nagnjeni k prenajedanju, obenem pa težje skrbijo za redno telesno aktivnost.
Kombinacija maščob, sladkorja in soli poskrbi za hitro ugodje
Pomanjkanje spanja lahko za povrh vpliva tudi na to, po kakšni hrani bomo posegali. Če smo spočiti in polni energije, bomo praviloma posegali po bolj zdravih, manj predelanih živilih. Po drugi strani pa je pomanjkanje energije pogosto povezano z željo po bolj nezdravi hrani. Gre namreč za stanje, ki predstavlja veliko neugodje za naše telo, ki se zato odziva z iskanjem nečesa, kar bi poskrbelo za hitro ugodje. V takšnih trenutkih je še posebej mamljiva kombinacija maščobe, sladkorja in soli, torej kombinacija, ki jo najpogosteje najdemo v t. i. hitri hrani, ki poskrbi za pospešeno sproščanje dopamina.
Melatonin vpliva tudi na porabo maščob in termogenezo
Poleg opisanega posrednega vpliva je melatonin pomemben tudi malce bolj neposredno. Igra namreč pomembno vlogo pri procesu izgorevanja maščob in pri t. i. termogenezi, ki omogoča ohranjanje stalne telesne temperature. S pomočjo melatonina je termogeneza učinkovitejša, tudi če ne spreminjamo navad, povezanih z gibanjem in/ali s prehrano.
Morebitna uporaba prehranskega dopolnila naj poteka pod nadzorom zdravnika
Vsekakor je torej smiselno, da pri hujšanju posvetite pozornost tudi melatoninu. Osnovni ukrep je zagotovo izogibanje modri svetlobi pred načrtovanim odhodom v posteljo. Če boste vztrajni, se bo vaš bioritem najverjetneje že kmalu uravnal. Posledično bo vaš spanec daljši in kakovostnejši. Če kljub tej spremembi zvečer še vedno zelo težko zaspite, zato vam podnevi pogosto primanjkuje energije, pa je morda smiselno razmisliti vsaj o začasnem dodajanju melatonina. Priporočamo vam, da se pred tem posvetujete z zdravnikom, ki bo na podlagi vaših osebnih okoliščin ocenil, ali je to resnično primerna rešitev za vas oziroma kakšna doza bi bila najprimernejša.
