Jabolčni kis je znan po številnih pozitivnih vplivih na zdravje. Med drugim vam lahko pomaga tudi pri krepitvi imunskega sistema, posledično pa pri zmanjševanju nevarnosti za najrazličnejše okužbe. Za nemalo ljudi je postalo uživanje jabolčnega kisa del vsakodnevne rutine. Kis lahko preprosto zmešate z vodo in mešanico nato popijete, a ker okus tega napitka za mnoge ni najbolj prijeten, je dobro poznati tudi alternativne možnosti. Ena takšnih so gumijasti bomboni z jabolčnim kisom, ki jih lahko izdelate sami.
Gre seveda za neprimerljivo bolj zdravo različico gumijastih bombonov od tistih, ki jih lahko običajno kupimo v trgovini, okus pa je kljub temu izvrsten. Bomboni z jabolčnim kisom so tako običajno všeč celo otrokom.
Sestavine za pripravo gumijastih bombončkov
350 mililitrov 100-odstotnega sadnega soka brez dodanega sladkorja (uporabite lahko sadni sok po izbiri ali kombinacijo različnih vrst sadnih sokov)
100 mililitrov nepasteriziranega jabolčnega kisa
2 žlici agar agarja v prahu
1 žlica agavinega ali javorovega sirupa
Postopek priprave
V večji kozici zmešajte sadni sok in jabolčni kis. V tekočino nato vmešajte agar agar v prahu. Mešajte, da se agar agar povsem raztopi. Nato vklopite štedilnik in segrevajte mešanico na zmerni temperaturi. Občasno premešajte. Po približno 5 minutah segrevanja kozico odstavite s štedilnika. Dobljena snov mora biti gosta, podobna močno koncentriranemu sirupu. Na koncu primešajte še sladilo po izbiri (ta korak seveda ni nujen in ga lahko preprosto preskočite). Z mešanico napolnite modelčke. Če pri roki nimate posebnih modelčkov, lahko na primer uporabite kar tiste za ledene kocke (najboljša izbira so silikonski, saj boste bombončke tako najlažje spravili ven). Modelčke postavite v hladilnik vsaj za eno uro. Ko se bombončki strdijo, jih vzemite iz modelčkov. Gumijaste bombone z jabolčnim kisom nato shranjujte v hladilniku.
O koristih jabolčnega kisa in agar agarja
Kot smo omenili že uvodoma, je ena izmed koristi jabolčnega kisa povezana s pozitivnim vplivom na imunski sistem. Čeprav zgolj jabolčni kis seveda ne bo dovolj za zaščito pred boleznimi, gre lahko za dragocen kamenček v mozaiku preventivnih ukrepov. Hkrati pa je redno uživanje jabolčnega kisa smiselno tudi zaradi mnogih dodatnih pozitivnih učinkov. Med drugim je kis znan po tem, da lahko pomaga pri uravnavanju krvnega sladkorja.
Prepreči prehiter dvig ravni glukoze v krvi (tudi če smo zaužili večjo količino enostavnih ogljikovih hidratov), obenem pa naj bi pomagal tudi posredno, in sicer s tem, da prispeva k povečani občutljivost celic na inzulin. Jabolčni kis je ne nazadnje tudi priljubljen dodatek pri tistih, ki poskušajo shujšati, saj spada med naravne zaviralce apetita, pomaga pa tudi pri povišanem holesterolu in pri zniževanju krvnega tlaka, kar naj bi bila predvsem zasluga ocetne kisline – glavne sestavine jabolčnega kisa.
Za dodatne pozitivne učinke gumijastih bombončkov pa nato poskrbi še agar agar. Gre za vse bolj priljubljeno želirno sredstvo, ki se pridobiva iz rdečih alg. Vsebuje precej vlaknin, obenem pa tudi mangana, magnezija, folatov, kalcija in železa. Tako lahko agar agar pomaga pri težavah s prebavo in pri krotitvi apetita, saj poskrbi za dolgotrajnejši občutek sitosti, koristen pa je tudi za zdravje kosti (tu so seveda še posebej pomembni kalcij, mangan in magnezij) ter kot pomoč pri preprečevanju anemije, kar je seveda predvsem zasluga železa.
Če boste agar agar uživali v obliki bombonov, izdelanih po zgornjem receptu, bo absorpcija železa še posebej dobra. Bomboni namreč praviloma vsebujejo tudi precej vitamina C, natančne vrednosti pa so seveda odvisne od vrste soka, ki ga boste uporabili.
Na podlagi anekdotičnih dokazov je mogoče sklepati, da lahko pitje kave pomaga pri zaprtju. Vendar se kljub temu pojavljajo vprašanja, ali je to zares dobra metoda za pospeševanje prebave. Ima kava v tovrstnih primerih več prednosti ali slabosti?
Kava med zdravstvenimi koristmi in nevarnostmi …
Mnenja glede koristi kave za zdravje so precej deljena. Tisti, ki menijo, da je kava ne le neškodljiva, ampak celo koristna za naše zdravje, pogosto poudarjajo, da gre za napitek, ki vsebuje ogromno koristnih antioksidantov. Kot je znano, so antioksidanti snovi, ki so nujne za nevtralizacijo prostih radikalov. Slednji so lahko zelo škodljivi, še posebej če se začnejo v telesu kopičiti v čezmernih količinah. Med drugim lahko oksidativni stres, ki je posledica prevelike količine prostih radikalov, poveča nevarnost za bolezni srca in ožilja ter za različne vrste raka. Antioksidanti so tako zagotovo pomemben del prehrane. Vendar pa je treba poudariti, da kava še zdaleč ni edini vir, niti ne najboljši, saj je mogoče antioksidante najti tudi v mnogih drugih živilih in napitkih.
Med razlogi, zaradi katerih je uživanje kave priporočljivo, se pogosto navaja tudi pozitiven vpliv na možgane oziroma na kognitivne sposobnosti. Tovrstni učinki so seveda zgolj začasni – čeprav smo zaradi kofeina nekaj časa nekoliko manj utrujeni in bolj zbrani, lahko že kmalu sledi precej drastičen upad energije. Tako potrebujemo novo dozo kofeina, kar lahko postopoma privede do precejšnje odvisnosti. Zdi se torej, da se ni dobro pretirano zanašati na tovrstne učinke kave, podobno pa velja tudi za uporabo kave za izboljšanje telesne pripravljenosti. Tudi pred treningom si je tako bolje pomagati z metodami, ki ne predstavljajo tolikšne nevarnosti za odvisnost – dobra alternativa kofeinu je na primer pesin sok.
Kako natančno lahko kava vpliva na našo prebavo?
Kot omenjeno uvodoma, obstaja ogromno anekdotičnih dokazov, ki potrjujejo odvajalni učinek kave. Za tovrsten vpliv na prebavo obstaja tudi znanstvena razlaga. Kava naj bi namreč spodbujala t. i. gastrokolični refleks. Gre za fiziološki odziv, ki spodbudi gibanje oziroma peristaltiko v spodnjem delu našega prebavnega trakta. Tako se po pitju kave pogosto pojavi potreba po opravljanju velike potrebe – pri nekaterih ljudeh je tovrstna reakcija telesa še posebej izrazita.
Znanstveniki sicer še niso povsem prepričani, zakaj lahko kava sproži tovrstno reakcijo, a zdi se, da je dokazov za odvajalni vpliv kave vendarle dovolj. Nekateri menijo, da bi bilo lahko to vsaj deloma povezano s tem, da gre običajno za topel napitek, domneva pa se, da bi imel lahko pomembno vlogo pri odvajalnih učinkih kave tudi kofein. Obstajajo sicer raziskave, ki so pokazale, da ni bistvenih razlik med pravo in brezkofeinsko kavo, zato vpliv kofeina še ni povsem jasen. Ena izmed hipotez je, da je za pospeševanje prebave pomembnejša klorogenska kislina, ki jo vsebuje tudi brezkofeinska različica kave.
Za premagovanje zaprtja bolje izbrati bolj zanesljive metode z manj tveganji
Čeprav se zdi, da lahko kava nedvomno pomaga precejšnjemu deležu ljudi pri pospeševanju prebave, strokovnjaki večinoma vendarle ne priporočajo tovrstnega spopadanja z zaprtjem. Eden izmed razlogov za to je že omenjena nevarnost odvisnosti od kofeina, ki lahko v prevelikih količinah sproži težave, kot so tresavica, tesnoba, nemir, močnejše znojenje ipd. Poleg tega pa obstaja pri kavi nevarnost za zgago, zatekanje želodčne kisline v požiralnik in sorodne težave. Upoštevati je treba, da je lahko zaprtje včasih simptom resnejših težav s prebavili, ki jih kava dodatno draži. Čeprav zmerne količine kave za večino ljudi praviloma niso problematične, pa je za premagovanje zaprtja bolje izbrati druge pristope. Pomembno je predvsem to, da se veliko gibate, da popijete dovolj vode in da skrbite za vnos zadostnih količin vlaknin.
Bazilika je dobro znana začimba, ki jo običajno srečujemo predvsem v jedeh, navdihnjenih z italijansko kulinariko. Pa ste vedeli, da obogatitev okusa jedi še zdaleč ni edina korist bazilike? Gre za začimbo, ki ima lahko obenem tudi nemalo pozitivnih vplivov na zdravje, pomaga pa nam lahko celo pri odganjanju komarjev …
Osnovne informacije o orientaciji komarjev pri iskanju hrane
Da bi lahko razumeli, kakšen vpliv ima bazilika na komarje in kako si lahko z njo pomagamo pri zaščiti pred komarjevimi piki, moramo najprej poznati nekaj osnovnih informacij o komarjih oziroma o tem, kako se orientirajo pri iskanju hrane. Komarji si pri orientaciji praviloma pomagajo s senzorji, ki zaznavajo toploto in določene snov. Na podlagi informacij, ki jih zberejo s pomočjo teh senzorjev, tako ugotovijo, ali je v bližini potencialni vir hrane. S pomočjo nožic oziroma receptorjev na nožicah lahko zaznajo temperaturno razliko med okolico in človekom/toplokrvno živaljo, njihove tipalke pa jim pomagajo pri zaznavanju vlage in ogljikovega dioksida, ki se sproščata pri našem izdihovanju.
Hkrati lahko komarji zaznajo tudi določene snovi, ki se izločajo skozi našo kožo, na primer mlečno kislino v znoju; ko se močneje potimo, je torej možnost za pike komarjev precej večja kot običajno. Glavni namen uporabe t. i. repelentov je tako vpliv na senzorje oziroma receptorje komarjev. Določene snovi lahko zmanjšajo zanesljivost teh receptorjev, zato imajo komarji občutek dezorientiranosti, posledično pa se umaknejo, da si lahko opomorejo.
DEET – učinkovita zaščita, ki pa je lahko povezana z določenimi tveganji
Kot repelenti se lahko seveda uporabijo najrazličnejše snovi. Mnoge izmed njih so lahko zelo učinkovite pri osnovni nalogi, torej pri preprečevanju komarjih pikov, vendar je pri tem vsekakor smiselno upoštevati tudi vpliv, ki ga imajo lahko na človeško zdravje. Pogosta sestavina repelentov za zaščito pred komarji, klopi ipd. je na primer snov, imenovana N,N–dietil-m-toluamid, bolj znana pod kratico DEET, ki naj bi bila povezana s številnimi zdravstvenimi tveganji.
Med potencialnimi tveganji se omenjajo tako neposredni vplivi (na primer glavobol po uporabi repelentov, ki vsebujejo DEET) kot dolgoročne posledice. Kadar je to mogoče, se je tako bolje omejiti na repelente, ki niso povezani s tovrstnimi nevarnostmi – ena od možnih izbir so repelenti, ki vsebujejo baziliko. V baziliki namreč najdemo kar precej snovi, ki so lahko zelo učinkovite pri odganjanju komarjev in ki lahko torej učinkujejo kot naravni repelent. Mednje spadajo estragol, citronelol, limonen in transnerolidol.
Možnosti uporabe bazilike za preprečevanje komarjih pikov
Možni so različni načini uporabe bazilike za zaščito pred komarji. Najpreprostejša možnost je namestitev lončkov z baziliko po okenskih policah in po balkonu ter sajenje bazilike na vrtu. Tako ustvarite nekakšno naravno zaščitno mrežo, ki bo poskrbela, da bo vaš dom precej manj mamljiv za komarje, posledično pa se bo zmanjšala nevarnost za njihove pike.
Lotite se lahko tudi izdelave naravne repelenta iz listov sveže bazilike, alkohola in vode. Pripravite ga tako, da iz listov bazilike najprej skuhate čaj, precejeno tekočino pa nato zmešate z vodko oziroma s koncentrirano obliko alkohola. Pomagate pa si lahko tudi z eteričnim oljem bazilike, ki ste ga pred uporabo razredčili z izbranim rastlinskim oljem ali rastlinskim maslom.
Pri uporabi naravnih repelentov upoštevajte, da njihov učinek ne traja tako dolgo kot učinek repelentov, ki vsebujejo snovi, kot je DEET. To pomeni, da morate nanos obnavljati nekoliko pogosteje. Če ste bili nadpovprečno fizično aktivni in ste se močneje spotili, pa je seveda priporočljivo, da repelent nanesete čim prej.
Izpostavljenost različnim škodljivim snovem – od onesnaženega zraka do cigaretnega dima – lahko močno načne zdravje vaših pljuč. Čeprav so pljuča organ, ki je vsaj v določeni meri sposoben samoobnove, ko ni več obremenjen s strupenimi snovmi, nekaj dodatne pomoči pri tem zagotovo ne more škoditi. V nadaljevanju vam zato predstavljamo naravne tehnike, s pomočjo katerih lahko poskrbite za boljše zdravje svojih pljuč.
1. Parne inhalacije
Za parne inhalacije se običajno odločimo predvsem takrat, ko smo prehlajeni. Čeprav je ob akutnih okužbah tvorba čezmernih količin sluzi, ki otežujejo dihanje, še posebej izrazita, so lahko inhalacije koristne tudi v »običajnih okoliščinah«. To velja še posebej za obdobja, ko je zrak nadpovprečno suh in hladen. V sluzi se zlahka nakopiči precej škodljivih snovi, zato je pomembno, da so čim hitreje odstranjene iz telesa. S pomočjo parnih inhalacij lahko učinkovito odstranimo presežek sluzi, s tem pa tudi nevarne snovi. Posledično bodo pljuča manj obremenjena, dihanje pa bo lažje. Najprej segrejte vodo. Po želji lahko dodate tudi nekaj kapljic izbranega eteričnega olja, na primer evkaliptusovega. Nato se nagnite nad paro in počasi vdihujte. Glavo prekrijte z brisačo, da preprečite uhajanje pare. Če ga imate pri roki, pa lahko seveda uporabite tudi poseben pripomoček za parne inhalacije. Postopek izvajajte vsaj nekajkrat tedensko, lahko pa tudi vsak dan.
2. Telesna aktivnost
Gibanje je zelo koristno za številne organe in organske sisteme v našem telesu, med drugim tudi za pljuča oziroma za dihala. Telovadba pomaga pri izboljševanju prekrvavitve, kar pomeni, da prispeva k učinkovitejši oskrbi celic s kisikom in k učinkovitejšemu odstranjevanju ogljikovega dioksida. Pri ljudeh s kroničnimi pljučnimi boleznimi se lahko sicer med vadbo pojavijo določene težave, vendar večinoma to še ne pomeni, da se je smiselno praktično povsem odpovedati gibanju. Posvetujte se s svojim zdravnikom, ki vam bo pomagal pri oblikovanju načrta varne vadbe z ustreznimi omejitvami.
3. Kontrolirano dihanje
Hitrejše odstranjevanje presežne sluzi iz telesa lahko spodbudite tudi z bolj nadzorovanim dihanjem, še posebej če ste medtem v položaju, ko vam lahko pomagajo tudi gravitacijske sile. Svetujemo vam, da poskušate čim pogosteje izvajati naslednjo vajo: lezite na bok in pod medenico namestite blazino, nato počasi vdihnite in še počasneje izdihnite, pri čemer upoštevate pravilo 1 : 2, kar pomeni, da mora biti čas izdihovanja vedno dvakrat daljši od časa vdihovanja. Po nekaj minutah se obrnite na drugo stran in ponovite celotno vajo.
4. Pitje zelenega čaja
Zeleni čaj je napitek, ki je lahko med drugim zelo koristen tudi za vaša pljuča oziroma za respiratorni sistem kot celoto. To je povezano predvsem z večjimi količinami antioksidantov, ki jih lahko najdemo v tej pijači. Antioksidanti bodo pomagali pri ublažitvi morebitnih vnetij, še posebej pomembni pa so kot zaščita pred prostimi radikali, ki povzročajo oksidativni stres.
5. Pogostejše uživanje »protivnetnih živil«
Podobno kot v mnogih drugih primerih lahko tudi na zdravje svojih pljuč vplivamo z bolj zdravimi prehranskimi izbirami. Povezava je sicer tu manj očitna kot pri nekaterih drugih organih, vendar to še ne pomeni, da ne obstaja. Eden najkoristnejših ukrepov za bolj zdrava pljuča je zagotovo povečevanje količine t. i. protivnetnih živil v prehrani (po drugi strani pa izločanje tistih živil, za katera je znano, da prispevajo k vnetjem). Odlična izbira so na primer različne vrste jagodičevja in zelenolistne zelenjave, k ublažitvi vnetij pa lahko zelo uspešno prispevamo tudi z nekaterimi začimbami, še posebej s kurkumo, kombinirano s črnim poprom.
Društvo novinarjev Slovenije s prijatelji STA ob 3. maju, svetovnem dnevu svobode medijev, naznanja začetek kampanje Za obSTAnek, s katero bomo zbirali sredstva za pomoč Slovenski tiskovni agenciji. Društvo je v njej povezalo več med seboj neodvisnih pobud z željo po reakciji na finančno izčrpavanje agencije, ki sta si ga v nasprotju z zakonom privoščila vladni urad za komuniciranje oziroma vlada.
Zaradi neplačila javne službe, ki jo STA še vedno dnevno zagotavlja, je ogrožen obstoj profesionalne in uredniško avtonomne nacionalne agencije, ki je doslej poslovala brez težav. Za javni servis skrbi skoraj devetdeset zaposlenih, ki jim v skrajnem primeru grozi izguba službe zaradi profesionalnega in neodvisnega opravljanja dela. Mediji pa bodo ostali brez izjemno pomembnega vira preverjenih in verodostojnih informacij o dnevnem dogajanju. In to v letu, ko svetovni dan svobode medijev v ospredje postavlja informacije kot javno dobrino.
STAnje je torej resno!
Cilj kampanje je zbrati 2 milijona evrov, kolikor približno sicer znaša letno plačilo države za opravljanje javne službe STA. Če vsak državljan prispeva 1 evro, bomo s tem zagotovili obstoj profesionalnega, neodvisnega, in nepristranskega javnega servisa, ki ga za domačo in tujo javnost že 30 let opravlja STA.
Izjava predsednice Društva novinarjev Slovenije Petre Lesjak Tušek: »Novinarski kolegi na STA kljub finančnemu izčrpavanju vlade vztrajajo pri neomajnem profesionalnem delu, čeprav je njihova negotovost iz dneva v dan večja. Vztrajamo tudi novinarji v uredništvih vrste medijev, ki smo si svojo verodostojnost zgradili tudi s pomočjo vsebin STA, nujno potrebnih za naše delovanje in za pravico do obveščenosti naših javnosti. Ne odstopamo od zavezanosti odstiranju dejstev in njihovemu umeščanju v kontekste, ki jih vlada očitno ne prenese. Prepričani smo, da tudi kritični bralci, gledalci in poslušalci ne odstopate od pričakovanj, da bo v demokratični državi ohranjeno kritično novinarstvo, da medijska svoboda ne bo kratena in da napadi na novinarje ne bodo sprejemljiva javna retorika.«
Izjava predsednice Sindikata novinarjev Slovenije Alenke Potočnik: »Dogajanje, povezano s financiranjem javne službe STA, kaže, kako ranljivi smo mediji in novinarstvo. Če smo pred leti v sindikatu dvigovali glas v podporo zaposlenim v zasebnih medijskih družbah, ki so v želji po večjem dobičku krčile delavske pravice in odpuščale, smo zdaj v položaju, ko vlada kot predstavnik ustanovitelja pritiska na oba javna medija, STA in RTV Slovenija. V primeru STA je šla celo tako daleč, da je z ustavitvijo financiranja javne službe ogrozila likvidnost družbe, okoli 90 delovnih mest in socialno varnost družin zaposlenih na STA. Ljudje si zaslužimo kakovostno službo obveščanja, hitre in verodostojne informacije, zato je nujen odziv vseh, ne le medijev in novinarjev, za ohranitev STA.«
Kolegice in kolegi, spomnimo, da je problematiziranje plačila javne službe STA časovno sovpadlo z oceno, da je bila novica o srečanju madžarskega in slovenskega predsednika vlade prekratka. Tako ni dvoma, da je cilj trenutno vladajočih prek pritiskov zamenjati vodstvo agencije, s tem pa prevzeti nadzor nad njenimi vsebinami, ki bodo politiki bolj všečne. Všečnost eni ali drugi opciji ni bila med razlogi za ustanovitev Slovenske tiskovne agencije pred 30 leti, v času osamosvojitve.
Agencija je storila vse, da bi dosegla plačilo javne službe, vendar urad vlade za komuniciranje vztrajno zavrača vse zahtevke za plačilo, zadnjega je zavrnil 29. aprila 2021. Tudi stališče Evropske komisije, da ne gre za nedovoljeno pomoč agenciji, jih ni prepričalo.
Zato s kampanjo Za obSTAnek naslavljamo vse nas. Ljudi, ki si zaslužimo kakovostno informiranje in ki nam je mar za usodo STA in tam zaposlenih novinarjev in drugih. Ljudi, ki se zavedamo, da brez svobodnih medijev ni obveščenega državljana, brez njega pa ni delujoče demokracije. Mi potrebujemo STA in STA potrebuje nas.
O KAMPANJI: Kampanja Za obSTAnek bo tekla cel maj. Donirate lahko na transakcijski račun SI56 6100 0002 5727 075. Uporabniki mobilnih storitev Telekoma Slovenije, A1 Slovenija, Telemacha in T-2 lahko donirate s pošiljanjem SMS sporočila na 1919 s ključnima besedama STA1 ali STA5 ter tako prispevate en ali pet evrov. Možni pa so tudi drugi načini. Vse informacije o kampanji so dostopne na zaobstanek.si.
Ste že kje videli kompostno stranišče? Večina izmed nas je takšno stranišče videla ob kakšni razpadajoči stavbi iz prejšnjega stoletja. Stranišča, kot jih poznamo danes, se zdijo eden najpomembnejših civilizacijskih dosežkov. Uporaba moderne straniščne školjke omogoča visoke higienske standarde, s tem pa manj možnosti za najrazličnejše okužbe. A kot v mnogih drugih primerih obstajajo tudi tu določeni negativni vidiki.
Straniščne školjke so namreč povezane s porabo precejšnjih količin vode, zato zagotovo niso najbolj okolju prijazna rešitev. Kot odgovor na to težavo se je pojavil zanimiv trend: povečuje se namreč zanimanje za kompostna oziroma t. i. suha stranišča, pri čemer pa seveda ne gre za tradicionalna stranišča »na štrbunk«, ampak za modernizirano različico …
Kompostno stranišče ni le edina alternativa tam, kjer praktično ni drugih možnosti
Kompostno stranišče je še posebej priljubljeno med ljudmi, ki so se odločili za malce drugačno življenje. Pogosto jih na primer srečamo v mini hiškah, v mobilnih (počitniških) domovih ipd. Čeprav se na prvi pogled zdi, da so kompostna stranišča zanimiva predvsem tam, kjer praktično ni druge možnosti, to ne drži povsem. Za namestitev kompostnega stranišča se namreč odloča tudi vedno več ljudi, ki živijo v klasičnih stanovanjih. Čeprav to najverjetneje ne bo postal splošno razširjen trend, gre zagotovo za zanimiv obrat k tradiciji, motiviran z ekološkimi vzgibi, kar lahko opazujemo tudi na mnogih drugih področjih.
Človeški iztrebki kot gnojilo ali osnova za alternativne vire energije
Odločitev za kompostno stranišče je nedvomno povezana s spremenjenim pogledom na lastne odpadke. Medtem ko jih večinoma dojemamo kot nekaj, česar se je treba čim prej znebiti, četudi na račun okolja, kompostno stranišče precej predrugači to perspektivo. Ti odpadki namreč v osnovi niso bistveno drugačni od odpadnih delov živil, ki jih mečemo na kompost. Vsebujejo namreč ogromno snovi, ki so lahko koristne za prst. Namesto da za to, da se jih znebimo, porabljamo ogromne količine čiste vode, jih lahko torej uporabimo kot naravno gnojilo ali celo za izdelavo alternativnih goriv, na primer pri proizvodnji bioplina.
Kompostno stranišče – narava ne pozna odpadkov …
Kompostna stranišča so tesno povezana z idejo o tem, da narava ne pozna odpadkov. »Odpadke« proizvaja izključno človek, ki obenem vidi odpadek tudi v tistem, kar je v naravi povsem uporabna snov, del naravnega cikla. Zagovorniki kompostnih stranišč sicer ne zanikajo dejstva, da so izboljšani sanitarni pogoji rešili milijone življenj, vendar pa menijo, da kompostno stranišče ne pomeni nujno slabše higiene. Nasprotno: prav suha stranišča so predstavljala pomemben mejnik pri izboljševanju higienskih pogojev. Hkrati pa omogočajo izrabo človeških bioloških odpadkov, katerih vrednost so med prvimi prepoznali na Japonskem. Tam so jih začeli namreč zelo zgodaj uporabljati v kmetijstvu – v obdobju, ko so tovrstni odpadki v Evropi pogosto končali kar na ulicah.
Urin kot vir fosforja – pomembne sestavine mnogih komercialnih gnojil
Del človeških bioloških »odpadkov« se sicer zbere pri prečiščevanju kanalizacijske vode in nato izkoristi za nadaljnjo uporabo, vendar kompostna stranišča seveda omogočajo precej boljši izkoristek, hkrati pa nam tako ni treba onesnaževati vode. Poleg iztrebkov je lahko za gnojenje zelo koristen tudi urin, ki vsebuje večje količine fosforja – snovi, ki je pogosta sestavina komercialnih gnojil. Fosfor za izdelavo tovrstnih gnojil se običajno pridobiva iz fosfatnih kamnin, kar seveda pomeni, da gre za neobnovljiv vir. Moderne straniščne školjke s praktičnimi kotlički za izplakovanje so nam torej po eni strani močno olajšale življenje in poskrbele za več udobja, vendar pa se zdi, da so po drugi strani tudi zakrile določene rešitve, ki bi se sicer zdele samoumevne.
Pri hidraciji telesa si običajno pomagamo z vodo in drugimi napitki, seveda pa so lahko za oskrbo telesa s tekočino zelo koristna tudi določena živila. Tu običajno pomislimo predvsem na različne vrste sadja in zelenjave, na primer na lubenice, kumare itn. Po drugi strani pa se zdi skorajda neverjetno, da bi se lahko odžejali tudi z živilom, kot so semena chie. Vendar so v resnici ta drobna temna semena med drugim izredno koristna prav za hidracijo …
Gel, ki se tvori pri namakanju, rezultat posebne razporeditve molekul vode
Najverjetneje ste še kdaj videli, kaj se zgodi, če semena chie namočimo v vodi (ali v izbrani tekočini): precej hitro začne nastajati poseben gel. Gre za pojav, ki je posledica posebne razporeditve molekul vode. Te molekule se namreč začnejo nalagati po plasteh, posledica pa je želatinasta, gelu podobna snov, imenovana »strukturirana« voda, včasih pa tudi kar četrta faza vode. Pri tem gre za nekakšno vmesno stopnjo med trdnim in tekočim agregatnim stanjem.
Oblika vode, ki jo lahko najdemo tudi v naših celicah
Opisano obliko vode je mogoče najti tudi v naravi. Še pomembneje pa je, da jo lahko najdemo tudi v našem telesu oziroma v človeških celicah – prav to je namreč tisto, zaradi česar je gel, ki nastane pri namakanju semen chie, tako koristen za hidracijo. Ta gel nas lahko tako odžeja precej bolje oziroma hitreje, kot če bi pili »običajno vodo«. Seveda pa hkrati z gelom zaužijemo tudi sama semena chie, kar prinaša dodatne koristi …
K učinkovitejši hidraciji prispevajo tudi vlaknine v semenih chie
Ena od najpomembnejših lastnosti semen chie je povezana z vsebnostjo večjih količin vlaknin, kar prispeva k učinkovitosti hidracije. Prav po zaslugi vlaknin lahko namreč semena chie absorbirajo skorajda osupljivo količino tekočine. Tako lahko teža absorbirane tekočine močno preseže težo samega semena, pri čemer je lahko teža tekočine celo do dvanajstkrat večja od teže semena chie.
Dodatek semen chie lahko zmanjša nevarnost za dehidracijo
Ljudje, ki imajo pogosto težave z dehidracijo, si lahko tako pri učinkoviti oskrbi telesa s tekočino zelo uspešno pomagajo tudi s semeni chie. Čeprav tovrstni učinki za zdaj še niso bili neposredno potrjeni s kliničnimi raziskavami, je mogoče na podlagi opisanih lastnosti in anekdotičnih dokazov s precejšnjo gotovostjo sklepati, da so lahko semena chie zelo koristna tudi za tovrstno uporabo. Zelo zanimivi pa so tudi podatki o navadah domorodne skupnosti Tarahumara, ki živi na območju Mehike. Pripadniki te skupnosti so znani po izjemnih tekaških sposobnosti, še posebej pri vzdržljivostnem teku na daljše razdalje, obenem pa tudi po tem, da pogosto uživajo napitek, pripravljen iz semen chie. Tako se domneva, da naj bi k njihovi vzdržljivosti pomembno pripomogla prav semena chie, ki preprečujejo prehitro izgubo tekočine med dolgotrajnim tekom.
S semeni chie lahko obogatite najrazličnejše napitke
Uporaba semen chie pri hidraciji telesa je zelo preprosta. V vodo oziroma v izbrano tekočino (sok, čaj, kokosova voda itn.) dodajte malce semen, nato pa počakajte vsaj približno 20 minut, da se lahko začne tvoriti gel, preden tekočino popijete. Če želite mešanico na koncu popiti, ne pojesti, morate biti pri količini pazljivi. Upoštevajte opisane značilnosti chie oziroma to, da lahko absorbirajo zelo veliko vode. Če bo količina semen prevelika, boste torej mešanico težko popili, ampak si boste morali pomagati z žlico. Semena chie je sicer smiselno dodati tudi jedem, kot so različne juhe, hkrati pa so lahko odlična zamenjava za jajca v številnih receptih.
Konec maja bomo lahko opazovali pojav, ki je znan kot »super krvava Luna«. Luna seveda ne bo zares krvavela, ampak se bo obarvala v rdeče odtenke, kar je povezano s posebno obliko popolnega Luninega mrka …
Za krvavo rdečo barvo poskrbi posredna svetloba
Svetloba, ki jo oddaja Luna, je običajno posledica sončne svetlobe, ki se odbija od njene površine. Za mrk je značilna posebna razporeditev nebesnih teles. Tako se Luna, Sonce in Zemlja skorajda popolnoma poravnajo. Čeprav bi bilo mogoče pričakovati, da bo Luna zaradi tega povsem potemnela, se zgodi nekaj drugega: namesto z neposredno svetlobo je Luna obsijana posredno, kar poskrbi za skrivnostno rdečo barvo. To je povezano s fenomenom, ki je podoben tistemu, zaradi katerega lahko ob sončnem vzhodu in zahodu na nebu pogosto opazujemo tako pisano paleto barv.
Čas koncev – in novih začetkov
»Super krvavo Luno« je torej mogoče pojasniti z znanstveno razlago, vendar pa pojav že od nekdaj spodbuja tudi dodatne, nekoliko bolj mistične, z astrologijo zaznamovane interpretacije. Čas, ko se Luna obarva v rdeče odtenke, naj bi bil tako nabit s posebnimi pomeni. Obdobje super krvave Lune je sicer v osnovi podobno obdobju običajne polne Lune, vendar pa so silnice, ki so na delu, bistveno močnejše oziroma izrazitejše. Poseben krvavi lunin mrk, ki nastopi letos 26. maja, po eni strani simbolizira konec določenega obdobja, obenem pa tudi začetek nečesa novega, drugačnega.
Super krvava Luna naj bi tako predstavljala idealno priložnost za to, da končno sprejmemo odločitev, glede katere že tako dolgo oklevamo. To je hkrati tudi primeren čas za zaključevanje pomembnih projektov. Če imate težave s tem, kako postaviti tisto zadnjo piko na i pri projektu, s katerim se ukvarjate že kar nekaj časa, ne skrbite: zna se namreč zgoditi, da vam bo pri tem pomagala prav super krvava Luna. Včasih je potrebna zgolj malce drugačna »svetloba« od tiste, ki smo je vajeni sicer, da lahko ugledamo rešitev, ki se nam je pred tem izmikala.
Osvobodite se bremen, ki so z vami že predolgo
Nastop super krvave Lune vas lahko spodbudi tudi k temu, da se končno otresete bremen, ki jih prenašate s seboj. To lahko na primer pomeni zaključek razmerja, ki nima prave prihodnosti. Po drugi strani pa gre za čas, ko boste imeli še posebej veliko zagona za to, da se lotite novih projektov, o katerih morda razmišljate že dlje časa. Izkoristite val sveže energije, ki vam jo pošilja vesolje v obliki super krvave Lune, in naredite prvi korak proti želenemu cilju.
Nujno bo premagati strah pred neznanim
Zaradi prelomnosti tega obdobja morate računati tudi na občutke nelagodja in strahu. Pogosto se namreč precej raje oklepamo con udobja, čeprav se ne počutimo najbolje, saj ne vemo, kaj nas čaka »tam zunaj«. Dobro je torej, da se pripravite na to, da se boste poskušali najverjetneje upirati spremembam, ki jih prinaša super krvava Luna. Tako se boste lahko opomnili, da sta tako uspeh kot neuspeh sestavna dela življenja. Drži sicer, da vam ne more nihče zagotoviti, da vam bo uspelo, vendar vam zagotovo ne bo, če ne poskusite.
Tako uspeh kot neuspeh sta povezana z rastjo – in to je tisto ključno, na kar se je smiselno osredotočiti. Že naslednji dan bo prinesel nov Lunin cikel oziroma Lunino meno, kar je znak, da ni nič dokončno. Vsak padec je tako priložnost, da vstanemo in pred seboj zagledamo novo, boljšo pot od tiste, po kateri smo se nameravali podati, preden smo padli.
Uveljavljeno novinarko danes vsi poznamo. Poleg tega, da je zelo aktivna, ambiciozna, dolgoletna urednica glasila Zveze društev ledvičnih bolnikov Slovenije »Ledvica«, avtorica številnih strokovnih člankov s tematiko zdravljenja bolnikov s končno odpovedjo ledvic, je tudi sama kronična bolnica. Okvaro delovanja ledvic ima že od ranega otroštva, pri 33 pa je sledila končna odpoved ledvic.
Začela je zdravljenje z dializo, nato so ji presadili ledvico, presadek je pozneje žal odpovedal in je bilo spet potrebno dializno zdravljenje. Nič kaj rožnata zgodba, ki jo v dnevnem življenju pišejo še mnoga odpovedovanja, v prvi vrsti na področju prehrane, ki so zdravemu človeku težko razumljiva. Kako biti kos tako močnim vsakodnevnim preizkušnjam in kako uspešno načrtovati optimalni jedilnik bolnika s končno odpovedjo ledvic, smo se pogovarjali z Mojco Lorenčič.
Je ugotovitev, da pri ledvičnih bolnikih zaradi bolezni in načina življenja pogosto trpi prav prehrana oz. uživanje zadostnih količin pomembnih in hranljivih snovi, pravilna?
Ugotovitev je pravilna. Ko kronična ledvična bolezen napreduje do končne odpovedi ledvic, bolnik potrebuje zdravljenje z dializo ali presaditev ledvice. Z dializo se iz telesa odstranijo toksini in tekočina, ki jih bolnik zaužije s hrano in pijačo, vendar ne v celoti. Zato mora bolnik te snovi omejevati v prehrani. Zato pravimo, da je pri dializnem bolniku ustrezna prehrana sestavni del zdravljenja. Vendar je to težko. Veliko težavo na primer predstavljajo beljakovine: dializni bolnik izgublja beljakovine zaradi bolezni same, prav tako jih izgublja med dializo. Zato bi moral dializni bolnik zaužiti celo več beljakovin, kot to priporočajo zdravim ljudem.
Po drugi strani vsa beljakovinska hrana vsebuje fosfate, kar pa mora bolnik v prehrani omejevati, saj se fosfat med dializo iz krvi ne izloči v celoti. Imamo torej nasprotujoči si zahtevi: kako zaužiti dovolj beljakovin in hkrati držati fosfat na primerni nizki ravni? Prav tako mora dializni bolnik omejevati hrano, bogato s kalijem, tekočino ter jesti pretežno neslano hrano.
Če vse to seštejemo, vidimo, da se mora izogibati mesu, mesnim izdelkom, mleku in mlečnim izdelkom (fosfat), stročnicam, gobam, oreščkom (fosfat in kalij), krompirju, sadju in zelenjavi (kalij), vloženi zelenjavi (sol) … Še posebej se mora izogibati jedem, ki vsebujejo fosfat v obliki fosfatnih aditivov (pripravljene jedi, jušne kocke, pecilni prašek).
Če se bolnik naje sadja ali zelenjave, ki vsebuje veliko kalija (banane, krompir, črni in rdeči ribez, kostanj, avokado), lahko pride do nenadnega porasta ali padca kalija v krvi, kar se lahko konča z usodnim srčnim infarktom. Dolgoletno presežene ravni fosfata pa lahko vodijo v hudo okvaro kosti. Pogosta težava pri dializnih bolnikih je tudi podhranjenost, ki je posledica omejevanja beljakovin, vitaminov in mineralov. Ujeti pravo ravnovesje v prehrani je izredno težko. Žal veliko tradicionalnih slovenskih jedi – kislo zelje in repa, mesnine, krompir in jedi iz gob, fižol, paradižnik, potica – prav tako sodi v sklop jedi, ki jih mora dializni bolnik omejevati, in se lahko zato počuti prikrajšanega.
V zahodnem svetu je eden poglavitnih vzrokov za končno odpoved ledvic sladkorna bolezen. Kot je povedala Mojca Lorenčič, se dieti, ki veljata za sladkornega in dializnega bolnika, izključujeta. Medtem ko sladkornim bolnikom priporočajo manj sladkih in škrobnih živil ter maščob, so za dializnega bolnika neproblematična živila prav sladkor, enostavni ogljikovi hidrati in maščobe. Če sladkorni bolnik potrebuje tudi dializno zdravljenje, je tako v hudem precepu, kaj in kako jesti, da zadosti potrebam obeh diet.
Omejitve so tudi pri vnosu tekočin v telo: bolnik, ki se zdravi z dializo, naj bi na dan skupaj s hrano in pijačo zaužil do pol litra tekočine. Kako se s tem spopadate v vročih poletnih dneh?
Ko bolniku odpovejo ledvice, neha tudi proizvajati urin in vsa tekočina, ki jo zaužije s hrano in pijačo, ostaja v telesu. Če bi npr. popil dva litra tekočine dnevno, bi na dializo, ki poteka trikrat tedensko po štiri do pet ur, prinesel več kot pet litrov odvečne tekočine v telesu. To bi potem morali med dializo izčrpati iz telesa, kar pa zelo obremenjuje srčno-žilni sistem. Manj tekočine ko morajo izčrpati iz telesa, bolje je za srce in ožilje. Poleti bolniki morda popijejo celo malo več, saj veliko tekočine izgubijo s potenjem.
Načrtovanje jedilnika pri ledvičnem bolniku je prava strategija. Kako vi načrtujete jedilnik, še zlasti ker ste zelo aktivni in zaposleni polni delovni čas?
Sama se zdravim s peritonealno dializo, ki poteka nekoliko drugače od hemodialize, in tudi prehranske omejitve so pri tej vrsti dialize nekoliko blažje. Paziti moram predvsem na fosfate in sol, ni pa mi treba omejevati kalija in tekočin. Dializni bolnik mora zelo dobro poznati hranilne vrednosti živil (katera živila vsebujejo veliko kalija, fosfatov in soli), da izbere tista primernejša. To je zelo zahtevno, ker na embalaži živil ni natančnih označb; označeno je le, ali so dodani fosfatni in kalijevi aditivi, pa še ti se velikokrat skrivajo pod oznako E. Znati mora tudi pravilno kombinirati jedi, da bi zadostil osnovnim prehranskim potrebam in hkrati ne presegel priporočenih vrednosti prej omenjenih mikroelementov. Velika težava je prehranjevanje zunaj doma, kjer nimamo vpogleda, kaj je jedem dodano. Navadila sem se, da si kosilo za v službo pripravim sama.
Če ni skrivnost – nam lahko zaupate svoj povprečni dnevni jedilnik v poletnih dneh?
Vsak dan jem meso. Tudi zajtrk je načeloma beljakovinski: jajce ali kruh z albuminsko skuto, popijem kavo z mlekom. Ker mi ni treba omejevati kalija, pojem veliko sadja in zelenjave. Načeloma ne jem vnaprej pripravljenih jedi: peciva s pecilnim praškom, juh iz vrečk ali z dodano jušno kocko, trdih sirov. Ne pijem kokakole, močno sem omejila uživanje mleka in mlečnih izdelkov.
Ste prvi v Sloveniji, ki so vam po odpovedi presajene ledvice omogočili zdravljenje s peritonealno dializo. Značilnost te vrste dialize je, da jo bolnik izvaja sam, in to na svojem domu, vsakodnevno.
Za peritonealno dializo sem se odločila že leta 2001, ko sem doživela odpoved ledvic. To vrsto dialize sem dobro prenašala, dokler mi niso po pol leta ledvice presadili. Po odpovedi presajene ledvice leta 2015 sem se znova želela zdraviti s to vrsto dialize. Poteka tako, da si bolnik v trebušno votlino prek stalnega katetra vtoči dializno raztopino, v katero v naslednjih štirih urah iz krvi prehajajo toksini in odvečna tekočina, potem to tekočino iztoči iz trebušne votline in vtoči novo. To ponovi štirikrat dnevno. Lahko pa te menjave izvaja stroj, medtem ko bolnik spi.
Običajno so nefrologi bolnikom po odpovedi presajene ledvice ponudili hemodializo, saj mora bolnik, ki si želi ponovne presaditve ledvice, tudi po odpovedi presajene jemati nizke odmerke zdravil za zniževanje delovanja imunskega sistema. Če se ob tem zdravi s peritonealno dializo, je večje tveganje za okužbo trebušne votline in nevaren zaplet peritonitis. Prednost te vrste dialize pred hemodializo pa je, da mu ni treba na zdravljenje v dializni center in se zdravi doma. Ta vrsta zdravljenja mi je omogočila skoraj v celoti ohraniti prejšnji življenjski slog, čeprav je treba življenje kljub temu prilagoditi zahtevam dializnega zdravljenja.
Skrb vzbujajoče je, da noben dializni center pri nas nima zaposlenega kliničnega dietetika. Z vprašanjem prehrane pri ledvičnih bolnikih se ukvarjajo kar medicinske sestre.
Vsak ledvični bolnik bi potreboval prehransko edukacijo. Spremembe v prehrani bolniku svetujejo že v obdobju napredovanja kronične ledvične bolezni, in sicer omejevanje beljakovin v prehrani. Dokazano je namreč, da nizkobeljakovinska hrana upočasni napredovanje okvare ledvic. Največ sprememb v prehrani pa nastane po odpovedi ledvic, ko bolnik začne dializno zdravljenje. Če bolniku presadijo ledvico, omejitev v prehrani ni oz. mu svetujejo zdravo (sredozemsko) prehrano. Žal sistemska prehranska edukacija ledvičnih bolnikov pri nas ni na voljo. Kot pravilno ugotavljate, bi moral predvsem dializni bolnik imeti na voljo svetovanje kliničnega dietetika, ki bi ga poučil o prehranskih zahtevah na dializi in izdelal jedilnik na osnovi bolnikovih zdravstvenih izvidov, telesne dejavnosti in starosti. Tako bi bila bolnikova prehrana optimalna.
Danes bolnikom pomagajo medicinske sestre v dializnih centrih, ki imajo več znanja o prehrani, kar pa žal ni nadomestilo za kliničnega dietetika. Dializni bolniki se splošno gledano zavedajo potrebe po omejitvah v prehrani, a je odrekanje hrani sila težko in vsakdo si podzavestno želi, da bi lahko normalno jedel. Menim, da bi bila redna prehranska obravnava, v okviru katere bi bolnika tudi motivirali za pravilno prehranjevanje, nujno potrebna.
Končno ledvično odpoved v Sloveniji vsako leto doživi okoli 230 ljudi. Z nadomestnim zdravljenjem bolniki živijo do konca življenja, zato je po besedah M. Lorenčič zelo pomembno, da izberejo metodo nadomestnega zdravljenja, ki najbolj ustreza njihovemu zdravstvenemu stanju in življenjskemu slogu. Na izbiro imajo hemodializo, peritonealno dializo in presaditev ledvice. Tudi pri obeh dializnih metodah obstaja več izpeljav. Tako lahko bolnik izbere nočno hemodializo, ko vsako drugo noč prespi v dializnem centru in se dializa izvaja med spanjem. Pri peritonealni dializi pa lahko izbere metodo, ki jo opravlja ročno čez dan, ali nočno peritonealno dializo, ki jo izvaja stroj, medtem ko bolnik spi.
Letos opažamo veliko težav z boleznimi v sadnem vrtu. Predvsem nekatere bolezni na sadnih rastlinah, ki sodijo med pogostejše sadne vrste naših vrtov. Spremembe na listih so pomemben podatek, če želimo prepoznati bolezen in primerno ukrepati. Ukrep grabljenja in sežiganja ali zakopavanja obolelega listja je pri mnogih boleznih ključen ukrep, ki je pa žal večkrat spregledan.
Hruške
Hruševa rja
Na hruškah se zelo pogosto pojavlja hruševa rja (Gymnosporangium sabinae). Bolezen prepoznamo po rdeče rjavih pegah na zgornji strani lista in pozneje bradavičarskih izrastkih oziroma stožčastih, do dva milimetra visokih košaricah. V njih se nahajajo trosi. Ko izrastki ob straneh mrežasto razpokajo, veter raznese trose na bližnje grme smrdljivega brina, kjer se gliva dalje razvija. Po doslej znanih dognanjih je vmesni gostitelj rje le smrdljivi brin (Juniperus sabina). To ni brin, ki raste na Krasu in v nekaterih drugih pokrajinah, ampak okrasni grm, ki ga najdemo po vrtovih, parkih, pokopališčih in podobnih krajih.
Če hočemo preprečiti omenjeno bolezen, bi bilo treba poiskati smrdljivi brin in ga (seveda po dogovoru z lastnikom, če to niste vi) uničiti vsaj v razdalji 100 metrov od hruške. To je navadno najučinkovitejši ukrep, s katerim rešimo težave na hruški. Dokler nam ne uspe najti brina (oz. nam ga ne uspe odstraniti), lahko hruško škropimo s pripravkom iz sode bikarbone ali pripravkom iz pelina. Škropljenje bo lahko omililo težave, rešilo pa ne, rešitev je edino odstranitev brina.
Škropivo iz pelina
Iz pelina lahko pripravimo prevrelko, brozgo ali čaj. Za pripravo prevrelke uporabimo 300–500 gramov svežih rastlinskih delov ali 30 gramov posušenih rastlin in 10 litrov vode. Nerazredčeno prevrelko uporabimo za večkratna škropljenja, deluje proti ušem, pršicam in rji. Poleti uporabljamo čaj, razredčen v razmerju 1 : 3, deluje pa tudi na gosenice, uši, mravlje.
Maline
Malinova sušica
Maline najdemo tudi skoraj na vsakem vrtu. Navadno si jih zasadimo nekje na robu vrta. Najpogostejša bolezen na malini, s katero se skoraj gotovo srečamo prej ali slej, je malinova sušica. Povzročata jo dve glivi (Didymella in Leptosphaeria). Prva se pojavlja na mladih poganjkih, druga pa povzroča pokanje in potemnitev lubja tik nad tlemi.
Uspeh pri zatiranju te bolezni prinese lahko le skupen učinek naslednjih ukrepov: obdelave, ustrezne rezi, redčenja, usklajenega gnojenja, zatiranja plevelov in škropljenja s pripravki, ki delujejo fungicidno. Pri gojenju malin namreč postanejo bolezni kaj hitro neobvladljive, če pretirano gnojimo, namakamo in imamo goste nasade. Čez zimo in spomladi, preden rastline na novo odženejo, so videti nasadi malin res nekam prazni, vendar se to kaj hitro spremeni, saj se z začetkom rastne dobe hitro povečuje število novih poganjkov, ki jih je treba primerno razmestiti, saj se v nasprotnem primeru rastline golijo, senčijo in, kot že omenjeno, se bolezen hitro razširja. Zaradi pregostih nasadov se poveča višina rozg in s tem se zmanjša njihova stabilnost, kar pripelje do nihanja rozg in tako večje možnosti, da na rozgah nastanejo poškodbe, skozi katere lahko prodirajo glive povzročiteljice sušice in ožiga.
Malinovo sušico prepoznamo po rjavih pegah, ki nastanejo na rozgah in so lahko precej obsežne. Pege, skozi katere vdrejo glive, so na začetku modro vijolične, pozneje pa porjavijo, ko povrhnjica rozge odstopi, pa postanejo sive. Obe glivi oslabita rozge, ob močnejšem vetru se te lomijo in tudi odmrejo. Po obiranju malin izrežemo vse lanskoletne rozge, ki ne bodo več rodile, in letošnje poganjke, ki kažejo znake okužbe. Nato je priporočljivo, da nasade, kjer opazimo okužbe, temeljito poškropimo s fungicidnim sredstvom. Škropljenje opravimo tudi med brstenjem in do začetka cvetenja. Proti glivičnim boleznim – tudi na malinah – se lahko uspešno borimo s pripravkom iz sode bikarbone.
Pripravek iz sode bikarbone
Ker smo že velikokrat pisali o omenjenem pripravku, samo še na kratko ponovimo. Pripravek zatira plesni, glive, pomaga proti pegavosti, škrlupu. Škropimo ob večerih. Škropivo iz sode bikarbone pripravimo tako, da eno jušno žlico sode bikarbone zmešamo v 5 litrih vode. Raztopini dodamo tudi 1–2 jušni žlici olja (lahko kateregakoli jedilnega olja). Raztopini lahko dodamo tudi 2 jušni žlici ekološkega tekočega mila. Milo ima funkcijo topila, saj razprši olje po vsej količini vode, v nasprotnem primeru namreč oljni madež samo plava na vrhu vode. Pred uporabo vse sestavine med seboj dobro premešamo. Pri škropljenju dobro omočimo celotne rastline, tudi spodnjo stran listov. Večkrat ponovimo. Pri doma narejenih pripravkih je nekako osnovno vodilo, da močnejši ko je napad bolezni ali škodljivca, večkrat je treba ponoviti škropljenje.
Češnja
Češnjeva listna pegavost
Če ste v poletnem času opazili, da se na listih pojavljajo pege, listi rumenijo in predčasno odpadajo, imate na češnji najverjetneje češnjevo listno pegavost. Češnjeva listna pegavost se sicer začne pojavljati konec maja ali na začetku junija, ko se na zgornji strani listov pojavijo majhne pege brez izrazitega roba. Pege se med seboj združujejo. Sredina starejših peg se posuši in včasih tudi izpade. Okuženi listi hitro rumenijo in odpadajo. Listi so popolnoma rumeni, razen okoli peg, kjer ostanejo zeleni. Močno okužena drevesa predčasno ostanejo brez listja, večinoma že konec junija ali na začetku julija. Bolezen povzroča občutno škodo v vlažnih letih. Gliva lahko prezimuje v odpadlem listju.
Liste po odpadanju pograbimo in po možnosti zažgemo ali globoko zakopljemo. Krošnjo je dobro večkrat poškropiti s pripravkom iz jabolčnega kisa. Seveda je pri visokih drevesih nemogoče zajeti vso krošnjo, vendar bomo lahko vsaj deloma zajezili bolezen. Pri nižjih drevesih pa ne bo težav, liste dobro omočimo.
Pripravek iz jabolčnega kisa
Pripravek iz jabolčnega kisa naredimo tako, da veliko žlico 5-odstotnega jabolčnega kisa zmešamo s 3 litri vode. S pripravkom pa nato poškropimo po rastlinah. Oboleli listi sicer ne bodo ozdraveli, bomo pa spremembe opazili na mladih, novih listih, ki bodo zrasli in bodo brez značilnih peg. Poškodb na starih listih, ki so nastale zaradi glive, ne moremo popraviti, vplivamo pa na nadaljnji razvoj glive in pojav bolezni. Zato je treba škropljenje s pripravkom iz kisa večkrat ponoviti.
