Dr. Gianluca Grimalda, italijanski znanstvenik, ki je bil do nedavnega zaposlen na nemškem Inštitutu za svetovno gospodarstvo Kiel, je nepričakovano izgubil službo. Glavni razlog za to naj bi bilo zavračanje uporabe letala. Grimalda, ki se ukvarja z raziskovanjem negativnih posledic podnebnih sprememb in ki prisega na t. i. počasna potovanja, namreč ni hotel poteptati svojih načel. Ko mu je delodajalec sporočil, da se mora v Nemčijo vrniti najpozneje v 5 dneh, je Grimalda spoznal, da bi to nujno zahtevalo potovanje z letalom, saj je bil takrat, ko je bil postavljen pred ultimat, v provinci Bougainville na otoku Nova Gvineja, kjer je raziskoval vpliv globalnega segrevanja na življenje lokalnega prebivalstva. Tako je bil od Kiela oddaljen kar približno 27.000 kilometrov.
Poskus izsiljevanja?
Grimalda je od Nemčije do Nove Gvineje, ki leži v Tihem oceanu, severno od Avstralije, potoval zelo počasi, kar ni presenetljivo, saj se je želel popolnoma izogniti uporabi letal. Pričakoval je, da bo lahko podoben pristop ubral tudi med vračanjem v Nemčijo, vendar je imel njegov delodajalec drugačne načrte. Kot se zdi, je bilo v ozadju neodobravanje Grimaldovega aktivizma. Pri nenadnem ultimatu je šlo tako najverjetneje za poskus izsiljevanja, saj so na Inštitutu za svetovno gospodarstvo Kiel vedeli, kako zagrizen nasprotnik nepotrebnih potovanj z letalom je Grimalda.
Pot iz Nemčije do Nove Gvineje je zahtevala več kot mesec dni
Za to, da je dosegel svoj cilj, ne da bi enkrat samkrat sedel na letalo, je moral Grimalda uporabiti različna prevozna sredstva. Šlo je za kombinirano potovanje z ladjami, vlaki, avtobusi, taksiji in avtomobili z več sopotniki. Ko je potoval skozi Pakistan, pa ga je del poti spremljala celo policija. Celotno potovanje je zahtevalo kar približno 35 dni, bistveno več, kot če bi potoval tudi z letalom. Grimalda je prepričan, da je bilo tovrstno potovanje v njegovih okoliščinah edina etična izbira. Ne obžaluje, da je zavrnil delodajalčev ultimat, čeprav je zaradi tega ostal brez redne zaposlitve.
Član skupine znanstvenikov, ki na težave opozarja z nenasilno državljansko nepokorščino
Grimalda je v provinci Bougainville preživel pol leta. Tako je imel na voljo veliko časa za proučevanje stanja. Njegova terenska raziskava je sicer zahtevala nekaj tednov več, kot je bilo predvideno sprva, vendar Grimalda meni, da to ni bil glavni razlog za nenadni ultimat, saj so tovrstne nepredvidljive spremembe pri terenskem delu precej pogoste. Sumi, da je delodajalca zmotilo predvsem njegovo sodelovanje na protestih, ki se jih je udeležil pred raziskovalno odpravo na Novo Gvinejo. Šlo je namreč za civilno nepokorščino, s katero so želeli aktivisti opozoriti na resnost situacije. Grimalda je sicer član organizacije Scientist Rebellion, mednarodne okoljevarstvene skupine znanstvenikov, ki z nenasilno državljansko nepokorščino ozaveščajo o podnebnih spremembah. S tem želijo spodbuditi učinkovitejše ukrepe za zajezitev podnebnih sprememb in doseči t. i. podnebno pravičnost. Neposredno pred odhodom na Novo Gvinejo se je Grimalda udeležil več protestov. Med enim izmed njih si je v Volkswagnovem muzeju skupaj z drugimi aktivisti prilepil roko na tla. Ko je bil v Italiji, pa je s somišljeniki začasno blokiral zasebno letališče.
Inštitut v izjavah za medije zadržan
Predstavnik Inštituta za svetovno gospodarstvo Kiel je na medijska vprašanja v povezavi z Grimaldovo odpustitvijo odgovoril, da komentiranje internih zadev, povezanih z njihovimi zaposlenimi, ni del politike ustanove. Ob tem je sicer dodal, da inštitut podpira okolju prijaznejša potovanja zaposlenih in izogibanje uporabi letal, ko je to izvedljivo, posebno znotraj Evropske unije.
Ni želel prelomiti obljube, ki jo je dal lokalnim prebivalcem
Grimalda se letenju uspešno izogiba že dobrih 10 let. Izračunal je, da počasno potovanje z Nove Gvineje do Kiela povzroči kar desetkrat manj emisij ogljikovega dioksida kot pot z letalom. S tem naj bi planetu prihranil približno 4,5 metrične tone izpustov. Eden izmed pomembnih razlogov, zaradi katerih se Grimalda ni odzval na delodajalčevo zahtevo, je bila obljuba, ki jo je dal lokalnemu prebivalstvu. Ljudem, ki so mu s posredovanjem svojih izkušenj pomagali pri raziskavi, je namreč obljubil, da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da zmanjša svoj negativen vpliv na okolje. Vse v bližini obale živeče skupnosti, ki jih je obiskal, so se morale zaradi naraščanja morske gladine, ki je ena od posledic globalnega segrevanja, najmanj enkrat že seliti proti notranjosti. Poleg tega so imele številne skupnosti izkušnje s pomanjkanjem hrane zaradi dolgotrajnejših obdobij sušnega vremena. V preteklosti so obdobja suše praviloma trajale največ 3 tedne, v zadnjih letih pa tudi do 6 tednov.
Počasna potovanja – idealistična rešitev ali realistična možnost?
Grimalda se zaveda, da si vsi ne morejo privoščiti tako počasnih potovanj, kot si jih lahko privošči sam, vendar verjame, da bi se lahko za to možnost vendarle odločilo precej več ljudi. Tisti, ki se tovrstnega podviga lotevajo prvič, si lahko pri tem pomagajo z nasveti, ki jih je mogoče najti na spletu. Ljudje, ki imajo izkušnje s počasnimi potovanji, namreč pogosto z veseljem delijo uporabne napotke. Poleg tega je postalo načrtovanje počasnih potovanj z uvajanjem digitalnih dokumentov precej lažje. Pomembna olajševalna okoliščina pa je tudi enostavnejši dostop do spleta. Tako lahko tisti, ki jim narava dela to dopušča, čas na poti izkoristijo za delo. Grimaldi se zdi delodajalčeva zahteva zato posebno absurdna, saj ni bilo pravega razloga za to, da bi se moral tako hitro pojaviti v Kielu. Vse, kar bi moral postoriti tam, bi lahko namreč naredil med samim potovanjem.
Z vstopom v svet in EU je k nam prišlo kar nekaj novih rastlin. Mnogi ste dovolj raziskovalni, da se radi lotite teh novosti. Rastlin je kar veliko, izbrala sem samo tiste, ki jih že lahko sejemo v začetku leta.
Stoletna čebula za tiste, ki imajo radi mlado čebulo vse poletje
Čebulnice sodijo med najbolj zanimive in uporabne zelenjadnice. Brez čebule skoraj ne znamo kuhati, česen pa je postal ponovno popularen v zadnjih letih. Večina ima na vrtu ali še bolje, v rastlinjaku, vsaj nekaj čebulčka Majskega srebrnjaka, saj imajo mnogi radi mlado čebulo. Tudi kasneje mnogi populijo kar nekaj čebule, ki bi jo sicer potrebovali pozimi, kadar potrebujejo nekaj ostrega na kakšnem poletnem pikniku ali praznovanju. Pa je škoda, saj imamo že nekaj let na našem trgu seme prav posebne zelenjadnice – najbližjo sorodnico čebule. Ima eno latinsko ime in več slovenskih. Latinsko jo imenujemo Alium fistulosum (za razliko od čebule, ki je Alium cepa), staro slovensko ime zanjo je stoletni luk ali stoletna čebula.
Občasno opažam, da se najde tudi pod imenom spomladanska čebula, kar je prevod iz angleščine, prevod iz nemščine pa bi bil zimska čebula. Nekoč sem jo tudi sama napačno poimenovala šopasta čebula, saj sem jo prvič v preizkušanje dobila pod angleškim imenom bush onion. A obdržimo njeno staro ime, to je stoletna čebula ali stoletni luk. Tako so jo imenovali že naši predniki. Vedno so imeli en šop te trajnice nekje na vrtu. Zakaj se je potem izgubila, ne vem.
Stoletna čebula po prezimovanju
Kakšna je stoletna čebula
Značilnost te zelenjadnice je, da se spodnji del nikoli ne odebeli, vedno ostane bel in mlad, ne obda se s suhimi listi, skratka ostane večno mlad. Zato se mi zdi za uporabo kot mlada čebula veliko uporabnejša kakor navadna čebula. Ta rastlina ni nova v naših krajih, to sem že omenila, novo je samo, da jo lahko tudi sejemo. Včasih so jo razmnoževali s trganjem narazen, podobno kot drobnjak. Vendar so jo takrat gojili kot trajnico. Danes pa jo lahko ponovno posejemo vsako leto. Ker pa prezimi, jo seveda čez zimo pustimo, morda celo posejemo nekaj rastlin v rastlinjak v avgustu, potem jo lahko večji del zime uživamo. Lahko pa jo seveda pustimo kot trajnico za vse čase, kot pravimo.
Sejemo jo vse od konca marca naprej na stalno mesto. Tako, kakor pri vsaki čebuli lahko vzgojimo tudi sadike. Tako imamo zelo zgoden pridelek. Za sadike sejemo čim prej v januarju. Sejemo pa jo lahko vse do sredine julija, morda celo začetek avgusta za zimsko uporabo. Za razliko od čebule stoletna čebula namreč ni občutljiva na dolžino dneva in temperature, dobro se ukorenini tudi v toplejši zemlji. Zato jo lahko sejemo praktično celo poletje, če nam je zmanjka. Vendar se to običajno ne zgodi, saj se za razliko od čebule, šopasto razrašča, vedno več rastlin je v grmu.
Stoletna čebula sejana proti koncu marca
Pridelava na vrtu
Gredico zanjo je dobro pripraviti že v jeseni, da smo lahko dovolj zgodnji. Ne gnojimo, posebej s hlevskim gnojem ne, saj ga lukovke ne prenašajo. Lahko pa dodate 3–5 l komposta na m2, če menite, da je vaša zemlja slabo založena s hranili. Posejemo jo v vrstice, 30 cm narazen. Še bolje je, da pustite med vrsticami 60 cm, kasneje, ko se zemlja dovolj ogreje (15 oC), pa posejete med vrstice še korenje in peteršilj. Taka mešanica bo poleti uspešno kljubovala škodljivcem, spomladi, v sredini aprila, pa je gredico le treba pokriti, da ne naredi preveč škode čebulna muha. Za varstvo pred škodljivci lahko posadimo tudi žametnice ali tagetes. Čebula je dobra spremljevalka tudi solatam.
Setev ne sme biti globoka, samo z grabljami seme porinemo v zemljo. Po potrebi po setvi zalijemo, vendar to skoraj nikoli ni potrebno. Zadnja setev je v sredini avgusta, ta bo prezimila in nas razveselila spomladi.
Sama pa toplo priporočam vzgojo sadik. Ker gre za grmičasto rastlino, lahko posejemo več semenk v en lonček, zato setev res ni težavna. Najbolje je sejati v multiplošče, meni so preprostejše tiste iz stiropora. Premer lončka naj bo cca 3 cm. V vsak lonček posejemo 3 semenke. Ena gor ali dol, seveda, ne bo težava. Setev do vznika postavite na toplo, najbolje nekam, kjer temperatura enaka podnevi in ponoči. Čebula kali približno 10 dni, lahko pa tudi več, zato bodite potrpežljivi. Ko se drobni, nežni lističi ob kaljenju postavijo popolnoma pokonci, postavite setev na hladno. Lahko je to neogrevan rastlinjak, zimski vrt, ali pa konec koncev tudi v zavetje balkona. Vsako čebulo tudi pravo lahko vzgajamo iz sadik, če si jih vzgojimo sami, ni predrago. Le da morajo biti do setve na hladnem. V toplem prostoru bo namreč preveč listov in premalo korenin. Neogrevani rastlinjaki so seveda najboljša rešitev.
Na prosto presadimo sadike takrat, ko korenine prerastejo lonček. Sama svetujem, da imate nekaj grmov stoletne čebule tudi v rastlinjaku, da bo na razpolago za vsak piknik, mogoče tudi pozimi.
Nega poleti
Poleti zahteva le redno rahljanje zemlje in včasih tudi namakanje. Brez namakanja je stoletna mlada čebula zelo ostra. Torej je tisti, ki vas ta njena najbolj značilna lastnost ne moti, zagotovo ne boste namakali. Po potrebi si jo naberite, saj se bo tako še hitreje obraščala. Bolj jo namreč obtrgavaš, hitreje se zarašča. A opozarjam, gre samo za obeljena stebla, v prvem letu so tudi nekoliko tanjša, nikakor ne gre za mlado, a odebeljeno čebulo.
Meni je najbolj všeč ravno v prvem letu. Ko je še nežna in bolj sladka. A okusi so različni.
Andska jagoda ko še ni zrela
Andska jagoda ali botanično Physalis peruviana
Andska jagoda je grmičasta rastlina, v domačih krajih raste kot trajnica. Že ime pove, od kod prihaja. Physalisi so rastline Južne Amerike. Tam in v Severni Ameriki gojijo več različnih vrst, pri nas se je za enkrat uveljavila samo andska jagoda. Njeno seme se pri nas kupi že nekaj let.
Kaj pa je andska jagoda?
Gre za do 150 cm visoko rastlino, a takrat rodi bolj malo. To je namreč znak, da ste jo preveč gnojili. Uživamo plodove, ki so zavarovani s prav posebno lupinico – lampijončki. Nekateri se boste spomnili njene okrasne sorodnice, ki jim rečemo lampijončki, a so ti živo oranžno obarvani.
Rastlina potrebuje ogromno sonca in toplote, zato jo sadimo na najbolj sončna in topla mesta vrta. Sodi med razhudnike, je sorodnica paradižnika, paprike jajčevca in krompirja, torej je to treba upoštevati pri načrtovanju kolobarja. Razhudnike sadimo na isto mesto lahko vsako drugo leto, bolj pogosto pa nikakor.
Andska jagoda potrebuje kar nekaj časa, da zacveti in rodi, prav tako pa je ne smemo saditi na prosto prezgodaj. Zemlja mora imeti vsaj 18 oC, tako kot za papriko in jajčevec. Zato jo vzgajamo prek sadik, čeprav jo v ZDA in drugod pogosto kar posejejo na stalno mesto. Tudi vam se zna zgoditi, da bodo na mestu, kjer ste jih imeli lani, pa niste pobrali vseh plodov, konec maja vzkalile nove rastline. Te še vedno lahko uporabite za pridelek, če imate zanje prostor, a ker zelo slabo prenašajo presajanje brez koreninske grude, jih morate presaditi skupaj z vso zemljo na koreninah. Ob presajanju zalijte jamice, potem pa še ves posevek.
Bolj ji odgovarjajo rastlinjaki, a žal jih tam zelo rada napade pršica, na katero je treba potem biti pozoren. A dobro dela tudi zunaj na prostem, da je le na soncu ves dan.
Za sadike jo sejemo čim prej v januarju, vendar POZOR. Andska jagoda ne prenaša pikiranja, zato jo takoj posejemo v lončke, premera 5 cm, po dve semenki na enkrat. Sadik tudi ne raztrgajte.
Ne gnojimo s hlevskim gojem, komposta lahko daste do 8 l/m2, kupljena organska gnojila pa nekje do 60 % priporočene količine. Preveč dušika namreč lahko povzroči močno, bujno rast, a manj plodov.
Andska jagoda zreli lampijončki
Ko se zemlja dovolj ogreje, je čas za presajanje. Rastline so dokaj široke, zato potrebujejo 50 cm v vrsti in vsaj enako ali nekaj več med vrstami. Če želite veliko število plodov, potrebuje namakanje. Res je, da dobro prenaša sušo, a oploditev je ob pomanjkanju vlage slaba, to pa pomeni manj plodov. Zelo hvaležna pa vam bo za zastiranje tal. Ob presajanju sadik lahko v jamico daste nekaj res dobro preperelega komposta ali še bolje, zemlje za rože. Zalijte jamico, potem pa posadite sadiko. Opore ne potrebuje. Ko je delo končano, zalijte celo gredo, nato pa tla prekrijte z zastirko.
Cveteti začne nekje v sredini do konca junija, roditi pa v juliju. Okus plodov, ki se skrivajo v lampijončkih, je rahlo tropski, meni nekje med ananasom in melono, drugim pa med paradižnikom in ananasom, skratka odličen in osvežilen za poletje. A plod mora iti res zrel. Pred tem je bolj ali manj brez okusa.
Plod pa je zrel, ko je lupinica okoli njega popolnoma suha. Barva ni vedno relevantna, saj je lahko od bledo rumene, skoraj zelene do res živo oranžne barve. Pri nas namreč dobimo seme vrste, ne sorte, zato ni nujno, da bodo vsako leto iste barve. Je pa nujno, da lampijonček popolnoma porjavi oz. se posuši.
Jemo jih surove ob televiziji, dobri knjigi ali klepetu, dajemo jih v sladke, tropske solate, smutije, kompote ali marmelade. Dejansko imajo skoraj enak sestav kot paradižnik in nam pomagajo prestajati poletno vročino in pripeko sončnih žarkov.
Bob v ratslinjaku sejemo zelo zgodaj, v marcu že lepo cveti
Bob že sejemo v rastlinjak
Bob je stročnica, ki jo sejemo čim prej spomladi. Ni popolnoma nova vrtnina, saj so jo naši predniki sejali veliko pred fižolom. A ker jo je fižol izrinil z vrtov in tudi naše prehrane, zdaj mnogi pozabljajo na njeno osnovno značilnost, da res dobro uspeva samo v kratkem dnevu in mrzlem delu leta. Setve v aprilu niso uspešne in zato spet izgublja svojo popularnost.
Na koreninah stročnic živijo bakterije, ki jim rečemo nitrifikacijske bakterije. Šele ko se naselijo na koreninah svoje metuljnice, so sposobne dušik iz zraka vezati v rastlini dostopno obliko. S tem dušikom se hranijo najprej gostiteljice, nekaj pa ga za njimi vedno ostane v tleh tudi za sosednje ali naslednje rastline. Še eno pomembno vlogo imajo stročnice na vrtu. Imajo globoke in močne korenine. S temi koreninami razrahljajo zbito zemljo in popravljajo strukturo tal, ki jo po navadi porušimo z napačnim ravnanjem, tlačenjem, delovnimi stroji, obdelavo in podobno. Zato so stročnice pomemben del ekološke pridelave. Mnogi menijo, da bi jih moralo biti v kolobarju vsaj 25 %.
Bob kali veliko bolje v hladni zemlji. Predvsem pa sta cvetenje in tudi oplodnja veliko uspešnejša, dokler je dan kratek in so noči še hladne. Pred setvijo seme čez noč namočite v toplo vodo ali še bolje kamilični čaj.
Bob je vrtnina, ki jo sejemo najprej, lahko takoj, ko zemlja odmrzne
Mnogi ne vedo, a bob lahko vzgajate prek sadik. V lončke, premera 3 cm, posejte po dve zrni. Vzkalijo naj na toplem, potem pa gredo lahko lončki ven, na sonce ali v popolnoma neogrevan rastlinjak. Za pridelavo v rastlinjaku sejemo čim prej, za pridelavo na prostem pa nekje konec januarja, da gre proti koncu februarja že na prosto. Pazite, če pridelujete sadike na toplem, jih morate na prosto prestavljati postopoma, najprej nekaj dni samo podnevi, potem nekam ob hišo ali nadstrešek, kjer je topleje še ponoči, torej vsaj en teden, preden sadimo sadike na mrzlo na vrt, jih postopoma na to navadite. Če vidite, da bo sneg dolgo ležal na gredicah ali imamo opravka z deževno pomladjo, ko se zemlja nikakor noče osušiti, preprosto posejte bob v lončke.
Bob je pri ljubiteljih zelo cenjen
Nekoč sta bob in leča predstavljala zelo pomemben del v prehrani naših prednikov. Ker so se zrna lahko sušila in hranila za zimo, je to v času brez hladilnikov pomenilo veliko prednost. S prihodom fižola je bob žal prešel v pozabo, a po krivici. Beljakovine, ki jih dobimo z uživanjem boba, so veliko lažje prebavljive kot tiste od fižola. Zato bi bilo res zaželeno, da se bob vrne v naše lonce in na naše krožnike. Bob sejemo zelo zgodaj, takoj ko sneg zapusti naše kraje. Brez težav bo prenesel tudi pozno zimske ali zgodnje spomladanske pozebe.
Bob ne potrebuje gnojenja z organskimi gnojili. Naše stare sorte so imele majhne stroke in drobno zrno. Zato mnoge preseneti nova sorta, ki prihaja k nam iz Italije in se imenuje Aquadulce. Ta naredi izredno dolge stroke z veliko zelo debelimi zrni.
Bob bakterije na koreninskem sistemu so velik dar narave
Bob so nekoč uživali sušen, tako kot zrnati fižol. Vendar ga je treba zelo dolgo kuhati. Svetujem vam, da raje pobirate bob v voščeni zrelosti kot grah. Suho zrno pa lahko zmeljemo, dodajamo moki za kruh (do 15 %) in tako dobimo precej bolj beljakovinsko bogato jed, ki je dobrodošla predvsem vegetarijancem. Z vstopom v svet prihaja k nam vedno več novih rastlin. Te popestrijo tako kolobar na vrtu kot našo prehrano. Vendar vas kljub vsemu opozarjam, da mora vedno ostati bistvo naše prehrane to, kar so jedle vsaj naše mame. Samo to hrano znajo naša telesa res tudi dobro uporabiti, saj jo poznajo. Preden se lotite nove rastline, se pozanimajte, v katero botanično družino sodi, da bo kolobar na vrtu res pester in širok. Samo potem vam bo vrt v veselje in užitek.
Cimet velja za eno izmed najbolj priljubljenih začimb, ki se najde v večini kuhinjskih omaric. Če pogosto pozabite nanj, vam svetujemo, da ga postavite na kuhinjski pult – tako se boste pogosteje spomnili nanj in ga vključili v različne jedi. To bo poskrbelo za bolj prefinjen okus jedi, obenem pa lahko redna uporaba cimeta zelo pozitivno vpliva na vaše zdravje.
V nadaljevanju vas čaka nekaj zanimivih dejstev, povezanih s cimetom. Tako boste bolje razumeli prednosti te začimbe – pa tudi pasti oziroma nevarnosti, povezane z uporabo manj kakovostnih vrst cimeta.
1.Cimet spada med začimbe z grelnim učinkom
Ni naključje, da se cimet najpogosteje uporablja v zimskih mesecih. Večina ljudi v hladnejših mesecih po cimetu pogosteje poseže povsem spontano, brez zavedanja, da gre za začimbo, ki jo strokovnjaki prištevajo med začimbe z grelnim učinkom (podobno kot na primer ingver in muškatni orešček). Tovrstne začimbe so lahko posebno koristne za ljudi s slabšo prekrvavitvijo. Pogrejejo nas od znotraj in pripomorejo k učinkovitejši oskrbi celic s pomembnimi hranili, saj kri lažje doseže tudi bolj oddaljene celice. Obenem pa lahko prispevajo k učinkovitejšemu razstrupljanju telesa. Ko vas bo naslednjič zeblo, si pripravite preprost cimetov čaj. V kozico nalijte vodo in ji dodajte nekaj cimetovih palčk. Mešanico zavrite, nato pa znižajte temperaturo in počasi kuhajte še približno 5 minut. Na koncu tekočino precedite in čaj popijte, dokler je še topel.
2.Cimet je koristen za uravnavanje krvnega sladkorja
Naj vas sladkast okus ne zavede: cimet je lahko zelo koristen za diabetike in ljudi s povečanim tveganjem za sladkorno bolezen. Izsledki številnih študij kažejo, da lahko cimet pomaga pri uravnavanju hemoglobina A1c (vrednost te snovi je precej zanesljiv pokazatelj povprečne vrednosti krvnega sladkorja v zadnjih 2–3 mesecih). Posredno lahko cimet pomaga tudi pri sindromu policističnih jajčnikov in drugih težavah, ki so deloma povezane s krvnim sladkorjem.
3.Cimet se lahko pohvali s protivnetnim delovanjem
Podobno kot ingver tudi cimet odlikuje protivnetno delovanje. Z rednim, vsakodnevnim uživanjem cimeta se lahko količina interlevkina 6 (IL-6) v plazmi občutno zmanjša (gre za enega izmed najbolj problematičnih vnetnih markerjev). Tako lahko cimet zmanjša tveganje za zdravstvene težave, povezane s kroničnimi vnetji. Če ga uživamo pred vadbo, pa lahko poskrbi tudi za ublažitev bolečin v mišicah.
4.Cimet lahko dodate tudi slanim jedem
Cimet običajno povezujemo s sladkimi jedmi in napitki, vendar se odlično znajde tudi v slanih kombinacijah. Če se ne bojite eksperimentiranja z okusi, lahko na primer poskusite ščepec cimeta dodati različnim zelenjavnim jedem, na primer jedem, ki vsebujejo različne vrste zelenjave, ali jedem iz stročnic (cimet je lahko denimo zanimiv dodatek juhi iz leče). To bo poskrbelo za zanimiv kontrast, zaradi katerega bodo posamezni okusi še bolj izstopali.
5.Prevelike količine kumarina so lahko problematične
Veliko ljudi ne ve, da obstaja več vrst cimeta. Te se razlikujejo tako po okusu kot po sestavi, pri čemer so nekatere vrste precej bolj zdrave od drugih, ki so lahko povezane celo z določenimi zdravstvenimi tveganji. Vrsta z znanstvenim imenom Cinnamomum cassia, znana tudi kot kitajski cimet, je zelo razširjena, vendar ni najboljša izbira, če nameravate začimbo uporabljati v terapevtske namene oziroma za preprečevanje/lajšanje različnih zdravstvenih težav. Ta vrsta cimeta namreč vsebuje veliko kumarina, ki lahko v prevelikih količinah negativno vpliva na jetra. Pri uporabi je zato potrebna zmernost. Cinnamomum cassia je tako primeren predvsem za občasno uporabo pri kuhanju oziroma za izboljšanje okusa jedi, če nameravate redno uživati malce večjo količino cimeta, pa je bolje izbrati Cinnamomum verum (»vietnamski cimet«) ali Cinnamomum zeylanicum (»cejlonski cimet«).
Na majhnem otoku El Hierro, ki je del Kanarskega otočja, si prebivalci že več let prizadevajo živeti karseda trajnostno. Kot je videti, so njihova prizadevanja zelo uspešna. Pred nedavnim so namreč podrli trajnostni rekord. Kar 28 dni zapored jim je uspelo uporabljati izključno obnovljive vire energije. Zanašali so se izključno na energijo, pridobljeno s pomočjo sonca in vetra, pri tem pa je njihov vsakdan potekal kot običajno. Uporaba trajnostnih, obnovljivih virov torej ni ustavila življenja ali povzročila večjih zapletov.
Politiki in prebivalstvo proti skupnemu cilju, ki je popolna samooskrba
UNESCO je otok El Hierro že leta 2000 uvrstil na seznam biosfernih rezervatov in parkov. Gre za naziv, ki se podeljuje območjem, kjer se spodbujajo rešitve, ki ohranjanje biodiverzitete združujejo s trajnostno uporabo naravnih virov. El Hierro je v osnovi vulkanski otok, ki naj bi nastal že pred več kot milijonom let. Kot se zdi, so prebivalci otoka na dobri poti do popolne energetske samozadostnosti. Že 28-dnevna odpoved vsem neobnovljivim virom energije je izjemen dosežek, toda načrti prebivalcev otoka so še precej ambicioznejši. Upajo namreč, da se bodo lahko že kmalu zanašali izključno na trajnostne obnovljive vire, brez potrebe po vmesnih prekinitvah in uporabi virov, ki ogrožajo planet.
Zdi se, da je eden izmed pomembnih razlogov za izjemno uspešno trajnostno prenovo otoka usklajenost prebivalstva in njihovih predstavnikov. Trajnostna naravnanost ni samo prazna politična obljuba, ampak vsakodnevna praksa, ki so ji zavezani praktično vsi prebivalci (na otoku jih trenutno živi približno 10.000).
Ključna je bila vzpostavitev lastne elektrarne
Večino elektrike, ki je potrebna za normalno delovanje celotne infrastrukture na otoku, proizvede hidroelektrarna Gorona del Viento. Gre za precej majhno hidroelektrarno s kapaciteto 11,5 MW, toda ker na otroku ne živi veliko ljudi, lahko prebivalstvo s tem pokrije velik del potreb po električni energiji. Elektrarna deloma uporablja tudi energijo, proizvedeno s pomočjo vetra. Vetrna energija se uporabi za potiskanje vode proti višje ležečemu rezervoarju, ta voda pa se nato kasneje uporabi za poganjanje turbin. Ta sistem omogoča optimalno izrabo razpoložljivih obnovljivih virov pri proizvodnji električne energije. Vzpostavitev elektrarne je bila ključna za premik k samooskrbi s trajnostnimi viri. Pred tem so namreč obnovljivi viri predstavljali samo nekaj več kot 2 odstotka vseh virov, uporabljenih za proizvodnjo električne energije, namenjene oskrbi otoka. Morebitni dobički, ki se ustvarijo pri uporabi obnovljivih virov, se usmerijo v nadgradnjo sistema za distribucijo vode, montažo solarnih panelov in v izobraževanje mlajših generacij.
Odrezanost od sveta v času krize spodbudila potrebo po samozadostnosti
Izjemna predanost cilju, torej popolni trajnostni prenovi in samooskrbi z obnovljivimi viri energiji, ni naključje. Starejši prebivalci kanarskega otoka El Hierro se še vedno spomnijo stiske, v kateri so se znašli zaradi hude suše, ki je otok prizadela leta 1948. Otočani so takrat upali na pomoč s celine, vendar so ladje, ki naj bi jim pripeljale pitno vodo, otok zgrešile, saj je bil premajhen in preveč oddaljen. Prav travme, ki izhajajo iz tega obdobja, naj bi botrovale osupljivim prizadevanjem za dosego popolne samozadostnosti.
Pred tem samooskrba z obnovljivimi viri trajala največ 18 zaporednih dni
Prebivalci otoka El Hierro so že leta 2015 preverili, kakšno bi bilo življenje, če bi se zanašali izključno na obnovljive vire energije. Eksperiment takrat ni trajal dolgo. Končal se je namreč že po dveh urah. Nato pa so trajanje samooskrbe že na začetku leta bistveno podaljšali. Takrat so 18 dni zapored uporabljali izključno električno energijo, ki jo je proizvedla njihova elektrarna – in s tem dokazali, da je uporaba trajnostnih virov energije povsem realistična možnost za prebivalce območij, ki so bolj ali manj izolirana od preostanka sveta.
Izgorelost običajno povezujemo z delovnimi obveznostmi, vendar je lahko povezana tudi z drugimi področji. Posebno starši mlajših otrok se vedno pogosteje spopadajo s t. i. starševsko izgorelostjo.
Zaradi preobremenjenosti postanejo starši nadpovprečno razdražljivi, pozabljivi, otožni, obupani itn. Pojavijo se lahko tudi težave s spanjem. Vse to nemalokrat spremlja občutek krivde. Zaradi izgorelosti lahko med staršem in otrokom zazeva prepad. Tudi če skrbite za otrokove osnovne potrebe, imate nenehno občutek, da bi morali narediti še več, obenem pa vas muči zavedanje, da med vami in otrokom ni prave čustvene bližine.
Starševska izgorelost je nemalokrat tesno povezana s »klasično izgorelostjo«, saj sistem, v katerem živimo, staršem pogosto pusti zelo malo časa in energije za vzgojo otrok. Tudi starševska izgorelost je tako težava, ki v prvi vrsti zahteva sistemske rešitve, toda to še ne pomeni, da je čakanje na boljše čase edino, kar lahko storite. Z določenimi spremembami lahko vsaj deloma omilite izgorelost, povezano s starševstvom.
1. Znebite se perfekcionizma
Razmislite, ali je starševska izgorelost morda deloma povezana z vašim perfekcionizmom oziroma z nerealističnimi pričakovanji. Starši dandanes od sebe pogosto zahtevajo preveč, kar je v veliki meri pogojeno z družbenimi omrežji. Svetujemo vam, da začnete slediti ljudem, ki starševstvo prikazujejo bolj realistično – in ki se znajo vsaj občasno tudi pošaliti na svoj račun. Tako se boste zagotovo tudi sami vsaj malce sprostili in ugotovili, da ste samo človek, ki seveda dela tudi napake in ki ne more biti vedno »popoln starš«.
2. Vzpostavite rutine
Predvidljive rutine so koristne tako za otroke kot za starše. Otroci so tako manj nemirni, saj vedo, kaj lahko pričakujejo, staršem pa rutine pomagajo prihraniti čas in energijo, saj vam ni treba oblikovati urnikov za vsak dan posebej in nenehno razmišljati, kaj bo vaš naslednji korak.
3. Zahtevajte pravično delitev dela
Raziskave kažejo, da so matere še vedno nadpovprečno obremenjene. Če ste v partnerskem odnosu, razmislite, ali je trenutna delitev dela resnično pravična. Nato se po potrebi pogovorite s partnerjem. Če so dovolj stari, pa lahko pri gospodinjskih opravilih seveda pomagajo tudi otroci. To bo koristilo tudi njim, saj lahko tako postopoma usvojijo koristne veščine in delovne navade, obenem pa bodo zagotovo veseli, ker vam bo ostalo več časa in energije za igro oziroma druženje z njimi.
4. Naj vas ne bo sram prositi za pomoč
Poleg pravične delitve dela znotraj gospodinjstva je pogosto skorajda nujna tudi zunanja pomoč. Pri tem ne gre nujno za pomoč, ki zahteva plačilo. Če boste svojim bližnjim zaupali, da se spopadate s starševsko izgorelostjo, bodo najverjetneje z veseljem občasno popazili na otroke ali vam priskočili na pomoč pri gospodinjskih opravilih. Dokler ne premagate morebitnega sramu in spregovorite, drugi težko uganejo, da potrebujete pomoč. Če nimate možnosti za tovrstno razbremenitev, pa priporočamo, da se povežete s starši drugih otrok. Tako lahko na primer občasno popazite na njihove otroke, nato pa vam oni vrnejo uslugo.
5. Personalizirana skrb zase
Nasveti, povezani s skrbjo zase, so pogosto preveč splošni. Tisto, kar je za nekoga sproščujoče, je lahko za nekoga drugega prava nočna mora. Tako je nujno, da poiščete aktivnosti, ki vam bodo resnično pisane na kožo.
6. Izkoristite mikroodmore
Če imate mlajše otroke, daljši odmori najverjetneje ne pridejo v poštev, zato je zelo pomembno, da prepoznate intervale, ko si lahko privoščite mikroodmore. Prhanje ali opazovanje otrok med igro v parku lahko na primer združite z dihalnimi vajami.
7. Razmislite, česa vas lahko to obdobje nauči
Starševska izgorelost vas lahko doleti praktično kadar koli, saj je vsako obdobje v otrokovem razvoju povezano s specifičnimi izzivi. Na srečo pa so izzivi tudi priložnost za rast. Če boste poskušali na težave pogledati malce bolj celostno, boste najverjetneje odkrili tudi pozitivno plat. Posledično pa bo nevarnost za obup in sorodne težave, značilne za starševsko izgorelost, precej manjša.
8. Poiščite terapevtsko podporo
Če je breme še vedno preveliko in imate občutek, da se utapljate, vam svetujemo, da čim prej poiščete strokovno pomoč. Izkušen terapevt vam bo pomagal pri spopadanju s konkretnimi težavami in pri premagovanju starševske izgorelosti. Dobra ideja pa so lahko tudi podporne skupine za starše – v živo ali virtualno.
Spadate med tiste, ki jih druženja hitro izčrpajo, ali pa si morda najlažje napolnite baterije prav v družbi drugih ljudi? Introvertiranost in ekstravertiranost pogosto dojemamo kot binarni opoziciji, vendar se v praksi izkaže, da gre običajno za spekter. Tako se lahko na primer nekateri ljudje opredeljujejo kot introverti, vendar so precej bližje »zmernim ekstravertom« kot pa »skrajnim introvertom«. Umeščenost na spektru je lahko deloma pogojena tudi z astrološkim znamenjem. Preverite, ali se strinjate z lestvico znamenj od najbolj introvertiranega do najbolj ekstravertiranega, ki so jo pripravili astrologi …
Vodnar
Vodnarji veljajo za posebneže. Težko najdejo ljudi, ki jih resnično razumejo. Ker jih površni klepeti izčrpavajo, se velikokrat raje umaknejo v samoto – razen ko imajo priložnost za druženje z ljudmi, ki so na isti valovni dolžini.
Ribi
Ni presenetljivo, da so druženja za ribe, ki so nadpovprečno empatične in ki imajo odlično razvito intuicijo, nemalokrat zelo naporna. Hitro namreč »absorbirajo« tuja čustva, zato potrebujejo veliko časa zase. Poleg tega jim samota omogoča sanjarjenje sredi belega dneva in ustvarjanje, kar sta dejavnosti, v katerih ribe pogosto najbolj uživajo.
Škorpijon
Škorpijoni ogromno časa posvetijo ukvarjanju s sabo. Nenehno analizirajo svoja čustva in razmišljajo o osebnostni rasti, zato ni presenetljivo, da jim nemalokrat zmanjka energije za druge. Ko so v družbi, se pogosto zdijo precej hladni oziroma distancirani.
Bik
Biki praviloma niso najbolj zgovorni. To ni povezano z zasanjanostjo (kot na primer pri ribah), ampak z njihovo pragmatičnostjo. Ljudje, ki pripadajo temu astrološkemu znamenju, komunikacijo radi omejijo na bistveno, saj ne marajo zapravljati časa za neproduktivno kramljanje.
Kozorog
V delovnem okolju so kozorogi, ki so znani po ambicioznosti, zelo samozavestni in odločni, po drugi strani pa so v zasebnem življenju precej bolj zadržani. Malce bolj ekstravertirani postanejo samo takrat, ko želijo doseči konkreten cilj. Po potrebi so lahko priljudni, vendar to ni njihova resnična narava, ampak veščina, ki so jo razvili, ko so ugotovili, da jim lahko to koristi v določenih situacijah.
Devica
Pripadniki tega znamenja so precej blizu zlati sredini, vendar introvert v njih običajno prevlada. Device ne bodo nikoli zvezde zabav, toda zaradi perfekcionističnih tendenc lahko izpilijo svoje socialne veščine. Posledično se lahko v družbi malce bolj sprostijo, vendar še vedno najbolj uživajo takrat, ko so same.
Rak
Raki ne marajo množic, vendar jim praviloma ne ustreza niti dolgotrajna samota. Najraje so obkroženi s peščico ljudi, s katerimi so spletli intimnejšo vez. Na srečo pripadnike tega znamenja odlikuje odlična intuicija, zato hitro začutijo, s kom se bodo ujeli.
Tehtnica
Tehtnice imajo pogosto precej prijateljev, toda to še ne pomeni, da spadajo med najbolj ekstravertirana znamenja. Precej bližje so sredini. Velik socialni krog ni posledica nadpovprečne družabnosti, ampak tega, da so tehtnice običajno umirjene in zelo diplomatske in nekonfliktne. Tako lahko pritegnejo precej ljudi, ne da bi se morale za to posebej izpostavljati.
Dvojčka
Dvojčki so večinoma zelo komunikativni. V njih nedvomno prevladuje ekstravertirana plat. Uživajo v druženjih, vendar so za to znamenje zelo značilna tudi obdobja »socialne izgorelosti«. Tako se morajo občasno za nekaj časa skoraj povsem izolirati.
Strelec
Strelci veljajo za največje avanturiste in ljubitelje potovanj. Tako ni presenetljivo, da spadajo med nadpovprečno ekstravertirane osebe. Spoznavanje novih ljudi zanje ni muka, ampak čisti užitek. Toda ker so strelci tudi precej filozofsko naravnani, občasno kljub temu potrebujejo malce miru in samote, saj lahko le tako predelajo določene ideje in izkristalizirajo svoja stališča.
Oven
Ovni prekipevajo od energije. Njihov vitalizem je nezgrešljiv, zato na ljudi učinkujejo kot magnet. Baterije si napolnijo prav z druženji, pri čemer se ne osredotočajo samo na svoj užitek – ovnom je zelo pomembno, da uživajo tudi ljudje okoli njih, kar prispeva k priljubljenosti pripadnikov tega astrološkega znamenja.
Lev
Astrologi so prepričani, da so levi v povprečju daleč najbolj ekstravertirani. Uživajo, ko so v središču pozornosti. Tako se že zgodaj naučijo, kako v ljudeh vzbuditi zanimanje. Izkoristijo vsako priložnost za druženje in za to, da razširijo svoj krog poznanstev.
Preverite, katere ponavljajoče sanje so posebno pogoste in kaj lahko te sanje v resnici pomenijo …
Pri ponavljajočih se sanjah ne gre nujno za ujemanje vseh detajlov, ampak za ponavljajoče se pojavljanje določenih motivov, lokacij, oseb, dogodkov ipd. Tovrstne sanje je mogoče razložiti s pomočjo različnih teorij. V skladu z eno izmed njih lahko ponavljajoče se sanje opozarjajo na določene nerazrešene težave. Povezane so lahko z akutnim stresom, travmatičnim dogodkom iz preteklosti, skrbmi, povezanimi s prihodnostjo, procesom žalovanja itn.
Izpadanje zob
Ali pogosto sanjate, da so vam izpadli zobje? Nekateri v tovrstnih sanjah prepoznavajo napoved smrti bližnje osebe, vendar to nikakor ni edina možna razlaga. Če ne verjamete v preroškost sanj, vas bo najverjetneje bolj zanimala psihološka razlaga. V skladu z njo naj bi izpadli zobje ponazarjali pretekle izgube, ki jih še niste predelali, ali pa močan strah pred izgubami, s katerim se morate spopasti.
Nepripravljenost na test
Če se v sanjah pogosto ponovno znajdete v šolskih klopeh in izveste, da vas čaka test, na katerega se niste pripravili, je lahko to znak, da ste preobremenjeni. Vaša podzavest vam lahko s tem sporoča, da ste si naložili preveč obveznosti in da je morda smiselno, da (si) priznate, da potrebujete več počitka. Tovrstne sanje pa so lahko tudi znak negotovosti. Če pogosto dvomite o svojih sposobnostih, lahko sanje razumete kot namig, da morate okrepiti svojo samozavest.
Pokojniki in smrt
Če pogosto sanjate, da ste umrli ali da je umrl kdo od vaših bližnjih, je vaše življenje najverjetneje nadpovprečno stresno. V ozadju pa je lahko tudi negotovost, povezana z identiteto. Morda niste povsem prepričani, kdo sploh ste, vendar globoko v sebi veste, da bodo morale določene maske prej ali slej odpasti, saj vam postajajo pretesne. Če vas v sanjah pogosto obišče nekdo, ki je že umrl, pa lahko to razumete kot znak, da proces žalovanja še ni zares končan. Tudi če je od smrti te osebe minilo že precej časa, so ostale določene stvari najverjetneje nepredelane. Vaša podzavest vam s tem sporoča, da morate predelati odnos s to osebo in se posloviti od nje.
Beg pred nevarnostjo
Če v sanjah pogosto bežite pred nevarnostjo – na primer pred serijskim morilcem z nožem – želite najverjetneje pobegniti pred nečim ali nekom, ki je del vaše realnosti, vendar si tega še ne upate priznati.
Padanje
Sanje, v katerih padate, so lahko povezane z občutkom pomanjkanja nadzora. Občutek imate, da ne držite vajeti v svojih rokah in da vaše življenje usmerjajo drugi. Morda se vam zdi, da ste se s tem sprijaznili, vendar vas sanje opozarjajo, da vas občutek nemoči v resnici razjeda od znotraj in da je čas, da poskusite prevzeti nadzor nad svojim življenjem.
Nemost
Ali poskušate v sanjah pogosto nekaj povedati, toda ko odprete usta, ugotovite, da ste nemi oziroma da ste izgubili glas? To najverjetneje pomeni, da se bojite izraziti nekaj, kar vas muči že kar nekaj časa.
Ujetost
Če se v sanjah pogosto znajdete v prostoru/stanovanju, iz katerega ne morete pobegniti, ali v zaporu, je to lahko povezano z občutkom, da ste obtičali na mestu, medtem ko gre drugim precej bolje. Priporočamo vam, da razmislite, ali niste pretirano kritični do sebe, obenem pa je dobro, da poskušate postopoma spremeniti tiste vidike svojega življenja, s katerimi ste resnično nezadovoljni (tudi ko se ne primerjate z drugimi).
Golota
Zelo pogoste so tudi sanje, povezane z goloto. Če se v sanjah popolnoma goli znajdete sredi skupine oblečenih ljudi, je lahko v ozadju strah, da bi drugi odkrili vaše šibke točke. Bojite se pokazati ranljivost, saj vas je strah izdaje.
Bivši partner
Ali v sanjah pogosto naletite na svojega bivšega partnerja? To je lahko povezano z nezadovoljstvom s trenutnim odnosom ali s strahom pred spremembami. Po drugi strani pa so lahko tovrstne sanje tudi znak, da svojega bivšega partnerja še niste zares preboleli.
Splet je za mnoge postal glavni nakupovalni kanal, le redki med nami pa vsaj občasno ne opravimo nakupov preko digitalne košarice. Predstavljamo nov način spletnega nakupovanja, ki vam prinaša prihranke in povrne denar. Ne verjamete? Tukaj je novi spletni portal Tipli.si, ki omogoča, da z vsakim spletnim nakupom dobite del zneska povrnjen.
Kako deluje Tipli.si
Tipli.si je inovativen spletni portal, ki prinaša prihranke pri spletnem nakupovanju. Na seznamu Tipli.si je že več kot sto spletnih trgovin, vsak dan pa dodajajo nove.
Izbirate lahko med spletnimi trgovinami z oblačili in obutvijo, kozmetiko, elektronskimi napravami, izdelki za dom in vrt pa tistimi za domače ljubljenčke ter otroke. Tukaj so tudi športne trgovine, spletni trgovci z avtomobilistično in moto opremo ter storitve. Seznam je vsak dan daljši in zagotovo so na njem tudi trgovine, kjer radi in pogosto kupujete. Iz seznama na Tipli.si preprosto izberete trgovino, kjer bi želeli opraviti nakup ter kliknete na povezavo. Nato v spletni trgovini nakupujete, kot običajno – izberete izdelke, jih date v košarico in opravite plačilo.
Po opravljenem nakupu spletni trgovec o tem obvesti Tipli.si, vi pa boste določen odstotek zneska vsakega nakupa prejeli neposredno na svoj račun. V praksi to pomeni, da boste pri določenem spletnem nakupu dobili določen odstotek vrednosti nakupa povrnjen, na primer deset odstotkov. Denar boste na svoj račun prejeli hitro, še isti dan, lahko pa tudi že v nekaj minutah. Nakup poteka kot običajno, pomembno je le, da na svojo najljubšo spletno trgovino vstopite preko portala Tipli.si.
Registracija na portal Tipli.si je popolnoma brezplačna. Z enim klikom ste v svoji izbrani trgovini, nakup pa vam prinese povrnjen denar.
Ne pozabite na kupone s popusti
Tipli.si poleg vračila denarja ponuja tudi najrazličnejše kupone za popuste pri spletnih nakupih. Preverite seznam aktualnih popustov in jih izkoristite pri naslednjem nakupu. Izbira je izjemno bogata in le kdo se ne bi razveselil radodarnega popusta pri svojem naslednjem spletnem nakupu? Vas zanima About you koda za popust, ali pa koda za katero drugo priljubljeno spletno trgovino? Preverite celotno ponudbo pri novem spletnem zmagovalcu Tipli.si
Ali se vas čez dan pogosto poloti huda utrujenost? Ste opazili, da ste nadpovprečno razdražljivi, impulzivni, zmedeni, nezbrani in/ali nemotivirani? Se je vaš apetit močno povečal? Vse to so znaki, ki opozarjajo, da vam primanjkuje spanja oziroma da vaš spanec ni najboljši, kar je pogosto povezano s slabo spalno higieno. Podobno kot skrb za higieno v običajnem pomenu besede je tudi skrb za dobro spalno higieno sestavljena iz več korakov. Večina ljudi spregleda pomembne koščke sestavljanke. Tako jim ni jasno, zakaj jih mučijo težave s spanjem, toda če bi njihove navade proučil strokovnjak, bi najverjetneje hitro ugotovil, kaj je krivo za slabšo kakovost spanca. V nadaljevanju lahko preverite, ali morda tudi sami kršite katero od osnovnih načel, ki jih je nujno upoštevati pri spalni higieni.
1. Ustaljena večerna rutina
Če hočete zaspati ob 22. uri, bi bilo nerealistično pričakovati, da lahko ob 21.55 preprosto prekinete, kar počnete, vstopite v spalnico, ležete in zaspite. Večina ljudi potrebuje malce nežnejši prehod, ki telesu postopoma signalizira, da se približuje čas za spanje. Tako je zelo priporočljiva ustaljena večerna rutina, pri čemer je pomembno, da se začnete na spanje vsak večer pripravljati ob podobni uri.
2. Izklop elektronskih naprav najmanj eno uro pred odhodom v posteljo
Znano je, da elektronske naprave oddajajo modro svetlobo, ki zavira sproščanje melatonina. Če elektronske naprave uporabljate neposredno pred odhodom v posteljo ali celo v postelji, ni posebno presenetljivo, da pogosto težko zaspite. Svetujemo vam, da poskušate uporabo elektronskih naprav v poznih večernih urah nadomestiti z navado, ki bo prav tako prijetna, vendar manj problematična z vidika melatonina (npr. z branjem knjige).
3. Postelja naj bo rezervirana predvsem za spanje
Postelja naj bo namenjena spanju in intimnosti, za druge dejavnosti pa raje izberite primernejše mesto. Če na primer v postelji čez dan pogosto gledate televizijo, brskate po telefonu ipd., začnejo možgani posteljo postopoma povezovati z budnostjo, zato se pred spanjem težje odklopijo.
4. Temna in tiha spalnica
Priporočljivo je, da je spalnica čim bolj temna, obenem pa morate poskrbeti za to, da vas med spanjem ne bo motil hrup. Problematični so predvsem nenadni, nepredvidljivi glasni zvoki. Po drugi strani je lahko enakomeren »beli šum« koristen, na primer zvok ventilatorja ali dežja.
5. Prezračevanje prostora pred spanjem in ohranjanje optimalne temperature zraka
Preden se odpravite spat, spalnico prezračite, nato pa prilagodite termostat. V spalnici ne sme biti pretoplo, saj lahko to negativno vpliva na kakovost spanja (temperatura naj bo za nekaj stopinj nižja od temperature, ki ste je vajeni čez dan).
6. Redna, vsakodnevna telesna aktivnost (vendar ne v poznih večernih urah!)
Pomemben del spalne higiene je tudi redno gibanje, vendar morate pri tem paziti, da izberete primeren čas za telesno aktivnost. Intenzivnejša vadba neposredno pred odhodom v posteljo ni najboljša ideja, saj vas lahko to pretirano stimulira.
7. Previdno pri kofeinu
Kofein lahko še več ur po zaužitju otežuje spanje, zato je zelo pomembno, da določite, kdaj si lahko privoščite zadnjo skodelico kave oziroma kofeinskega napitka. Priporočamo vam, da malce eksperimentirate, saj je vsak organizem nekoliko drugačen. Medtem ko si lahko nekateri kavo privoščijo relativno pozno, ne da bi to negativno vplivalo na kakovost njihovega spanca, je lahko pri drugih problematična že kava v poznodopoldanskih urah.
8. Izogibajte se poznopopoldanskemu dremežu
Strokovnjaki za spalno higieno praviloma odsvetujejo dremeže, saj naj bi zaradi njih zvečer težje zaspali. Če se jim nikakor ne morete upreti, se izogibajte vsaj dremežu v poznopopoldanskih urah in dremežu, ki traja več kot 15–20 minut.
9. Zajezitev stresa
Veliko ljudi zvečer zelo težko zaspi zaradi stresa. Zelo pomemben del spalne higiene so zato tudi sprostitvene tehnike. Premlevanje pred spanjem pa lahko zajezite tudi s pomočjo dnevnika. Če boste zvečer svoje skrbi prelili na papir, bo to vsaj malce sprostilo prostor v vaši glavi in pripomoglo k temu, da boste lažje zaspali.
10. Izogibajte se alkoholu – posebno v večernih urah
Na prvi pogled se zdi, da alkohol učinkuje pomirjajoče, vendar lahko v resnici občutno zmanjša kakovost spanja. Tako je vnos alkohola pametno karseda omejiti, pri čemer upoštevajte, da je z vidika spalne higiene posebno problematičen alkohol v večernih urah.
11. Opazujte, kako na vaš spanec vplivajo večerni prigrizki
V osnovi velja, da se je pametno izogibati preobilnim in zelo mastnim večerjam, vendar to nikakor ne izčrpa možnih vplivov hrane na kakovost spanja. Ker so naši odzivi vsaj deloma individualni, je pametno, da opazujete, po katerih živilih spite brez večjih motenj in katera vam pogosto povzročajo težave. Tako boste lažje izbrali optimalen večerni prigrizek.
12.Investirajte v kakovostno vzmetnico in posteljnino
Kakovost vzmetnice pogosto močno vpliva na kakovost spanca. Tako je priporočljivo, da investirate v nekoliko boljšo vzmetnico, posebno če imate pogosto težave s spanjem. Obenem je pomembno, da uporabljate posteljnino iz zračnih materialov, prijetnih na otip, in da posteljnino redno menjate.
Pikapolonice se poskušajo vedno pariti v bližini kolonij listnatih uši, s katerimi se pogosto prehranjujejo. Ko se ličinke izležejo iz jajčec, imajo tako v neposredni bližini vir hrane. Jajčeca pikapolonic so zelo majhna, velika samo približno milimeter ali dva, pri čemer lahko število odloženih jajčec precej variira, saj je odvisno od različnih okoliščin. Za samce je značilen nekakšen žuželčji penis (»edeagus«) oziroma reproduktivni organ, s katerim oplodijo samičke. Pri tem morajo paziti, da najdejo predstavnico svoje vrste, saj parjenje sicer ne bo uspešno (sedempikčasta polonica, za katero se najpogosteje uporablja kar poimenovanje pikapolonica, je le ena izmed vrst iz družine polonic, v katero spada kar približno 5000 vrst). Za pikapolonice je torej značilna notranja oploditev, kar je podatek, ki je za večino ljudi precej presenetljiv.
Neoplojena jajčeca – rezervni vir hrane
Kot omenjeno, se pikapolonice – pa tudi druge vrste iz družine polonic – pri številu odloženih jajčec pogosto prilagodijo razmeram. Če so pogoji neugodni, samičke odložijo večje število neoplojenih jajčec. To poveča možnosti za preživetje ličink. Ko se ličinke izležejo, namreč neoplojena jajčeca uporabljajo kot rezervni vir hrane. Nekatere vrste iz družine polonic pa se začnejo v kriznih obdobjih prehranjevati celo z jajčeci drugih žuželk.
Popolna preobrazba ne zahteva veliko časa
Ličinke se v jajčecih razvijajo samo nekaj dni. Nato začnejo hitro iskati listne uši, saj jih čaka precej intenziven proces preobrazbe v odraslo žival. Če so pogoji ugodni, ličinke rastejo zelo hitro. Popolna preobrazba od jajčeca do odrasle živali lahko zahteva samo dobrih 20 dni. Ličinke so sprva črne (in občasno z oranžnimi lisami). Da se lahko razvijejo v odraslo žival, morajo dnevno pojesti kar približno 25 listnih uši, ko so polno razvite, pa lahko pikapolonice vsak dan pojedo tudi do 50 listnih uši. Tako ni presenetljivo, da so vrtičkarji in kmetje pogosto posebno naklonjeni pikapolonicam.
Pikapolonice niso pretirano izbirčne jedke
Čeprav se pikapolonice najpogosteje hranijo prav z listnimi ušmi, te niso njihov edini vir hrane. Jedo na primer tudi košeniljke, volnate uši in celo pršice. Listne uši so v boji s pikapolonicami pogosto precej nemočne. Edina prava obramba, ki jo imajo na voljo, je gravitacijska sila. Ko zaznajo, da so v nevarnosti, se poskusijo namreč listnate uši vreči z lista – če imajo seveda dovolj časa za to.
Harlekinska pikapolonica: nekoč blagoslov, danes dojeta kot nadloga
Nepremišljenost človeškega poseganja v naravni red je očitna tudi pri pikapolonicah, posebno pri t. i. harlekinski pikapolonici (Harmonia axyridis). Ta je bila sprva razširjena predvsem v Vzhodni Aziji, nato pa so jo na začetku prejšnjega stoletja Evropejci in Severnoameričani načrtno prinesli v svoje domovine, saj so želeli z njeno pomočjo zajeziti razmnoževanje listnih uši in drugih vrst žuželk, ki so običajno pojmovane kot škodljivci. Sprva se je zdelo, da je bil projekt uspešen, vendar so danes harlekinske pikapolonice marsikje dojete kot nadloga, ki ogroža lokalno biodiverziteto, posledično pa se iščejo načini, s katerimi bi se jih lahko znebili.
Ko se ličinka zabubi, postane lahka tarča za plenilce
Za razvoj ličinke so značilne štiri faze. Med vsako od teh faz se zgodi levitev, med katero ličinke »odvržejo kožo«, ki so jo prerastle. Ko ličinka doseže polno velikost, se pritrdi na steblo rastline, na njenem hrbtnem delu pa se pojavi razpoka, ki razkrije bubo. Ko se ličinka zabubi, se s tem zavaruje pred različnimi neugodnimi zunanjimi vplivi, seveda pa ne tudi pred plenilci. V tej fazi, ko je preobrazba že skoraj končana, je pravzaprav najbolj ranljiva. Na srečo ta faza zahteva samo nekaj dni.
Sorodnosti med zgradbo odrasle pikapolonice in človeškimi nohti
Ko se buba preobrazi v odraslo žival, je zelo mehka. Tako potrebuje nekaj časa, da se njena zunanjost strdi. Zanimivo je, da ji pri tem pomaga hitin – beljakovina, ki je zelo podobna roževini, torej snovi, iz katere so narejeni človeški nohti. Veliko ljudi pa preseneti tudi podatek, da odrasla pikapolonica na začetku po telesu sploh nima prepoznavnih pik. Te se namreč pojavijo šele približno 24 ur po preobrazbi v odraslo žival.
Majhna, a prebrisana …
Na prvi pogled se zdi, da so pikapolonice zaradi živahnih barv odlična tarča za plenilce, vendar jih te barve v resnici ščitijo. Z njimi potencialnim plenilcem sporočajo, da kosilo najverjetneje ne bo pretirano okusno – ali da je lahko celo nevarno. To pa ni edini trik, ki ga imajo na zalogi. Če se znajdejo v bližini potencialnega plenilca, se začnejo pikapolonice včasih pretvarjati, da so mrtve. Tako skrijejo svojih šest nožic in izločijo manjšo količino »krvi« oziroma hemolimfe. Ta je rumene barve, obenem pa je njen vonj zelo neprijeten za potencialne plenilce, saj vsebuje strupeno snov. Opisani obrambni mehanizem pikapolonic je znan kot refleksna krvavitev. Pozimi nekatere vrste iz družine polonic hibernirajo, spet druge pa se odločijo za selitev v toplejše kraje. Pikapolonice lahko živijo precej dolgo, nekatere tudi po leto dni.
