DomovVrt & VrtnarjenjeManj znane vrtnine, ki jih že nekaj let pridelujemo tudi na naših...

Manj znane vrtnine, ki jih že nekaj let pridelujemo tudi na naših vrtovih

Z vstopom v svet in EU je k nam prišlo kar nekaj novih rastlin. Mnogi ste dovolj raziskovalni, da se radi lotite teh novosti. Rastlin je kar veliko, izbrala sem samo tiste, ki jih že lahko sejemo v začetku leta.

- Oglas -

Stoletna čebula za tiste, ki imajo radi mlado čebulo vse poletje

Čebulnice sodijo med najbolj zanimive in uporabne zelenjadnice. Brez čebule skoraj ne znamo kuhati, česen pa je postal ponovno popularen v zadnjih letih. Večina ima na vrtu ali še bolje, v rastlinjaku, vsaj nekaj čebulčka Majskega srebrnjaka, saj imajo mnogi radi mlado čebulo. Tudi kasneje mnogi populijo kar nekaj čebule, ki bi jo sicer potrebovali pozimi, kadar potrebujejo nekaj ostrega na kakšnem poletnem pikniku ali praznovanju. Pa je škoda, saj imamo že nekaj let na našem trgu seme prav posebne zelenjadnice – najbližjo sorodnico čebule. Ima eno latinsko ime in več slovenskih. Latinsko jo imenujemo Alium fistulosum (za razliko od čebule, ki je Alium cepa), staro slovensko ime zanjo je stoletni luk ali stoletna čebula.

Občasno opažam, da se najde tudi pod imenom spomladanska čebula, kar je prevod iz angleščine, prevod iz nemščine pa bi bil zimska čebula. Nekoč sem jo tudi sama napačno poimenovala šopasta čebula, saj sem jo prvič v preizkušanje dobila pod angleškim imenom bush onion. A obdržimo njeno staro ime, to je stoletna čebula ali stoletni luk. Tako so jo imenovali že naši predniki. Vedno so imeli en šop te trajnice nekje na vrtu. Zakaj se je potem izgubila, ne vem.

Stoletna čebula po prezimovanju
Stoletna čebula po prezimovanju

Kakšna je stoletna čebula

Značilnost te zelenjadnice je, da se spodnji del nikoli ne odebeli, vedno ostane bel in mlad, ne obda se s suhimi listi, skratka ostane večno mlad. Zato se mi zdi za uporabo kot mlada čebula veliko uporabnejša kakor navadna čebula. Ta rastlina ni nova v naših krajih, to sem že omenila, novo je samo, da jo lahko tudi sejemo. Včasih so jo razmnoževali s trganjem narazen, podobno kot drobnjak. Vendar so jo takrat gojili kot trajnico. Danes pa jo lahko ponovno posejemo vsako leto. Ker pa prezimi, jo seveda čez zimo pustimo, morda celo posejemo nekaj rastlin v rastlinjak v avgustu, potem jo lahko večji del zime uživamo. Lahko pa jo seveda pustimo kot trajnico za vse čase, kot pravimo.

- Oglas -

Sejemo jo vse od konca marca naprej na stalno mesto. Tako, kakor pri vsaki čebuli lahko vzgojimo tudi sadike. Tako imamo zelo zgoden pridelek. Za sadike sejemo čim prej v januarju. Sejemo pa jo lahko vse do sredine julija, morda celo začetek avgusta za zimsko uporabo. Za razliko od čebule stoletna čebula namreč ni občutljiva na dolžino dneva in temperature, dobro se ukorenini tudi v toplejši zemlji. Zato jo lahko sejemo praktično celo poletje, če nam je zmanjka. Vendar se to običajno ne zgodi, saj se za razliko od čebule, šopasto razrašča, vedno več rastlin je v grmu.

Stoletna čebula sejana proti koncu marca
Stoletna čebula sejana proti koncu marca

Pridelava na vrtu

Gredico zanjo je dobro pripraviti že v jeseni, da smo lahko dovolj zgodnji. Ne gnojimo, posebej s hlevskim gnojem ne, saj ga lukovke ne prenašajo. Lahko pa dodate 3–5 l komposta na m2, če menite, da je vaša zemlja slabo založena s hranili. Posejemo jo v vrstice, 30 cm narazen. Še bolje je, da pustite med vrsticami 60 cm, kasneje, ko se zemlja dovolj ogreje (15 oC), pa posejete med vrstice še korenje in peteršilj. Taka mešanica bo poleti uspešno kljubovala škodljivcem, spomladi, v sredini aprila, pa je gredico le treba pokriti, da ne naredi preveč škode čebulna muha. Za varstvo pred škodljivci lahko posadimo tudi žametnice ali tagetes. Čebula je dobra spremljevalka tudi solatam.

Setev ne sme biti globoka, samo z grabljami seme porinemo v zemljo. Po potrebi po setvi zalijemo, vendar to skoraj nikoli ni potrebno. Zadnja setev je v sredini avgusta, ta bo prezimila in nas razveselila spomladi.

Sama pa toplo priporočam vzgojo sadik. Ker gre za grmičasto rastlino, lahko posejemo več semenk v en lonček, zato setev res ni težavna. Najbolje je sejati v multiplošče, meni so preprostejše tiste iz stiropora. Premer lončka naj bo cca 3 cm. V vsak lonček posejemo 3 semenke. Ena gor ali dol, seveda, ne bo težava. Setev do vznika postavite na toplo, najbolje nekam, kjer temperatura enaka podnevi in ponoči. Čebula kali približno 10 dni, lahko pa tudi več, zato bodite potrpežljivi. Ko se drobni, nežni lističi ob kaljenju postavijo popolnoma pokonci, postavite setev na hladno. Lahko je to neogrevan rastlinjak, zimski vrt, ali pa konec koncev tudi v zavetje balkona. Vsako čebulo tudi pravo lahko vzgajamo iz sadik, če si jih vzgojimo sami, ni predrago. Le da morajo biti do setve na hladnem. V toplem prostoru bo namreč preveč listov in premalo korenin. Neogrevani rastlinjaki so seveda najboljša rešitev.

- Oglas -

Na prosto presadimo sadike takrat, ko korenine prerastejo lonček. Sama svetujem, da imate nekaj grmov stoletne čebule tudi v rastlinjaku, da bo na razpolago za vsak piknik, mogoče tudi pozimi.

Nega poleti

Poleti zahteva le redno rahljanje zemlje in včasih tudi namakanje. Brez namakanja je stoletna mlada čebula zelo ostra. Torej je tisti, ki vas ta njena najbolj značilna lastnost ne moti, zagotovo ne boste namakali. Po potrebi si jo naberite, saj se bo tako še hitreje obraščala. Bolj jo namreč obtrgavaš, hitreje se zarašča. A opozarjam, gre samo za obeljena stebla, v prvem letu so tudi nekoliko tanjša, nikakor ne gre za mlado, a odebeljeno čebulo.

Meni je najbolj všeč ravno v prvem letu. Ko je še nežna in bolj sladka. A okusi so različni.

Andska jagoda ko še ni zrela
Andska jagoda ko še ni zrela

Andska jagoda ali botanično Physalis peruviana

Andska jagoda je grmičasta rastlina, v domačih krajih raste kot trajnica. Že ime pove, od kod prihaja. Physalisi so rastline Južne Amerike. Tam in v Severni Ameriki gojijo več različnih vrst, pri nas se je za enkrat uveljavila samo andska jagoda. Njeno seme se pri nas kupi že nekaj let.

Kaj pa je andska jagoda?

Gre za do 150 cm visoko rastlino, a takrat rodi bolj malo. To je namreč znak, da ste jo preveč gnojili. Uživamo plodove, ki so zavarovani s prav posebno lupinico – lampijončki. Nekateri se boste spomnili njene okrasne sorodnice, ki jim rečemo lampijončki, a so ti živo oranžno obarvani.

Rastlina potrebuje ogromno sonca in toplote, zato jo sadimo na najbolj sončna in topla mesta vrta. Sodi med razhudnike, je sorodnica paradižnika, paprike jajčevca in krompirja, torej je to treba upoštevati pri načrtovanju kolobarja. Razhudnike sadimo na isto mesto lahko vsako drugo leto, bolj pogosto pa nikakor.

Andska jagoda potrebuje kar nekaj časa, da zacveti in rodi, prav tako pa je ne smemo saditi na prosto prezgodaj. Zemlja mora imeti vsaj 18 oC, tako kot za papriko in jajčevec. Zato jo vzgajamo prek sadik, čeprav jo v ZDA in drugod pogosto kar posejejo na stalno mesto. Tudi vam se zna zgoditi, da bodo na mestu, kjer ste jih imeli lani, pa niste pobrali vseh plodov, konec maja vzkalile nove rastline. Te še vedno lahko uporabite za pridelek, če imate zanje prostor, a ker zelo slabo prenašajo presajanje brez koreninske grude, jih morate presaditi skupaj z vso zemljo na koreninah. Ob presajanju zalijte jamice, potem pa še ves posevek.

Bolj ji odgovarjajo rastlinjaki, a žal jih tam zelo rada napade pršica, na katero je treba potem biti pozoren. A dobro dela tudi zunaj na prostem, da je le na soncu ves dan.

Za sadike jo sejemo čim prej v januarju, vendar POZOR. Andska jagoda ne prenaša pikiranja, zato jo takoj posejemo v lončke, premera 5 cm, po dve semenki na enkrat. Sadik tudi ne raztrgajte.

Ne gnojimo s hlevskim gojem, komposta lahko daste do 8 l/m2, kupljena organska gnojila pa nekje do 60 % priporočene količine. Preveč dušika namreč lahko povzroči močno, bujno rast, a manj plodov. 

Andska jagoda zreli lampijončki
Andska jagoda zreli lampijončki

Ko se zemlja dovolj ogreje, je čas za presajanje. Rastline so dokaj široke, zato potrebujejo 50 cm v vrsti in vsaj enako ali nekaj več med vrstami. Če želite veliko število plodov, potrebuje namakanje. Res je, da dobro prenaša sušo, a oploditev je ob pomanjkanju vlage slaba, to pa pomeni manj plodov. Zelo hvaležna pa vam bo za zastiranje tal. Ob presajanju sadik lahko v jamico daste nekaj res dobro preperelega komposta ali še bolje, zemlje za rože. Zalijte jamico, potem pa posadite sadiko. Opore ne potrebuje. Ko je delo končano, zalijte celo gredo, nato pa tla prekrijte z zastirko.

Cveteti začne nekje v sredini do konca junija, roditi pa v juliju. Okus plodov, ki se skrivajo v lampijončkih, je rahlo tropski, meni nekje med ananasom in melono, drugim pa med paradižnikom in ananasom, skratka odličen in osvežilen za poletje. A plod mora iti res zrel. Pred tem je bolj ali manj brez okusa.

Plod pa je zrel, ko je lupinica okoli njega popolnoma suha. Barva ni vedno relevantna, saj je lahko od bledo rumene, skoraj zelene do res živo oranžne barve. Pri nas namreč dobimo seme vrste, ne sorte, zato ni nujno, da bodo vsako leto iste barve. Je pa nujno, da lampijonček popolnoma porjavi oz. se posuši.

Jemo jih surove ob televiziji, dobri knjigi ali klepetu, dajemo jih v sladke, tropske solate, smutije, kompote ali marmelade. Dejansko imajo skoraj enak sestav kot paradižnik in nam pomagajo prestajati poletno vročino in pripeko sončnih žarkov.

Bob v ratslinjaku sejemo zelo zgodaj, v marcu že lepo cveti
Bob v ratslinjaku sejemo zelo zgodaj, v marcu že lepo cveti

Bob že sejemo v rastlinjak 

Bob je stročnica, ki jo sejemo čim prej spomladi. Ni popolnoma nova vrtnina, saj so jo naši predniki sejali veliko pred fižolom. A ker jo je fižol izrinil z vrtov in tudi naše prehrane, zdaj mnogi pozabljajo na njeno osnovno značilnost, da res dobro uspeva samo v kratkem dnevu in mrzlem delu leta. Setve v aprilu niso uspešne in zato spet izgublja svojo popularnost.

Na koreninah stročnic živijo bakterije, ki jim rečemo nitrifikacijske bakterije. Šele ko se naselijo na koreninah svoje metuljnice, so sposobne dušik iz zraka vezati v rastlini dostopno obliko. S tem dušikom se hranijo najprej gostiteljice, nekaj pa ga za njimi vedno ostane v tleh tudi za sosednje ali naslednje rastline. Še eno pomembno vlogo imajo stročnice na vrtu. Imajo globoke in močne korenine. S temi koreninami razrahljajo zbito zemljo in popravljajo strukturo tal, ki jo po navadi porušimo z napačnim ravnanjem, tlačenjem, delovnimi stroji, obdelavo in podobno. Zato so stročnice pomemben del ekološke pridelave. Mnogi menijo, da bi jih moralo biti v kolobarju vsaj 25 %.

Bob kali veliko bolje v hladni zemlji. Predvsem pa sta cvetenje in tudi oplodnja veliko uspešnejša, dokler je dan kratek in so noči še hladne. Pred setvijo seme čez noč namočite v toplo vodo ali še bolje kamilični čaj.

Bob je vrtnina, ki jo sejemo najprej, lahko takoj, ko zemlja odmrzne
Bob je vrtnina, ki jo sejemo najprej, lahko takoj, ko zemlja odmrzne

Mnogi ne vedo, a bob lahko vzgajate prek sadik. V lončke, premera 3 cm, posejte po dve zrni. Vzkalijo naj na toplem, potem pa gredo lahko lončki ven, na sonce ali v popolnoma neogrevan rastlinjak. Za pridelavo v rastlinjaku sejemo čim prej, za pridelavo na prostem pa nekje konec januarja, da gre proti koncu februarja že na prosto. Pazite, če pridelujete sadike na toplem, jih morate na prosto prestavljati postopoma, najprej nekaj dni samo podnevi, potem nekam ob hišo ali nadstrešek, kjer je topleje še ponoči, torej vsaj en teden, preden sadimo sadike na mrzlo na vrt, jih postopoma na to navadite. Če vidite, da bo sneg dolgo ležal na gredicah ali imamo opravka z deževno pomladjo, ko se zemlja nikakor noče osušiti, preprosto posejte bob v lončke.

Bob je pri ljubiteljih zelo cenjen

Nekoč sta bob in leča predstavljala zelo pomemben del v prehrani naših prednikov. Ker so se zrna lahko sušila in hranila za zimo, je to v času brez hladilnikov pomenilo veliko prednost. S prihodom fižola je bob žal prešel v pozabo, a po krivici. Beljakovine, ki jih dobimo z uživanjem boba, so veliko lažje prebavljive kot tiste od fižola. Zato bi bilo res zaželeno, da se bob vrne v naše lonce in na naše krožnike. Bob sejemo zelo zgodaj, takoj ko sneg zapusti naše kraje. Brez težav bo prenesel tudi pozno zimske ali zgodnje spomladanske pozebe.

Bob ne potrebuje gnojenja z organskimi gnojili. Naše stare sorte so imele majhne stroke in drobno zrno. Zato mnoge preseneti nova sorta, ki prihaja k nam iz Italije in se imenuje Aquadulce. Ta naredi izredno dolge stroke z veliko zelo debelimi zrni.

Bob bakterije na koreninskem sistemu so velik dar narave
Bob bakterije na koreninskem sistemu so velik dar narave

Bob so nekoč uživali sušen, tako kot zrnati fižol. Vendar ga je treba zelo dolgo kuhati. Svetujem vam, da raje pobirate bob v voščeni zrelosti kot grah. Suho zrno pa lahko zmeljemo, dodajamo moki za kruh (do 15 %) in tako dobimo precej bolj beljakovinsko bogato jed, ki je dobrodošla predvsem vegetarijancem. Z vstopom v svet prihaja k nam vedno več novih rastlin. Te popestrijo tako kolobar na vrtu kot našo prehrano. Vendar vas kljub vsemu opozarjam, da mora vedno ostati bistvo naše prehrane to, kar so jedle vsaj naše mame. Samo to hrano znajo naša telesa res tudi dobro uporabiti, saj jo poznajo. Preden se lotite nove rastline, se pozanimajte, v katero botanično družino sodi, da bo kolobar na vrtu res pester in širok. Samo potem vam bo vrt v veselje in užitek.

- Oglas -

NAJNOVEJŠE