Pikapolonica je ena izmed najbolj priljubljenih živali, vendar večina ljudi ne ve veliko o njenih življenjskih fazah, ki so zelo fascinantne …
Odlaganje jajčec tam, kjer so zaznane listne uši
Pikapolonice se poskušajo vedno pariti v bližini kolonij listnatih uši, s katerimi se pogosto prehranjujejo. Ko se ličinke izležejo iz jajčec, imajo tako v neposredni bližini vir hrane. Jajčeca pikapolonic so zelo majhna, velika samo približno milimeter ali dva, pri čemer lahko število odloženih jajčec precej variira, saj je odvisno od različnih okoliščin. Za samce je značilen nekakšen žuželčji penis (»edeagus«) oziroma reproduktivni organ, s katerim oplodijo samičke. Pri tem morajo paziti, da najdejo predstavnico svoje vrste, saj parjenje sicer ne bo uspešno (sedempikčasta polonica, za katero se najpogosteje uporablja kar poimenovanje pikapolonica, je le ena izmed vrst iz družine polonic, v katero spada kar približno 5000 vrst). Za pikapolonice je torej značilna notranja oploditev, kar je podatek, ki je za večino ljudi precej presenetljiv.
Neoplojena jajčeca – rezervni vir hrane
Kot omenjeno, se pikapolonice – pa tudi druge vrste iz družine polonic – pri številu odloženih jajčec pogosto prilagodijo razmeram. Če so pogoji neugodni, samičke odložijo večje število neoplojenih jajčec. To poveča možnosti za preživetje ličink. Ko se ličinke izležejo, namreč neoplojena jajčeca uporabljajo kot rezervni vir hrane. Nekatere vrste iz družine polonic pa se začnejo v kriznih obdobjih prehranjevati celo z jajčeci drugih žuželk.
Popolna preobrazba ne zahteva veliko časa
Ličinke se v jajčecih razvijajo samo nekaj dni. Nato začnejo hitro iskati listne uši, saj jih čaka precej intenziven proces preobrazbe v odraslo žival. Če so pogoji ugodni, ličinke rastejo zelo hitro. Popolna preobrazba od jajčeca do odrasle živali lahko zahteva samo dobrih 20 dni. Ličinke so sprva črne (in občasno z oranžnimi lisami). Da se lahko razvijejo v odraslo žival, morajo dnevno pojesti kar približno 25 listnih uši, ko so polno razvite, pa lahko pikapolonice vsak dan pojedo tudi do 50 listnih uši. Tako ni presenetljivo, da so vrtičkarji in kmetje pogosto posebno naklonjeni pikapolonicam.
Pikapolonice niso pretirano izbirčne jedke
Čeprav se pikapolonice najpogosteje hranijo prav z listnimi ušmi, te niso njihov edini vir hrane. Jedo na primer tudi košeniljke, volnate uši in celo pršice. Listne uši so v boji s pikapolonicami pogosto precej nemočne. Edina prava obramba, ki jo imajo na voljo, je gravitacijska sila. Ko zaznajo, da so v nevarnosti, se poskusijo namreč listnate uši vreči z lista – če imajo seveda dovolj časa za to.
Harlekinska pikapolonica: nekoč blagoslov, danes dojeta kot nadloga
Nepremišljenost človeškega poseganja v naravni red je očitna tudi pri pikapolonicah, posebno pri t. i. harlekinski pikapolonici (Harmonia axyridis). Ta je bila sprva razširjena predvsem v Vzhodni Aziji, nato pa so jo na začetku prejšnjega stoletja Evropejci in Severnoameričani načrtno prinesli v svoje domovine, saj so želeli z njeno pomočjo zajeziti razmnoževanje listnih uši in drugih vrst žuželk, ki so običajno pojmovane kot škodljivci. Sprva se je zdelo, da je bil projekt uspešen, vendar so danes harlekinske pikapolonice marsikje dojete kot nadloga, ki ogroža lokalno biodiverziteto, posledično pa se iščejo načini, s katerimi bi se jih lahko znebili.
Ko se ličinka zabubi, postane lahka tarča za plenilce
Za razvoj ličinke so značilne štiri faze. Med vsako od teh faz se zgodi levitev, med katero ličinke »odvržejo kožo«, ki so jo prerastle. Ko ličinka doseže polno velikost, se pritrdi na steblo rastline, na njenem hrbtnem delu pa se pojavi razpoka, ki razkrije bubo. Ko se ličinka zabubi, se s tem zavaruje pred različnimi neugodnimi zunanjimi vplivi, seveda pa ne tudi pred plenilci. V tej fazi, ko je preobrazba že skoraj končana, je pravzaprav najbolj ranljiva. Na srečo ta faza zahteva samo nekaj dni.
Sorodnosti med zgradbo odrasle pikapolonice in človeškimi nohti
Ko se buba preobrazi v odraslo žival, je zelo mehka. Tako potrebuje nekaj časa, da se njena zunanjost strdi. Zanimivo je, da ji pri tem pomaga hitin – beljakovina, ki je zelo podobna roževini, torej snovi, iz katere so narejeni človeški nohti. Veliko ljudi pa preseneti tudi podatek, da odrasla pikapolonica na začetku po telesu sploh nima prepoznavnih pik. Te se namreč pojavijo šele približno 24 ur po preobrazbi v odraslo žival.
Majhna, a prebrisana …
Na prvi pogled se zdi, da so pikapolonice zaradi živahnih barv odlična tarča za plenilce, vendar jih te barve v resnici ščitijo. Z njimi potencialnim plenilcem sporočajo, da kosilo najverjetneje ne bo pretirano okusno – ali da je lahko celo nevarno. To pa ni edini trik, ki ga imajo na zalogi. Če se znajdejo v bližini potencialnega plenilca, se začnejo pikapolonice včasih pretvarjati, da so mrtve. Tako skrijejo svojih šest nožic in izločijo manjšo količino »krvi« oziroma hemolimfe. Ta je rumene barve, obenem pa je njen vonj zelo neprijeten za potencialne plenilce, saj vsebuje strupeno snov. Opisani obrambni mehanizem pikapolonic je znan kot refleksna krvavitev. Pozimi nekatere vrste iz družine polonic hibernirajo, spet druge pa se odločijo za selitev v toplejše kraje. Pikapolonice lahko živijo precej dolgo, nekatere tudi po leto dni.