Po objavi dveh znanstvenih člankov v reviji Science, ki opozarjata na možno povezavo med uporabo pesticidov, zlasti neonikotinoidov, in upadom števila medonosnih čebel, se je Evropska komisija za varnost hrane (EFSA) povezala z Evropsko komisijo in francosko agencijo za zdravje in varnost, da bi preučila pomen teh izsledkov v kontekstu potekajočih znanstvenih projektov o zdravju čebel, predvsem v zvezi s pesticidi, zdravstvenim varstvom živali in rastlin in gensko spremenjenimi organizmi.
Čebele igrajo pomembno vlogo pri opraševanju številnih gojenih in divjih rastlin. Od žuželk opraševalk je odvisna pridelava kar 80 odstotkov od 264 vrst pridelkov, ki jih gojimo v EU. V globalnem merilu pa se vrednost opraševanja ocenjuje na več milijard dolarjev. Strokovnjaki agencije trenutno pripravljajo znanstveno mnenje o tveganju vnosa in širjenja bolezni oziroma zajedavcev, kot so hrošči Aethina tumida in pršice Tropilaelaps, v EU. EFSA pri tem poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami in evropskimi čebelarskimi organizacijami izboljša obveščanje o teh boleznih, ki se širi s premikanjem čebel.
Zelo dejavna je tudi komisija za gensko spremenjene organizme, ki je pred nedavnim ocenila varnost gensko spremenjenega semena oljne repice in cvetnega prahu koruze tipa MON810 in medu, ki vsebujejo sledi pelodov gensko spremenjenih rastlin. EFSA preučuje tudi ozadje preventivne prepovedi trženja tretiranega semena koruze. V roku treh mesecev bo pripravila tudi poročilo o italijanskem projektu APENET, v okviru katerega poteka monitoring izgube čebeljih družin na nacionalni ravni.
Vodilni znanstveniki s področja prehrane iz celega sveta so se sestali na simpoziju, ki ga je organiziralo ameriško ministrstvo za kmetijstvo, in predstavili najnovejše raziskave o pomenu čaja pri krepitvi zdravja. Številne bioaktivne spojine v čaju, ki večinoma delujejo kot antioksidanti, naj bi namreč vplivale na vsako telesno celico in izboljšale splošno zdravje. V zadnjih petih letih je bilo izvedenih preko 5600 znanstvenih raziskav o čaju. Številni izsledki potrjujejo, da uživanje zelenega čaja spodbuja porabo energije in s tem izgubo telesne teže.
Nekatere študije opisujejo, kako čaj preprečuje škodljive učinke mastne hrane na ožilje in znižuje tlak ter posledično zmanjšuje tveganja za razvoj srčno-žilnih obolenj. Redno uživanje čaja krepi tudi kosti in izboljša mišično moč. Dokazano je, da zaužitje dveh do treh skodelic črnega čaja za 90 minut izboljša zbranost, premaguje utrujenost, izboljša delovno uspešnost in počutje ter pripomore h kreativnemu reševanju težav. Pri značilni ameriški prehrani predstavljajo pijače 20-odstotni vir vseh zaužitih kalorij. Ker (nesladkan) čaj ne vsebuje kalorij, predstavlja idealno izbiro, saj potrošnikom zagotavlja potreben dnevni vnos tekočin, vendar brez dodatka nepotrebnih kalorij. Udeleženci simpozija so si bili edini, da že ena skodelica zelenega čaja, črnega, belega ali oolong čaja dnevno pomembno prispeva k izboljšanju javnega zdravja.
Bioresonanca je alternativna metoda zdravljenja različnih bolezni, težav in alergij. Jerneja Brodnika mag. farm., bioresonančnega terapevta, NLP coacha iz Energijske točke, ki po končani diplomi več kot deset let nadgrajuje svoje strokovno medicinsko in farmacevtsko znanje ter sodeluje s kliničnimi strokovnjaki na področjih pulmologije, infektologije, dermatologije, revmatologije, nevrologije in psihiatrije smo vprašali, katere bolezni lahko uspešno pozdravimo z bioresonančnimi terapijami.
Kaj je bioresonanca in kako deluje?
»Bioresonančno zdravljenje je metoda, ki je največ uspehov dosegla na področju zdravljenja alergij, vendar so ustrezno izobraženi in izkušeni terapevti v več kot tridesetih letih uporabe dokazali, da je bioresonanca učinkovita tudi pri številnih drugih boleznih. Metoda je najbolj preizkušena v zdravljenju različnih oblik alergijskih bolezni pri otrocih in odraslih kot so npr. dermatitisi. Pogoste so obravnave naslednjih težav: ponavljajoče se infekcije dihal s številnimi antibiotičnimi zdravljenji, pri otrocih zlasti vnetja ušes, angine itd, pri odraslih težave in bolezni črevesja, glivične ginekološke in druge težave, osteoporoza itd.
Bioresonanca in alergije
Običajno so pri alergijah eden do trije glavni alergeni, vsi drugi pogosto izzvenijo npr. po sanaciji črevesja, saj so težave npr. s kožo pogosto kompleksen alergičen proces in zdravljenje pogosto obsega stabilizacijo črevesne bakterijske flore, saj so pogosto osnovni vzrok za razvoj alergičnega dogajanja v telesu disbioza v črevesju, neustrezna prehrana, nekontrolirana in prepogosta raba zdravil, toksini v telesu itd. – skratka kombinacija več dejavnikov.«
Kaj je poleg bioresonančne terapije še pomembno za ozdravitev?
»Sodoben način življenja z nezdravo prehrano, celodnevnim sedenjem brez gibanja z dodatkom vsakodnevnega stresa zagotovo zelo slabša zdravje posameznika in ne prispeva k ozdravitvi. Na primer slabšanje zdravja z izrazito nezdravo prehrano posameznika samo z bioresonančno terapijo ne moremo izničiti. Poleg bioresonance je nujno potrebna je sprememba prehrane s katero stabiliziramo bakterijsko črevesno floro in s tem stimuliramo imunski sistem ter vnašamo hranila, vitamine in minerale, ki jih telo potrebuje v procesu ozdravitve ter za dolgoročno vzdrževanje zdravega delovanja organizma. Zdravje človeka je kompleksno in izrazito.«
Kako poteka bioresonančna terapija in ali ima kakšne stranske učinke?
»Na prvem obisku me zanima podrobna zdravstvena zgodovina človeka in po testiranju določim način zdravljenja, približno število terapij, spremembe v prehrani in drugih nezdravih vzrocev življenja ter se o vsem pogovorim z bolnikom. Naj povem, da je bioresonančno zdravljenje z aparaturo BICOM, ki jo pri delu uporabljam, učinkovita sodobna metoda, ki je uspešna v zdravljenju najrazličnejših bolezenskih stanj. Bioresonanca poteka tako, da pri terapiji s telesu lastnimi frekvenčnimi nihanji dosežemo aktivacijo naravnih samoozdravitvenih mehanizmov telesa in ponovno vzpostavitev zdravega funkcioniranja organizma.
Bioresonanca ali bioresonančna terapija poteka preko elektrod, ki jih namestimo na telo in običajno traja okrog petinštirideset minut ter je brez stranskih učinkov. Pomembno je, da se zavedamo, da zahteva bioresonančno zdravljenje spremembe v vsakdanjem načinu življenja, saj na zdravljenje gleda celostno. Samo terapije brez drugačnega načina prehranjevanja in spremenjenega pogleda na življenje, žal ne zadostujejo.«
Kako ljudje sprejmejo novico, da bo potrebno jesti drugače, bolj zdravo? Jih zaskrbi finančna plat?
»Pogosto se na začetku prestrašijo, da ne bodo zmogli vpeljati v svoj vsakodnevni način prehrane prav veliko sprememb. Potem, ko se pogovorimo in raziščemo možnosti ter spremembe začnemo uvajati postopoma, ljudje opazijo prve spremembe na boljšem počutju, kar jih dodatno motivira in pogosto se začnejo tud več gibati. Seveda je potrebno več truda in iznajdljivosti pri motivaciji otrok, da sodelujejo, pogosto so starši pozitivno presenečeni tudi nad sodelovanjem vrtcev in šol. Dobra novica je, da se zdravo lahko prehranjujemo tudi cenovno ugodno, vam povem iz prve roke.
Poleg bioresonance svojim obiskovalcem priporočim nakupe na ekološki kmetiji enkrat mesečno, na primer stročnice, gomoljke, ajdovo in proseno kašo, lečo, zelenjavo, fižol, … Sam poskušam jesti čim več ekološko pridelanih hranil, popiti dovolj tekočine dnevno in se dovolj gibati. Včasih sem redno hodil na jogo, ki je poživila moje telo in umirila misli ter duha. Zdaj pa telovadim v drugačni skupini, imenovani SOS, kjer poskrbim, da ostaja telo v dobri formi in misli zbrane, skratka poskušam živeti čim bolj zdravo. Poskrbim, da dovolj spim, če zbolim, pa se zdravim z bioresonančnimi terapijami, ki jih kombiniram s homeopatskimi pripravki.«
V podjetju Energijska točka d.o.o. so za naše bralce pripravili tudi posebno akcijo s in kupon s 40% popustom, ki si ga lahko natisnete in izkoristite ob predhodni najavi.
Pozdravljeni! Stara sem 24 let, problem pa imam z mehurjem. Na stranišče hodim namreč zelo pogosto, včasih celo 3- do 4-krat v roku 30 min. Svoji zdravnici sem za to povedala že pred dvema letoma, nakar me je poslala v laboratorij na pregled urina, ker ta analiza ni pokazala nič nenavadnega, sem šla še na pregled krvi, ki pa tudi ni nič pokazal. Nato sem šla na ultrazvok mehurja, ki seveda spet ni pokazal nič nenavadnega, zdravnik, ki ga je izvajal, pa je rekel, da imam verjetno pač občutljiv mehur in da ni nič narobe. Vendar me to še vedno skrbi, še posebej zato, ker pogosto uriniranje zadnje čase spremlja tudi pekoča bolečina v predelu mehurja/nožnice. Probleme pa imam zadnje čase vse bolj tudi s hemoroidi. Redno pijem vodo, do 2 litra na dan, ali čaj z medom in limono (predvsem pozimi), sladkih sokov in ostalih gaziranih pijač pa načeloma ne pijem. Poskušam se prehranjevati čim bolj zdravo, vendar mi to ne uspe vedno. Vnaprej hvala za odgovor! Lep pozdrav, Ana
Pozdravljeni, Ana!
Eden od razlogov za pogosto uriniranje je vnetje sečnice. Okužba sečil je bakterijsko vnetje, ki se pojavi, ko bakterije napadejo sečni sistem. Bakterije se razmnožujejo v celotnem sečilnem sistemu, ki zajema mehur, sečevod, ledvice in maternico. Če okužbe ne zdravimo pravočasno, se lahko razširi na ledvice, pljuča in vse ostale organe.
Nezdravljene okužbe so vzrok, da se bakterije pospešeno razmnožujejo in povzročajo hude simptome, med njimi tudi hemoroide, kisli refluks, napenjanje, vetrove, slabost, drisko, zaprtje, želodčne krče, prebavne motnje, spahovanje po jedi, sluz v blatu, srbenje anusa, akne, nečisto kožo, težave z nohti in lasmi, napihnjenost, težave s hormoni, simptome, podobnih gripi, vnetje sinusov, astmo …
Vzrok razmnoževanja toksičnih bakterij je zakisano okolje, v katerem se bakterije odlično počutijo ter prehajajo v krvni obtok in se širijo po našem telesu. Pri vseh okužbah in boleznih je pH našega organizma prekisel, kar pri nas tudi preverimo z merjenjem pufrov iz sline. Prav tako se prav pri vsakomur izkaže prerazmnožena zelo dobro poznana glivica kandida (merjeno iz sline).
Edini način, da si pomagamo, je »pomoritev« prerazširjenih bakterij in razkisanje organizma. To je edini način, kako se boste dolgoročno rešili težav (antibiotiki pomorijo le simptome bolezni, vendar se bakterije z antibiotiki in drugimi zdravili le še bolj množijo).
Zakisanost telesa je zastajanje strupov v celicah, tkivih in v vseh naših organih, ki nastanejo zaradi vrenja nepravilne prehrane, stresa ter uporabe zdravil, antibiotikov in kontracepcijskih tablet. Ko se telo prenasiči s kislinami, to povzroča številne (oz. vse) bolezni. Prav kislost telesa je tista, ki omogoča virusom, bakterijam in glivam, da se nemoteno množijo in da pričnejo povzročati zdravstvene težave. ACIDOZA oz. ZAKISANOST je stanje prevelikih količin odpadnih kislin v telesu, ki nastajajo v tkivih in so glavni vzrok za nastanek vseh bolezni v telesu.
Za vzdrževanje stalnega kislinsko-bazičnega ravnotežja se mora višek kislin, ki nastane z dnevno zaužito prehrano, izločiti iz telesa.
Priporočam vam prilagojeno terapijo za zakisanost oz. razstrupljanje:
S spodbujanjem jeter in odplakovanjem strupov iz telesa
spodbujanjem izločanja toksinov skozi črevesje, ledvice in kožo
izboljšanjem krvnega obtoka
z oskrbo telesa z zdravimi hranili
10 načinov za pomoč telesu pri razstrupljanju:
Jejte veliko vlaknin in ekološko pridelane zelenjave ter si stiskajte zelene sokove.
Zaščitite jetra z zelišči – regratove korenine, kopriva, repinec, ovsena limonada iz divjega ovsa, mleko osata, bazični prah, zeleni čaj.
Dnevno gibanje in sproščanje (joga, meditacija, hoja …).
Hidroterapija – najprej se stuširajte z zelo toplim tušem, nato s hladnim in to trikrat ponovite. Nato pojdite za 30 minut v posteljo.
Pojdite v savno.
Ne pozabite na ajurvedsko zelišče detox, ki je skupek ajurvedskih zelišč, primeren za vse, ki se želite razstrupiti.
Napotkov se držite vsaj 6 mesecev in zagotovo se boste rešili nakopičenih bakterij, ki vam povzročajo nemalo problemov.
Seveda morate iz prehrane popolnoma črtati vse vnaprej pripravljene izdelke, žita z glutenom in prečiščene žitarice, sladko sadje, nasičene maščobe, vse sladkorje, alkohol, nikotin in kofein. Ne uživajte mleka in mlečnih izdelkov.
Limona z domačega lonca? Zakaj pa ne. Limona oziroma limonovec, kot poimenujemo rastlino, na kateri uspevajo limone, lahko gojimo tudi na domačem balkonu ali terasi. Iz domačih limon pa si lahko pripravimo osvežilno limonado ali pa jih v svojem gospodinjstvu porabimo na kakšen drug način.
Limonovec lahko kupimo v vrtnem centru. Z malo potrpljenja si lahko sadiko vzgojimo tudi sami. Semena poberemo iz limon in jih posejemo v vlažno šoto. Lonček s semenom nato postavimo na toplo mesto. Ko seme vzkali, iz njega zraste sadika limonovca. Vendar pa moramo nato, če hočemo imeti lepe, velike limone, limonovec cepiti. To storimo, ko je steblo sadike enako debelo kot svinčnik.
Redki so vešči tega opravila, zato poiščite strokovno in usposobljeno osebo, najbolje v drevesnicah. Že po treh letih po opravljenem cepljenju nas bo limonovec razveselil s prvimi plodovi. Polno rodnost pa lahko pričakujemo šele po 10 letih po opravljenem cepljenju.
Kvalitetna zemlja za limonovec
Limonovec za rast potrebuje zelo kvalitetno zemljo in velik lonec z drenažo, saj ne prenese mokrih korenin, zaradi česar je pomembno tudi, da ga pravilno zalivamo. To pomeni, da mora biti zemlja vlažna, ne mokra. Zaščititi ga moramo tudi pred vetrom, ker ne prenaša močnega vetra. Redno, tj. vsak teden do avgusta, pa ga gnojimo. Jeseni in pozimi ne gnojimo zato, da omogočimo rastlini »zimski počitek«. Ne prenese pa temperatur pod lediščem; vsi citrusi imajo raje višje temperature kot pa nižje ter premalo svetlobe.
V poletnih mesecih imamo limonovec lahko na prostem, saj med rastno dobo potrebuje temperature med 15 in 30 ˚C ter veliko sonca in svetlobe, vendar pa mora rasti v zavetrni legi. Čez zimo lonec z limonovcem prenesemo v notranje prostore. Tudi prostor, kjer bo prezimoval, mora biti svetel, temperatura pa naj bo med 5 in 8 ˚C. V tem času ga ne gnojimo in le občasno zalivamo, torej le takrat, kadar se zemlja osuši. Spomladi, ko so nočne temperature nad lediščem, pa ga prenesemo nazaj na prosto.
Dovolj vlage
Kdaj je čas za naslednje zalivanjem, preverimo s prstom, ki ga damo v zemljo vsaj do drugega členka. Če je konica prsta vlažna, z zalivanjem počakamo, če pa je prst suh, zalijemo v podstavek. Zalivamo samo z mehko, neapnenčasto vodo, saj ne prenaša apnenca. V zimskem času liste vlažimo z megljenjem.
Da limona dozori, lahko v notranjih prostorih traja kar dolgo časa – tudi do enega leta. Limonovec presajamo ga na dve do tri leta. Takrat ga presadimo tudi v nekoliko večji lonec. Najbolje bo uspeval v rahlo kisli zemlji, kjer je pH zemlje med 6 in 6,5. Ko je limonovec nekoliko starejši, ga presajamo na 5 let. Redno ga moramo tudi krajšati, saj nam v nasprotnem primeru kaj rad zraste previsoko.
Mnogo lastnikov limonovca v zimskem času toži, da listje rumeni in odpada. To je znak, da je prostor, kjer le-ta prezimuje, neustrezen. Mogoče je prostor prehladen, ali pa je nihanje temperature preveliko. Lahko je tudi sam prostor pretemen, ali pa smo limonovec premalo oziroma preveč zalivali. Zato priporočamo, da ga med prezimovanjem redno pregledujete in poskušate odpraviti morebitne pomanjkljivosti.
Sedaj, ko imamo limonovec, lahko pričakujemo tudi svoje limone. Le-te lahko za teden dni shranimo na sobni temperaturi, za tri tedne pa v hladilniku. Vendar pa priporočamo, da limono pred uporabo segrejete na sobno temperaturo, saj lahko tako iz nje iztisnete več soka.
Prav tako limono pred uporabo povaljamo ob trdi površini, kar nam prav tako omogoča, da iz limone pridobimo več soka. Če pa potrebujemo le malo soka, pa limone ne režemo, temveč je bolje, da jo preluknjamo z vilico, iztisnemo želeno količino soka, nato pa luknjice prekrijemo s kakim trakom in shranimo v hladilniku.
Limona je nadvse uporaben sadež tako v domači medicini in kulinariki kakor tudi drugod v gospodinjstvu. Iz njenega soka in vode si lahko pripravimo osvežujočo limonado. Lahko pa s to mešanico očistimo tudi maščobo s kuhinjskih aparatov ali kopalnico, ki zaradi limone dobi tudi čudovit vonj. Ravno limonin sok lahko uporabimo povsod, kjer nas moti neprijeten vonj.
To storimo tako, da si v razpršilki pripravimo mešanico iz enakega deleža soka limone in vode. Mešanico po potrebi razpršimo in tako smo si izdelali domač osvežilec zraka. Po končanem delu si lahko s sokom limone tudi umijemo roke, saj učinkovito odstranjuje madeže s kože. Nekaj kapljic limone lahko dodamo tudi detergentom, s čimer še povečamo njihovo moč, naše perilo pa bo tudi lepše dišalo.
Lisica je simpatična repata zver, ki je predmet številnih pripovedk in pravljic, legend in ljudskih modrosti. Ne brez razloga, saj je prilagodljiva žival, ki se prebrisano izmuzne iz številnih zagat, žal pa je še vedno v nevarnosti tudi zaradi človeškega pohlepa po njenem prelepem kožuhu.
Kdo je lisica?
Lisica (navadna ali rdeča lisica – Vulpes vulpes) poseljuje različne življenjske prostore. Tako je tudi v Sloveniji, kjer se naseljuje vse od morske obale pa do Prekmurja. V gorah živi vse do gozdne meje ali celo do višine 2500 m. Izmed vseh zveri je najbolj razširjena po svetu. Navadna lisica ima okoli 50 podvrst, ki jih krasijo kožuhi različnih barvnih odtenkov. Ta simpatična žival spada v družino psov in red zveri. V to isto skupino so vključeni tudi volkovi, šakali, kojoti, dingi in divji psi. Nekateri pa celo verjamejo teoriji, da je lisica eden izmed prednikov psa, vendar so tu mnenja deljena.
Pri hrani in življenjskem prostoru ni izbirčna, tudi pri tem je namreč prilagodljiva in previdna. Od tu verjetno tudi izvira oznaka »zvitorepka«. Je predvsem nočna žival, zlasti jeseni in pozimi pa jo lahko vidimo tudi podnevi. Čeprav je na nizkih nogah, urno teče in dela dolge (3‒4 m) skoke. Je dokaj dobra plavalka, po položnejših deblih pa lahko tudi pleza. Poleg voha ima lisica tudi izvrsten sluh in lahko sliši cviljenje miši na razdalji stotih metrov. Lisičke med seboj komunicirajo z govorico telesa in dokaj širokim naborom različnega oglašanja. sporazumevajo se tudi z vonjavami, urinom in fekalijami, s katerimi označujejo svoja področja in hrano.
Brlog lisice ima številne vhode in rove, da se v nevarnosti lahko izmuzne.
Značilnosti
Njeno podolgovato vitko telo nosijo razmeroma kratke tačke, na glavi pa ima dva zelo gibljiva šilasta uhlja in ozek koničast smrček z redkimi dolgimi dlakami. Kožuh ima rdeče-rjave barve, vrat in trebuh sta bela, spodnji del nog in konca uhljev pa so temni. Velikost in obarvanost lisice sta zelo spremenljivi. Lisice iz toplih območji so manjše, imajo pa tudi temnejši trebuh. Njen rep je dolg in košat in na koncu bel, celo telo pa je dolgo od 60 do 90 cm, medtem ko rep zavzame od 35 do 50 cm. Samci so večji in tehtajo tudi do 10 kg. Naseljujejo predele Evrope, Severne Amerike, Severne Afrike in večjega dela Azije.
Okrog leta 1850 so jo naselili tudi v Avstralijo, v Veliki Britaniji pa se vse bolj prilagaja celo življenju v velikih mestih. Prilagodljiva vrsta poseljuje gozdove, obdelovalne površine in predmestno okolje, najbolj pa ji ustreza kombinacija gozda in odprtega terena. Zelo pogosto se zadržuje v bližini človeških naselij, tudi ob velikih mestih. Živi posamezno in je samotarka, redkeje jo najdete v manjših skupinah. Lisica si izkoplje svoj brlog (lisičino) pod drevesnimi koreninami ali pa zasede zapuščeno jazbino. Brlog ima številne vhode in rove, da se v nevarnosti lahko izmuzne. Njeno življenjsko območje meri od 2,5 do 15 km2.
Lisico še vedno preganjajo in lovijo tudi zaradi njenega prelepega krzna.
Življenje lisic
Lisica jé vse, okrog hodi v glavnem ponoči in lovi plen, išče odpadke in mrhovino. Večino njene hrane sestavljajo glodavci (do 90 %), jé pa še ptiče, žabe, rake, polže, žuželke in njihove ličinke, ribe ter sadje. Na dan potrebuje približno 500 g hrane. Pari se enkrat ali dvakrat letno, navadno pozimi. Brejost traja 52 dni, spomladi skoti od 4 do 8 (največ 12) golih in slepih mladičev, ki ob rojstvu tehtajo šibkih 60‒150 g. Mladiči začno zapuščati brlog, ko so stari 4‒5 tednov, pri petih mesecih so že samostojni, pri njihovi vzreji pa pomaga tudi lisjak. Življenjska doba lisic je do 12 let in veliko več je samcev kot samičk.
Njeni naravni sovražniki so volk, ris in planinski orel. Mladičem sta nevarna še kragulj in velika uharica. Poleg njenih naravnih sovražnikov tudi tukaj ne moremo mimo človeškega faktorja in krutega poseganja v naravo. Zavoljo prestiža, ki ga nudi krzno različnih barvnih odtenkov, ljudje pobijajo tudi lisice. Iz krzna, ki je vedno modno in obstojno, izdelujejo plašče, jakne, ovratnike, manšete, obrobe in podloge. Krznene obrobe so tudi na škornjih, rokavicah, kapah, denarnicah in celo na copatih. Krznena oblačila tako še vedno izkazujejo nek statusni simbol. Tudi v Sloveniji obstajata krznarski farmi, kjer načrtno vzrejajo živali, med njimi tudi lisice.
Proti temu se bori vse več ljudi, ki ljubijo živali in njihovo pravico do karseda mirnega, svobodnega življenja, brez krutega človeškega poseganja in okoriščanja. Nekatere države so krznarske farme že prepovedale, vendar Slovenije žal še ni med njimi! K vsemu temu dodajmo še, da je za krznen plašč potrebno ubiti 15‒20 lisic. Ob upoštevanju dejstva, da se v današnjem času dobijo izvrstni ponaredki krzna, je to preprosto samo krutost. Je človek res popolnoma izgubil stik z naravo?!
Sorodni rod so polarne lisice (Vulpes lagopus).
Lisica in steklina
Lisica je sicer glavni prenašalec silvatične stekline. Steklina je neozdravljiva bolezen, ki prizadene tako živali kot ljudi in jo poznamo že tisočletja. Prenaša se zlasti z ugrizom, izpostavljenost bolezni pa je mogoča tudi pri dotiku razpokane kože ali sluznice s slino okužene živali. Ko se razvijejo živčni znaki bolezni, se steklina zaključi s smrtjo okužene živali ali človeka. Z uvedbo obveznega cepljenja psov proti steklini (leta 1947) in zaradi strogih veterinarskih ukrepov (kontumac, nadzor potepuških psov, obvezno cepljenje) je bila urbana steklina, ki jo prenašajo psi, izkoreninjena v 50-ih letih prejšnjega stoletja.
Silvatična oblika stekline, ki jo prenašajo lisice in se pojavlja tudi v Republiki Sloveniji, pa še vedno predstavlja grožnjo za prenos bolezni na domače živali in posredno tudi na ljudi. Zato se kot edina oblika boja proti tej bolezni uporablja oziroma izvaja cepljenje lisic. Zato bodite previdni in se umaknite, če srečate lisico, ki sredi dneva hodi naokrog, se neboječe približa hišam in človeku ter postane napadalna. Zaradi stekline vsako leto po svetu umre več kot 55.000 ljudi, večinoma otrok. Zato spomladi in jeseni izvajajo akcijo cepljenja lisic. S pomočjo posebej prilagojenih športnih letal polagajo vabe s cepivi po celotnem območju Slovenije.
Legende o lisici
Kot prepeva ljudska pesem: »Lisica je prav zvita zver«, je simbol zvitosti in premetenosti. Ni ga med nami, ki ne bi poznal te pesmice, kake basni ali pripovedke o lisici. Tu je zgovorna tudi vsem poznana prispodoba lisice s kuro v gobcu, ki je že tradicija v marsikateri slikanici. Poznana je tudi v drugih kulturah. V basnih jo je kot tako predstavil že Ezop, namreč kot utelešenje iskrivega duha ter z vsemi žavbami namazano. Predstavlja jo na duhovit način, tako da jo vrednotimo pozitivno.
Krščanstvo lisici ni naklonjeno. Označujejo jo kot grešno in nemoralno, pohujšljivo in nečisto. Simbolizira celo hudiča, ki z zvijačami zavaja nedolžne duše in jih spravlja v grešna dejanja.
Stara izročila iz Amerike o lisici pravijo, da je nevarna zapeljivka in naj bi lahko povzročila obsedenost z demoni.
V mitologiji Indijancev naj bi pege na luni nastale zaradi spolnega občevanja med luno in nebeškim lisjakom, zato imajo lisico za junaka.
Takih in podobnih izročil je v različnih kulturah še veliko in so plod človeške domišljije. Nenazadnje smo ji lastnosti, kot sta zvitost in pretkanost, nadeli ljudje, sama se s svojim živalskim nagonom zgolj bori za preživetje. Vedeti pa moramo, da je s svojim načinom življenja in prehranjevanja nujno potreben sestavni del okolja. In ravno njena prilagodljivost ji nudi preživetje v svetu, ki mu vlada človek.
Vertikalno vrtnarjenje so poznali že mnoga leta nazaj, saj so med sedmimi čudesi sveta tudi babilonski viseči vrtovi. Kakšni so natanko bili, se ne ve, je pa veliko zapisov o teh terasah, ki naj bi bile prav osupljive. Nebukadnezar II je botanični vrt postavil zaradi žene Amitis, ki se ji je tožilo po zelenju njene rodne dežele. V današnjih časih pa se vertikalne zasaditve pojavljajo zaradi pomanjkanja pridelovalnega prostora, novih arhitekturnih smernic in drugih idej.
Pridelajmo svežo zelenjavo doma
Nobena skrivnost ni več, da privarčujemo tudi tako, da si sami kar največ pridelamo doma, na balkonu, na vrtu, njivi. Tako poskrbimo tudi za to, da vemo, kaj jemo, in povečamo lastno samooskrbo. Vendar vsi nimajo velikega balkona, vrta, kaj še le njive. Ste mogoče kdaj pomislili, da bi si kaj pridelali kar doma na steni ali stropu? Vertikalni sistemi so danes lahko cele stene, strehe, viseče vreče in posode ter tudi piramidno postavljena korita. Obenem lahko tako tudi pridelamo, damo tudi povsem nov pridih balkonu, terasi pa povsem novo razsežnost. Zasadimo lahko različne rastline, kot so hermelike, netreske, timijan, druga zelišča itd., najbolj priljubljene trajnice, plazeče rastoče rastline, jagode in zelenjavo (paradižnik, solato, kumare …).
Danes vam bi radi predstavili dva sistema. Eden je sistem gojenja rastlin v visečih košarah, drugi pa doma narejen stenski sistem v lesenih paletah. Pri obeh sistemih je pomembna izbira rastlin, predvsem pa tudi pravilna in predvsem trdna namestitev.
Viseče košare
Za v isto košaro izberemo le rastline, ki potrebujejo podobne pogoje rasti, v manjših loncih pa imejmo samo eno rastlino. Košare, ki jih bomo zasadili z okrasnimi enoletnicami, bomo morali vsako leto spomladi na novo zasaditi. Če bomo zasadili trajnice, pa jih moramo največkrat prezimovati v notranjih prostorih. V isto posodo damo rastline s podobnimi zahtevami predvsem glede potrebe po vodi in sončnem ali senčnem prostoru. Na to smo pozorni zato, da nam vse rastline enako uspešno uspevajo in imajo vse dovolj prostora. Le tako lahko namreč preprečimo, da ena rastlina ne prevzame večjega deleža prostora kot druge. Tako namreč postane na tej strani lonec tudi težji kot na drugi in s tem nestabilen.
Če v košare sadimo okrasne rastline, smo pozorni tudi na kombinacijo barv. Lep kontrast z barvami dosežemo, če sadimo rdeče, zeleno ali rumeno in vijolično. Kombinacije so lahko tudi enobarvne.
Najbolj primerne okrasne rastline za visečo vzgojo so rastline, ki imajo plezajočo rast. Te nato kombiniramo z nizkimi pokončnimi rastlinami. Sama kombinacija rastlin pa je odvisna od velikosti viseče košare, torej ali je le-ta dovolj velika za samo eno rastlino ali za veliko skupino rastlin. Pred sajenjem tudi razmislimo o končnem videzu te košare. Upoštevajmo, da bodo rastline zrasle, saj nekatere bujneje rastejo in kmalu zasedejo celo košaro in prekrijejo druge, kar pa ni najbolj zaželeno. Tako zaradi videza kot zaradi stabilnosti košare.
Samostojna enota ali podpora
Košara je lahko samo podpora loncu z rastlinami ali samostojna enota, v kateri so posajene rastline. Za viseče lonce lahko izberemo žične košare oziroma plastične lonce ali iz katerega koli drugega materiala, pomembno je le, da imajo na dnu luknjice za odvajanje odvečne vode. Zastajanje odvečne vode je pogost vzrok za slabo rast rastlin. Pomembna je tudi teža košare z rastlinami, ko je le-ta zalita (takrat ima največjo težo), zato jo moramo dovolj čvrsto pritrditi na strop, da ne pride do kakšnega neljubega dogodka, ko košara pade na tla. Podpora loncem je lahko iz makrameja, žice, vrvi, verige, pomembno je le, da služi svojemu namenu, torej da varno drži rastline z lonci. Če imamo žičnate košare, jih oblečemo z nekaj mahu, položimo ga previdno tako, da se zemlja ne bo se usipala skozi luknje. Lepo ga zavihamo na robovih, kajti ko so rastline majhne, še posebej v začetku rasti, je ta rob viden, kasneje pa ga prerastejo.
Lonce za setev pripravimo tako, da na dno lonca postavimo glinene koščke ali manjše prodnate kamenčke za drenažo. Zemlja naj ima dva dela šote, en del peska in en del perlita ali glineno ilovnate vrtne zemlje ter en del organske snovi. Sedaj je tudi najlažje nasuti zemljo, kasneje, ko so rastline v posodi, je težje, saj večje količine zemlje težje dodajamo. Zemljo nasujemo do enega prsta pod robom posode. Rastline zasadimo pod kotom 45 °. Rastlinam brez koreninske grude še posebej previdno razporedimo korenine. Po sajenju dobro zalijemo, da se substrat »uleže« ter po potrebi dodamo še nekaj substrata, preveč ga ne sme biti, ker si otežimo zalivanje. Košare postavimo na bolj ali manj sončno mesto, odvisno sicer od zahtev rastlin, ki smo jih zasadili. Tudi zalivanje je odvisno od postavitve in vrste rastlin. Tiste košare, ki imajo mah na dnu, potrebujejo nekaj več zalivanja, saj so izpostavljene tudi stranskemu izhlapevanju vlage. Poleti bo verjetno potrebno košare vsakodnevno zalivati, sicer pa potrebo po vodi preverimo s prstnim poskusom. Košare je potrebno tudi dognojevati, kar najbolje rešimo z gnojili v obliki paličic, ki se počasi topijo in sproščajo hranilne snovi.
Sistem iz lesenih palet
Na tržišču že najdemo posebne sadilne sisteme za vertikalno vrtnarjenje, ki so nekakšni sadilni platoji. Vendar pa lahko enostavno postavitev okvirja za vertikalno gojenje sestavimo tudi doma iz lesenih palet. Izberemo take palete, ki so nepoškodovane in niso gnile. Če bomo imeli srečo, so to lahko odpadne palete iz trgovin ali drugih obratov, kjer jih ne potrebujejo več. Tisto stran palete, v katero bomo sadili, obrnemo navzdol, ostale tri strani pa oblečemo v močno tkanino (filc) ter jo pripnemo na paleto. Tkanina naj bo napeta in trdno pritrjena.
Zemljo natrosimo v paleto, ko je le-ta v ležečem stanju, in začnemo s sajenjem. S sajenjem začnemo na zgornjih odprtinah. Rastline posadimo precej gosto, da nam po tem, ko dvignemo paleto, zemlja na pade na tla. Zemljo sicer dobro potlačimo. Nekaj tednov pustimo zasajeno paleto na tleh v ležečem položaju, da se rastline dobro ukoreninijo in s koreninskim sistemom zadržijo substrat. V tem času zalivamo, če je potrebno, nato jo dvignemo v vertikalen položaj. Rastline redno zalivamo, enkrat tedensko dodajamo vodi tudi tekoče gnojilo.
Ben Stiller, znan kot komični igralec, se je pred nedavnim pošalil, da je moral svojima staršema počasi in previdno razložiti svoje veganstvo. Zato da je borilne in nevarne akcijske prizore v filmu Straža lahko posnel sam in brez kaskaderja ali dvojnika, se ima namreč zahvaliti veganski dieti.
»Seveda ni bilo lahko,« je priznal. »Hotel sem jesti rebrca, a sem namesto tega ugriznil v ohrovtov čips.« Pravi, da njegova starša sprva sicer nista razumela njegove odločitve. »Bila sta zmedena, ampak sta na koncu le sprejela mojo odločitev in me močno podpirala.« Hkrati priznava, da je vegan z veliko napako. Ne je mesa in mesnih izdelkov, prav tako ne jajc in mleka in mlečnih izdelkov, vendar si vsake toliko časa privošči ribo. Še malo, pravi, pa bo vse opustil. Bravo, Ben!
Vse več znanstvenih raziskav evropskih in ameriških institucij kaže, da lahko nekatere kemične snovi, ki jih vsebujejo kozmetični pripravki, pomenijo prikrito nevarnost za zdravje. Posebno pozornost v zadnjem času zbujajo parabeni, ki jih najdemo v skorajda vseh izdelkih za osebno nego in higieno, saj so jim dodani kot konzervansi. Zadnje odmevno opozorilo prihaja iz Velike Britanije (University of Reading), kjer za parabene ugotavljajo, da naj bi povzročali alergije, vzdraženost kože in nenadzorovano množitev celic, kar lahko vodi celo v razvoj raka, zlasti raka dojk.
Vsak dan, posebej ženske, uporabljamo do 20 različnih kozmetičnih proizvodov, in lahko si predstavljamo, kakšne so možnosti, da se ti konzervansi kopičijo v človekovem telesu ali pa medsebojno učinkujejo. Kljub temu so nekateri prepričani, da kozmetične sestavine niso nevarne, saj naj ne bi prehajale v kri. Vendar strokovnjaki svarijo tudi, da je nemogoče preizkusiti vse kombinacije kemikalij, s katerimi pridemo v stik. Sledi parabenov pa so tudi dejansko že našli v rakastih tkivih, vzetih bolnicam, ki so zbolele za rakom dojk.
Posebnost tega konzervansa je, da je sposoben posnemati ženski spolni hormon estrogen, ki usmerja rast in delitev celic v dojkah. Preko številnih krem, deodorantov in drugih sredstev, ki jih vsak dan nanašamo neposredno na območje dojk, imajo parabeni lahko pot, da vstopajo v telo in povzročajo nenadzorovano množitev celic.
126 na dan
Raziskave denimo ugotavljajo, kolikim kemikalijam smo vsak dan izpostavljeni samo pri uporabi kozmetike. Povprečen človek na dan uporabi devet izdelkov za osebno nego in tako pride v stik s povprečno 126 kemikalijami.
Ena od morebitno škodljivih snovi so tudi ftalati, ki omogočajo, da parfumi ne spremenijo vonja in da so laki za nohte bolj obstojni. Predvidevajo pa, da lahko poškodujejo jetra in ledvice.
Seveda ne smemo pozabiti na premogov katran, ki je pogosto prisoten v obliki različnih aromatičnih aminov v večini barv za lase. Da imajo ženske, ki uporabljajo barve za lase vsak mesec, dvakrat večjo možnost, da zbolijo za rakom sečnega mehurja, je pokazalo sedem od desetih študij, ki so jih izvedli v različnih državah. Evropska komisija je sicer z decembrom lani prepovedala uporabo 22 spornih snovi v barvah za lase, vendar je vse, kar je proizvedeno do tega datuma, še vedno v prodaji in sporne izdelke bomo tako lahko kupovali in uporabljali še nekaj let.
Vračanje k naravi
Čeprav snovi, kot so parabeni ali ftalati, niso prepovedane, ljudje vse več povprašujejo po bolj naravni kozmetiki. Pri tem pa moramo vedeti, da visoka cena kozmetike še ne pomeni, da je ta zares naravna. Kupci si zato ob nakupu lahko pomagajo tako, da preverijo certifikate, ki jih imajo nekatere prave naravne kozmetike. Poglejmo, kaj pomenijo.
BDIH certifikat je eden izmed najpomembnejših pridobitev pri naravni kozmetiki. Veliko kozmetičnih izdelkov sicer označijo kot naravne, vendar se pozneje izkaže, da njihove naravne sestavine niso zares ekološko pridelane. Certifikat BDIH pa zagotavlja tudi to. Certifikat pomeni, da:
izdelek vsebuje naravne rastlinske surovine, pretežno iz ekološke pridelave ali nadzorovanega nabiranja divjih rastlin
prepovedana je uporaba sintetičnih barvil (silikoni, parafini in drugi derivati nafte …)
uporabljajo le naravne konzervanse (benzojska kislina, salicilna kislina, sorbična kislina …)
ni dovoljeno testiranje na živalih
izdelkov ne smejo obsevati
ne smejo uporabljati gensko spremenjenih organizmov
embalaža mora biti iz okolju prijaznih materialov
proizvodni proces mora biti okolju prijazen.
Proizvajalci kozmetike s tem certifikatom so denimo Lavera, Dr. Houschka, Weleda …
Izdelke z oceno Öko Test priporoča revija Öko Test, kjer na evropski ravni laboratorijsko testirajo tudi kozmetične produkte različnih proizvajalcev. Svoje izsledke objavlja, določa kakovost izdelkov in jih priporoča kupcem. Nekateri proizvodi so na novo pridobili to oceno, kar lahko preverite na prodajnih policah.
Izdelke nadzira in certificira neodvisni inštitut IMO Control. Certifikat izdaja Inac GmbH in označuje izdelke za nego las z biološko pridelanimi sestavinami.
Certifikat Vegan pomeni, da kozmetični izdelki ne vsebujejo živalskih proizvodov (niti na primer medu ali mleka). Certifikat zagotavlja, da v procesu izdelave ni trpelo nobeno živo bitje. Proizvajalci kozmetike namreč izdelke pogosto preizkušajo na živalih, kar pa vse bolj omejuje tudi zakonodaja.
Kaj lahko škoduje
V deodorantih: dietilftalati, potencialno alergene dišave, aluminijeve soli, policiklične mošusne spojine, PEG derivati, parafinske oziroma silikonske snovi, formaldehidi, halogenorganske spojine …
V zobnih pastah: sorbitol (umetno sladilo), fluor (lahko povzroča osteoporozo, genske okvare, nekatere vrste raka, pešanje spomina, glavobole …), triklosan (vrsta pesticida iz skupine klorofenolov, za katere obstaja utemeljen sum, da so rakotvorni).
Seznam prepovedanih kemikalij v barvah za lase
6-metoksi-2,3-piridinamin in njegova sol s HCl
2,3-naftalendiol
2,4-diaminodifenilamin
2,6-bis(2-hidroksietoksi)-3,5-piridindiamin in njegova sol s HCl
Čaj katerekoli vrste poživlja; to je njegova najpomembnejša lastnost, zaradi katerega ga pijemo. Zeleni čaj obenem tudi sprošča, zato skodelica zelenega čaja pomeni tudi odmik in možnost prijetnega postanka na poti skozi morda preveč napet dan.
Vsak čaj ni čaj v pravem pomenu besede. V izvornem pomenu je namreč čaj ali tea pijača, pripravljena iz lističev čajevca in nič drugega. Ime izvira iz dveh kitajskih besed, ki ju danes poznamo v izvedenkah ča ali čaj in tee ali tea. Ker na podoben način, torej s poparjanjem posušenih lističev, pripravljamo tudi domača zelišča, so najrazličnejši poparki sredi prve polovice 20. stoletja dobili isto ime. Pred tem niso natančno vedeli, kako naj bi jih imenovali, zato jih v stari literaturi o zdravilnih rastlinah najdemo kar pod imenom voda, torej žajbljeva voda in podobno.
Skratka, pravi čaj pripravimo le iz tako ali drugače obdelanih in posušenih lističev čajevca, vse drugo pa so zeliščni poparki, ki jim je čaj posodil ime, kar pa užitka ob pitju tovrstnih pijač ne moti. Ker zeliščne čaje v naših krajih že kar dobro poznamo, se tokrat ustavimo ob čaju, torej lističih čajevca in njegovih različicah.
Zeleni in črni
Kaj naj storimo z vsemi čajnimi barvami, če smo šele pred kratkim vstopili v čajni svet? Nič posebnega; glede na vrsto čaja pripravimo vsaj dva preliva ter uživamo v okusu, aromah in poživilnem učinku. Predvsem pa naj nas barve ne zmotijo, saj gre v primeru belega in rumenega čaja za posebne vrste zeleni čaj. BELI ČAJ, na primer pai mu tan in yin zhen, ponavadi sestavljajo belo puhasti vršički čajevca. RUMENI ČAJ. O njem veliko govorimo, izjemno redko pa ga imamo priložnost videti. To je namreč res najdražja zvrst zelenega čaja, ki komajda kdaj priroma s Kitajske, kjer ga pridelujejo v zelo majhnih količinah. Njegova cena zna poskočiti na več sto evrov za sto gramov. ZELENI ČAJ je temeljna vrsta čaja z domnevno več kot 3000-letno zgodovino. To so vršički in mladi lističi čajevca, ki jih takoj po obiranju izpostavijo visoki temperaturi, da uničijo encime in čaj zato ostane zelene barve, ki se še nekoliko spremeni glede na nadaljnji postopek obdelave lističev. RDEČI ČAJ je evropsko ime za oolong ali polfermentirane čaje. Postopek izdelave te zelo raznolike skupine čajev, ki barvno obsegajo tako temno zeleno kot bakreno rjave čaje, so iznašli na Kitajskem pred približno pol tisočletja. Njegovo bistvo je v tem, da obrane čajne lističe pustijo oveneti in jih nato blago do močneje zmečkajo; včasih so to delali ročno, danes pa ponavadi strojno. Nato jih med postopkom nadaljnje obdelave sušijo, spet mečkajo in tako naprej, glede na vrsto oolong čaja. Zaradi tega postopka oolong čaji razvijejo najbolj samosvoje arome in so med najbolj cenjenimi čaji sploh, najkakovostnejše denimo prodajajo po okoli 50 ali celo 100 evrov za 100 gramov. ČRNI ČAJ je naravno nadaljevanje oolong čaja z ne več kot nekaj stoletno zgodovino. Obrane lističe pustijo, da ovenejo in jih nato ročno ali strojno zmečkajo ali zdrobijo. Določen čas jih pustijo v plasteh, da zaradi delovanja iz celic sproščenih encimov oksidirajo; postopka se je prijelo ne povsem primerno ime fermentacija, saj pri tem ne sodelujejo mikroorganizmi. Med oksidacijo lističi potemnijo in postanejo bakrenorjave barve, okus se spremeni, nastanejo nove arome. Oksidacijo ob pravem času ustavijo, tako da lističe posušijo. Če oksidirajo predolgo časa, postanejo pretemni in dobijo okus po prežganem, čaj pa je manj kakovosten. PU ERH je povsem ‘neuvrščen’ čaj, ki pa ga v prodajalnah ponavadi najdemo med rdečimi čaji. To je zeleni čaj, ki ga med posebnim postopkom nadaljnje obdelave navlažijo, cepijo s plesnimi in določen čas pustijo v toplem in vlažnem prostoru. Izkazuje se s številnimi zdravilnimi lastnostmi, med katerimi izstopa čistilna in razstrupljevalna moč. Spodbuja tudi presnovo telesnih maščob, torej nam je lahko v pomoč pri hujšanju, seveda ne brez rednega vsakodnevnega gibanja.
Kitajski in japonski zeleni čaj
Temeljna razlika med dvema velikima skupinama zelenega čaja je v njuni obdelavi. Kitajske zelene čaje takoj po obiranju hitro na suho segrejejo v kovinskih ponvah ali valjih, japonske pa za kratek čas izpostavijo vroči vodni pari. Zato so prelivi slednjih čajev bolj motni in intenzivneje zeleni, z vodo namočeni čajni lističi pa mehkejši.
Če je za kitajske zelene čaje značilna velika pestrost različnih vrst, je za japonske značilna raznolikost ene same vrste. Najbolj razširjen japonski čaj je sencha, ki je na voljo v zelo različnih kakovostnih in cenovnih razredih, temeljni japonski čaj bancha pa ni nič drugega kot bolj razviti in starejši čajni lističi z grmov, s katerih sicer obirajo lističe za sencho. Japonske zelene čajne posebnosti so gyokuro, za katerega čajevce gojijo pod senčili, da se razvijejo zelo mehki listi, genmaicha, mešanica čaja in praženega riža, kukicha, ki ga sestavljajo predvsem stebelca.
Ker zelenega čaja ne moremo spoznati zgolj s pomočjo čaja v filtrskih vrečkah, v katerih je na voljo le ena ali največ nekaj vrst srednje ali celo nižje kakovostnega čaja, se lahko ponj odpravimo v specializirano trgovino s čaji. Tam morda najprej preizkusimo najcenejše zelene čaje (zeleni yunnan, chun mee, mao feng, gunpowder), ter zatem nadaljujmo po kakovostni in cenovni lestvici navzgor (lung ching, pi lo chun …). Naenkrat si privoščimo le po 50 ali 100 gramov dveh ali treh vrst čaja, ga po malem spijemo ter zatem pridemo po novo zalogo za odkrivanje okusov in arom zelenega čaja.
Tein ne obstaja
V čaju je več sto aromatičnih sestavin, ki tvorijo sklop njegovih arom, seveda zelo različnih glede na vrsto čaja. Vsebuje poživilno učinkujoči kofein, zaradi katerega je to tako priljubljena pijača. V čaju ni teina, ker tein ne obstaja – to je namreč kofein, ki so ga poimenovali tein ter šele pozneje ugotovili, da gre za kemično isto spojino, napako pa radi ponavljamo že več kot stoletje. Drugi dve poživilni sestavini čaja, vendar v bistveno manjši količini, sta teobromin in teofilin.
V čaju je tudi več vrst rudnin in vitaminov, vendar so po količini, razen mangana in fluora, zanemarljivi. V čaju so še proste aminokisline, med njimi teanin, ki očitno sodeluje pri zdravilnem učinku, polisaharidi in druge sestavine.
V zadnjih dveh desetletjih so vse bolj v ospredju pozornosti polifenolne spojine v čaju, natančneje flavonoidi, še bolj podrobno katehini. Gre za več spojin, ki se izkazujejo z zmernim do močnejšim antioksidantnim učinkovanjem. Čaj vsebuje še druge flavonoide, vendar se tako po količini in učinkovanju najpomembnejši katehini in med njimi epigalokatehingalat (EGKG). Ta je eden najmočnejših znanih antioksidantov, ki očitno najbolj prispeva k antioksidantnim učinkom čaja. V večjih količinah je prisoten le v zelenem čaju, ker med postopkom izdelave črnega čaja oksidira v druge flavonoide. Zato ima zeleni čaj, ki vsebuje predvsem katehine, močan antioksidantni učinek, črni čaj, ki vsebuje predvsem tearubigine, pa je šibkejši antioksidant. Oolong čaji so po tem učinku nekje na sredi med obema skupinama.
Poživlja in sprošča
Črni čaj ima predvsem poživilni učinek, ker kofein iz njega zaradi drugačnih polifenolov hitreje prehaja v kri. V prisotnosti katehinov pa se kofein sprošča počasneje; poživilni učinek zelenega čaja je zato blažji, vendar traja dalj časa.
Vzhodnoazijsko izročilo zeleni čaj pozna kot napitek dolgoživosti in zdravja. Ker je v zadnjem desetletju deležen intenzivnih raziskav, je znano, da znižuje visok krvni tlak, preprečuje nastajanje krvnih strdkov ter pomaga vzdrževati zdravo pretočno kri, preprečuje oksidacijo LDL-holesterola, varuje krvne žile pred poškodbami in nalaganjem oksidiranega holesterola na njih in jih krepi. Pospešuje presnovo in povečuje porabo maščob v telesu, upočasnjuje sprejem sladkorjev iz prebavil, zato vpliva na enakomernejšo izločanje inzulina in s tem lajša delo trebušni slinavki. Učinkuje protibakterijsko, razkuževalno in protivnetno. Zanimivo je, da preprečuje in celo zdravi razjede na želodcu in dvanajstniku.
Predvsem pa zeleni čaj stopa v ospredje po tem, da preprečuje razvoj raka in rast tumorjev, zavira širjenje zasevkov in celo spodbuja njihovo razgradnjo. Več kot 1000 objavljenih znanstvenih raziskav o učinkovanju zelenega čaja druži soglasje, da je močan antioksidant. Pred desetimi leti je italijanska raziskava pokazala, da zeleni čaj pol ure po zaužitju zviša antioksidantno dejavnost v telesu za skoraj 50 odstotkov. Na tej višini ostane skoraj eno uro ter se nato zniža na predhodno raven.
Za takšne blagodejne učinke ni dovolj, če le kdaj pa kdaj spijemo skodelico zelenega čaja. Žlička ali dve žlički čaja oziroma tri skodelice (po dva decilitra) na dan so osnovna količina, ki se še ne bliža pretiravanju. Če zelenega čaja spijemo preveč, to je po pet, šest in več skodelic na dan, se lahko sčasoma pokaže njegov hladilni in sušilni učinek: suha usta, (preveliko) pomanjkanje apetita in seveda splošno povečana nemirnost zaradi prevelikih količin kofeina.
Priprava zelenega čaja
Po kitajskem izročilu pripravimo dva do tri prelive. Na skodelico, ki meri okoli dva decilitra, odmerimo žličko čajnih lističev in jih stresemo v čajnik ali lonček. Vodo zavremo, odstavimo in pustimo približno minuto, da ima nato, ko z njo prelijemo čajne lističe, okoli 80 oC. Pustimo okoli tri minute in precedimo. V tem je skrivnost priprave okusnega zelenega čaja, kajti če ga prelijemo z vrelo vodo in pustimo tri minute, postane pretrpek. Nato zavremo novo vodo in tokrat z vrelo prelijemo iste čajne lističe. Pustimo tri minute in precedimo. Kakovostni zeleni čaj lahko prelijemo še tretjič, najkakovostnejše oolong čaje pa še četrtič in celo petič. Čaj pijemo brez dodatkov, ker tako najbolj prideta do izraza njegov okus in aroma.
BDIH certifikat je eden izmed najpomembnejših pridobitev pri naravni kozmetiki. Veliko kozmetičnih izdelkov sicer označijo kot naravne, vendar se pozneje izkaže, da njihove naravne sestavine niso zares ekološko pridelane. Certifikat BDIH pa zagotavlja tudi to. Certifikat pomeni, da:
Izdelke z oceno Öko Test priporoča revija Öko Test, kjer na evropski ravni laboratorijsko testirajo tudi kozmetične produkte različnih proizvajalcev. Svoje izsledke objavlja, določa kakovost izdelkov in jih priporoča kupcem. Nekateri proizvodi so na novo pridobili to oceno, kar lahko preverite na prodajnih policah.
Certifikat Vegan pomeni, da kozmetični izdelki ne vsebujejo živalskih proizvodov (niti na primer medu ali mleka). Certifikat zagotavlja, da v procesu izdelave ni trpelo nobeno živo bitje. Proizvajalci kozmetike namreč izdelke pogosto preizkušajo na živalih, kar pa vse bolj omejuje tudi zakonodaja.
