Človek in pes sta prijatelja v dobrem in slabem. Odrasli bolniki, ki imajo v procesu okrevanja po operativni zamenjavi sklepov ob sebi štirinožnega prijatelja, potrebujejo po ugotovitvah raziskav 50 odstotkov manj zdravil za lajšanje bolečin kot ostali.
Eno od uveljavljenih središč za usposabljanje terapevtskih psov je na ameriški Univerzi Loyola, kjer so začeli z usposabljanjem psov za terapevtske namene pred več kot desetletjem v okviru programa Pasji prijatelji za neodvisnost. Terapevtski pes mora imeti prijeten značaj, biti mora neagresiven, se pustiti božati in uživati v stikih z ljudmi ter biti prilagodljiv na neprijetne izkušnje. V Loyoli pasje mladičke najprej privajajo na stike z ljudmi in higienske standarde. Ko so stari 15 mesecev, jih čaka šest do devet mesecev vadbe, v kateri se usposobijo za štiri terapevtske namene.
Psi pomočniki pomagajo pri izvajanju fizičnih nalog in ohranjanju neodvisnosti bolnika.
Službeni psi so prisotni v vzgojno-izobraževalnih procesih in motivirajo bolnike.
Psi spremljevalci pomagajo invalidnim osebam, osebam z mišično distrofijo, avtizmom in podobno.
Psi čuvaji so izurjeni za prepoznavanje zvokov, kot so zvonjenje hišnega zvonca, budilke ali alarma. Povprečna delovna doba vseh vrst terapevtskih psov je osem let. Po tem času se ‘upokojijo’ in svoja zlata leta preživijo kot hišni ljubljenčki. V zadnjih letih se terapevtsko zdravljenje s psi vse bolj uveljavlja tudi v Sloveniji.
25 odstotkov ljudi, ki si zdravilo na recept izposodi od sorodnika ali znanca, občuti stranske učinke, je pokazala raziskava ameriške agencije za javno zdravje. Zelo velik delež ljudi, ki so priznali, da so si zdravilo na recept ‘izposodili’, je izjavilo, da od dajalcev niso dobili nikakršnih pisnih ali ustnih opozoril glede stranskih učinkov.
77 odstotkov jih je izjavilo, da so si zdravilo izposodili, ker se jim ni ljubilo k zdravniku. Vendar je tretjina med njimi pozneje vendarle obiskala zdravnika, a mu je izposojo zdravila zamolčali. Ti izsledki kažejo, da uporaba zdravil, ki jih je zdravnik predpisal nekomu drugemu, predstavlja tveganje za zdravje. Pogosto se pojavijo stranski učinki in alergijske reakcije. Izposojevalci se običajno ne zmenijo za navodila o uporabi in opozorila ter odlašajo z obiskom pri zdravniku, zaradi česar s pravim zdravljenjem pogosto začnejo prepozno.
Čikaška univerza je opravila raziskavo o alergijah in ugotovila, da imajo otroci, ki odraščajo v mestih, pogostejše in močnejše alergije na hrano kot otroci z obrobja ali z vasi.
Vsaj 40 odstotkov otrok z alergijami je že imelo situacijo, ko so bili zaradi alergije na hrano v smrtni nevarnosti, zato podatki te raziskave niso zanemarljivi. Ena od hipotez, ki pojasnjuje, zakaj je življenje na vasi bolj zdravo, je ta, da so otroci v ruralnem okolju prej izpostavljeni določenim bakterijam in jim to pomaga, da se branijo pred dedno pretirano občutljivostjo na določene alergene. Po drugi strani pa onesnaženost mesta spodbuja razvoj alergij.
Med vegane se je po novem zapisala tudi ena izmed najbolj magnetnih igralk našega časa, Michelle Pfeiffer. Pred kratkim je Piersu Morganu povedala, da je na CNN-u videla dokumentarni film o srčnih napadih in se odločila, da bi se poskusila posvetiti veganski dieti.
Ker je velika gurmanka, se je bala, kako se bo odpovedala dolgi vrsti hrane, a jo je navdušila zgodba Billa Clintona. »Če tak ljubitelj hrane, kot je on, to zmore, zmorem tudi jaz,« si je rekla. Priznava, da je poleg zdravja razlog tudi nečimrnost, vendar je zdravje na vrhu lestvice. Skupaj z njo pa bo veganstvo zdaj poskušal še njen mož.
Ribez vsebuje približno enako količino vitamina C kot agrumi, po zaslugi zanimivega svežega okusa pa je nadvse primeren za pripravljanje poletnih limonad in sladic.
V njegov sočen okus so se prvi zaljubili Arabci, ki so iskali rastlino, iz katere bi lahko naredili zdravilno pijačo ribas. Osnovna sestavina le-te je bila sicer rabarbara, ker pa je niso našli, so iskali rastlino s podobnim okusom. Odkrili so grmičke rdečega ribeza in jih poimenovali kar po rabarbarinem napitku. Rdeči ribez (Ribes rubrum) izvira iz srednje Evrope, črni ribez (Ribes nigrum) pa izvira iz Rusije. Iz Evrope izvira tudi kosmulja (Ribes Grossularia). V Sloveniji je avtohtona vrsta rdeči ribez. Grmički najraje rastejo v zelo glinenih tleh, sicer pa jim ustrezajo vse vrste tal, razen pretirano suhih. Radi imajo jutranje sonce, dobro pa uspevajo tudi v senci, pod drevesi. Ribez za rast potrebuje veliko vode in je zahteven glede zalivanja. Enkrat na leto ga je treba pognojiti z gnojilom, ki je bogato s kalijem.
Ribez ima številne zdravilne lastnosti
Ribez ima številne koristne lastnosti na zdravje. Je odličen diuretik, ugodno vpliva na prebavo in čisti kri, zato so ribezove kure zelo primerne za čiščenje telesa. Še posebej primerne so takšne kure za tiste, ki jedo veliko škroba in beljakovin, saj onemogoča razvoj škodljivih bakterij v črevesju, katerih rast spodbuja takšno prehranjevanje. Uživanje ribeza pospešuje znojenje. Kure z ribezom se v domači medicini uporabljajo za znižanje temperature in pri ledvičnih obolenjih. Ker je bogat z vitaminom C, krepi imunski sistem,varuje celice pred prostimi radikali. Poleg tega pospešuje nastajanje hormonov, varuje sluznico, pomirja živčevje, izboljšuje razpoloženje, spodbuja delovanje srca in živčevja. Rdeči ribez vsebuje vitamin A, vitamin B 3, kalij, kalcij železo in mangan. V zdravilstvu se uporabljajo tako ribezovi sadeži kot listi. Slednji so namenjeni predvsem pripravi čaja, ki pomaga pri težavah z mehurjem in ledvicami. Črni ribez naj bi poleg ostalih zdravilnih učinkov pomagal tudi lajšati težave revmatičnih in artritičnih bolnikov ter bolnikov s putiko. Na splošno velja, da temnejši ko je ribez, več zdravilnih lastnosti ima.
Dragocene ribezove delikatese
Njegov intenziven, sočen okus je razlog, da je ta sadež izjemno priljubljen v kuhinji. Skoraj legendaren je ribezov sok, ki ga še posebej obožujejo otroci. Svež ribez ni samo vir dobrega okusa, pač pa tudi vir zdravja. Marmelade iz ribeza teknejo na kruhu, v sladicah ali kot priloga k divjačini. Priljubljen je tudi med gurmani. Ribezova marmelada je dragocena francoska delikatesa. Narejena je iz belega ribeza, ki mu proizvajalci ročno s pomočjo gosjih peres odstranijo seme. Bar-le-Duc izdeluje le en proizvajalec na svetu – Jacques Dutries iz mesta Bar –le- Duc iz Lorene. Na le-tega so v zgodovini prisegali Marija Škotska, Marija Antoinetta, Alfred Hitchcock in Victor Hugo. Okus te izbrane sladice je močan in zelo sladek.
Vlaganje ribeza
Je zelo primeren za vlaganje. Rdeči ribez vsebuje precej pektina, zato ga lahko uporabimo za pripravo pektinovega koncentrata, ki ga nato dodajamo drugemu sadju, iz katerega želimo pripraviti marmelado ali žele. Domači pektin naredite iz 1 kg mešanega sadja – iz nezrelih jabolk, zelenih kosmulj, kutin, rdečega ribeza in četrt litra vode. Sadje zavrite na hitrem ognju (najbolje na plinu, če uporabite ploščo, jo segrejte, preden nanjo postavili lonec). Kuhajte na srednjem ognju 30 minut in neprestano mešajte. Ko se mešanica zgosti, jo pretlačite skozi cedilo in vlijte v kozarce. Sterilizirajte 10 minut v vreli vodi.
Ribezov sirup
2 kg rdečega ali črnega ribeza
600 g sladkorja
Operite ribez in oberite sadeže s pecljev. Zavrite en liter vode, ki ste ji dodali sladkor. V vrelo vodo s sladkorjem primešajte ribez in ga kuhajte dve minuti. Mešanico vlijte v vroče kozarce, zaprite in počakajte, da se ohladijo.
Ribezov sok
2 kg rdečega ribeza
40 g vinske kisline
2 l vode
150 g sladkorja
Ribez operite in ga potrgajte s pecljev. V vodi raztopite vinsko kislino. Dodajte ribez. Mešanico pustite stati čez noč. Naslednji dan jo prelijte skozi krpo. Sadje pustite nekaj časa na krpi, da se iz njega odcedi ves sok. Dodajte sladkor. Pustite, da se popolnoma raztopi. Sok nalijte v suhe steklenice.
Ribezova marmelada
3 kg ribeza
3 kg sladkorja
Sperite ribez, osmukajte sadje s pecljev in ga stresite v lonec. Kuhajte počasi, na majhnem ognju, da se izloči sok. Ko zavre, rahlo povečajte ogenj in primešajte sladkor. Na visoki vročini kuhajte toliko časa, da bo mešanica postala želirana. Sposobnost želiranja preverite tako, da žličko mešanice ohladite na krožničku. Če se na ohlajeni mešanici naredi kožica, je marmelada gotova. Pretresite jo v kozarce, ki ste jih prej ogreli v pečici. Kadar marmelada noče postati želirana, dodajte sadju pektin.
Ribezov žele
1 kg črnega ribeza
1/2 l vode
sladkor
Oprane sadeže ribeza stresite v lonec z vodo (2/3) in kuhajte na majhnem ognju. Ko se sadje zmehča ga precedite skozi krpo. Kašo iz sadja znova zavrite s preostalo vodo. Spet precedite in pustite sok, da odteka 3 ure. Oba soka zmešajte, zavrite in dodajte sladkor (1 l soka = 1 kg sladkorja). Zavrite in kuhajte do točke želiranja. Sok še vroč nalijte v kozarce in jih tesno zaprite.
Črni ribez v vinu
1 kg črnega ribeza
½ l rdečega vina
70 g sladkorja
šilce sadjevca
Opran ribez stresite v skledo, ga prelijte z rdečim vinom in prekrijte s krpo. Pustite stati 3 dni. Precedite skozi krpo in ožemite ribez. Vinu dodajte sladkor in žganje ter nalijte v steklenico.
Ribezova pita
200 g sladkorja v prahu
2 jajci
300 g moke
pecilni prašek
vaniljev sladkor
150 ml olja
150 g jogurta
150 g ribeza
sol
Sladkor in vaniljev sladkor zmešamo z jogurtom. Dodamo olje, nato še moko, ki smo ji dodali pecilni prašek. Pečemo v pečici na 180 stopinjah Celzija približno pol ure. Beljake stepemo v sneg. Dodamo ribez. Mešanico razmažemo po pečenem pecivu. Znova damo v pečico za približno sedem minut.
Iz ribeza, zmešanega z limoninim sokom in vodo, lahko pripravite vodico za grgranje, ki pomaga pri težavah z bolečim grlom.
Mojca Mavec je ena tistih sončnih žensk, ki svoj optimizem in dobro voljo prenaša na vse, ki jo obkrožajo. Pri njej me vedno znova navduši občutek, da je vse mogoče. Vse se da, če se hoče, nič ni nedosegljivo, samo poskusiti je treba. Prav zato je več kot idealna za osrednji intervju, saj se s svojo oddajo Od njive do mize dotika področja, ki mu obračamo hrbet. Pridelovanje lastne hrane in skrb za okolje, ki naj se začne tam, kjer se edino lahko – pri nas doma.
Ali je ideja za vašo novo oddajo nastala zaradi oziroma prav iz vaše ekološke ozaveščenosti? Ideja se je porodila na snemanju zadnje oddaje naše ekološke serije Ekoutrinki, ki sva jo prav tako pripravljali skupaj s kolegico Barbaro Zrimšek. Za to, da bi nadaljevali svoje delo in odpirali teme, ki so na prvi pogled manj zanimive za širšo publiko, naju je spodbudil predvsem dr. Franc Lobnik in naju takoj najavil takratnemu ministru za kmetijstvo, mag. Dejanu Židanu. Za nacionalno televizijsko hišo teme kot ekologija in kmetijstvo žal niso na prvem mestu in zanje je težko dobiti zagonska sredstva. Oddajo Od njive do mize sva z Barbaro tako začeli s pomočjo Ministrstva za kmetijstvo, ki je financiralo prve tri oddaje, in upam, da bova z delom lahko nadaljevali tudi v novi sezoni, saj so bili prvi odzivi dobri. V deželi, ki že več kot polovico svoje hrana uvaža, je potrebno spregovoriti o pomenu lokalno pridelane hrane, ki ni samo zdrava, ampak predstavlja nove izzive za naše kmetijstvo, njena proizvodnja pa lahko odpira nova delovna mesta.
Kdaj ste se začeli zavedati, da grdo ravnamo z našim planetom in da se moramo spremeniti, če hočemo narediti kaj za njegovo korist? Ko so Britanci odkrili ozonsko luknjo, takrat se je kar naenkrat začelo govoriti o onesnaževanju in kaj počnemo z našim planetom.
Kateri je bil prvi korak? Odraščala sem v Štepanjskem naselju v Ljubljani, v izrazito delavskem okolju, kjer smo kar naprej imeli akcije – zbiranje starega papirja, pa čistilna akcija okoli šole, pa zbiranje kosovnih odpadkov … Titovi mladinci smo to že znali globoko v osemdesetih, ko še nihče ni poznal besede ekologija. (smeh)
Katera »navada« pa se vam zdi najbolj potratna za Slovence in slovensko zemljo? Avto. Smo dežela avtomanov, in če bi se dalo, bi se z njim zapeljali še v dnevno sobo. Je pa res, da bi morali poskrbeti za boljši javni prevoz v naši državi, potem bi tudi lažje pustili avto doma.
V oddaji spremljate hrano od njive do mize. Imate tudi vi svoj vrtiček in pridelujete svojo hrano? Imam majhen vrt in krasno taščo, ki me je veliko naučila o pridelavi. Zdaj že pridno kolobarim, letos sem poskrbela tudi za mešane posevke, tako da poleti lahko mirno živimo od domačega sadja in zelenjave.
Toliko lahko pridobimo, če jo pridelujemo sami na domačem vrtu ali pa jo pridobivamo od slovenskih kmetov. Naše babice so veliko same pridelovale, zakaj je po vašem mnenju nastal vmes tak velik prepad med enim in drugim? Res je, naše babice, še naši starši so pridelovali zelenjavo, danes mladi v veliki večini nimajo več stika z zemljo. Tudi zato, ker je v razvitem svetu hrana dosegljiva na vsakem koraku. Greš v trgovino in kupiš, kar potrebuješ. A kljub izobilju naša hrana ni več raznolika. Ni več pestrosti in v Evropi imamo vse bolj podobne jedilnike. Pred kratkim smo skupaj z Inštitutom za trajnostni razvoj izpeljali projekt šolskega eko vrta in dijake v urbanih okoljih skušali navdušiti, da bi tudi sami kaj pridelali na vrtu blizu šole. Dijaki Gimnazije Šiška v Ljubljani so nas navdušili s svojo vnemo, na njihovem vrtu smo zasadili tudi nekaj avtohtonih sort in zdaj vsi upamo, da bo dovolj za kak piknik v jeseni.
Zelo aktivni ste bili tudi pri projektu Očistimo Slovenijo. Kaj vas je pri tem nagovorilo? Z Ekologi brez meja smo se prvič srečali v oddaji Ekoutrinki, potem pri aktivnostih, povezanimi z odpadnimi oblačili, njihova Barbara Živčić pa me vedno založi z zanimivimi kreacijami iz rabljenih oblačil – stvari, ki jih rada nosim tudi pri svojem delu na televiziji. Ko so me povabili, da bi postala ambasadorka akcije, sem sprejela z velikim veseljem. Predvsem pa dobro dene družba pozitivnih ljudi, ki še verjamejo, da lahko nekaj spremenimo na tem svetu.
Kako vi pazite na ohranjanje planeta danes? Začeti je treba pri sebi, doma – ločevati odpadke, mali kompostnik na vrtu, premisliti, koliko električne energije porabimo, če kar naprej gori televizor, če ne ugašamo računalnika … Okolje je vse bolj ogroženo, naše navade pa ostajajo iste, to ne gre. In tudi mišljenje, da sam ne moreš nič spremeniti, da so za vse krivi veliki onesnaževalci v svetu, je napačno. Že samo z bolj učinkovito rabo energije doma smo prijaznejši do okolja in na koncu meseca te razveseli še precej nižji račun za plačilo elektrike.
Ste mnenja, da je vegetarijanstvo velika prednost pri skrbi za planet? Še večja prednost bi bila, če bi pomislili, koliko hrane zavržemo, ne da se bi zavedali, koliko denarja, vode in energije smo zanjo porabili. In ironično, da po navadi zavržemo ravno tisto hrano, ki je potrebovala največ energije, da je sploh nastala – meso.
Katera je vaša najbolj nenavadna navada, ki po vašem mnenju doprinese k ekološkemu življenju? Imam kup navadnih navad, recimo pri nas doma resnično ne zavržemo veliko hrane, vse se reciklira – ostanki sadja iz sokovnika pristanejo v pitah, meso od kosila v paelli naslednji dan, ocvrti kruhki so pa tako ali tako uspešnica za večerjo pri naših otrocih.
Veliko potujete – česa ste se o varovanju planeta naučili na potovanjih? Najlepšo lekcijo je dala Islandija – da narava ni nekaj, kar človeku pripada, naravo imamo le na posodo in zato je z njo potrebno ravnati tako, da jo bomo lahko vrnili tako, kot smo jo prejeli.
Veliko tudi prekolesarite, je to odločitev, ki je povezana s skrbjo za okolje? Kolo je moja sprostitev, rekreacija, tista ura samo zame sredi narave, in to že od nekdaj. Mi je pa Aleš Hribšek sedaj sestavil vrhunsko električno kolo, s katerim osvajam tudi okoliške kraje.
Kaj vas najbolj razjezi, ko kdo ne ravna ekološko? Ah, najbolj me pogrejejo malenkosti, ki bi jih res lahko spremenili v vsakdanjem življenju – da zapremo vodo med umivanjem zob, da tistih nekaj metrov do trgovine opravimo peš in ne z avtomobilom. Tako malo je potrebno, a včasih se zdi tako težko.
Na voljo v boju z virusi imamo na voljo tudi cepljenje proti gripi in razna druga cepiva. So priporočljiva? In za koga? Predvsem je nujno, da ste dobro informirani. Pa so tukaj mrzli dnevi in z njimi tudi sezonske zdravstvene težave. Za boj z virusi je obvezna oprema močan imunski sistem, ki ga je smiselno graditi že zdaj ‒ z ravnovesjem na fizičnem, psihičnem in duhovnem področju. Medtem ko je prehlad povečini le neprijeten, lahko gripa v redkih primerih povzroči tudi resnejše zaplete. V rizične skupine se uvrščajo predvsem ljudje s še nerazvitimi ali pa oslabljenimi imunskimi sistemi.
Veliko obrazov gripe
Gripa je virusna okužba dihal, ki jo povzročijo virusi influence tipa A, B ali C. Okužba s slednjim navadno povzroči le blago obliko obolenja dihal ali mine celo brez simptomov. Virusi influence tipa A in B pa lahko v izjemnih okoliščinah povzročijo epidemije in resneje ogrozijo zdravje ljudi. Virusi gripe se skozi čas spreminjajo in mutirajo, prebolena gripa pa ne zagotavlja imunosti, zato lahko ta bolezen napade tudi večkrat.
Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) v Sloveniji za gripo vsako leto zboli približno pet odstotkov prebivalstva, od katerih velika večina okreva brez težav in brez posledic. Kot pri drugih virusnih okužbah so tudi pri gripi najbolj ogroženi dojenčki in majhni otroci, pri katerih se imunski sistem še razvija, nosečnice ter ljudje z oslabelim imunskim sistemom, torej kronični bolniki in ljudje, starejši od 65 let. Predvsem pri slednjih gripa lahko vodi do zapletov, kot je pljučnica, pri kroničnih bolnikih pa lahko tudi poslabša osnovno bolezensko stanje in v najbolj nesrečnih primerih vodi v smrt, zato ljudem v tej rizični skupini pogosto svetujejo cepljenje proti gripi.
Gripa ali le malo hujši prehlad?
Čeprav ju povzročajo različne skupine virusov, so si simptomi gripe in prehlada precej podobni, le da so pri gripi navadno bolj izraženi. Mednje sodijo povišana telesna temperatura (38 °C ali višja), suh kašelj, glavobol, splošna utrujenost, boleči sklepi in mišice, vneto grlo, zamašen nos, pri otrocih pa pogosteje tudi driska ter slabost in pomanjkanje teka.
Virusi gripe se prenašajo kapljično, torej s kihanjem in kašljanjem, najpogostejše pa so okužbe iz rok v nos. To pomeni, da »poberemo« virus s površine, ki se je je dotikala kužna oseba, ter potem virus vnesemo vase, ko se z rokami dotikamo nosu, ust ali oči. Širjenje okužbe lahko preprečimo tako, da si pri kihanju in kašljanju usta zakrijemo z zgornjim delom rokava ali pa z robčkom, ki ga potem čim hitreje odvržemo v smeti. K izogibanju okužbe pa izjemno pripomore pogosto in temeljito umivanje rok z milom.
O učinkovitosti cepiv
Zdravstvene organizacije, med drugim tudi IVZ, navajajo cepljenje kot najučinkovitejšo zaščito pred virusi gripe. V nasprotju s prepričanjem mnogih cepljenje ne more povzročiti gripe, saj gre za t. i. mrtvo cepivo, torej vsebuje neaktivne viruse gripe. Vendar pa kljub temu cepljenje ne zagotavlja popolne zaščite.
Učinkovitost cepiv niha iz leta v leto glede na ujemanje med sevi gripe v cepivih in dejansko prisotnimi sevi v okolju. Seve za cepiva določijo farmacevtske družbe približno 10 mesecev pred sezono cepljenja proti gripi na osnovi predvidevanj, kateri virusi gripe bodo najverjetneje prevladovali v prihajajoči sezoni. Če se torej okužite s sevom, ki ga cepivo ne vsebuje ali pa je sev v tem času mutiral, je tudi stopnja zaščite vprašljiva, saj v tem primeru cepljenje proti gripi ne sproži želenega odziva imunskega sistema.
Vsak človek je otok zase
Študije so pokazale, da cepivo pri zdravih mladih odraslih preprečuje gripo v 70‒90 odstotkih, a obenem je to tudi populacija, ki ima manj kot petodstotno verjetnost, da bo sploh zbolela za gripo.
Učinkovitost cepljenja prav tako niha od posameznika do posameznika. Študije so pokazale, da cepivo pri zdravih mladih odraslih preprečuje gripo v 70‒90 odstotkih, a obenem je to tudi populacija, ki ima manj kot petodstotno verjetnost, da bo sploh zbolela za gripo, ampak jo bo po večini prebolela brez težav.
Pri starejših in pri bolnikih s kroničnimi boleznimi (npr. HIV) so cepiva pogosto manj učinkovita pri preprečevanju okužb, vendar zdravniki in farmacevti kljub temu svetujejo cepljenje proti gripi tako posameznikom v rizičnih skupinah kot tudi njihovim bližnjim. Tako želijo zagotoviti največjo možno zaščito pred okužbo oziroma, če se bolezen že pojavi, vsaj blažjo obliko z manj možnosti za razvoj komplikacij, kar pa lahko pomeni tudi razliko med življenjem in smrtjo.
Cepljenje proti gripi je tudi edino cepivo, ki ga priporočajo nosečnicam, še posebej če obstaja tudi predhodna kronična bolezen. Proizvajalci cepiv sicer niso izvajali študij o varnosti in o vplivu na razvijajočega se otroka, prav tako ne pri doječih materah, zato morebitna tveganja niso znana, v navodilih za cepivo pa svetujejo cepljenje samo v primerih, kjer je to resnično indicirano.
Cepljenje proti gripi in opozorila skeptikov
Že kratek pregled domačih in tujih informacij na internetu, v revijah in knjigah pokaže zelo neenotno sliko o učinkovitosti in varnosti cepljenja proti gripi in vsaka stran ima na videz prepričljive argumente. Splošno sprejeto je mnenje, da je cepljenje varna in zanesljiva metoda preprečevanja bolezni, vendar pa je dvomljivcev vse več in postajajo vse glasnejši.
Med drugim opozarjajo na nezadostno testiranje cepiv, na neustrezno beleženje in poročanje o možnih stranskih učinkih cepljenja ter na nepoznavanje in nezadostno raziskovanje morebitnih dolgoročnih posledic cepljenja, ki se lahko pokažejo šele leta ali celo desetletja po cepljenju. Vzrok za skrb so tudi nekatere sporne toksične sestavine v cepivih, kot so thimerosal (vsebuje živo srebro), aluminij in formaldehid ter beljakovine tujega izvora, saj viruse gojijo na živalskih tkivih. Tako se recimo proti gripi ne smejo cepiti ljudje s hudo alergijo na jajca, saj so virusi gojeni v kokošjih jajcih.
Osebna, informirana odločitev
Po zakonu o pacientovih pravicah so zdravniki pred vsakim posegom (tudi cepljenjem) dolžni obvestiti svoje paciente tako o verjetnosti uspeha in pričakovanih koristih kot o možnih tveganjih, stranskih učinkih, negativnih posledicah in drugih neprijetnostih predlaganega posega, vključno s posledicami njegove opustitve. Prav tako so zdravniki na željo pacienta dolžni predložiti navodila proizvajalca, na katerih so poleg indikacij in kontraindikacij zapisani tudi možni stranski učinki ter sestavine cepiva.
Odločitve o zdravju, načinu zdravljenja in preprečevanju bolezni so izjemno osebne in kot take naj bi bile sprejete na osnovi dobre obveščenosti ter trdnega notranjega prepričanja, da je odločitev prava, vsekakor pa ne kot posledica pritiska javnega mnenja, oglaševalcev, delodajalca, sosedov, družine ali kogar koli drugega – niti tega članka.
Izognite se gripi!
Pogosto si z milom umivajte roke.
Kihajte in kašljajte v robčke in jih odvrzite.
Pijte veliko tekočine in jejte kvalitetno hrano.
Izogibajte se sladkorju, saj zmanjšuje delovanje imunskega sistema.
Obvladujte stres.
Izogibajte se alkoholu in kajenju.
Čim več časa preživite na svežem zraku.
Naspite se in se odpočijte.
Naj vam bo toplo.
Pojdite na sonce po D vitamin.
Spoprijateljite se s česnom, probiotiki, ingverjevim čajem in superživili (ječmenova trava, alge, koprive, aloe vera …)
Dojeni otroci imajo manj možnosti, da zbolijo.
Mnenje strokovnjaka
Blagica Džaić, dr. med., spec. šol. med., je v svoji dolgoletni praksi zdravila številne otroke in odrasle ter tako tudi na podlagi izkušenj iz prve roke ter lastnega poglobljenega znanja o cepivih svetuje cepljenje proti sezonski gripi predvsem tistim posameznikom, pri katerih gripa lahko povzroči hujše zaplete. Mednje sodijo majhni otroci od šestega meseca do drugega leta, ki so še zelo občutljivi, ter otroci s kroničnimi boleznimi (npr. hude oblike astme) ali prirojenimi boleznimi, kot so bolj kompleksne srčne napake, starejši od 65 let ter bolniki, tudi nosečnice, z določenimi kroničnimi obolenji, kot so kronični bronhitis, srčno popuščanje, astma.
Zapleti gripe lahko pri otrocih vključujejo pljučnice, poslabšanje astme, povečanje hospitalizacije. Pri srčnih bolnikih lahko ob gripi nastane srčno popuščanje, ki ima lahko za posledico tudi hospitalizacijo na oddelku za intenzivno nego.
Po njenih izkušnjah se starši pred odločitvijo za cepljenje majhnih otrok praviloma pozanimajo o možnih stranskih učinkih, na voljo pa so jim tudi pisne informacije v navodilih proizvajalca, ki spremljajo cepivo. Redkeje pa povprašajo o stranskih učinkih odrasli, ko se odločajo za cepljenje sebe, predvsem tisti ne, ki se cepijo redno vsako leto.
V ljudskem zdravilstvu črni bezeg uporabljajo proti nahodu in vnetju obnosnih votlin, za izločanje vode ter kot blago odvajalo in blago protivnetno zdravilo. Poparek bezgovih cvetov naj bi spodbujal potenje, s čimer se strokovnjaki ne strinjajo povsem, saj pravijo, da je potenje zgolj posledica zaužitja vroče tekočine, pa naj bo to bezgov čaj ali juha. A ljubiteljev bezgovih pripravkov to ne moti.
Črni bezeg (Sambucus nigra) raste v Evropi in severni Ameriki. Najpogosteje ima obliko grma, a lahko zraste tudi kot drevo in doseže višino do 10 metrov. V Sloveniji lahko še danes ob številnih kmečkih hišah najdemo drevo črnega bezga, ki so ga nekoč imeli za svetega.
Surovi plodovi niso užitni.
Od cveta do ploda
Maja in junija se v velikih ploščatih pakobulih razcvetijo majhni smetanasto beli, sladko-ostro dišeči cvetovi. Iz njih se septembra razvijejo majhne bleščeče črne jagode s temno rdečim sokom. V zdravilne namene uporabljajo cvetove, kuhane plodove oziroma jagode in notranjo plast lubja.
CVET. Cvetove nabiramo, ko so v polnem razcvetu. S socvetja posmukamo posamezne cvetke. Vsako leto nabiramo sveže in jih hitro in previdno sušimo, da ne postanejo rjavi. Hranimo jih dobro zaprte v steklenih kozarcih. Imajo značilen vonj. V ustih povzročajo rahlo sluzast in pozneje praskajoč okus. Sveže in posušene cvetove uporabljamo za poparke in prevretke. Bezgovi cvetovi vsebujejo čreslovine, kalij, sluzi, fenole in flavonoide.
PLOD. Zrele plodove nabiramo zgodaj jeseni. Surovi plodovi niso užitni. Povzročijo lahko slabost in bruhanje. Iz njih lahko pripravimo marmelade, sokove in vino. Lahko jih tudi posušimo. Bogati so z antocianini, folno kislino, vitaminoma C in A. Vsebujejo tudi flavonoide in cianogene glikozide, ki so v velikih odmerkih strupeni.
Posušene notranje plasti lubja, ki jih dobimo, ko olupimo črnkasto zunanjo plast, običajno v posameznih čajnih mešanicah ne uporabljamo, še redkeje posušene korenine. V lubju je sambucin, alkaloidu podobna snov.
Nas preznoji ali ne?
V ljudskem zdravilstvu bezgove cvetove radi uporabljajo pri zdravljenju prehladnih obolenj in gripe. Med drugim jim pripisujejo tudi učinek spodbujanja znojenja. Vendar v resnici še ni pojasnjeno, katere sestavine v bezgu spodbujajo znojenje (delujejo diaforetično). Tako kot pri lipi tudi pri bezgu del strokovnjakov meni, da na znojenje vplivajo zgolj večje količine vroče tekočine, ki jo popijemo s čajem. Flavonolni glikozidi in eterično olje pa naj bi s svojim vonjem in okusom olajšali pitje večje količine čaja.
Dejansko so klinične raziskave pokazale, da pri zdravih osebah do pospešenega znojenja ob pitju bezgovega čaja ne pride. Ena od možnih razlag je, da se samo bolniki s povišano telesno temperaturo na dražljaje bezgovih sestavin odzovejo z močnim potenjem.
Bolj obetavno je, da izsledki nedavnih kliničnih raziskav iz Izraela potrjujejo učinek bezgovih izvlečkov proti različnim vrstam virusov gripe. Če ga vzamemo na začetku okužbe, naj bi močno skrajšal okrevanje.
Zaradi zanimivih izsledkov omenimo še dve starejši raziskavi. Bolgarski znanstveniki so leta 1990 ugotovili, da bezgovi pripravki delujejo proti virusu, ki povzroča herpes na ustnicah (herpes simpleks tipa 1), in virusom gripe tipa A in B. Francoska študija, objavljena leta 1983, pa je opozorila na diuretični učinek bezgovih pripravkov.
Kaj, kdaj in koliko
Proti gripi, prehladom in bronhialnim katarjem naj bi uživali poparek ali tinkturo na osnovi črnega bezga. Tudi za potilno kuro je primeren poparek. Pijemo ga trikrat na dan po eno do dve skodelici vročega čaja in ga zlasti pri kašlju sladimo z medom. Tinkturo uporabljamo tako, da trikrat na dan popijemo po jedi po 20 kapljic, razredčenih v kozarcu vode.
Za lajšanje vnetja grla, vnetih dlesni (gingivitis) ali ustne votline lahko uporabljamo prevretek na osnovi črnega bezga. Z njim grgramo ali izpiramo usta štiri- do šestkrat na dan, zlasti po jedi.
Proti driskam naj bi delovali dobro posušeni bezgovi plodovi (kadar nimamo suhih borovnic). V takem primeru naj bi večkrat na dan jemali po 10 do 15 posušenih jagod ali jih zmešali med domače čaje.
Pri vročičnih obolenjih zaradi osvežujočega okusa in velike količine vitaminov priporočajo bezgov sirup, bezgov sok ali marmelado.
Nekateri menijo tudi, da lokalno uporabljan prevretek korenin pomaga pri odpravljanju naglavnih uši. (Jazbeci se vneto drgnejo ob korenine, da bi uničili uši v svoji dlaki.)
Čeprav črni bezeg vsebuje majhne količine sambunigrina, o strupenosti ne poročajo. Vendar čezmerna ali dolgotrajna uporaba bezgovih pripravkov povzroči preveliko izločanje kalija s sečem. Med nosečnostjo ali dojenjem bezgovih pripravkov ne uporabljajte.
Navodila za pripravo
Poparek pripravimo tako, da dva do pet gramov posušenih cvetov prelijemo s skodelico vrele vode. Namakamo pet do deset minut, nato precedimo. Tinkturo naredimo v razmerju1 : 5 v 25-odstotnem alkoholu. Prevretek pripravimo tako, da 50 gramov cvetov stresemo v liter vrele vode. Kuhamo pet minut, nato počakamo, da se ohladi.
Od tu in tam
Bezeg so verjetno uporabljali že koliščarji, saj so arheologi našli njegove ostanke pri koliščarskih naseljih. Grški in rimski zdravniki so ga uporabljali kot diuretik, pri ženskih boleznih, pri vnetjih kože in čirih. Od srednjega veka dalje črni bezeg uporabljajo, da bi spodbudili znojenje in olajšali izkašljevanje.
Še več o bezgu in kako pripravimo šabeso in bezgov sok si preberite tukaj: bodieko.si/bezeg
Prvikrat se je zgodilo, da je velikansko družbeno omrežje Facebook delilo podatke o svojem ogljičnem odtisu v svetu.
Do danes naj bi imel Facebook že več kot 900 milijonov uporabnikov, in čeprav to število ves čas narašča in veča tudi gromozansko podjetje, s katerim se seveda veča tudi ogljični odtis, je Facebook po velikosti le-tega še vedno veliko za velikanom »brskalnikom« ‒ Googlom. Za vsakim uporabnikom, ki je mesečno aktiven, se namreč vleče ogljični odtis 269 gramov, kar naj bi bilo enako skodelici kave. 23 odstotkov energije, ki je uporabijo, je čiste in ponovno uporabljive, 17 odstotkov pa je naravnih plinov. Največ energije za svoje delovanje porabijo od premoga. Gary Cook, ki je eden glavnih elektronskih raziskovalcev na Greenpeacu, je dejal, da se podjetje res trudi biti ekološko in uporabljati kar čim več čiste in ponovno uporabljive energije.
Kaže, da je Sonce pravzaprav veliko bolj okroglo, kot so strokovnjaki do sedaj mislili. Glede na to, da je pravzaprav zvezda, so strokovnjaki domnevali in verjeli, da je sonce rahlo eliptične, a nesimetrične oblike.
Sprva so bili prepričani, da zaradi te oblike ne moremo doumeti njegove rotacije in številnih drugih lastnosti. Hkrati pa so s tem, da je veliko bolj okroglo, kot so menili, spoznali, da je včasih ta velikanska zvezda tudi bolj sploščena, kar pomeni, da je včasih širša na sredini kot na svojih polih. Skozi enajstletni sončni cikel se Sonce pogosto spreminja in tudi število peg in pikic na njegovi površini se tako spreminja. Tudi v času, ko je sonce sploščeno, pa je veliko bolj okroglo, kot so prej domnevali. V nadaljevanju nameravajo še bolj natančno izmeriti njegovo obliko, za kar računajo, da bo razkrilo več o njegovih premikih in s tem tudi o obnašanju in razlogih zanj ter tako pomagalo razumeti, kako bo vplivalo na Zemljo.
