Prijava
Mojca Mavec je ena tistih sončnih žensk, ki svoj optimizem in dobro voljo prenaša na vse, ki jo obkrožajo. Pri njej me vedno znova navduši občutek, da je vse mogoče. Vse se da, če se hoče, nič ni nedosegljivo, samo poskusiti je treba. Prav zato je več kot idealna za osrednji intervju, saj se s svojo oddajo Od njive do mize dotika področja, ki mu obračamo hrbet. Pridelovanje lastne hrane in skrb za okolje, ki naj se začne tam, kjer se edino lahko – pri nas doma.
Ali je ideja za vašo novo oddajo nastala zaradi oziroma prav iz vaše ekološke ozaveščenosti?
Ideja se je porodila na snemanju zadnje oddaje naše ekološke serije Ekoutrinki, ki sva jo prav tako pripravljali skupaj s kolegico Barbaro Zrimšek. Za to, da bi nadaljevali svoje delo in odpirali teme, ki so na prvi pogled manj zanimive za širšo publiko, naju je spodbudil predvsem dr. Franc Lobnik in naju takoj najavil takratnemu ministru za kmetijstvo, mag. Dejanu Židanu.
Za nacionalno televizijsko hišo teme kot ekologija in kmetijstvo žal niso na prvem mestu in zanje je težko dobiti zagonska sredstva. Oddajo Od njive do mize sva z Barbaro tako začeli s pomočjo Ministrstva za kmetijstvo, ki je financiralo prve tri oddaje, in upam, da bova z delom lahko nadaljevali tudi v novi sezoni, saj so bili prvi odzivi dobri. V deželi, ki že več kot polovico svoje hrana uvaža, je potrebno spregovoriti o pomenu lokalno pridelane hrane, ki ni samo zdrava, ampak predstavlja nove izzive za naše kmetijstvo, njena proizvodnja pa lahko odpira nova delovna mesta.
Kdaj ste se začeli zavedati, da grdo ravnamo z našim planetom in da se moramo spremeniti, če hočemo narediti kaj za njegovo korist?
Ko so Britanci odkrili ozonsko luknjo, takrat se je kar naenkrat začelo govoriti o onesnaževanju in kaj počnemo z našim planetom.
Kateri je bil prvi korak?
Odraščala sem v Štepanjskem naselju v Ljubljani, v izrazito delavskem okolju, kjer smo kar naprej imeli akcije – zbiranje starega papirja, pa čistilna akcija okoli šole, pa zbiranje kosovnih odpadkov … Titovi mladinci smo to že znali globoko v osemdesetih, ko še nihče ni poznal besede ekologija. (smeh)
Katera »navada« pa se vam zdi najbolj potratna za Slovence in slovensko zemljo?
Avto. Smo dežela avtomanov, in če bi se dalo, bi se z njim zapeljali še v dnevno sobo. Je pa res, da bi morali poskrbeti za boljši javni prevoz v naši državi, potem bi tudi lažje pustili avto doma.
V oddaji spremljate hrano od njive do mize. Imate tudi vi svoj vrtiček in pridelujete svojo hrano?
Imam majhen vrt in krasno taščo, ki me je veliko naučila o pridelavi. Zdaj že pridno kolobarim, letos sem poskrbela tudi za mešane posevke, tako da poleti lahko mirno živimo od domačega sadja in zelenjave.
Toliko lahko pridobimo, če jo pridelujemo sami na domačem vrtu ali pa jo pridobivamo od slovenskih kmetov. Naše babice so veliko same pridelovale, zakaj je po vašem mnenju nastal vmes tak velik prepad med enim in drugim?
Res je, naše babice, še naši starši so pridelovali zelenjavo, danes mladi v veliki večini nimajo več stika z zemljo. Tudi zato, ker je v razvitem svetu hrana dosegljiva na vsakem koraku. Greš v trgovino in kupiš, kar potrebuješ. A kljub izobilju naša hrana ni več raznolika. Ni več pestrosti in v Evropi imamo vse bolj podobne jedilnike.
Pred kratkim smo skupaj z Inštitutom za trajnostni razvoj izpeljali projekt šolskega eko vrta in dijake v urbanih okoljih skušali navdušiti, da bi tudi sami kaj pridelali na vrtu blizu šole. Dijaki Gimnazije Šiška v Ljubljani so nas navdušili s svojo vnemo, na njihovem vrtu smo zasadili tudi nekaj avtohtonih sort in zdaj vsi upamo, da bo dovolj za kak piknik v jeseni.
Zelo aktivni ste bili tudi pri projektu Očistimo Slovenijo. Kaj vas je pri tem nagovorilo?
Z Ekologi brez meja smo se prvič srečali v oddaji Ekoutrinki, potem pri aktivnostih, povezanimi z odpadnimi oblačili, njihova Barbara Živčić pa me vedno založi z zanimivimi kreacijami iz rabljenih oblačil – stvari, ki jih rada nosim tudi pri svojem delu na televiziji. Ko so me povabili, da bi postala ambasadorka akcije, sem sprejela z velikim veseljem. Predvsem pa dobro dene družba pozitivnih ljudi, ki še verjamejo, da lahko nekaj spremenimo na tem svetu.
Kako vi pazite na ohranjanje planeta danes?
Začeti je treba pri sebi, doma – ločevati odpadke, mali kompostnik na vrtu, premisliti, koliko električne energije porabimo, če kar naprej gori televizor, če ne ugašamo računalnika … Okolje je vse bolj ogroženo, naše navade pa ostajajo iste, to ne gre. In tudi mišljenje, da sam ne moreš nič spremeniti, da so za vse krivi veliki onesnaževalci v svetu, je napačno. Že samo z bolj učinkovito rabo energije doma smo prijaznejši do okolja in na koncu meseca te razveseli še precej nižji račun za plačilo elektrike.
Ste mnenja, da je vegetarijanstvo velika prednost pri skrbi za planet?
Še večja prednost bi bila, če bi pomislili, koliko hrane zavržemo, ne da se bi zavedali, koliko denarja, vode in energije smo zanjo porabili. In ironično, da po navadi zavržemo ravno tisto hrano, ki je potrebovala največ energije, da je sploh nastala – meso.
Katera je vaša najbolj nenavadna navada, ki po vašem mnenju doprinese k ekološkemu življenju?
Imam kup navadnih navad, recimo pri nas doma resnično ne zavržemo veliko hrane, vse se reciklira – ostanki sadja iz sokovnika pristanejo v pitah, meso od kosila v paelli naslednji dan, ocvrti kruhki so pa tako ali tako uspešnica za večerjo pri naših otrocih.
Veliko potujete – česa ste se o varovanju planeta naučili na potovanjih?
Najlepšo lekcijo je dala Islandija – da narava ni nekaj, kar človeku pripada, naravo imamo le na posodo in zato je z njo potrebno ravnati tako, da jo bomo lahko vrnili tako, kot smo jo prejeli.
Veliko tudi prekolesarite, je to odločitev, ki je povezana s skrbjo za okolje?
Kolo je moja sprostitev, rekreacija, tista ura samo zame sredi narave, in to že od nekdaj. Mi je pa Aleš Hribšek sedaj sestavil vrhunsko električno kolo, s katerim osvajam tudi okoliške kraje.
Kaj vas najbolj razjezi, ko kdo ne ravna ekološko?
Ah, najbolj me pogrejejo malenkosti, ki bi jih res lahko spremenili v vsakdanjem življenju – da zapremo vodo med umivanjem zob, da tistih nekaj metrov do trgovine opravimo peš in ne z avtomobilom. Tako malo je potrebno, a včasih se zdi tako težko.
Foto: Peter Irman
