Lisica je simpatična repata zver, ki je predmet številnih pripovedk in pravljic, legend in ljudskih modrosti. Ne brez razloga, saj je prilagodljiva žival, ki se prebrisano izmuzne iz številnih zagat, žal pa je še vedno v nevarnosti tudi zaradi človeškega pohlepa po njenem prelepem kožuhu.
Kdo je lisica?
Lisica (navadna ali rdeča lisica – Vulpes vulpes) poseljuje različne življenjske prostore. Tako je tudi v Sloveniji, kjer se naseljuje vse od morske obale pa do Prekmurja. V gorah živi vse do gozdne meje ali celo do višine 2500 m. Izmed vseh zveri je najbolj razširjena po svetu. Navadna lisica ima okoli 50 podvrst, ki jih krasijo kožuhi različnih barvnih odtenkov. Ta simpatična žival spada v družino psov in red zveri. V to isto skupino so vključeni tudi volkovi, šakali, kojoti, dingi in divji psi. Nekateri pa celo verjamejo teoriji, da je lisica eden izmed prednikov psa, vendar so tu mnenja deljena.
Pri hrani in življenjskem prostoru ni izbirčna, tudi pri tem je namreč prilagodljiva in previdna. Od tu verjetno tudi izvira oznaka »zvitorepka«. Je predvsem nočna žival, zlasti jeseni in pozimi pa jo lahko vidimo tudi podnevi. Čeprav je na nizkih nogah, urno teče in dela dolge (3‒4 m) skoke. Je dokaj dobra plavalka, po položnejših deblih pa lahko tudi pleza. Poleg voha ima lisica tudi izvrsten sluh in lahko sliši cviljenje miši na razdalji stotih metrov. Lisičke med seboj komunicirajo z govorico telesa in dokaj širokim naborom različnega oglašanja. sporazumevajo se tudi z vonjavami, urinom in fekalijami, s katerimi označujejo svoja področja in hrano.
Značilnosti
Njeno podolgovato vitko telo nosijo razmeroma kratke tačke, na glavi pa ima dva zelo gibljiva šilasta uhlja in ozek koničast smrček z redkimi dolgimi dlakami. Kožuh ima rdeče-rjave barve, vrat in trebuh sta bela, spodnji del nog in konca uhljev pa so temni. Velikost in obarvanost lisice sta zelo spremenljivi. Lisice iz toplih območji so manjše, imajo pa tudi temnejši trebuh. Njen rep je dolg in košat in na koncu bel, celo telo pa je dolgo od 60 do 90 cm, medtem ko rep zavzame od 35 do 50 cm. Samci so večji in tehtajo tudi do 10 kg. Naseljujejo predele Evrope, Severne Amerike, Severne Afrike in večjega dela Azije.
Okrog leta 1850 so jo naselili tudi v Avstralijo, v Veliki Britaniji pa se vse bolj prilagaja celo življenju v velikih mestih. Prilagodljiva vrsta poseljuje gozdove, obdelovalne površine in predmestno okolje, najbolj pa ji ustreza kombinacija gozda in odprtega terena. Zelo pogosto se zadržuje v bližini človeških naselij, tudi ob velikih mestih. Živi posamezno in je samotarka, redkeje jo najdete v manjših skupinah. Lisica si izkoplje svoj brlog (lisičino) pod drevesnimi koreninami ali pa zasede zapuščeno jazbino. Brlog ima številne vhode in rove, da se v nevarnosti lahko izmuzne. Njeno življenjsko območje meri od 2,5 do 15 km2.
Življenje lisic
Lisica jé vse, okrog hodi v glavnem ponoči in lovi plen, išče odpadke in mrhovino. Večino njene hrane sestavljajo glodavci (do 90 %), jé pa še ptiče, žabe, rake, polže, žuželke in njihove ličinke, ribe ter sadje. Na dan potrebuje približno 500 g hrane. Pari se enkrat ali dvakrat letno, navadno pozimi. Brejost traja 52 dni, spomladi skoti od 4 do 8 (največ 12) golih in slepih mladičev, ki ob rojstvu tehtajo šibkih 60‒150 g. Mladiči začno zapuščati brlog, ko so stari 4‒5 tednov, pri petih mesecih so že samostojni, pri njihovi vzreji pa pomaga tudi lisjak. Življenjska doba lisic je do 12 let in veliko več je samcev kot samičk.
Njeni naravni sovražniki so volk, ris in planinski orel. Mladičem sta nevarna še kragulj in velika uharica. Poleg njenih naravnih sovražnikov tudi tukaj ne moremo mimo človeškega faktorja in krutega poseganja v naravo. Zavoljo prestiža, ki ga nudi krzno različnih barvnih odtenkov, ljudje pobijajo tudi lisice. Iz krzna, ki je vedno modno in obstojno, izdelujejo plašče, jakne, ovratnike, manšete, obrobe in podloge. Krznene obrobe so tudi na škornjih, rokavicah, kapah, denarnicah in celo na copatih. Krznena oblačila tako še vedno izkazujejo nek statusni simbol. Tudi v Sloveniji obstajata krznarski farmi, kjer načrtno vzrejajo živali, med njimi tudi lisice. Proti temu se bori vse več ljudi, ki ljubijo živali in njihovo pravico do karseda mirnega, svobodnega življenja, brez krutega človeškega poseganja in okoriščanja. Nekatere države so krznarske farme že prepovedale, vendar Slovenije žal še ni med njimi! K vsemu temu dodajmo še, da je za krznen plašč potrebno ubiti 15‒20 lisic. Ob upoštevanju dejstva, da se v današnjem času dobijo izvrstni ponaredki krzna, je to preprosto samo krutost. Je človek res popolnoma izgubil stik z naravo?!
Lisica in steklina
Lisica je sicer glavni prenašalec silvatične stekline. Steklina je neozdravljiva bolezen, ki prizadene tako živali kot ljudi in jo poznamo že tisočletja. Prenaša se zlasti z ugrizom, izpostavljenost bolezni pa je mogoča tudi pri dotiku razpokane kože ali sluznice s slino okužene živali. Ko se razvijejo živčni znaki bolezni, se steklina zaključi s smrtjo okužene živali ali človeka. Z uvedbo obveznega cepljenja psov proti steklini (leta 1947) in zaradi strogih veterinarskih ukrepov (kontumac, nadzor potepuških psov, obvezno cepljenje) je bila urbana steklina, ki jo prenašajo psi, izkoreninjena v 50-ih letih prejšnjega stoletja.
Silvatična oblika stekline, ki jo prenašajo lisice in se pojavlja tudi v Republiki Sloveniji, pa še vedno predstavlja grožnjo za prenos bolezni na domače živali in posredno tudi na ljudi. Zato se kot edina oblika boja proti tej bolezni uporablja oziroma izvaja cepljenje lisic. Zato bodite previdni in se umaknite, če srečate lisico, ki sredi dneva hodi naokrog, se neboječe približa hišam in človeku ter postane napadalna. Zaradi stekline vsako leto po svetu umre več kot 55.000 ljudi, večinoma otrok. Zato spomladi in jeseni izvajajo akcijo cepljenja lisic. S pomočjo posebej prilagojenih športnih letal polagajo vabe s cepivi po celotnem območju Slovenije.
Legende o lisici
- Kot prepeva ljudska pesem: »Lisica je prav zvita zver«, je simbol zvitosti in premetenosti. Ni ga med nami, ki ne bi poznal te pesmice, kake basni ali pripovedke o lisici. Tu je zgovorna tudi vsem poznana prispodoba lisice s kuro v gobcu, ki je že tradicija v marsikateri slikanici. Poznana je tudi v drugih kulturah. V basnih jo je kot tako predstavil že Ezop, namreč kot utelešenje iskrivega duha ter z vsemi žavbami namazano. Predstavlja jo na duhovit način, tako da jo vrednotimo pozitivno.
- Krščanstvo lisici ni naklonjeno. Označujejo jo kot grešno in nemoralno, pohujšljivo in nečisto. Simbolizira celo hudiča, ki z zvijačami zavaja nedolžne duše in jih spravlja v grešna dejanja.
- Stara izročila iz Amerike o lisici pravijo, da je nevarna zapeljivka in naj bi lahko povzročila obsedenost z demoni.
- V mitologiji Indijancev naj bi pege na luni nastale zaradi spolnega občevanja med luno in nebeškim lisjakom, zato imajo lisico za junaka.
- Takih in podobnih izročil je v različnih kulturah še veliko in so plod človeške domišljije. Nenazadnje smo ji lastnosti, kot sta zvitost in pretkanost, nadeli ljudje, sama se s svojim živalskim nagonom zgolj bori za preživetje. Vedeti pa moramo, da je s svojim načinom življenja in prehranjevanja nujno potreben sestavni del okolja. In ravno njena prilagodljivost ji nudi preživetje v svetu, ki mu vlada človek.