Kruh je imel v prehrani ljudi že od nekdaj prav posebno mesto, posebno simboliko. Kot v svoji knjigi Zdravje je naša odločitev navajata Mojca Koman in Marija Merljak, je kruh že od nekdaj določal razmerje med vsakdanjikom in praznikom, med izobiljem in lakoto. Verjetno se vsi zavedamo, da ima kruh v naši prehrani veliko večji pomen kot pa vse druge jedi. Kruh, tako kot voda, predstavlja enega od osnov naše prehrane.
Zgodovinski zapisi kažejo na to, da so ljudje že v neolitiku želi divje žitarice. Iz grobo zdrobljenih zrn so nato na odprtem oglju spekli nekakšne palačinke. Za zibelko kruha pa sicer velja Egipt. Prav Egipčanom se moramo zahvaliti za številne izume, na primer tudi za sito za moko. V antični Grčiji se prvič spoznamo s poklicem peka. Grki so bili pri peki kruha tudi sicer zelo iznajdljivi, saj so nenehno izboljševali tehniko peke kruha in širili ponudbo pekovskih izdelkov.
Stari Rimljani so se s kruhom srečali preko grške civilizacije. Helenski peki so bili kot sužnji pripeljani v Rim, da so lahko potem še Rimljane naučili pekovske obrti. Rimljani so grške postopke za peko kruha še izpopolnili in izboljšali. Izdelovali so že celo pekovske izdelke različnih oblik. V 18. in 19. stoletju je prišel čas velikega napredka, saj so ročno obdelovanje polj počasi začeli nadomeščati stroji. Takrat so za mletje žita postavili tudi že prve parne mline.
V času prve svetovne vojne je kruh postal zelo cenjeno in spoštovano živilo, saj ga ni bilo v izobilju. Polj ni bilo, saj so bila ta spremenjena v bojišča. Delo pekov so v tistem času prevzele ženske. Čas med obema vojnama je bil čas brezskrbnosti in obilja – vsaj kar se kruha tiče. Takrat se pojavi tudi znamenita francoska bageta, ki takoj doživi velik uspeh.
Izbruh druge svetovne vojne je spet prinesel pomanjkanje. Ob koncu vojne je zelo priljubljen postal zlasti bel kruh, a je v petdesetih letih njegova poraba zaradi dostopnosti drugih živil strmo padla.
Kruh ima še danes pomembno vlogo v naši prehrani. Na voljo ima različne vrste kruha. Poglejmo si jih le nekaj: Polnozrnati kruh – Ta vrsta kruha vsebuje veliko vitamina E, vitaminov skupine B, pa tudi številne minerale, kot so mangan, cink, magnezij, baker in železo. Pirin kruh vsebuje več beljakovin in maščob kot kruh iz navadne pšenične moke. Pirina moka ni primerna za strojno gnetenje, pri ročnem gnetenju pa ne bi smeli imeti težav. Rženi kruh vsebuje več vode kot ostale vrste kruha, zato tudi dlje časa ostane svež. Spodbuja razvoj mlečnokislinskih bakterij in je zato zelo primeren za različne črevesne težave. Ajdov kruh v zadnjem času spet dobiva veljavo in vedno več potrošnikov se odloča zanj. In nič čudnega, saj vsebuje vse esencialne aminokisline ter nekaj magnezija in mangana. Koruzni kruh naj bi vseboval kar 18 odstotkov več beljakovin kot pšenični kruh. Prav tako je koruzni kruh zelo bogat z antioksidanti: betakarotenom, zeaksantinom, luteinom in drugimi karotenoidi. Ječmenov kruh, narejen iz ječmena, pridelanega v suhem podnebju, vsebuje več beljakovin, če pa ječmen zraste v bolj vlažnih in hladnejših podnebnih razmerah, pa ima kruh večjo vsebnost rudnin ter betaglukana. Betaglukan je tista vlaknina, ki znanstveno dokazano pomaga zniževati raven slabega holesterola v krvi. Ovseni kruh vsebuje veliko vlaknin in rudnin. Bogat je z manganom, selenom, magnezijem in železom. Učinkovit je pri razstrupljanju našega telesa.
Povzeto po: Merljak M. in Koman M.: Zdravje je naša odločitev. Prešernova družba, 2008.
V današnjem času naj bi se z alergijami spopadalo vse več otrok. Zagotovo vsi poznamo kakšnega otroka, ki ima težave z alergijami na hrano ali pa se mu na koži pojavljajo neprijetni ekcemi. Vseeno je treba biti pri trditvah, da se je delež alergij med otroki povečal, previdni. Številne raziskave namreč temeljijo zgolj na poročanju staršev, čeprav sama alergija ni bila mogoče nikoli potrjena s strani medicinske stroke.
Hipoteza o higieni
Strokovnjaki se strinjajo, da se je v zadnjem času povečalo tako število različnih alergij na hrano kot tudi drugih alergijskih reakcij, kot so ekcemi in astma. Številni strokovnjaki opozarjajo na to, da je alergij v zahodnem svetu več zato, ker toliko truda posvečamo prav nadzoru nad različnimi mikrobi. A prav mikrobi so tisti, ki pripravijo naš imunski sistem na spopad z različnimi alergijami.
Raziskovalci z raziskovalne ustanove London School of Hygiene and Tropical Medicine opozarjajo, da hipoteze o higieni ne smemo kar tako posplošiti. Če ima vaš otrok alergijo, to še ne pomeni, da je razlog v preveliki sterilnosti domačega okolja. Vzroki se zagotovo skrivajo drugje.
Porast alergijskih reakcij ne korelira z zmanjšanjem deleža okužb s patogenimi organizmi, prav tako pa tega ni mogoče pojasniti s spremembami na področju higiene znotraj gospodinjstva. Raziskovalci zato predlagajo, da bi se ta raziskava imenovala drugače. Želijo se izogniti uporabi termina higiena, saj menijo, da bi to pripomoglo k temu, da bi se ljudje osredotočili na resnični vpliv mikrobov, ki ga imajo ti pri atopičnih boleznih, hkrati pa bi na ta način preprečili, da bi padla raven osnovne higiene znotraj gospodinjstev.
Otroci na podeželju naj bi imeli manj težav z alergijami
Otroci, ki živijo na kmetiji, naj bi redkeje imeli težave z astmo. Prav tako je delež otrok v mestih, ki trpijo zaradi različnih alergij na hrano, večji kot pa na podeželju. Razlog za več alergij v mestih je med drugim tudi bolj onesnažen zrak. Nekatere raziskave gredo celo dlje in trdijo, da imajo otroci, rojeni v porodnišnicah, še posebej tisti, ki so bili rojeni s pomočjo carskega reza, drugačno ravnovesje črevesnih bakterij, zaradi česar so bolj dovzetni za različne alergije.
Kdaj v otrokovo prehrano uvesti določeno živilo?
Treba je upoštevati tudi glavne spremembe glede tega, kako in kdaj v otrokovo prehrano uvajati potencialno alergeno hrano.
Nekateri strokovnjaki priporočajo, naj starši, če se v družini pojavljajo alergije na hrano ali ekcemi, raje počakajo nekaj let, preden dajo otroku za poskusiti hrano, ki velja za velik alergen, kot so na primer arašidi, mleko in jajca. Spet drugi strokovnjaki menijo, da se alergije pojavijo pri tistih otrocih, pri katerih starši dlje časa odlašajo z uvajanjem določene vrste hrane.
Obstajajo številne teorije, s katerimi želijo strokovnjaki razložiti vzrok za pojav alergij pri otrocih. Te nemalokrat sprožajo zelo ostre debate. Hipoteza o preveliki higieni zagotovo ne drži popolnoma in zato ne bi smela biti razloga, da boste doma prenehali z umivanjem rok in skrbjo za osnovno higieno. Še vedno boste gledali na to, da vaš otrok ne bo nesel vsega v usta. Higiena je ne nazadnje osnova za ohranjanje otrokovega zdravja. Kot pri večini stvari je treba tudi tu uporabiti nekaj zdrave pameti, predvsem pa upoštevati načelo zmernosti.
Pustite otrokom, da se igrajo v blatu, a ko bodo prišli domov, naj si le umijejo roke. Prav tako lahko jedo tudi arašidovo maslo – četudi arašidi veljajo za splošno znano alergeno hrano.
Kako premagati debelost, zmanjšati lakoto in podpirati lokalne pridelovalce – vse z eno potezo?
Razmišljanje antičnega grškega zdravnika Hipokrata je bilo za njegove čase zelo napredno, danes pa so vse njegove misli, povezane s prehrano, prehranjevanjem in zdravjem, še kako aktualne. Današnji čas zaznamujeta dve skrajnosti: debelost na eni, in lakota na drugi strani. Zato povezava med našo prehrano in zdravjem še nikoli ni bila tako pomembna, kot je danes.
Vemo, da lahko z uživanjem veliko zelenjave in sadja pripomoremo k ohranjanju splošnega zdravja, tako lahko preprečimo prenekatero bolezen, po nekaterih tezah pa naj bi naša prehrana odražala tudi to, kako privlačni in optimistični smo. Določene raziskave pravijo, da naj bi ljudje, ki se zdravo prehranjujejo, tudi veliko lažje opustili kajenje.
Ko zdravnik namesto zdravil predpiše kar veliko sveže zelenjave in sadja
Wholesome Wave, neprofitna organizacija iz Connecticuta je prva, ki se ukvarja s tako imenovanim programom »Sadje in zelenjava na recept« (Fruit and Vegetable Prescription Program). Zdravniki in drugo zdravstveno osebje, ki delajo v sklopu programa, predebelim otrokom iz nižjega ekonomskega razreda, pri katerih je povečano tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 ter bolezni srca in ožilja, dobesedno predpisujejo uživanje več sadja in zelenjave. Družine, ki so se odločile vključiti v ta program, so dobile »recepte« (v bistvu je šlo za kupone), ki jih lahko za nakup sadja in zelenjave unovčijo pri lokalnih kmetijskih pridelovalcih.
Ob začetku programa »Sadje in zelenjava na recept« v dveh bolnišnicah v New Yorku je newyorški komisar za zdravje, Thomas Farley, izjavil, da bi lahko hrana nadomestila zdravila, ki se jih sicer navadno predpisuje predebelim otrokom. Po njegovem mnenju bo ta ukrep veliko prispeval k zmanjševanju številnih zdravstvenih težav. Priznal je, da samo s predpisovanjem zdravil ne rešimo nič.
Prvi rezultati kažejo, da gre za korak v pravo smer
Thomas Farley pravi, da so začetni rezultati njihovega projekta zelo spodbudni. Kar 55,3 % udeleženih v programu je poročalo, da so močno povečali količino sadja in zelenjave v svoji prehrani, 37,8 % otrok pa je od vstopa v program zmanjšalo tudi indeks telesne mase.
Podpora lokalnim pridelovalcem
Tudi, kmetje, ki v programu sodelujejo, so nad njim navdušeni. S to potezo pridelovalci dobivajo večjo veljavo in prepoznavnost v družbi, na ta način pa so dobili tudi stranke, ki sicer nikoli ne bi kupovale pri njih.
Ta program zagotovo zapolnjuje vrzel, ki se je ustvarila med kmetijskimi pridelovalci in negotovostjo glede hrane. Tudi pri nas bi morali kmetje dobiti večjo podporo države. Samooskrba pri nas je strahotno nizka in če ne bomo pravočasno in ustrezno ukrepali, se nam ne piše nič dobrega.
Program, kot je »Sadje in zelenjava na recept«, je zagotovo korak v pravo smer in tudi pri nas bi si želeli podobnih pobud. Predvsem bi bilo zelo pomembno, če bi se zdravstvena stroka začela zavedati vloge, ki jo ima prehrana. Z ustrezno prehrano lahko ne le preprečimo številne bolezni, ampak jih celo pozdravimo. Prav tako pa so take iniciative tudi izjemno dobrodošla spodbuda za spodbujanje lokalnih pridelovalcev. Prav z jasno zastavljeno strategijo nam lahko uspe zmanjšati lakoto na eni, in debelost na drugi strani. Pri tem je predvsem pomembno ozaveščanje ljudi – ko se bodo začeli zavedati, da si lahko s spremembo načina prehranjevanja izboljšajo ali celo povrnejo zdravje, bomo na pravi poti.
Velika težava današnjih otrok in mladostnikov je tudi debelost, h kateri zagotovo prispeva neaktiven življenjski slog (preveč časa pred televizijskim sprejemnikom in računalnikom), premalo spanja in neredno prehranjevanje.
Kanadski in ameriški raziskovalci so skupaj razvili pristop, s katero so želeli družinam, kjer se otroci borijo s čezmerno telesno maso, pomagati do zdrave teže. Raziskovalci se strinjajo, da za zmanjšanje tega problema lahko veliko naredijo kar starši sami, in sicer z zelo preprostimi spremembami navad: Zmanjšajo naj čas, ki ga otrok preživi pred televizijskim sprejemnikom, uvedejo naj red glede spanja, poleg tega pa naj se potrudijo, da bo družina vsaj en obrok jedla skupaj.
Ta raziskava predstavlja prvi poskus, kako se zmanjševanja deleža predebelih otrok lotiti kar doma, in sicer s spremembo vedenja, ne pa s posegi v prehranjevalne navade ali gibanje.
Zdravje se začne doma
V Združenih državah Amerike se je delež predebelih otrok v zadnjih 30 letih podvojil, med mladostniki pa se je številka kar potrojila.
Vzrok za povečano telesno maso in debelost je sicer več kot očiten – otroci in mladostniki zaužijejo več kalorij kot jih porabijo. Nabiranje odvečnih kilogramov je zelo preprosto, čisto druga pesem pa je z izgubo le-teh. Če želimo biti uspešni, je treba spremeniti čisto osnovne življenjske navade.
Poseben način prehranjevanja in gibanja navadno ne prinašata najboljših rezultatov in otroci se lahko zelo hitro začnejo upirati. Najlažje je, če se starši lotijo spreminjati navade celotnega gospodinjstva. Tako ne bodo poskrbeli le za dobro zdravje in počutje svojih otrok, ampak celotne družine.
Raziskava, ki so jo opravili ameriški in kanadski raziskovalci, je pokazala, da zdravo težo pri otrocih določa nekaj čisto osnovnih življenjskih navad znotraj posameznega gospodinjstva: Pomembno je, da ima otrok pri spanju red (to pomeni, da spi dovolj in da v posteljo odide vsak dan ob približno isti uri). Starši morajo otroku omejiti čas za gledanje televizije, predvsem pa televizijski sprejemnik nima česa iskati v otrokovi sobi. Zelo pomembno je tudi, da družina čim večkrat skupaj obeduje.
Kako izboljšati navade?
Ameriški in kanadski raziskovalci so v raziskavo vključili 121 družin, v katerih so imeli otroci čezmerno telesno maso. Od teh 121 družin, so raziskovalci v kontrolno skupino razvrstili 59 družin – družine so po elektronski pošti prejele vsa navodila, ki bi se jih morale držati naslednjih šest mesecev. Ostalim 62 družinam je nekdo osebno prišel razložiti vsa navodila in jim bil tudi sicer na voljo.
Otroci v intervencijski skupini so povečali količino spanca za pol ure na dan, čas, preživet pred televizijo, so zmanjšali za eno uro na dan, prav tako pa so svoj indeks telesne mase zmanjšali za 20 %. Žal posebnega izboljšanja življenjskih navad v kontrolni skupini raziskovalci niso opazili oziroma se je otrokom njihov indeks telesne mase še povečal za 20 %.
Največja omejitev tovrstne raziskave so zagotovo sredstva, ki so z njo povezana. Raziskovalci so namreč morali najeti in ustrezno usposobiti dovolj svetovalcev, ki so bili družinam osebno na voljo za pomoč in podporo pri njihovih spremembah načina življenja.
Sprememba čisto osnovnih življenjskih navad znotraj gospodinjstva lahko močno prispeva k zmanjšanju deleža predebelih otrok. A ta raziskava je pokazala, kako pomembno vlogo pri vsem skupaj igra tudi človeška podpora.
Večina živil je opremljenih tudi z deklaracijo, kjer so navedene vse prehranske vrednosti določenega živila, vključno energijsko vrednostjo, vsebnostjo maščob, ogljikovih hidratov, beljakovin ter vitaminov in mineralov. Če želite ugotoviti, ali se določeno živilo sklada z vašimi prehranskimi potrebami ali potrebujete informacije o vsebnosti določenega hranila v živilu, je deklaracija na živilu tisto mesto, kamor se obrnete. A kako se pravzaprav lotiti branja deklaracij? Tu so informacije, ki jih potrebujete, da boste lahko razumeli, kaj vam sporoča deklaracija na živilu. Ta priporočila se nanašajo na poprečno odraslo osebo, priporočila za otroke so namreč drugačna.
Velikost porcije: Ta podatek vam pove, kakšna je velikost porcije živila, ki je priporočljiva za en obrok. Ta podatek je osnova za vse druge prehranske podatke na deklaraciji. Vedite, da eno pakiranje vsebuje več porcij določenega živila.
Celotna energijska vrednost in vrednost iz maščob: Ta podatek vam bo povedal, kolikšen delež od skupne energijske vrednosti živila predstavljajo maščobe. Če gledate na količino kalorij in maščob, sta ta dva podatka nepogrešljiva.
Idealni energijski vnos pa je odvisen od vaše starosti, višine, teže, spola in aktivnosti. Po nekih splošnih priporočilih naj bi maščobe predstavljale med 20 in 35 % celotne dnevne energijske vrednosti. Nasičene maščobe naj ne bi predstavljale več kot 7 %, transmaščobe pa ne več kot 1 %. A pri vsem tem upoštevajte, da nizka vsebnost maščob pomeni tudi nizka energijska vrednost.
Ogljikovi hidrati: Seštevek vrednosti sladkorja, škroba in prehranskih vlaknin predstavlja skupno vrednost ogljikovih hidratov. Po nekih splošnih navodilih naj bi poprečen odrasel človek z ogljikovimi hidrati pokril med 45 in 65 % svojih energijskih potreb. Prevelika količina ogljikovih hidratov lahko vodi v številne zdravstvene težave, kot so bolezni srca in ožilja ter sladkorna bolezen.
Beljakovine: Beljakovine so gradniki, ki jih naše telo uporablja za to, da lahko obnovi in izgrajuje mišično tkivo, kožo in druga pomembna tkiva, pa tudi sicer so beljakovine pomembne za ohranjajnje dobrega zdravja. Beljakovine naj bi bile prehrani poprečnega odraslega človeka zastopane v 10 do 35 %.
Holesterol: Na dan naj ne bi zaužili več kot 300 miligramov holesterola.
Vlaknine: Vlaknine so zelo pomembne za ohranjanje dobrega in trdnega zdravja. Odrasla oseba naj bi na dan zaužila najmanj 25 g vlaknin na dan. Zelo težko je pojesti preveč vlaknin, a če uživamo pretežno močno predelano hrano, se hitro zgodi, da jih zaužijemo premalo. Zato naj bo na vašem jedilniku čim več zelenjave, sadja in celozrnatih žit.
Natrij: Čeprav ima slana hrana zelo dober okus, pa so prevelike količine natrija za naše zdravje zelo škodljive. Količina zaužitega natrija naj ne bi smela presegati 2 gramov dnevno.
Vitamini in minerali: Večina deklaracij vsebuje tudi vrednosti različnih vitaminov in mineralov, ki jih živilo vsebuje, prav tako pa so navedeni dnevni priporočeni deleži določenega vitamina in minerala. Na podlagi teh podatkov boste lahko vedeli, s kakšno vrednostjo vitaminov in mineralov vas bo oskrbela porcija določenega živila.
Označevanja živil večinoma nadzorujejo vladne agencije, ki tudi narekujejo, kaj mora ovojnina posameznega živila vsebovati. Pri nas je bila pred skoraj letom dni sprejeta zakonodaja, ki se posebej posveča označevanju izdelkov z različnimi prehranskimi in zdravstvenimi trditvami.
Ključ do dobrega počutja pa je še vedno v zmernost. Pomembno je, da jeste čim manj predelano hrano, ki vključuje čim več sadja in zelenjave ter celozrnatih žit. Pomembno je, da zmanjšate količino zaužitega mesa in mesnih izdelkov. Prav tako omejite uživanje soli in sladkorja, nadzorujete velikost porcij ter se redno gibate.
Kako z okolju prijaznim načinom prehranjevanja zmanjšati svoj ogljični odtis? Obstaja kar nekaj neprijetnih resnic, povezanih z globalnim segrevanjem – ena se nanaša tudi na vzrejo živali, ki predstavlja velik ekološki problem. Vsak kilogram govedine proizvede kar 96 kilogramov Co2. Poprečni Američan na leto poje približno 44 kilogramov govedine, kar pomeni 4,2 toni CO2 letno. Vzreja živali v namene prehranske industrije je odgovorna za proizvodnjo večje količine toplogrednih plinov kot ves svetovni transport.
Razdalja, ki jo mora hrana, preden se znajde na naših krožnikih, prepotovati, ravno tako predstavlja velik problem. Večina sadja in zelenjave v naših trgovinah ima žal za sabo na tisoče kilometrov. Prav zato ne moremo dovolj poudariti tega, kako pomembno je spodbujanje lokalne pridelave. Zavojček špinače, ki je k nam priletel z drugega konca sveta, proizvede na primer 3 kilograme Co2.
Pomembno je tudi, kako je hrana pridelana. Organsko pridelana hrana namreč prispeva kar do 26 % emisij manj od konvencionalno pridelane hrane. Če redno jemo lokalno in organsko pridelano hrano, lahko svoj prehranski ogljični odtis zmanjšamo za skoraj 0,4 tone letno.
Jejte manj mesa
Človek, ki poje veliko mesa, a se vozi s kolesom, ima večji ogljični odtis od vegana, ki vozi varčen avtomobil. A ne nadomestite mesa zgolj s tofujem ali jajci. Obstaja toliko različnih brezmesnih receptov, ob katerih se vam bodo zagotovo začele cediti sline. Raziskave pravijo, da naj bi vegetarijanci redkeje zbolevali za rakom in živeli dlje. Če se ne morete ločiti od mesa, takrat, ko si ga privoščite, izberite organsko pridelano meso, za proizvodnjo katerega ni bilo treba uničevati tropskega deževnega gozda.
Jejte manj mleka in mlečnih izdelkov ter jajc
Tudi preveč mleka, mlečnih izdelkov in jajc zagotovo ne doprinese k dobremu zdravju. Za začetek lahko en dan v tednu jeste popolnoma rastlinsko hrano. Spoznavajte nova živila in začnite ustvarjati v kuhinji.
Izberite organsko pridelana živila
Organsko kmetovanje zahteva 63 % manj energije kot konvencionalna pridelava, poleg tega pa ne proizvaja nič emisij dušikovega oksida ter v prsti shranjuje od 15 do 28 % ogljika. Organsko pridelana hrana vsebuje več antioksidantov. Dovolj razlogov za to, da razmislite o tem, kako je bila proizvedena hrana, ki jo imate pravkar pred seboj na krožniku.
Postanite samooskrbni
Na lastnem vrtu lahko zase pridelate dovolj hrane zase – naši predniki so počeli natanko to. Začnite raziskovati različne načine kmetovanja. Kompostirajte ostanke hrane, listje in travo ter tako poskrbite, da boste zemljo na svojem vrtu lahko pognojili z zares kakovostnim organskim gnojilom. Zmanjšate lahko tudi porabo energije za pripravo hrane – uporabite solarni kuhalnik ali hrano pripravite v loncu na zvišan pritisk.
Kupujte lokalno
Več hrane ko kupujete od lokalnih pridelovalcev, manjši bo vaš ogljični odtis –vaša hrana pa bo bolj sveža in zdrava. Če primerjamo dve podobni božični večerji – pri tisti, kjer so jedli uvoženo hrano, je bila količina emisij stokrat večja kot pri tisti večerji, kjer je bila na mizi hrana lokalnega izvora. Če ponazorimo s številkami: 11,89 kilograma emisij proti 0,12 kilograma.
Prav tako je zelo pomembno, da hrane ne mečete stran. V Evropi zavržemo kar do polovico vse hrane, kar je res popolnoma nesprejemljivo.
Pojdite v akcijo!
Izračunajte si svoj ogljični odtis.
Obiščite lokalno tržnico in tokrat kupite lokalno pridelano hrano.
Priskrbite si kuharsko knjigo z brezmesnimi recepti.
Čeprav se vse več govori o pozitivnih učinkih zdravih maščob na naše zdravje, pa so bile do nedavnega na zelo slabem glasu. Maščobe so bile razlog za debelost in številne nenalezlijve kronične bolezni. Dejstvo je, da vsak od nas potrebuje dovolj zdravih maščob, ki skrbijo za boljšo absorpcijo nekaterih hranil, sestavljajo celične membrane, skrbijo za hormonsko ravnovesje, ohranjajo našo kožo mladostno in napeto, nam dajejo energijo ter nadzorujejo in zmanjšujejo raven slabega LDL holesterola. Kljub temu da imajo maščobe pomembno mesto v naši prehrani, pa moramo biti pri količini in vrsti zaužitih maščob previdni. Maščobe, ki se jim moramo v velikem loku izogniti, so predvsem transmaščobe. Te so tiste, ki povečujejo tveganje za bolezni srca in ožilja, debelost, povišane vrednosti slabega LDL holesterola in še celo kopico drugih zdravstvenih težav.
Nasičene maščobe
Gre za stabilne maščobe, ki niso preveč občutljive na spremembe v temperaturi in svetlobi. Pri sobni temperaturi so v trdnem stanju. K nenasičnim maščobam spadajo vse živalske maščobe (maslo, mleko, svinjska mast), pa tudi kokosova maščoba, ki je zelo primerna za kuhanje, saj je zelo stabilna pri visokih temperaturah.
Mononenasičene maščobe
Mononenasičene maščobe najdemo na primer v oljčnem olju in avokadu ter določenih vrstah oreščkov, kot so mandlji in lešniki. Veliko jih vsebujejo tudi različna semena, na primer sezamova in bučna semena.
Polinenasičene maščobe
Te vrste maščob najdemo predvsem v ribjem, lanenem in bučnem olju. Pri polinenasičenih maščobah moramo obvezno izpostaviti dve esencialni maščobni kislini, torej linolno ali maščobno kislino omega 6 in alfa-linolensko oziroma maščobno kislino omega 3.
Linolna maščobna kislina je tista, ki je prisotna v skoraj vseh rastlinskih maščobah, manj pa jo najdemo v maščobah živalskega izvora. Za otroke je poleg maščobnih kislin omega 3 in omega 6 pomembna tudi arahidonska kislino. Arahidonska maščobna kislina med drugim nastane pri presnovi linolne maščobne kisline, večino pa jo dobimo s prehrano.
Obe, tako maščobna kislina omega 3 kot omega 6, sta esencialni maščobni kislini, kar pomeni, da ju moramo pridobiti s prehrano. Idealno razmerje med tema dvema maščobnima kislinama je 3:1 v prid omega 6 maščobnim kislinam, a v prehrani sodobnega človeka govorimo o razmerju kar 20:1 v prid maščobnim kislinam omega 6.
To razmerje lahko popravimo (izboljšamo) tako, da uživamo veliko rib oziroma maščobne kisline omega 3 dodajamo v obliki kakovostnega prehranskega dopolnila. Maščobne kisline omega 3 so zelo pomembne v naši prehrani – ne le to, da zavirajo vnetne procese v telesu, skrbijo tudi za čvrstost in prožnost naših tkiv, sklepov in kože.
Kako zmanjšati količino zdravju škodljivih maščob?
Transmaščobe najdemo v margarinah, čipsu, pecivu, krekerjih, piškotih in številnih drugih visoko predelanih živilih.
Pri kuhanju uporabljajte kokosovo ali palmovo olje, maslo, mast. Kuhanje z rastlinskimi olji, kot so sončnično, laneno in oljčno olje, ni priporočljivo. Določena živila pa za pripravo sploh ne potrebujejo dodajanja nobene maščobe, a kljub vsemu razvijejo bogat okus.
Pri nakupu živil več pozornosti namenite njihovi sestavi – preverite, koliko transmaščob vsebuje določen izdelek.
Z mesa odstranite vso vidno maščobo – tako boste znatno zmanjšali količino zaužitih nasičenih maščob. Ko pripravljate svinjino ali govedino, z mesa odstranite vso vidno maščobo, s piščančjega mesa pa odvečno kožo.
Izogibajte se uporabi različnih kremnih omak. Namesto njih raje uporabite začimbe in zelišča.
Wellness rastline, ki smo jih bodisi srečevali vsak dan ali pa so za nas nekaj povsem novega, so tiste rastline, ki združujejo prijetno s koristnim. Njihovi plodovi so vir dobrodošlih hranilnih snovi in rudnin za naše telo, njihov način razrasti, oblika listov, cvetovi in seveda tudi plodovi pa dajejo okrasni čar našemu zunanjemu bivalnemu okolju.
V deželah daljnega vzhoda, vključno z odmaknjenimi civilizacijami na drugih celinah, so »wellness rastline« uporabljali že pred več kot 1000 leti. Z njihovo uporabo oziroma uživanjem delov teh rastlin so si ljudje krepili življenjsko moč, utrjevali odpornost, podaljševali mladost in še bi lahko naštevali. Če njihova uporaba sega v tako dajnje čase, potem ni dvoma, da lahko koristijo tudi nam tukaj in zdaj. Tovrstne rastline so lahko v vrtu bodisi dopolnitev obstoječi ureditvi, lahko pa predstavljajo le akcent v prostoru. Pomembno je, da se o njih še dodatno podučimo, predvidimo zanje primerno mesto in jih nemudoma uvrstimo v svojo zbirko vrtnih rastlin.
Nekaj teh rastlin zagotovo poznate, saj mednje sodijo:
Na vrtu in v parku si omenjene rastline lahko privoščijo le v mediteranskem okolju, v osrednjem delu Slovenije pa jih lahko za »dušo« gojimo kot posodovke, čeprav se pojavljajo mikrolokacije, kjer jim ni hudega in prav dobro prezimijo in uspevajo.
Tiste, ki jih poznamo in brez težav prezimijo na prostem in uspevajo tudi v osrednjem delu Slovenije, so:
Veliko je teh rastlin in dajejo nam številne možnosti. Kot lahko z biblijskimi rastlinami ustvarimo »biblijski vrt«, tako lahko z wellness rastlinami ustvarimo »vrt dobrega počutja«.
Če jih dopolnimo še z zelišči in dišavnicami, pa je to lahko zmagovalna kombinacija pri urejanju uporabno-okrasnega vrta.
Zima je čas, da o svojem vrtu razmislimo in načrtujemo dopolnitve oziroma spremembe, ki jih začnemo izvajati spomladi. Posadimo lahko izhodiščno drevo; naj bo to recimo sladkorni javor ali pinija, če živimo v Sredozemlju, povešava murva bo čudovit osamelec, vertikalo lahko popestrimo z zanimivima ovijalkama, kot sta hmelj in jagoda petih okusov. Številne so možnosti za zanimivo dopolnitev z visokimi grmi, kamor spadajo aronija, šmarna hrušica, smokva grmičaste razrasti. Za nizko podrast lahko uporabimo medene jagode, kamčatsko borovnico, goji jagode in brin.
Z občutkom načrtovan in skrbno negovan vrt dobrega počutja je idealna in harmonična celota. Zanimiv je lahko skozi vse leto, koristni plodovi pa bodo tisti gurmanski priboljški, ki nas bodo ob ustrezni izbiri rastlin razveseljevali od pomladi do konca vegetacijske dobe. Ustvarjajmo! Bodimo vrtnarski navdušenci! Naj bosta tudi vaš vrt ali kotiček v vrtu ali na balkonu oaza »dobrega počutja«.
Zanima me, kakšna zemlja je najboljša za vzgojo lanu. Ker vrt obdelujem po kolobarjenju, ne vem, kateri rastlini lahko sledi. Zadnji dve leti mi ni in ni rastel tako, kot bi bilo treba, in tudi pridelala sem samo nekaj poganjkov. Ali imate morda tudi kakšno priporočilo za shranjevanje lanu? Viktorija iz Celja
Lan je rastlina, ki ima za dobro rast kar nekaj zahtev. Poleg optimalne temperature pri kaljenju je zelo občutljiv tudi na svetlobo. Tako kot ima lan, ki ga sejemo za pridobivanje prediva, raje oblačne dni s krajšimi sončnimi obdobji, pa ima oljni lan veliko raje dolge in sončne dneve. Značilno pa je tudi, da težko prenese hitro menjavo temperatur. Občutljiv je tudi na pomanjkanje vode in prenese le kratkotrajne suše, zato ga je potrebno ob suši zalivati.
Tudi glede zemlje je lan kar zahtevna rastlina. Dobro uspeva na srednje težkih, zračnih in propustnih tleh. Lanu ustrezajo nevtralna tla. Zagotovo pa lan ne bo dobro uspeval na izrazito težkih (glinenih), prav tako pa tudi na lahkih (peščenih) tleh ne.
Sejati ga moramo v kolobarju, saj sam sebe ne prenaša, zato ga sejemo v širokem kolobarju. To pomeni, da ga na isto mesto sejemo vsakih 4‒6 let. V kolobarju naj sledi stročnicam (fižol, bob, grah, leča …) ali okopavinam ( krompir, koruza …).
Lan je zaradi velike vsebnosti olja težko skladiščiti. Zato je potrebno, da skladiščimo le res zelo suho seme (vlaga semena mora biti pod 10 %). Seme posušimo tako, da ga 6 ur sušimo v pečici pri temperaturi 37‒38 oC. Seme skladiščimo v suhem prostoru, v zračni embalaži.
O tem, kako je tako za posameznika kot za celotno družbo pomembna ustrezna vzgoja, ki se začenja že v najzgodnejšem otroškem obdobju, sem se pogovarjala z gospo Ines Kristan Trampuš, waldorfsko vzgojiteljico, ki je svoje osebno življenje in delo prepletla s predšolskimi otroki in seveda njihovimi starši. Nekaj o njihovem skupnem druženju, izkušnjah, primerih dobre prakse ter predvsem o vsebinah, ki jih skupaj živijo, lahko preberete v spodnjih vrsticah. Verjamem, da bo marsikdo izmed staršev, ki za svojega otroka želi čim bolj naravne in zdrave prve korake v življenje, v nadaljevanju prispevka našel kaj, kar mu bo pri vzgoji v pomoč.
Ines Kristan Trampuš, waldorfska vzgojiteljica.
Nekdo je nekoč zapisal, da človek vzgaja s tem, kar on sam je. Kaj menite o tej misli, ko pa imamo danes toliko literature z nasveti, navodili, kako ravnati z otrokom, kako mu nuditi največ za njegovo prihodnost, kako postaviti meje in še in še … Pojavlja se vedno več strokovnjakov, ki imajo precej različna mnenja o primernosti te ali one vzgoje. Kako naj mladi starši vedo, čemu naj sledijo? Res je, da je danes tudi na tem področju poplava informacij in starši imajo dostop do predavanj različnih predavateljev in obsežne literature o vzgoji otrok. To samo po sebi ni slabo, saj je med vso to literaturo tudi precej knjig in člankov, ki so jih napisali strokovnjaki, ki resnično dobro poznajo zakonitost otrokovih razvojnih lastnosti in potreb. Težave pa lahko nastopijo v primerih, ko starši vsevprek preberejo in preizkusijo kup »uporabnih nasvetov«, pa bolj kot jih preizkušajo, bolj ugotavljajo, da ali sploh ne delujejo ali pa vsaj ne tako učinkovito, kot bi si oni to želeli. Odgovor na to, kaj je za posameznega otroka dobra vzgoja, po mojem mnenju leži v otroku samem in njegovih lastnostih, ki pa jih moramo tako starši kot vzgojitelji v njem prepoznati. Da lahko kogar koli vzgajamo, ga moramo prej dobro poznati. To pravilo po mojem mnenju velja v vsem živem svetu. Tudi pri delu z rastlinami in živalmi moramo poznati njihove zakonitosti, če želimo uspešno sodelovati. Ne moremo na gredico posejati paradižnika, potem pa ga negovati kot peteršilj in nad njim potem obupovati. Tudi domačega mačka bomo obravnavali drugače od skobčevke. Narava vselej pokaže, kaj je v določenem življenjskem obdobju posameznega bitja potrebno in prav, pokaže na podobnosti in na razlike. Enako je z vzgojo.
Omenili ste misel, da človek vzgaja s tem, kar on sam je. S tem se zelo strinjam in to razumem kot tisti resnični, prefinjeni in najgloblji prenos vsebin in njihovih kvalitet na otroka. Je že tako, da so naša dejanja, misli, besede, odzivi itd. nekje v sebi obarvani z našo osebno noto, moralo, etiko in glede na to, kakšni mi v resnici smo, tudi delujejo na okolico. Vzgajamo z vrednotami, ki živijo v nas in katerim smo se zapisali, katere smo zavestno izbrali, se zanje odločili. To otroci čutijo in predvsem notranje prevzemajo, ne da bi to vedeli in se sami za to odločili. Zato je vzgajanje otrok tako odgovorno dejanje. Ko otroci odrastejo, se po 21. letu sami odločajo o svojem izboru vrednot in načinu vzgoje svojih otrok.
Ste waldorfska vzgojiteljica, žena dolgoletnega ekološkega kmetovalca, mati srednješolke na waldorfski gimnaziji v Ljubljani. Že na prvi pogled je precej očitno, da gre vaša življenjska usmeritev po poti, ki pelje v svet, v katerem naj bi bilo ljudem mar za soljudi, za medčloveške odnose, za dobro izobrazbo ter za planet Zemljo, ki bo tako nam kot našim naslednikom dom in lepa možnost za zdravo življenje. Z možem Mirkom sva dejansko vsak svojo poklicno pot postavljala na dokaj sorodnih filozofskih temeljih in izkazalo se je za medsebojno kompatibilno, saj je predvsem meni pri delu pogosto v veliko pomoč, če se lahko zanesem na ekološko sadje, zelenjavo, sokove, žita, marmelado, orehe in še marsikaj dobrega in zdravega … Predvsem pa pomaga dobršna mera zdrave »kmečke« pameti, ki je glede na čase, v katerih živimo in delamo, večkrat dobrodošla.
Ste waldorfska vzgojiteljica. Ali ste del katere že obstoječe waldorfske ustanove? Imate z njimi kaj skupnega? Dovolite, da morda najprej odgovorim na zadnje vprašanje, če je moja dejavnost del kakšne dosedanje waldorfske ustanove. Tu moram zelo jasno poudariti, da sem sicer res waldorfska vzgojiteljica s priznanim končanim ustreznim izobraževanjem, da pa sem trenutno dejavna le v svoji obliki dela – torej povsem samostojna in s tem tudi osebno stojim za čisto vsem, kar znotraj svojega podjetja delam in razvijam. Dejstvo, da ob tem sama nosim tudi vso pravno in predvsem moralno odgovornost do staršev in otrok, mi sicer prinaša kakšno skrb več, me pa hkrati tudi osebnostno zori in krepi. Delo posameznika, ki za njim ne stoji kakšna večja organizacija, ki nosi dobršno mero odgovornosti, je nekaj povsem drugega. To vem, ker sem oboje poizkusila. Tudi iz praktičnega vidika bi bilo težko biti del kake druge ustanove, saj varovanje otrok nikakor ni edino delavno področje. Tudi v prihodnosti se ne bo nanašalo samo na morebitni vrtec, ampak je vizija nekoliko širša. Sodelujemo z ljudmi na področju kulture, ekološke prehrane, umetniških delavnic, kuharskih delavnic. Čas bo pokazal, kaj je realno možno. O tem, kaj bi imeli vsi mi, ki smo del svojega življenja zapisali predšolskim otrokom skupnega, pa bi rekla, da gre za izrazito navdušenje nad otroki samimi, da gre za vrednote, vsebine in načine, kako pristopati do majhnih otrok. Rudolf Steiner je človeštvu predal neusahljiv vir vsebin, znanj in predvsem modrosti, ki si jih lahko kdor koli vzame za pomoč in svetilnik na svoji poti. Del njegove bogate zapuščine ljudem je tudi waldorfska pedagogika.
Kaj razumete kot vzgojo za življenje? Glede na to, da skupaj s sodelavko, gospo Majo Korošec, skrbita za manjšo skupino predšolskih otrok, me zanima, kaj so tisti elementi, ki vajino druženje z otroki spreminjajo v vzgojo za življenje. Vzgoja za življenje za predšolskega otroka je zame tista vzgoja, ki pri otroku razvija ustvarjalnost, spoštljiv odnos do soljudi in narave, otroku privzgaja dobre navade, motorične sposobnosti ter zdravje.
Sliši se lepo, ampak kako to dosežemo? Z redom, z ustreznim in doslednim vzorom, ponavljanjem ter z ritmom, ki so ga otroci v naši skupinici vsakodnevno deležni.
S katerimi vsakodnevnimi vsebinami natančno? To so prstne igre, umetniške delavnice, rajanja, pravljica, igra zunaj, ekološka vegetarijanska prehrana, počitek. Tako otroci prav vsak dan dobijo vse vsebine, potrebne za njihov celoviti razvoj.
Starši, ki vozijo otroke k vam v varstvo so, kot mi je znano, zelo hvaležni, da jim nudite ekološko pridelano hrano. Ja, vsi vemo, da je hrana, ki je pridelana na naraven način in je ekološkega izvora, za človeka in njegovo zdravje čisto drugačna podpora kot pa na vse mogoče načine gnojena in škropljena. Rastline, ki pri svoji rasti niso bile motene s kemičnimi preparati, premorejo bistveno več življenjskih sil in so tudi zato boljše živilo. Danes je ekološka hrana že dokaj lahko dosegljiva, seveda pa se je potrebno potruditi in ponjo oditi včasih tudi malo dlje.
Trud, ki je vložen v skrbno načrtovanje in pripravljanje obrokov, je vedno znova poplačan ob spoznanju, da so otroci iz skupine BOO-BOO resnično zanemarljivo malo bolni. Širjenje pomembnosti ekološke prehrane doživljam kot delček svojega poslanstva, saj če bomo med starše, vrtce in šole zasejali željo po tem, da naši otroci dobro in zdravo jedo, bo vedno več možnosti, da v ideji tudi uspemo in da za denar, ki ga starši plačujemo organizatorjem prehrane v vrtcih in šolah, našim otrokom zagotovimo kvalitetnejše obroke.
Lepo je tudi, če otroci pri pripravi hrane lahko sodelujejo. Njihova pomoč je seveda omejena glede na njihove spretnosti in predvsem s stališča varnosti, je pa za otroke silno domače vzdušje, ko lahko opazujejo, kaj kuhamo, kako lepo vse skupaj diši itd. Ta kulinarični moment ocenjujem kot silno dobrodošel, predvsem v sedanjem času, ko je tempo življenja tak, da družine še komaj uspejo doma kuhati. Dokler je naša dejavnost organizirana na način, kot je, je ta »družinski« način priprave hrane možen. Morda bi omenila le še to, da so otroci v skupini med seboj lepo in tesno prijateljsko povezani, da skupina ni številčno prevelika ter je starostno mešana. V praksi se to pokaže zelo dobro, saj se s tem dokaj približujemo družinskim razmeram. Med seboj se dobro poznajo tako tisti otroci, ki so skupaj po navadi v dnevnem varstvu, kot tisti, ki se udeležujejo popoldanskih, večernih, sobotnih delavnic ali praznovanj. To niti ni tako čudno, saj se med seboj poznajo pretežno vse družine , ki jih tako medsebojno kot tudi z menoj in sodelavko, gospo Majo Korošec, družijo lepe prijateljske in tudi sorodstvene vezi. Seveda pa smo odprti in dostopni za vse, ki jih tak način sodelovanja zanima.
Glede na vse, kar ste povedali, me zanima, kako je z otroki, ki postanejo šolo obvezni in se vpisujejo v šolo? Da, nekaj otrok je pri nas dočakalo tudi šolo. Največ zanimanja so starši pokazali za waldorfsko šolo, kjer so otroke tudi prijazno sprejeli, saj je bilo za njihov razvoj to tudi najbolj smiselno. Seveda pa nekateri otroci nadaljujejo šolanje na klasičnih osnovnih šolah. Glede na to, da ohranjamo stike, poznam njihovo kasnejšo pot in lahko rečem, da jim gre dobro. Prav posebej pa me veseli, ko ob prvih počitnicah, ki jih imajo kot prvošolčki, še vedno srčno radi pridejo na obisk za kakšen dan. Res lepo.
