Prijava
O tem, kako je tako za posameznika kot za celotno družbo pomembna ustrezna vzgoja, ki se začenja že v najzgodnejšem otroškem obdobju, sem se pogovarjala z gospo Ines Kristan Trampuš, waldorfsko vzgojiteljico, ki je svoje osebno življenje in delo prepletla s predšolskimi otroki in seveda njihovimi starši. Nekaj o njihovem skupnem druženju, izkušnjah, primerih dobre prakse ter predvsem o vsebinah, ki jih skupaj živijo, lahko preberete v spodnjih vrsticah. Verjamem, da bo marsikdo izmed staršev, ki za svojega otroka želi čim bolj naravne in zdrave prve korake v življenje, v nadaljevanju prispevka našel kaj, kar mu bo pri vzgoji v pomoč.
Nekdo je nekoč zapisal, da človek vzgaja s tem, kar on sam je. Kaj menite o tej misli, ko pa imamo danes toliko literature z nasveti, navodili, kako ravnati z otrokom, kako mu nuditi največ za njegovo prihodnost, kako postaviti meje in še in še … Pojavlja se vedno več strokovnjakov, ki imajo precej različna mnenja o primernosti te ali one vzgoje. Kako naj mladi starši vedo, čemu naj sledijo?
Res je, da je danes tudi na tem področju poplava informacij in starši imajo dostop do predavanj različnih predavateljev in obsežne literature o vzgoji otrok. To samo po sebi ni slabo, saj je med vso to literaturo tudi precej knjig in člankov, ki so jih napisali strokovnjaki, ki resnično dobro poznajo zakonitost otrokovih razvojnih lastnosti in potreb. Težave pa lahko nastopijo v primerih, ko starši vsevprek preberejo in preizkusijo kup »uporabnih nasvetov«, pa bolj kot jih preizkušajo, bolj ugotavljajo, da ali sploh ne delujejo ali pa vsaj ne tako učinkovito, kot bi si oni to želeli. Odgovor na to, kaj je za posameznega otroka dobra vzgoja, po mojem mnenju leži v otroku samem in njegovih lastnostih, ki pa jih moramo tako starši kot vzgojitelji v njem prepoznati. Da lahko kogar koli vzgajamo, ga moramo prej dobro poznati. To pravilo po mojem mnenju velja v vsem živem svetu. Tudi pri delu z rastlinami in živalmi moramo poznati njihove zakonitosti, če želimo uspešno sodelovati. Ne moremo na gredico posejati paradižnika, potem pa ga negovati kot peteršilj in nad njim potem obupovati. Tudi domačega mačka bomo obravnavali drugače od skobčevke. Narava vselej pokaže, kaj je v določenem življenjskem obdobju posameznega bitja potrebno in prav, pokaže na podobnosti in na razlike. Enako je z vzgojo.
Omenili ste misel, da človek vzgaja s tem, kar on sam je. S tem se zelo strinjam in to razumem kot tisti resnični, prefinjeni in najgloblji prenos vsebin in njihovih kvalitet na otroka. Je že tako, da so naša dejanja, misli, besede, odzivi itd. nekje v sebi obarvani z našo osebno noto, moralo, etiko in glede na to, kakšni mi v resnici smo, tudi delujejo na okolico. Vzgajamo z vrednotami, ki živijo v nas in katerim smo se zapisali, katere smo zavestno izbrali, se zanje odločili. To otroci čutijo in predvsem notranje prevzemajo, ne da bi to vedeli in se sami za to odločili. Zato je vzgajanje otrok tako odgovorno dejanje. Ko otroci odrastejo, se po 21. letu sami odločajo o svojem izboru vrednot in načinu vzgoje svojih otrok.
Ste waldorfska vzgojiteljica, žena dolgoletnega ekološkega kmetovalca, mati srednješolke na waldorfski gimnaziji v Ljubljani. Že na prvi pogled je precej očitno, da gre vaša življenjska usmeritev po poti, ki pelje v svet, v katerem naj bi bilo ljudem mar za soljudi, za medčloveške odnose, za dobro izobrazbo ter za planet Zemljo, ki bo tako nam kot našim naslednikom dom in lepa možnost za zdravo življenje.
Z možem Mirkom sva dejansko vsak svojo poklicno pot postavljala na dokaj sorodnih filozofskih temeljih in izkazalo se je za medsebojno kompatibilno, saj je predvsem meni pri delu pogosto v veliko pomoč, če se lahko zanesem na ekološko sadje, zelenjavo, sokove, žita, marmelado, orehe in še marsikaj dobrega in zdravega … Predvsem pa pomaga dobršna mera zdrave »kmečke« pameti, ki je glede na čase, v katerih živimo in delamo, večkrat dobrodošla.
Ste waldorfska vzgojiteljica. Ali ste del katere že obstoječe waldorfske ustanove? Imate z njimi kaj skupnega?
Dovolite, da morda najprej odgovorim na zadnje vprašanje, če je moja dejavnost del kakšne dosedanje waldorfske ustanove. Tu moram zelo jasno poudariti, da sem sicer res waldorfska vzgojiteljica s priznanim končanim ustreznim izobraževanjem, da pa sem trenutno dejavna le v svoji obliki dela – torej povsem samostojna in s tem tudi osebno stojim za čisto vsem, kar znotraj svojega podjetja delam in razvijam. Dejstvo, da ob tem sama nosim tudi vso pravno in predvsem moralno odgovornost do staršev in otrok, mi sicer prinaša kakšno skrb več, me pa hkrati tudi osebnostno zori in krepi. Delo posameznika, ki za njim ne stoji kakšna večja organizacija, ki nosi dobršno mero odgovornosti, je nekaj povsem drugega. To vem, ker sem oboje poizkusila. Tudi iz praktičnega vidika bi bilo težko biti del kake druge ustanove, saj varovanje otrok nikakor ni edino delavno področje. Tudi v prihodnosti se ne bo nanašalo samo na morebitni vrtec, ampak je vizija nekoliko širša. Sodelujemo z ljudmi na področju kulture, ekološke prehrane, umetniških delavnic, kuharskih delavnic. Čas bo pokazal, kaj je realno možno.
O tem, kaj bi imeli vsi mi, ki smo del svojega življenja zapisali predšolskim otrokom skupnega, pa bi rekla, da gre za izrazito navdušenje nad otroki samimi, da gre za vrednote, vsebine in načine, kako pristopati do majhnih otrok. Rudolf Steiner je človeštvu predal neusahljiv vir vsebin, znanj in predvsem modrosti, ki si jih lahko kdor koli vzame za pomoč in svetilnik na svoji poti. Del njegove bogate zapuščine ljudem je tudi waldorfska pedagogika.
Kaj razumete kot vzgojo za življenje? Glede na to, da skupaj s sodelavko, gospo Majo Korošec, skrbita za manjšo skupino predšolskih otrok, me zanima, kaj so tisti elementi, ki vajino druženje z otroki spreminjajo v vzgojo za življenje.
Vzgoja za življenje za predšolskega otroka je zame tista vzgoja, ki pri otroku razvija ustvarjalnost, spoštljiv odnos do soljudi in narave, otroku privzgaja dobre navade, motorične sposobnosti ter zdravje.
Sliši se lepo, ampak kako to dosežemo?
Z redom, z ustreznim in doslednim vzorom, ponavljanjem ter z ritmom, ki so ga otroci v naši skupinici vsakodnevno deležni.
S katerimi vsakodnevnimi vsebinami natančno?
To so prstne igre, umetniške delavnice, rajanja, pravljica, igra zunaj, ekološka vegetarijanska prehrana, počitek. Tako otroci prav vsak dan dobijo vse vsebine, potrebne za njihov celoviti razvoj.
Starši, ki vozijo otroke k vam v varstvo so, kot mi je znano, zelo hvaležni, da jim nudite ekološko pridelano hrano.
Ja, vsi vemo, da je hrana, ki je pridelana na naraven način in je ekološkega izvora, za človeka in njegovo zdravje čisto drugačna podpora kot pa na vse mogoče načine gnojena in škropljena. Rastline, ki pri svoji rasti niso bile motene s kemičnimi preparati, premorejo bistveno več življenjskih sil in so tudi zato boljše živilo. Danes je ekološka hrana že dokaj lahko dosegljiva, seveda pa se je potrebno potruditi in ponjo oditi včasih tudi malo dlje.
Trud, ki je vložen v skrbno načrtovanje in pripravljanje obrokov, je vedno znova poplačan ob spoznanju, da so otroci iz skupine BOO-BOO resnično zanemarljivo malo bolni.
Širjenje pomembnosti ekološke prehrane doživljam kot delček svojega poslanstva, saj če bomo med starše, vrtce in šole zasejali željo po tem, da naši otroci dobro in zdravo jedo, bo vedno več možnosti, da v ideji tudi uspemo in da za denar, ki ga starši plačujemo organizatorjem prehrane v vrtcih in šolah, našim otrokom zagotovimo kvalitetnejše obroke.
Lepo je tudi, če otroci pri pripravi hrane lahko sodelujejo. Njihova pomoč je seveda omejena glede na njihove spretnosti in predvsem s stališča varnosti, je pa za otroke silno domače vzdušje, ko lahko opazujejo, kaj kuhamo, kako lepo vse skupaj diši itd. Ta kulinarični moment ocenjujem kot silno dobrodošel, predvsem v sedanjem času, ko je tempo življenja tak, da družine še komaj uspejo doma kuhati. Dokler je naša dejavnost organizirana na način, kot je, je ta »družinski« način priprave hrane možen. Morda bi omenila le še to, da so otroci v skupini med seboj lepo in tesno prijateljsko povezani, da skupina ni številčno prevelika ter je starostno mešana. V praksi se to pokaže zelo dobro, saj se s tem dokaj približujemo družinskim razmeram. Med seboj se dobro poznajo tako tisti otroci, ki so skupaj po navadi v dnevnem varstvu, kot tisti, ki se udeležujejo popoldanskih, večernih, sobotnih delavnic ali praznovanj. To niti ni tako čudno, saj se med seboj poznajo pretežno vse družine , ki jih tako medsebojno kot tudi z menoj in sodelavko, gospo Majo Korošec, družijo lepe prijateljske in tudi sorodstvene vezi. Seveda pa smo odprti in dostopni za vse, ki jih tak način sodelovanja zanima.
Glede na vse, kar ste povedali, me zanima, kako je z otroki, ki postanejo šolo obvezni in se vpisujejo v šolo?
Da, nekaj otrok je pri nas dočakalo tudi šolo. Največ zanimanja so starši pokazali za waldorfsko šolo, kjer so otroke tudi prijazno sprejeli, saj je bilo za njihov razvoj to tudi najbolj smiselno. Seveda pa nekateri otroci nadaljujejo šolanje na klasičnih osnovnih šolah. Glede na to, da ohranjamo stike, poznam njihovo kasnejšo pot in lahko rečem, da jim gre dobro. Prav posebej pa me veseli, ko ob prvih počitnicah, ki jih imajo kot prvošolčki, še vedno srčno radi pridejo na obisk za kakšen dan. Res lepo.
