Lučnik: Zdravilna rastlina z bogato tradicijo

Bene Behrič, Zeliščar
-
0
Lučnik: Zdravilna rastlina z bogato tradicijo

Lučniki (Verbascum spp.) obsegajo več deset vrst rastlin, ki jih najdemo po vsej Evropi, tudi pri nas. Na prvi pogled jih hitro prepoznamo po visokih steblih z rumenimi cvetovi in velikih, mehkih listih. Čeprav lučnike marsikdo dojema kot navadne “travniške rastline”, imajo lučniki dolgo in bogato zgodovino uporabe v ljudskem zdravilstvu. Ponekod imenujejo velecvetni lučnik tudi svečnik ali papeževa sveča.

Ključni poudarki:

  • Lučniki (Verbascum spp.) so tradicionalne rastline za podporo dihalom in koži.
  • Najpogosteje se uporabljajo cvetovi in listi, vsak z drugačnim namenom.
  • Rastline so enostavne za nabiranje, vendar je pomembno pravilno prepoznavanje vrste.

V antiki so s to zdravilno rastlino zdravili kašelj, pa tudi zunanje rane, zmečkanine, otekline in opekline. Stebla, prepojena s smolo, so uporabljali kot bakle. Od tod pa verjetno izvira ime lučnik. Zdravnik iz Frankfurta Adam Lonicerus je lučnik prvi uporabljal kot odlično zdravilno rastlino, ki pomaga proti kašlju, pri srčnih obolenjih, povišani telesni temperaturi, za celjenje ran in hitrejšo rast las.

Nabiranje lučnika

Nabiranje zdravilnih rastlin ni polovičarsko delo, sodobnemu človeku pa najbrž primanjkuje časa, da bi nabiral in sušil zdravilne rastline. Nabiranje rastlin ni le delo z namenom pridobitve, gre tudi za uživanje v naravi. Tokrat bo nekaj povedanega o lučniku.

lučnik

Nabiramo cvetove dveh vrst, ki imata velike rumene cvetove, to sta navadni lučnik (Verbascum phlomoides) in velecvetni lučnik (Verbascum densiflorum). Obe vrsti sta pogosti prebivalki vrtov, najdemo ju na sončnih prodnatih tleh (gramoznicah, nasipih, železniških nasipih). Različne vrste lučnikov rastejo po Evropi, razen na severu, poleg tega še v delu Azije, celo v severni Afriki.

Kot drogo uporabljamo cvetove in jo v večjih količinah uvažamo iz Egipta, Bolgarije in Rusije. Suhi cvetovi vsebujejo okrog tri odstotke sluzi, učinkovine, imenovane iridoidi, ter saponine, ki verjetno tudi prispevajo k zdravilnim učinkom. Cvetovi vsebujejo še fenolne spojine s protibakterijskim učinkom (verbaskozid) in fenolne kisline.

Cvetove lučnika uporabljamo tako, da iz treh do štirih gramov suhih cvetov pripravimo poparek. Uporabljamo ga kot blag ekspektorant (pospešuje izkašljevanje in izločanje sluzi pri produktivnem kašlju, tako učinkujejo saponini), zaradi vsebnosti sluzi pa tudi blaži bolečine zaradi vnete sluznice žrela. Cvetovi lučnika so pogosta sestavina tako imenovanih prsnih in bronhialnih čajev, ponekod pa pripravljajo vodno-alkoholni izvleček in ga dodajajo sirupom za izkašljevanje. Neželeni učinki niso znani, ravno tako ni znano, da ga kdo ne bi smel uporabljati. V zgodovini so bojda ravna, dolga stebla uporabljali kot bakle. Morda odtod ime lučnik.

Uspevanje in sušenje lučnika

Lučnik, ki je pomagal pri različnih tegobah, sta prva omenila Hildegarda in Paracelsus. Danes se uporabljajo le cvetovi, medtem ko so včasih uporabljali tudi liste in korenino. Za lučnik danes obstaja več različnih imen, kot sta denimo papeževa sveča in svečnik. Lučnik raste na sončnih, prodnatih tleh, v gramoznicah, ob železniških progah in po gozdnih posekah po vsej Sloveniji. Gojimo pa ga lahko tudi na vrtovih. Cveti od junija do septembra in celo dlje, ko je cvetje v polnem razcvetu.

Lučnik je rastlina z do dva metra visokim socvetjem. Je dvoletnica, ki raste samoniklo na sončnih peščenih tleh v Evropi, Aziji in severni Afriki. Rastlino prekriva rumenkast puh, ki so ga včasih uporabljali za izdelavo stenja za sveče. Nabiramo rumene, na spodnji strani dlakave cvetove. Da ohranijo lepo rumeno barvo, moramo biti pri sušenju pozorni na to, da jih kolikor je mogoče hitro posušimo. Posušeni cvetovi lučnika dišijo po medu in imajo sladek okus. Po sušenju jih hranimo v zaprtih steklenih kozarcih.

Lučnik

Lučnik so uporabljali že v Antiki

Adam Lonicerus je bil eden prvih zdravnikov, ki je lučnik uporabljal za zdravljenje kašlja, vročine in srčnih obolenj pa tudi pri spodbujanju rasti las. Lučnik je kot slez in slezenovec zdravilna zel. Poznamo velecvetni lučnik oz. papeževo svečo, navadni ter drobnocvetni lučnik, ki se uvrščajo v skupino črnobinovk. Drobnocvetnemu lučniku je podoben velecvetni lučnik, ki ga dobimo na enakih prostorih in tudi učinek jima je podoben.

Velecvetni lučnik

Velecvetni lučnik (»Verbascum«) je dvoletnica, ki zraste do 2 m visoko. Ima ravno, volnato in dlakavo steblo, ki se razveja v območju socvetij. Do 30 cm dolgi listi so debeli, po obeh ploskvah belkasto dlakavi, po steblu se razvrščajo premenjalno. Spodnji listi poganjajo iz pecljev, srednji in zgornji pa sede, s svojim nekoliko srčastim dnom se stezajo precej na dolgo ob steblu; spodnji so širše,srednji in zgornji močneje jajčasti s priostrenim vrhom. Zgornji listi so tudi manjši in koničasti.

Na vrhu se steblo razdeli več skoraj pokončnih vej, na njih pa so se zbrani cvetovi v gručah po 2 do 4 zbrali v tudi do meter dolga klasnata socvetja. Svetlo-rumeni 3 do 5 cm široki cvetovi so le rahlo somerni, trije prašniki so belkasto dlakavi, dva sta gola. Cvetovi so rumeni z lila ali rdečkasto volnato dlakavimi prašniki.

Cvetovi lučnika učinkujejo pri sproščanju sluzi, pospeševanju znojenja in krepitvi srca ter ga uporabljamo pri vnetju gornjih dihal in bronhijev, hripavosti in gripi. Velikokrat je dodan mešanicam raznih čajev proti prehladu.

Enako kot velecvetni lučnik, lahko uporabljamo tudi navadni in drobnocvetni lučnik. Listi navadnega lučnika se manj iztezajo po steblu ali pa se sploh ne, in spodnji so močneje srčasti ali okroglasti. Cvetovi drobnocvetnega lučnika so manjši – njihov premer je le 15 do 22 mm.

ČAS CVETENJA: Velecvetni od julija do septembra, navadni od junija do avgusta, drobnocvetni od julija do avgusta.

OKOLJE: Najdemo ga po suhih gričih, rečnem produ ter na jasah in poteh.

VONJ IN OKUS: Vonj sveže rastline ni ravno prijeten, posušeni cvetovi pa imajo vonj medu. Okus je sluzast.

Lucnik

ZDRAVILNI DELI RASTLINE: Nabiramo cvetove, tik pred cvetenjem, čeprav so ljudski zdravilci nekdaj uporabljali tudi liste in korenine. Cvetove nabiramo samo ob lepem, suhem in sončnem vremenu. Tradicionalno se cvetovi sprva sušijo ob prepihu, potem se jih premeša in do konca posuši v sušilniku ali v pečici. Takoj, ko je cvetje suho, ga shranimo v kozarcih, saj ne prenese vlage, ker počrni in postane manj vredno. Korenine kopljemo zgodaj spomladi, še preden začne rastlina zeleneti.

VSEBUJE SAPONINE: To so milnate snovi so v marsikateri rastlini in tudi v lučniku. Nahajajo se v listih in koreninah. Če ga namakamo v vodi in potem pihamo skozi cevko, bodo nastali milni mehurji. V manjših količinah saponini učinkujejo proti zaprtju, revmi, apnenju žil, kašlju in čiščenju krvi, večje količine saponinov pa so strupene.

ZDRAVILNE SNOVI: Rastlinska sluz je po vsej rastlini, drobnocvetni lučnik celo štejemo za eno izmed s sluzjo najbolj bogatih rastlin. Cvetovi imajo še do 10% sladkorja in eterično olje. V listih in koreninah so grenčina in saponini ter rudninske snovi.

Lekarništvo pozna cvetje. Spada k prsnim čajem. Lučnik je sestavljen iz malo ateričnega olja, tolšče, sladkorja in blažečih saponinov. Zato je rastlina primerna za zdravljenje vseh bolezni dihal, hripavosti, kašlja in tudi bronhitisa. Ker lajša bolečine in preprečuje vnetja, je lučnik prikladen, da lahko z njim zdravimo tudi vnetja prebavil.

Čaj iz lučnika

Pomembne vse sestavine lučnika

Ker iridoidi hitro reagirajo, postanejo cvetovi rastline hitro rjavi. Takšna pa je brez vrednosti. Posušene cvetove hranimo eno leto. Suhi cvetovi vsebujejo sluzi, različne iridoide (katalpol, aukubin) in triterpenske saponine. Za ugodne učinke lučnika so pomembni tudi flavonski glikozidi, flavonolni glikozidi, predvsem rutin, in flavonoidni glikozidi (hesperidin) ter fenolkarboksilne kisline (ferulna, kavna kislina). Cvetovi vsebujejo karotenoide, ki jim dajejo značilno barvo, in invertni sladkor, ki daje cvetom sladek okus. Za lajšanje različnih težav so pomembne vse sestavine lučnika.

Sirup proti kašlju in prehladu

Pripravimo ga lahko sami iz svežih cvetov lučnika. Cvetove nabiramo vsak dan. 10–15 minut jih pustimo razprostrte, da iz njih zlezejo žuželke. Nalagamo jih v steklen kozarec v 5 cm debelih, rahlo stisnjenih plasteh. Vsako plast posebej posujemo s sladkorjem, zgornja plast je vedno sladkor. Kozarec zavežemo z gazo ali bombažno krpo in ga postavimo na sonce. Postopek ponavljamo več dni zaporedoma, dokler ni kozarec poln. Za 4–6 tednov ga pustimo na sončnem mestu. Sprva brezbarvna tekočina postaja gostejša in zlato rjava. Odcedimo jo skozi gosto cedilo in hranimo v temnih steklenicah. Sirup proti kašlju in prehladu lahko dajemo otrokom večkrat na dan po čajno žlico.

Čaj ali sirup za izkašljevanje

V ljudskem zdravilstvu uporabljajo pripravke iz lučnika tudi zunanje, za zdravljenje ranic, odrgnin, prask in udarnin. Včasih so uporabljali v zdravilske namene tudi liste in korenine, danes pa le cvetove. Cvetove, kot smo že zapisali, lahko uporabimo za pripravo poparka, lahko jih kombiniramo s korenino sladkega korena in zeljo timijana ali materine dušice. Učinkovit čaj za izkašljevanje si pripravimo iz naslednjih sestavin:

  • Cvet lučnika – 30 gramov
  • Korenina sladkega korena – 30 gramov
  • Zel materine dušice ali timijana – 40 gramov

Čajno žlico mešanice prelijmo z 200 mililitrov vrele vode, pustimo stati 15 do 20 minut, premešamo, precedimo in spijemo ohlajen čaj. Zaradi korenine sladkega korena ima napitek izrazit sladek okus.

V knjigi avtorice Galle-Toplak pa lahko najdemo tudi napotek za pripravo sirupa iz svežih cvetov lučnika. Glede na to, da lučnik cveti do septembra, vam lahko recept pride prav. Na kratko ga povzemam: Nabrati je treba sveže cvetove in jih razprostreti na papirju, da iz njih zlezejo žuželke. Potem jih moramo zložiti v velik steklen kozarec, ena plast cvetov naj bo visoka pet centimetrov. Na vsako plast cvetov nasujemo plast sladkorja, tudi vrhnja plast mora biti sladkor. Kozarec pokrijemo z bombažno krpo in ga postavimo na sonce. Postopek polnjenja ponavljamo, dokler ni kozarec poln.

Na soncu ga pustimo štiri do šest tednov. Sirup postane zlatorjave barve, nato ga je treba precediti in shraniti v temnih steklenicah. Podobno lahko pripravimo tudi sirup iz drugih zdravilnih rastlin. Lahko pa tudi doma pripravimo sirup po lekarniškem predpisu, vendar več o tem prihodnjič.

Čaj iz lučnika

Lučnikovi obkladki

Poparjeno cvetje, zavito v prej namočen prtič, je odličen obkladek ob vseh očesnih vnetjih. Iz drobno nasekljanih in zdrobljenih listov, pomešanih z medom, lahko naredimo obkladek, ki blaži in hladi opekline. Poparjeno cvetje in voda sta odlična kopel, ki čisti in lajša bolečine in je zdravilna za vse gnojne rane, lišaje in nečiste kožne napake. V žganju namočeni lučnikovi cvetovi (1 pest na 1 liter žganja) so odlični pri odpravljanju in lajšanju revmatičnih težav.

Obkladek za celjenje ureznin in razjed na nogi in pomiritev razdražene kože

Priprava obkladka: 3 žlice posušenih cvetov lučnika namakamo v 300 ml hladne vode 30 minut, nato zavremo in odcedimo. Kos tkanine namočimo v pripravek in ga 2-krat na dan poležimo na prizadeto mesto.

Lučnikov čaj

Poparimo 2 do 4 čajne žličke na skodelico vode in pijemo 3-krat na dan skodelico.

Rastlina v ljudski tradiciji

Rastlina naj bi tradicionalno varovala pred strelami in demoni, če naj bi 15. avgusta posvetili vanjo. Lučnik je pri vraževernih ljudeh tako veljal za preprečevalca nesreče. Tudi v Indiji naj bi varoval domove pred zli duhovi, predvsem njegovo cvetje rumene barve, ki simbolizira svetlobo. V magičnih ritualih keltov se je lučnik uporabljal kot kadilo, ker naj bi z vdihavanjem hlapov pridobili znanje prednikov.

Mleko za čiščenje kože

Cvetovi lučnika mehčajo, čistijo, regenerirajo in negujejo našo kožo. Še posebej dobre učinke kaže pri suhem tipu kože.

Priprava: Potrebujemo 3 žlice cvetov lučnika in 1,5 dl mastnega mleka. Suhe cvetove lučnika prelijemo z mlekom in nad paro vroče vode počasi segrevamo približno 30 minut. Mleko nikakor ne sme zavreti. Zmes nato pustimo prekrito 2–3 minute, mleko precedimo, hranimo v hladilniku. Mleko za čiščenje obraza je treba uporabiti v roku petih do sedmih dni, saj ne vsebuje konzervansa in je pozneje lahko mikrobiološko sporno.

Preberite tudi: Ščetica – naravna pomoč pri lymski boreliozi

1. oktober je Svetovni dan vegetarijanstva

Bodi Eko
-
0
1. oktober je Svetovni dan vegetarijanstva

Glavni namen Svetovnega dneva vegetarijanstva, ki ga že od leta 1977 vsako leto obeležujemo 1. oktobra vsako, je ozaveščati ljudi o pomenu zmanjšanja uživanja hrane živalskega izvora. Že sloviti Albert Einstein je zapisal, da bi vegetarijanski način življenja že s čisto fizičnim vplivom na človeški temperament zelo koristno vplival na velik del človeštva.

Zakaj torej postati vegetarijanec? No, v prvi vrsti s takim načinom prehranjevanja rešujemo živali pred strahovitim trpljenjem. Z brezmesno prehrano prav tako znižujemo možnost razvoja bolezni srca in ožilja ter raka, glavnih morilcev sodobnega časa.

Vegetarijanka

Odločitev, da se odpovemo mesu, močno prispeva tudi k varovanju okolja. Če bomo uživali manj mesa, bomo močno zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, zmanjšali porabo vode, zmanjšali svoj ogljični odtis ter prispevali k manjši porabi fosilnih goriv. Dejstvo je, da je vzreja živine za hrano tudi močno neekonomična – za 200-gramski zrezek, ki se znajde na našem krožniku, žival zaužije kar do 2 kilograma žita. S tema dvema kilogramoma bi  lahko nahranili približno osem otrok. Se kdaj vprašate, koliko ljudi na svetu dobesedno strada?

Pobudo Zeleni ponedeljek so v našem prostoru ljudje zelo lepo sprejeli. Zeleni ponedeljek želi v ljudeh spet prebuditi zavedanje o tem, koliko mesa pravzaprav danes pojemo. Če razmišljate o tem, kolikokrat so meso jedli naši dedki in babice, verjetno hitro pridete do jasnega zaključka – bolj poredko. Povprečni Slovenec pa danes na leto zaužije kar 90 kilogramov mesa in mesnih izdelkov, kar je resnično skrb vzbujajoče. Zakaj ne bi svoje prehrane obogatili z več zelenjave, sadja, žit? Kot navajajo na Zelenem ponedeljku, več sveže in žive hrane ohranja zdravje in dobro počutje, preprečuje čezmerno telesno maso, zmanjša možnost srčnih obolenj, raka, diabetesa in mnogih drugih kroničnih nenalezljivih bolezni.

Oblike vegetarijanstva

Obstaja več različic vegetarijanskega prehranjevanja. Naj jih le na kratko predstavimo in pojasnimo njihove posebnosti:
Delno vegetarijanstvo – Delni vegetarijanci večinoma uživajo rastlinsko hrano, občasno pa še vedno posežejo tudi po mesu.
Lakto-ovo vegetarijanska prehrana – Ta vrsta vegetarijanskega prehranjevanja poleg vseh živil rastlinskega izvora predvideva še uživanje mleka in mlečnih izdelkov ter jajc.
Ovo-vegetarijanstvo – Ovovegetarijanci poleg vse hrane rastlinskega izvora uživajo tudi jajca.
Lakto-vegetarijanstvo – Laktovegetarijanci poleg vse hrane rastlinskega izvora občasno uživajo tudi mleko in mlečne izdelke.
Veganstvo – Vegani ne uživajo nobene hrane živalskega izvora.
Presnojedstvo – Presnojedci uživajo le surovo sadje in zelenjavo, žita le namakajo, poleg tega pa uživajo tudi semena in oreščke ter hladno stiskana rastlinska olja.
Frutarijanstvo – Frutarijanci uživajo le sadje, zelenjavo, semena in oreščke ter hladno stiskana rastlinska olja. Ne uživajo žit in v tem se ločijo od veganov.

Na Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije so do tako imenovanih alternativnih načinov prehranjevanja sicer precej zadržani, pravijo pa, da je skrbno načrtovano lakto-ovo vegetarijansko prehranjevanje zdravo prehranjevanje, saj posameznik dobi vsa potrebna hranila, v nekaterih primerih pa mora kljub vsemu jemati tudi prehranska dopolnila oziroma uživati obogatena živila.

Podatki številnih raziskav sicer potrjujejo, da imajo vegetarijanci za kar 40 % manj možnosti, da zbolijo za rakom. Tudi bolezni srca in ožilja, sladkorno bolezen in seveda tudi debelost je mogoče v 95 % preprečiti s pomočjo zdrave, na rastlinskih živilih osnovane prehrane ter seveda z uspešnim soočanjem s stresom. Podatkov, ki govorijo v prid brezmesni prehrani je veliko, končno odločitev o izbiri najbolj optimalnega načina prehranjevanja pa je seveda popolnoma prepuščena vam.

Krompir ali paradižnik? Oboje!

Bodi Eko
-
0
Krompir ali paradižnik? Oboje!

Je to paradižnik ali krompir? Oboje! Si lahko predstavljate rastlino, s katere lahko odtrgate slasten rdeč paradižnik, istočasno pa izkopljete še gomolje krompirja? TomTato (po naše bi mu lahko rekli kar parapir – ko združimo besedi paradižnik in krompir) ni nobena nova gensko spremenjena rastlinska vrsta, gre za popolnoma naraven rastlinski čudež.

TomTato so vzgojili s pomočjo visoko naprednega procesa cepljenja, javnosti pa ga je britansko podjetje Thompson & Morgan predstavilo prejšnji teden. Podobni poskusi cepljenja različnih rastlinskih vrst niso nobena novost, posebnost TomTata pa je v tem, da bo od pomladi na voljo tudi za prodajo. In kota zatrjujejo v podjetju Thompson & Morgan, naj bi bila letina obeh vrtnin na eni rastlini več kot zadovoljiva.

Vse skupaj se je začelo pred 15 leti, ko je Paul Hansord, odgovoren za nabavo pri podjetju Thomas & Morgan, odšel na službeno pot v Združene države Amerike. Opazil je krompir, ki je uspeval na isti rastlini, na kateri so hkrati rasli tudi paradižniki. Videl je, da je mogoče paradižnik in krompir med sabo uspešno cepiti – ne nazadnje pripadata isti družini razhudnikov.

Hansord se je tisti čas ukvarjal predvsem s težavo, kako idejo razviti do te mere, da bi lahko rastlino prodajali tudi na prostem trgu. Glavna ovira je bila, kako vzgojiti tako majhne rastline krompirja, ki imajo hkrati steblo enake debeline kot paradižnik, saj bi tako obe vrsti lahko uspešno združili. A po številnih poskusih in napakah ter s pomočjo strokovnjakov za cepljenje, so v podjetju Thompson & Morgan vendarle razvili pravi način ter vzgojili rastlino, ki je ustrezala vsem njihovim željam.

TomTato - krompir in paradižnik v eni rastlini

Kaj je cepljenje?

  • S procesom cepljenja dve različni rastlinski vrsti združimo v eno.
  • Cepljenje mora opraviti nekdo, ki ima zares veliko znanja in izkušenj ter je zelo natančen. Cepič prispeva nadzemni del rastline, podlaga pa predvsem korenine in koreninski vrat.
  • Večino rastlin je treba cepiti v okviru iste vrste. Cepilne zveze so uspešne pri genetsko sorodnih kombinacijah rastlin. Včasih je sicer mogoče cepiti tudi rastline, ki ne spadajo v isto družino.
  • Krompir in paradižnik lahko med sabo cepimo zato, ker spadata v isto rastlinsko družino, in sicer med razhudnike. Sem spadajo še jajčevci, feferoni in paprika.

Paul Hansord pravi, da se jim je ideja o združitvi dveh rastlinskih vrst na eni rastlini že od samega začetka zdela zelo zanimiva. Ko pa so videli, da je pridelek velik, tako paradižnik kot krompir pa sta izvrstnega okusa, so začeli razmišljati, da bi rastlino ponudili tudi širšemu krogu ljudi.
TomTato lahko sadimo od konca aprila, na rastlini pa med julijem in oktobrom uspevajo čudoviti, dišeči in nadvse okusni češnjevi paradižniki, hkrati pa si jeseni lahko izkopljemo še krompir, ki je primeren za vse načine uporabe – lahko ga kuhamo, pečemo ali cvremo.
Po besedah Paula Hansorda vsako rastlino cepijo ročno, saj le tako ustvarijo edinstveni TomTato. »Brez genske modifikacije – gre za popolnoma naraven in varen proces,« dodaja Hansord.
Sama vzgoja te rastline se sicer začne v specializiranem laboratoriju na Nizozemskem, kjer se vrši zelo delikaten proces cepitve obeh rastlinskih vrst. Rastline nato pošljejo nazaj v Veliko Britanijo, kjer jih gojijo v rastlinjakih toliko časa, da niso primerne za prodajo.
Rastlina je zelo praktična, saj jo lahko vzgajate kar na svojem balkonu in si tako, tudi če nimate lastnega vrta, pridelate svojo letino krompirja in paradižnika. Rastline bo sicer mogoče kupiti od naslednje pomladi naprej, posamezna sadika bo visoka okrog 9 centimetrov, njena cena pa naj bi bila nekaj manj kot 18 evrov.

foto: Thompson & Morgan

Kako se lotiti priprave čaja?

Bodi Eko
-
0
Kako se lotiti priprave čaja?

Čaj lahko pripravimo na tri različne načine – vse je odvisno od tega, katere zdravilne učinkovine želimo pridobiti iz določene rastline. Ko pripravljamo čaj, moramo vedno upoštevati navedeni način priprave in čas priprave. Vedno namreč želimo karseda dobro izkoristiti zdravilne učinke posamezne rastline.

Poparek

Čajno mešanico lahko prelijemo z vročo vodo oziroma jo poparimo. Najbolje je, če posušena zdravilna zelišča stresemo v čajno cedilce, ga damo v primerno posodo in prelijemo s kropom. Posodo nato dobro pokrijemo in pustimo stati toliko časa, kolikor velevajo navodila za pripravo čaja – navadno od pet do deset minut.

Wolfgang Möhring v svojem delu Zdravilna moč čajev navaja, da so poparki primerni predvsem za pripravo čajev iz cvetov (lipa ali kamilica) in listov (listi mete in melise). Voda mora biti dovolj vroča, da iz rastlin potegne vse zdravilne sestavine, hkrati pa ne sme učinkovati premočno, saj bi v nasprotnem primeru uničila hlapne snovi v rastlini, kot so na primer eterična olja. Pri zelo nežnih cvetovih uporabimo preliv z mlačno vodo. Tak poparek pustimo stati nekoliko dlje, navadno približno pol ure, nato pa ga precedimo.

Priprava čaja

Prevretek

Ko pripravljamo prevretek, rastlinske dele kuhamo v kropu. Gre za to, da želimo iz rastlin dobiti čreslovine, grenčice in mineralne snovi. Vse te snovi se nahajajo predvsem v lubju, lesu, koreninah, jedrcih, različnih semenih – gre za to, da začnejo njihove celične stene razpadati in oddajati želene učinke šele  pri visoki temperaturi. Wolfgang Möhring priporoča, da korenine in jedrca pred kuhanjem rahlo zdrobimo.
Želeno količino zdravilnih rastlin stresemo v posodo s pol litra hladne vode in vse skupaj počasi zavremo. Ker ne želimo izgubiti čim manj hlapnih učinkovin, posodo pokrijemo. Med kuhanjem svoj čaj včasih premešamo in ga kuhamo toliko časa, kot pravijo navodila. Prevrevanje traja lahko samo od 1 do 3 minut, običajno pa priprava prevretka traja 20 minut. Pripravljen čaj pustimo stati toliko časa, da se malo ohladi, nato pa ga precedimo in postrežemo.

Hladni preliv

Še ena od načinov priprave čaje je hladni preliv. Primeren je v tistih primerih, ko želimo ohraniti eterična olja in druge občutljive učinkovine.
Zelišča v pokriti posodi namakamo od 6 pa vse do 12 ur, nato pa preliv precedimo. Če želimo uničiti večino mikrobov, ki so se sprostili med namakanjem, Wolfgang Möhring, predlaga, da izvleček na hitro segrejemo do vrelišča. Za preliv lahko uporabimo tudi ohlajeno prekuhano vodo in čim bolj sveža zdravilna zelišča – tudi tako bomo zmanjšali količino mikrobov.
Za hladen preliv sta na primer zelo primerna slez in lanena semena.

Priprava čaja

Kombinirana priprava čajev

Wolfgang Möhring navaja, da je tak način priprave, torej kombinacija preliva in prevretka, ki ju zaporedoma opravimo z istimi zelišči, primeren takrat, ko želimo iz iste rastline pridobiti različne snovi, ki zahtevajo tudi različne načine izluževanja.

Pomembno je, da vemo, kdaj in kako določen čaj najbolje učinkuje

Wolfgang Möhring navaja, da lahko zdravilno delovanje čajev okrepimo tako, da upoštevamo tako imenovani poživitveni in pomiritveni čas različnih organskih sklopov, ki ji pozna kitajska tradicionalna medicina. Naj navedemo le en primer: Najboljši čas za uživanje čaja, ki pomirja in odpravlja krče pri kašlju, je med tretjo in peto uro zjutraj. S tem avtor nikakor nima v mislih tega, da bi morali vstajati sredi noči in si pripravljati čaj – nočni spanec je vsekakor veliko bolj pomemben. Želeni učinek bomo dosegli tudi, če bomo čaj pili v katerem drugem delu dneva. Pri tem konceptu gre za to, da kitajska tradicionalna medicina organizma ne deli na organske sisteme, ampak govori o funkcionalnih sklopih.

Vir: Möhring, W.: Zdravilna moč čajev. Ljubljana: Prešernova družba, 2003

Kaj se skriva v smetnjakih Slovencev?

Bodi Eko
-
5
Kaj se skriva v smetnjakih Slovencev?

Za mladega Gorenjca Uroša Robiča bi lahko dejali, da je vse prej kot tipični predstavnik mlajše generacije. Diplomirani inženir gozdarstva, ki je za svojo diplomsko nalogo prejel celo Prešernovo nagrado, zaposlitve s svojega področja po končanem študiju ni dobil, zato je za delo zaprosil v podjetju Komunala Kranjska Gora, kjer danes opravlja delo smetarja. Vsakodnevno srečevanje z odpadki mu je omogočilo vpogled v naše navade, predvsem glede ločevanja, kar ga je navdahnilo tudi v ustvarjalnem smislu. Pred letom dni se je namreč lotil snemanja igrano-dokumentarnega filma o plastiki, s katerim želi pripomoči k premiku zastarele miselnosti o smeteh, odpreti nove ideje glede izrabe odpadkov kot vir energije in spodbuditi k bolj vestnemu ločevanju.

Uroš Robič

Po izobrazbi ste diplomirani inženir gozdarstva, za diplomsko nalogo ste prejeli celo Prešernovo nagrado. Kako to, da ste se odločili za poklic, ki ga opravljate danes?
Po diplomi in prejetju Prešernove nagrade sem bil prepričan, da bom dobil zaposlitev v svoji stroki. Realnost je bila malce drugačna. Prijavljal sem se na razpise za prosta delovna mesta na področju gozdarstva, okoljevarstva ali česar koli v povezavi z naravo in okoljem. Hodil sem na razgovore, ki niso bili uspešni. Začel sem se še dodatno izobraževati, samoplačniško sem opravil različne tečaje in izpopolnjevanja z namenom, da bi pridobil več znanj. Spoznal sem, da je bila večina delovnih mest že rezervirana za druge, celo za take, ki so imeli nižjo izobrazbo od moje ali pa so bili preprosto v sorodu s kom iz podjetij. Opravil sem tudi preizkus znanja za vodenje in odločanje o prekrškovnem postopku, v mislih sem imel opraviti tudi izpit o upravnem postopku, a sem si rekel, da nima smisla, ker bo tako ali tako službo dobil nekdo drug.

Zaprosil sem še na Komunali Kranjska Gora, ki je blizu kraja, kjer živim. Tam so mi razložili, da me lahko zaposlijo kot popisovalca vodomerov. Povedali so mi, da ne bom plačan glede na stopnjo izobrazbe, ampak za delo, ki ga bom opravljal. Začel sem popisovati vodomere, zraven pa sem delal še ostala dela, kot so mi naročili. Ker je bil ravno takrat sodelavec smetar na daljši bolniški, sem ga nadomeščal.

Tam sem spoznal delo smetarja, to počel kar nekaj časa, na 14 dni pa sem popisoval vodomere v celi občini. Ker mi diploma ni veliko pomagala, sem samoplačniško opravil še izpit C kategorije, tako da zdaj opravljam delo voznika smetarskega vozila, priložnostno pa z veseljem »surfam« na smetarskem tovornjaku.

Uroš Robič

Ko govorimo o ločevanju odpadkov, ste v stiku z našimi navadami. Kakšni smo po vašem mnenju Slovenci, ko gre za ločevanje odpadkov?
Glede na to, da je Slovenija, kar se tiče ločevanja, v samem vrhu evropskih držav, so se pri meni pojavili dvomi, ker tega nisem opazil v taki meri. Največji problem predstavljajo večstanovanjski objekti. Večina stanovalcev vestno ločuje, ostali pa ne, s čimer se razvrednoti delo prvih. Prav tako v občinah niso poenoteni sistemi zbiranja in barve zabojnikov, kar povzoča dodatno zmedenost ljudi. Tudi vsa plastika, ki se zbere v zabojnikih za plastično embalažo, ni primerna za reciklažo, hkrati pa se v teh zabojnikih pojavljajo tudi biološki odpadki, papir in tekstil. Recimo, da se stanje izboljšuje, saj so nekatere občine lep zgled ločevanja in ravnanja z odpadki, po katerih bi se morale ravnati še ostale.

Mi je pa vsakodnevno srečevanje z odpadki omogočilo vpogled v osebno življenje Slovencev. V smeteh dobiš informacije, kaj ljudje jedo, kdo ima težave z alkoholom, kdo nima denarja in kdo ga ima preveč.

Kaj bi bilo še potrebno storiti, da bi ljudje bolj vestno ločevali odpadke?
Na prvem mestu sta ozaveščanje in biti zgled drugim. Zdi se mi, da so ljudje že siti tega očitanja, da je treba ločevati, saj jim ne razložijo, zakaj je to dobro, kam gre vsa ta plastika, ali ima sploh smisel, če so položnice zmeraj višje. Ta vprašanja so se pojavljala tudi meni kot smetarju in sem hotel dobiti odgovore. Spraševal sem se, zakaj je ljudem tako težko ločevati, zakaj vozijo smeti v naravo in zakaj mečejo biološke odpadke v zabojnike za papir, steklo in plastično embalažo.

Ločevanje nam mora priti v navado, vzeti ga moramo kot nekaj samoumevnega. Tako kot smo se težko navadili npr. voziti s prižganimi lučmi podnevi, sedaj vidimo, da je to res koristno in varno, hkrati pa nas zmoti, če nekdo vozi z ugasnjenimi lučmi. Tako bi moralo biti tudi pri ločevanju. Mene recimo zmoti, ko je ljudem vseeno za ločevanje. Če omogočiš vse, na primer ozaveščanje, izobraževanje, poizkušaš biti zgled drugim, nagradiš tiste, ki vestno ločujejo, urediš različne sisteme zbiranja odpadkov, ki olajšajo državljanom ločevanje, pa nekateri to še zmeraj nočejo, potem mislim, da si prislužijo visoko kazen … Drugih načinov ne vidim.

Katera vrsta odpadkov je najpogostejša v naših zabojnikih?
Po volumnu je največ plastične embalaže, po teži mogoče biološki odpadki, odvisno od sistema zbiranja in občine.

Se vam zdi, da živimo v dobi plastike?
Seveda, to je eden boljših izumov, ki nam je omogočil vse to, kar poznamo danes. Omogoča nam tehnološki razvoj, z njo so živila obstojna dlje časa, ker so zavita v embalaži, iz nje se izdelujejo flis in »windstoper« jakne, obstaja tudi tam, kjer je sploh ne pričakujemo. V primerjavi s steklom je lažja, torej so tudi transportni stroški nižji, lahko pade na tla in se ne razbije. Skratk, super material, s katerim bi morali po tem, ko nastane odpadek, ravnati bolj skrbno.

Uroš Robič

Lotili ste se snemanja igranega dokumentarnega filma Plastik Fantastik – filma o plastiki v smeteh. Kako ste prišli do te ideje?
Ker sem rahlo hiperaktiven in si vsako leto zastavim nov cilj, ki ga dosežem, je bil ravno ta film Plastik Fantastik nov izziv. Vsak dan gledaš tiste smeti in se sprašuješ, kaj je narobe z ljudmi. Zakaj imajo tebe za smetarja, če vidiš kakšno »svinjarijo« delajo drugi. Zakaj jim je za vse vseeno, na kakšen način bi jim povedal ali pokazal, da ima smisel. Ljudje s tem, ko vržejo smeti v zabojnik, ne vedo, koliko procesov je še za tem. Ne vidijo niti (in jih ne zanima), kako se vsak dan vidno povečuje količina odpadkov na smetiščih. Treba je bilo nekaj narediti, pokazati ljudem še tisto zgodbo, ki je očem skrita. Že prej sem po osnovnih šolah v občini razlagal o pomenu ločevanja, a sem videl, da je otrokom vse jasno. Jasno ni staršem in srednji generaciji, ki niso zgled tem otrokom in ne nadaljujejo tega, kar se le-ti naučijo v šoli. Na internetu sem pogledal, če v Sloveniji že obstaja kakšen tak film na to tematiko, pa ga še ni. So šolski izobraževali filmčki, kar moj igrani dokumentarec ni. Namenjen je srednji generaciji, tudi tematika je bolj specifična. Poklical sem prijatelja iz osnovne šole, ki ima videoprodukcijo Pelikula, in mu predstavil idejo. Bil je navdušen in takoj za stvar. V štartu mi je povedal, da v tem ni zaslužka in da denarja, ki ga bom vložil, verjetno ne bom več videl. Vendar to ni bil moj cilj, moj cilj je bil narediti neko spremembo v mojem življenju, ki bi lahko vplivala na spremembo stanja v državi. Zadeve sem se lotil sistematično, tako kot svoje diplomske. Preštudiral sem zakonodajo, nad katero sem obupal, ker nočem moriti ljudem z nekimi statistikami in zakoni. Tema je težka, tudi ljudi niso najbolj navdušeni nad smetmi, zato je bilo treba narediti nekaj povsem novega. Sam koncept filma je narejen tako, da se dva smetarja (igrani del) pogovarjata o vseh področjih problematike plastike, vse, kar jima ni povsem jasno, razložijo strokovnjaki (dokumentarni del). Ker sem zelo radoveden po naravi in je vožnja tovornjaka nekoliko monotona, je bila to super izkušnja zame. Napisal sem scenarij za film, bil sem na krajih, kjer drugače nikoli ne bi bil, igral sem smetarja v filmu, spoznal sem zelo zanimive ljudi, bil sem novinar, veliko sem se naučil, tako da je projekt meni že povrnil, kar sem vložil. Prijatelj Miha Dulmin (videoprodukcija Pelikula) mi je pomagal uresničiti zamisel. Lahko bi se smilil svoji usodi, kot smetar s Prešernovo nagrado, ali pa iz tega naredil največ, kar se da. Področje je še zmeraj okoljevarstveno, kar me zelo zanima. Tudi v pisarni se ne bi naučil vsega, kar sem spoznal kot smetar.

Kaj je glavno sporočilo vašega filma? Kaj želite z njim doseči?
Glavno sporočilo filma je, naj se malo zamislimo. Zakaj večini ljudi ni težko preživeti ure in ure v nakupovalnih centrih, kjer mrzlično nakupujejo stvari, ki niso pomembne, hkrati pa se jim tiste zadeve, ki res štejejo, ne zdijo pomembne? V filmu Plastik Fantastik sem prikazal vse, kar se tiče plastike kot odpadka, in še več. Film ne govori samo o plastiki kot odpadku, ampak o plastiki kot materialu. Prikazal sem, kaj vse imajo ljudje na voljo, s čimer bi zmanjšali količino odpadkov, ki se vozi na odlagališča. Sledil sem plastiki do mikrodelcev oz. mikroplastiki v našem morju. Prikazal sem celotno pot, ki jo naredi plastika. Po mojem mnenju mora biti film sestavljen iz treh povezujočih se delov. Zgodbo in rdečo nit sem napisal jaz, kvalitetne posnetke je naredil Miha Dulmin, odlično glasbo pa sta naredila Borja Močnik in Anže Rozman. Vse je lepo zapakirano v filmu Plastik Fantastik.

S snemanjem ste zaključili. Kje ste ga snemali in ali ste imeli med snemanjem kakšne težave?
Snemali smo po vsej Sloveniji, saj sem v filmu presortiral kontejnerje po večjih slovenskih krajih. Težave pa so predstavljala predvsem dovoljenja. Čeprav smeti nikogar ne zanimajo, je zgodba, potem ko razložiš, da boš presortiral njihov zabojnik, drugačna. Težko je bilo posneti tudi celotno pot, ki jo naredi plastika od granulata do granulata, še težje pa je bilo vse skupaj uskladiti – torej mojo službo, službo snemalca Miha, vreme in čas sodelujočih, ampak nam je uspelo. Ko poveš, da si smetar, ki snema film, te nihče ne jemlje resno, še posebej, če delaš s svojim denarjem. Vsak si predstavlja, da je to nekaj amaterskega, ampak smo se res potrudili in naredili film na nivoju.

Kdaj bo film dostopen javnosti?
Ko sem se lotil izdelave filma, sem si nehal striči lase. Ker me čisto iz radovednosti zanima, koliko dolgo traja izdelava filma. Ker film delam z lastnimi prihranki ter ob službi in za izdelavo koristim ves moj dopust, ki ga imam, se mi zdi, da je eno leto izdelave kar dober rezultat. Film Plastik Fantastik bi si lahko ogledali že v maju, tako kot je bilo zastavljeno, vendar je večina kinodvoran zasedena, kasneje pa večina ljudi odide na morje, tako da se bo predvajal v jeseni.

Živila, s katerimi lahko poskrbite za zdravje prostate

Bodi Eko
-
0
Živila, s katerimi lahko poskrbite za zdravje prostate

Prehrana, ki temelji na naravni in nepredelani hrani, že na splošno koristi našemu zdravju. Raziskave kažejo, da določena hranila in živila, ki so bogata s temi hranili, pomagajo pri težavah s prostato (prostatitis, hipertrofija prostate in rak na prostati) kot pri preprečevanju le-teh. Dragi moški, za zdravje svoje prostate lahko poskrbite vsakič, ko sedete za mizo.

Brazilski oreščki

Od vseh različnih vrst oreščkov so brazilski oreščki tisti, ki vsebujejo največ selena. Raziskave so pokazale, da redno uživanje brazilskih oreščkov zmanjša možnost za nastanek raka prostate. Brazilski oreški so tudi dober vir cinka, še enega minerala, ki pomaga ohranjati zdravje prostate. Ti oreški poleg vsega vsebujejo še veliko bekljakovin ter magnezij in tiamin (vitamin B1).

Zdravje prostate

Granatno jabolko

Granatno jabolko vsebuje veliko antioksidantov, med drugim tudi elagitanin, ki je še posebej uspešen prav pri ohranjanju zdravja prostate. Raziskave so pokazale, da so izvlečki granatnega jabolka zelo upočasnili razvoj rakavih celic pri moških z rakom na prostati, ki so prestali operacijo ali obsevanje.

Bučna semena

Bučna semena imajo na zdravje prostate velik vpliv, še posebej pri moških, ki imajo težave z benigno hipertrofijo prostate. To bolezensko stanje, pri katerem gre za povečanje žleze prostate, navadno prizadene moške po 50. letu. En dejavnik, ki prispeva k preveliki stimulaciji celic v prostati, je raven hormonov testosterona in dihidrotestosterona (ta nastane iz testosterona). Olje v bučnih semenih lahko zmanjša sproščanje prej omenjenih hormonov in posledično prepreči, da bi se celice v prostati prekomerno delile. Olje iz bučnih semen prav tako vsebuje karotenoide in maščobne kisline omega 3. Raziskave kažejo, da se pri moških, ki s prehrano dobijo dovolj karotenoidov, zmanjša tveganje za nastanek benigne hipertrofije prostate. Bučna semena pa vsebujejo tudi cink, ki je ravno tako povezan z zdravjem prostate. Zink naj bi pomagal ščititi pred nastankom raka na prostati.

Brokoli

Brokoli skupaj s cvetačo, zeljem in ohrovtom spada v skupino križnic ter vsebuje sulforafan in indol-3-karbinole, ki so znani potem, da pomagajo preprečevati rakava obolenja. Sulforafan spodbuja razstrupljanje telesa, indol-3-karbinol pa naj bi zaviral razvoj raka prostate. Po nekaterih raziskavah naj bi uživanje brokolija najmanj enkrat tedensko zmanjšalo stadij III in IV raka prostate za 45 odstotkov. Priporočamo, da brokoli pred uživanjem le na hitro pokuhate (ne več kot le pet minut). Če ga kuhamo dlje časa, brokoli izgubi številne hranilne snovi. Če želite svoj obrok še dodatno obogatiti, brokoliju dodajte nekaj ekstra deviškega oljčnega olja, svežega česna in malo pekoče paprike.

Losos

Maščobne kisline omega 3 so pomembne za ohranjanje zdravja prostate. In odličen vir teh esencialnih maščobnih kislin je prav losos. Raziskava britanskih raziskovalcev iz leta 2009 je pokazala, da maščobne kisline omega 3, še posebej pa eikozapentaenojska (EPA) in dokozaheksaenojska kislina, zavirajo tvorbo novih krvnih žil, ki bi hranile tumorje. Pri nakupu lososa dajte prednost divjemu lososu. Meso vzgojenega lososa naj bi vsebovalo številne nevarne snovi, zaradi česar si boste z njegovim uživanjem naredili medvedjo uslugo. Divji losos je vsekakor boljša izbira.

Paradižnik

Paradižnik je odličen vir likopena, močnega antioksidanta, ki odlično skrbi tudi za zdravje prostate. Čeprav so surovi paradižniki zelo hranilno bogati, pa likopen svojo pravo antioksidantno moč razvije šele, ko ga toplotno obdelamo. Zato so na primer paradižnikova omaka, juha ali sok bolj primerni, kadar gre za skrb za zdravje prostate. Paradižnikov doprinos k zdravju prostate potrjujejo številne raziskave.

Življenjski krog baterij

Eva Žnidar
-
0
Življenjski krog baterij

Baterije so pogosta nadloga, ko pride do ločevanja odpadkov. Vprašanje, kam se vrže neuporabne baterije, odmeva v marsikateri glavi. V pričujočem članku si bomo pogledali življenjski krog baterije, od njenega nastanka, uporabe, pa vse do reciklaže in ponovne pridelave. Še prej pa si preberimo nekaj o …

… zgodovini baterije

Tako kot skorja vsak izum, so bile tudi baterije odkrite po naključju. Predhodnik baterije je 2000 let stari glinasti vrč z bakreno cevjo in železno palico v sredini. Če si v bakreno cev natočil kis ali vino je vrč deloval kot baterija. Leta 1780 je Luigi Galvani pri eksperimentiranju z žabjimi kraki opazil njihovo premikanje, ko se jih je na dveh mestih dotaknil z različnima kovinama. Menil je da energija prihaja iz žabjega kraka, vendar so kasneje ugotovili, da se premik pojavi kot posledica povezave dveh kovin preko tekočine žabjega kraka.

Baterije

O bateriji

Baterije kemijsko energijo spreminjajo v električno. Poznamo več vrst baterij, ki jih v grobem delimo na primarne in sekundarne. Primarne baterije se ne da ponovno napolniti, zaradi visoke energijske gostote se počasneje izpraznijo. Pri določenih primarnih baterijah je mogoče zamenjati izpraznjeno elektrodo in baterijo znova uporabiti.
V nasprotju s primarnimi, se sekundarne baterije da ponovno napolniti, eno izmed takih baterij imamo tudi v našem avtomobilu-akumulator. Ko uporabljamo energijsko potratne naprave so te vrste baterije dobra izbira, saj so dolgoročno cenejše. Njihova energijska gostota navadno ni tako visoka kot pri primarnih baterijah, vendar se v zadnjih letih izboljšuje.

Snovi v baterijah

Baterije ne spadajo v navadne komunalne odpadke in za to obstaja dober razlog, saj vsebujejo snovi, ki so zelo strupene za naše okolje in posledično za vsa živa bitja. Katere snovi baterija vsebuje, je odvisno od tega iz česa je narejena. Poleg kovin so v baterijah in akumulatorjih prisotna še organska topila in druge snovi. Mnoge med njimi so strupene, veliko izmed njih lahko povzroča raka. Če pogledamo le nekatere snovi, ki jih najdemo v baterijah:

  • nikelj se uporablja pri izdelavi približno 300.000 izdelkov, tudi baterijah. Letno naj bi se recikliralo 4,5 milijona ton smeti, ki vsebujejo nikelj. Za človeka je nikelj v čisti obliki strupen, opazili so alergične reakcije in rakotvorne lastnosti te kovine.
  • brom se v naravi nahaja v morski vodi. Veliko ga najdemo v zaprtih morjih in jezerih, na primer Mrtvem morju. Bromove spojine se uporabljajo v kemijski in fotografski industriji, farmacevtske družbe pa jih uporabljajo za pomirjevalna sredstva. Prav tako spojine uporabljamo za uničevanje škodljivcev in plevela. Brom je nevaren za živa bitja.
  • svinec so poznali že v stari Grčiji. V naše telo pride preko onesnaženih tal. Za odraslega človeka je svinec nevaren, če ga absorbira več kot 500 μg na dan. Zanimiv je podatek, da pri otroci kar 40 do 50 % sprejetega svinca v telesu tudi ostane, medtem ko odrasli zadržijo 10 do 50 % sprejetega svinca. Svinec povzroča bolezni metabolizma, krvne in ledvične bolezni, ovira vezavo in delovanje železa in posledično povzroča anemijo.
  • kadmij  je ena izmed strupenih in težkih kovin, ki povzročila smrt in kronične bolezni po svetu. Daljša izpostavljenost na delovnem mestu dokazano vpliva na bolezni srca, pljuč in ledvic. Povzroča tudi raka, največ te strupene kovine pa prejmemo s hrano.

Polnjenje baterij

Verjetno ste že opazili, da polnilne baterije po nekaj polnjenjih niso več tako dobre kot so bile, ko smo jih kupili. Vročina (nad 40 stopinj) je velik problem pri polnjenju baterij, ki lahko nastane med samim polnjenjem baterij v polnilcih. Prav tako je slabo za življenjsko dobo baterije, če jo še vedno polnimo, ko je ta že polna. To se zgodi, če spregledamo, da se je baterija že napolnila ali polnilec slabše zaznava kdaj je baterija polna in prepozno posveti z zeleno lučko, ki je znak, da so baterije polne. Baterija se začne segrevati za dodatni 2°C na minuto, kar uničuje kemijske elemente znotraj nje in posledično povzroča njeno slabše delovanje.
Pomembno je poudariti novost in sicer, da je baterije, ki se ne dajo ponovno napolniti (alkalne), moč napolniti s posebnim polnilcem tudi od 20x do 100x. Vendar je potrebno poudariti, da je za to potrebno kupiti poseben polnilec, ki je že dosegljiv na tržišču, saj navaden polnilec za polnjenje tovrstnih baterij ne deluje, niti ni varno alkalne baterije polniti v polnilcu za sekundarne vrste baterij.

Stare baterije

Kaj s starimi baterijami?

Recikliranje je pomembno za zmanjšanje porabe potencialno uporabnih snovi. S tem pa tudi prizanašamo našemu okolju. Stare baterije lahko odnesete na zbirna mesta, ki jih pogosto najdemo v trgovinah, kjer ste baterije kupili. Baterije (in akumulatorje) lahko zamenjate ali oddate tudi na večjih bencinskih črpalkah ali lokalnih trgovinah, kjer imajo pri blagajni postavljene koše za stare baterije.  Ker baterije veljajo za nevarne odpadke, jih komunalna podjetja zbirajo dvakrat letno, zato se je dobro pozanimati kdaj bodo tovrstne odpadke zbirali v vašem kraju in takrat varno odvržete odvečne baterije.

Kaj naredijo z starimi baterijami?

Poglejmo si kaj naredijo z nekaterimi vrstami baterije, ko te pridejo v reciklažo. V procesu recikliranja svinčenih baterij, svinec ločijo od ostalih materialov v bateriji in ga ponovno uporabijo za izdelavo baterij in akumulatorjev. Tako ponovno reciklirajo kar 98% svinčenih baterij. Prav tako plastični ovoja okoli baterije ponovno reciklirajo in iz njega izdelujejo oblačila, obutev, steklenice, zabojnike itd.
Baterije iz niklja in kadmija lahko skozi toplotne tehnike ponovno uporabimo pri izdelavi novih baterij. V procesu se loči kadmij in nikelj-železo. Prav tako kovine ponovno uporabljajo v proizvodnji jekla, avtomobilov, domov itd. Vsako leto naj bi v Ameriki zavrgli dovolj jekla, da lahko iz njega zgradijo vse kupljene avtomobile v tistem letu.

Pri reciklaži nikelj-metal-hidridnih baterij se nikelj ponovno uporabi za proizvodnjo nerjavečega jekla za električne napeljave, vodovod, in naprave kot so mikrovalovna pečica, hladilniki, pralni stroji in peči.
V življenjski dobi baterije smo tako videli njeno rojstvo in pomembnost recikliranja baterij. Čeprav se nam je včasih težje potruditi in pravilno odvreči stare baterije, se je potrebno zavedati, da se trudimo za svoje okolje in nas. Saj z nepravilnim ravnanjem tvegamo onesnaženje rek, jezer in podtalnice s težkimi kovinami, prav tako tvegamo onesnaženje ozračja ali eksplozijo, če baterije sežigamo,  opekline in razjede na koži ter okvare našega vida.

Suhe slive proti zaprtju za dobro prebavo

Bodi Eko
-
0
Suhe slive proti zaprtju za dobro prebavo

Ključni poudarki:

  • Suhe slive so bogate z vlakninami, vitamini in minerali, ki podpirajo prebavo in splošno zdravje.
  • Vsebujejo sorbitol, naravni sladkorni alkohol, ki deluje kot blago naravno odvajalo.
  • Topne vlaknine v suhih slivah pomagajo uravnavati krvni sladkor in povečujejo občutek sitosti.
  • Redno uživanje suhih sliv lahko prispeva k znižanju ravni slabega holesterola in podpira zdravje srca.

Suhe slive so nadvse hranljivo živilo – njihov sladkast okus in rahlo gumijasto teksturo, poleg tega po polne tudi različnih hranil. Suhe slive so polne hranilnih snovi. Bogate so z vlakninami, vitamini, predvsem vitaminom K in vitaminom A, ter minerali, kot so kalij, magnezij in železo. Ena porcija (približno 5-6 suhih sliv) vsebuje okoli 100 kalorij, vendar je polna pomembnih hranil, ki lahko pozitivno vplivajo na zdravje.

Domače suhe slive

Ko je čas obiranja sliv, imate priložnost, da si jih nekaj tudi posušite in tako v teh slastnih sadežih uživate še celo zimo. Če imate doma sušilnik za sadje in se boste letos sušenja sliv lotevali sami, vam priporočamo, da jih pred sušenjem blanširate približno 20 sekund, po tem pa jih takoj sperite s hladno vodo. Odcejene nato razporedite v sušilcu. Navadno se slive sušijo približno 20 ur, temperatura sušilca pa naj bo 50 °C na začetku in 75 °C na koncu sušenja. Seveda pa lahko slive posušite tudi kar v pečici – temperatura v pečici naj ne preseže 65 °C, njena vrata pa naj bodo ves čas rahlo priprta.

Tako sveže kot suhe slive vsebujejo edinstvena fitohranila, imenovane neoklorogene in klorogene kisline. Te snovi spadajo v skupino fenolov, ki so močni antioksidanti. Te snovi zmanjšujejo negativne učinke prostih radikalov iz okolja na maščobe. Naše celične membrane, možganske celice in molekule, kot je na primer holesterol, so v veliki meri sestavljene iz maščob – če kakšna snov lahko prepreči prostim radikalom, da bi poškodovali maščobe, to zagotovo ni majhna stvar.

Suhe slive proti zaprtju

Suhe slive in zdravje prebave

Kadar pomislimo na suhe slive, večina ljudi takoj pomisli na izboljšanje prebave, kar ni presenetljivo. Suhe slive so naravni vir vlaknin, ki pomagajo pri proti zaprtju in spodbujanju rednega odvajanja. Poleg tega vsebujejo sorbitol, naravni sladkorni alkohol, ki deluje kot naravno odvajalo. Za primerjavo, uživanje suhih sliv je kot “metla za vaše črevesje,” saj pomagajo očistiti in pospešiti prebavo.

Suhe slive uravnavajo krvni sladkor in pomagajo pri izgubi odvečnih kilogramov

Topne vlaknine v slivah pomagajo uravnavati krvni sladkor, saj upočasnjujejo absorpcijo glukoze v krvni obtok po obroku. Topne vlaknine prav tako zvišujejo občutljivost našega telesa na inzulin in so zato v veliko pomoč pri preprečevanju nastanka sladkorne bolezni tipa 2. Vlaknine prav tako poskrbijo za to, da smo po obroku dlje časa siti, kar pomaga preprečiti prenajedanje in pomaga pri regulaciji telesne mase.

Vlaknine v suhih slivah pomagajo tudi do boljše prebave

Suhe slive so tudi dobro znano živilo proti zaprtju. Ker preprečujejo, da bi se blato predolgo zadrževalo v črevesju, zmanjšujejo možnost za nastanek raka na debelem črevesju in hemoroidov, netopne vlaknine v suhih slivah pa so tudi hrana za dobre bakterije v debelem črevesju. Prehranske vlaknine prav tako pomagajo zniževati raven slabega (LDL) holesterola.

Raziskava, objavljena v strokovni reviji Archives of Internal Medicine, potrjuje, da uživanje hrane z veliko prehranskimi vlakninami, pomaga preprečevati nastanek bolezni srca in ožilja. V tej raziskavi, ki je trajala 19 let, je sodelovalo skoraj 10000 odraslih Američanov. Ljudje, ki so na dan zaužili 21 gramov vlaknin, so imeli za kar 12 % manj možnosti za nastanek koronarne srčne bolezni, za kar 11 % pa se je zmanjšalo tveganje za nastanek kardiovaskularnega obolenja, v primerjavi s tistimi, ki so zaužili le 5 gramov vlaknin na dan.

Suhe slive za prebavo

Koristi za nadzor telesne teže

Čeprav so suhe slive kalorične, so lahko koristne za nadzor telesne teže. Vlaknine in sorbitol v suhih slivah pomagajo podaljšati občutek sitosti, kar zmanjšuje potrebo po prigrizkih med obroki. Tudi sladkost suhih sliv lahko zadovolji željo po sladkem, kar zmanjša vnos nezdravih sladkarij.

Katere kupiti in kako jih shranjevati

V trgovini lahko izbirate med suhimi slivami s koščicami in tistimi izkoščičenimi – izbira je odvisna od vašega okusa in vaših želja. Najbolj priporočamo, če kupite slive, ki so pakirane v prozorni embalaži, saj boste tako najbolje videli, kakšna je njihova kakovost. Kakovostne suhe slive bi morale biti mesnate, mehke in brez znakov plesni. Kot pri nakupu vseh vrst suhega sadja tudi pri suhih slivah velja, naj bodo proizvedene brez konzervansov, kot so na primer sulfiti.

Suhe slive shranjujte v neprodušni posodi v hladnem in temnem prostoru – tako se bodo obdržale tudi več mesecev. Če jih boste hranili v hladilniku, bodo obstale tudi do pol leta. Posodo, v katerih jih hranite, res dobro zaprite, saj boste tako preprečili, da bi se slive izsušile.

Buče – zdravi jesenski plodovi za imunost in vitkost

Bodi Eko
-
0
Buče – zdravi jesenski plodovi za imunost in vitkost

Buče lahko jeste surove, kuhane ali pečene. Pripravite lahko rižote, pire, juhe, kolače in sokove. Buča se odlično ujame z začimbami, kot so peteršilj, materina dušica, kadulja, lovor, muškatni orešček, ingver in cimet.

Davno tega je bila buča pomemben vir hrane Indijancev, ker jim je pomagala preživeti dolgo in mrzlo zimo. Kasneje so jo predstavili priseljencem, katerim je prav tako služila kot pomemben del prehrane. V Evropo naj bi jo prinesel Kolumb. Sprva so jo uporabljali kot hrano za živino, danes pa je sestavina mnogih vrhunskih jedi, ker je okusna, lahko prebavljiva in s hranili bogata jed.

Barva buče nakazuje na bogat izvor beta karotena, ki je močan antioksidant, ki ščiti organizem pred vplivom prostih radikalov, krepi imunski sistem in preprečuje razvoj malignih tumorjev. Poleg njega so v buči prisotni še vitamini C, E, K, B1, B2, B3, B6, folna kislina in minerali kalij, fosfor, kalcij ter železo. Zdravilne značilnosti te rastline so v ljudski medicini poznane že od nekdaj. Je idealno hranilo za osebe, ki trpijo za boleznimi želodca in črevesja. Pomaga pri zaprtosti in vnetju debelega črevesa. Je diuretik, zato ga priporočajo osebam z artritisom in protinom. Ščiti oči, ker je bogata s karotenoidi. Je nasitna ter ima malo kalorij, zato se uporablja tudi pri hujšanju. Pomaga zmanjšati holesterol. Žlica bučnega soka na dan vas bo zaščitila pred boleznimi mehurja ledvic in prostate. Kot maska za obraz je odlična za problematično kožo. Najnovejše raziskave pa kažejo, da (poleg tega da neguje) kožo ščiti pred rakom.

Buče

Bučna semena

Bučo marsikje gojijo prav zaradi njih. Bučna semena so namreč bogata s kvalitetnimi proteini in maščobami, hkrati pa vsebujejo aminokisline, triptofan, glutamat, vitamina E in B, baker, mangan, kalij,železo, cink in selen. Imajo veliko kalorij, tudi do 559 na 100 gramov, zato priporočamo, da kupite neolupljena, tako da se boste zabavali z lupljenjem in tako pojedli manj. Zaradi vsebnosti hranljivih vlaknin so priporočljiva za vse ljudi, ne glede na spol in starost.

Delujejo pomirjujoče, antistresno, antioksidativno, hkrati pa znižujejo holesterol in izboljšujejo spomin. Lahko jih jeste surova, iz njih naredite namaze, dodajate jih lahko v kruh, kolače … Dokazano pomagajo pri povečani prostati, zato imajo v Bolgariji, Romuniji, Ukrajini in Turčiji nizko stopnjo te bolezni, saj so bučna semena na dnevnem jedilniku.

Bučno olje

Narejeno je iz bučnih semen in je eno najbolj hranljivih vrst olja. Je odličen izvor esencialnih maščobnih kislin, antioksidantov, vitaminov in sterolov. Deluje kot diuretik, izboljšuje kvaliteto semenske tekočine in zdravja kože, krepi imunski sistem, preprečuje diabetično nefropatijo in uravnotežuje hormone. Znano je po svojem blagodejnem učinku na prostato. Po navadi ga uporabljamo za pripravo solat, lahko pa ga dodajamo tudi v juhe in šejke. Tako semena kot olje pa so poznano sredstvo ljudske medicine za odganjanje glist in drugih črevesnih parazitov.

Bučka hokaido

Recepti

Mehiška bučna omaka

Sestavine

  • 2 celi sušeni pekoči papriki
  • 2 žlički semen sušene kumine
  • 2 skodelici surovih bučnih semen
  • 4 veliki paradižniki
  • bela čebula
  • 5 strokov česna
  • 4 mlade čebule
  • 3 čili paprike
  • 2 žlički sušenega origana
  • mala pest koriandra
  • sol in poper

Pekočo papriko popražite, izklopite ogenj, zalijte s skodelico vrele vode in tako pustite za približno 15 minut. Prepražite semena kumine (2‒3 minute), nato jih odstavite. Zatem popražite bučna semena (približno 5 minut) in jih pustite, da se ohladijo. Nato posamično prepražite še čili, mlado čebulo, česen in paradižnik. Ko se zmehčajo in malo porjavijo, so narejeni. Vse sestavine zmešajte s skodelico vode, v kateri se je kuhala paprika. Po potrebi vodo še dodajte, nato posolite in popoprajte po želji. Omako postrezite z rižem ali kakšno zelenjavno jedjo.

Pire iz jabolk in buče

Sestavine

  • 2 žlici sušenih brusnic (za okras)
  • očiščena sladka buča
  • kila jabolk
  • 4 žličke naribane limonine lupine
  • pol skodelice masla
  • 2 žlički soli
  • žlička popra

Brusnice namočite v vreli vodi. Jabolka in bučo položite na peki papir in 40 minut pecite na 200 stopinjah – dokler se ne zmehčajo. Pustite, da se ohladijo, nato pa zmiksajte z ostalimi sestavinami in posipaje z brusnicami.

Bučna juha

Pikantna juha iz buče

Sestavine

  • skodelica kuhane buče
  • 6 skodelic mešanice zelenjave
  • 4 srednje velike nasekljane korenčke
  • 2 beli nasekljani čebuli
  • pekoča paprika, ingver, sol, poper
  • 4 stroki česna
  • bučna semena in bučno olje

Tri do štiri minute pražite česen, dodajte korenje in pražite še pet minut. Vstavite bučo, zelišča in zelenjavno mešanico. Pokrijte in na zmernem ognju kuhajte 20 do 30 minut, dokler se korenje ne skuha. Za ta čas dajte očiščena bučna semena v pečico. Pred serviranjem posipajte s semeni in pokapljajte z bučnim oljem.

Najboljši rastlinski viri kalcija

Bodi Eko
-
0
Najboljši rastlinski viri kalcija

Vsi vemo, kako pomembno hranilo je kalcij, saj ohranja naše kosti zdrave (seveda ima še vrsto drugih nalog, med drugim tudi uravnava pH vrednost v našem telesu). Na samo zdravje naših kosti sicer vplivajo še drugi dejavniki, med drugim tudi količina telesne dejavnosti. Žal še vedno obstaja mit, ki pravi, da so najboljši vir kalcija živalski proizvodi (to še posebej velja za mleko in druge mlečne izdelke).

Čeprav veliko ljudi meni, da lahko le z ustrezno prehrano, ki vsebuje zadostne količine kalcija, poskrbijo za zdravje in zaščito svojih kosti, to ne drži popolnoma. Raziskava, opravljena na slovitem Harvardu, ki je trajala kar 12 let in v kateri je sodelovalo 78000 žensk, je pokazala, da je bilo med ženskami, ki so mleko pile trikrat na dan, veliko več zlomov kot med tistimi, ki so si mleko privoščile le občasno. Podobni so tudi izsledki raziskave, ki so jo leta 1994 opravili avstralski raziskovalci. V raziskavi so sodelovali starejši moški in ženske, rezultati raziskave pa so pokazali, da je bilo med tistimi, ki so uživali veliko mleka in mlečnih izdelkov, za kar dvakrat več zlomov kot med tistimi, ki so le redko posegli po teh živilih.

Suhe slive
Tudi suhe slive so odličen rastlinski vir kalcija.

Kalcij je sicer esencialno hranilo v naši prehrani, a kot ste verjetno opazili, ni vseeno, iz katerega vira kalcij dobimo. Ste vedeli, da čeprav živalsko mleko vsebuje kalcij, ti izdelki pravzaprav črpajo kalcij iz naših kosti?

Na izgubo kalcija in posledično slabše zdravje kosti pa vplivajo še naslednji dejavniki:

  • Dednost,
  • kofein,
  • sol,
  • kajenje,
  • telesna neaktivnost,
  • pomanjkanje sončne svetlobe.

Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije odrasel posameznik na dan potrebuje od 400 do 500 miligramov kalcija. Ameriški standardi so višji, saj tam odraslim priporočajo 800 miligramov kalcija ali več, delno tudi zato, ker Američani zaužijejo velike količine mesa in soli, veliko jih kadi ter so na splošno malo telesno dejavni, kar posledično vodi v izgubo kalcija.

Kako torej s prehrano zadostiti priporočilo in hkrati poskrbeti za zdravje svojih kosti?

Odgovor so rastline!

Obstaja veliko rastlin, bogatih s kalcijem. Pripravili smo obširen seznam živil rastlinskega izvora – na njem boste našli sadje, zelenjavo, oreščke, semena in celozrnata žita, ki vsebujejo veliko kalcija. S pomočjo tega seznama boste brez težav zadostili svojim potrebam po tem mikro hranilu.

Suhe fige

Nekaj dobrih rastlinskih virov kalcija:

  • Suhe fige (10 srednje velikih, 269 mg kalcija)
  • Soja, zelena, kuhana (skodelica, 261 mg kalcija)
  • Repa, kuhana (skodelica, 249 mg kalcija)
  • Suhe slive (100 g, 43 mg kalcija)
  • Dateljni (100 g, 64 mg kalcija)
  • Suhe marelice (100 g, 55 mg kalcija)
  • Kuhana špinača (skodelica, 244 mg kalcija)
  • Tempeh (skodelica, 184 mg kalcija)
  • Ohrovt (skodelica, 179 mg kalcija)
  • Blitva (skodelica, 152 mg kalcija)
  • Okra, kuhana (skodelica, 35 mg kalcija)
  • Mandlji (četrtina skodelice, 94 mg kalcija)
  • Čičerika, kuhana (skodelica, 80 mg kalcija)
  • Fižol v zrnu, kuhan (skodelica, 160 mg kalcija)
  • Pomaranče (ena srednje velika pomaranča, 72 mg kalcija)
  • Brokoli, kuhan (skodelica, 62 mg kalcija)
  • Papaja, surova (skodelica, 46 mg kalcija)
  • Tahini (2 jušni žlici, 128 mg kalcija)
  • Mandljevo maslo (2 jušni žlici, 111 mg kalcija)
  • S kalcijem obogateno sojino ali riževo mleko (2,5 dcl, 200–300 mg kalcija)
  • Ovseni kosmiči (skodelica, 100–150 mg kalcija)
  • Tofu (skodelica, 516 mg kalcija)
  • Črna melasa (2 jušni žlici, 400 mg kalcija)
  • Sezam (100 g, 159 mg kalcija)
1...906907908...1.152Stran 907 od 1.152