Zvezdana Mlakar. Karizmatična igralka in voditeljica. Oseba številnih talentov. Predvsem pa ženska z ogromno življenjske energije, ki nemudoma preplavi vse okrog nje. Že iz njenih iskrivih oči takoj začutiš, da življenje zajema z veliko žlico. Priznava, da je bila pred leti senca same sebe, a je mislila, da mora vse, kar se ji je dogajalo, sprejeti, da je to pač del staranja.

Nato pa je življenje želelo, da ga popolnoma spremeni. Takrat je Zvezdana Mlakar spremenila je svojo prehrano, odnos do gibanja, do same sebe. In danes je neskončno hvaležna za to izkušnjo. Pred leti je tudi zapustila Ljubljano in odšla živet na podeželje. Življenje se ji je postavilo na glavo, a danes pravi, da se ne bi nikoli več vrnila v mesto. Na kmetiji na obrobju Ljubljane se počuti kot kraljica.

Večina ljudi vas pozna kot odlično igralko, navdušeni so, ko na odru vidijo, kakšno energijo izžarevate. Kakšen je poklic igralca?

Oh, igralstvo ni poklic, to je način življenja! In to ni nič vzvišeno, razen morda takrat, ko nam dolgo in navdušeno ploskate, takrat nas nagradite, da se za trenutek odlepimo od tal.

Drugače pa je to življenje polno dvomov, samoizpraševanj, neskončnih kompromisov, ko se prilagajamo režiserskim konceptom, vedno znova smo na začetku, ko ob novem besedilu spet nič ne vemo, ne znamo, ko iščemo podobe, oblike in potem ponavljamo, ponavljamo … To življenje je tudi polno iskrivosti, ko nam osebe, ki jih igramo, postanejo jasne in razumljive.

Moramo jih znati ujeti in fiksirati, pogosto se zgodi, da jih v vsem ponavljanju spet izgubimo. So trenutki, ko nas ustvarjalnost odnese čez meje, tja, kjer ni logike, pravil, ko se zaigramo kot otroci in nam je dovoljeno vse. Pogosto ponavljamo besedilo, celo na cesti, ko se vozimo z avtom, na sprehodu momljamo podbesedilo, tisto vsebino, ki je skrita pod besedami in zaradi katere lahko igramo več oseb in predstav v enem obdobju hkrati. Ker se vpnemo v misli in občutke človeka, ki ga igramo. Včasih se učimo plesati, včasih peti.

Pravkar sem v Drami na primer imela premiero Cankarjevega Kralja na Betajnovi in Boštjan Gombač, avtor glasbe, nam je prinesel partiture petih pesmi, ki naj bi jih peli a capella, večglasno – takrat sem potihem pomislila, da se tega ne bom mogla nikoli naučiti. No, v gledališču se ne govori, da česa ne zmoreš – ker na koncu zmoreš vse.

Igralstvo je nenehno učenje, so vaje za koncentracijo, potrpežljivost … Jaz se rada učim, rada delim, nič me ne moti, če česa ne znam. To je šele odlična priložnost, je vaja duha, izpit iz nečimrnosti in možnost širiti svoja obzorja.

Poklic igralke zahteva precej telesne in mentalne kondicije. Kako skrbite, da ste v formi in da ste kos vsem življenjskim izzivom?

Možgani nam morajo ves čas delati, se učiti, analizirati, ves čas imamo vklopljene radarje v sebi, intuicija dela na polno, srce je ves čas pretočno … O tem bi v novodobnem jeziku govorili kot o dvigovanju zavesti, iskanju podzavestnih vzorcev, brskanju po čustvenem spominu … Igralci duhovno telovadimo ves čas!

Telesno pa, kakor kdo … Če se zapustiš, te zapustijo tudi vloge. Jaz sem mislila, da bom pri svojih letih igrala samo še mame in babice, se pa hvala bogu še zgodi, da dobim celo kakšne mladostne vloge, s katerimi se neskončno zabavam. Včasih si tudi sama izmislim kakšno telesno značilnost, ker mislim, da bi se liku, ki ga igram, bolj podala. Spomnim se, da smo igrali predstavo Niha ura tiha – zamislila sem si, da bi lik gospe, ki sem jo igrala, lahko imel nekaj kilogramov preveč. Sešili so mi poseben body in ga podložili s peno, jaz pa sem čez oblekla preozko obleko – lik gospodinje in priložnostne podjetnice je zaživel.

Ko sem po predstavi s svojimi znanci sedela v gledališkem bifeju, mi je znanka, rahlo zgrožena, rekla: “Joj, Zvezdana, oblečejo pa vas grozno, ves špeh se je videl!” Iz srca sem se nasmejala, saj znanka ni opazila, da sem bila pravzaprav podložena, tako decentno in z občutkom smo to izvedli! Od daleč se sploh ni opazilo!

Sicer pa jaz kar pridno telovadim, gor in dol po svoji kmetiji, redno pa hodim tudi na vadbo pilatesa.

Pred leti ste se lotili prav posebnega izziva – pred očmi javnosti ste v precejšnji meri spremenili sebe in svoje življenje. Kakšen je bil povod za to spremembo? Kaj vam je ta izkušnja dala?

To je bil čudovit splet okoliščin, ponudba je prišla točno pravi čas, čeprav se tega takrat nisem zavedala. Zaradi let in hormonov sem se počasi spreminjala v narobe obrnjeno piramido, mislila sem, da moram spremembe pač sprejeti kot nujno zlo. Ko me je poklical Rok Smolej iz oddaje Dobro jutro, ki je na sporedu na naši nacionalni televiziji, sem malce oklevala, češ, ne vem, ali mi bo čas dopuščal. Tudi jaz sem se izmikala in izvijala z neumnimi izgovori, vedela pa sem, da je za spremembo čas in da bo treba za to res delati.

Tako sem se vrgla v projekt in mu popolnoma sledila. Iz kuhinje sem pometala bel sladkor, se odrekla belemu kruhu, belemu rižu, belim testeninam, krompirju, se držala novih pravil pri hrani, ki mi jih je predpisal trener Gašper Grošelj, trenirala z njim trikrat na teden. Šla sem na bioidentične hormone, veliko sem se naučila o hrani, o delovanju našega telesa.

Na koncu sem bila tako vesela, da sem se valjala po travi in delala kozolce s svojimi kužki, prerodila sem se, znova začutila moč v telesu. Na tej poti ostajam še danes. In vse, kar sem se naučila, z veseljem delim naprej. V akciji sem med drugim tudi zbrala pogum in šla pod nož – odločila sem se za dvig dojk in danes imam z njimi veliko veselje (smeh). Vendar pa je res, da sem se za točno ta poseg odločila, ker mi je dr. Barbara Čokl pokazala fotografije najpogostejših ženskih težav.

Preizkusila sem tudi lasersko operacijo za odpravo stresne inkontinence in nehote dregnila v tabu temo. Ta poseg namreč istočasno tudi pomladi nožnico in tako izboljša tudi spolno življenje žensk. To je bilo zgražanja in napačnih interpretacij! Jaz pa sem vesela, da sem to informacijo posredovala številnim ženskam, ki zaradi teh težav še vedno tiho trpijo.

Še vedno ostajam tudi zvesta metodi treniranja obraznih mišic Teenlifting zdravnice Sanje Malbaša Gošović. Skozi to akcijo sem spoznala in se naučila marsikaj. Z oddajo Dobro jutro še vedno sodelujem, zdaj kot voditeljica – vsak petek imam namreč svojo rubriko, kamor vabim goste, odpiram različne teme. Res navdihujoče!

Lahko morda ljudem, ki se odločajo za kakršnokoli spremembo v življenju, daste kakšen nasvet? Kaj je tisto, kar vpliva na to, da spremembe trajajo?

Ugotovila sem, da se, ne glede na to, da si jih želimo, sprememb tudi bojimo. Vseh sprememb se moramo lotiti celostno, iz glave, iz srca, skupaj s telesom. Samo tako spremembe postanejo naše življenje! Jaz redno obiskujem Varjo Kališnik, mojo dušno “pastirico”, ki me uči, kako se imeti rada. Sprejemanje samega sebe je res pomembno. Danes ljudje sploh ne vemo, kako zelo smo odtujeni od samih sebe.

Navdušena sem nad metodo Postavitev družine, Asja Širovnik “zdravi” s hipnoterapijo (s to metodo se poskušam rešiti kajenja), Melita Kuhar Pucko z družinsko terapijo, Pika z EFT-metodo … Tukaj se namreč začnejo prave spremembe, vse drugo je mala malica. Res imam veliko srečo, da sem v zadnjih letih srečala toliko ljudi, ki mi pomagajo ter z menoj delijo znanja in modrosti.

Pred leti ste zapustili prestolnico in se preselili na obrobje Ljubljane. Od kod je prišla odločitev za ta korak? Kako se je s selitvijo na podeželje spremenilo vaše življenje?

Tudi ta odločitev, kot vse druge, je prišla iz srca in popolnoma nenačrtovano. Nekoč sem z otroki prišla na tisti hrib in tam je stala zapuščena hiška. Najprej je najprej postala naš vikend, čez 10 let pa je tam zrasel naš dom. Ko sem zapuščala staro Ljubljano, sem jokala. A ko sem spakirala zadnji paket, sem zaprla vrata temačnega, sicer lepega, stanovanja in tako za vedno zapustila ta del življenja. In odšla v raj! Dobesedno!

Življenje se mi je postavilo na glavo, a je tako lepo in bogato. Počutim se kot kraljica. Zjutraj me zbudijo sonce in ptice, vse naokrog sta mir in harmonija gozdov, tako da se ne bi nikoli več vrnila v mesto! Zveni posladkano? In tudi je, ampak z zdravim cukrom ter z znojem resničnega fizičnega dela. No ja, meni je to všeč.

Živite na kmetiji, torej ste v veliki meri tudi samooskrbni. Koliko in katero hrano vse pridelate sami? Kaj vam pomeni stik z zemljo?

Zemljo ljubim. Ko vanjo na vrtu zarinem roke, iz mene odteče vsa napetost, ves napuh, ki si ga nabereš spotoma. Na vrtu, med drevesi in travami in rožami jaz meditiram, postanem ponižno vesela, da sem del tega stvarstva. Nič mi ni težko in res rada delam na vrtu, vzgajam svoje rastlinice od semen (ki so moja) do plodov in spet semen, ves krog naredimo skupaj.

Kmetujem po knjigah, po maminih nasvetih in po nasvetih izkušenih kmetic, malce pa tudi po svoje. Naša hrana je živa. Večino živil pridelamo sami, razen olj, moke, soli, sladkorja in mleka, pa še ta živila kupujem skrbno, iz ekološke pridelave. Do določene mere smo samooskrbni, a nam do popolne neodvisnosti manjka še veliko.

No, kljub vsemu zelenjave, mesa in krompirja ne kupujem. Pozimi jemo tisto, kar smo vložili, skladiščili v zemljanke, shranili v kleti. Pijemo domače sokove. Mojo shrambo je res veselje pogledati. Pri tem mi pomagajo vsi, še dobre prijateljice mi priskočijo na pomoč.

Če so se mi nekoč smejali, ko sem s ponosom in ljubeznijo na mizo nosila svoje solate in doma pečen kruh, češ, kaj se mučiš, se je danes slika obrnila – vse več mojih prijateljev ima svoje vrtičke, vse več jih je, ki se priporočajo za kakšne zdrave zabojčke. Lahko bi celo začela svoj posel (smeh).

Na področju prehrane je v današnjem času veliko teorij/resnic. Kako pa vi gledate na hrano in prehranjevanje?

Sem pristaš zmernosti in goreča zagovornica “svoje” poti. Pot naj si vsak izbere sam. Mislim, da je hrana (tudi) zdravilo, vendar sem prepričana, da je tudi užitek. Zelo pomembno je, da je hrana živa, da je pridelana naravno, da nosi informacijo ljubezni, spoštovanja, veselja … Neskončno rada kuham, pečem, krasim mizo, jedi, jih zlagam in mešam po barvah, sočim, parim, kuhljam …

Sladice delam s kokosovim sladkorjem, uporabljam maslo, domačo mast, obožujem bučno in olivno olje, pridelujem domač jabolčni kis. Najlepše pa mi je, ko so za mojo mizo moja velika družina ter prijatelji in skupaj uživamo v hrani, pogovorih, v druženju. Vedno se pohvalim: “Dragi moji, vse, kar je na mizi, je bilo še pred nekaj urami v zemljici!” Jemo tudi meso, domače in od mesarja, ekološko, včasih se tudi s kakšnim kmetom dogovorimo, da nam redi pujske. Enega smo imeli in je moja mama rekla, da ga moramo hraniti skrbno in kakovostno. In res – naš pujs je jedel kot gospod.

Sicer jemo sezonsko, kar nam ponuja letni čas. Morali smo bili precej potrpežljivi, da smo ujeli ta ritem – ko so zrele češnje, jemo češnje, ko zorijo, zelo rada nabiram gozdne jagode, tako omamno dišijo, delamo bezgov, slivov, jabolčni sok. Nabiram vse več divjih rastlin, delam kreme iz ognjiča, sivke. Ko to naštevam, samo sebe vprašam, kdaj vse to naredim.

Vse to delamo skupaj, tudi sin, mož in prijatelji. V slogi je moč, kajne? Predvsem pa so količine obvladljive, take za eno krepko družino in ščepec čez. Ne ubijam se z delom, poskušam še ujeti ravnovesje med hudo obveznostjo in veseljem. Vsako leto kakšna zelenjava ne uspeva najbolje, ne posiljujem je in ne rešujem, če ne pomagata pepel in koprivov zvarek, potem se prepustim in je je tisto leto manj. Uporabljam kapljično zalivanje, zastirko. Plevela ne pulim preveč, uporabljam ga za solato ali pa ga porežem.

Predvsem pa v živo vidim krog: iz zemlje nekaj na krožnik, nekaj mojim lamam, ovcam, kozam, konjem, oslom, nekaj na mizo. Z mize muckom, psom in kuram, drugi ostanki pa na kompost. Tako uživamo vsi!

Narava nam je z nedavnim žledolomom pokazala, kako veliko moč ima. Ljudje pa smo vse skupaj lahko samo nemočno opazovali. Kaj so ti nedavni dogodki vzbudili v vas?

Če ne bi živela na naši osamljeni kmetiji, ne bi vedela. Tako pa je pokalo, ječalo vse okoli nas, živali so se umaknile v hlev, ptice so mi jedle z roke, stoletna drevesa so jokajoč padala, ostali smo sami, odrezani od sveta. Nehote sem primerjala usodo razklanih, izruvanih dreves s človeško usodo. Narava je mogočna in neusmiljena! Spet smo dobili lekcijo! Smo jo res vsi slišali?

Kaj vam sicer pomeni narava? Kako skrbite, da bo ta ostala čim bolj prijazna tudi za naše zanamce?

Včasih zvečer sedem na travo pred hišo. Zrem v zvezdno nebo in v hipu začutim neskončno ponižnost, zavem se, da sem tukaj le za hip. In ta hip bi rada preživela brez sovraštva, rada bi ga preživela v harmoniji in ljubezni do vsega, kar obstaja. Do vsega, kar me obdaja. Le za to je vredno! To je tudi sporočilo, ki ga govorim svojim sinovom, svojim ljudem, vam.

Ker pa sem samo človek, delam napake, ampak se trudim, da jih delam vse manj. Bo treba večkrat sesti tja pod zvezde, kajne?