Barbara Božič je ženska mnogoterih znanj in življenjskih modrosti. Tistih povsem praktičnih in prizemljenih kot tudi energijskih in duhovnih. Pravi, da v življenju ni napak, da včasih preveč delujemo z glavo oz. umom, ki nam pogostokrat žuga, da nismo dovolj dobri in pozabljamo na svoje telo – božanski mehanizem, ki skriva dragocena sporočila za nas. Barbaro lahko trenutno gledamo tudi na televiziji, v oddaji Dobro jutro, kjer nam deli nasvete in pripravlja naravna čistila za naš dom.
Barbara, kakšna so naravna čistila – kaj lahko in česa ne smejo vsebovati?
Po mojem mnenju so naravna čistila tista, ki jih naše telo in tudi mati narava lahko predelata brez kakršnihkoli težav in posledic. Presenetilo me je, ko sem ugotovila, da lahko pravzaprav ves dom hitro in učinkovito očistimo s preprostimi sredstvi, ki jih najdemo v kuhinji in celo lahko pojemo.
Nam lahko izdate kakšen recept za pripravo tega čistila?
Najboljša pomočnika za čiščenje sta soda bikarbona in alkoholni kis, z njima lahko dejansko očistimo vse, od oken, preprog do oblačil. Za čiščenje stranišča npr. posujte sodo bikarbono, dodajte 2 dcl kisa, videli boste krasno reakcijo penjenja, pustite 10–15 minut in samo še počistite s primerno krtačo. Zelo rada podelim tudi nasvet za dezodorant, saj se mi zdi eden od pomembejših stvari. Zakaj? Da pod pazduho ne nanašamo nič škodljivega, saj so tam žleze, ki so še kako dragocene. Torej, sestavine: 5 žlic kokosovega olja, 1 ½ male žličke sode bikarbone in 8 kapljic eteričnega olja čajevca. Dobro zmešamo in damo v stekleno posodico. Enostavno namažemo pod pazduho.
Bi naši domovi lahko preživeli brez umetnih čistil?
Verjamem, da popolnoma. Seveda, kako pa so preživeli domovi naših prednikov? Če pokukamo v preteklost in se malo osvobodimo marketinške manipulacije, hitro ugotovimo, da so stvari zelo preproste in da nam narava ponuja rešitve za vse težave čiščenja.
Torej, »logika« je preprosta, kar ni dobro za naravo oz. zemljo, tudi za človeka ne more biti?
Je, a hkrati drži, da je človeško telo zelo sposobno marsikaj predelati. A zakaj bi telo in jetra obremenjevali, če to ni potrebno, raje telesu pomagajmo, da deluje svobodneje, da se ne ukvarja s čiščenjem strupov, ampak raje z lahkostjo uživanja življenja.
Ukvarjate se z mnogimi stvarmi. Ste tudi povezovalka prireditev in javno nastopate, ukvarjate se s kuhanjem, vodite delavnice za osebno rast, bralne urice za otroke, izvajate energijske terapije in masaže. Skratka »multipraktik«. Kako zmorete?
Mislim, da smo ljudje po naravi zelo različni. Nekateri zelo hitro odkrijejo svoje poslanstvo in se nato vse življenje posvetijo eni stvari. Pogosto sem si želela biti takšna, a sem odkrila, da to enostavno nisem jaz. Veliko stvari rada počnem, vse to me zelo zanima in kadar nekaj počneš s srcem, res ni težko. Čutim, da sem ta trenutek za vse, kar počnem, nekako poklicana.
Poklicana. Kako odkrijemo, zakaj smo poklicani?
Skozi svoje darove. Vsak jih ima. Vsak od nas je prišel na svet z darovi. Namesto, da razmišljamo, kje bi lahko dobili službo, da bomo preživeli, se vprašajmo: Kaj so moji darovi? Spominjam se prijatelja iz šole, ki je bil v skrbeh – pojma ni imel, kaj bo v življenju delal, saj ga je zanimalo le gledanje filmov. Danes je točno to njegova služba – gleda in izbira filme.
Kako pa ste vi prišli do svoji darov?
Dolgo časa je bila moja življenjska travma povezana z dilemo, kako bom vse, kar me v življenju zanima, združila v eni sami službi. Potem je prišla življenjska prelomnica, ko sem bila med drugim tudi pred odločitvijo, ali naj grem v službo in se zaposlim ali tvegam in grem na svoje. Izbrala sem slednje in ugotovila, da je bila izbira odlična.
Omenili ste prelomnico. Kakšen je ta del vašega življenja?
Razpadli zakon in vrnitev iz tujine z malim otrokom. V tem času mi je umrl tudi oče. Zaradi bivanja v tujini sem izgubila večino vezi z ljudmi tu doma, zato sem pristala čisto na začetku. Nekateri bi rekli na dnu. Bilo je kar precej grozljivo. Vedela sem, da sem popolnoma svobodna in da so vse možnosti odprte, a to ni bil ravno prijeten občutek, kot bi lahko pričakovala. Okviri nam dajejo varnost, ki je v tistem trenutku nisem mogla začutiti. A morala sem se odločiti, kako in kam naprej.
Že od nekdaj so me privlačile teme, ki smo jim takrat, pred 20 leti, rekli duhovnost. Iz čiste radovednosti sem hodila na delavnice in izobraževanja, saj sem verjela, da ni vse tako, kot pravi večina. Učitelji so me zelo spodbujali, naj grem svojo pot, a vedno sem mislila, da še ne vem dovolj, da še nisem dovolj dobra, in šele ko sem morala, sem zbrala pogum in stopila na to pot. Pot svetovanja ljudem, odkrivanja načinov, kako izboljšati kakovost življenja, živeti polnejše in bolj celostno. Od prvega trenutka sem dobila potrditve, da sem na pravi poti.
Pa je Barbara samo pogumna ali jo je kdaj tudi strah?
Vsak dan. Lahko rečem, da skoraj vsak dan. Pridejo situacije, ko se prebudi strah, seveda. Le da zdaj potrebujem veliko manj časa, da ga presežem. A ni samo strah tisti, ki nas omejuje, pri meni je bil zelo pogost občutek, da nisem dovolj dobra, saj sem vsako kritiko vzela zelo osebno, vsako neuslišano prošnjo kot popolno zavrnitev, užaljenost je bila vedno pri roki, ko me je kaj zabolelo, a naučila sem se odzivati drugače, torej, da sem v krču vedno manj časa.
Včasih sem potrebovala en dan, da sem se pobrala iz težavne situacije, potem le še dve, tri ure, zdaj pa mi krč uspe sprostiti v nekaj sekundah. Vendar, kaj je ključni mehanizem, ki mi pomaga? Prepoznava čustva, občutka ter nežnost do sebe. Vprašam se, kaj se dogaja z menoj? Ugotovim, da sem se zaradi strahu, jeze, sramu … zakrčila. OK. To sem zdaj prepoznala, a tega ne bom obsojala (kot radi počnemo), nežna bom do sebe, pustila bom, da občutek je. Takrat izjemno pripomore zavestni dih.
Preprosti dih, ki naj bo čim globlji. Ko se telo zakrči, skoraj nehamo dihati, in če v tistem trenutku globoko vdihnemo, sprostimo telo, se tudi krč in neprijetni občutek kar raztopita in sprostita. Spoznala sem veliko tehnik za sproščanje, energetsko zdravljenje, preobrazbo, a lahko rečem, da je zagotovo ena najmočnejših morda prav najpreprostejša – dihanje, zavestno in globoko.
Kakšne vzorce pri ljudeh na svetovanjih največ opazite?
Občutek, da nisem dovolj dober, je verjetno najbolj razširjen vzorec. Veliko je krivde, sramu, žalosti, jeze, nemoči. A pri vsem tem je bistveno prepoznati, kaj se dogaja, in to z nežnostjo do sebe sprejeti in spustiti. Imeti rad samega sebe.
Ogromno se govori in piše o tem, da moramo imeti radi sebe. Kaj pa sploh pomeni imeti rad samega sebe?
Z lahkoto se imamo radi na področjih, kjer smo si že tako ali tako všeč in nimamo večjih težav. Tam problemov običajno ni. Počutimo se dobro. Imamo se radi. Ampak, kaj pa tam, kjer si nismo všeč, kjer nam v življenju ne gre tako, kot bi si želeli? Takrat se običajno veliko pritožujemo, a žal bolj malo naredimo. Ne zamenjamo službe, ki nam greni življenje, ne telovadimo in zdravo jemo, čeprav vemo, da bi bilo to dobro za naše zdravje, jezimo se na partnerja, čeprav vemo, da to za oba ni dobro, vztrajamo v odnosu, v katerem pravzaprav trpimo itn. Tu je odgovor, ali se imamo radi. Hkrati pa je pomembno, da se imamo radi prav tam, kjer smo nemočni, kjer ne zmoremo narediti koraka, čeprav mislimo, da bi ga morali.
Ampak veliko je družbenih pritiskov. Moram to, moram tisto. Moram biti takšen, če ne … Skoraj tako, kot da moram biti brez napake.
Človeško je delati napake in dovoljeno je biti človek. Moja osebna pot je pot nežnosti. Učim se biti nežna. Učim se, da se ne obsojam, če zamudim na sestanek ali srečanje. Učim se, da se ne obsojam, če sem neorganizirana in mi stvari uidejo iz vajeti. Učim se, da se ne obsojam, ker nisem jutranji človek in rada dolgo spim. Dolgo časa sem potrebovala, da sem brez slabe vesti izrazila, da sem tiste jutranje ure, ko je bila večina že pokonci, prespala.
Zdaj si to dovolim, brez obsojanja, da sem lena ali kar koli drugega. Seveda si zaradi narave dela lahko to tudi privoščim in si po svoje uredim dan. Dovoljeno mi je biti človek. Lahko delam pet stvari naenkrat. Lahko sem terapevt, lahko sem kuharica, maserka, lahko zamujam, lahko dolgo spim, lahko sem odgovorna, lahko kdaj kaj pozabim, lahko naredim vse prav … Kaj sploh je »napaka«? Ali napake sploh obstajajo? V preteklosti se je že velikokrat izkazalo, da ravno takrat, ko sem se najbolj obsojala, ker nekaj ni uspelo, kot bi moralo, no, ravno takrat se je razpletlo veliko bolje, kot bi se morda sicer …
Večinoma smo ljudje po naravi zelo odgovorni in tudi pridni, saj se vsak dobro počuti, ko nekaj naredi, ko ustvarja, zato nas ni treba biti strah, da se bomo razvadili, če bomo poslušali sebe. Vsak sanja, da bi cele dni prespal, a zakaj? Ker je izčrpan od stvari, ki jih ne mara početi. Ko si spočit, zadovoljen, želiš ustvarjati, delati, še posebej, ko odkriješ, kaj si dejansko želiš početi.
Kako torej sprostiti ta »moram« naboj?
Pri meni deluje nežnost do sebe. Nič več se ne »tolčem po glavi«, če sem kdaj nedisciplinirana in neorganizirana in gre zaradi tega kaj narobe. Raje pobožam malo nedisciplinirano Barbaro in jo potolažim. Takrat se običajno energija sprosti in kar naenkrat postanem organizirana. (smeh) Namesto vprašanja, »kaj moram biti«, se vprašajmo, »kaj sem«. Prepoznavajmo, kdo smo. Pri tem bodimo globoko iskreni do sebe, četudi ne najdemo tistega, kar bi drugi radi od nas ali bi sami pričakovali, da »moramo« biti (pridni, uglajeni, ustrežljivi, vedno popolni itn.).
Prepoznavanje koga ali česa? Natančneje, prosim.
Sporočil našega telesa. Naše telo je božanski mehanizem, ki nam jasno kaže, kako se počutimo. Opazujmo svoje telo. Ko nam nekaj ni všeč, nas v telesu (običajno trebuhu) »zvije«. Ko denimo stopimo v neki prostor, zagotovo v telesu začutimo, ali nam je v prostoru prijetno ali ne, ko nas neka oseba objame, nas lahko zmrazi, a ko nas druga, nam je tako prijetno, da bi se kar stopili od lepote. Drugo vprašanje pa je, ali poslušamo svoje telo in prepoznamo, kaj nam sporoča. Ali poslušamo glavo – um.
»Moderni« človek je veliko (največ) v glavi in skoraj nič v telesu. Lahko bi celo rekli, da dela proti svojemu telesu iz številnih razlogov, o katerih sva spregovorili tudi že pri vprašanju, kaj pomeni imeti se rad. Zdi se mi, da imamo velik problem?
Na voljo imamo čutenje (telo) in razmišljanje (glava). Od malega so nas učili razmišljati: kaj misliš, da je dobro zate, kaj misliš, da je treba narediti, itn. A kaj lahko racionalne misli sploh povedo? Zgolj »statistiko« – kako so se stvari dogajale v preteklosti, tebi ali nekomu drugemu. Torej, na osnovi tega lahko um izračuna nekakšno verjetnost, kaj se lahko zgodi, a tu se konča – pri verjetnosti.
Seveda pa se lahko tisto, v kar um verjame, zgodi. Torej, če verjame v slabši izid neke situacije, se bo to zelo rado zgodilo. Lahko rečeva, da um dejansko nima pojma, kaj je za nas resnično dobro. Le vzgojili so nas, naj se učimo na osnovi izkušenj. Kar je v nekaterih okoliščinah dobrodošlo, vendar pa nam pri mnogih drugih ravno to povzroča bistvene ovire in omejitve. Zgolj enkrat naredim neumnost, ki si jo bo um zapomnil in sprejemal odločitve na tej osnovi. Kaj pa ostalih stokrat, ko neumnosti v istem položaju ni? Um je resnično neverjeten in zelo uporaben mehanizem, ki ga potrebujemo, vendar smo mu namenili preveliko vlogo.
Tako tudi strah. Strah je odličen, nas zaščiti. A treba je prepoznati, ali gre za strah iz preteklosti, ki ni nevaren, ali je ta trenutek položaj res nevaren in je strah utemeljen, celo zaželen. Treba je biti prisoten, buden opazovalec. A ne polagajmo vse pozornosti na glavo. Naučili smo se poslušati misli, zdaj pa je čas, da se naučimo čutiti. Prisluhnimo telesu.
V praksi nam običajno stvari spodletijo. Teorijo nekako vsi dobro poznamo. Kako dejansko v vsakdanje življenje prenesti takšno delovanje? Na primer, na delovnem mestu nas je strah nepredvidljivega šefa, ki enkrat hvali, drugič močno kritizira … Kako naj se spoprimemo s tem?
Običajno kritika v nas prebudi občutek, da nismo dovolj dobri. Bistveno je, da prepoznamo občutke, ki se nam prebudijo ob tem. Ali nas je sram, se počutimo nemočne, krive itn. V trenutku, ko jih začnemo prepoznavati, se pol njihovega naboja že sprosti. Treba pa se je zavedati, da je to samo ena plat občutkov. Nikoli nismo samo krivi, nemočni in nesposobni, vedno smo lahko tudi močni, sposobni, odlični. A mi izbiramo. Ko si dovolimo eno in drugo plat občutkov, zadihamo, zaživimo. Ljudje so naša ogledala.
Kažejo nam, kje smo s seboj, kako smo. Torej, najprej je treba sprostiti telo. V tem primeru je jasno, da pravzaprav ne veste, kaj vas čaka naslednjič, ko boste vstopili v njegovo pisarno (lahko bo pohvala, lahko kritika), zato se že prej pripravite tako, da boste v pisarno stopili brez strahu. Bodite sproščeni in si recite »ok, poglejmo, kaj me danes čaka« in nato ob njem prepoznavajte občutke. Dobro pa je tudi vedeti, da besede drugih velikokrat govorijo o njih samih in ne o nas.
Veliko delate tudi energijsko. Ali nam lahko poveste, kakšno je trenutno splošno energijsko stanje?
Živimo v deželi, ki je energijsko zelo odprta. Obkroženi smo s čudovito naravo, ki je naša zdraviteljica. Lahko smo izjemno hvaležni. Živimo v obilju, a se tega ne zavedamo. Vsega je dovolj. Lahko bi celo rekli, da nam tako dobro, kot nam je zdaj, še nikoli ni bilo, vendar so ljudje vedno bolj nezadovoljni, vse več je stisk. Zakaj? Ker je vedno več zavedanja in prepoznavanja, kaj si resnično želimo, pa še nismo tam.
Pri nekaterih je to zavedanje zavestno, pri drugih nezavedno, a občutek je enak, da nisi tam, kjer bi rad bil, in to vzbuja velik nemir. Vedno težje hodimo v službe, v katerih se ne počutimo nič več dobro, vedno težje vztrajamo v odnosih, kjer se ne počutimo dobro itn. Nekaj časa nazaj smo lahko še »potrpeli« in vztrajali v situacijah, odnosih, službah, ki nam niso bili ravno pogodu, zdaj je to čedalje težje.
Zakaj?
To je verjetno posledica tega, o čemer trenutno veliko slišimo – dvigovanja frekvence, vibracije Zemlje. Višja vibracija v nas dviguje nižje vibracije (žalost, jeza, zamere, strah, krivda, sram itn.) in posledično vse težje ostajamo na mestu, kjer se ne počutimo dobro. S tem je pravzaprav prišel tudi čas, ko je zelo dobro biti buden in opazovati samega sebe – kaj občutimo. Nižje vibracije so zapisane v naših telesih kot odtisi in napočil je čas, ko jih lahko prepoznamo, sprejmemo in spustimo in si tako olajšamo življenje.
Vse manjši je tudi razkorak med mislijo, ki jo imamo, in tem, da se ta misel uresniči (ko nekoga kritiziram, bom kmalu sam kritiziran, ali ko si nekaj iz srca zaželim, lahko zelo hitro to dobim). Vse se odvija veliko hitreje. Če poenostavim: odzivni čas univerzuma na naše misli je vedno hitrejši. Včasih je bil ta interval mnogo daljši. Tudi v vsakodnevnem življenju lahko opazimo, da se vse odvija precej hitreje. Zmanjkuje nam časa, vsi nekam hitimo …
