Jok je pogost pojav – je normalen odziv na čustva, vendar pa
se ljudi, ki veliko jočejo, pogosto smatra kot šibke in nezmožne zadrževanja
čustev. Mnogi zato svoje čustvene stiske zatirajo. Jok je naša čustvena
povezava s svetom. To preprosto dejanje pogosto vidimo kot šibkost, pa čeprav
dejansko kaže moč v nas. Omogoča nam praznovanje pozitivnega in pomaga, da se v
življenju prepustimo negativnim stvarem. Čas je, da se s tem predsodki konča,
zlasti v času, ko posvečamo veliko pozornosti duševnemu in čustvenemu zdravju. Jok
ni znak šibkosti in tu so razlogi, zakaj bi morali brez zadržkov pustiti solzam
na plan, če se tako počutimo. Jok je znak moči; ne glede na to, kaj pravi
družba. Potrebna je namreč velika moč, da pokažete ranljivost.
»Močna oseba ni tista, ki ne joka. Močna oseba
je tista, ki se zjoka, nato vstane in se spet bori.«
Jok deluje protistresno
Jok je znak preobremenjenosti. Občutek preobremenjenosti je
lahko stresna izkušnja za zdravje ljudi. Nevroznanstvenik William H. Frey II v
svoji raziskavi razkrije, da jok pomaga odstraniti kemikalije, ki se naberejo
med stresom. Solze imajo hormon, znan kot adrenokortikotropni hormon (ACTH). To
je oblika stresnega hormona, ki ga jok dobesedno odplakne iz telesa. Ugotovili
boste tudi, da boste po ‘dobrem’ joku razmišljali veliko bolj racionalno in
vse, kar vas je že prej preganjalo, se bo zdelo bolj obvladljivo.
Jok pomeni, da se soočate s svojimi občutki
Ko jokate, se srečujete s svojimi čustvi. Neposredno jih
gledate in jim dovolite, da vas nekaj časa preplavijo, nato pa jih spustite, ko
solze nehajo teči. Nasprotno pa odločno zavračati jok pomeni na nek način
bežati od svojih občutkov in ne sprostiti negativnih čustev, ki spodkopavajo
vaše duševno in fizično počutje. Jokanje ne pomeni, da se ne znate ukvarjati s
svojim življenjem – nasprotno, kaže na globljo sposobnost ravnanja z
življenjem, ker niste nagnjeni k begu. Namesto tega ste prizemljeni in iskreno
kažete in izkusite svoje resnične odzive na življenjske situacije, ne glede na
to, ali so boleče ali ne. Tega se ne bi smeli sramovati ali se opravičevati.
Jok sprošča čustva
Jok ni rezerviran le za eno samo čustvo. Nekateri jočejo, ko
so žalostni, nekateri jočejo, ko so veseli, nekateri ko jih je sram ali ko jih
kaj boli, drugi celo, ko so jezni. Jok pokaže, da so vam vaša čustva znana in
jasna.
»Jok ni znak šibkosti.
Že od rojstva je to znak, da si živ.«
Ne zanima vas, kako vas dojemajo drugi
Ko jokate, odprto pokažete svojo ranljivost. Pogumno je
drugim ljudem pokazati svojo najbolj čustveno plat, ne da bi se spraševali, kaj
si mislijo o vas. Mnogi so odraščali v družinah, v katerih družinski člani niso
kazali močnih čustev, bodisi zaradi šibkosti bodisi morda zato, ker je bilo to
“moteče.” To neupoštevanje napačnih vidikov drugih vas bo približalo
ljudem, ki so vam res pomembni in pred katerimi ste lahko ranljivi in točno
taki, kot ste. Vedeli boste tudi, kateri ljudje v resnici nimajo svojega mesta v
vašem življenju – tisti, ki jim je ob vaših solzah nelagodno in se ne znajo
spopasti s svojimi. Obkrožite se samo z ljudmi, ki vam pomagajo rasti in ki se
ne bojijo pristnosti. Če vas ne skrbi, kako vas drugi dojemajo, to pomeni, da
ste zavrnili ta negativna sporočila in zadušili družbene norme in veste, da
pokazati čustva drugim pomeni pokazati, da si človek.
Solze pomagajo, da izrazite bolečino, jo pozabite in greste naprej
Če se pretvarjate, da je vse v redu, ne pridobite ničesar,
razen zatiranih čustev in negativne energije, ki se kopiči v vas. Konkreten jok
je odličen način, da se osvobodite odvečne čustvene prtljage, ki je ne
potrebujete več in ki lahko vpliva na vaše duševno zdravje, zato jokajte in
spustite proč vse, česar ne potrebujete.
Jok pomaga ob žalovanju in izgubi
Izgubiti nekoga ali nekaj pomembnega je tragično. To je
občutek, ki te zajame do te mere, da se zdi edino olajšanje jok in objem
bližnjega prijatelja. Velikokrat zadržujemo solze, da bi bilo drugim lažje,
vendar to ni najboljši pristop za nas. Ne pretvarjajte se, da ste močni samo
zato, da bi se drugi počutili bolj udobno. Namesto tega se osredotočite na
tisto, kar morate v tem trenutku prebroditi. Jok je lahko dobra tolažba, solze
pa lahko postanejo vaš najboljši prijatelj, ko predelujete izgubo.
Solze pomagajo čutiti, ko ne veste, kaj bi morali čutiti
Ste se kdaj zjokali samo zato, ker niste vedeli, kaj bi
morali čutiti? Življenje nas včasih preseneti in včasih je za nas vsega preveč.
Težko je ostati pri sebi, če naš naslednji korak ni povsem jasen. Takrat nas
lahko reši dober jok. Jok sprosti nakopičen stres, izboljša počutje in izboljša
ustvarjalnost. Po joku je običajno, da dobimo več energije in novih idej, kako
se spoprijeti z izzivi, s katerimi se soočamo.
Jok čisti oči
Solze ohranjajo oči navlažene, tako da lahko jasno vidite. Lizocim, encim, ki ga vsebuje solza, ima antibakterijske in protivirusne lastnosti. Solze vsebujejo tudi glukozo, ki pomaga negovati očesno površino in notranjost vek. Obstajajo tri vrste solz: stalne solze, ki ohranjajo površino okoli očesa vlažno, da se zaščiti pred okužbo. Refleksne solze, ki tečejo, ko nekaj draži očesno območje. Čustvene solze, ki imajo drugačen kemično sestavo in so lahko naravno zdravilo proti bolečinam. Ko se boste naslednjič počutili, da bi se najraje zjokali, solz torej nikar ne zadržujte. Pustite, da vam stečejo po licu, nato pa jih obrišite in pojdite z dvignjeno glavo nasproti izzivom.
19-letna Molly Rose Taylor iz Velike Britanije je trpela za
močnimi in nevzdržnimi menstrualnimi bolečinami od svojega devetega leta.
Čeprav je dismenoreja običajen pojav, je imela Molly slutnjo, da ne gre le za
običajne menstrualne krče. Po nekaj letih raziskovanj in po nekaj napačnih
diagnozah pa je le prepoznala srž njenih težav.
»Ko sem prvič dobila menstruacijo, so zdravniki bolečine pripisovali moji starosti,« je dejala Molly. Zdravniki so ji pri starosti 12-ih let predpisali kontracepcijske tablete. »Ko sem kasneje želela imeti prvi spolni odnos, sem čutila nenormalno bolečino, zaradi česar je bil odnos nemogoč. Bilo me je sram«. Še naprej je iskala pravilno diagnozo za svoje boleče, težke menstrualne dni, težave s tamponi in boleč spolni odnos.
Njen zdravnik je posumil, da ima spolno prenosljivo okužbo, toda ko so se rezultati izkazali za negativne, je Molly spoznala, da bo morala sama najti odgovore, ki jih išče. »Vedela sem, da je nekaj narobe, zato sem se temu bolj posvetila«. S pomočjo lastnih raziskav je Molly ugotovila, da ima redko prirojeno stanje, znano kot dvojna maternica. Ko je od svojega splošnega zdravnika prejela napotnico za ustreznega specialista, ni trajalo dolgo, da so potrdili njene sume: »V desetih minutah so potrdili, da imam dve maternici, dva maternična vratu in dve vagini. Kljub temu sem se počutila tako srečno, da sem končno vedela, kaj je narobe,« je Taylor povedala za tuj medij Metro.
Uterus didelphys ali dvojna maternica izvira iz nenormalnega
razvoja ploda. Običajno se dve majhni cevki, imenovani mullerijski kanali, med
razvojem ploda zlijeta skupaj, da nastane ena sama maternica. Toda pri posameznicah
z dvojno maternico se ti mullerijski kanali ne zlijejo in tvorijo dve ločeni
funkcionalni maternici. Pri mnogih posameznicah, vključno z Molly, se nato
razvijeta tudi dve vagini, ki sta ločeni s tanko membrano, imenovano vzdolžni
septum. Pogostejši anomaliji mullerijskih vodov sta deljena maternica ali maternica
v obliki srca, vendar to ni enako kot dvojna maternica.
Dvojno maternico se običajno diagnosticira z ultrazvokom,
sonohisterogramom, magnetno resonanco ali histerosalpingografijo. Za osebe, ki
zaradi tega stanja nimajo negativnih simptomov, zdravljenje ni potrebno. Lahko
pa je na voljo korektivna operacija, če se sumi, da je to stanje vzrok za več
splavov. Nosečnost in porod sta težja, vendar ne nemogoča. Zaradi manjše
maternice pogosto pride do zgodnejšega poroda.
Kaj se je zgodilo z Molly-Rose Taylor?
Po odstranitvi vaginalnega vzdolžnega septuma je Taylor optimistična in hvaležna, da je našla vzrok svoje bolečine. »Zdaj vem da je bil vzrok neznosne bolečine v tem, da sem imela dve menstruaciji hkrati.« Ali Molly skrbi nosečnost v prihodnosti? »S tem se zaenkrat še ne obremenjujem,« je bil njen odgovor na to vprašanje. Molly upa, da bo njena izkušnja k temu spodbudila tudi druge.«Če ne bi bila vztrajna, me nikoli nihče ne bi razumel. Delim svojo zgodbo, da bi ozaveščala druge deklice in ženske, ki bodo morda šle skozi enako situacijo,« je še dodala Molly.
Ljubezen staršev je običajno močna in brezpogojna ljubezen brez primere. Izguba enega izmed staršev zato neizmerno boli. Če otrok izgubi mamo ali očeta v ranem otroštvu ali mladostništvu, izgubo čuti celo življenje. Pravijo, da je mama ena sama in res je tako. Mati naj bi bila oseba, ki vodi skozi življenje, pomaga ob težkih trenutkih in je na splošno močan podporni steber, ne glede na situacijo.
Težko si je predstavljati, kaj doživlja ženska, ki je odraščala brez tega in ki mamino toplino tako zelo pogreša. Mati je namreč pomembna oseba, ki je ključna za gradnjo ljubezni in naklonjenosti. Čeprav te lahko tudi oče nauči teh stvari, je odraščanje z materjo vseeno drugačno. Izguba matere v zgodnjem otroštvu lahko vpliva na otroka. Odraščanje brez matere lahko škoduje otrokovemu občutku varnosti v svetu. Otroci, ki z materjo ne oblikujejo varne navezanosti, lahko čutijo strah, dvom in oklevanje glede sveta okoli sebe. Odraščanje brez matere lahko nakazuje, da ima ali bo imel otrok težave v svojem psihološkem, čustvenem in socialnem razvoju, vendar te težave ne bi smele opredeliti, kdo je otrok in kaj lahko kot oseba doseže v življenju. Vse to se seveda razlikuje od posameznika do posameznika in od okoliščin, v katerih živi. Če ste kot deklica izgubili svojo mater, potem razumete naslednja dejstva.
Čutite zavist
Če ste odraščali brez matere, ste drugim, ki so to srečo
imeli, nehote zavistni, kljub temu, da jim srečo seveda privoščite. Če ste
odraščali brez matere, pogrešate njene klice, si predstavljate, kako bi skupaj
nakupovali in kakšna bi bila nedeljska kosila. Pogrešate stvari, ki so drugim
samoumevne.
Zgradili ste zidove
Če ste izkusili izgubo, ste okoli sebe zgradili visoke in
močne zidove. Izguba matere povzroči strah pred izgubo česarkoli in kogarkoli.
Zaznavanje
Zdi se, da vas na izgubo pokojne osebe spominja vse. Morda
vas nanjo spominja pesem, vonj ali metulj, ki je pristal na vaši roki.
Veste, da čas ne celi ran
Misel, da čas celi rane, je pogosto izrečena, pa vendar ne
drži. Drži pa, da žalovanje sčasoma preraste v žalost. Čas ne celi ran, pomaga
pa, da se naučite z bolečino in žalostjo živeti. Tako postanete močnejši,
zaradi česar občutke izgube lažje prenašate.
Pogrešate jo pri običajnih opravkih
Če ste odraščali brez matere, vas morda nihče ni naučil
gospodinjskih trikov in mamo pogrešate vsakič, ko imate vprašanje ali ne veste,
kako bi se nečesa lotili.
Pogrešate jo ob pomembnih prelomnicah
Če ste odraščali brez matere, razumete bolečino izgube.
Žalostni ste bili ob pomembnih življenjskih prelomnicah; ob maturi, diplomi,
rojstvu otroka ali poroki. Grenka misel vas spreleti tudi ob pomembnih
praznikih in rojstnih dnevih. Včasih vas bolečina objame tudi ob »navadnih«
dneh.
Iščete podobnosti
V sebi iščete podobnosti, ki bi jih imeli z mamo. Najdite
najbolj močne vrline in jih krepite. Vaša mati bi si želela, da ste pogumni in
vztrajni in da ste zaradi izgube le močnejši.
Toliko stvari ji še želite povedati
Normalno je, da si želite, da bi bila vaša mati ob vas, ko
bi križarili skozi življenje. Še toliko stvari bi ji radi povedali ali jo
vprašali.
Morda vaše matere ni tu, ob vas, a ste zato močnejši. Vedeti
morate, da od tam nekje spremlja vsa kvaš korak in vas podpira. Vaša mati bi
želela, da ostanete srečni, veseli in močni. Spomin nanjo naj bo lep. Naj vas
izguba ne definira, naj vas pozitivno izoblikuje. Ni popolnega načina za
žalovanje. Najti morate način, ki deluje za vas. Tu je nekaj nasvetov za lažje
soočanje z izgubo:
Bodite dobri do sebe
To je ena najpomembnejših stvari. Imejte se radi. Odnos, ki
ga imate s samim s seboj, je odnos, ki ga morate najbolj negovati. Razvajajte
se, kot bi vas razvajala mati.
Skrbite za svoje srce
Priznajte si, da vam pri srcu zaradi izgube matere manjka
delček, vendar ne zanemarjajte dejstva, da je vaše srce zato postalo večje in
močnejše. Poiščite način, s katerim boste lahko izrazili čustva.
Praznujte spomine – stare in nove
Spomnite se lepih trenutkov, ki ste jih z mamo preživeli.
Poglejte stare fotografije in podoživite lepe dni. Obiščite kraje, ki so vaši
materi pomenili veliko in ustvarite nove spomine.
Najdite ljudi, ki so doživeli podobno
Morda se počutite nerazumljene. Poiščite ljudi, ki so
doživeli podobno kot vi in lažje vam bo. Z nekom, ki doživlja enaka čustva, se
vam bo morda lažje pogovarjati.
Vedite, da je najhuje mimo in da ste zaradi izgube samostojnejša, močnejša in neodvisna oseba, ki zmore veliko.
Čeprav je Sara Memić videla nekatere resnične dogodke iz moje preteklosti, znala opisati natančno lokacijo naše pisarne in mize, kjer običajno sedim, me je najbolj prevzela s svojo neposrednostjo, ognjevitostjo in sposobnostjo, da človeka sprejme natanko takšnega, kot je.
Pogosti vas z ljubeznijo
Kdor
misli, da je jasnovidnost edini dar Sare Memić, ne bi mogel bolj udariti mimo.
Njen pravi dar je namreč sposobnost, da se človek ob njej počuti kot doma. Sara
človeka ne pogosti le s slastno domačo hrano in krepko turško kavo, ampak
predvsem z ljubeznijo in s tem, česar v odnosih dandanes najbolj primanjkuje –
s svojim časom.
»Drago dete, kam se ti pa mudi? Počasi, počasi, bova najprej v miru popili kavo,« me miri, ko hitim prižigat diktafon po tem, ko se še oblizujem od v ustih topečih se palačink, ki jih je pripravila med tem, ko sem s slastjo praznila krožnik odličnih špinačnih rezancev. »Vidim, da bom doživela metuzalemska leta, zato moram jesti zdravo in skrbeti zase,« pripomni z drobnim nasmeškom, ki se v hipu prelije v povsem zamišljen vizionarski izraz, ki mi da vedeti, da se Sara Memić še zdaleč ne šali in da resnično verjame, da še dolgo ne bo rekla zadnje besede.
Pri triinsedemdesetih letih je njen duh še kako mladosten in neukročen, energija na višku, njene bistre oči pa predirljivo vrtajo vate, s čimer te prisili, da morebitno narejenost odvržeš že pri vratih. Sara Memić ne prenese laži in tudi sama ne izgublja časa z ovinkarjenjem, ampak resnico dramatično izstreli, tudi če je zabeljena s kakšno balkansko kletvico, ki pa se prav simpatično poda njeni temperamentni in odločni naravi. Brez dlake na jeziku in s slikovitim načinom govorjenja, ki se med pogovorom ves čas drastično spreminja, ji uspeva, da je, kamorkoli pride, v središču pozornosti in da v njeni družbi zagotovo ni dolgčas.
Sari Memić zaupa ogromno ljudi in ona se prav vsakemu za zaupanje tudi zahvali. Banjalučanka, ki je Slovenijo za svoj drugi dom sprejela leta 1991, je nekoč našla ugrabljeno dekle v Avstraliji, pri nas pa se je javnosti med drugim dokazala s sodelovanjem v arheoloških izkopavanjih s Pokrajinskim muzejem Ptuj, ko je natančno narisala, kje bodo našli starorimske spomenike in ostanke rimske ceste. Po tem pa je številnim pomagala ohraniti zdravje tako, da je pravilno napovedala njihovo diagnozo, in s pravočasnim obiskom zdravnika so bolniki po njeni zaslugi pridobili nekaj dragocenega časa, ki je marsikomu rešil življenje. O Sari Memić je leta 2014 RTV Slovenija posnela tudi dokumentarni film Pogled v prihodnost, v katerem so o njenih sposobnostih pričali ljudje sami.
“Vsak človek je dragulj, ki ga je treba izbrusiti. Še največji lopov na svetu je bil rojen s čistim srcem. Življenje kvari ljudi!”
Sara, na prireditvi Jasnovidnost, dar za znanje ste
napolnili Cankarjev dom. Kako ste se počutili ob tem uspehu?
Počutila
sem se kot mama vseh teh ljudi. Čutila sem, kot da sem zbrala svoje otroke, da
se po dolgem času srečamo in skupaj poveselimo. Bila sem srečna in ponosna, ker
sem ugotovila, da sem v tej državi resnično naredila nekaj dobrega in da so me
državljani Slovenije sprejeli za svojo.
Si nikoli niste želeli nazaj v rodno
Banjaluko? Kako pa vi doživljate nas?
V
Sloveniji sem doživela res veliko lepega, spoznala sem čudovite prijatelje, ki
jih ne bi nikoli zamenjala. Čas je naredil svoje, zaljubila sem se v to deželo
in ljudi. Nikakor se ne strinjam z bedastim stereotipom, da so Slovenci
trmasti. Vsak človek je dragulj, ki ga je treba izbrusiti. Še največji lopov na
svetu je bil rojen s čistim srcem. Življenje kvari ljudi!
Ste modra ženska, z nasveti ste
pomagali številnim. Kako ste se vi uprli temu, da bi vas življenje pokvarilo?
Da
ostaneš pošten, moraš predvsem spoštovati sebe, potem pa lahko spoštuješ tudi
druge. Ni pomembno, kakšne lase imaš, kakšno barvo kože ali kako visok si.
Pomembno je, kaj boš naredil iz svojega življenja.
Vi ste mi že takoj povedali, da še
niste rekli zadnje besede.
Želim
narediti nekaj pomembnega, pustiti pečat. Mogoče se komu sliši smešno in
naivno, ampak moja življenjska želja je, da pomagam ljudem. Da pomagam slepim
in gluhim otrokom, da pomagam tistim, ki od nas upravičeno pričakujejo, da smo
njihovo sonce in njihove roke. To ni farsa. Vsak, ki me pozna, ve, da je to v
meni, da sem ženska, ki želi pomagati.
Pa štejete, kolikim ste s svojim
darom in nasveti o zdravju do zdaj pomagali?
Če
bi naredili anonimno anketo in če bi bili ljudje iskreni do sebe in mene,
verjemite, da bi to potrdili. Ampak Slovence je sram priznati, da so iskali
pomoč pri Sari. Spremljam tudi primere družin, ki jih ne poznam – ampak vidim,
kaj se dogaja z njihovimi bolnimi otroki. Če pride do stika, mi matere rečejo:
»Ne poznate nas, pa skrbite za našega otroka.«
Odgovorim jim: »Poznam te, draga moja,
spoznala sem tvoje solze.«
“Ve, Slovenke, sploh ne znate zapeljati moškega v pravem pomenu besede! Tako daleč greste, da iz moškega naredite copato. Takšnega moškega jaz nikoli ne bi mogla ljubiti.”
Pa se spomnite ljudi, ki vas
poiščejo?
Seveda,
prav vsakega! Tebe se bom spomnila še čez dvajset let. Natanko bom vedela, kje
si sedela in kako si z veseljem jedla palačinke! (smeh)
Kako si razlagate, da tako veliko
ljudi išče prav vašo pomoč?
Ljudje
iščejo kakovost. V petindvajsetih letih delovanja v Sloveniji se lahko pohvalim
z ogromno rezultati. A od mene ne pričakujte napovedi za jutri. Ko sem bila
stara devet let, sem napovedala, kaj se bo zgodilo z medvedki na Atlantiku.
Prijateljice niso verjele, rekle so, da se mi je zmešalo. A vse te prijateljice
so bile zdaj v Cankarjevem domu. V otroštvu sem imela zaradi svojega daru
težave, zato je bil skrivnost. Kar sem napovedala pri devetih letih, se je
torej uresničilo zdaj, ko jih imam čez sedemdeset.
Torej vam vaš dar omogoča vpogled v
prav vse?
Da
ne bo pomote, pravi jasnovidec ni dober na vsakem področju. Jaz izstopam po
tem, da sem dobra na področju diagnosticiranja bolezni, področju zdravja, tudi
umorov, vidim lokacije. Ampak nesmisel pa je, da me ljudje sprašujejo za
kombinacije lota in srečk! (premor) Če bi mi bog to dal, bi bila zdaj zagotovo
že pri predsedniku ZDA! (smeh) Sem ženska, ki pomaga in se ne boji.
Vaša goreča želja je torej sodelovati
z medicino, pomagati pri postavljanju diagnoz. Kako to poteka?
Ni
mi treba niti videti bolnika. Slišati moram namreč samo njegov glas. Ni mi
treba znati niti jezika. Pomembno je, da narišem skico organa in tako zdravnika
usmerim, kje naj išče težave.
Pa vas ljudje, ko jim kaj pravilno
napoveste, običajno znova obiščejo in to sporočijo? Kako se takrat počutite?
Ljubo moje dete, ni večje sreče kot nekomu povedati, da nima raka. Najsrečnejša sem, ko se mi oglasijo: »Gospa Sara Memić, prav ste imeli, to ni bila prava diagnoza.« Nekoč je par, nad katerim so vsi obupali in sem jima samo jaz svetovala, naj vztrajata, sporočil: »Če ne bi bilo Sare, ne bi imela sina!« Zdravje in zdrav razum sta najpomembnejša. Žal mi je, da mladi zdaj nimajo časa zase. Vsi pritiskamo nanje, nihče pa jih ne vpraša: »Sin, kako si? Si dobro?« V tej družbi manjka topline, pa recite, kar hočete! Predvsem mladim, ki jih nihče ne razume. Zakaj je pomembno, kako so videti, kakšno pričesko imajo? To je popolnoma brezpredmetno, pomemben je samo značaj!
No, pa saj lepota naj bi bila
povezana tudi s stanjem duha.
(se
razburi) Lepo vas prosim, ne prenesem, da mi po kakšni oddaji kdo reče, kako
sem bila lepa! Draga moja, zakaj ne vidiš širokega razpona moje pameti in
možganov? Prvič te vidim, pa sem ti natančno opisala, kje živi tvoja hči, ti jo
opisala, ti pa hvališ mojo pričesko in oblačila.
“Žal mi je, da mladi zdaj nimajo časa zase. Vsi pritiskamo nanje, nihče pa jih ne vpraša: »Sin, kako si? Si dobro?« V tej družbi manjka topline, pa recite, kar hočete!”
Pa se večkrat tako odzovete?
Sem
preprosta in neposredna ženska. Že kot otrok sem učiteljici povedala marsikaj, česar
ne bi smela (smeh), pa je morala moja mama potem nenehno hoditi v šolo. Ljudje
ne marajo resnice in težko boste našli žensko, ki z resnico strelja tako kot
jaz. Ampak bolje, da te z njo ustrelim in da veš, da ti bom v težkih trenutkih
široko razprla obe roki v pomoč. Pa saj to je danes najpomembnejše – da se s
človekom odprto in iskreno pogovoriš.
Se moramo torej ženske braniti
komplimentov o svoji lepoti?
Ko
te moški spoznava, ga mora nekaj na tebi pritegniti. Človek mora imeti karizmo.
Ve, Slovenke, sploh ne znate zapeljati moškega v pravem pomenu besede! Tako
daleč greste, da iz moškega naredite copato. Takšnega moškega jaz nikoli ne bi
mogla ljubiti.
Kako pa bi morale zapeljevati moške?
Ljuba moja, če imaš moškega rada, za njim nikoli ne teci, ne poljubljaj se z njim na prvem zmenku (malce povzdigne glas) – da o tem, da takoj spiš z njim, sploh ne govorim! (smeh od srca, nadaljuje povsem resno) Ženske moje drage, zavedajte se, da vas je danes mali milijon, moških pa je malo! In ve s svojimi moškimi marsikdaj ne znate ravnati. Vprašajte se, zakaj vaši moški toliko pijejo, čeprav so dobri ljudje. Vzele ste jim moč, zato vas ne morejo zadržati. Ve pa potem letite v druga gnezda. Pa recite, da ni tako! Človek mora imeti svoje dostojanstvo in pustiti mu morate hrbtenico. Zato da bo stal vzravnano, da bo branil svoje stališče.
Soočili ste se s težko preizkušnjo,
ko vam je v nesreči umrl mož, da se bo to zgodilo, pa ste vedeli že na dan
poroke. Kakšna je bila vajina ljubezen?
V
ljubezni sem imela nepopisno srečo in iz srca ti želim, da bi takšno ljubezen
doživela tudi ti. (se zamisli) Pa ne samo tebi, vsem! In drage moje, iskreno
vas prosim – ko najdete svojo ljubezen, ga ne sprašujte, kje je bil in zakaj se
vam ni oglasil. To ni pomembno, pomembno je samo, da se vrne, da je zdrav.
Ženska mora biti iskrena, a hkrati modra. Ko se moški vrne v tvoj objem, mu
speci dobre domače palačinke in ni ženske, ki bi te lahko nadomestila – niti
Brigitte Bardot, ne Ava Gardner, niti Melanija. (smeh)
Ste videli, da bo Melanija Trump
postala prva dama ZDA?
Mene
ne zanima politika, ampak ljudje.
Ampak politika zelo vpliva na
življenje ljudi.
Vsa
čast dobrim politikom, ki svoj narod peljejo v lepoto. Vsak politik ni dober,
ampak je vseeno človek.
Spet, v teoriji smo ga izbrali
ljudje.
Ne,
ne! Če sem nekoga obkrožila na volitvah, sem takrat pač mislila, da bi on moral
priti na oblast. Nič zato, če me razočara, saj me razočarajo še moji bližnji
– kako me ne bi nekdo, ki ga sploh ne
poznam! Vsi smo ljudje in imamo eno življenje. Nihče na tem svetu ni bog, a
skoraj vsi ljudje se imajo za bogove. To nima smisla.
Kako pa bi morali ravnati?
Imejmo
dušo, da nam bo lepše. Na tem svetu smo drugotnega pomena, naše življenje teče
in se konča. Meni je steklo že triinsedemdeset let. Ampak nisem rekla zadnje
besede in ne bom. Uspelo mi bo, da bom pomagala tistim, ki potrebujejo pomoč.
Bogat človek je človek, ki je bogat v duši. V življenju moraš ravnati tako, da
za seboj pustiš sled.
Lahko pomagate in vidite v prihodnost
in preteklost prav vsakega izmed nas? Vas kdaj kdo užali? Kako sprejmete, ko
vam kdo ne verjame?
Seveda.
Spoštujem vsako mišljenje, a ne dovolim, da bi me žalili. K meni je nekoč
prišel mlad inženir in me vprašal, kako bo videti instrument, ki ga bo razvil.
V resnici pa ga je že razvil. Čeprav je on poiskal mene, me je želel
preizkusiti. To sem dojela kot čisto provokativno vprašanje in sem mu povedala,
da ga je lahko sram. Tega ne potrebujem, nočem se dokazovati vsakih pet minut.
Dovolj sem naredila za to, da sem dokazala, da sem rojena z darom. Zdaj imam
globlje poslanstvo. Pomagati moram ljudem, da se pravi čas pozdravijo, jih
opozarjati, jim dajati nasvete. Mislim pa, da sem v Sloveniji še vedno tabu.
Zakaj mislite, da je tako?
To
je stvar kulture, vsi narodi vedo, da ljudje z darom, da jasnovidci obstajamo.
Pa saj vedo to tudi Slovenci!
Res pa je, da je veliko raznih
šarlatanov in da ljudje zato dvomijo, če ima oseba resničen dar.
No,
saj prav o tem govorim! Odlična opazka! Ravno zaradi teh šarlatanov sem odšla v
muzej, vse narisala, našla in tako svoj dar dokazala.
Ali vas torej žene to, da bi ljudem
polepšali in olajšali življenje? Ampak kaj pa takrat, ko ljudem napoveste
neprijetne življenjske situacije?
Pa
saj življenje ni lepo. Nihče ne more reči, da v življenju ni doživel padcev. Če
kdo pravi, da je življenje samo lepo, laže. Življenje je prepleteno z lepoto,
dobroto, istočasno pa tudi z zlobo. Če to zlobo sprejmeš, bo laže tako tebi kot
ljudem okoli tebe. Celo smrt ima svojo humoristično stran (izklopim diktafon,
da pove anekdoto, ki pojasni njene besede).
“Ko neznanega človeka srečam na ulici in vidim, da bo doživel hudo nesrečo, ga ne morem potegniti za rokav in mu tega povedati. To me boli.”
Kaj bi nam svetovali, na kaj moramo
biti pozorni, če hočemo, da se stvari v Sloveniji obrnejo na bolje?
Ljudje
se morajo zavedati, da si moramo med seboj pomagati. Če imamo en sam krompir,
ga razdelimo na pol. To je osnova – da smo dobri ljudje. Ne morete mi prisoliti
klofute in pričakovati, da bo življenje do vas dobro. Poskrbite za svoje
otroke, nahranite jih z ljubeznijo, otroci so namreč lačni vaše ljubezni. Vsemu
svetu želim mir in radost, uživajte življenje, predvsem pa ne bodite sužnji
denarja. Potrebujemo ga samo, da preživimo. Denar ne more kupiti sreče.
Vas vaše vizije kdaj izčrpajo?
Ne.
Ko nekaj povem, je od osebe odvisno, ali bo moj nasvet upoštevala ali ne. Težko
je takrat, ko ne moreš, ne smeš povedati. Ko neznanega človeka srečam na ulici
in vidim, da bo doživel hudo nesrečo, ga ne morem potegniti za rokav in mu tega
povedati. To me boli.
Zakaj ne, ali niste tega še nikoli
storili?
Kako?
Pa saj bi me zaprli v norišnico! Vedno čutim potrebo po tem, da to, kar vidim,
povem, a neznancu na cesti ne morem kar začeti razlagati tako zelo osebnih in
hudih stvari. O tem ves čas govorim – zelo težko je živeti tuja življenja.
Neradi napovedujete, kaj nas v
prihodnosti čaka v Sloveniji?
V politiko se ne spuščam, saj me nikoli ni zanimala. Na tem mestu bi rada povedala zgolj, da je treba dobro poskrbeti za mladino in jo zadržati v Sloveniji. S tem sem pa vse povedala!
Staranje je nekaj povsem naravnega, lahko pa nekaterim povzroči kar nekaj stresnih situacij. Rešite test in ugotovite, na katerih področjih v življenju bi bilo dobro uvesti spremembe, da minevanje let za vas ne bo predstavljalo prehudega stresa.
1. Po dolgem času srečate prijateljico iz
šole, ki je zelo uspešna. Mislite si:
a) Joj, kakšna zguba sem pa jaz. b) Privoščim ji, lepo, da ji je v življenju uspelo. c) Meni to nikoli ne bi uspelo.
2. V tekmovalnih situacijah v življenju se
počutite:
a) Obupno si želite zmage. b) krivo c) neprijetno
3. Kaj vas najbolje
opiše?
a) Bojite se kritike drugih. b) Ste sočutni in podpirate druge. c) Ste svoj največji kritik.
4. Kako se običajno
počutite, ko dosežete določen uspeh?
a) Bojite se, da ste vložili več truda, kot boste imeli koristi. b) Praznujete, da ste rojeni pod srečno zvezdo. c) Obremenjujete se s tem, kakšen vpliv bo imel vaš dosežek na druge.
5. Najbolj vam
primanjkuje:
a) samozavesti b) ambicije c) zaupanja
6. Sebe vidite kot:
a) disciplinirano osebo b) prilagodljivo osebo c) nekonvencionalno osebo
7. Misel na zamenjavo
kariere se vam zdi:
a) Zastrašujoča, saj ne bi vedeli niti, kako in kje začeti. b) Nikoli ne bi spremenili kariere, saj ne bi mogli na cedilu pustiti zdajšnjega delodajalca oziroma projekta. c) Nepredstavljiva, saj sploh ne veste, kaj si želite.
8. Vaši starši:
a) so bili vedno zaskrbljeni, kakšen vtis boste naredili na druge. b) so bili običajno ponosni na vas. c) se z vami niso kaj preveč ukvarjali.
Največ odgovorov a: Zgradite samozavest
Zdi se vam, da ste se v življenju že našli, ampak vam
pomanjkanje zaupanja vase preprečuje, da bi uresničili tisto, kar si želite.
Staranje lahko zato za vas prinese občutek, da z minevanjem let izgubljate
priložnosti, da v življenju izpolnite, kar ste si zadali. Zaradi pomanjkanja
samozavesti se mogoče bojite, da drugih ne zanima, kaj imate povedati. Začnite
se zavedati, da za uresničitev ciljev nikoli ni prepozno, in začnite z majhnimi
koraki. Poglavitno pa je, da se začnete ceniti in da postanete manj
samokritični.
Največ odgovorov b: Poskusite nekaj novega
S svojim življenjem ste zadovoljni, radi imate rutino, zato
bodo leta za vas najverjetneje odprla vprašanje, kako bo staranje vplivalo na
odnose z ljudmi, ki jih imate okoli sebe. Dokler se boste počutili, da vas
bližnje osebe potrebujejo, za vas to ne bo prav velik pretres. Ko pa se bodo v
življenju pojavile situacije, ki bodo vašo rutino malce zamajale, lahko to za
vas pomeni večji udarec, kot bi bil, če bi na življenje poskusili gledati bolj
avanturistično. Obdržite ljudi okoli sebe, a tu in tam poskusite tudi s spoznavanjem
novih ljudi. Občutek varnosti namreč izhaja iz spoznanja, da smo lahko kos
nepredvidljivim situacijam. Če boste občasno vsaj malo tvegali, boste bolj
pripravljeni na izzive, ki jih zagotovo prinese jesen življenja.
Največ odgovorov c: Ugotovite, kdo sploh ste
Življenje je potovanje, na katerem ni nikoli prepozno, da ugotovite, kdo sploh ste in kaj od življenja pričakujete. Mogoče ste v življenju že ubrali veliko različnih poti, a še vedno imate čas, da najdete tisto, ki pelje do vašega cilja – le poznati ga morate. Poskusite zadihati in enkrat za spremembo v miru premisliti, kaj si resnično želite početi ter katere želje in lastnosti ste tekom let izgubili ali pozabili.
Ljerka Belak. Ženska, ki je v igralskem poklicu dosegla vse. Zdaj je zanjo prišel čas, ko bi ukvarjanje z gledališčem, njeno življenjsko ljubeznijo, pomenilo preveliko garanje. A ostaja aktivna, čeprav ima zaradi sladkorne bolezni težave pri hoji, se sestaneva po njeni priljubljeni nedeljski oddaji na Radiu Slovenija. Njena toplina je pristna, zdaj želi svoj delež k boljši družbi prispevati tako, da pomaga ljudem v stiski, jim prisluhne ali jih objame. Pravi, da sta ustvarjanje Nedeljskega dopoldneva z Irmo Rauh in oddaja Dost ‘mam na Net TV z urednikom Alešem Preglom, ki ga neizmerno ceni, njeni novi javni ljubezni. O ljubezni, ki je zanjo edino, kar šteje, govori z drobnim nasmehom na obrazu, čeprav hudomušno pove, da ima tudi skrito ljubezen, ki pa jo bo obdržala le zase.
V
svojem poklicu ste dosegli vse, kar se doseči da. Kako po vsem tem dojemate
uspeh?
Če se danes ozrem nazaj,
ne morem reči, da uspeh ni vreden nič. Uspeh se namreč izcimi takrat, ko k
njemu ne težiš, ampak ko delaš, ker to delo ljubiš. Vsak nov dosežek je hkrati
tudi pritisk, obveza za prihodnost, saj ti nalaga tudi odgovornost, da ne
zaspiš na lovorikah in da dokažeš, da ti uspeh ni bil podarjen. Včasih moraš
nanj sicer čakati dlje, a nič zato. Nič hudega ni, če takšne potrditve nikoli
ne dočakaš. Sama poznam ogromno igralcev, ki kljub odličnosti nikoli niso
prejeli nobene nagrade.
Zato
ste se morali marsičemu odpovedati. Kaj je bilo najtežje?
Takrat zame ni obstajalo
nič drugega kot gledališče. Gledališče te celega požre. Ničesar ne obžalujem,
je pa res, da sem se odpovedala vsemu drugemu. To ni bilo zavestno, o tem se
nisem spraševala, ampak sem pač delala, ker sem to delo ljubila. Vsak, ki svoje
delo ljubi, ve, da se moraš, ker želiš delo opraviti popolno, stoodstotno
potruditi. Tukaj ni prostora za polovičarstvo, odločiti se moraš med urejeno
zlikano družino ali delom v gledališču, ki te v celoti zaobjame, družina pa je
v tistem obdobju nekaj za zraven, ko (in če) ti zanjo ostane čas. To je edino,
kar je v tem poklicu grenko, ljudje doma te morajo zato imeti resnično radi,
saj svojega deleža ne prispevaš vsak dan, čeprav takrat, ko lahko, od sebe
zanje iztisneš dvesto odstotkov.
Država smo mi, država ni peščica ljudi v parlamentu in tega se sploh ne zavedamo.
Nikoli
niste zavrnili nobene vloge, pa ste si kdaj kakšno posebej želeli in morda
obžalovali, da je niste dobili?
Poznam marsikoga, ki si
je želel in čutil, da je po duši pravi za določeno vlogo, in je ni dobil, kar
je zanj predstavljalo strašno muko. Sama pa si nikoli nisem želela nobene vloge
in sem se skozi vsako pregrizla sproti. Na srečo sem dobila veliko vlog,
marsikdo pa jih ni, pa bi moral. To so grozne krivice, ki na človeku pustijo
sled. Če se nekdo ni imel priložnosti izkazati in je ostal neizpolnjen, ga to
lahko razjeda vse življenje. Ta poklic je krvav, na odru so zlato, bleščeče
luči, popoln make up, za njim pa prah, umazanija. Hrbtna stran gledališča je
grda, umazana, težka, prepotena, smrdljiva, a sprednji del je krasen. To je
gledališče.
Med
ljudmi ste zelo priljubljeni, vaša radijska oddaja na prvem programu
nacionalnega radia Nedeljsko dopoldne z Ljerko je zelo lepo sprejeta. Zakaj
mislite, da je tako? Od kod vam ta neskončna empatija?
Ne vem, do ljudi se
preprosto obnašam tako, kot se do mene obnašajo oni. Vsi bi, predvsem zdaj, ko
smo se znašli v težkih časih, morali biti odprtega srca in v odnose vstopati
brez skritih namenov. Od mladih tega sicer ne pričakujem, saj so zmedeni in v
stiski bezljajo skozi življenje. Mi starejši pa že vemo, kakšen okus ima
življenje. Malenkosti, kot sta droben nasmeh, objem, lahko resnično polepšajo
naše življenje in tega ne smemo jemati samoumevno.
Pravite,
da vse hudo človeka okrepi, tudi hudobija. Ste po vseh življenjskih izkušnjah
in ljudeh, ki ste jih v življenju srečali, ugotovili, zakaj hudobija še sploh
obstaja in zakaj ljudje ne moremo biti preprosto ljubeči drug do drugega?
To je posledica tega, da
ne najdeš poti iz svoje bolečine. Potem zanjo okriviš ljudi okoli sebe,
redkokdaj namreč krivdo iščeš pri sebi. Najti pot iz bolečine in groze pa je
umetnost. Če se naučiš pokukati iz bolečine, se z njo soočiti in si reči, da je
to za teboj, si rešen. Ljudje smo narejeni tako, da le redko vidimo tudi svojo
krivdo, ampak mislim, da smo sposobni spregledati. Zloba je namreč stiska
človeka. Mogoče se v njem kopičijo nerazrešena razočaranja, ki jih ne more
nikomur zaupati, in potem ta udari na plan. Ko zna človek obvladovati bolečino
in svojo krivdo, je mojster, ki je zajahal življenje. Življenje je potem sicer
še vedno težko, ampak manj boli.
Mislim, da če bi v življenju želela biti lepa, večno mlada in bi hujšala, ne bi doživela toliko krasnega, kot sem.
Po
vsem tem, kar ste v življenju dosegli, ste še vedno aktivni. Poleg vodenja
radijske oddaje, spodbujanja mladih in malo manj mladih k branju svoj prispevek
k boljši družbi dajete tudi s pomočjo družinam in posameznikom v stiski.
Nikoli mi ni težko
pomagati, saj sem bila nekoč tudi sama v takšni stiski. Vem, kako je, če gre
otrok lačen v šolo ali če nimaš zimskih čevljev. Dokler imam, bom dajala, in da
lahko dam, mi je v veselje. Saj vem, da ne morem pomagati vsemu svetu, a komu
pa morda lahko in to je neprecenljivo.
Marsikdo
si dandanes tudi ne upa priznati, da potrebuje pomoč.
Zavedam se, da je veliko
takšnih, ki ne povedo, da so v stiski, saj jih je sram. Nekaterim je pomoč res
težko sprejeti. Sama imam doma tri potepuške muce, dve sta priljudni, ena pa je
plašna in se mi umika. Njej piškotke nastavim, se odmaknem, ona pride in jih
poje. Z ljudmi v stiski moraš biti nežen in takten.
Tudi
vi kot mlada deklica niste živeli v izobilju. Kako ste se takrat spopadali s
pomanjkanjem?
Tudi sama nisem nikomur
povedala ali prosila za pomoč, saj mi je mama naročila, da si ne smem
privoščiti, da ne bi plačala računov za malico, ker me bodo drugače imeli grdo.
In res je bilo tako, da je tisti, ki je v teh časih priznal, da ne more poravnati
računa, nastradal. Zato sama resnično nikdar nisem rekla, da nimam ali da ne
morem.
Mislite,
da ste si tako otežili življenje?
Z mamo nama je vedno
uspelo, da sva preživeli. Mama je iz treh starih puloverjev spletla novega.
Nikoli nisva bili revni, huje je bilo, da sem bila nezakonski otrok v času, ko
smo bili takšni še označeni za ničvredne pankrte. Vsi so me spraševali, kje je
moj očka. Ampak hodila sem v glasbeno in baletno šolo, v knjižnici sem prebrala
vse, kar je bilo mogoče. Niso me mogli potlačiti v žakelj, kamor so me želeli,
in v katerega še dandanes želijo potlačiti marsikoga, ker ni oblečen po
najnovejši modi, ker je reven, ker družina živi v majhnem stanovanju. Ljudje
smo včasih prave zveri, kar je grozno.
Kako
se zgodbe stisk iz časov vaše mladosti razlikujejo od tistih, ki jih slišite
danes?
Slišim zgodbe, ki me
pretresejo. Klicala me je objokana
gospa, ki ima sina avtista, ker je doživel nesrečo, je zdaj na vozičku.
Gospa ima 400 evrov dohodka in s temi 400 evri preživlja oba. Od države ne dobi
200 evrov dodatka, ker so ocenili, da ni dovolj velik invalid, čeprav je avtist
in nepomičen. Takšne zgodbe kažejo, da Slovenija že dolgo ni več socialna
država. Če upokojenec ostane sam, se od njega kar tako pričakuje, da bo prodal
svoje stanovanje in se odselil v dom za ostarele. To ni preprosto, težko je
zapustiti svoje življenje in spomine. Dom, v katerem pustiš izobešene slike, na
katerih je ujeto tvoje življenje, nadomestiti z majhno sobico, v kateri se
stiskaš še z dvema, ki delita isto usodo, ni lahko.
Znani
ste tudi po tem, da niste tiho in da državi nastavljate ogledalo. Ste prišli do
zaključka, zakaj se v naši državi v časih materialnega blagostanja, časih, ko
je v trgovinah na voljo vse, kar nam poželi srce, še vedno dogajajo takšne krivice
in stiske ljudi?
Premalo znamo udariti po
mizi, premalo si upamo, saj smo leta in leta živeli tako, da si nismo upali
jasno povedati, da imamo dovolj, in izraziti, kaj zahtevamo. Država smo mi,
država ni peščica ljudi v parlamentu in tega se sploh ne zavedamo. Slovenci, ki
smo vedno veljali za skromne in delavne, zdaj kradejo, skorajda ni gospoda na
položaju, ki se ne bi z nečim okoristil. Še bolj žalostno je, da tisti, ki se
dandanes okoriščajo, niso nikoli živeli v stiski, tisti, ki pa so že od nekdaj
živeli v stiski, pa so danes še v večji. To je katastrofa. Ne vem, kaj
narediti, čakam na mlajše, ki bodo prevzeli pobudo. Vem, da so. Sama sem
pripravljena biti zraven in pomagati, narediti vse, kar je v moji moči, da
nekaj dosežemo.
Kako
iz teh spoznanj preiti v akcijo? Zdi se, da vsi kritiziramo, stanje pa se ne
spremeni.
Če bi se vsi zbrali, brez
težav pohodimo parlament, ampak nekdo mora zbrati ljudi. Sama ne morem zbrati
skupine in je voditi, za to nisem prava, nekdo pa zagotovo je. Vedno se je dalo,
revolucije so vedno bile in zadeve so se vedno obrnile na bolje. Vse se da,
ampak vprašanje je, do kdaj bomo pustili, da nam hodijo po glavi in nas
prepričujejo, da se stanje izboljšuje, čeprav jasno vidimo, da ni tako.
Starost
vas ne obremenjuje? Ko sva se dogovarjali za fotografiranje, ste dejali, da je
pri teh letih vseeno, kako boste videti na fotografijah.
Ne, s staranjem se ne
obremenjujem. Ljudje so zdaj preveč podvrženi trendom in obremenjeni z videzom.
Sama sem vedno želela biti drugačna, tudi kot mlado dekle nisem oblekla obleke
samo zato, ker bi bila moderna, meni pa ni bila všeč. Nosila sem tisto, kar je
ljubo meni. Vedno sem želela pokazati svojo drugačnost in sem tudi bila
drugačna. Staranja se bojimo, ker nas je strah smrti.
Niso me mogli potlačiti v žakelj, kamor so me želeli, in v katerega še dandanes želijo potlačiti marsikoga, ker ni oblečen po najnovejši modi, ker je reven, ker družina živi v majhnem stanovanju.
Vas
torej staranja in smrti ni strah?
Smrti nas je strah, ker
ne vemo ničesar o njej. Vsi umremo, kaj pa je po tem, pa ne vemo ničesar. Če bi
se o smrti pogovarjali več, nas najbrž ne bi bilo tako strah. Zakaj bi se bali
staranja? Saj smo vsi v istem čolnu, dobimo kakšno gubo, suho kožo in si zato
bolj namažemo kožo s kakšno kremo ali jabolkom, si kdaj pobarvamo lase. Sama se
ne bom več dolgo barvala, saj se mi, iskreno povedano, ne ljubi več. Zakaj ne
smem imeti sivih las, moj kolega pa je lahko popolnoma siv? (smeh)
So
nekateri poklici, kjer utegne staranje predstavljati večjo težavo. Gospod
Gojmir Lešnjak Gojc je v intervjuju v šali dejal, da ne razume kolegic, ki
posežejo po liftingih, saj ne ve, kdo bo igral stare gospe, če bodo vse ostale
pri tridesetih.
To je šala, a v
gledališču so marsikoga resnično prehitro porinili v pokoj. Zdaj pa so ostali
sami mladi ljudje, ki jim potem dajo bele lasulje in igrajo starejše like.
Mladi odlično igrajo, da ne bo pomote, a to je neumnost, saj stari ljudje dajo
takšnim vlogam »žmoht«.
Stara mama naj bo stara mama. Za temi igralci je tudi praksa, če imaš
štirideset let izkušenj, oder napolniš s temi štiridesetletnimi izkušnjami, kar
ni kar tako in kar v tujini izjemno cenijo. Vsi sicer niso več sposobni delati,
nekateri pa so, in hudo je, če bi nekdo rad delal, je tega sposoben, pa nima
več možnosti. Meni so sicer delo še vedno ponujali, a sem odklonila, saj bi to
zame zdaj pomenilo preveč garanja. Imam pa srečo, saj zdaj počnem druge stvari,
napolni me tudi to, da hodim po šolah in otroke nagovarjam k branju.
Vašo
drugačnost, ki ste jo prej omenjali, so odražale tudi ženske, ki ste jih
igrali. Pravite, da ste raje igrali poredna kot lepa dekleta.
Nikoli nisem bila
ljubosumna na tiste, ki so igrale svetle, lepe princeske. Igrati takšno je bilo
namreč dolgčas, vedno mi je bilo v užitek igrati tisto ta poredno. In po
predstavi so vsi prišli k meni po podpis, saj sem jim bila bolj všeč, ker sem
počenjala vse sorte vragolij. Če je bil na odru sod vode, sem v
njem zagotovo sedela jaz, in če je bila lestev do stropa, sem po njej zagotovo
plezala jaz. Če pa ženska pri tridesetih letih igra naivke, je težko, da bo
kdaj lahko prišla v močan karakter. Sama sem bila vedno izjemno temperamentna,
drugačne vloge so me vedno zabavale in se zaradi tega nikoli nisem počutila
manjvredno. Druge so se vedno teple za lepe obleke, lasulje in pete, sama pa
sem si, če je bilo treba, narisala brke in nalepila bradavico na obraz. S temi
brki sem bila glavna, a druge tega marsikdaj niso dojele. Seveda morajo biti na
odru tudi lepotice, zraven pa temperamentni karakterji in je popolno.
Imate
kakšen nasvet za ženske dandanes, kako naj se spopadajo z ideali, ki jim jih
narekujejo, kot vi pravite, pogrošne revije?
Naj bodo to, kar so.
Neizmeren
greh je, ko vidim, da si mlada dekleta iz protesta proti življenju ali času
namerno uničujejo videz, čeprav jim to v resnici sploh ni všeč. Da se namerno
pogrdijo, če je trenutno moderno, da ima ženska na eni strani zabrite lase.
Zakaj? Če ima lepe lase, naj ima lepe lase. Škoda se mi zdi lepih mladih
generacij, ki so zdaj vedno lepše, drugačne, kot smo bili mi. Sama to zelo
opazim, telesa mladih so popolnoma drugačna, bolj izčiščena, kot so bila naša.
Če pa katero v
prihodnosti kakšna guba tako zelo moti, da je to prva stvar, ki jo opazi, ko se
zjutraj zbudi, in je zato zelo nesrečna, naj si to gubo pogladi, jaz si je pač
ne bom, ker sem jo dobila od ljubezni in smeha. Tako razmišljam jaz, ne obsojam
pa nikogar, saj lahko s svojim telesom vsak počne, kar hoče. Svoje prinesejo
tudi čas in trendi, ki narekujejo neka pravila, zaradi katerih pa postajamo vsi
enako postriženi in vsi nosimo enake kavbojke. Z obžalovanjem se sprašujem,
zakaj, če pa je vsak človek edinstven in lep. Toliko, kot nas je na svetu, ti
pa si edini takšen, kakršen si. Saj to je genialno in ne razumem, zakaj bi to
pokvaril.
Kako
pa ste se vi skozi življenje spopadali s temi ženskimi ideali in spremembami?
Igralke nimamo mene. Sama
sem jo imela, druge pa ne. A s tem nikoli nisem imela težav. Mislim, da če bi v
življenju želela biti lepa, večno mlada in bi hujšala, ne bi doživela toliko
krasnega, kot sem. Imela sem privilegij, da je do mene prišla recimo Beraška
opera v režiji Vinka Möderndorferja. To smo peli in
igrali, da je bilo veselje! A za to moraš imeti sto kilogramov in brke.
Ljudje
pravijo, da se zadnje čase oddaljujemo, da nimamo časa drug za drugega. Kaj bi
svetovali?
Čas je, pa saj ne
potrebuješ celega dopoldneva, da z ljudmi malo pokramljaš! Pet minut, ki bi jih
drugače vrgel stran drugje, lahko brez težav ponudiš svojemu prijatelju.
Povezave med ljudmi so res dragocene. Čas je treba izkoristiti za toplo besedo,
za objem, dotik, pogled v oči.
Slovenci se naj ne bi preveč radi dotikali oziroma objemali. Gospa Milena Miklavčič pravi, da se dotikov in objemov bojimo, saj vodijo v spolnost.
To je ta nesrečna spolnost, ki se vedno vleče za nami, namesto da bi rekli: hvala bogu, da jo imamo. Spolnost imamo, kaj ni to perfektno! To je osnova življenja, ne bom rekla, da spolnost, ampak ljubezen, katere sestavni del pa je spolnost. Povsem nepomembno je, ali gre za ljubezen med dvema fantoma ali dvema dekletoma. Ko dva najdeta skupno točko, je to najbolj čisto, lepo čustvo. Ljubezen! Brez nje ni ničesar. Pa naj to pomeni pojesti kosilo, se malo pomuckati ali seksati. To spada med ljudi, nas bogati, dela lepe in dobre.
Suha in občutljiva koža je pogosta težava. Koža je naš največji organ, ki ima več nalog, med drugim ščiti pred vplivi okolja, uravnava nivo telesne temperature, izmenjava snovi z okoljem, služi pa tudi kot čutilo. Odraža stanje notranjih organov in stanje celotnega organizma.
Koža je po telesu različna: nekje je tanka, nekje debelejša.
Sestavljena je iz večih plasti. Kadar se na koži pojavijo težave, lahko vzroke
slednjih iščemo prav povsod. Težave na koži se namreč lahko pojavijo zaradi:
okoljskih dejavnikov;
nezdravega življenjskega sloga;
hormonskih sprememb;
pretirane izpostavljenosti soncu;
napačne nege;
prhanja z vročo vodo;
agresivnih kozmetičnih izdelkov;
onesnaženosti;
tesnih oblačil;
bakterij;
alergijskih reakcij;
kot posledica bolezni;
kot stranski učinek zdravil.
Pogosta kožna težava je ta, da je koža suha in občutljiva.
To je stanje, ki nas lahko doleti kadarkoli v življenju. Suha in občutljiva
koža ni obolenje, niti ni bolezen, temveč je to lahko običajen pojav, kateremu
pa je treba najti vzrok.
Kaj pomeni suha in občutljiva koža?
Zdrava koža je voljna, prožna, mehka, nežna in gladka. Suha
in občutljiva koža pa ima lahko rdečine in otekline, se lušči, na dotik je
hrapava. Pri suhi in občutljivi koži se lahko pojavi občutek srbenja,
napetosti, ‘zategnjenosti’ in pekoče bolečine. Če teh simptomov ne zdravimo, se
stanje kože lahko poslabša: koža lahko razpoka in postane hrapava. Različni
predeli na telesu so lahko prizadeti različno. Med občutljivejšimi so recimo
hrbtni del dlani in lasišče.
Nasveti
Ob težkih oblikah suhe in občutljive kože se vsekakor
posvetujte s svojim zdravnikom. Izogibajte se sončnim žarkom med enajsto in
šestnajsto uro. Ne uporabljajte agresivnih kozmetičnih sredstev. Nosite
oblačila iz naravnih tkanin. Roke zaščitite ob čiščenju s čistili. Jejte zdravo
in uravnoteženo hrano in pijte veliko vode. Ne prhajte se s prehladno ali
prevročo vodo, po prhi pa se nežno popivnajte z brisačo. S kožo ravnajte nežno
in ne grobo. Kožo negujte tudi z naravnimi olji.
Naravna olja
Ekološko pridelana naravna čista rastlinska olja vsebujejo
nenasičene maščobne kisline, ki krepijo naravno zaščito kože. Olja kožo
nahranijo, pospešijo prekrvavitev, jo navlažijo in izboljšajo prožnost kože.
Arganovo olje
Arganovo olje je znano kot čudežno negovalno olje, ki kožo
ohranja vlažno in jo pomlajuje. Zdravi akne in spodbuja obnovo kože. Vsebuje
veliko maščobnih kislin omega-3 in omega-6, linolenske kisline in vitamina E.
Šipkovo olje
Šipkovo olje vsebuje beta karoten, ki deluje proti prostim
radikalom. Deluje pomlajevalno. Zaradi šipkovega olja, ki se hitro vplije, bo
koža bolj čvrsta, napeta in prožna.
Jojobino olje
Jojobino olje je bogato z antioksidanti. Krepi obrambni
mehanizem kože in uravnava sebum. Tudi jojobino olje vsebuje veliko vitamina E
in omega-9 maščobnih kislin.
Olje rakitovca
Olje rakitovca blagodejno deluje na kožo, ki je poškodovana
od sončnih opeklin. Vsebuje omega-7 maščobne kisline. Ima sposobnost
obnavljanja kožnega tkiva.
Konopljino olje
Konopljino olje lajša tegobe ob luskavici, dermatitisu in aknasti koži. Vsebuje veliko kanabinoidov, vitaminov, mineralov in antioksidantov.
Odvisnost od odnosov sodi med nekemične oblike odvisnosti in prav tako kot druge odvisnosti spremenijo delovanje v možganih. Odvisna oseba izgubi zmožnost nadzora in kompulzivno ponavlja škodljivo vedenje. V partnerskem odnosu občuti vse več težav, se aktivno loti njihovega reševanja in spreminjanja partnerja. Če jo partner zapusti, ima odvisniška oseba odtegnitvene simptome, podobne kot pri kemičnih oblikah zasvojenosti. Manipulacije, izsiljevanja, ki sledijo pri zapustitvi partnerja, nimajo meja in se lahko stopnjujejo do tragičnih izidov. Pritiski odvisnikov od odnosa so lahko zelo hudi in partnerji, ki so zdravi, bodo prej ali slej tak odnos zapustili, s tem pa tudi uresničili najhujšo bojazen soodvisnega: strah pred zapuščanjem. V odnosu ostanejo tisti, ki imajo tudi sami težave ali so odvisni (kemično ali nekemično) ali niso zmožni ljubiti ali pa se tudi oni bojijo zapuščanja. Nastane najhujši položaj, ko ne morejo ne ostati ne oditi iz odnosa.
Vesnina zgodba nekemične zasvojenosti
Vesna je odrasla v družini, kjer je bil oče alkoholik. Ko je odrasla in imela prve zveze, so jo privlačili fantje, ki so bili nezreli, že v zvezi, nasilni, odvisniki od alkohola, drog, in bila je vedno znova razočarana. Začaran krog odvisnosti je ponovila s kar nekaj partnerji. Verjela je, da težavnega partnerja še nihče ni imel rad in da je ona tista, ki ga bo s svojo ljubeznijo osrečila, zato se bo spremenil in bosta skupaj še dolgo časa. S takšnimi moškimi, ki je ravnal z njo enako kot njen oče v otroštvu, je podoživljala enake občutke kot v obdobju, ko je bila otrok, in s to njeno globoko rano in občutki strahu pred zapuščanjem je v njeni duševnosti prebudil podoživljanje, da je zanjo pravi tip moškega. Potrebe drugih ljudi je vedno postavila pred svoje in do svojih niti nikoli ni prišla, a na ta način je verjela, da bo vedno ljubljena.
Obenem je verjela, da ni dovolj dobra, da se mora še bolj potruditi, da bo ljubljena, in vedno je poskušala spreminjati partnerja. S svojim načinom je kontrolirala čustvene vzgibe, vse partnerje, ki jih je imela, je dušila in se je pravzaprav omamljala s tem, da je verjela, da bo partnerja spremenila in bo njun odnos idealen. Kot odvisnica od odnosov je potrebovala takšne odnose zato, da se je z njimi omamljala in da tako osmisli svoje življenje. Ujeta v patološke odnose in ponavljanje enakih vzorcev, jo je njena motnja pripeljala v še bolj poglobljeno bolezen. Ko je že vse izgubila, na koncu še družino, se je zavedla, da potrebuje pomoč.
Motnja doživljanja sebe in sveta
Otrok, ki odrašča v družini, kjer se partnerji pogosto
prepirajo, kjer v družini vladata alkohol ali droga, kjer so težke družinske
razmere, je čustveno zapuščen, telesno ali psihično zlorabljen, zanemarjen, ima veliko možnosti za razvoj odvisnosti od
odnosov. V takšnih odnosih se v možganih aktivirajo nevronske poti, kjer se
sproščajo endorfini, ki so naravni hormoni sreče. Tako se dobesedno omamljajo.
Otroci alkoholikov se naučijo trpeti, saj vedo, da ne morejo nič spremeniti,
oditi pa tudi ne. V odrasli dobi ima takšna oseba motnje v doživljanju sebe,
sveta, odvisna je od odnosov.
O težavah odvisnikov od odnosov, tako žensk, kjer je ta
vrsta odvisnosti najpogostejša, manj moških, lahko govorimo, ko ima oseba
ponavljajoče se podobne težave, za katere ve, da so škodljivi in ve, da bi jih
morala prekiniti ali spremeniti, a jih ne more. Na partnerje se navežejo na
nezrel, otroški način, večinoma na alkoholike ali nasilne moške. Verjamejo, da
bo njihov trud nekoč zagotovljen z večno ljubeznijo. Privlačnost nevarne osebe
je nezavedna in je izredno intenzivna zaradi tveganja in adrenalina, ki deluje
kot gnojilo odnosa. Nevarni tipi se zdijo močni. Njihova moč je samo navidezna,
znotraj pa so šibki, a tudi nevarni ljudje si raje izbirajo lažje obvladljive,
podredljive partnerje.
Odvisnost se lahko kaže v zasvojenosti romantične
zaljubljenosti, kjer zasvojeni podoživlja svoje romantične fantazije odnosa, ki
se običajno vedno končajo žalostno. Če ima odvisnik od odnosa partnerja, ki je
spolno odvisen, se podredi in je spolno soodvisen. S soodvisnostjo kontrolira
partnerja, se mu prilagodi, podredi njegovim spolnim potrebam, željam ali pa se
namenoma vede na način, da partnerja odbija.
Značilnosti odvisnika od odnosov
Na področju odvisnosti od odnosov je veliko delal
ameriških psihiater dr. Timmen Cermak. Pravi, da pri zasvojenemu od odnosov
lahko postavimo diagnozo, če ima naslednje značilnosti:
Trajna odvisnost samospoštovanja od
sposobnosti kontrole sebe in drugih, čeprav se zaveda škodljivih posledic – odvisnik
od odnosov ni samozavesten in se počuti dobro le, kadar pri partnerju izzove
potrditev, pohvalo. Če je ni, duševno zelo trpi. Z nadzorom, kontrolo partnerja
in manipulacijo se zavaruje pred trpljenjem. Ne glede na partnerjev trud, da
odvisnemu partnerju dovolj ljubeče pokaže pripadnost in ljubezen, je odvisni
partner večno nezadovoljen, saj njegove potrebe po pozornosti in ljubezni ni mogoče
zadovoljiti. Partner se počuti utesnjeno in nezadovoljno in želi čimprej končati
takšno zvezo. Odvisniku od odnosa to pomeni največjo travmo, zato naredi vse,
da ga zadrži in odvrne od prekinitve zveze in ga poskuša spremeniti.
Izpolnjevanje potreb drugih na račun zanemarjanja
svojih potreb – odvisnik od odnosov vedno razmišlja le kako in ali je sposoben
zadovoljiti partnerja, kaj potrebuje sam, mu ni pomembno.
Tesnoba in težave v zvezi z bližino in
ločenostjo pri postavljanju meja – odvisnik od odnosov težko razume osebnostne
meje. Veliko jih sploh nima meja, zato tudi ne znajo reči ne, ko je potrebno,
nekateri so nedostopni, zaprti vasi, drugi znajo le delno postavljati meje.
Zapletanje v razmerja z osebnostno motenimi,
kemično odvisnimi, drugimi odvisniki od odnosov in čustveno nekontroliranimi
ljudmi – odvisnik od odnosov izbere partnerja, ki ima veliko težav, saj se čuti
dolžnega, da mu pomaga in da svoj čas posveča partnerjevim težavam. Pomoč, ki
jo odvisnik nudi partnerju, mu daje občutek varnosti. Obenem pa je v odvisniku
od odnosov prisoten nenehen občutek strahu pred zapuščenostjo, če ne bo dovolj
naredil za srečen odnos s partnerjem.
Lastnosti odvisnikov od odnosov
Odvisniki od odnosov največkrat zanikajo dejstva in
uporabljajo obrambni mehanizem, da si olajšajo življenje, zamrznejo čustva, a
občasno izbruhnejo, so depresivni, tesnobni, dostikrat zlorabljajo tudi kemične
snovi, so pretirano previdni, dopuščajo ponavljajoče se zlorabe, imajo bolezni,
ki so v povezavi s stresom, ostajajo dlje časa v nezdravem razmerju.
Pritiski so lahko zelo hudi in zdravi partnerji bodo prej
ali slej odnehali in tak odnos zapustili, s tem pa uresničili najhujšo bojazen
soodvisnega: strah pred zapuščanjem. Ostali bodo tisti, ki imajo tudi sami
enako veliko težavo, bodisi da pijejo, niso sposobni ljubiti ali se bojijo
zapuščanja. V takšnem odnosu se odvisnost od odnosov pokaže v najhujši luči: ni
mogoče ne ostati ne oditi!
Žrtvovanje ženske za moškega
Težava v zaznavanju odvisnosti od odnosov je v dinamiki naše kulture, saj nas učijo, da se mora ženska žrtvovati za moškega in da mora za ljubezen narediti vse. Moški razvijejo drugačne tipe izogibanja, prekomerno delo, šport, internet, seks in drugo, s katerimi se oddaljijo in zbežijo v svoj svet. Avtorica knjige »Ženske, ki preveč ljubijo«, ameriška psihoterapevtka Robin Norwood opisuje dinamiko, ki nekatere ženske pripelje do tega, da so odvisne od razmerja. Ljubiti preveč je izkušnja, ki dopušča trpljenje in frustracijo. Iz začaranega kroga odvisnosti je pot, ki pripelje do tega, da se odvisniki naučijo najprej poskrbeti zase, se ceniti in ljubiti. Potovanje je dolgo, a vsak od nas ima priložnost, da spremeni napačne vzorce življenja.
Jan Bizjak, mladi doktor agronomije, je že od malih nog zelo
povezan z naravo. »Stari starši so imeli kmetijo, na kateri sem z veseljem
pomagal. Narava me je hitro začarala, ljubezen do nje pa iz leta v leto samo še
bolj raste.« Svoj prvi zelenjavni vrt je imel Jan že pri desetih letih. Danes
je skrbnik prav posebnega vrta. Ko je med doktorskem študijem delal kot mladi
raziskovalec na oddelku za sadjarstvo, vrtnarstvo in vinogradništvo Biotehniške
fakultete v Ljubljani, ga je lastnik ekološko-turističnega kompleksa Garden
Village na Bledu povabil k sodelovanju. Ideja, da bi v
turističnem kompleksu namesto okrasnih rastlin zasadili užitne, ki bi jih
gostje med svojim dopustovanjem lahko tudi pojedli, mu je bila tako všeč, da je
sprejel njegovo povabilo in se v Garden Villageu zaposlil kot vrtnar.
Ker je njegova služba vezana na vrtnarsko sezono, mu pozimi ostaja čas, ki ga zapolni z delom v sadovnjaku – aktivno sodeluje v sadjarskem društvu Tunjice Kamnik, kjer zbirajo stare sorte jabolk in vzgajajo nove sadike – in predavanji o prehrani. Predava različnemu občinstvu, poleti je predaval tudi na onkološkem inštitutu. »Za članice Europe Done sem pripravil predavanje na temo Pravilno združevanje živil – pot do zdravja in dobrega počutja. S pravilno izbiro hrane si človek lahko povrne in ohrani svoje zdravje. Bi pa rad poudaril, da nisem zdravilec. Ljudem le svetujem na podlagi svojih izkušenj in jim pomagam, da se naučijo poslušati svoje telo in najdejo način prehranjevanja in hrano, ki ustreza njim.« Kako poslušati svoje telo, se je Jan naučil že zelo zgodaj. »Ko sem zaključeval srednjo šolo, so se mi vedno pogosteje pojavljale bolečine v želodcu. Bile so vedno hujše, še posebej hudo je bilo ponoči.
Pogosto me je tudi bolela glava, bil sem brez energije, precej sem tudi shujšal.« Zdravniki so mu predpisovali tablete za zmanjšane želodčne kisline, ki so težave sicer omilile, odpravile jih pa niso. »Odločil sem se, da tako ne želim živeti. Začel sem prebirati različno literaturo, brskati po spletu, šel sem tudi na tečaj zdravega prehranjevanja k zdravilki tradicionalne kitajske medicine. V knjigi Marije Treben Zdravje iz božje lekarne sem našel zdravilno rastlino kolmež, opravil kuro s kolmeževim čajem, intenzivno sem se začel ukvarjati s športom in uživati hrano, ki obnavlja želodčno sluznico. Čez dober mesec so bolečine popolnoma izginile. Ko sem šel na gastroskopijo, mi je zdravnik rekel, da se vidi, da sem imel na želodcu rano, ki pa se je medtem lepo zacelila.«
Vas lahko za začetek
vprašam, kaj ste danes jedli?
Za zajtrk sem si pripravil banane z malinovo marmelado, ki
sem jo naredil sam. Marmelade delam tako, da se ohrani čim več vitaminov. Sadje
vkuhavam, ko je zelo zrelo. Vreti ga pustim samo tri do štiri minute. Namesto
navadnega sladkorja uporabljam kokosov sladkor, ki ima trikrat nižji glikemični
indeks kot običajni sladkor. Na 1 kg sadja dam približno 150 gramov kokosovega
sladkorja. Tudi sicer zjutraj največkrat jem sadje. Za malico sem si danes privoščil
kuhano sezonsko zelenjavo in sir, za kosilo pa enolončnico. Pazim, da jem doma
pridelano in sezonsko hrano.
Precej sadja in
zelenjave pridelate na vrtu v ekološko-turističnem kompleksu Garden Village na Bledu, kjer ste
zaposleni. Kako gostje sprejemajo to, da okrog hišic in šotorov kjer bivajo,
rastejo povrtnine, sadje in grmovnice?
Zelo različno. Nekateri si kaj utrgajo, drugi me vprašajo, ali
je to dovoljeno, so pa tudi takšni, ki počakajo, da jim jaz kaj ponudim. Letos
smo gostili ljudi kar iz 100 različnih držav. Najbolj prevzeti nad našimi
zasaditvami so bili Arabci, Japonci, Korejci in Američani. Ko so pred enim mesecem
k nam prišli novinarji iz Tokia, niso mogli skriti navdušenja, ko sem vpričo
njih napulil korenje, jim nabral maline in jabolka. Vse so si ogledali in
poslikali. Prvič v življenju so videli polža lazarja. Naša narava jih je popolnoma
očarala. V velemestih kaj takega ne morejo doživeti, zato to znajo ceniti. Zelo
so nad naravo očarani tudi Američani. Lepo je gledati ljudi, ki spoštujejo vsak
cvet in sadež posebej. Veliko gostov, ki prihaja iz velemest, se ne more
načuditi tudi našim cvetočim travnikom. Za ljudi, ki poznajo le še gojene
zelenice, so naši travniki nekaj posebnega. Arabce pa najbolj navdušijo jabolka,
pa to, da rastejo na drevesih. Večina jih tega, kje jabolka rastejo, sploh ne
ve.
Zakorakali smo v
jesen. Kako se je dobro prehranjevati v tem letnem času?
Jeseni v ospredje pride gostejša hrana, energijsko bogatejša
živila, ki ne vsebujejo veliko vode. To so žita, sladek krompir, kostanj, buče,
fižol, por, čebula, česen, rdeča pesa, pa seveda jabolka, slive in razne marmelade.
Malce pozneje bodo na naših mizah že kakiji, ki tudi grejejo telo, hkrati pa
redčijo sluz v telesu. To so naša super živila, ki delujejo toplo in krepijo
vranico in ledvica, vendar le, če jih uživamo v zmernih količinah. Zdrava hrana
deluje tako, da v zmernih količinah določen organ krepi, če pa z njo
pretiravamo, ga izčrpava.
Jeseni in pozimi
ljudje, predvsem zaradi vitamina C, uživamo tudi agrume. Bojda ta letna časa nista
najprimernejša za uživanje teh živil.
Uživanje agrumov ni ravno idealno z vidika uravnavanja
telesne temperature, saj telo ohlajajo. Zato priporočam, da jih uživate z
začimbami, ki grejejo. Zelo primerna sta cimet in ingver, lahko pa jih pijete
tudi v čaju.
Tudi tako imenovane
študentske hrane naš želodec menda ne prenaša najbolje.
Škodi nam predvsem kombinacija rozin in oreščkov. Kombinacija
ogljikovih hidratov oz. sladkorjev, ki so v rozinah, v povezavi z maščobami, ki
so v oreščkih, precej obremeni slinavko in žolčnik. Toda če ne boste
pretiravali, vam tudi ta kombinacija ne bo škodila.
Katera živila lahko
kombiniramo med seboj?
Dobra kombinacija so stročnice in zelenjava, oreščki in
zelenjava, žita in zelenjava, žita in določene vrste sadja.
Pripravili ste tudi
delavnico o hrani, ki krepi določene organe. Nam lahko za vsak organ naštejete
nekaj koristnih živil.
Jetrom koristijo zelena zelenjava, ajda, rdeča pesa, artičoke, gobe reiši , avokado, maline, slive, črni sezam, hladno stisnjena olja, še posebej osatovo olje, pegasti badelj, kurkuma, peteršilj, rožmarin in borovnice. Obremenjuje pa jih uživanje citrusov, napačno združevanje živil oziroma veliko število različnih živil v enem obroku, ostanki fitofarmacevtskih sredstev in preveč soli.
Vranico krepi hrana oranžne in rumene barve, ki raste v poznem poletju in zgodnji jeseni, in sicer sladki krompir, koruza, proso, krompir, kostanj, kaki, ingver, kurkuma, hokaido in muškatna buča, brazilski oreščki, arašidi, beli in črni fižol, čičerika, grah, ječmen, lešniki, ohrovt, pira pa tudi češnje, jagode, cvetača in gomolj zelene. Najbolj pa jo obremenjuje uživanje mlečnih izdelkov, preveč hladne, surove hrane, prevelika količina hrane, preveliko različnih živil v enem obroku in uživanje prevelikih količin ogljikovih hidratov, predvsem tistih z visokim glikemičnim indeksom.
Srcu koristi hrana rdeče barve: pesa, jagode, rdeči radič, pa tudi sladki krompir, repa, korenje, rožmarin, melisa, koruza, pšenica, cvetni prah, kutine, žajbelj, zeleni čaj, endivija, beluši ter kava – slednjo naj tisti, ki imajo ledvične kamne oziroma so nagnjeni k njihovem nastajanju, uživajo bolj poredkoma in v manjših količinah.
Pljučem koristijo in jih krepijo naslednja živila: čebula, por, redkev daikon, amarant, mandlji, orehi, brazilski oreščki, hruške, gos, zajec, puran, hren, večina začimb (ingver, janež, gorčica kumina, kardamom, majaron, curry, kajenski poper, muškatni orešček, bazilika, klinčki, timijan, drobnjak), zelišča, kot so bedrenec, trpotec, timijan, čistec, milnica, veliki oman, potrošnik, vrednik in slezove korenine.
Ledvicam koristi uživanje hrane črne barve: črni, pa tudi beli sezam, črni fižol, črna in rdeča leča, lešniki, kostanj, orehi in orehovo olje, olje pšeničnih kalčkov, beluši, jagode, maline, češnje in koleraba. Najbolj pa jih obremenjujepresladka, še bolj pa preslana hrana. Sol je najbolje uživati v kruhu, v kombinaciji s stročnicami in v enolončnicah.
Kot najstnik ste
imeli hude težave z želodcem. Kako ste našli hrano, ki vam je ustrezala?
Začel sem si pripravljati zelo enostavne obroke in si zapisoval,
kako sem se po določeni hrani počutil. Če mi hrana, ki sem jo užival več dni
zaporedoma, ni povzročala težav, sem jo uvrstil na seznam dovoljene hrane.
Ste kdaj ugotovili,
zakaj ste imeli težave z želodcem?
Moja težava je bil v tem, da sem jedel preveč predelanih
živil in premalo sadja in zelenjave. Dokler sem se aktivno ukvarjal s športom,
je bilo v redu, saj mi je gibanje pospešilo peristaltiko.
Kaj vas je ozdravilo?
Začel sem jesti hrano, ki pospešuje izločanje sluzi v
želodcu, in piti čaj iz kolmeža, zraven pa sem se veliko gibal. Pazil sem tudi,
katera živila lahko združujem. V treh tednih sem si na ta način zacelil rano na
želodcu. Od takrat nimam težav z želodcem. Sočasno sem začel tudi delati na
sebi. Ker sem po naravi perfekcionist, je bila ena od pomembnih stvari, ki sem
jo moral razčistiti, da se ne smem toliko obremenjevati. Moja ozdravitev je
bila tako hitra zato, ker sem se težave lotil celostno. Bolj celostno, ko se
lotiš težave, prej prideš do rezultata.
Na kakšen način pa nam
telo sporoči, da določene hrane ne prenaša najbolje?
Prvi znak, da telo določene hrane ne prenaša najbolje, je napenjanje,
ki se pojavi nekaj ur po zaužitju te hrane. Drugi znaki so še: napihnjenost,
težave s kožo, ki se kažejo v obliki mozoljev ali izpuščajev, glavoboli, lahko se
pojavita tudi driska in zaprtost.
Kaj pa, če opozorila
spregledamo?
Če se za opozorila ne zmenimo, se sčasoma v prebavilih in
telesu začne nabirati sluz, ki poslabšala absorpcijo koristnih snovi, ki so v
hrani. To se začne poznati na določenih organih, pojavijo se lahko tudi
kronične bolezni, kot je sladkorna bolezen, povišan holesterol in povišan krvni
tlak.
Vedno več ljudi ima
težave z želodcem. Katero hrano jim priporočate?
Za obnavljanje želodčne sluznice je priporočljivo jesti
slive, tako sveže kot suhe, namočeno laneno seme, avokado, hrano, ki vsebuje
vitamin A (korenje, marelice, sladki krompir, rumeno zelenjavo in sadje),
vitamin E (pšenični kalčki, brokoli, ohrovt, listnato zelenjavo, polnozrnata
žita, oves in jajčni rumenjak) ter živila, ki vsebujejo cink (pšenični kalčki,
bučna in sončnična semena, polnozrnati izdelki in pivski kvas). Zelo dobra sta
tudi zeljni sok in zelena solata, saj vsebujeta aminokislino glutamin in
s-metilmetionin. Priporočam pitje soka tri tedne, in sicer po 1 liter na dan.
Meni je, kot sem vam že povedal, zelo pomagal čaj iz kolmeža. Kolmež so ljudje
včasih poznali kot eno najmočnejših sredstev za spodbudo teka in urejanje
prebave, poljudne knjige o zdravilnih rastlinah pa ga hvalijo kot čudežno
zdravilo. Izročilo pravi, da je kolmež koristen tako pri akutnih kot tudi pri
kroničnih prebavnih motnjah, črevesnih krčih in vetrovih, pomanjkanju želodčne
kisline in apetita, saj pospeši obilno izločanje sline ter želodčnih in
črevesnih prebavnih sokov, sprošča vetrove in odpravlja krče, pomaga pa tudi ob
želodčnem vnetju in razjedi. Pospešil naj bi tudi splošno celično presnovo,
krepil osrednji živčni sestav ter pomirjal. Želodcu dobro denejo tudi čaj iz
poprove mete, brinov sirup, sok aloe vere in korenčkov sok.
Poznam ljudi, ki se
prehranjujejo izključno s predelano hrano in nimajo zdravstvenih težav.
Marsikdo nima posebnih težav, potem pa se nenadoma pokažejo
v tako hudi obliki, da se ne da narediti nič več. Zato je, ne glede na to, ali
imamo težave ali ne, dobro upoštevati načela zdravega prehranjevanja. S tem si
naredimo dobro podlago za naprej in na dolgi rok lahko preprečimo, da bi do
težav sploh prišlo. Hkrati pa bi ljudi opozoril, da pretirano obremenjevanje s
tem, kaj jedo, tudi ni dobro. Tisti, ki se čisto nič ne obremenjujejo s tem,
kaj jedo, bodo že s tega vidika nekatero hrano prenašali bolje kot nekdo, ki je
po naravi občutljivejši in si vse jemlje k srcu. Marsikatere informacije, ki
jih lahko zasledimo v različnih medijih, so si zelo protislovne. Ko se začnemo
preveč obremenjevati z načinom prehranjevanja, lahko telo privedemo do hudega
stresa. Zato svetujem, da dokler človek nima posebnih težav, je najboljše, da je
pri prehranjevanju zmeren in pazi, da jé tako svežo kot kuhano hrano.
Se vam zdi, da
bolezni izvirajo iz napačnega načina prehranjevanja?
Obolenja na prebavilih so po mojem mnenju v veliki meri
povezana z načinom prehranjevanja. Pri drugih boleznih pa bi prehrano raje
povezoval z okrevanjem in blaženjem simptomov. Določena hrana energetsko krepi
določene organe. In ko si organi energetsko opomorejo, se to odrazi na našem
zdravju. Pri zdravljenju ne smemo pozabiti še na naša čudovita zelišča, ki
imajo ogromno neverjetnih sposobnosti. Te rastline ali nas spremljajo pri
zdravljenju ali pa nas pozdravijo. Nazadnje me je najbolj navdušila aloja, ki
jo gojim tudi na našem vrtu na Bledu. Zanimivo je, da rastline z najmočnejšimi
zdravilnimi učinkovinami, enako velja tudi za sladki pelin in svetlobni koren,
nimajo škodljivcev in bolezni. Iz aloje sem po receptu brazilskega patra Romana Zage začel pripravljati
zelo zdravilen napitek, ki ga uporabljam za razstrupljanje in očiščevanje
telesa.
Nam zaupate recept za
pripravo napitka?
V temi v mešalniku zmešate pol kilograma medu, 350 g narezanih
alojinih listov in 0,5 dcl žganja. Napitek prelijete v temno steklenico in ga
hranite na temnem in hladnem mestu. Dva- do trikrat na dan, pol ure pred jedjo,
popijete po eno čajno žličko.
Nekoč ste mi rekli, da
nam telo ponuja več popravnih izpitov.
Telo nam v obliki simptomov sporoča, da moramo v življenju
nekaj spremeniti. Od naše samoiskrenosti in zrelosti pa je odvisno, ali si bomo
zatiskali oči pred njimi in jih prikrili ali pa prevzeli odgovornost za svoje
zdravje in določene stvari v življenju spremenili.
Nekaj nasvetov za
pravilno prehranjevanje in združevanje jedi:
Sadje jejte med obroki
kot samostojen obrok.
Žita združujte z zelenjavo ali s suhim sadjem.
Ne jejte dveh škrobnih obrokov zapored, preveč
škroba povzroča zaprtost.
Sveže stisnjene sadne ali zelenjavne sokove
pijte med obroki.
Za zabelo uporabljajte majhne količine, eno do
dve žlički, hladno stiskanih olj: konopljino, sezamovo, laneno, oljčno,
osatovo, bučno, orehovo …
Del maščob lahko zaužijete tudi v obliki
nepraženih in nesoljenih semen in oreščkov.
Izogibajte se mleku in sirom, predvsem trdim.
Žita in stročnice pred uporabo namakajte.
Jedi, ki vsebujejo veliko kalcija, ne uživajte
skupaj z živili, ki vsebujejo veliko oksalne kisline (rabarbara, pesa, špinača,
blitva, divja hrana …).
Med obrokom ne pijte večjih količin tekočin.
Izogibajte se mešanju slanih in sladkih živil.
Izogibajte se uživanju zelo toplih in zelo
mrzlih živil in pijač.
Zvečer se izogibajte uživanju mlečnih izdelkov,
jajc, špinače, oreščkov, kruha ter živil z visokim glikemičnim indeksom.
Pozimi uživajte več kuhane, poleti pa več presne
hrane.
Jejte čim več sezonske, lokalno in ekološko
pridelane hrane.
Pozimi ne pretiravajte z uživanjem citrusov,
raje si privoščite kislo zelje, repo in domače marmelade, predvsem ribezovo, in
pijte šipkov čaj.
Ob prehladih ne uživajte breskev.
Ljudje z nagnjenostjo h krvnim strdkom naj se
izogibajo krompirju.
Po tradicionalni kitajski medicini (TKM) so pljuča od petih elementov povezana z elementom kovine. Naturopat gleda na osebo celostno, zato tudi oslabljena pljuča skozi akt dihanja celostno krepi s prehrano, Bachovimi cvetnimi esencami, inhalacijami in vajami za krepitev pljuč. Pljuča so zelo pomemben organ našega telesa in vredno jih je pravilno krepiti, da bomo fizično in psihično pravilno živeli. Z vami tokrat delim nasvete za krepitev pljuč in nekaj naturopatskih navodil za samopomoč.
Dihanje je sinonim za življenje
Pljuča so tesno povezana z njihovim delovanjem – dihanjem. Ko se rodimo, najprej zadihamo! Zato so pljuča tesno povezana z življenjem oziroma je dihanje sinonim za življenje. Ko je otrok v trebuhu, pljuč ne uporablja, otrok leži v vodi – placenti, kjer mu ni treba skrbeti za življenje, vsa hranila pridejo sama skozi popkovino, ni mu treba delati ničesar.
Ko se otrok rodi, pa nastopi prehod v novi svet, otrok preide iz sveta vode v svet zraka in seveda akcije – dihanja! Ko se otrok rodi, najprej zadiha, z dihanjem izkazuje življenje, akt dihanja lahko povezujemo z voljo in željo do življenja. Vdih lahko povezujemo z življenjem, izdih pa s smrtjo, vendar sta za nas oba dela dihanja pomembna. To je prvi cikel, ki ga otrok usvoji in dojame – cikel dihanja. S procesom dihanja otrok dojame prvo in najpomembnejšo nasprotje: življenje ali smrt.
V floriterapiji pljuča povezujemo s samopodobo
Lahko si zamislimo, da so pljuča med dvema poloma, in sicer med življenjem (vdih) in smrtjo (izdih). Pljuča človeku nakazujejo prvo izbiro, ki ni samo tako ekstremistična, nakazujejo nam tudi izbiro do načina življenja. V floriterapiji povezujemo pljuča s samopodobo. Če dihamo s polnimi pljuči in smo zdravi, pomeni, da smo zadovolji sami s seboj, da se cenimo, da so izpolnjena vsa naša pričakovanja, ki jih imamo do življenja, in da pravilno izpolnjujemo svoje poslanstvo. Če pa smo bolni, imamo težave z dihanjem, naše dihanje je plitvo, hropeče, kratko, boleče, prisoten je kašelj, dušenje, katar, veliko vzdihujemo ali hlipamo. Vse to so znaki šibkosti pljuč, kar pomeni, da doživljamo stres, da sta naša samopodoba in življenjska energija slabi, da ni empatije do sočloveka oziroma imamo občutek, da drugi upravljajo z našim življenjem. Bachova cvetna esenca, povezana s šibkostjo pljuč, je gorčica (mustard).
Ko se otrok rodi, se pljuča razprejo in napolnijo z zrakom, kar pomeni
prvi vdih, ki je za otroka zelo boleč. Otrok joče, z jokom pa krepi pljuča. Pri
tem mu lahko pomagamo s trepljanjem po hrbtu med lopaticama, s čimer krepimo
pljuča, ki so se ob rojstvu šele razprla.
Dihanje nas povezuje z okolico
Po TKM je podorgan pljuč debelo črevo, ki se prav tako začne
oblikovati šele po rojstvu, saj dojenček v trebuhu prebavnega trakta skoraj ne
potrebuje. Črevesje in z njim imunski sistem se začneta graditi po rojstvu,
zato trpijo dojenčki za krči v prvih dveh letih življenja, ker se njihovo
črevesje šele gradi. Prva leta je gradnja črevesja intenzivnejša in takrat je
največ krčev. Po tem se gradnja progresivno upočasnjuje in se ustavi nekje pri
11. letu starosti otroka, ko prevzame črevesje polno funkcijo sedeža našega
imunskega sistema.
Akt dihanja nas nenehno povezuje z okolico, odvisni smo od zraka,
ljudje si med seboj delimo isti zrak, ki je naše skupno dobro, naša velika
mati, iz katere črpamo življenje. Pomislimo: ko smo na predavanju in je veliko
ljudi natlačenih v enem prostoru, vsi dihamo isti zrak, med seboj si delimo
isto vzdušje.
Pljuča so naša druga koža
Po TKM pravimo, da se
pljuča kažejo na koži, da je čutni organ pljuč koža, dejansko so pljuča naša
druga koža, saj pomenijo dihanje, globljo intimno zvezo s svetom, ki nas skozi
požiralnik simbolno popelje do duše in naših emocij. Pljuča so organ
melanholije, žalosti, joka …
Nekateri pravijo, da so
pljuča most telesa do duše.
Tudi prek upodobitev v
religiji ima dihanje svojo podobo v Svetem pismu – »Božji veter«. Z vsakim
vdihom nakazujemo svetu, da se odpiramo novim dimenzijam dojemanja, ki krepijo
in bogatijo našo dušo.
Pljuča so zelo pomemben organ našega telesa in vredno jih je pravilno krepiti, da bomo fizično in psihično pravilno živeli, veliko ljudi namreč živi z nezdravimi pljuči. Šibkost pljuč se po določenem času nakopiči in začnejo se težave z respiratornim traktom, ki se zrcalijo na psihični in fizični ravni.
Kako bomo pljuča krepili
in se prehlada znebili? Nekaj naturopatskih navodil za samopomoč:
V hiši, kjer bivamo, ne sme biti vlage oziroma je je lahko največ 30 %, po stenah pa ne smemo imeti vlažnih ali plesnivih madežev.
Če so pljuča polna sluzi in kašljamo, moramo najprej ukrepati pri prehrani in ukiniti proizvodnjo sluzi, tako da iz prehrane odstranimo živila, ki v telesu proizvajajo sluz, to so predvsem mlečni izdelki živalskega izvora. Ko je kašelj moker, odsvetujem tudi uživanje medu.
Inhalacije z vrelo vodo in soljo, na klasičen način s polno posodo vrele vode, soljo in brisačo čez glavo, vdihujemo en mesec vsak večer 20 minut na dan, vdih skozi nos, izdih skozi usta.
7 h 1x popečen pirin kruh, maslo gi, kostanjeva marmelada, kava z ingverjem, polnozrnati piškoti 8 h 1x jajce
Malica 10.30
jabolko, breskev
Kosilo 13.00
kokošja juha, riž s puranom, radič, fižol in bučno olje
Malica 15.30
čičerika s hrenom
Večerja 18.00
kokošja juha (naj bo čim bolj vroča)
Pljučni tip človeka
Obstaja pljučni tip
človeka? Po TKM že. Kako se nam kaže pljučni tip človeka?
Pljučni tip ima svetlo kožo, lepo in gladko kot porcelan, lahko so
tudi rdečelasi ali pegasti. Imajo vedno smrkav nos, široka ramena, ozke boke,
srednje visoke postave. Obožujejo belo barvo.
Ko so pljuča oslabljena, je tak človek pesimističen, črnogled,
kritičen in skeptičen. Sam sebi pravi, da je realist, v resnici pa je velik
pesimist. Če so pljuča močna, uravnajo ta pesimizem in mu okrepijo optimističen
vidik na določene stvari. Na primer: pesimistični tip človeka bo slišal po
radiu, da napovedujejo dež, zato bo vzel dežnik s seboj v službo, čeprav bo
zunaj sonce (»Saj so vendar napovedali dež.«). Ko se bo v njem krepil
optimistični del, bo dežnik pustil doma, saj si bo rekel: »Joj, poglej, kakšno
sonce, danes pa res ne more deževati!«
Ko so pljuča oslabljena, postane pljučni tip hladen in ciničen. Ne
bo objel sočloveka, do ljudi bo vedno ohranjal določeno varnostno razdaljo, ne
bo izkazoval ljubezni, veselja, radosti ali prijaznosti. Šibkost pljuč je tesno
povezana s sposobnostjo komunikacije in izražanja čustev. Ko so pljuča oslabljena,
tak človek ne oddaja toplih čustev, ampak bo hladen kot jeklo. Tudi
komunikacija je odrezava in minimalistična.
Vaje za krepitev pljuč
Dve vaji, ki ju izvajamo zjutraj na tešče:
1. Sedimo na tleh, roke za tilnikom, hrbet
je vzravnan, pomikamo se v razmiku pol metra po zadnjici naprej in nazaj
15-krat;
2. Sedimo na kolenih, roke dvignemo visoko nad glavo, jih sklenemo, dlani obrnemo proti stropu in krožimo 60-krat v eno smer.