Andreja Romih, psihoterapevtka iz Svetovalnice za mlade in ustanoviteljica Zavoda Somnia, je še ena izmed številnih posameznikov, ki so si s pomočjo posta izboljšali počutje, zdravje in kakovost življenja. Andreja je bila tik pred operativno odstranitvijo cist na obeh jajčnikih, ki pa so po 42-dnevnem postu popolnoma izginile.

Andreja Romih

Svojo izkušnjo postenja opisujete veliko globlje, sprememba ni bila samo telesna (izguba telesne teže, lepši videz …).

Tako je, že po nekaj dneh posta sem opazila, da so moje misli postale bolj jasne, bistre in da sem veliko laže dlje časa ostajala osredotočena. Odločila sem se za voden post v skupini, kjer sem se redno udeleževala vadbe joge, ki me je popolnoma prevzela, v smislu, da sem se lahko popolnoma sprostila in osredotočila na svoje telo. Pred tem se mi je zdela joga prepočasna, všeč so mi bili bolj eksplozivni športi, prav tako se nisem znala umiriti toliko, da bi lahko meditirala, veliko sem razmišljala. Pogosto sem med tem, ko sem se sprehajala po drevoredu, razmišljala o tem, kaj vse moram še postoriti, z izkušnjo posta pa sem začela živeti bolj zavestno, bolj »tukaj in zdaj«, s tem mislim, da sem ob sprehodu po drevoredu začela opazovati in občudovati drevesa … To, da mi je bila joga med postom všeč, je botrovalo temu, da sem se vpisala na vodeno vadbo, in zdaj štiri leta redno vadim jogo, meditacije in pranajamo (dihanje) … Prav tako sem se v času postenja začela zavedati lastnih sanj, si jih zapisovati, analizirati, jih spoznavati in iskati v njih sporočila. Zdaj odgovore na vsakodnevna pa tudi življenjska vprašanja poiščem v sanjah, ki so jezik naše podzavesti, ki vedno ve, kaj je najboljše za nas.

Post je bil za vas nekakšna prelomnica, ki vam je prinesla umiritev in svežo energijo?

Seveda. Nikoli mi ne zmanjka idej o tem, kaj se še želim naučiti, kam bi se še lahko vpisala, na katerih projektih bi še rada delala. Včasih sem si od vsega dobrega in zanimivega ustvarjala stres. Nisem si vzela dovolj časa za počitek in nisem ustvarila prostora za to, da bi novo pridobljene izkušnje in informacije lahko integrirala in resnično zaživela. Prek posta pa sem si vzela čas za počitek in si pridelala izkušnjo tega, kako pomembno je ustvariti prostor, da se lahko zgodi tudi kaj nepredvidenega, spontanega, kreativnega. In tako se je rodila moja ljubezen do sanj. Spoznala sem, da mi sanje kažejo, če sem na pravi poti, kaj je tisto, kar resnično želim in potrebujem, kdaj potrebujem počitek, v katerih odnosih bi lahko ravnala drugače itn. Kadar živim stresno, tudi sanjam o čem stresnem, s tem mi sanje želijo sporočiti, naj bolje poskrbim zase.

Sicer ste po poklicu psihoterapevtka, bi morda s tega strokovnega vidika lahko podali mnenje o postenju?

Post že sam po sebi deluje terapevtsko na posameznika. Vendar je pomembno, da se vsak odloči po svojem občutku, kaj je zanj dobro. Post je bil zame in za mnoge terapevtska izkušnja. Ni pa nujno, da je prav za vsakega enako.V času postenja se odločiš sebe postaviti na prvo mesto. Lahko bi rekla, da si večina ljudi v tem času vzame več časa za to, kar telo naravno resnično potrebuje in si želi – več počitka, sprehodov in gibanja v naravi, vključevanje le tja, kamor resnično želiš iti, druženje z ljudmi, ki te sprejemajo in ob katerih se počutiš dobro … Sama sem včasih težko zavrnila kakšno povabilo, v času posta pa sem to naredila laže (imela sem »izgovor«, da sem na postu). Spoznala sem, da sem lahko bolj sledila svojemu telesu, ki nam tako kot sanje nikoli ne laže. Prav tako se mi zdi kot terapevtsko pomembno izpostaviti to, da ko narediš spremembo na enem področju, to vpliva tudi na več drugih področij življenja. Pri meni je post vplival na to, da sem se laže gibala, pridobila več kondicije, se začela ukvarjati s sanjami, postala bolj gotova vase, bolj samozavestna …

Andreja Romih

Do zdaj ste se udeležili treh postov, kaj je botrovalo prvi, drugi, tretji odločitvi?

Idejo za prvi post sem dobila, ko sem ob naključnem brskanju po internetu našla spletno stran Zavoda Preporod. Ko sem začela prebirati stran, me je popolnoma prevzela, prebrala sem jo v celoti in se odločila, da je to to, kar potrebujem. Mislim, da me je takrat najbolj zanimal duhovni vidik posta. Pobuda za drugi post je bila, ko sem izvedela, da bi morala na operacijo zaradi cist na jajčnikih. Dobra izkušnja na prvem postu in opazovanje mnogih, ki so prišli zaradi zdravstvenih težav, ki so se že po nekaj dneh začele zmanjševati, sta botrovala temu, da sem se odločila, da naredim vse, kar je v moji moči, da se osvobodim cist brez operacije. Tretji post je bil že del mojega življenja, nekako sem začutila, da ga potrebujem. Vedela sem, da bom po postu izboljšala kondicijo in si z njim pridelala več energije. 

Nekateri strokovnjaki pravijo, da post ni stradanje telesa, temveč aktivira v organizmu samoobnovitvene procese. Kako ste vi doživljali ta samoobnovitveni proces telesa?

Tako je, leta 2016 je japonski znanstvenik Yoshinori Ohsumi prejel Nobelovo nagrado za odkritje mehanizma avtofagije. Beseda »avtofagija« izvira iz grških besed »avto«, kar pomeni »sam oz. sebe«, in fagein, kar pomeni »jesti«. Tako avtofagija pomeni »jesti samega sebe«. Torej telo dele, ki jih ne potrebuje, so nezdravi (maščobe, ciste, benigne ali maligne tvorbe itn.), poje. Avtofagija je sicer znana že več kot 50 let, vendar pa je bil njen temeljni pomen v fiziologiji in medicini prepoznan šele po prelomnih raziskavah Yoshinorija Ohsumija v 90. letih. Tudi pri meni se je dogajal ta proces, težko opišem, kako natanko sem ga doživela, saj se je dogajalo veliko dejavnikov vzporedno, rezultati pa so bili vidni.

Največja sprememba, ki vam jo je prinesel post v življenje?

Največja sprememba, ki sem jo naredila, se kaže v tem, da sva s prijateljico ustanovili Zavod Somnia, prek katerega želiva ljudi informirati o vrednosti sporočil, ki nam jih prinašajo sanje. Prav tako izvajava mesečne delavnice na to temo, kjer udeležence učiva načinov za razumevanje lastnih sanj. Ena od zelo velikih sprememb, ki sem jih vnesla v vsakodnevno življenje, je joga pa tudi meditacija, sproščanje itn., ker so mi joga in sanje postale tako všeč, sem dodatno doštudirala tudi medicinsko hipnozo, ki se posveča ozaveščanju podzavesti. Lahko rečem, da sem se v vseh teh letih začela bolj zavestno prehranjevati. Moje postenje in njegovi pozitivni učinki so pozitivno vplivali tudi na to, da je moj fant, ki zelo rad kuha, začel kuhati pretežno rastlinsko hrano. V prehrano sva vnesla več zelenjave, stročnic, semen, hladno stiskanih olj … Bolj sem začela spoštovati signale telesa, ki mi sporočajo, da potrebujem počitek.

Andreja Romih

Najbolj prepoznan učinek posta, ki pa, kot sva ugotovili, še zdaleč ni edini, je izguba telesne teže pa tudi izboljšanje telesne vzdržljivosti, več življenjske energije, kako ste vi zaznali te spremembe pri sebi?

Med samim postom sem shujšala, vendar pa sem večino izgubljenih kilogramov v približno pol leta pridobila nazaj. Mislim, da post ni primeren za hujšanje, ker ne pridobivaš občutka o tem, kolikšno količino moraš pojesti, da bi ohranjal težo. Res je, da nam želodec sporoči, ko ima dovolj, problem pa je, ker nismo navajeni pojesti tako malo in se ne poslušamo oz. ne upoštevamo signalov telesa. Med postenjem sem imela veliko energije, razumsko mi ni bilo jasno, od kod prihaja. Še nekaj mesecev po postenju pa je bila moja kondicija veliko boljša kot pred postenjem. 

Kaj se vam je najbolj vtisnilo v spomin, poleg samih rezultatov posta, seveda?

To, da ima skupina udeležencev z istim ciljem neverjetno moč in da lahko daje močno podporo v prvih nekaj dneh posta, ki so najtežji (kar se tiče želje po hrani itn.). Prav tako pa se mi je močno vtisnil občutek hvaležnosti ob tem, ko sem začela ponovno jesti trdo hrano. Zelo sem bila hvaležna za tisto sadje in solato, ki sta mi drugače samoumevna … Določene stvari dobijo drugo vrednost.

Vas je kdaj prijelo, da bi prekinili post?

Ne.

Kaj menite, da je ključno za vaš uspeh?

Jasen in merljiv cilj ter uživanje v procesu. Prav tako pa tudi to, da sem videla rezultate, v gibčnosti, ravni energije, dobrem počutju, osredotočenosti, izgubi odvečne telesne teže, kreativnih idejah, močnih sanjah itn.

Andreja Romih

Kaj menite, zakaj nekaterim ne uspe?

Morda nimajo postavljenega jasnega cilja in se odločijo, da bodo na postu toliko časa, dokler se bodo počutili, da se želijo postiti. Mislim, da ti v tem primeru hitreje zadiši kaj za pod zob in prekineš post. Druga možnost pa je, da dvomijo o svoji odločitvi. Marjan (vodja programa postenja) je rekel: »Kdor verjame, da mu bo uspelo, ima prav, kdor pa ne verjame, ima tudi prav.«

Drugi post in ciste na jajčnikih …

Za drugi post sem se odločila po tem, ko mi je ginekolog odkril na vsakem jajčniku eno cisto. Svetoval mi je operacijo. Čez dva meseca naj bi imela ponoven pregled, nato pa operacijo, če bi bili cisti enaki ali večji kakor na dan pregleda. Pri mojih 32 letih naj bi bila taka operacija precej tvegana, v smislu možnih poškodb jajčnikov in s tem zmanjšanja možnosti za plodnost, saj še nimam otrok. Še isti dan sem se odločila, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da si pomagam brez operacije, zato sem se prijavila na prvi možen termin posta.

Tako kot prvi je tudi ta post potekal izjemno prijetno. Deset pozitivnih dni v Ribnem je prehitro minilo, domov pa sem prinesla veselje in pozitivno naravnanost za jutranjo telesno aktivnost. Tako sem vsako jutro vsaj pol ure vadila jogo, potem pa po vseh jutranjih opravilih, ki sledijo v času posta, popila sveže stisnjen pomarančni sok in odšla v službo. Tu sem imela precej dela, kar mi je ustrezalo, saj so dnevi tako hitro minevali. Vse mi je bilo laže početi, pogosto sem dobila kakšno povratno informacijo o tem, kako žarim, kako imam lepo kožo ipd. Nekateri so se čudili, koliko energije imam, čemur sem se včasih čudila tudi sama. Občutek sem imela, da imam iz tedna v teden več energije in da čutim manj lakote. Med službo sem popila vsaj liter sadnega soka in liter zelenjavnega prevretka, ki sem si ga skuhala doma. Trikrat tedensko sem hodila na jogo. Kadar nisem imela vadbe joge, sem pretekla pet kilometrov. Vsak vikend sem hodila v hribe.

Popoldneve ali večere mi je najbolj ustrezalo preživljati umirjeno, ob branju knjig, obiskovanju kakšnih predavanj, obisku kina, gledanju dokumentarcev ter umirjenem druženju s fantom in prijatelji. Po 21 dneh posta sem bila na pregledu pri osebnem ginekologu, ki po ultrazvoku ni mogel verjeti, da sta se mi cisti na obeh jajčnikih zmanjšali. Ena z 1,59 na 1,1 mm, druga pa z 2,78 na 2,6 mm. Bila sem zelo vesela. Spomnila sem se Marjanovih besed, ki jih je izrekel enkrat med postom: »Ravnovesje je treba vzpostaviti na brezkompromisen način.«

Potem ste nadaljevali?

Po telefonskem pogovoru z njim sem dobila motivacijo za nadaljevanje posta za naslednjih 21 dni. Moje telo je postajalo iz dneva v dan bolj gibčno, kar me je zelo veselilo. Postajala sem bolj in bolj notranje umirjena, odprta in sproščena. Še laže sem sprejemala ljudi okrog sebe takšne, kot so, brez posebnih pričakovanj, s pozitivnim odnosom. Doživljala sem prijetno izkušnjo ravnovesja med tem, ko imaš veliko energije in si notranje umirjen. En mesec po zaključku 42-dnevnega posta ginekolog z ultrazvokom ene ciste ni več našel, druga pa je ostala tako velika kakor po 21 dneh. Operacijo mi je odsvetoval, predlagal pa je, naj se vrnem na kontrolo čez eno leto. V tem času sem ohranjala zdrav način življenja, se vsaj eno uro na dan gibala (tek, kolesarjenje, hoja v hribe, joga), jedla pa sem predvsem rastlinsko hrano (brez mesa in mleka, namesto tega sem v prehrano vnesla več stročnic, moko sem zamenjala s polnovrednimi žiti, uporabljala sem hladno stiskana olja ipd.). Po enem letu ni bilo več ne duha ne sluha o cistah.

Andreja Romih

 Odzivi zdravnikov?

V stiku sem bila le z enim zdravnikom, svojim ginekologom, ki je imel sprva skeptičen odnos do posta, ko pa je videl, da je bil ta učinkovit, tega ni komentiral.

Kako danes živite?

Danes živim veliko bolj v ravnovesju, kot sem živela pred štirimi leti, preden sem šla na prvi post. Več časa si jemljem za počitek, bolj zavestno se prehranjujem. Oba s fantom sva spremenila odnos do prehrane, oba se tudi več gibava – zdaj tečeva, da bova pretekla mali maraton. Zaposlena sem v Svetovalnici za mlade, kjer že deset let uživam v svojem delu, poleg tega pa se tedensko srečujem s prijateljico, s katero raziskujeva sanje in iščeva načine, da bi tudi drugi spoznali, da lahko odgovore za svoje življenje najdejo v sebi. Rada berem, izvajam jogo, planinarim, slikam, plavam, se družim s prijatelji in prijateljicami. Moje življenje je bolj polno in manj stresno.

Torej, ponovni post, da ali ne? 

Seveda. Glavna odločitev, ki sem jo sprejela, je bila ta, da si bom vsako leto vsaj enkrat privoščila nekajtedenski post, da se prečistim in napolnim z novo, svežo energijo ter ustvarim prostor, da se zgodi kaj kreativnega.

Zgodba izraža osebno izkušnjo sogovornice, zato se pred kakršnokoli odločitvijo posvetujte s strokovnjakom.

Preberite tudi: Resnična Zgodba: »Zaradi raka razmišljam bolj pozitivno«