Resnična Zgodba: »Zaradi raka razmišljam bolj pozitivno«

    Srečanje z Mojco Buh, nasmejano 30-letnico, te napolni z energijo in odpre nove poglede na življenje. Ne le, da je mamica prvošolke Ane polna idej – piše novinarske članke, ustvarja iz različnih materialov, vodi prireditve in prireja animacije na otroških rojstnih dnevih –, v njeni družbi niti za trenutek ne pomisliš, da je pred šestimi leti ista oseba bila bitko za življenje. Njen svet se je namreč v trenutku, ko je med dojenjem začutila oteklino na dojki, obrnil na glavo. Diagnoza – rak na dojki. »Ko me je zdravnik s solznimi očmi posedel na stol, sem vedela, da je nekaj narobe,« danes razlaga Mojca, ki svoje poslanstvo vidi tudi v ozaveščanju javnosti o pomembnosti preventivnih pregledov, ki rešujejo življenja.

    zgodba

    Mojca, za rakom na dojki ste zboleli še kot študentka slavistike na Filozofski fakulteti, pri 24-ih. Kako se je bolezen razvijala, kdaj ste opazili, da je nekaj narobe?

    Bolezen se je pojavila zelo hitro in nepričakovano. Približno dve uri po dojenju hčerke Ane sem zatipala, da je dojka trda. Z možem sva najprej pomislila, da gre za vnetje dojke oziroma mastitis, ker pa je bila zatrdlina velika, sem se vseeno oglasila pri svojem ginekologu. Ta me je poslal v Center za bolezni dojk na Metelkovo. Tudi tam so sprva mislili, da gre za obliko netipičnega mastitisa. Ker pa ni bilo bolje, sem se pozneje še enkrat oglasila na Metelkovi, kjer me je pregledal dr. Erik Brecelj. Takoj so mi naredili punkcijo in me poslali na ultrazvok. Teden dni po srečanju z njim sem že izvedela za diagnozo, v roku slabega meseca pa so mi levo dojko že odstranili. Vse se je odvijalo zelo hitro. Oba z možem sva tudi že prej opazila, da se hčerka ni želela dojiti iz leve dojke, ker je znano, da dojenčki zavračajo mleko iz bolne dojke …

    Zgodbo si lahko preberete v junijski reviji Bodi eko >>

     

    Povejte svoje mnenje - kometirajte