Ljerka Belak. Ženska, ki je v igralskem poklicu dosegla vse. Zdaj je zanjo prišel čas, ko bi ukvarjanje z gledališčem, njeno življenjsko ljubeznijo, pomenilo preveliko garanje. A ostaja aktivna, čeprav ima zaradi sladkorne bolezni težave pri hoji, se sestaneva po njeni priljubljeni nedeljski oddaji na Radiu Slovenija. Njena toplina je pristna, zdaj želi svoj delež k boljši družbi prispevati tako, da pomaga ljudem v stiski, jim prisluhne ali jih objame. Pravi, da sta ustvarjanje Nedeljskega dopoldneva z Irmo Rauh in oddaja Dost ‘mam na Net TV z urednikom  Alešem Preglom, ki ga neizmerno ceni, njeni novi javni ljubezni. O ljubezni, ki je zanjo edino, kar šteje, govori z drobnim nasmehom na obrazu, čeprav hudomušno pove, da ima tudi skrito ljubezen, ki pa jo bo obdržala le zase.


V svojem poklicu ste dosegli vse, kar se doseči da. Kako po vsem tem dojemate uspeh? 

Če se danes ozrem nazaj, ne morem reči, da uspeh ni vreden nič. Uspeh se namreč izcimi takrat, ko k njemu ne težiš, ampak ko delaš, ker to delo ljubiš. Vsak nov dosežek je hkrati tudi pritisk, obveza za prihodnost, saj ti nalaga tudi odgovornost, da ne zaspiš na lovorikah in da dokažeš, da ti uspeh ni bil podarjen. Včasih moraš nanj sicer čakati dlje, a nič zato. Nič hudega ni, če takšne potrditve nikoli ne dočakaš. Sama poznam ogromno igralcev, ki kljub odličnosti nikoli niso prejeli nobene nagrade.

Zato ste se morali marsičemu odpovedati. Kaj je bilo najtežje?


Takrat zame ni obstajalo nič drugega kot gledališče. Gledališče te celega požre. Ničesar ne obžalujem, je pa res, da sem se odpovedala vsemu drugemu. To ni bilo zavestno, o tem se nisem spraševala, ampak sem pač delala, ker sem to delo ljubila. Vsak, ki svoje delo ljubi, ve, da se moraš, ker želiš delo opraviti popolno, stoodstotno potruditi. Tukaj ni prostora za polovičarstvo, odločiti se moraš med urejeno zlikano družino ali delom v gledališču, ki te v celoti zaobjame, družina pa je v tistem obdobju nekaj za zraven, ko (in če) ti zanjo ostane čas. To je edino, kar je v tem poklicu grenko, ljudje doma te morajo zato imeti resnično radi, saj svojega deleža ne prispevaš vsak dan, čeprav takrat, ko lahko, od sebe zanje iztisneš dvesto odstotkov.

Država smo mi, država ni peščica ljudi v parlamentu in tega se sploh ne zavedamo.

Nikoli niste zavrnili nobene vloge, pa ste si kdaj kakšno posebej želeli in morda obžalovali, da je niste dobili?

Poznam marsikoga, ki si je želel in čutil, da je po duši pravi za določeno vlogo, in je ni dobil, kar je zanj predstavljalo strašno muko. Sama pa si nikoli nisem želela nobene vloge in sem se skozi vsako pregrizla sproti. Na srečo sem dobila veliko vlog, marsikdo pa jih ni, pa bi moral. To so grozne krivice, ki na človeku pustijo sled. Če se nekdo ni imel priložnosti izkazati in je ostal neizpolnjen, ga to lahko razjeda vse življenje. Ta poklic je krvav, na odru so zlato, bleščeče luči, popoln make up, za njim pa prah, umazanija. Hrbtna stran gledališča je grda, umazana, težka, prepotena, smrdljiva, a sprednji del je krasen. To je gledališče.

Ljerka Belak

Med ljudmi ste zelo priljubljeni, vaša radijska oddaja na prvem programu nacionalnega radia Nedeljsko dopoldne z Ljerko je zelo lepo sprejeta. Zakaj mislite, da je tako? Od kod vam ta neskončna empatija?


Ne vem, do ljudi se preprosto obnašam tako, kot se do mene obnašajo oni. Vsi bi, predvsem zdaj, ko smo se znašli v težkih časih, morali biti odprtega srca in v odnose vstopati brez skritih namenov. Od mladih tega sicer ne pričakujem, saj so zmedeni in v stiski bezljajo skozi življenje. Mi starejši pa že vemo, kakšen okus ima življenje. Malenkosti, kot sta droben nasmeh, objem, lahko resnično polepšajo naše življenje in tega ne smemo jemati samoumevno.

Pravite, da vse hudo človeka okrepi, tudi hudobija. Ste po vseh življenjskih izkušnjah in ljudeh, ki ste jih v življenju srečali, ugotovili, zakaj hudobija še sploh obstaja in zakaj ljudje ne moremo biti preprosto ljubeči drug do drugega?

To je posledica tega, da ne najdeš poti iz svoje bolečine. Potem zanjo okriviš ljudi okoli sebe, redkokdaj namreč krivdo iščeš pri sebi. Najti pot iz bolečine in groze pa je umetnost. Če se naučiš pokukati iz bolečine, se z njo soočiti in si reči, da je to za teboj, si rešen. Ljudje smo narejeni tako, da le redko vidimo tudi svojo krivdo, ampak mislim, da smo sposobni spregledati. Zloba je namreč stiska človeka. Mogoče se v njem kopičijo nerazrešena razočaranja, ki jih ne more nikomur zaupati, in potem ta udari na plan. Ko zna človek obvladovati bolečino in svojo krivdo, je mojster, ki je zajahal življenje. Življenje je potem sicer še vedno težko, ampak manj boli.

Mislim, da če bi v življenju želela biti lepa, večno mlada in bi hujšala, ne bi doživela toliko krasnega, kot sem.

Po vsem tem, kar ste v življenju dosegli, ste še vedno aktivni. Poleg vodenja radijske oddaje, spodbujanja mladih in malo manj mladih k branju svoj prispevek k boljši družbi dajete tudi s pomočjo družinam in posameznikom v stiski. 


Nikoli mi ni težko pomagati, saj sem bila nekoč tudi sama v takšni stiski. Vem, kako je, če gre otrok lačen v šolo ali če nimaš zimskih čevljev. Dokler imam, bom dajala, in da lahko dam, mi je v veselje. Saj vem, da ne morem pomagati vsemu svetu, a komu pa morda lahko in to je neprecenljivo.

Marsikdo si dandanes tudi ne upa priznati, da potrebuje pomoč.

Zavedam se, da je veliko takšnih, ki ne povedo, da so v stiski, saj jih je sram. Nekaterim je pomoč res težko sprejeti. Sama imam doma tri potepuške muce, dve sta priljudni, ena pa je plašna in se mi umika. Njej piškotke nastavim, se odmaknem, ona pride in jih poje. Z ljudmi v stiski moraš biti nežen in takten.

Tudi vi kot mlada deklica niste živeli v izobilju. Kako ste se takrat spopadali s pomanjkanjem?


Tudi sama nisem nikomur povedala ali prosila za pomoč, saj mi je mama naročila, da si ne smem privoščiti, da ne bi plačala računov za malico, ker me bodo drugače imeli grdo. In res je bilo tako, da je tisti, ki je v teh časih priznal, da ne more poravnati računa, nastradal. Zato sama resnično nikdar nisem rekla, da nimam ali da ne morem.

Mislite, da ste si tako otežili življenje?

Z mamo nama je vedno uspelo, da sva preživeli. Mama je iz treh starih puloverjev spletla novega. Nikoli nisva bili revni, huje je bilo, da sem bila nezakonski otrok v času, ko smo bili takšni še označeni za ničvredne pankrte. Vsi so me spraševali, kje je moj očka. Ampak hodila sem v glasbeno in baletno šolo, v knjižnici sem prebrala vse, kar je bilo mogoče. Niso me mogli potlačiti v žakelj, kamor so me želeli, in v katerega še dandanes želijo potlačiti marsikoga, ker ni oblečen po najnovejši modi, ker je reven, ker družina živi v majhnem stanovanju. Ljudje smo včasih prave zveri, kar je grozno.

Kako se zgodbe stisk iz časov vaše mladosti razlikujejo od tistih, ki jih slišite danes?


Slišim zgodbe, ki me pretresejo. Klicala me je objokana  gospa, ki ima sina avtista, ker je doživel nesrečo, je zdaj na vozičku. Gospa ima 400 evrov dohodka in s temi 400 evri preživlja oba. Od države ne dobi 200 evrov dodatka, ker so ocenili, da ni dovolj velik invalid, čeprav je avtist in nepomičen. Takšne zgodbe kažejo, da Slovenija že dolgo ni več socialna država. Če upokojenec ostane sam, se od njega kar tako pričakuje, da bo prodal svoje stanovanje in se odselil v dom za ostarele. To ni preprosto, težko je zapustiti svoje življenje in spomine. Dom, v katerem pustiš izobešene slike, na katerih je ujeto tvoje življenje, nadomestiti z majhno sobico, v kateri se stiskaš še z dvema, ki delita isto usodo, ni lahko.  

Ljerka Belak

Znani ste tudi po tem, da niste tiho in da državi nastavljate ogledalo. Ste prišli do zaključka, zakaj se v naši državi v časih materialnega blagostanja, časih, ko je v trgovinah na voljo vse, kar nam poželi srce, še vedno dogajajo takšne krivice in stiske ljudi?

Premalo znamo udariti po mizi, premalo si upamo, saj smo leta in leta živeli tako, da si nismo upali jasno povedati, da imamo dovolj, in izraziti, kaj zahtevamo. Država smo mi, država ni peščica ljudi v parlamentu in tega se sploh ne zavedamo. Slovenci, ki smo vedno veljali za skromne in delavne, zdaj kradejo, skorajda ni gospoda na položaju, ki se ne bi z nečim okoristil. Še bolj žalostno je, da tisti, ki se dandanes okoriščajo, niso nikoli živeli v stiski, tisti, ki pa so že od nekdaj živeli v stiski, pa so danes še v večji. To je katastrofa. Ne vem, kaj narediti, čakam na mlajše, ki bodo prevzeli pobudo. Vem, da so. Sama sem pripravljena biti zraven in pomagati, narediti vse, kar je v moji moči, da nekaj dosežemo.

Kako iz teh spoznanj preiti v akcijo? Zdi se, da vsi kritiziramo, stanje pa se ne spremeni.

Če bi se vsi zbrali, brez težav pohodimo parlament, ampak nekdo mora zbrati ljudi. Sama ne morem zbrati skupine in je voditi, za to nisem prava, nekdo pa zagotovo je. Vedno se je dalo, revolucije so vedno bile in zadeve so se vedno obrnile na bolje. Vse se da, ampak vprašanje je, do kdaj bomo pustili, da nam hodijo po glavi in nas prepričujejo, da se stanje izboljšuje, čeprav jasno vidimo, da ni tako.

Starost vas ne obremenjuje? Ko sva se dogovarjali za fotografiranje, ste dejali, da je pri teh letih vseeno, kako boste videti na fotografijah. 

Ne, s staranjem se ne obremenjujem. Ljudje so zdaj preveč podvrženi trendom in obremenjeni z videzom. Sama sem vedno želela biti drugačna, tudi kot mlado dekle nisem oblekla obleke samo zato, ker bi bila moderna, meni pa ni bila všeč. Nosila sem tisto, kar je ljubo meni. Vedno sem želela pokazati svojo drugačnost in sem tudi bila drugačna. Staranja se bojimo, ker nas je strah smrti.

Niso me mogli potlačiti v žakelj, kamor so me želeli, in v katerega še dandanes želijo potlačiti marsikoga, ker ni oblečen po najnovejši modi, ker je reven, ker družina živi v majhnem stanovanju.

Vas torej staranja in smrti ni strah?

Smrti nas je strah, ker ne vemo ničesar o njej. Vsi umremo, kaj pa je po tem, pa ne vemo ničesar. Če bi se o smrti pogovarjali več, nas najbrž ne bi bilo tako strah. Zakaj bi se bali staranja? Saj smo vsi v istem čolnu, dobimo kakšno gubo, suho kožo in si zato bolj namažemo kožo s kakšno kremo ali jabolkom, si kdaj pobarvamo lase. Sama se ne bom več dolgo barvala, saj se mi, iskreno povedano, ne ljubi več. Zakaj ne smem imeti sivih las, moj kolega pa je lahko popolnoma siv? (smeh)

So nekateri poklici, kjer utegne staranje predstavljati večjo težavo. Gospod Gojmir Lešnjak Gojc je v intervjuju v šali dejal, da ne razume kolegic, ki posežejo po liftingih, saj ne ve, kdo bo igral stare gospe, če bodo vse ostale pri tridesetih.

To je šala, a v gledališču so marsikoga resnično prehitro porinili v pokoj. Zdaj pa so ostali sami mladi ljudje, ki jim potem dajo bele lasulje in igrajo starejše like. Mladi odlično igrajo, da ne bo pomote, a to je neumnost, saj stari ljudje dajo takšnim vlogam  »žmoht«. Stara mama naj bo stara mama. Za temi igralci je tudi praksa, če imaš štirideset let izkušenj, oder napolniš s temi štiridesetletnimi izkušnjami, kar ni kar tako in kar v tujini izjemno cenijo. Vsi sicer niso več sposobni delati, nekateri pa so, in hudo je, če bi nekdo rad delal, je tega sposoben, pa nima več možnosti. Meni so sicer delo še vedno ponujali, a sem odklonila, saj bi to zame zdaj pomenilo preveč garanja. Imam pa srečo, saj zdaj počnem druge stvari, napolni me tudi to, da hodim po šolah in otroke nagovarjam k branju.

Vašo drugačnost, ki ste jo prej omenjali, so odražale tudi ženske, ki ste jih igrali. Pravite, da ste raje igrali poredna kot lepa dekleta.

Nikoli nisem bila ljubosumna na tiste, ki so igrale svetle, lepe princeske. Igrati takšno je bilo namreč dolgčas, vedno mi je bilo v užitek igrati tisto ta poredno. In po predstavi so vsi prišli k meni po podpis, saj sem jim bila bolj všeč, ker sem počenjala vse sorte vragolij. Če je bil na odru sod vode, sem v njem zagotovo sedela jaz, in če je bila lestev do stropa, sem po njej zagotovo plezala jaz. Če pa ženska pri tridesetih letih igra naivke, je težko, da bo kdaj lahko prišla v močan karakter. Sama sem bila vedno izjemno temperamentna, drugačne vloge so me vedno zabavale in se zaradi tega nikoli nisem počutila manjvredno. Druge so se vedno teple za lepe obleke, lasulje in pete, sama pa sem si, če je bilo treba, narisala brke in nalepila bradavico na obraz. S temi brki sem bila glavna, a druge tega marsikdaj niso dojele. Seveda morajo biti na odru tudi lepotice, zraven pa temperamentni karakterji in je popolno.

Imate kakšen nasvet za ženske dandanes, kako naj se spopadajo z ideali, ki jim jih narekujejo, kot vi pravite, pogrošne revije?

Naj bodo to, kar so. Neizmeren greh je, ko vidim, da si mlada dekleta iz protesta proti življenju ali času namerno uničujejo videz, čeprav jim to v resnici sploh ni všeč. Da se namerno pogrdijo, če je trenutno moderno, da ima ženska na eni strani zabrite lase. Zakaj? Če ima lepe lase, naj ima lepe lase. Škoda se mi zdi lepih mladih generacij, ki so zdaj vedno lepše, drugačne, kot smo bili mi. Sama to zelo opazim, telesa mladih so popolnoma drugačna, bolj izčiščena, kot so bila naša.

Če pa katero v prihodnosti kakšna guba tako zelo moti, da je to prva stvar, ki jo opazi, ko se zjutraj zbudi, in je zato zelo nesrečna, naj si to gubo pogladi, jaz si je pač ne bom, ker sem jo dobila od ljubezni in smeha. Tako razmišljam jaz, ne obsojam pa nikogar, saj lahko s svojim telesom vsak počne, kar hoče. Svoje prinesejo tudi čas in trendi, ki narekujejo neka pravila, zaradi katerih pa postajamo vsi enako postriženi in vsi nosimo enake kavbojke. Z obžalovanjem se sprašujem, zakaj, če pa je vsak človek edinstven in lep. Toliko, kot nas je na svetu, ti pa si edini takšen, kakršen si. Saj to je genialno in ne razumem, zakaj bi to pokvaril.

Kako pa ste se vi skozi življenje spopadali s temi ženskimi ideali in spremembami?

Igralke nimamo mene. Sama sem jo imela, druge pa ne. A s tem nikoli nisem imela težav. Mislim, da če bi v življenju želela biti lepa, večno mlada in bi hujšala, ne bi doživela toliko krasnega, kot sem. Imela sem privilegij, da je do mene prišla recimo Beraška opera v režiji Vinka Möderndorferja. To smo peli in igrali, da je bilo veselje! A za to moraš imeti sto kilogramov in brke.

Ljudje pravijo, da se zadnje čase oddaljujemo, da nimamo časa drug za drugega. Kaj bi svetovali?

Čas je, pa saj ne potrebuješ celega dopoldneva, da z ljudmi malo pokramljaš! Pet minut, ki bi jih drugače vrgel stran drugje, lahko brez težav ponudiš svojemu prijatelju. Povezave med ljudmi so res dragocene. Čas je treba izkoristiti za toplo besedo, za objem, dotik, pogled v oči.

Slovenci se naj ne bi preveč radi dotikali oziroma objemali. Gospa Milena Miklavčič pravi, da se dotikov in objemov bojimo, saj vodijo v spolnost.

To je ta nesrečna spolnost, ki se vedno vleče za nami, namesto da bi rekli: hvala bogu, da jo imamo. Spolnost imamo, kaj ni to perfektno! To je osnova življenja, ne bom rekla, da spolnost, ampak ljubezen, katere sestavni del pa je spolnost. Povsem nepomembno je, ali gre za ljubezen med dvema fantoma ali dvema dekletoma. Ko dva najdeta skupno točko, je to  najbolj čisto, lepo čustvo. Ljubezen! Brez nje ni ničesar. Pa naj to pomeni pojesti kosilo, se malo pomuckati ali seksati. To spada med ljudi, nas bogati, dela lepe in dobre.

Preberite tudi: Maria Ana Kolman o tem, kako upočasnimo procese staranja

VEČ VSEBIN: