Špargljem porežite konice, jih do polovice olupite in za tri minute pokuhajte v vreli vodi, nato pa odcedite in ohladite v ledeno mrzli vodi. Tako bodo ohranili lepo zeleno barvo.
Narežite jih na tanke rezine (nekaj jih pustite celih – za postrežbo) in jih stresite v skledo. Olupite avokada, odstranite peški in ju narežite na kocke. Poškropite z limonovim sokom in dodajte v skledo. Dobro premešajte, avokado se lahko tudi malce pretlači.
Paradižnike prepolovite in odstranite mehko notranjost. Preostalo narežite na majhne kocke in skupaj z nasekljano šalotko, nasekljanimi kaprami in pehtranom dodajte v skledo.
Začinite z oljem, kisom, pekočo omako, solite in poprajte. Dobro premešajte. Namaz postrezite s popečenim kruhom in prihranjenimi celimi šparglji. Okrasite s pehtranom in kaprami.
Ječmenovo kašo dobro sperite pod mrzlo vodo in v osoljeni vodi kuhajte do mehkega (približno 45 minut). Odcedite in sperite pod hladno vodo.
Zelenjavo operite in olupite. Krompir in zeleno narežite na majhne kocke, korenje in peteršilj na kolobarje. Vse stresite v lonec in prelijte z jušno osnovo.
Solite, poprajte in kuhajte, dokler se zelenjava ne zmehča (približno 20 minut). Dodajte ječmenovo kašo in maslo.
Koprive in čemaž dobro operite, nasekljajte na drobne koščke in vmešajte v vročo juho. Postrezite s svežim kruhom.
V vrtovih so cvetlice odličen spremljevalec zelenjavnih rastlin in sadnih dreves, saj čebelam in drugim opraševalcem zagotavljajo cvetni prah in nektar. A jedilno cvetje ni videti lepo samo na vrtu, temveč prinaša novo svežino, okuse in lepoto tudi na krožnike. Z njim lahko poživite hrano in poskrbite, da bo letošnje poletje še bolj pisano in polno raznolikih okusov.
Svojega mesta na krožniku pa ne morejo dobiti kar katere koli cvetlice. Izbrati je treba tiste prave, jedilne in tudi okusne. V nadaljevanju se bomo na kratko sprehodili skozi zgodovino jedilnega cvetja v kulinariki, preverili, kje in kako se ga vzgaja ter kako ga uporabljamo, seveda pa nismo pozabili niti na slasten recept.
Jedilno cvetje že stoletja igra pomembno vlogo v kuhinjah z vsega sveta
Stari Egipčani so vijolice in mačehe uporabljali tako, da so jih kristalizirali, angleški kuharji pa so jih mleli skupaj s cikorijo za pripravo slaščic. V Mehiki se iz cvetov hibiskusa pripravlja jamaico, hladno infuzijo pijače, ki je kot nalašč za osvežitev v vročih poletnih dneh. Uporabljajo ga tudi za dodaten okus pri pripravi sladoledov in sorbetov.
Smernice v kulinariki so se po koncu prve svetovne vojne precej spremenile, saj ni bilo več veliko domačih pridelovalcev in osebnih kuharjev. Pisane jedi so se umaknile preprostejšim kuharijam, ki so jih začele pripravljati gospodinje. Zato so gostinci svoje interese usmerili drugam. A spodbudno je, da je v zadnjih letih zanimanje za jedilno cvetje ponovno naraslo.
Vzgoja
Večina jedilnega cvetja se vzgaja kar iz semena ali čebulice, ki ju posadimo bodisi neposredno v tla ali pa v lončke. V zelo sušnih obdobjih v poletnih mesecih moramo le paziti, da so rastline dovolj zalite, saj jih lahko vročina hitro uniči.
Poleg lepega videza mi je najlepše pri cvetju tudi to, da se veliko vrst cvetlic drugo leto zasadi kar samo in da so mnogocvetne. Pri vzgoji jedilnega cvetja ne uporabljamo pesticidov, kar je zelo pomembno.
Uporaba
Pri uporabi bi skorajda lahko rekli, da je vse le še stvar domišljije in tega, kako domiselni smo. Uporabljamo lahko sveže, obdelano ali suho cvetje. Barve in okusi cvetja lahko popestrijo marsikatero jed, saj ga lahko uporabimo:
v/na pečeni hrani (cvetni lističi na kruhu, v mafinih, kolačkih in pecivih …),
v koktajlih, gaziranih pijačah in toplih napitkih,
kot dodatek glavnim jedem in predjedem,
za pripravo cvetličnih ledenih kock,
v marmeladah, sirupih in želejih,
v majonezah,
v olju in kisu,
v juhah.
Uporabimo lahko še kristalizirane cele cvetove ali cvetne lističe (zmlete), lahko pa jih popražimo tudi skupaj z zelenjavo in dodamo svež pridih tradicionalnemu obroku.
Nekatero cvetje se lahko poje celo, na primer boreč, kapucinke, deteljo …, pri nekaterih vrstah pa je bolje, če se cvetni pecelj in pestič v njem odstrani, uporabi oziroma poje pa se le cvetne lističe. Sicer ni z njim nič narobe, le okus je bolj grenak. Med te vrste sodita na primer ognjič in dalija.
Cvetje je najbolje nabirati v dopoldanskem času, ko poide rosa. Vrste z dolgimi peclji lahko denemo v vazo z vodo in jih kar najdlje ohranimo sveže ali pa jih zapremo v posodo s pokrovom in postavimo v hladilnik. Nekatero cvetje tako ostane sveže tudi do enega tedna.
Jedilno cvetje v vrtu in na krožniku ni le prava paša za oči, ampak je tudi polno vitaminov, antioksidantov in koristnih hranil. Z njim torej ne bo zacvetel le vrt, ampak tudi vaše zdravje.
Najboljših 5 vrst
1. MAČEHE
So ene najlepših dekorativnih cvetlic. Vzgojite jih lahko v pisani paleti obstoječih barv, od bele in rumene do oranžne, vijolične in modre, pa še kakšna se najde. Še posebno lepe so dvobarvne. Mačehe zacvetijo spomladi, ko se začne ozračje ogrevati, in nas razveseljujejo vse do poletja.
2. OGNJIČ
Je rastlina, ki krasi marsikateri vrt. Menim, da je za ognjič kar nujno, da ga imamo zasajenega. Ne le da je uporaben v kuhinji, uporabljajo ga tudi v kozmetiki in čajnih mešanicah. Barve se prelivajo iz rumene v oranžne odtenke, posebne vrste imajo tudi pridih rdeče. Meni najljubši so dvojni cvetovi, ki so tudi bolj kompaktni in dalj časa zdržijo v hladilniku. Ognjič ima ogromno cvetnih lističev, ki jih lahko uporabite v maslu, juhah, solatah ali pa na najljubših sladicah.
3. KAPUCINKE
Pri kapucinki so sprva užitni listi in cvetovi, ki se razraščajo zelo hitro, skorajda kot nekakšne plezalke. Cvetje je običajno obarvano v pisanih rumenih, oranžnih in rdečih odtenkih. Pozneje so užitne tudi zelene kapre, prava poslastica, ki poživi jedi. Okus je pikanten, gorčičen in zato še toliko bolj slasten.
4. BOREČ
To je letnica s presunljivo lepimi, zvezdastimi, modrimi cvetovi. Boreč bo vsako leto zasadil samega sebe, saj proizvede ogromno semen, cvetje pa je poleg svoje edinstvenosti tudi okusno. Okus spominja na kumare. Tudi mladi listi so užitni, mi jih vzgajamo tudi kot mikrozelenje.
5. FUKSIJA
Zaradi svojega cvetja spominja na eksotično rastlino. Zelo simpatični cvetovi so izvrsten dodatek koktajlom in drugim poletnim pijačam. Zanimivo je, da se cvetje, ko enkrat odcveti, spremeni v nekakšno jagodo, ki je prav tako zelo okusna. Cvetovi so lahko eno-, dvo- ali večbarvni. Meni ljubša je kombinacija roza in vijolične barve.
Ne le da je pita nadvse okusna, delana je tudi po smernicah AIP (autoimmune protocol). Nika je res prava umetnica, njene pite in naše rožice na njih pa so že kot nekakšen zaščitni znak. Ko jih okrasimo z jedilnim cvetjem, so pite videti božansko.
Podlaga:
2 skodelici kokosove moke
2 zvrhani žlici bio rožičeve moke (za piškotno barvo)
1 zvrhana žlica datljeve paste
1 zvrhana žlica bio, neprocesirane in neobdelane kokosove maščobe
Vse skupaj zmešajte v multipraktiku. Masa bo sprva malce letela ven, zato ne začnite pri najvišji hitrosti, ampak počasi. Če je presuha in ko jo stisnete v roki, ne nastane lepa kepica, dodajte še malo datljeve paste. Pripravljeno podlago razporedite in potlačite po pekaču ter dajte na hladno.
Krema:
6 zrelih avokadov
200 ml bio kokosovega mleka
2 zvrhani žlici kokosovega sladkorja
1 žlička bio vanilje
lupinica 1 bio limete
2 zvrhani žlici bio kokosove maščobe
Vse sestavine do gladkega zmešajte v multipraktiku. Kremo razporedite po testu, ki je čakalo na hladnem. Pito postavite v hladilnik, da se dobro ohladi.
Preliv in dekoracija:
Možnosti je ogromno. Tokratni preliv je pripravljen iz 500 g jagod, 1 žlice kokosovega sladkorja in 1 žlice soka bio limone. Vse skupaj rahlo pretlačite in odcedite. Odcejene jagode razporedite po ohlajeni kremi in pito okrasite s svojimi najljubšimi rožami. Nika je uporabila kar mačehe, ki se tudi zaradi barvnega kontrasta neverjetno lepo podajo k piti. Pa dober tek!
Živimo v času mnogoterih stisk. Razne bolezni, neurejeni medosebni odnosi, izguba bližnjega, izguba zaposlitve in prihodkov … Vse to so povodi za stiske ljudi, hkrati pa je našteto vse večji del realnosti. V težavah se lahko znajdemo praktično čez noč – ne glede na to, kako uspešni, varni in srečni smo bili še dan poprej. Otrokom, mladostnikom in odraslim v stiski nudijo podporo različne humanitarne organizacije, kakršna je Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, katere predsednica je srčna Anita Ogulin.
Pravijo, da zmore vsaka duša v razgibano enodejanko življenja ponašati danosti, ki lahko koristijo širši družbi, okoliščine pa so tiste, ki jih omogočajo razviti in živeti, pove Anita Ogulin, človekoljubka, ki je prepričana, da ji je skrb za najranljivejše člane družbe preprosto usojena. Že od otroštva dalje je skrbela za ranljive odrasle pa tudi otroke, ki jim je bila vodnica skozi temo življenja. Čeprav je življenje tudi njo vodilo skozi trpke izkušnje, je v mnogih desetletjih vanj vtkala prizadevanja za šibkejše in ranljivejše od sebe. Kot prostovoljka je vstopala v njihov svet nemoči in jim pomagala na novo pot, ki jo lahko pogumno in trdno nadaljujejo sami. Z nesebičnimi vrednotami je opremila svoja otroka in pozneje vnuka. Skupaj s srčnimi sodelavci in prostovoljci je v okviru Zveze prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje v čas in prostor postavila vseslovenske programe in projekte, s katerimi pomagajo družinam v stiski stopiti na dostojno življenjsko pot, otrokom in mladim pa do uresničitve sanj. Seveda se dobra dela tu ne končajo. Anita Ogulin je pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo, vpletla v praktično vsak aspekt svojega življenja. Za njo so dolga desetletja trdega, a srčnega dela in soustvarjanja zgodb, ki bridke konce spreminjajo v nove začetke.
Lahko na kratko opišete razvoj in glavno poslanstvo ZPM Ljubljana Moste-Polje?
V ZPM Ljubljana Moste-Polje že sedmo desetletje skrbimo za enake možnosti in zdrav psihofizični razvoj otrok, mladostnikov in družin. Prizadevamo si za urejene družinske odnose in učinkovito starševstvo ter dajemo pobude sistemskih sprememb za uresničevanje dostojnega življenja najranljivejših članov naše družbe. Kot nepridobitna in humanitarna organizacija si ves čas prizadevamo za transparentno delovanje, ki poteka v javnem interesu in uresničuje verificirane socialno varstvene programe in projekte. Te smo postavili v čas in prostor, skoznje pa učinkovito uresničujemo celostno podporo in pomoč otrokom, mladim in družinam v stiski. Delujemo tako zelo široko in večplastno, da naše delovanje, ki vključuje prostovoljce, donatorje, medije in strokovne sodelavce, postaja že pravo vseslovensko gibanje.
»Naše delovanje poteka v treh stebrih, ki so:
humanitarna dejavnost skozi vseslovenske programe, kot sta Botrstvo in Veriga dobrih ljudi,
organizacija brezštevilnih prostočasnih dejavnosti za otroke, mlade in družine,
skrb za družino in duševno zdravje, kamor sodi tudi medgeneracijsko povezovanje v VGC Skupna točka, na več lokacijah.«
Sami ste v ZPM vpeti že dolga desetletja. Kako ste se znašli oziroma našli v tovrstnem delu?
Vsaka zgodba se začne v družini in tudi moja se je. Moja mama je bila socialna aktivistka na terenu, ustanoviteljica Društva prijateljev mladine, tudi rejnica in dobrotnica. Bila je zelo slabovidna, pa vendar dejavna, oče je bil pa povsem slep. Pogled v svet sva mu nudila z bratom, vse od svojega zavedanja naprej. Pa ne le njemu, tudi drugim slepim in slabovidnim. To poslanstvo – živeti za druge – je v mojih genih in ga bom odživela.
Eden bolj poznanih projektov je Botrstvo. Lahko predstavite še katerega drugega, morda svojega najljubšega? V čem se projekti razlikujejo med seboj?
Nikakor ne morem reči, da je kateri od humanitarnih programov, ki jih izvajamo na ZPM Ljubljana Moste-Polje, moj najljubši, saj sem postavila ali pa sodelovala pri postavljanju vseh, ki učinkovito polnijo čas in prostor – v osnovnih potrebah družbe. Vsak ima pri meni svoje posebno mesto, vse uresničujem in odkar obstajajo, tudi živim. Botrstvo smo začeli na zanimiv način, z zanimivimi ljudmi in v zanimivem času. Uspelo nam je združiti humanitarno organizacijo, menedžerko Mileno Štular, ki je do nas prišla z idejo Botrstva, in pozneje Val 202, ki je postal medijski partner in glas otrok popeljal v slovenske domove, in – zelo pomembno – tudi med državne odločevalce.
Tudi program Verige dobrih ljudi ima za seboj zanimivo zgodbo. Sprva je deloval kot Volja vselej najde pot, ki je verificiran kot socialnovarstveni program, a je hitro prerasel v še večjega. Danes združuje brezplačno pravno, psihoterapevtsko, finančno in materialno pomoč ter druge podporne vsebine družinam v stiski. Uresničujemo ga z medijsko podporo Pro Plusa, vključuje pa družine iz vse Slovenije. Glavna razlika med tema programoma je, da je Botrstvo osredotočeno na pomoč otrokom in mladostnikom, Veriga dobrih ljudi pa nudi celostno pomoč in podporo družinam, da se – ob strokovni pomoči – lahko postavijo na svoje noge, stopijo na samostojno življenjsko pot in vračajo družbi.
Humanitarno delo nima začrtanega delovnega časa. Ali sami postavljate mejo med delom in svojim življenjem ali je prvo preprosto prevelik del drugega?
Meje med delom in zasebnostjo že dolgo nimam več. Otroka sta že odrasla, na poti odraslosti sta tudi že vnuka, ki žal živita v tujini, mož je pa tudi zelo razumevajoč in ga občasno prosim za pomoč. Edini del dneva, ko sem lahko sama s sabo, so jutra in ta čas neizmerno cenim. Se pa zavedam, da prihajam v leta, ko bom morala nekaj dela prepustiti tudi mlajšim članom naše srčne in odgovorne ekipe na ZPM Moste-Polje.
Vaše delo se navezuje predvsem na pomoč otrokom in mladostnikom, vendar pa se tam ne ustavi, saj pomagate tudi celim družinam. Katere so najpogostejše stiske družin?
Zares jih je veliko in mnogo preveč. Tu so seveda bolezni staršev in otrok, nezgode, poškodbe, nenadne smrti, invalidnost, izguba dela in zaslužka, neurejeni medsebojni odnosi, nasilje, večgeneracijska revščina. Na večino stisk vplivajo nenadni dogodki, pri čemer posamezniki niso sami krivi, da so se znašli v situaciji, ki jih je povsem ohromila in jim odvzela vsak kanček upanja na ugodno rešitev njihovega stanja. Trenutno ob vseh naštetih problemih rešujemo ogromno finančnih stisk, kot je nezmožnost plačevanja tekočih stroškov zaradi prenizkih prihodkov, nekateri pa ostanejo celo brez vseh prihodkov.
Že nekaj let opažamo trend vključevanja v naše programe zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo ali celo manj. Zdi se mi resnično nedopustno, da so ljudje tako izkoriščani na trgu dela. Ko nam na uvodnih razgovorih pojasnjujejo situacije, v katerih so se znašli zaradi grozljivih zaposlitvenih praks, smo pogosto zgroženi. Poleg tega pa so v zadnjem obdobju pogoste stiske povezane s padcem družinskega ali medosebnega odnosa, kar se odraža v vse pogostejšem fizičnem in družinskem nasilju.
V zadnjem letu in pol se je marsikdo znašel v finančnih, duševnih, čustvenih težavah. Se je vaše delo kljub ukrepom nadaljevalo? S kakšnimi problemi so se ljudje najpogosteje soočali in kako ste jim priskočili na pomoč?
Naše delo je praktično neprekinjeno že desetletja in tako je bilo tudi v času razglašene pandemije. Potekalo je ves čas, na terenu, v pisarnah in od doma. Naše poslanstvo smo opravljali zelo prizadevno in učinkovito, čeprav resnično nismo bili pripravljeni na takšne izredne razmere. V naše obsežne aktivnosti so se vključevali mnogi donatorji, prostovoljci, sorodniki, prijatelji in znanci, pa tudi mediji. Zares iskrena in srčna hvala vsem in vsakomur zase. V lanskih spomladanskih mesecih se je resnično izkazala povezanost v družbi, kar me navdaja z ganljivim optimizmom. Seveda pa smo našo široko razvejano dejavnost, kjer je le bilo mogoče, preusmerili na daljavo.
Hkrati smo bili ves čas na voljo uporabnikom neposredno, z njimi smo ostali povezani po telefonu in elektronski pošti. Otrokom smo zagotavljali računalnike in spletne povezave ter nudili učno pomoč na daljavo, nekateri prostovoljci so usposabljali družine tudi z informacijskim znanjem za rabo tehnologij … V tem času so se razvile nepredstavljive stiske, ki na ljudeh – predvsem otrocih – puščajo tako globoke posledice, da jih bomo reševali še dolgo.
Katere skupine ljudi bi izpostavili kot najbolj ranljive, še posebno v kriznih časih, v kakršnem smo zdaj?
V kriznih časih se v bistvu pokaže, da smo ranljivi prav vsi. To nam je razkrila tudi tako imenovana koronakriza v preteklem letu. Finančnim in duševnim stiskam so podlegli tudi mnogi, ki so prej normalno delali in prispevali v državni proračun, pomagali tudi v naših programih, bili zelo samostojni in neodvisni z lastnimi dejavnostmi ali v panogah, ki so v zadnjem letu povsem zamrznile ali celo usahnile. Seveda pa so v vseh krizah najbolj ranljivi prav otroci. Dodatno obremenjujoče duševne stiske so jih privedle do takih odklonov, da v danem času rešujemo množična samodestruktivna nagnjenja, ki so res težko opisljiva.
Kaj lahko k dobrobiti vseh ljudi, tudi najbolj ranljivih, prispeva vsak posameznik?
Predvsem to, da se ne obrne stran, ko vidi nekoga v stiski. Mislim, da je naša družba močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen, in da je odgovornost vsakega posameznika, da pomaga tistemu, ki ne zmore poskrbeti zase. Pa naj bo to le kupljen sendvič, poslana SMS donacija, donacija hrane ali drugih dobrin, sredstev ali ‚zgolj‘ svojega časa.
Smo Slovenci (dovolj) dobrodelni?
Slovenci smo po mojem mnenju zelo dobrodelni, ko vemo, za koga in kam bo šel donirani denar. V okviru programa Botrstvo smo se bali, da bomo v času ukrepov preprečevanja širjenja koronavirusa izgubili botre in imeli izjemno povpraševanje po njih. Res so se zgodili osipi, ko so botri spremenili status v prejemnike pomoči, ampak se jih je tudi priključilo več, zato smo lahko povečano število otrok za nujno vključevanje v Botrstvo povezovali z botri. Otrok, potrebnih vseh oblik podpore, je vse več. Tudi v Verigi dobrih ljudi se ljudje odzivajo na predstavljene stiske in jih podpirajo.
Ob vsem pa ugotavljamo tudi, da je v družbi kar precej nezaupanja do humanitarnih in prostovoljskih organizacij, ki ga popolnoma razumem. Zato tudi vztrajamo pri transparentnem, brezgotovinskem poslovanju, z vsemi notranjimi in zunanjimi nadzori, iz lastne izkušnje pa vam povem, da največji nadzor vselej predstavlja prav lastna vest. Na ZPM Ljubljana Moste-Polje je to ena glavnih vrednot.
Kako gledate na prihodnost? Menite, da lahko slovenska družba postane enakopravnejša?
Na tem področju nas čaka še ogromno dela, predvsem s strani države. Ko bo ta ljudem dala občutek, da dela v njihovo dobro, lahko pričakujemo tudi spremembo vedenja in mišljenja ljudi. Ves čas govorimo, da je človek največja vrednota. Svojega čustvenega sveta ne moremo deliti z denarjem in dobrinami. In dokler na sistemski ravni ne bo na prvo mesto postavljen človek in celostna skrb za dostojno življenje, ne bomo uspeli.
Ena izmed mnogih zgodb
Matic je desetletni deček. Ima tri mlajše bratce. Živijo v enosobnem stanovanju. Oba starša sta bila zaposlena pri istem podjetniku in sta v času izrednih razmer ostala na čakanju na delo. Poleg sedmih zaposlenih je bil v stiski tudi delodajalec, saj zaradi popolnega zaprtja dejavnosti ni prejel plačila za opravljene storitve. Ostal je dolžnik za surovine, za katere ni imel sredstev. Tako sta starša čez noč ostala brez vseh prihodkov. Razumela sta, da jima delodajalec ne zmore plačevati čakanja na delo, saj niti sam ni imel sredstev za poplačilo upnikov. Stroški družine so nastajali in rasli. Šolajoča otroka nista imela računalnika, niti internetne povezave. Že prej sta starša varčevala na mnogih področjih, saj sta s svojima plačama zmogla poskrbeti le za skromno preživetje družine. Lačna usta otrok so terjala vsaj hrano, starša pa sta se – zavita v molk – izključila iz širše družine, kjer nista pričakovala podpore, ker so vsi živeli iz rok v usta, pa tudi iz soseske. V prej ljubeči družini je zdaj nastajala vse večja napetost. Denarja ni bilo, ostajale so položnice in lačni, jokajoči otroci. Oče je zapuščal dom, iskal delo in zaslužek. Domov se je vračal pozno, ko so vsi že spali.
Tisto jutro pa je družino prebudila policija. Očka je v čistem obupu za vedno zapustil za svet.
Podobnih zgodb je vse več, zato so nujno potrebni sodelovanje, solidarnost, podpora.
Vsi sicer vemo, da je smrt nujni iztek življenja, vendar to dejstvo največkrat ponotranjimo šele, ko se z njo pobliže soočimo – ko umira ali umre ljubljena oseba. Vprašanja, ki so poprej le nalahno trkala ob našo zavest, se nam v tistem jasno izrišejo pred očmi. Kako se soočiti z umiranjem, kako sprejeti, da se neko življenje končuje? In ko napoči smrt, kako osmisliti žalovanje, da nam bo čez čas laže, da bomo spet lahko zaživeli kot poprej?
Predstavljajmo si situacijo, v kateri si zamišljamo kroničnega bolnika in njegovo družino. Vsak dan se intenzivno soočajo s spremenjenim tempom življenja, ki ga je prinesla njegova bolezen. Nikomur ni lahko, vsi plovejo v čolnu, ki ga tok zanaša v skrite, s senco zastrte in tabuizirane kotičke iztekajočega se bivanja. Življenje, ki je znano in domače, trči ob svoje nasprotje – neznano in strašno smrt. V tem stresnem času ni nujno, da so sami. V Sloveniji namreč obstajajo organizacije, ki z raznolikimi programi poskušajo olajšati celoten proces ali le posamezen stadij – npr. žalovanje. Ena izmed njih je nevladno in neprofitno Slovensko društvo Hospic, ki ga je leta 1995 v Ljubljani ustanovila onkologinja Metka Klevišar. Temelji predvsem na prostovoljkah in prostovoljcih, ki si s svojim delovanjem prizadevajo k detabuizaciji smrti oz. po besedah njihove uradne spletne strani (https://hospic.si): »Prizadevamo si, da bi – tako kot rojstvo – tudi smrt postala naravni element živega, s tem pa naraven tudi odnos do umiranja in žalovanja v slovenski družbi.«
Postati prostovoljec društva Hospic – dodajati življenje dnevom
Društvo Hospic se udejstvuje z različnimi programi. V ospredju je predvsem spremljanje na domu za tiste, ki so v težki življenjski situaciji, na voljo pa so tudi kolektivna predavanja in izkustvene delavnice za žalujoče odrasle ter žalujoče otroke in mladostnike. V programu za mlajše ponujajo na primer Tabor levjesrčnih, ki zajema kreativne delavnice in sprostitvene aktivnosti, namenjene ozaveščanju in komuniciranju o pokojnem. Kmalu naj bi se izoblikovala tudi skupina za žalujoče moške, vzgojene po vzorcu fantov, ki ne jočejo, zaradi česar je njihovo žalovanje lahko močno oteženo – s projektom Moč moškega žalovanja jim poskušajo omogočiti prostor varnosti in zaupanja, da se soočijo s svojo ranljivostjo in (skrito) močjo.
Sogovornik Žiga Čamernik, magister antropologije, ki sicer deluje na področju kulture (predvsem kot igralec in pedagog), se je za prostovoljstvo v društvu odločil po smrti babice, vendar so mu sporočili, da se usposabljanj lahko udeleži šele po letu dni žalovanja. Takrat je bil nad besedami začuden, celo užaljen, danes pa pravi, da je bil njihov odziv povsem na mestu. Marsikdo se v prostovoljstvo namreč zateče zaradi nedavne izgube, ne zavedajoč se, da delo nikakor ni preprosto, da je pogosto polno ovir, lastne stiske pa so pri tem lahko le v napoto.
Bodoči prostovoljci in prostovoljke se najprej udeležijo plačljivega usposabljanja, ki je nabor na izkustvih temelječih vaj. Te na primer vsebujejo neverbalno komunikacijo, pri kateri si par gleda v oči in poskuša razbrati, kako se počuti drugi. Prakticirajo tudi simulacije različnih možnih scenarijev, v katerih se lahko znajdejo prostovoljci, njihov namen pa je treniranje (ozaveščanje) odzivov nanje. Smisel usposabljanja je naučiti se dajati sočutje in podporo v težkih življenjskih situacijah in popestriti preostanek življenja neozdravljivo bolnim – dodajati življenje dnevom. Ker prostovoljstvo zahteva nenehno izobraževanje in praktično delovanje, je tudi priložnost za osebno rast.
»Med usposabljanjem nas pripravijo tudi na situacijo, v kateri umirajočemu (kot spremljevalci) morda ne bi bili všeč – v takem trenutku je pomembno, da zna prostovoljec pravilno reagirati, da ni užaljen. Ukrotiti mora svoj ego. Njegov ego mora biti v drugem planu.«
Spremljanje na domu
Društvo Hospic je razdeljeno na posamezne odbore, pri čemer sta v vsakem praviloma dva strokovnjaka, po izobrazbi iz socialne oziroma medicinske stroke. Prostovoljsko delo vodijo in usklajujejo koordinatorji.
Spremljanje na domu je mogoče po končanem usposabljanju, ki traja šestintrideset ur. Nato koordinator na sestanku predstavi družine oziroma posameznike, ki potrebujejo pomoč. Na prvo srečanje gre spremljevalec skupaj s koordinatorjem.
Žiga že skoraj leto dni spremlja družino, ki se sooča s kronično boleznijo enega izmed družinskih članov. K njim odide enkrat na teden: »Moje delo je več ali manj pogovor: če me kaj vprašajo in podobno. Z družino, ki jo trenutno spremljam, po navadi nekaj pojemo in gremo na kavo, če vreme in ukrepi to dopuščajo. Zdaj poznam že celoten krog prijateljev in sosedov, ki vedo, kdo sem. Nekako postaneš del družine – med seboj si zaupaš, si deliš spomine.«
Vendar ni vedno vse lepo in prav. Čeprav Žiga poudarja predvsem lepe trenutke, ki izpolnjujejo tudi njega samega, opozori, da se pri spremljanju družine lahko vloge kaj hitro zamenjajo. Včasih, pa naj se sliši še tako čudno, umirajoči začne v svoji nemoči manipulirati z okolico, pri čemer lahko žrtev postane tudi prostovoljec. Pomembno je torej, da spremljevalci ves čas varujejo same sebe, si vzamejo potreben prostor in razdaljo od družine, ki jo obiskujejo, zbirajo vtise posameznih obiskov, samoreflektirajo: »Še preden postaneš spremljevalec določeni osebi, si moraš odgovoriti, če si pripravljen iti z njo do konca. Tudi spremljevalec se lahko znajde v dilemi – v takšnem trenutku so vedno na voljo koordinatorji društva, če je spremljevalcu resnično težko, pa lahko spremljanje seveda tudi opusti.«
Kako pa je glede spremljevalčevih pristojnosti? Vsekakor jih ne sme prestopiti: ne sme se vmešavati v družinske odnose in ni dolžan odpirati bolnikovih oči glede njegove diagnoze. To prepusti družinskim članom ali pa strokovnjakom. Žiga želi, da se o morebitnem podaljševanju življenja s priključitvijo na aparate v čim večji meri odločajo bolniki sami. Vendar pa je tovrstno samoodločanje pogojeno z zavedanjem o lastnem zdravstvenem stanju, ki ni nujno samoumevno. Včasih bolnik namreč noče izvedeti, kako huda je njegova bolezen, in so edini s tem zavedanjem bližnji in spremljevalec.
Pomen detabuizacije smrti
Nietzschejev zapis, v katerem sporoča, da bi morali smrt spremeniti v praznovanje, se morda zdi skoraj grotesken, vendar v svojem bistvu povsem smiseln. Odnos do smrti, ki je predvsem kulturno pogojen, namreč ni nespremenljivka – čeprav sta smrt in umiranje v naši družbi največkrat tabu, je detabuizacija vsekakor mogoča. Morda je prvi korak v procesu drugačno osmišljanje in sprejemanje, v katerem smrt ni več nekaj nedotakljivo oddaljenega, pogovor o njej pa postane precej bolj vsakdanja praksa. V organizacijskem smislu nudenja pomoči je pomembna deinstitucionalizirana obravnava, osredinjena na slehernega posameznika, kjer pomoči pri soočanju s smrtjo ne motijo rigidni okviri vzpostavljenih sistemov – torej na način, ki je prilagodljiv in ima posluh za izstopajoče iz prevladujočega.
Slovensko društvo Hospic stremi k individualni obravnavi, v kateri prostovoljcem zaupajo, da sledijo lastnim občutkom pri soočanju z odnosi med umirajočim in njegovimi bližnjimi. V društvu se zavedajo, da je v takšnih trenutkih precej bolj kot v sicer dobri veri izrečen nasvet pomembna tiha prisotnost spremljevalca, ki s svojimi subtilnimi zmožnostmi pomirjanja strahov in blaženja stisk bdi nad posamezno težko življenjsko situacijo.
Beseda hospic je sicer nekdaj pomenila hišo, v kateri dobijo prenočišče in oskrbo popotniki in romarji, nato pa prevzela sopomenko za zavetišče oziroma dom. Zdi se, da kljub novemu pojmovanju, ki hospic opisuje kot socialno ustanovo, ki pomaga umirajočim in njihovim družinam, v družbi vztraja tisto staro, ki jo opredeljuje z zaprto ustanovo. V resnici verjetno tudi beseda ustanova ni najbolj posrečena izbira, ker vsekakor še vedno asociira na institucionaliziran dom ali zavetišče. Žiga pove, da večina ljudi ne ve, kaj bi z besedo hospic sploh počela. »Za marsikoga je neposredna asociacija na smrt oziroma umiranje, kar lahko povzroči nepotrebno paniko. Tisti, ki razmišljajo nekoliko bolj poglobljeno, pa vedo, da je Hospic ena redkih organizacij, ki omogoča dostojanstvo v smrti a priori. Društvo bi pravzaprav moralo biti norma za delo z bolnimi in njihovimi svojci,« zaključi.
V začetku poletja pogosto pozabimo na sajenje zimskih vrtnin, kot so brstični in listnati ohrovt.
Junija je idealen čas za setev radiča, endivije, sladkega komarčka ter zimskih redkev in repe.
Visoki fižol, posejan konec junija, pogosto bolje uspeva in je manj dovzeten za bolezni.
Začetek poletja je čas, ko se na zelenjavnem vrtu dogaja veliko. Začenja se spravilo pridelka, seveda samo za sproti, nadaljujejo se setve in sajenja, pogosto pa se začenja tudi poletna suša.
Kaj najpogosteje prezremo?
Ko je vrt bujen in bogat, pogosto pozabljamo, da je v tem času treba kar nekaj rastlin posejati in posaditi tudi za zimo. Na prvem mestu bi vas opozorila na dve, ki sta izredno pomembni za naše zimsko zdravje, to sta brstični in listnati ohrovt. Ti skromni zelenjadnici bi morali biti na vrhu seznama superživil, a ju omenja le redko kateri strokovnjak za prehrano. Raje se osredotočajo na aronije in jagode goji, morda se spomnijo na borovnice, najpogosteje pozabijo na bezeg. Na različnih seznamih zdravih živil iz ZDA pa obe vrsti ohrovta pogosto najdem prav na vrhu in prav je tako.
V koncu maja in začetku junija je prav tako čas za sajenje zimskega pora in za setev ali sajenje endivije in radiča. Tudi sladki komarček, koromač, je v zgodnjih setvah lahko zelo muhast, zacveti, stebla se ne odebelijo, v junijski setvi pa so dnevi že ravno prav dolgi in obenem ne prevroči, zato se njegova stebla lepo odebelijo. Ko vnaprej razmišljamo o zimi, seveda ne moremo mimo zimskih gomoljnic in korenovk, kot so redkve, podzemna koleraba in strniščna repa, proti koncu junija je namreč čas, da se lotimo tudi setve teh.
Ne pozabite, da lahko še vedno – vse do konca junija – posejete tudi visoki fižol, še posebno stročje sorte pogosto bolje rodijo in so bolj zdrave v junijskih setvah. Ker nimajo veliko listja, stročje in cvetovi ne nastajajo v senci, nevarnosti za bolezni je manj. Poskusite, če imate na vrtu še kaj prostora.
Vitamini za zimo
Ohrovt je vrtnina z veliko obrazi. Kapusnice so že od nekdaj zelo priljubljena zelenjava na zimskem jedilniku Slovencev. Žal pa so jih v zadnjih letih zamenjali pozimi res ne preveč okusen paradižnik in druge vrtnine iz daljnih krajev. Podobno tudi zelje počasi izginja iz naših vrtov, predvsem ohrovt sodi med najpogosteje pozabljene in zelo zanemarjene kapusnice. Žal je tudi čas, ko ga je najprimerneje saditi, pogosto vzrok, da na vrtovih nima tistega mesta, ki si ga zasluži. Sadimo ga namreč junija, ko je na vrtu že vse posajeno in posejano, zato nanj preprosto pozabimo.
Tri različne oblike rastline z enim imenom
Ohrovt sodi v družino križnic, katere najbolj znan predstavnik je seveda zelje, ki je pravzaprav bratranec ohrovta, celo križa se z njim, zato ti dve rastlini ne smeta cveteti skupaj, če želite pridelati svoje seme.
Križnice so zelo pisana skupina vrtnin. Ker so s človekom verjetno dlje kot vse druge vrtnine, so se razvile v številne različne oblike. Tudi na ohrovtu vidimo vso pestrost te družine. Poznamo več različnih oblik listnatega ohrovta – od kodrolistnega do sredozemskega tipa v obliki palme in najbolj navadnega, ki mu nekateri rečejo tudi krmni, a je prav tako odličen tudi za prehrano ljudi. Bolj priljubljen je brstični ohrovt, ki mu ljubkovalno rečemo popčar in sodi med mlajše zelenjadnice. Najbolj poznan pa je glavnati ohrovt, ki je podoben zelju, le da je listna površina veliko bolj nagubana.
V kakršni koli obliki že, je ohrovt pomemben ravno pozimi, saj številne snovi, ki jih vsebuje, naše telo varujejo pred tegobami zime, kot so prehladi in vnetja, ter dvigujejo našo odpornost. Zato ne potrebujemo umetnih vitaminov in vsega, kar nam ponuja farmacevtska industrija. Vse tri oblike ohrovta praktično prezimijo na prostem tudi v celinskem delu Slovenije, torej imamo lahko tudi pozimi na vrtu svežo, zeleno zelenjavo. Ohrovt bi torej moral biti prav na vsakem vrtu.
Poznamo tri različne oblike ohrovta: listnatega, glavnatega in brstičnega.
Vzgoja in pridelovanje
Vse tri oblike ohrovta pridelujemo iz sadik. Vzgojimo si takšne s koreninsko grudo, saj to danes tudi za vrtičkarje ni preveč težko. Za vzgojo sadike potrebujemo štiri tedne.
Ohrovt sodi med tiste vrtnine, ki potrebujejo veliko hranil. Tako kot zelje se najbolje počuti za stročnicami oziroma metuljnicami. Pred njim lahko pridelamo nizki stročji fižol ali nizki grah. Seveda pa ga lahko sadimo tudi tja, kjer je rasla solata ali zgodnji krompir. Gredico pognojimo s hlevskim gnojem v jeseni (če na njej ne bo najprej rasel fižol ali grah) ali s kompostom oziroma s kupljenimi organskimi gnojili pred sajenjem. V tla zadelamo 2,5–3 litre hlevskega gnoja ali 10–15 litrov komposta na kvadratni meter, kupljena organska gnojila pa uporabimo po navodilih. Sama bi jim dodala še 20 dag kalijevega sulfata na 10 kvadratnih metrov.
Razdalja med posameznimi sadikami je odvisna od tega, s katerim ohrovtom imamo opravka. Glavnati ohrovt lahko sadimo dokaj blizu skupaj, če želimo pridelati manjše glave. Med rastlinami naj bo 30–50 cm razmaka, med vrstami pa 40–60 cm. Bližje skupaj bo rasel, manjše glave bodo. Brstični ohrovt potrebuje vsaj 50 cm med rastlinami v vrsti in 60 cm med vrstami, listnati pa raje še 10 cm več.
V vročem delu leta sadike rastejo zelo počasi. Vmesni prostor lahko izkoristimo za pridelavo nizkega stročjega fižola, če ni bil prej fižol kot predposevek, posejemo lahko tudi solato berivko ali presadimo sadike solate s koreninsko grudo. Škodljivce odganjajo kamilice in portulak ali tolščak. Če imate naravno rastočega (nekateri mu rečejo tudi plevel), ga pustite, lahko pa med rastline posejete tudi seme poletnega, užitnega tolščaka. Jeseni bo pod rastlinami listnatega ohrovta, če smo poleti že obtrgavali liste, odlično uspevala špinača. Sejete jo lahko že konec julija, če imate prostor. Vsekakor je dobro, da ob gredici posejemo žametnice in ognjič. Dober sosed ohrovtom – in zelju – je tudi zelena, od zelišč pa še kumina, koper in komarček, drobnjak in kitajski drobnjak. Kamilica odganja škodljive metulje, da ne ležejo jajčec, kumina, koper in tolščak pa zaleganje jajčec preprečijo kapusovi muhi.
Rastline poleti po potrebi namakamo. Ker imajo ohrovti globoke korenine, jih namakamo dolgo, vendar samo enkrat na teden. V suhem vremenu ima listnati ohrovt zelo trde liste, namakanje pa jih zmehča in naredi okusnejše. Brstični ohrovt v topli jeseni naredi večje, a manj zbite brste, v hladni jeseni pa so ti trši in zbiti.
Poiščite prostor za radič
Radič je vrtnina, ki izhaja iz divje, na travnikih modro cvetoče cikorije. Med razvojem in pridelovanjem na vrtovih sta se razvila dva tipa. Tako imamo zdaj na voljo letne in prezimne sorte.
Letni radiči so bolj poznani in priljubljeni. To so sorte, ki naredijo glave v istem letu, kot jih posejemo. Ker so občutljivi za dolžino dneva, v dolgem dnevu dovolj velike rozete namreč zacvetijo, jih sejemo šele v začetku poletja oziroma v juniju. Najbolje je kupiti sadike, a ne pozabite, da je dolžina rastne dobe in s tem spravilo glavic, ki nam z veliko grenčine lahko pomagajo reševati prehranske težave, odvisna od sorte. Zato kupite sadike več različnih sort. Če kupujete seme, bodite pozorni na številke ob imenu sorte. Te preprosto pomenijo zgodnost sorte, torej kako hitro po setvi bodo nastale glavice. Nižje številke pomenijo zgodnejše sorte.
Prezimni radiči imajo dve značilnosti. Prva je očitna, sejemo jih v enem letu, pridelek, ki ga najpogosteje vidite na sličicah semena (glavice, rozete), pa je odličen šele v naslednji zgodnji pomladi. Prezimne sorte radiča naredijo globoko, pogosto zelo odebeljeno korenino, ki jo ima žal zelo rad voluhar, zato jih ne sejemo tam, kjer je voluhar stalni gost.
Prezimni radiči so močan vir grenčin, te pa očistijo naše telo vseh smeti, ki so se pozimi nabrale zaradi nepravilne prehrane. Zato naj vas te grenčine ne motijo, spomladi so nujne, da se očistimo. Če vam grenak okus nikakor ne ugaja, poskrbite, da bodo rastline imele dovolj vode – tudi pozimi, če je potrebno.
Ja, setve in sajenja še zdaleč niso pri koncu, če želimo tudi jeseni in pozimi jesti zdravo domačo zelenjavo, tisto, ki nam v kratkih in hladnih dnevih pomaga okrepiti naše zdravje.
Kaj pa je še pomembno na vrtu v začetku poletja?
Mnogi se jezijo na plevele, ki jim povzročajo veliko dela, a so del narave. Ker na domačem vrtu ne uporabljamo kemije za njihovo odstranjevanje, nam preostanejo motike in zastirke. Oboje ima še dodatno korist, zemlja je ves čas rahla, samo v taki zemlji pa odlično uspevajo korenine vrtnin in s tem tudi nadzemni deli. Korenine jim zagotavljajo dovolj hranil, poletno sonce, ki je že zelo močno, pa dovolj energije. Ne pozabite, za odstranjevanje plevelov ni nujna samo motika. V ta namen najdete še kar nekaj uporabnega orodja. Sama rada uporabljam grebljico – strgalo, ker jo je imela celo v vinogradu že moja babica.
Samo za rahljanje zemlje se lahko uporabljajo posebni kultivatorji, ki tudi niso posebna novost, saj so jih imele že tudi naše babice. Novejša pa sta na primer nihajna motika, ki prihrani hrbtenici veliko napora, in posebno žično strgalo – žičko. V naboru orodij boste zagotovo našli tisto, ki vam najbolj odgovarja. Pomembno je, da je zemlja ves čas rahla in zračna. Mikroorganizmi v njej bodo imeli ugodne razmere za razvoj, s tem pa bodo imele tudi korenine rastlin dovolj hrane in vode. Zemlja naj ne bo nikoli zbita in nezračna.
Če sonce že močno pripeka, je treba setve seveda zasenčiti. Seme vseh vrtnin uspešno kali v razponu od 18 do 25, največ 28 stopinj Celzija. Vse drugo je premalo ali preveč. Poleti lahko sončni žarki zgornjo, setveno plast zemlje veliko bolj ogrejejo, zatorej je senčenje nujni del setev v sončnih poletnih dnevih. Na to mnogi ljubiteljski vrtičkarji pozabljajo ali pa jim sploh ne pade na pamet, da je podobno kot spomladi prehladna, poleti prevroča zemlja vzrok, da seme slabo kali.
Na vrtu dela ne zmanjka od marca do novembra, so pa prvi poletni meseci vedno najbolj zahtevni.
Pomlad je čas, ko se narava zbudi iz zimskega spanja in znova zadiha. Zakaj ne bi torej nekoliko zadihalo tudi vaše stanovanje?
Spomladansko čiščenje je pomembno in koristno. Če vsako pomlad iz svojega doma odstranimo vse, česar ne potrebujemo, bo to povečalo našo produktivnost, s temeljitim čiščenjem se lahko izognemo nekaterim neprijetnim spomladanskim alergijam, v pospravljenem domu se bomo veliko bolje počutili, obenem pa lahko na to dejavnost gledamo tudi kot na telesno aktivnost, ki bo izboljšala naše trenutno počutje, saj pospravljanje deluje protistresno. Ne verjamete? Za vas smo pripravili 8 nasvetov, s katerimi bo spomladansko čiščenje enostavnejše:
1. Razdelite si delo
Če bi se naenkrat lotili celotnega stanovanja, bi bilo dela hitro preveč. Spomladansko čiščenje načrtujte za več zaporednih dni in se vsak dan lotite drugega prostora. Če ste preveč utrujeni, si brez slabe vesti privoščite odmor.
2. Začnite z okni
Veliko ljudi čiščenje oken rado izpusti, kar je velika napaka. Začnite z njimi, saj boste skozi čista okna lažje zagledali tudi vse drugo, kar potrebuje čiščenje.
3. Pozornost namenite skritim kotičkom
Pripravite si seznam tistih delov stanovanja, ki jih med pogostim rutinskim čiščenjem običajno izpustite, na primer vrh omar, notranjost predalov, žaluzije, vzmetnica, kamin …
4. Znebite se vsega, česar ne potrebujete
Spomladansko čiščenje je idealen čas, da se znebite vseh stvari, ki jih od prejšnje pomladi niste uporabljali. Posebno pozornost namenite svoji omari, pisarni, globokim predalom … Stvari, ki jih ne uporabljate, razvrstite v naslednje skupine: zavržem, podarim, shranim.
5. Ne pretiravajte s čistili
Če boste pretiravali s številom različnih čistil, vas lahko to spravi v slabo voljo – zapravili boste preveč denarja, vaš dom pa bo preplavljen z množico neujemajočih se vonjav. Izberite eno kakovostno večnamensko čistilo z nežnim oziroma nevtralnim vonjem, z njim počistite, kar lahko, in šele nato dokupite dodatna čistila, če jih potrebujete.
6. Čistite od zgoraj navzdol
Čiščenje vedno začnite na stropu in se postopoma prebijajte do tal. Tako se boste izognili morebitnemu »čiščenju za čiščenjem«.
7. Ne pozabite na kuhinjo in shrambo
Spomladansko čiščenje izkoristite tudi za prevetritev kuhinje. Zavrzite vsa živila s pretečenim rokom, preverite vse predale, omarice in skrite kotičke. Medtem boste morda spoznali, da katerega izmed živil, ki jih vztrajno kupujete, sploh ne uporabljate oz. potrebujete.
8. Kaj pa zrak?
Za konec stanovanje resnično prevetrite. Vse prostore temeljito prezračite, posesajte ves prah, zamenjajte filter v klimatski napravi, kupite vlažilec oz. čistilec zraka itd.
V naši prehrani pa tudi na vrtovih imamo številne vrtnine. Uživamo različne dele rastlin, korene, liste in seveda tudi plodove. Skupino vrtnin, ki imajo za nas užitne plodove, imenujemo plodovke. Med nje uvrščamo bučevke s kumarami, bučami in bučkami, lubenicami, melonami, v zadnjih letih pa tudi čajote, mehiška kumara, afriška kumara in še kaj bi našli, pa tudi razhudnike s paradižnikom, kraljem plodovk, papriko, jajčevcem, andsko jagodo in pepinom. Za plod pa je seveda potreben najprej cvet. Mnogi menijo, da cvet že zagotavlja tudi plod. Pa je res tako?
Bučevke cvetijo pa ni plodov
Mnogi ne vedo, da so bučevke, kot strokovno rečemo, enodomne rastline. Pa veste, kaj to pomeni? Pomeni, da imajo dvojne cvetove, moški in ženski cvetovi so različni, ločeni, vendar na eni rastlini. Moški cvet je običajno nekoliko večji, predvsem pa na daljšem peclju in nima plodnice, kot radi rečemo, majhne bučke (ali kumare) pod cvetnim odevalom. Ženski cvetovi so skriti med listjem, imajo kratke peclje, predvsem pa pod rumenimi listi cveta plodnico, običajno jih kar rečemo majhna bučka ali kumara.
Najpogostejše vprašanje po mrzli pomladi je, zakaj je njiva, greda polna cvetov, ni pa plodov. Bučevke imajo torej dvojne cvetove, moške in ženske. Oboji so potrebno za plod. Pri vrežastih sortah je normalno, da rastlina v začetku nastavi samo moške cvetove. Potrebuje čas, da se razvije koreninski sistem, dovolj listov in s tem dovolj hrane za plodove. Kadar se vegetacija začne v mrzlem vremenu, sejemo prehitro ali pa se po setvi ali sajenju sadik vreme prehitro ohladi, je rastlinam mrzlo. Zato raste počasi, koreninski sistem ostaja nerazvit, rastlina preprosto ne more prehraniti plodov, zato ženskih cvetov ni.
Ker pa so moški cvetovi na dolgih pecljih, ki najpogosteje gledajo iz posevka, saj morajo privabiti opraševalce, seveda na prvi videz zgleda, da bo plodov veliko. Pa seveda ni tako. Potrebno so torej ugodni pogoji, da rastlina sploh nastavi ženske cvetove. Potem pa je potreben nekdo, ki bo cvetni prah in moških prenesel na brazde pestiča ženskega cveta. Kadar opraševalcev ni, tudi za to je lahko krivo vreme, ali pa pomald, v kateri so zaradi pomanjkanja hrane… števil ni opraševalci umrli, plodov ni ali pa so majhni.
Če pa je v času cvetenja prevroče, če so rastline žejne, ne pride do oploditve. Cvetni prah ne kali, ne pride do stika med moško in žensko dednino.
Če pa s svojim napačnim ravnanjem, uporabo insekticidov, pa tudi drugih sredstev za varstvo rastlin, uničujemo opraševalce, je plodov še manj. Italijani so dokazali, da ta pojav, torej močnejši pojav moških cvetov, še pospešuje gnojenje s hlevskim gnojem, bolje rečeno, pretirano gnojenje s hlevskim gnojem.
Rešitev ni veliko , saj na vreme nimamo vpliva. Zagotovo pa pomaga, da sejemo ali sadimo sadike bučevk v toplo zemljo, torej ne hitimo s sajenjem ali setvijo. Vsekakor je ta pojav vedno nekoliko manjši, če se lotimo pridelave bučevk preko sadik. Druga pomoč pa so lahko pripravki, ki vsebujejo morske alge. Te vsebujejo različne hormone in rastlinske encime, ki pomagajo rastlinam premagovati stres, zato bodo hitreje nastavile ženski cvet. Za privabitev opraševalcev pa okli gred, njive posejemo še cvetoče enoletnice, rumenih, oranžnih barv.
Za plodove so seveda potrebno opraševalci, pri plodovkah so bolj pomembni čmrlji, zato skrbite zanje
Kaj pa solatne kumare in sušenje plodičev
Naj pa povem, da tudi hibridi, ki nastavljajo pretežno ženske cvetove, v takem vremenu ne zagotavljajo pridelka. Pri njih pa se že oblikovani plodiči posušijo. Vzrok pa je isti, rastlina nima dovolj moči, saj se korenine v mrzli zemlji niso dovolj razvile, da bi plodove prehranila do obiranja.
Ta primer srečamo pri solatnih kumarah skoraj vsako leto, v peti etaži se večina plodičev posuši. To se zgodi ne glede na vreme. Hibridne sorte (tudi pri bučkah je ta primer) nimajo veliko moških cvetov, njihova lastnost je, da po večini oblikujejo ženske cvetove, do plodov pride tudi brez prisotnosti cvetnega prahu. To je poseben fenomen narave, kjer pa seveda nikakor ne gre za kakršno koli spreminjanje genetike, gensko spremenjene rastline… Taki plodovi tudi nimajo veliko semen ali pa jih praktično nimajo, zato jih imamo seveda radi. Do sušenja plodičev pa pride zato, ker prvi plodovi teh hibridov nastanejo prehitro, ker pač ni obrambe – moških cvetov na začetku. Rastlina takoj zarodi, kar nam ugaja, a ne razvije dovolj velikega koreninskega sistema. Zato začne plodiče odmetavati, se začnejo sušiti, ko ne zmore več. Dve etaži ni plodov, v tem času se okrepi koreninski sistem. Potem pa rastlina rodi normalno naprej.
Rešitev v tem primeru je dvojna. Nikoli ne posadimo vseh sadik na enkrat. Naredimo 14 dnevni zamik, tako se bo ta pojav tudi zamaknil, zato ne bomo ostali v nekem trenutku popolnoma brez pridelka. Hkrati vsaj do 1,5 m višine rastlin puščamo samo glavno steblo, trgamo vse stranske poganjke. Hkrati pa rastline redno, tedensko krepimo s pripravki, ki vsebujejo morske alge. Z njimi v začetku rasti, od presajanja naprej, zalivamo. Ko pa s oblikujejo prvi plodovi, pričnemo z listnim gnojenjem. Ko pa se dnevne temperature dvigujejo nad 35 oC pričnemo vsem plodovkam, na prostem in v rastlinjaku dodajati še kalcij. Kalcij seveda ni samo za paradižnik, potrebujejo ga vse plodovke.
V mrzlih pomladih je domače nadomestilo za alge lahko pripravek iz nadzemnih delov baldrijana, ki prav zdaj cveti in ga lahko naberete in posušite za naslednje leto. V vročem delu poletja pa lahko uporabite pripravek iz regrata, ki pa nimajo tako popolne vloge pri cvetnem nastavku, kakor alge.
Cvetenje kumar, v vročini dajo sorte sami moški cvetovi
Odpadanje cvetov
Poleti, ko je vroče, se prične dogajati še nekaj drugega. Previsoke temperature uničujejo vitalnost cvetenega prahu. Včasih pa povzročijo tudi napačno zgradbo cvetov, predvsem pri paradižniku. Brazda pestiča pogleda iz cveta, zato je preprečena oprašitev. Pri fižolu pa cvetni prah ni ploden, ko je prevroče, ne pride do oploditve. Pri previsoki zračni vlagi lahko ostane cvetni prah prilepljen na prašnice in se ne sprosti. Skratka moten je prvi del oploditve – oprašitev. Če ne pride do tega, ni plodu. Ko cvetovi odcvetijo, seveda odpadejo. Kaj pa lahko naredimo tukaj. Moram priznati, da veliko ne. V rastlinjaku skušajte na vsak način zniževati temperaturo, z ventilatorji, z senčenjem. Veliko lahko pripomore tudi redna, izmenična uporaba alg in aminokislin. En teden uporabimo alge, drugi teden aminokisline.
Ženski desno, moški levo cvet bučke
Tudi fižol ima težave, ko je vroče
Fižol je na visoke temperature še bolj občutljiv. Takrat je odpadanje cvetov v vročem avgustu pogosto. Sprva visoke temperature blaži mešan posevek s koruzo. Vendar popolnoma tega pojava tudi koruza ne odpravi. Ko ni več vroče, fižol normalno rodi. Torej je potrebna potrpežljivost. Vsekakor pa uporaba pripravkov na osnovi alg ne bo odveč.
Pa še nekaj, na ta pojav je občutljiv samo visok fižol. Zato vedno posejte še nekaj nizkega fižola, posebej tistega za stročje. Prav tako lahko ob visok fižol posejete še nekaj dolge vigne. To je posebna rastlinska vrsta, ki je nekoliko podobna fižolu. Naredi zelo dolge stroke, ki so maslene teksture in nekoliko skladnejšega okusa. Pa vendar, bolj bo vroče, bolje bo delala. Pazite le, da jo sadite tako, da je visok fižol ne bo zasenčil, saj je šibkejše rasti. Prav tako pa pobirajte zelo mlade stroke, ti ne bodo trdi. Ne se zanašati na slike, na katerih je res zelo dolga. Takrat je že prestara.
Zaradi visokih temepartur ni oploditve, cvetovi odpadejo
Za konec
Včasih se vremenskim razmeram preprosto ne moremo izogniti. Pripravki z algami, aminokislinami, rastlinski izvlečki in vitaminskimi kompleksi rastlinam nekoliko pomagajo, povsem rešiti pa težav v stresnem vremenu ne morejo. Če pa rastline to obdobje prestanejo krepke in zdrave, bodo, ko se vremenske razmere izboljšajo, še obilno rodile.
Pomladni meseci predstavljajo v tradicionalni kitajski medicini obdobje posvečeno našim jetrom. Ta v našem telesu skrbijo za prečiščevanje in posledično izločanje škodljivih snovi iz našega organizma. Zato je še posebej priporočljivo poskrbeti za njihovo zdravje. Le tako bodo naša jetra močna, njihovo delovanje učinkovito in posledično tudi naše počutje občutno bolje.
Za bolj uravnovešeno delovanje naših jeter lahko odlično poskrbimo s pripravki iz zelišč. Katja Temnik, ki skupaj z mamo Majdo Temnik vodi zeliščni vrt in kmetijo Majnika, nam je predstavila najučinkovitejša zdravilne rastline in načine, ki pripomorejo k čiščenju jeter in posledično k njihovi krepitvi.
1. Pegasti badelj
Pegasti badelj ni občutljiva rastlina, zato ga lahko brez težav gojimo tudi sami doma. Potrebuje pa nekaj prostora, saj se rad razbohoti in brez težav zraste tudi do dva metra v višino.
Katja Temnik nam nazorno opiše najprimernejši način ročnega pobiranja semen pegastega badlja. Ker je le ta posut s tankimi iglicami je potrebno biti pri pobiranju semen previden. “Ko poleti njegovi koški semen dozorijo (vijolični cvetovi se spremenijo v rjave koške), se moramo sredi vročine obleči v bundo in rokavice, da se vsaj za silo zaščitimo pred njegovimi neštetimi iglicami. Tudi sami koški so obdani s številnimi iglicami, zato moramo imeti zelo dobro zaščitene roke tudi, ko brskamo semena iz koškov.
Ko nam enkrat uspe semena osvoboditi iglic, s pomočjo ventilatorja odpihnemo kosme belih dlačic, ki se držijo semena in delcev listov. Ko so semena šla skozi prvo fazo čiščenja, jih čaka še ročno prebiranje in končno čiščenje. Vsako seme posebej preberemo in izločimo vsa nezrela (sive barve) in morebitna poškodovana semena. Najbolj zdrava semena potem še močno zdrgnemo s suho krpo in jih shranimo v kozarcih” natančno povzame.
Recept: Semena pegastega badlja so zelo dobrodošla, kadar želimo narediti kuro za prečiščenje in obnovitev jeter. Zanimivo je, da čaj iz pegastega badlja v ta namen ni prav zelo učinkovit. “Silimarin, glavna učinkovina v pegastem badlju, je namreč topen v maščobah. Priporočeno je, da se naredi kura iz 150 g semen. Semena zmeljemo in uživamo vsak dan po 1 žličko (dokler ne zaužijemo vseh 150 g) v jogurtu ali kvalitetnem hladno stiskanem olju.” Uporaba semen se odsvetuje nosečnicam in doječim materam.
2. Artičoka
Artičoko lahko najpogosteje srečamo v kulinariki. Poleg značilnega okusa, je tudi zdravilna za naš organizem. Še posebej dobrodejni pa so njeni listi. Vendar previdno. “Zelo pomembno je vedeti, da učinkujejo zgolj posušeni artičokini listi. Če jih pripravimo kot čaj, znižujejo holesterol oziroma ga pomagajo uravnavati. Šele med sušenjem se namreč v listih tvori učinkovina, ki vpliva na encim v jetrih, ki tvori holesterol.” Da presenečenje ne bo preveliko, vas že vnaprej opozorim, da je artičokin čaj res grenkega okusa. In takega, nesladkanega, bo potrebno tudi popiti. Seveda, v kolikor želimo najboljši učinek. Ravno te grenčine pripomorejo k temu, da se tvorijo prebavni encimi. Posledično pa se zaužita hrana lažje presnavlja. Tako bomo poskrbeli, da bo naša prebava bolj uravnotežena, s tem se bo izboljšalo naše splošno počutje, spremembo pa bomo lahko opazili tudi pri povečanem nivoju energije za vsakodnevno delo in potrebne opravke.
Recept: Čaj iz posušenih artičokinih listov pripravimo tako, da 1 žličko rastline prelijemo z 250ml vrele vode, počakamo 10 – 15 minut in nato precedimo ter primerno ohlajeno spijemo. Najprimerneje je, da se lotimo 3-6 tedenske kure. V tem času pijemo 3-5 dcl artičokinega čaja na dan. Pitje čaja je priporočljivo v dopoldanskem času, saj nas grenke stvari rade budijo. Tako bo tudi naš spanec nemoten in zato prijetnejši.
3. Rman
“Rman je res zelo dragocena rastlina z vsestranskim dobrodejnim delovanjem. Rmanov čaj zdravi in krepi celoten prebavni trakt, pomaga jetrom in presnovi, zelo blagodejen je tudi za naše sečne poti. Rman ne celi zgolj človeških ran, temveč pomaga tudi svojim prijateljicam iz rastlinskega kraljestva – po toči poškodovane rastline čim prej poškropite z rmanovim čajem in videli boste, kako hitro si bodo opomogle. Čaj skuhate v takšnem razmerju, kot bi ga kuhali za pitje, ga precedite in ohladite ter nato z njim poškropite poškodovane rastline. Zelo dobro je, če to naredite 3 dni zapored.”
Recept: Rmanov čaj pripravimo tako, da eno do dve žlički rmana prelijemo z 250ml vrele vode. Počakamo približno 10 minut, nakar precedimo. Uživanje rmanovega čaja se odsvetuje nosečnicam, saj lahko ima močen učinek na maternico.
4. Kordabenedikta
“Kordabenedikta je enoletni osat, ki ga pri nas v naravi ne najdemo, lahko pa si ga posadimo na vrt. Posušene nadzemne dele rastline (liste in cvet) pripravimo kot poparek in pijemo po požirkih. Zelo dobro se dopolnjujeta z artičoko, zato si lahko pripravimo čaj, ki vsebuje polovico artičokinih listov in polovico kordebenedikte. Kot artičoka je tudi kordabenedikta grenkega okusa, saj vsebuje grenčine in eterična olja, ki uravnavajo presnovo in bolezni črevesja. Kordabenedikta pospešuje delovanje jeter, krepi želodec in čisti kri. Uspešno odpravlja glavobol in vrtoglavico, ter spodbuja nastajanje mleka pri doječih materah.”
Recept: Čaj pripravimo tako, da eno žličko zelišča prelijemo z 250ml vrele vode. Počakamo 10 minut in precedimo.
5. Repik
Repik lahko srečamo na sprehodu po travniku ali obrobju gozda. Prepoznamo ga lahko tudi po značilnem vonju rumenih cvetov. Dišijo namreč po marelicah. Za čaj nabiramo, spomladi in poleti, cvetoči del rastline. “Tudi repik vsebuje grenčine in eterična olja, ki spodbujajo izločanje prebavnih sokov in žolča. Priporoča se ljudem z jetrnimi obolenji in žolčnimi kamni, pa tudi tistim, ki jih pesti neješčost” svetuje Katja Temnik.
Recept za repikov ledeni čaj (iz knjige Samonikle užitne in zdravilne rastline na Slovenskem, dr. Luka Kristan): Potrebujemo 5 svežih repikovih socvetij, 1 l hladne vode in sladkor po okusu. Socvetja za 2-3 ure namočimo v hladno vodo, nato pa zavremo. Precedimo in sladkamo po okusu. Pijemo ohlajeno z nekaj kockami ledu.
Ko izbiramo nov mobilni telefon, pogosto iščemo najnovejše tehnologije in funkcije, pri tem pa spregledamo druge pomembne vidike, kot sta vpliv na okolje in naš proračun. Alternativa, ki združuje ekološke koristi in prihranke za denarnico je nakup obnovljenega mobilnega telefona.
Obnovljen telefon je že bil uporabljen, vendar je bil nato preko ponudnika tovarniško obnovljen. To pomeni, da so aparat temeljito pregledali, očistili in po potrebi tudi popravili oz. zamenjali komponente, ki niso delovale brezhibno. V večini primerov ima naprava posodobljen tudi operacijski sistem, kar zagotavlja nemoteno delovanje. Kljub temu, da gre za obnovljeno različico, lahko pričakujete, da izdelek deluje brezhibno in bo posledično imel daljšo življenjsko dobo kot npr. rabljen, ki ga najdete na Bolhi.
Koristi za potrošnika
Ključna prednost obnovljenega mobilnega telefona je njegova ugodna cena, vseeno pa to ni vse. Obnovljeni modeli pogosto vključujejo enoletno garancijo, kar kupcem omogoča enake ugodnosti kot pri nakupu novih napravah, brez dolgoročne vezave pri ponudniku storitev.
Primerjava med novim, rabljenim in obnovljenim telefonom
Nov telefon: Najnovejši modeli na trgu so pogosto izjemno dragi. Poleg visoke cene pa njihova proizvodnja pogosto povzroča znatno okoljsko obremenitev. Za izdelavo novega mobilnega telefona se porabi več deset tisoč litrov vode. Proizvodnja pa vodi tudi v povečane emisije ogljikovega dioksida, kar dodatno obremenjuje okolje.
Rabljen telefon: Predstavljajo bolj ekonomično izbiro, vendar ne zagotavljajo kakovosti ali trajnosti. Kupci prejmejo napravo v stanju, kot jo je prejšnji lastnik zapustil. Morebitne težave, ki najprej niso očitne, se lahko pojavijo kasneje. Za popravke ali zamenjave morate v tem primeru poskrbeti sami.
Obnovljen telefon: Zagotavljajo odlično ravnotežje med ceno, kakovostjo in okoljsko odgovornostjo. Za razliko od rabljenih so ti telefoni temeljito pregledani in posodobljeni s strani strokovnjakov. Poškodovane ali neustrezne komponente so zamenjane z novimi. V večini primerov vključujejo tudi garancijo, kar zmanjšuje tveganje za uporabnika.
Kakovost potrjena na 56 točkah
Rast trga obnovljenih telefonov je porastu, saj so ti izdelki cenovno ugodnejši in okolju prijaznejši. Opazili smo, da na slovenskem in tujem trgu obstajajo ponudniki, kot sta gizzmo.si in gizzmo.hr, ki se specializirajo za prodajo obnovljenih telefonov. Ponujajo izdelke z enoletno garancijo, 30-dnevnim jamstvom na zadovoljstvo za kupca ter poleg tega pri nakupu mobilnega telefona v paket priložijo kabel in adapter za polnjenje. Pri vsakem obnovljenem telefonu pred vključenjem v ponudbo testirajo 56 komponent, kar zagotavlja, da obnovljen izdelek deluje kot nov.
Okoljske koristi obnovljenega telefona
Obnovljen telefon zmanjša potrebo po novih virih, kar prispeva k varčevanju naravnih virov in zmanjšanju količine elektronskih odpadkov. Z nakupom prispevate k zmanjšanju izpustov ogljikovega dioksida v ozračje za do 80%, kar je znaten prispevek k ohranjanju okolja in prihodnosti generacij.
Izbira obnovljenega telefona je odločitev, ki prinaša številne koristi. Razmislite o tej možnosti pri naslednjem nakupu, saj koristi niso očitne samo za vašo denarnico, temveč tudi za naš planet. Obiščite gizzmo.si in najdite svoj naslednji mobilni telefon, ki je prijazen do okolja in vaše denarnice.
