Začetek poletja je čas, ko se na zelenjavnem vrtu dogaja veliko. Začenja se spravilo pridelka, seveda samo za sproti, nadaljujejo se setve in sajenja, pogosto pa se začenja tudi poletna suša.
Kaj najpogosteje prezremo?
Ko je vrt bujen in bogat, pogosto pozabljamo, da je v tem času treba kar nekaj rastlin posejati in posaditi tudi za zimo. Na prvem mestu bi vas opozorila na dve, ki sta izredno pomembni za naše zimsko zdravje, to sta brstični in listnati ohrovt. Ti skromni zelenjadnici bi morali biti na vrhu seznama superživil, a ju omenja le redko kateri strokovnjak za prehrano. Raje se osredotočajo na aronije in jagode goji, morda se spomnijo na borovnice, najpogosteje pozabijo na bezeg. Na različnih seznamih zdravih živil iz ZDA pa obe vrsti ohrovta pogosto najdem prav na vrhu in prav je tako.
V koncu maja in začetku junija je prav tako čas za sajenje zimskega pora in za setev ali sajenje endivije in radiča. Tudi sladki komarček, koromač, je v zgodnjih setvah lahko zelo muhast, zacveti, stebla se ne odebelijo, v junijski setvi pa so dnevi že ravno prav dolgi in obenem ne prevroči, zato se njegova stebla lepo odebelijo. Ko vnaprej razmišljamo o zimi, seveda ne moremo mimo zimskih gomoljnic in korenovk, kot so redkve, podzemna koleraba in strniščna repa, proti koncu junija je namreč čas, da se lotimo tudi setve teh.
Ne pozabite, da lahko še vedno – vse do konca junija – posejete tudi visoki fižol, še posebno stročje sorte pogosto bolje rodijo in so bolj zdrave v junijskih setvah. Ker nimajo veliko listja, stročje in cvetovi ne nastajajo v senci, nevarnosti za bolezni je manj. Poskusite, če imate na vrtu še kaj prostora.
Vitamini za zimo
Ohrovt je vrtnina z veliko obrazi. Kapusnice so že od nekdaj zelo priljubljena zelenjava na zimskem jedilniku Slovencev. Žal pa so jih v zadnjih letih zamenjali pozimi res ne preveč okusen paradižnik in druge vrtnine iz daljnih krajev. Podobno tudi zelje počasi izginja iz naših vrtov, predvsem ohrovt sodi med najpogosteje pozabljene in zelo zanemarjene kapusnice. Žal je tudi čas, ko ga je najprimerneje saditi, pogosto vzrok, da na vrtovih nima tistega mesta, ki si ga zasluži. Sadimo ga namreč junija, ko je na vrtu že vse posajeno in posejano, zato nanj preprosto pozabimo.
Tri različne oblike rastline z enim imenom
Ohrovt sodi v družino križnic, katere najbolj znan predstavnik je seveda zelje, ki je pravzaprav bratranec ohrovta, celo križa se z njim, zato ti dve rastlini ne smeta cveteti skupaj, če želite pridelati svoje seme.
Križnice so zelo pisana skupina vrtnin. Ker so s človekom verjetno dlje kot vse druge vrtnine, so se razvile v številne različne oblike. Tudi na ohrovtu vidimo vso pestrost te družine. Poznamo več različnih oblik listnatega ohrovta – od kodrolistnega do sredozemskega tipa v obliki palme in najbolj navadnega, ki mu nekateri rečejo tudi krmni, a je prav tako odličen tudi za prehrano ljudi. Bolj priljubljen je brstični ohrovt, ki mu ljubkovalno rečemo popčar in sodi med mlajše zelenjadnice. Najbolj poznan pa je glavnati ohrovt, ki je podoben zelju, le da je listna površina veliko bolj nagubana.
V kakršni koli obliki že, je ohrovt pomemben ravno pozimi, saj številne snovi, ki jih vsebuje, naše telo varujejo pred tegobami zime, kot so prehladi in vnetja, ter dvigujejo našo odpornost. Zato ne potrebujemo umetnih vitaminov in vsega, kar nam ponuja farmacevtska industrija. Vse tri oblike ohrovta praktično prezimijo na prostem tudi v celinskem delu Slovenije, torej imamo lahko tudi pozimi na vrtu svežo, zeleno zelenjavo. Ohrovt bi torej moral biti prav na vsakem vrtu.
Vzgoja in pridelovanje
Vse tri oblike ohrovta pridelujemo iz sadik. Vzgojimo si takšne s koreninsko grudo, saj to danes tudi za vrtičkarje ni preveč težko. Za vzgojo sadike potrebujemo štiri tedne.
Ohrovt sodi med tiste vrtnine, ki potrebujejo veliko hranil. Tako kot zelje se najbolje počuti za stročnicami oziroma metuljnicami. Pred njim lahko pridelamo nizki stročji fižol ali nizki grah. Seveda pa ga lahko sadimo tudi tja, kjer je rasla solata ali zgodnji krompir. Gredico pognojimo s hlevskim gnojem v jeseni (če na njej ne bo najprej rasel fižol ali grah) ali s kompostom oziroma s kupljenimi organskimi gnojili pred sajenjem. V tla zadelamo 2,5–3 litre hlevskega gnoja ali 10–15 litrov komposta na kvadratni meter, kupljena organska gnojila pa uporabimo po navodilih. Sama bi jim dodala še 20 dag kalijevega sulfata na 10 kvadratnih metrov.
Razdalja med posameznimi sadikami je odvisna od tega, s katerim ohrovtom imamo opravka. Glavnati ohrovt lahko sadimo dokaj blizu skupaj, če želimo pridelati manjše glave. Med rastlinami naj bo 30–50 cm razmaka, med vrstami pa 40–60 cm. Bližje skupaj bo rasel, manjše glave bodo. Brstični ohrovt potrebuje vsaj 50 cm med rastlinami v vrsti in 60 cm med vrstami, listnati pa raje še 10 cm več.
V vročem delu leta sadike rastejo zelo počasi. Vmesni prostor lahko izkoristimo za pridelavo nizkega stročjega fižola, če ni bil prej fižol kot predposevek, posejemo lahko tudi solato berivko ali presadimo sadike solate s koreninsko grudo. Škodljivce odganjajo kamilice in portulak ali tolščak. Če imate naravno rastočega (nekateri mu rečejo tudi plevel), ga pustite, lahko pa med rastline posejete tudi seme poletnega, užitnega tolščaka. Jeseni bo pod rastlinami listnatega ohrovta, če smo poleti že obtrgavali liste, odlično uspevala špinača. Sejete jo lahko že konec julija, če imate prostor. Vsekakor je dobro, da ob gredici posejemo žametnice in ognjič. Dober sosed ohrovtom – in zelju – je tudi zelena, od zelišč pa še kumina, koper in komarček, drobnjak in kitajski drobnjak. Kamilica odganja škodljive metulje, da ne ležejo jajčec, kumina, koper in tolščak pa zaleganje jajčec preprečijo kapusovi muhi.
Rastline poleti po potrebi namakamo. Ker imajo ohrovti globoke korenine, jih namakamo dolgo, vendar samo enkrat na teden. V suhem vremenu ima listnati ohrovt zelo trde liste, namakanje pa jih zmehča in naredi okusnejše. Brstični ohrovt v topli jeseni naredi večje, a manj zbite brste, v hladni jeseni pa so ti trši in zbiti.
Poiščite prostor za radič
Radič je vrtnina, ki izhaja iz divje, na travnikih modro cvetoče cikorije. Med razvojem in pridelovanjem na vrtovih sta se razvila dva tipa. Tako imamo zdaj na voljo letne in prezimne sorte.
Letni radiči so bolj poznani in priljubljeni. To so sorte, ki naredijo glave v istem letu, kot jih posejemo. Ker so občutljivi za dolžino dneva, v dolgem dnevu dovolj velike rozete namreč zacvetijo, jih sejemo šele v začetku poletja oziroma v juniju. Najbolje je kupiti sadike, a ne pozabite, da je dolžina rastne dobe in s tem spravilo glavic, ki nam z veliko grenčine lahko pomagajo reševati prehranske težave, odvisna od sorte. Zato kupite sadike več različnih sort. Če kupujete seme, bodite pozorni na številke ob imenu sorte. Te preprosto pomenijo zgodnost sorte, torej kako hitro po setvi bodo nastale glavice. Nižje številke pomenijo zgodnejše sorte.
Prezimni radiči imajo dve značilnosti. Prva je očitna, sejemo jih v enem letu, pridelek, ki ga najpogosteje vidite na sličicah semena (glavice, rozete), pa je odličen šele v naslednji zgodnji pomladi. Prezimne sorte radiča naredijo globoko, pogosto zelo odebeljeno korenino, ki jo ima žal zelo rad voluhar, zato jih ne sejemo tam, kjer je voluhar stalni gost.
Prezimni radiči so močan vir grenčin, te pa očistijo naše telo vseh smeti, ki so se pozimi nabrale zaradi nepravilne prehrane. Zato naj vas te grenčine ne motijo, spomladi so nujne, da se očistimo. Če vam grenak okus nikakor ne ugaja, poskrbite, da bodo rastline imele dovolj vode – tudi pozimi, če je potrebno.
Ja, setve in sajenja še zdaleč niso pri koncu, če želimo tudi jeseni in pozimi jesti zdravo domačo zelenjavo, tisto, ki nam v kratkih in hladnih dnevih pomaga okrepiti naše zdravje.
Kaj pa je še pomembno na vrtu v začetku poletja?
Mnogi se jezijo na plevele, ki jim povzročajo veliko dela, a so del narave. Ker na domačem vrtu ne uporabljamo kemije za njihovo odstranjevanje, nam preostanejo motike in zastirke. Oboje ima še dodatno korist, zemlja je ves čas rahla, samo v taki zemlji pa odlično uspevajo korenine vrtnin in s tem tudi nadzemni deli. Korenine jim zagotavljajo dovolj hranil, poletno sonce, ki je že zelo močno, pa dovolj energije. Ne pozabite, za odstranjevanje plevelov ni nujna samo motika. V ta namen najdete še kar nekaj uporabnega orodja. Sama rada uporabljam grebljico – strgalo, ker jo je imela celo v vinogradu že moja babica.
Samo za rahljanje zemlje se lahko uporabljajo posebni kultivatorji, ki tudi niso posebna novost, saj so jih imele že tudi naše babice. Novejša pa sta na primer nihajna motika, ki prihrani hrbtenici veliko napora, in posebno žično strgalo – žičko. V naboru orodij boste zagotovo našli tisto, ki vam najbolj odgovarja. Pomembno je, da je zemlja ves čas rahla in zračna. Mikroorganizmi v njej bodo imeli ugodne razmere za razvoj, s tem pa bodo imele tudi korenine rastlin dovolj hrane in vode. Zemlja naj ne bo nikoli zbita in nezračna.
Če sonce že močno pripeka, je treba setve seveda zasenčiti. Seme vseh vrtnin uspešno kali v razponu od 18 do 25, največ 28 stopinj Celzija. Vse drugo je premalo ali preveč. Poleti lahko sončni žarki zgornjo, setveno plast zemlje veliko bolj ogrejejo, zatorej je senčenje nujni del setev v sončnih poletnih dnevih. Na to mnogi ljubiteljski vrtičkarji pozabljajo ali pa jim sploh ne pade na pamet, da je podobno kot spomladi prehladna, poleti prevroča zemlja vzrok, da seme slabo kali.
Na vrtu dela ne zmanjka od marca do novembra, so pa prvi poletni meseci vedno najbolj zahtevni.