Živimo v času mnogoterih stisk. Razne bolezni, neurejeni medosebni odnosi, izguba bližnjega, izguba zaposlitve in prihodkov … Vse to so povodi za stiske ljudi, hkrati pa je našteto vse večji del realnosti. V težavah se lahko znajdemo praktično čez noč – ne glede na to, kako uspešni, varni in srečni smo bili še dan poprej. Otrokom, mladostnikom in odraslim v stiski nudijo podporo različne humanitarne organizacije, kakršna je Zveza prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, katere predsednica je srčna Anita Ogulin.
Pravijo, da zmore vsaka duša v razgibano enodejanko življenja ponašati danosti, ki lahko koristijo širši družbi, okoliščine pa so tiste, ki jih omogočajo razviti in živeti, pove Anita Ogulin, človekoljubka, ki je prepričana, da ji je skrb za najranljivejše člane družbe preprosto usojena. Že od otroštva dalje je skrbela za ranljive odrasle pa tudi otroke, ki jim je bila vodnica skozi temo življenja. Čeprav je življenje tudi njo vodilo skozi trpke izkušnje, je v mnogih desetletjih vanj vtkala prizadevanja za šibkejše in ranljivejše od sebe. Kot prostovoljka je vstopala v njihov svet nemoči in jim pomagala na novo pot, ki jo lahko pogumno in trdno nadaljujejo sami. Z nesebičnimi vrednotami je opremila svoja otroka in pozneje vnuka. Skupaj s srčnimi sodelavci in prostovoljci je v okviru Zveze prijateljev mladine (ZPM) Ljubljana Moste-Polje v čas in prostor postavila vseslovenske programe in projekte, s katerimi pomagajo družinam v stiski stopiti na dostojno življenjsko pot, otrokom in mladim pa do uresničitve sanj. Seveda se dobra dela tu ne končajo. Anita Ogulin je pomoč tistim, ki jo najbolj potrebujejo, vpletla v praktično vsak aspekt svojega življenja. Za njo so dolga desetletja trdega, a srčnega dela in soustvarjanja zgodb, ki bridke konce spreminjajo v nove začetke.
Lahko na kratko opišete razvoj in glavno poslanstvo ZPM Ljubljana Moste-Polje?
V ZPM Ljubljana Moste-Polje že sedmo desetletje skrbimo za enake možnosti in zdrav psihofizični razvoj otrok, mladostnikov in družin. Prizadevamo si za urejene družinske odnose in učinkovito starševstvo ter dajemo pobude sistemskih sprememb za uresničevanje dostojnega življenja najranljivejših članov naše družbe. Kot nepridobitna in humanitarna organizacija si ves čas prizadevamo za transparentno delovanje, ki poteka v javnem interesu in uresničuje verificirane socialno varstvene programe in projekte. Te smo postavili v čas in prostor, skoznje pa učinkovito uresničujemo celostno podporo in pomoč otrokom, mladim in družinam v stiski. Delujemo tako zelo široko in večplastno, da naše delovanje, ki vključuje prostovoljce, donatorje, medije in strokovne sodelavce, postaja že pravo vseslovensko gibanje.
»Naše delovanje poteka v treh stebrih, ki so:
- humanitarna dejavnost skozi vseslovenske programe, kot sta Botrstvo in Veriga dobrih ljudi,
- organizacija brezštevilnih prostočasnih dejavnosti za otroke, mlade in družine,
- skrb za družino in duševno zdravje, kamor sodi tudi medgeneracijsko povezovanje v VGC Skupna točka, na več lokacijah.«
Sami ste v ZPM vpeti že dolga desetletja. Kako ste se znašli oziroma našli v tovrstnem delu?
Vsaka zgodba se začne v družini in tudi moja se je. Moja mama je bila socialna aktivistka na terenu, ustanoviteljica Društva prijateljev mladine, tudi rejnica in dobrotnica. Bila je zelo slabovidna, pa vendar dejavna, oče je bil pa povsem slep. Pogled v svet sva mu nudila z bratom, vse od svojega zavedanja naprej. Pa ne le njemu, tudi drugim slepim in slabovidnim. To poslanstvo – živeti za druge – je v mojih genih in ga bom odživela.
Eden bolj poznanih projektov je Botrstvo. Lahko predstavite še katerega drugega, morda svojega najljubšega? V čem se projekti razlikujejo med seboj?
Nikakor ne morem reči, da je kateri od humanitarnih programov, ki jih izvajamo na ZPM Ljubljana Moste-Polje, moj najljubši, saj sem postavila ali pa sodelovala pri postavljanju vseh, ki učinkovito polnijo čas in prostor – v osnovnih potrebah družbe. Vsak ima pri meni svoje posebno mesto, vse uresničujem in odkar obstajajo, tudi živim. Botrstvo smo začeli na zanimiv način, z zanimivimi ljudmi in v zanimivem času. Uspelo nam je združiti humanitarno organizacijo, menedžerko Mileno Štular, ki je do nas prišla z idejo Botrstva, in pozneje Val 202, ki je postal medijski partner in glas otrok popeljal v slovenske domove, in – zelo pomembno – tudi med državne odločevalce.
Tudi program Verige dobrih ljudi ima za seboj zanimivo zgodbo. Sprva je deloval kot Volja vselej najde pot, ki je verificiran kot socialnovarstveni program, a je hitro prerasel v še večjega. Danes združuje brezplačno pravno, psihoterapevtsko, finančno in materialno pomoč ter druge podporne vsebine družinam v stiski. Uresničujemo ga z medijsko podporo Pro Plusa, vključuje pa družine iz vse Slovenije. Glavna razlika med tema programoma je, da je Botrstvo osredotočeno na pomoč otrokom in mladostnikom, Veriga dobrih ljudi pa nudi celostno pomoč in podporo družinam, da se – ob strokovni pomoči – lahko postavijo na svoje noge, stopijo na samostojno življenjsko pot in vračajo družbi.
Humanitarno delo nima začrtanega delovnega časa. Ali sami postavljate mejo med delom in svojim življenjem ali je prvo preprosto prevelik del drugega?
Meje med delom in zasebnostjo že dolgo nimam več. Otroka sta že odrasla, na poti odraslosti sta tudi že vnuka, ki žal živita v tujini, mož je pa tudi zelo razumevajoč in ga občasno prosim za pomoč. Edini del dneva, ko sem lahko sama s sabo, so jutra in ta čas neizmerno cenim. Se pa zavedam, da prihajam v leta, ko bom morala nekaj dela prepustiti tudi mlajšim članom naše srčne in odgovorne ekipe na ZPM Moste-Polje.
Zares jih je veliko in mnogo preveč. Tu so seveda bolezni staršev in otrok, nezgode, poškodbe, nenadne smrti, invalidnost, izguba dela in zaslužka, neurejeni medsebojni odnosi, nasilje, večgeneracijska revščina. Na večino stisk vplivajo nenadni dogodki, pri čemer posamezniki niso sami krivi, da so se znašli v situaciji, ki jih je povsem ohromila in jim odvzela vsak kanček upanja na ugodno rešitev njihovega stanja. Trenutno ob vseh naštetih problemih rešujemo ogromno finančnih stisk, kot je nezmožnost plačevanja tekočih stroškov zaradi prenizkih prihodkov, nekateri pa ostanejo celo brez vseh prihodkov.
Že nekaj let opažamo trend vključevanja v naše programe zaposlenih, ki prejemajo minimalno plačo ali celo manj. Zdi se mi resnično nedopustno, da so ljudje tako izkoriščani na trgu dela. Ko nam na uvodnih razgovorih pojasnjujejo situacije, v katerih so se znašli zaradi grozljivih zaposlitvenih praks, smo pogosto zgroženi. Poleg tega pa so v zadnjem obdobju pogoste stiske povezane s padcem družinskega ali medosebnega odnosa, kar se odraža v vse pogostejšem fizičnem in družinskem nasilju.
V zadnjem letu in pol se je marsikdo znašel v finančnih, duševnih, čustvenih težavah. Se je vaše delo kljub ukrepom nadaljevalo? S kakšnimi problemi so se ljudje najpogosteje soočali in kako ste jim priskočili na pomoč?
Naše delo je praktično neprekinjeno že desetletja in tako je bilo tudi v času razglašene pandemije. Potekalo je ves čas, na terenu, v pisarnah in od doma. Naše poslanstvo smo opravljali zelo prizadevno in učinkovito, čeprav resnično nismo bili pripravljeni na takšne izredne razmere. V naše obsežne aktivnosti so se vključevali mnogi donatorji, prostovoljci, sorodniki, prijatelji in znanci, pa tudi mediji. Zares iskrena in srčna hvala vsem in vsakomur zase. V lanskih spomladanskih mesecih se je resnično izkazala povezanost v družbi, kar me navdaja z ganljivim optimizmom. Seveda pa smo našo široko razvejano dejavnost, kjer je le bilo mogoče, preusmerili na daljavo.
Hkrati smo bili ves čas na voljo uporabnikom neposredno, z njimi smo ostali povezani po telefonu in elektronski pošti. Otrokom smo zagotavljali računalnike in spletne povezave ter nudili učno pomoč na daljavo, nekateri prostovoljci so usposabljali družine tudi z informacijskim znanjem za rabo tehnologij … V tem času so se razvile nepredstavljive stiske, ki na ljudeh – predvsem otrocih – puščajo tako globoke posledice, da jih bomo reševali še dolgo.
Katere skupine ljudi bi izpostavili kot najbolj ranljive, še posebno v kriznih časih, v kakršnem smo zdaj?
V kriznih časih se v bistvu pokaže, da smo ranljivi prav vsi. To nam je razkrila tudi tako imenovana koronakriza v preteklem letu. Finančnim in duševnim stiskam so podlegli tudi mnogi, ki so prej normalno delali in prispevali v državni proračun, pomagali tudi v naših programih, bili zelo samostojni in neodvisni z lastnimi dejavnostmi ali v panogah, ki so v zadnjem letu povsem zamrznile ali celo usahnile. Seveda pa so v vseh krizah najbolj ranljivi prav otroci. Dodatno obremenjujoče duševne stiske so jih privedle do takih odklonov, da v danem času rešujemo množična samodestruktivna nagnjenja, ki so res težko opisljiva.
Kaj lahko k dobrobiti vseh ljudi, tudi najbolj ranljivih, prispeva vsak posameznik?
Predvsem to, da se ne obrne stran, ko vidi nekoga v stiski. Mislim, da je naša družba močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen, in da je odgovornost vsakega posameznika, da pomaga tistemu, ki ne zmore poskrbeti zase. Pa naj bo to le kupljen sendvič, poslana SMS donacija, donacija hrane ali drugih dobrin, sredstev ali ‚zgolj‘ svojega časa.
Smo Slovenci (dovolj) dobrodelni?
Slovenci smo po mojem mnenju zelo dobrodelni, ko vemo, za koga in kam bo šel donirani denar. V okviru programa Botrstvo smo se bali, da bomo v času ukrepov preprečevanja širjenja koronavirusa izgubili botre in imeli izjemno povpraševanje po njih. Res so se zgodili osipi, ko so botri spremenili status v prejemnike pomoči, ampak se jih je tudi priključilo več, zato smo lahko povečano število otrok za nujno vključevanje v Botrstvo povezovali z botri. Otrok, potrebnih vseh oblik podpore, je vse več. Tudi v Verigi dobrih ljudi se ljudje odzivajo na predstavljene stiske in jih podpirajo.
Ob vsem pa ugotavljamo tudi, da je v družbi kar precej nezaupanja do humanitarnih in prostovoljskih organizacij, ki ga popolnoma razumem. Zato tudi vztrajamo pri transparentnem, brezgotovinskem poslovanju, z vsemi notranjimi in zunanjimi nadzori, iz lastne izkušnje pa vam povem, da največji nadzor vselej predstavlja prav lastna vest. Na ZPM Ljubljana Moste-Polje je to ena glavnih vrednot.
Kako gledate na prihodnost? Menite, da lahko slovenska družba postane enakopravnejša?
Na tem področju nas čaka še ogromno dela, predvsem s strani države. Ko bo ta ljudem dala občutek, da dela v njihovo dobro, lahko pričakujemo tudi spremembo vedenja in mišljenja ljudi. Ves čas govorimo, da je človek največja vrednota. Svojega čustvenega sveta ne moremo deliti z denarjem in dobrinami. In dokler na sistemski ravni ne bo na prvo mesto postavljen človek in celostna skrb za dostojno življenje, ne bomo uspeli.
Ena izmed mnogih zgodb
Matic je desetletni deček. Ima tri mlajše bratce. Živijo v enosobnem stanovanju. Oba starša sta bila zaposlena pri istem podjetniku in sta v času izrednih razmer ostala na čakanju na delo. Poleg sedmih zaposlenih je bil v stiski tudi delodajalec, saj zaradi popolnega zaprtja dejavnosti ni prejel plačila za opravljene storitve. Ostal je dolžnik za surovine, za katere ni imel sredstev. Tako sta starša čez noč ostala brez vseh prihodkov. Razumela sta, da jima delodajalec ne zmore plačevati čakanja na delo, saj niti sam ni imel sredstev za poplačilo upnikov. Stroški družine so nastajali in rasli. Šolajoča otroka nista imela računalnika, niti internetne povezave. Že prej sta starša varčevala na mnogih področjih, saj sta s svojima plačama zmogla poskrbeti le za skromno preživetje družine. Lačna usta otrok so terjala vsaj hrano, starša pa sta se – zavita v molk – izključila iz širše družine, kjer nista pričakovala podpore, ker so vsi živeli iz rok v usta, pa tudi iz soseske. V prej ljubeči družini je zdaj nastajala vse večja napetost. Denarja ni bilo, ostajale so položnice in lačni, jokajoči otroci. Oče je zapuščal dom, iskal delo in zaslužek. Domov se je vračal pozno, ko so vsi že spali.
Tisto jutro pa je družino prebudila policija. Očka je v čistem obupu za vedno zapustil za svet.
Podobnih zgodb je vse več, zato so nujno potrebni sodelovanje, solidarnost, podpora.
