Naš legendarni igralec Boris Cavazza in njegova najdražja Marijana Hlebš sta čudovita sogovornika. Povabila k intervjuju sta se zelo razveselila, saj veliko dasta na kvaliteto življenja, zdravo prehrano in zdrav duh v zdravem telesu. Boris, znan gurman, se je namreč pred časom odločil postati vegetarijanec in tako slediti ne le zgledu svoje izvoljenke, pač pa tudi nekemu vzgibu, ki se je že dolgo pred tem sprožal v njem.

Marijana, kaj se je spremenilo v vašem življenju, da ste se odločili postati vegetarijanka?
Zdaj sem zadnje leto že veganka. Vegetarijanka pa sem že enaindvajset let, vse od osemnajstega leta. Nikoli nisem pretirano marala mesa, potem pa sem še začela prebirati različne revije o duhovnosti, v katerih so že tedaj pisali o škodljivosti mesa in kakšne grozote se dogajajo v klavnicah. Tako sem se naenkrat odločila, da ne bom več jedla mesa in ga tudi nisem več niti poskusila. Nekaj časa mi je še dišalo, to moram priznati, ampak se nisem pregrešila. Večinoma so mi dišali čevapčiči, zdaj pa vidim samo še mučeno truplo. Meso mi zdaj smrdi.

Je bil preskok težak?
Niti ne, tudi starši so to lepo sprejeli in mama je zame posebej kuhala vegetarijanske stvari. Kmalu je ugotovila, da so te jedi boljše in je še ona nehala jesti meso. Sledila je še sestra, ki je vmes to sicer malo prekinila, a je zdaj spet vegetarijanka. Fizičnih težav s spremembo nisem imela, prej obratno, počutje se je izboljšalo. Veliko ljudi se ne pouči o prehrani, jedo pizze, ocvrt krompirček … Zato je vegetarijanstvo seveda lahko tudi nezdravo. Tudi jaz se šele zdaj optimalno prehranjujem, ko sem črtala še mleko in mlečne izdelke, ki so še bolj škodljivi kot meso.

Boris, kaj (poleg Marijane) je prepričalo vas?
Vedno sem bil zelo mesojed človek. Najraje sem imel jagnjetino, ki mi še danes diši, in priznam, da se ji je pri mojih letih težko odpovedati. Ko sem si pogledal tiste grozovite filmčke o tem, kako ravnajo z živalmi, sem se odločil, da ne bom več jedel mesa. To me je več kot prepričalo. Vendar sem izjemen gurman in italijanske krvi, kar pomeni, da mi prija mediteranska prehrana. Na slovensko vegansko prehrano se kar ne morem navaditi. Včasih si moram prav ogledati kak italijanski vegetarijanski meni, da vidim, kaj oni kuhajo.
Marijana: Odkar sem veganka, se mi zdi, da še bolj pestro jem in odkrivam nove okuse. Prej sem pila eno vrsto mleka, zdaj jih pijem deset. (smeh)
Boris: Jaz sicer pijem samo eno mleko, sojino s kalcijem. Na to sem navadil tudi najmlajšega sina. Ostala mleka mi nekako niso všeč. Všeč mi je tudi mleko iz indijskih oreščkov, ki ga sama delava doma. Največkrat se mi ne ljubi, pa ga potem pijem takrat, ko ga naredi Marijana. (smeh)

Rada kuhata in ustvarjata nove jedi?
Boris: Jaz zelo rad jem fižol, riž, lečo, polento in makarone. To je moja hrana.
Marijana: Veliko pojeva stročnic, trudim pa se tudi jesti čim več presne hrane. Med tednom, kadar nimam časa, si dva ali trikrat naročim hrano preko ekološkega cateringa. Zelo sem zadovoljna, ne le zato, ker je vse ekološko, pač pa tudi zato, ker je res domače pripravljeno. Sem namreč precej izbirčna oseba in v restavracijah mi navadno hrana ni všeč. Kupujem vrhunske sestavine, ekološko in organsko, s himalajsko ali piransko soljo. In je res drugače; ne le kuhane jedi, pač pa tudi solate imajo drugačen okus.

Se vam zdi, da je izbira za vegetarijance v restavracijah pri nas še vedno preslaba?
Boris: Jaz si kuham sam in moram reči, da imam dobro izbiro! (smeh) Kupim si pet artičok in imam dovolj za nekaj dni. Tudi fižola sem si skuhal za nekaj dni. Vedno je najbolje, če si kuhaš doma.
Marijana: Za vegetarijance je še nekaj izbire po Ljubljani, za vegane pa bolj slabo. Sicer se tudi to spreminja in pravzaprav postaja trend. Vesela sem tovrstnih trendov, ki pripomorejo k zdravju ljudi in dobrobiti živali in planeta. Izven Ljubljane je v gostilnah to kar malo težko razložiti. Vegetarijansko še nekako razumejo, vegansko pa težje.
Boris: Moja izkušnja je, da tudi vegetarijanstvo slabo razumejo. Ponujajo ti piščanca ali pa govejo juho. Vegetarijanski meni ne pomeni ribe na krožniku.

Od kod pa je prišla želja za korak dlje, do veganstva?
Marijana: Najbolj sem si vzela k srcu predavanje Garyja Yourofskega, ki je govoril o pravicah živali. Zaradi njega sem popolnoma črtala mleko, ki sem ga že prej brisala z jedilnika, ko sem prebrala Kitajsko študijo, ki je največja študija v zgodovini medicine glede vpliva prehrane na nastanek degenerativnih bolezni. Vse živalske beljakovine so za nas slabe, mleko pa je povezano z rakom prostate, rakom dojke, astmo, artritisom, in še celim kupom težav. Mi pijemo mleko, ki je za nas popolnoma neprimerno, a mlečni lobiji ustvarjajo ta vtis, da ga potrebujemo. Nisem se mu odpovedati samo še v kavi, a ko sem si pogledala to predavanje, sem se dokončno odločila. Mleka nikdar več!! Krava mora biti breja, da daje mleko. Zato jih umetno oplojujejo in takoj ko se teliček skoti, ju ločijo in krava joka za svojim teličkom, oni pa jo molzejo in ji dajejo hormone, da daje čim več mleka, in ko odsluži, konča še v klavnici. Tako sem videla, da v kozarcu mleka ni prav nič manj trpljenja kot v zrezku.
Boris: Meni mleko že od nekdaj smrdi, denimo. Neverjetno je, kako ogromni so ti kompleksi mlekarn in mislim, da tega tudi z atomsko bombo ne bi mogli zrušiti. Malo se šalim, ampak vseeno, kako naj se v takem kompleksu dogaja kar koli drugega kot slabo ravnanje?

Boris, se vi trudite to znanje vcepiti sinu?
Boris: Malo že, nekaj znanja glede tega pridobijo tudi v šoli, ampak ne veliko. Malo je alergičen na cvetni prah in ga bom peljal na bioresonanco ter prosil, da ugotovijo, kaj lahko je. Ampak on je nor na piščanca, pa naj naredim, kar hočem. Otroka je težko spreminjati, dokler se za to sam ne odloči. Doma je tisto, kar jem jaz, in mu je všeč. Verjamem pa tudi, da se ljudje pogosto prenajedamo. Če bi trikrat dnevno jedel meso, bi vsekakor zbolel. Če ga ješ enkrat na vsake kvatre, ni tako velika katastrofa, kot če ga ješ vsak dan in po možnosti še večkrat dnevno.

Se vam zdi, da je prišla prej ljubezen do živali ali je bila odločitev sočasna?
Marijana: Seveda je bila odločitev pomembna za zdravje, ampak je bila vseeno v prvi vrsti skrb za živali in ljubezen do njih. Tudi če bi zdajle odkrili, da je meso veliko bolj zdravo kot potrjujejo raziskave, ga še vedno ne bi jedla.
Boris: Tudi jaz sem se tega lotil iz ljubezni do živali. Zdravje in učinki nanj so samo pozitivni stranski učinek. Kaj počnejo z ubogimi živalmi, je preprosto grozovito, in ne morem verjeti, da je to sploh še dovoljeno. Od nekdaj nisem maral piščančjega mesa, tako da s tem denimo nisem nikoli imel problemov, ko sem se mu odpovedal.

Kolikšno vlogo je pri tem igralo zdravje?
Marijana: V moji družini je zdaj ena sestra vegetarijanka, druga veganka, mama in oče pa sta prav tako postala vegana, morda si le enkrat mesečno privoščita kakšno ribo. Zdravje se jima je neizmerno izboljšalo. Nekdaj je imela mama grozne migrene in ji noben zdravnik ni mogel pomagati, pošiljali so jo celo na slikanje glave, da bi preverili, ali ima tumor. V zadnjem letu, odkar ne je mesa, mleka in mlečnih izdelkov, ni imela niti enega glavobola. Oče je opustil zdravila za visok krvni tlak in shujšal za deset kilogramov. Prej je imel lažji srčni napad in sem se zelo bala zanj. Če bi mi pred leti rekel, da bo opustil meso, mu nikdar ne bi verjela, saj je bil zelo velik mesojedec. Zdaj pa se je celo včlanil v Društvo za osvoboditev živali.

Ste mnenja, da lahko ljudje tudi pretiravajo tudi v veganstvu?
Marijana: Seveda. Ne predstavljam si, da bi ves čas jedla samo pet banan za kosilo. To je ekstremizem in ekstremizem v nobeni obliki ni dober.
Boris: Veste, kako jaz rečem? Tisti, ki ne jejo razhudnikov, jih klinc gleda. Kar je res, je res. Da ne bi jedel paradižnika, krompirja, melancan , ki so najboljši na svetu? Tak dolgčas bi bil živeti na tak način. Mediteransko življenje, to je pravo življenje! Vino, blitva in krompir, da uživaš v hrani.

Veliko ljudi, ki ima radi živali, vseeno ni vegetarijancev. Ste vi mnenja, da bi moral vsak, ki ima rad živali, biti vegetarijanec?
Marijana: Verjamem, da imajo tudi ljudje, ki jedo meso, radi živali. Preprosto so tako odtujeni od tistega zrezka na krožniku, da ga ne povežejo z živo živaljo. Otroci malodane mislijo, da zrezki rastejo na drevesu. Ko začneš povezovati dejstva, nehaš jesti meso. To je moje mnenje. Obstajajo tudi ljudje, ki se mu ne zmorejo odpovedati, ker ga imajo preveč radi. Moramo se zavedati, da se 90 % mučenja in zlorabe živali dogaja ravno v mlečni in mesni industriji. Krzno je majhen odstotek tega, pa sem prav tako popolnoma proti, recimo.

Ali hrano kupujete v posebnih trgovinah oziroma ali podrobno preberete deklaracije?
Marijana: Večinoma. Na tržnici imam gospo, ki ji zaupam, in samo pri njej kupujem zelenjavo. Naročam si tudi zelene zabojčke. Poskusim čim bolj kupovati lokalno in sezonsko. Vedno sicer ne gre, a se trudim. Veliko dam tudi na organsko in ekološko pridelavo. Zdaj sem kar pozorna na vse to, od testenin naprej.
Boris: Ne verjamem v bio pridelavo, saj je dovolj, da tvoj sosed s pesticidi šprica vrt, pa to z vetrom potuje do tvojega vrta. Na italijanski televiziji sem gledal oddajo, na kateri se je združilo 40 kmetov sosedov, ki so se odločili, da bodo biološko pridelovali hrano, brez pesticidov in drugih snovi. Na tržnici sem zelo siten, vedno težim, da mi povedo, kje to raste, in vedno jih ujamem, če se mi zlažejo. Kljub temu kupujem ekološko pridelana živila.
Marijana: Ravno zato moramo paziti na to, kar damo vase, saj lahko med vsemi zunanjimi vplivi na naše telo prav to sami nadzorujemo.

Tudi vrtnarite?
Marijana: Nimava možnosti. Moji starši imajo vrt in sem vesela, kadar grem lahko na Gorenjsko in tam malo vrtnarim in pridem nazaj z zabojčkom domače zelenjave.
Boris: Jaz imam zemljo. S pokojno ženo sva vedno vrtnarila na Notranjskem, a nikoli nisva pognojila zemlje. Čebula in česen, denimo, sta bila majcena, a slastna kot vrag. Samo malo smo kolobarili in eno leto nekaj sadili tu, drugo leto tam. Imel sem tudi kitajske gobe, ki so rastle na bezgovem deblu. Jedli smo trobentice, mlade bukove liste v solati, koprive …

Tudi drugače skrbita za okolje?
Marijana: Seveda, ločujeva odpadke, ne trativa vode, uporabljava ekološka čistila, ki niso testirana na živalih, tako kot kozmetika. Sva zelo ekološko ozaveščena. Na Hrvaškem me kar srce boli, če moram vse s plastiko vred zmetat v en koš.
Boris: Sicer menda oni to sami ločujejo, ampak tega pač nikoli ne veš zagotovo. Ampak vedno lahko naredimo več. Za majhno vrečko baterij sem si vzel čas in jih odpeljal na zbirališče. Naj mi nihče ne reče, da ne more narediti treh korakov in stlačiti plastenke v pravi zabojnik.

Kaj pa radi dnevno naredite zase?
Boris: Jaz najraje ležim. (smeh) Rad se vozim s kolesom. Zadnje mesece sem imel težave s hrbtenico, pa zaradi prezaposlenosti nisem imel dovolj termina za rehabilitacijo. Prijateljica je homeopatinja, ki mi je dala zdravila – in vse bolečine so izginile. Dala mi je tudi nekaj za prostato, pijem koprivni čaj za čiščenje, žličko bučnega olja, pa še cvetni prah moram začeti jesti. Vse to za zdravje, brez kemikalij.
Marijana: Vsak dan naredim nekaj, rada tečem na Rožnik, hodim na vodene vadbe in sprehode. Včasih že zjutraj, če začnem s službo pozneje. Na morju plavam in tečem in skrbim, da sem vedno v dobri formi. Vse to je za zdravje zelo pomembno, samo prehrana nikoli ni dovolj.

P. Ž., foto: Peter Irman