Prijava
Sprva so ljudje za pralna sredstva uporabljali različne vrste gline, ki so sposobne vezati olja, maščobe in druge vrste umazanije in pri tem ne poškodujejo vlaken. Pozneje so pričeli dodajati vodi rastlinski pepel, ki je vseboval alkalije, kot sta na primer natrijev in kalijev karbonat, ter njihove silikate. Sčasoma so pepel nadomestili z milom in pralnimi praški. Sodobni detergenti vsebujejo številne kemične dodatke. Zaradi njihove množične uporabe se pojavljajo pomisleki, ali so res varni.
Dokazov o škodljivosti nekaterih sintetičnih kemikalij je vse več. Za nekatere ugotavljajo, da prispevajo k nastanku alergij, drugim pripisujejo celo vpliv na nekatere hormonske motnje in okvare pri rojstvih (zgodnejše spolno dozorevanje deklic in zmanjševanje števila semenčic pri fantih). Nekatere kemične snovi povezujejo tudi z večjo možnostjo razvoja nekaterih rakavih obolenj (rak dojk, mod, levkemija). Kemikalije povzročajo tudi številne poklicne bolezni.
Slabo razgradljive kemične snovi, ki onesnažujejo podtalnico, lahko zaužijemo s pitno vodo. Drugi način njihovega vpliva na človeško telo je skozi naš največji organ – kožo. Strupene snovi vstopajo v telo skozi kožne pore, preidejo v limfni sistem in potem še v krvni obtok. Fosfate lahko tudi vdihavamo.
Kemični koktajl
Poglejmo nekaj najbolj izpostavljenih morebitno škodljivih snovi v pralnih sredstvih. Na nekatere med drugim opozarjata mednarodna okoljevarstvena organizacija Friends of the Earth in Greenpeace, pa tudi evropska potrošniška organizacija (BEUC) na posebni spletni strani, imenovani kar kemični koktajl.
FOSFATI. Uporabljajo jih v detergentih (običajno kot natrijev fosfat), in sicer za mehčanje trde vode. Povzročajo draženje kože, pri vdihavanju in zaužitju so strupeni. V telesu preprečujejo vsrkanje mikroelementov. Med drugim so najbolj znani onesnaževalci pitne vode, povzročajo pa tudi pretirano rast alg v vodah. V bioloških detergentih uporabljajo namesto fosfatov neškodljive citrate. Po evropski zakonodaji je nujna posebna oznaka na detergentih, ki presegajo 0,2-odstotno koncentracijo fosfatov.
DIŠAVE. Pridobivajo jih s pomočjo destilacije ali izvlečkov iz rastlin ali kakih drugih naravnih materialov in jih potem kemično obdelajo. Največ jih uporabljajo v kozmetiki, najdemo pa jih tudi v čistilih in pralnih sredstvih. Znane so predvsem kot pogosti povzročitelji alergij. Leta 1998 je neka danska študija dokazala, da so takoj za nikljem največji povzročitelji kontaktnih dermatitisov ravno dišave. Inštitut za uporabne vede na Spodnjem Saškem je med drugim ugotovil, da prav v pralnih in čistilnih sredstvih uporabljajo izredno veliko alergenih dišav. Evropska zakonodaja, ki se sicer nanaša na kozmetične proizvode, določa 26 alergenih dišav, ki morajo biti posebej navedene med sestavinami.
ALKILFENOLI, od katerih je ALKILFENOL ETOKSILAT ena izmed sestavin pralnih in čistilnih sredstev in jo dolžijo rušitve hormonskega ravnovesja. Sumijo, da razpadle snovi etoksilata posnemajo ženski hormon estrogen. Vplivale naj bi tudi na imunski sistem. V okolju se ne razgradijo, saj so jih našli v odpadnih vodah, usedlinah in celo v ribah. Evropska zakonodaja omejuje oglaševanje in uporabo nonilfenola in nonilfenol etoksilata.
TRIKOSAN spada med antibakterijske kemikalije, ki jih dodajajo tekočim pralnim sredstvom in milom. Zaznali so ga že v materinem mleku in ribah, kar dokazuje, da se slabo razgrajuje v okolju in da lahko kontaminira naše telo.
ALKILBENZEN SULFONATI, vrsta anionskega tenzida (površinsko aktivna snov), ki so jih nekoč proizvajali predvsem iz petrokemičnih osnovnih surovin, iz nafte in premoga, a naj bi bili ti rakotvorni, še posebno tisti z bolj razvejano strukturo. Zato jih ponekod nadomeščajo z linearnimi alkilbenzen sulfonati (LAS), ki so biološko razgradljivi.
NATRIJEV HIPOKLORID vsebujejo čistila za toaletne prostore, kljub temu da je ravno klor eden od večjih onesnaževalcev vode in je za ljudi strupen.
ETANOL, AMONIAK, FORMALDEHID so sestavine tekočih čistil, ki tudi onesnažujejo okolje.
Vračanje k naravi
Kot alternativa sintetičnim se danes pojavljajo tudi naravna pralna sredstva, ki so skoraj stoodstotno biorazgradljiva. Njihova sestava je rastlinskega porekla, so brez fosfatov in ne vsebujejo drugih kemikalij, ki so škodljive za naše zdravje in naše okolje.
Za zmanjševanje površinske napetosti vode uporabljajo v takih čistilih kot naravne tenzide sladkorje, ftalate maščobnih kislin in druge. Le-te lahko mikroorganizmi popolnoma razgradijo. Naravna pralna sredstva z ekološkim certifikatom tudi ne smejo vsebovati gensko spremenjenih encimov. V ekoloških čistilih pa tudi ne uporabljajo dišav ali pa gre za naravne snovi brez topil, kakršna sta sicer na primer glikoleter in glikolester, ki lahko škodujeta zdravju.
Med naravnimi čistili, ki se dobijo tudi na slovenskem trgu, so denimo nepalski oreščki, oluščeni sadeži milnega drevesa Sapindus mukorossi iz Himalaje. Delujejo zaradi naravnih saponinov, ki so v sami lupini oreščka. Ne vsebujejo topil, dišav, konzervansov in belil.
Naredite si svoj mehčalec za perilo brez kemikalij >>
Zakonodaja se spreminja
Tudi Evropska unija daje v zadnjem času velik poudarek ekologiji. Pralna sredstva morajo biti opremljena z ECO etiketo, ki jo Evropska unija podeli le, če so vse sestavine pralnih sredstev preverjene po določenih ekoloških merilih, ki pa so po mnenju nekaterih strokovnjakov še premalo stroga. Tako denimo med prepovedanimi kemikalijami še ni benzena in naftnih derivatov, čeprav so ti lahko rakotvorni. Evropska komisija je nov predlog zakonodaje (REACH) pripravila leta 2003. Kdaj bo dokončno sprejet še ni znano, tudi zaradi močnega lobiranja kemične industrije.
Za zdaj preverjajo v pralnih sredstvih naslednje vrednosti: skupno vsebnost kemikalij, količino fosfatov, vsebnost topljivih in netopljivih anorganskih kemikalij in količino razgradljivih organskih sestavin ter biološko potrebo po kisiku. Številčne vrednosti teh parametrov morajo biti v predpisanih mejah. Vsako prekoračitev kaznujejo z izločitvijo detergenta iz prometa. Poleg tako imenovanih EKO meril, so pomembne tudi zahteve po učinkovitosti pranja. Preverjajo stopnjo čistosti, beline, vpliv sredstva na obstojnost barv, sposobnost odstranjevanja nečistoč, vpliv na mehanske lastnosti vlaken …
Z ekološkimi zahtevami se torej vendarle pospešeno premikamo od okolju neprijaznih sestavin pralnih sredstev do okolju prijaznih. Vendar se moramo zavedati, da k uspehu veliko pripomore tudi ekološka osveščenost uporabnikov. Ti se vse bolj zavedajo, da različni toksini postopno slabijo tudi imunsko obrambo telesa in najverjetneje prispevajo tudi k številnim obolenjem.
Protibakterijska brez potrebe
Na trgu je veliko protibakterijskih čistil, ki vsebujejo fenole, halogene … Ti v večjih količinah motijo delo bakterij v bioloških čistilnih napravah. Čistilna sposobnost le-teh se zmanjšuje, škodljive snovi gredo v reke in jezera ter na koncu onesnažujejo pitno vodo. Na Inštitutu Roberta Kocha v Nemčiji so dokazali, da so protibakterijska sredstva v gospodinjskih čistilih popolnoma odveč.
