Jesen prinaša krajše dneve, hladnejši zrak in več vlage. Prav v tem obdobju je pravilno prezračevanje stanovanja zelo pomembno. Ker se v hiši ali stanovanju več časa zadržujemo, se poveča tudi količina vlage v zraku – od kuhanja, pranja, tuširanja, pa celo dihanja. Če prostora ne prezračujemo ustrezno, se začnejo pojavljati težave: rosenje oken, zatohlost in celo nastanek plesni.
Prepričanje, da jeseni ni treba odpirati oken, ker je zunaj hladno, je zmotno. Svež zrak namreč prinaša kisik, odnaša odvečno vlago in izboljšuje kakovost bivanja. Poleg tega se z rednim zračenjem zmanjšuje možnost za razvoj alergij in respiratornih težav.
Najpogostejše napake pri zračenju
Veliko ljudi misli, da je dovolj, če pustijo okno priprto več ur. Toda tak način pogosto povzroči le večje ohlajanje sten in pohištva, hkrati pa ne prinese zadostne izmenjave zraka. Druga napaka je, da ljudje jeseni zaradi varčevanja s toploto sploh ne odpirajo oken. Posledica so visoka vlaga, neprijeten vonj in slabša kakovost zraka.
Kako pravilno zračiti jeseni
Pravilno prezračevanje pomeni kratko, a intenzivno menjavo zraka.
Široko odpiranje: Okna odprite na stežaj za 5 do 10 minut.
Večkrat na dan: Priporočljivo je prezračiti vsaj trikrat dnevno – zjutraj, popoldne in zvečer.
Prepih: Če imate možnost, ustvarite prepih tako, da odprete nasprotna okna. To pospeši izmenjavo zraka.
Po tuširanju ali kuhanju: Posebej pomembno je, da prostor takoj prezračite, ko nastane več vlage.
Pred spanjem: Kratek prepih v spalnici izboljša kakovost spanja.
Posebna pozornost vlažnim prostorom
Kopalnice in kuhinje so jeseni najbolj kritične. Vlažen zrak se hitro nabira na hladnih površinah in povzroča kondenz. Če nimate okna v kopalnici, je priporočljivo uporabiti ventilator ali razvlaževalec zraka. V kuhinji pa vedno vključite napo, če kuhate dlje časa.
Vloga notranje temperature
Pri zračenju ni pomembno le, da odprete okna, ampak tudi, da ohranjate primerno notranjo temperaturo. Jeseni naj se ta giblje okoli 20–21 °C. Preveč hladen prostor ustvarja pogoje za kondenzacijo vlage, pretopel pa lahko povzroča suh zrak in večjo porabo energije.
Naravni pokazatelji, da je čas za zračenje
Čeprav se sliši preprosto, veliko ljudi spregleda drobne znake, da je v stanovanju slab zrak.
rosenje oken in okvirjev,
neprijeten ali postan vonj,
glavoboli in utrujenost ob dolgem bivanju v prostoru,
pojav črnih madežev plesni na hladnih stenah.
Če se kateri od teh znakov pojavi, pomeni, da zračenje ni zadostno.
Kako preprečiti izgubo toplote
Veliko ljudi jeseni skrbi, da bodo s prezračevanjem preveč ohladili stanovanje. A če to počnemo pravilno, do večjih izgub toplote ne pride. Kratko, intenzivno odpiranje oken ohranja stene in pohištvo topla, medtem ko se zrak hitro zamenja. Če pa pustimo okno priprto na kip, se prostor konstantno hladi, toplota pa uhaja.
Dodatni nasveti za boljši zrak v prostoru
Pravilno prezračevanje lahko dopolnimo še z drugimi ukrepi, ki pomagajo vzdrževati zdravo bivalno okolje.
Sobne rastline: Rastline, kot so bršljan, aloja ali spatifil, naravno čistijo zrak.
Razvlaževalci: V prostorih z visoko vlago pomagajo električni razvlaževalci ali enostavni naravni vpojniki vlage.
Redno čiščenje: Prah, preproge in tekstil vežejo vlago, zato jih je treba redno sesati in čistiti.
Manj sušenja perila v stanovanju: Če je možno, perilo sušite zunaj ali v prostoru z dobrim prezračevanjem.
Zračenje in zdravje
Svež zrak dokazano izboljšuje počutje in koncentracijo. Jeseni, ko se več ljudi zadržuje v zaprtih prostorih, je to še pomembnejše. Slabo prezračevanje poveča možnost za širjenje virusov in bakterij. V zadnjih letih raziskave kažejo, da dobro prezračevanje zmanjšuje tudi tveganje za okužbe dihal, saj razredči koncentracijo mikroorganizmov v zraku.
Se vam zdi, da vaš pes kar razume, ko mu razlagate svoj dan ali mu govorite, naj sedi? Mnogi lastniki psov to počnejo instinktivno — obračajo glas, kot da bi govorili otroku ali prijatelju. to je oblika antropomorfizma — pripisovanje človeških lastnosti živalim. V psiholoških razpravah takšno vedenje ni zgolj simpatičen človeški “čuden” običaj, ampak lahko nakazuje tudi na določene osebnostne značilnosti.
Če se prepoznate v tem, da psa obravnavate kot sogovornika, morda prinašate v odnos s hišnim ljubljenčkom nekaj več kot le navado — verjetno imate lastnosti, ki vas ločijo od večine.
Kaj pravijo psihologi o pogovoru s psi kot s človekom
Ker je vir, ki ste ga navedli (moonandgarden.com), trenutno nedostopen, sem za analizo uporabil druge dostopne vire in psihološke koncepte, povezane z antropomorfizmom in vedenjem lastnikov živali.
Psihologi ugotavljajo, da ljudje, ki govorijo s svojimi psi kot s prijatelji, navadno ne delajo tega brez pomena. Po nekaterih teorijah gre za:
visoko raven empatije,
emocionalno občutljivost in sposobnost zaznavanja vokalne in telesne komunikacije,
uporabo antropomorfizma kot način oblikovanja povezave ali lažje razumevanje notranjega sveta psa.
Tudi v članku na Psychology Today je navedeno, da pogovor s hišnimi ljubljenčki ne pomeni nujno višje inteligence, vendar je povezano z nagnjenjem k antropomorfizmu — pripisovanju človeških lastnosti drugim bitjem.
Študija iz leta 2016 je pokazala, da ljudje, ki pogosteje antropomorfizirajo živali, pogosteje odpirajo do novih izkušenj, so bolj tvegane v svojem razmišljanju in zaupajo intuiciji.
Torej, če govorite s psom kot s prijateljem, morda niste edini — le da imate močnejše nagnjenje k odrejanju človeških lastnosti stvarem ali bitjem okoli sebe.
Sedem osebnostnih lastnosti, ki jih pogosto povezujejo s tem vedenjem
Na podlagi razprav in virov (npr. Ge Editing, princEA, El Adelantado) lahko izpostavimo več osebnostnih lastnosti, ki so pogoste pri ljudeh, ki s psi govorijo kot s prijatelji:
Lastnost
Kaj to pomeni v tem kontekstu
Kako se kaže
Empatija
sposobnost razumeti občutke drugih
Občutite, kadar je pes živčen ali vesel; prilagodite ton glasu
Visoka emocionalna inteligenca
zaznavanje in upravljanje lastnih in tujih čustev
Sposobnost “brati psa” – govorica telesa
Nega / skrbnost
naravna želja po skrbi za druge
Pogosti pogovori, tolažba, nežni nagovori
Udobje z ranljivostjo
ni strahu pred izrazom notranjih občutkov
Brez obotavljanja govorite psu o svojih skrbeh
Ustvarjalnost / domišljija
kreiranje notranjih dialogov in interpretacij
“Kaj misliš, da želiš?” ali “Si lačen?”
Udobje v samoti
neobčutek osamljenosti, če ste sami s psom
Pogovarjate se z njim, tudi če ni nikogar drugega
Dobra sposobnost poslušanja
pozornost do sogovornika, četudi ne odgovori z besedami
Slišite signale psa, razumete tišino
Empatija in emocionalna inteligenca
To je osrednja značilnost: ljudje, ki delajo to vedenje, pogosto hitreje zaznajo subtilne spremembe v razpoloženju psa, kot so položaj ušes, rep ali obrazna mimika. To se pogosto kaže tudi v odnosih z ljudmi – so bolj občutljivi na nepričakovane čustvene premike in so dober sogovornik.
Nega in skrbnost
Če se vam zdi, da je vaš odnos s psom nekaj več kot samo imetništvo — da ste v vlogi varuha, tolažnika, prijatelja — potem je pogovor naravna posledica tega, kar čutite. Takšni ljudje pogosto že intuitivno nagovarjajo psa, ga tolažijo, tudi kadar “ne razume besed”.
Ranljivost
Ko nas nihče ne sodi — tik pred psom — je lažje biti iskren. Pogovor s psom pogosto odseva spoštovanje do svoje ranljivosti, brez obrambe ali maske. In to se pogosto preslika tudi v odnosih z ljudmi: ti posamezniki so bolj pripravljeni odpreti se, izpostaviti čustva in iskati pristne vezi.
Ustvarjalnost in domišljija
V tem pogovoru pogosto domišljamo, kaj bi pes odgovoril. To razkriva bogato notranjo domišljijo in sposobnost metaforičnega razmišljanja. Takšni ljudje pogosto razmišljajo o svetu v slikah, metaforah, občutkih — ne samo v suhem logičnem jeziku.
Udobje v samoti
Ko se ne bojite tišine ali odsotnosti drugih ljudi, ampak najdete družbo v psu – to pokaže notranjo neodvisnost. Pogovarjati se s psom lahko pomeni, da vam ni hudo biti sam, ker imate prijatelja, čeprav s štirimi tacami.
Sposobnost poslušanja
Čeprav pes ne odgovori z besedami, ti ljudje pogosto poslušajo z vsem svojim telesom — opazujejo signale, odzive, nezgovorno komunikacijo. In ta sposobnost se preslika tudi v odnose z ljudmi – poslušajo z odprtim srcem in brez prekinjanja.
Kje so meje: kaj psihologija opozarja
Ta vedenjska značilnost je fascinantna, a ni brez kritikov ali omejitev. Pomembno je razumeti, da:
Pogovor s psom ne pomeni nujno nadpovprečne inteligence ali izjemnih sposobnosti. Psychology Today navaja, da to vedenje pogosto izhaja iz univerzalne človeške potrebe po antropomorfiziranju — da pripisujemo človeške lastnosti neživim stvarem ali živalim. (Psychology Today)
Raziskave kažejo, da je korelacija med antropomorfizmom in nekaterimi osebnostnimi lastnostmi šibka, in da razlik ni vedno mogoče jasno opredeliti.
Čeprav govorjenje s psom lahko spodbuja empatijo in čustveno zavedanje, ne nadomešča komunikacije z ljudmi oziroma ni nadomestilo za resnične pogovore in čustveno podporo.
Torej – če govorite s psom kot s prijateljem, vam ne moremo reči, da ste “bolj inteligentni” ali “čustveno superiorni”, toda to vedenje lahko razkriva nekatere skrite, vendar koristne lastnosti.
Ko po bujnem poletnem cvetenju orhideje začnejo odmetavati cvetove, se mnogi lastniki znajdejo pred vprašanjem: naj cvetne peclje porežem ali jih pustim? Jesen je namreč čas, ko rastline prehajajo v mirnejše obdobje, in pravilna nega v tem času pomembno vpliva na naslednje cvetenje.
Odločitev, ali cvetni pecelj porezati ali ne, je odvisna od stanja rastline, vrste orhideje in videza peclja. S pravilnim postopkom boste spodbudili rast novih cvetov ali zaščitili rastlino pred nepotrebno izgubo energije.
Zakaj je jesen pomembno obdobje za orhideje
Jeseni orhideje, predvsem najpogosteje gojena vrsta Phalaenopsis, postopoma upočasnijo rast. To je čas, ko:
rastlina usmerja energijo v krepitev korenin in listov,
se pripravlja na novo cvetno obdobje (pozimi ali zgodaj spomladi),
nekateri cvetni poganjki še vedno vsebujejo mirujoče brste, iz katerih lahko poženejo novi cvetovi.
Prav zato ni vsak cvetni pecelj kandidat za takojšnjo odstranitev.
1. Pecelj je še zelen in zdrav – ne obrezujte
Če po odcvetanju pecelj ostane zelen, čvrst in brez znakov gnitja, ga je najbolje pustiti nedotaknjenega. V njem so lahko mirujoči brsti, iz katerih lahko:
požene nova stranska veja,
ali pa na istem steblu znova zacvetijo novi cvetovi.
Kako ravnati
Pecelj pustite, dokler se naravno ne začne sušiti.
Če želite spodbuditi stransko cvetenje, lahko pecelj porežete približno 1 cm nad drugim ali tretjim kolencem (vozliščem), šteto od spodaj.
Rez naj bo čist in izveden s sterilnimi škarjami ali rezilom.
Namig: Čeprav bo ponovni cvet manj bujen kot prvi, je ta način idealen za tiste, ki želijo hitrejše ponovno cvetenje brez čakanja na popolnoma nov pecelj.
2. Pecelj se je začel sušiti – obrežite do zdravega dela
Če opazite, da se pecelj od vrha navzdol počasi suši in postaja rjav, ne čakajte, da se posuši do konca. Rastlina energijo usmerja v odmirajoči del, namesto v korenine ali nov poganjek.
Kako ravnati
Pecelj odrežite tik nad prvim zdravim vozliščem pod suhim delom.
Če je suh že skoraj do baze, ga odstranite do dna, tik nad listi.
Po rezu lahko mesto premažete z cimetovim prahom, ki deluje naravno antiseptično.
Ta postopek rastlini omogoči, da preusmeri energijo v razvoj novega poganjka ali korenin, kar poveča možnosti za bujno cvetenje spomladi.
3. Pecelj je popolnoma suh in rjav – odstranite ga v celoti
Če je cvetni pecelj popolnoma posušen, rjav in votel, ne bo več tvoril novih cvetov. V tem primeru je najbolje, da ga v celoti odstranite.
Kako ravnati
Pecelj odrežite tik nad osnovo rastline, s čistimi, razkuženimi škarjami.
Bodite pozorni, da ne poškodujete listov ali mladih poganjkov ob dnu.
Po rezu pustite, da se rana naravno posuši – dodatna obdelava ni potrebna.
To je znak, da je rastlina zaključila cvetni cikel in prešla v fazo počitka.
4. Posebnosti pri drugih vrstah orhidej
Čeprav je Phalaenopsis najpogostejša vrsta pri nas, obstajajo še druge, kot so Dendrobium, Cymbidium in Oncidium, pri katerih veljajo nekoliko drugačna pravila:
Dendrobium: cveti na starih trstikah, zato teh nikoli ne režite takoj po cvetenju. Lahko ponovno cvetijo v naslednji sezoni.
Cymbidium: pecelj po cvetenju običajno odrežemo do dna, saj ne požene ponovno.
Oncidium: podobno kot Cymbidium – pecelj po cvetenju odstranimo.
Preden režemo, je torej ključno poznati vrsto orhideje, saj lahko napačen rez pomeni izgubo prihodnjega cvetenja.
5. Kaj storiti po obrezovanju
Ko pecelj porežete, je jesen tudi odličen čas za splošno nego rastline, ki bo omogočila nov zagon v naslednji sezoni:
Preverite korenine – odstranite suhe ali gnile dele in po potrebi presadite v svež substrat.
Zalivanje zmanjšajte, saj orhideje v hladnejših mesecih porabijo manj vode.
Gnojenje začasno ustavite ali zmanjšajte – rastlina se pripravlja na počitek.
Postavite jo na svetlo mesto brez prepiha, idealno stran od radiatorjev.
Na družbenih omrežjih in v različnih gospodinjskih skupinah se je v zadnjem času razširil zanimiv trik: pred začetkom cikla pranja v pomivalni stroj dodajte kroglico iz aluminijaste folije. Na prvi pogled se sliši nenavadno, a številni prisegajo, da jim ta preprost korak pomaga ohranjati pribor bolj sijoč, preprečuje potemnitev in celo izboljša splošno učinkovitost pomivanja.
Toda ali trik res deluje? In zakaj? Gre za mit ali za preprosto obliko domače kemije, ki jo profesionalci poznajo že dolgo? V nadaljevanju razkrivamo, kaj se dejansko dogaja, kako kroglico pravilno uporabiti, kdaj lahko pomaga – in kdaj je bolje, da je ne uporabite.
Od kod prihaja trik z aluminijasto kroglo
Čeprav se je ta nasvet viralno razširil prek platform, kot sta TikTok in Instagram, ima v resnici kemijsko osnovo in izvira iz starejših gospodinjskih praks, ko so ljudje s pomočjo aluminijaste folije čistili potemnel srebrni pribor. V pomivalnem stroju pa kroglica deluje nekoliko drugače: ne kot mehansko čistilo, temveč kot elektrokemijski “sodelavec” detergenta.
Mnogi profesionalci v gostinstvu in izkušene gospodinje ta trik uporabljajo že leta, še preden je postal spletna senzacija. Uporabljajo ga predvsem za vzdrževanje bleščečega videza srebrnega ali nikljanega pribora, kjer se pogosto pojavi rahla oksidacija ali potemnitev, ki je pomivalni stroj sam ne odstrani.
Kemija v ozadju: zakaj aluminijasta krogla deluje
Jedro trika je v reakciji med aluminijem, alkalnim detergentom in kovinami v priboru. Gre za podoben princip, kot se uporablja pri odstranjevanju potemnelega srebra s pomočjo folije in vroče vode v skledi.
1. Alkalno okolje detergenta
Večina pomivalnih detergentov ima visok pH, kar pomeni, da ustvarijo bazično (alkalno) okolje. V takem okolju aluminijasta folija začne sproščati elektrone.
2. Aluminij kot »žrtveni« kovinski element
Aluminij je bolj reaktiven kot srebro ali nikelj, zato se v alkalnem okolju oksidira hitreje. Ko pride v stik z vodo in detergentom, se sproži oksidacijsko-redukcijska reakcija, pri kateri aluminij odda elektrone, s tem pa lahko »potegne« potemnitev s površine pribora.
3. Zmanjšanje potemnitve
Tarnina (sulfidi ali oksidi na površini srebra ali niklja) se lahko v teh pogojih reducira, kar pomeni, da se spremeni nazaj v kovinsko obliko. Posledično je pribor po pranju bolj sijoč in manj potemnel.
Pomembno je poudariti, da ta trik ne dodaja dodatne čistilne moči detergentu, temveč izboljša videza pribora z manjšanjem oksidacije in potemnitve, ki se z navadnim pranjem pogosto ne odstranita popolnoma.
Kako pravilno uporabiti aluminijasto kroglo v pomivalnem stroju
Če želite trik preizkusiti doma, ga izvedite pravilno – le tako boste dobili učinek brez tveganja za pomivalni stroj.
Koraki
Odtrgajte kos aluminijaste folije velikosti približno 30 × 30 cm.
Kosek zmečkajte v ohlapno kroglo, približno v velikosti žogice za golf. Ne stisnite je preveč, saj mora voda lahko krožiti skozi.
Kroglo vstavite v košarico za pribor, skupaj z noži, vilicami in žlicami. Naj bo na mestu, kjer se med ciklom ne bo premikala.
Zaženite običajen program pranja s standardnim detergentom.
Po pranju odstranite kroglo, preverite sijaj pribora in po potrebi jo zavrzite ali uporabite še enkrat (če ni močno razpadla).
Pomembni nasveti
Krogla naj bo manjša in kompaktna, da se ne raztrga na koščke med pranjem.
Ne mečite je na dno stroja, ker lahko zaide v šobe ali črpalko.
Po pranju vedno preverite filter, če se je morda odlomil košček folije.
Kdaj trik deluje najbolje
Rezultati niso pri vseh enaki. Učinkovitost je odvisna od vrste pribora, vode in detergenta. Najbolj opazni učinki so:
pri srebrnem, nikljanem ali srebrno obarvanem priboru,
pri rahlo potemnelem priboru, ki ni močno poškodovan,
ob uporabi alkalnega detergenta in visoke temperature pranja,
ko je krogla blizu priboru in ne prosto lebdi po stroju.
Pri navadnem nerjavnem jeklu, ki se ne oksidira na enak način, je učinek pogosto manj opazen. Prav tako ne pričakujte, da bo aluminijasta krogla odstranila globoko korozijo ali madeže.
Kdaj je ne uporabljati
Čeprav je trik načeloma varen, obstajajo primeri, ko ga raje preskočite:
Aluminijaste posode ali pribor v istem pranju: stik med aluminijem in alkalnim detergentom lahko povzroči razbarvanje ali celo madeže na aluminijastih predmetih.
Če imate pomivalni stroj z občutljivimi filtri ali star model, kjer bi lahko koščki folije zamašili šobe.
Če uporabljate detergente z nevtralnim pH, bo reakcija manj izrazita ali je sploh ne bo.
Če je vaš pribor iz poceni jekla z že poškodovanim slojem – tam lahko pride do dodatne obrabe.
Ali lahko škoduje pomivalnemu stroju?
Ob občasni uporabi – ne. Aluminijasta krogla je mehka, ne rjavi in se v stroju ne raztopi v škodljive kemikalije. Vendar ni priporočljivo, da bi jo uporabljali pri vsakem pranju, saj se lahko sčasoma drobni delci kopičijo v filtrih ali odtokih.
Strokovnjaki priporočajo, da se trik uporabi nekajkrat na mesec, ko želite priboru povrniti sijaj, ne pa kot stalni del vsakega cikla.
Mit ali uporabna praksa?
Ta trik ni čarobna rešitev za vse madeže in ne bo spremenil vašega pomivalnega stroja v polirni stroj. Je pa preprost, poceni in dokaj varen način, kako lahko izboljšate videz srebrnega pribora brez dodatnih kemikalij.
Nekateri uporabniki poročajo o izrazitih rezultatih že po enem pranju, drugi komaj opazijo razliko. Učinek je pogosto odvisen od kakovosti vode (mehka voda okrepi učinek), vrste detergenta in stopnje oksidacije na priboru.
Pogoste napake
Prevelika ali preveč stisnjena krogla → voda ne kroži in reakcija je šibka.
Krogla prosto vržena v stroj → možnost, da zaide v črpalko.
Uporaba pri vsakem pranju → kopičenje drobcev v filtrih.
Pričakovanje, da bo trik odpravil rjo → aluminijasta krogla ne zdravi korozije.
Jeseni, ko se v gozdovih množično pojavijo marele (orjaški dežnik), jih nabiralci pogosto prinesejo domov več, kot jih lahko porabijo svežih. Poleg paniranja in pečenja obstaja še en odličen način, kako izkoristiti ta bogat jesenski pridelek: pripravite okusne gobove polpete, ki jih lahko zamrznete za poznejšo uporabo.
Polpete iz marel so rahlo oreškastega okusa, mehke, a obenem čvrste, popolne za hitro kosilo ali prilogo. Z malo priprave jih lahko spravite v zamrzovalnik in uživate v njih še mesece po koncu sezone.
Zakaj prav marele?
Marele so ene najbolj priljubljenih gob pri nas. Njihovi veliki klobuki so nežnega, rahlo oreškastega okusa in prijetne teksture. Odlične so za cvrtje, toda ker hitro postanejo vodene, jih je smiselno predelati, dokler so še sveže.
Polpete iz marel imajo več prednosti:
So okusne in vsestranske – lahko jih jeste samostojno ali kot prilogo.
Odlično prenašajo zamrzovanje.
Porabite lahko tudi manjše ali nekoliko poškodovane klobuke, ki niso primerni za paniranje.
Enostavno jih lahko spečete pozimi, ko ni svežih gob.
Priprava marel za polpete
Najprej poskrbite, da bodo gobe res sveže in zdrave. Uporabite le mlade klobuke, brez znakov gnilobe ali črvivosti. Bete marel so običajno vlaknasti in niso primerni za uporabo v polpetih – odstranite jih.
Čiščenje
Gobe nežno obrišite z vlažno krpo ali kuhinjskim čopičem.
Izogibajte se pranju pod tekočo vodo, saj se hitro napojijo in postanejo mokre.
Če so zelo umazane, jih na hitro sperite in takoj dobro osušite.
Osnovni recept za mareline polpete
Sestavine
400 g klobukov marel
1 manjša čebula
2 stroka česna
2 jajci
3–4 žlice drobtin (po potrebi več)
1 žlica sesekljanega peteršilja
Sol, poper po okusu
Olje za peko ali zamrzovanje
Priprava mase
Gobe drobno nasekljajte ali na grobo zmeljite s sekljalnikom.
Na ponvi na malo olja popražite sesekljano čebulo in česen, dodajte gobe in pražite, dokler ne izhlapi voda (5–10 minut).
Mešanico nekoliko ohladite, nato jo prestavite v skledo.
Dodajte jajci, drobtine, peteršilj, sol in poper ter dobro premešajte.
Po potrebi dodajte več drobtin, da dobite kompaktno maso, ki jo lahko oblikujete v polpete.
Oblikovanje
Z rokami oblikujte polpete velikosti dlani in jih polagajte na pladenj, obložen s papirjem za peko.
Za bolj enakomerno obliko lahko uporabite kuhinjski obroček ali pokrovček kozarca.
Zamrzovanje polpet
Polpete lahko zamrznete surove ali rahlo popečene – obe metodi imata svoje prednosti.
1. Zamrzovanje surovih polpet
Polpete zložite na pladenj v eni plasti in zamrznite za 2–3 ure, da se strdijo.
Nato jih prestavite v vrečke za zamrzovanje ali posodice, označite datum in vrsto.
Tako pripravljene polpete lahko zamrznete do 3 mesece.
Uporaba: Pečete jih lahko neposredno iz zamrzovalnika – dodajte nekaj minut pečenja ali cvrtja več.
2. Zamrzovanje rahlo popečenih polpet
Polpete popecite na obeh straneh, da dobijo rahlo skorjico (ne do konca).
Ohladite jih in shranite v zamrzovalne vrečke ali posodice.
Ta način je priročen, če želite zmanjšati čas priprave ob kasnejši uporabi.
Uporaba: Pred postrežbo jih le pogrejete v pečici, ponvi ali fritezi.
Namigi za popolne mareline polpete
Za boljšo strukturo lahko drobtine delno nadomestite s kuhanim krompirjem ali ovsenimi kosmiči.
Za bolj izrazit okus dodajte muškatni orešček ali timijan.
Če masa ostaja premokra, pustite stati 10 minut, da drobtine vpijejo tekočino.
Polpete lahko pripravite tudi brez jajc – v tem primeru uporabite kuhani krompir ali laneno “jajce” kot vezivo.
Kako uporabiti polpete iz marel
Polpete so vsestranske:
Postrezite jih s kislo smetano ali jogurtovo omako.
Odlične so kot zelenjavni burgerji v bombetki.
Dodajte jih k testeninam, rižotam ali zelenjavnim jedem.
Uporabite jih kot hitro kosilo – iz zamrzovalnika naravnost v ponev.
Jesen je čas kostanja – prijetnega vonja po pečenem kostanju na tržnicah, toplih večerov s kostanjevim pirejem in družinskih nabiranj v gozdu. Toda ker je sezona kostanja kratka, se hitro pojavi vprašanje: kako ga pravilno shraniti, da bo ostal okusen in uporaben tudi v zimskih mesecih?
Kostanj je občutljiv gozdni sadež. Zaradi visoke vsebnosti vlage začne hitro plesneti, če je vlažen in zaprt, ali pa se izsuši in postane trd, če je v preveč suhem okolju. Z nekaj preprostimi triki pa ga lahko shranite tako, da bo ostal primeren za kuhanje in pečenje še dolgo po koncu sezone.
1. Temeljit pregled in čiščenje
Preden začnete s shranjevanjem, je pomembno, da kostanj temeljito pregledate. V shrambo ne smejo romati črvičasti, plesnivi ali poškodovani plodovi, saj lahko hitro okužijo celotno zalogo.
Postopek pregleda
Kostanj stresite v posodo z vodo.
Plavajoči kostanji so praviloma črvivi ali pokvarjeni – odstranite jih.
Dobri plodovi potonejo na dno.
Obrišite jih s suho krpo in pustite na zračnem mestu, da se popolnoma posušijo.
To je preprost, a zelo učinkovit prvi korak, ki bistveno zmanjša možnost kvarjenja.
2. Shranjevanje v hladilniku za krajši rok
Če kostanj nameravate porabiti v nekaj tednih, ga lahko preprosto shranite v hladilniku. Ta metoda je najbolj primerna za manjše količine.
Kako:
Očiščen, suh kostanj stresite v luknjičasto vrečko ali košaro.
Postavite ga v predal za zelenjavo, kjer je nekoliko višja vlaga.
Kostanj lahko tako hranite do 2–3 tedne.
Pomembno je, da ga občasno pregledujete in odstranite morebitne plesnive ali gnile plodove, saj se plesen hitro širi.
3. Shranjevanje v zamrzovalniku je najbolj praktičen način
Zamrzovanje je eden najboljših načinov za daljše shranjevanje kostanja. Zamrznjen kostanj ohrani okus in teksturo, hkrati pa je pripravljen za uporabo kadarkoli.
Možnosti zamrzovanja
a) Surov kostanj
Kostanje najprej očistite in dobro posušite.
Zarežite lupino (kot za peko) in jih shranite v vrečke za zamrzovanje.
Tako jih lahko uporabite pozneje za pečenje – preprosto jih dajte neposredno iz zamrzovalnika v pečico.
b) Kuhan kostanj
Kostanj najprej skuhajte, olupite in ohladite.
Shranite ga v vrečke ali posodice in zamrznite.
Odličen je za pire, juhe ali peciva, saj je že pripravljen.
c) Pečen kostanj
Pečene kostanje olupite, popolnoma ohladite in shranite v zamrzovalne vrečke.
Pred uporabo jih segrejte v pečici ali ponvi.
Zamrznjen kostanj lahko hranite do 6 mesecev, ne da bi izgubil okus.
4. Shranjevanje v pesku ali žagovini – tradicionalna metoda
Ta stara metoda je odlična, če imate večje količine kostanja in želite, da ostane svež več mesecev brez zamrzovanja. Deluje podobno kot shranjevanje korenja ali repe v pesku.
Postopek
V lesen zaboj nasujte plast suhega, čistega peska ali žagovine.
Dodajte plast kostanja in nato spet pesek.
Nadaljujte v plasteh, dokler ne napolnite zaboja.
Zaboj shranite v hladnem, zračnem in temnem prostoru (klet, shramba).
Kostanj se tako postopoma suši, vendar ne izsuši popolnoma, saj pesek uravnava vlago. Občasno preverite, ali je kakšen plod začel plesneti.
5. Kostanjev pire – shranjen okus jeseni
Če imate radi kostanjev pire, ga lahko pripravite že jeseni in shranite za zimske sladice. To je priročen način, kako izkoristiti večje količine kostanja naenkrat.
Kako pripraviti in shraniti
Kostanj skuhajte, olupite in zmeljite.
Dodajte malo sladkorja (po želji), vaniljo ali rum, odvisno od uporabe.
Pire shranite v posodicah ali zamrzovalnih vrečkah v manjših porcijah.
Zamrznjen kostanjev pire zdrži do 6 mesecev.
Ko ga potrebujete, ga preprosto odtajate pri sobni temperaturi ali v hladilniku čez noč.
6. Dodatni nasveti za uspešno shranjevanje
Nikoli ne shranjujte kostanja v plastičnih vrečkah brez zračnih lukenj, saj hitro splesni.
Pred zamrzovanjem vedno poskrbite, da je kostanj popolnoma suh, da preprečite nastanek ledu in gnitje.
Označite vrečke z datumom zamrzovanja, da boste vedeli, kdaj jih porabiti.
Pri tradicionalnem shranjevanju v pesku izberite suhe, zdrave plodove brez poškodb.
Jesen je čas, ko večinam izmed nas začne bolj vestno skrbeti za svoj imunski sistem. To je tudi čas, ko v naravi dozori eden najbogatejših naravnih virov vitamina C – šipek. Rdeči plodovi grma, ki jih najdemo ob gozdnih poteh in travnikih, so prava zakladnica antioksidantov, vitaminov in mineralov.
Medtem ko večina receptov za šipkov sirup vključuje dolgotrajno kuhanje, ki del vitamina C uniči, obstaja tudi preprost, tradicionalen način priprave brez kuhanja, s katerim ohranimo kar največ hranil. Rezultat je gost, aromatičen sirup, ki ne le krepi odpornost, ampak je tudi naravno sladek in osvežujoč.
Zakaj šipek velja za superživilo jeseni
Šipek vsebuje izjemno visoke količine vitamina C – tudi do 10× več kot limona. Poleg tega je bogat z:
antioksidanti, ki ščitijo celice pred oksidativnim stresom,
vitamini A, E in K,
minerali, kot so kalij, kalcij, magnezij in železo,
rastlinskimi snovmi, ki podpirajo imunski sistem.
Redno uživanje šipkovih pripravkov lahko pomaga pri krepitvi imunskega sistema, lajšanju prehladov in celo podpira zdravo kožo, saj vitamin C sodeluje pri tvorbi kolagena.
Zakaj brez kuhanja?
Kuhanje šipkov sicer olajša pripravo sirupa, vendar ima eno veliko pomanjkljivost: vitamin C je občutljiv na toploto. Pri visokih temperaturah se hitro razgradi, kar pomeni, da končni izdelek vsebuje precej manj koristnih snovi.
Metoda brez kuhanja temelji na maceraciji – dolgotrajnem namakanju šipkov v vodi, pri čemer se vitamini in okus počasi sproščajo. Ta postopek zahteva nekaj potrpljenja, a rezultat je neprimerljivo bolj hranilen in aromatičen sirup.
Kako izbrati pravi šipek
Najboljši čas za nabiranje šipka je po prvih jesenskih slanah, ko plodovi nekoliko zmehčajo in postanejo aromatičnejši. Nabirajte le zdrave, rdeče, čvrste plodove brez plesni ali poškodb.
Če šipek naberete prej, ga lahko za en dan zamrznete – to posnema naravni učinek slane in izboljša okus.
Recept za šipkov sirup brez kuhanja
Priprava je preprosta in ne zahteva posebnih pripomočkov, le nekaj časa za maceracijo.
Sestavine:
1 kg zrelih šipkov
2 litra hladne, prekuhane vode
1 kg sladkorja (po možnosti ekološkega trsnega)
sok 1 ekološke limone (opcijsko, za boljši okus in obstojnost)
Postopek:
Priprava šipkov Šipek očistite morebitnih pecljev in cvetnih ostankov. Nato jih grobo zmeljite v multipraktiku ali jih ročno nasekljajte. Ni treba odstranjevati dlačic v notranjosti – te se bodo kasneje precedile.
Maceracija Zdrobljene šipke stresite v večjo stekleno posodo ali velik kozarec in prelijte z vodo. Dobro premešajte. Posodo pokrijte s čisto krpo in pustite stati 24 ur na hladnem, občasno premešajte.
Precejanje Po 24 urah tekočino precedite skozi gosto gazo ali bombažno krpo. Šipke dobro ožemite, da iztisnete čim več dragocenega soka.
Slajenje V precedeno tekočino vmešajte sladkor in limonin sok. Mešajte, dokler se sladkor popolnoma ne raztopi. Če želite, lahko uporabite palični mešalnik za hitrejše raztapljanje.
Polnjenje Sirup nalijte v sterilizirane steklenice, zaprite in shranite v hladilniku ali temnem, hladnem prostoru. Uporabite v 2–3 mesecih.
Namig za obstojnost
Če želite sirup shraniti dlje, lahko dodate malo naravnega konzervansa (npr. alkohol ali citronsko kislino), vendar to ni nujno, če ga porabite v razmeroma kratkem času in ga hranite na hladnem.
Kako uporabljati šipkov sirup
Šipkov sirup je vsestranski:
Zmešajte ga z vodo kot naravni vitaminski napitek.
Uporabite ga kot dodatek čaju – vendar ne v prevroč čaj, da ne uničite vitamina C.
Pokapajte ga po palačinkah, jogurtu, kašah ali sladicah.
Zmešajte ga z mineralno vodo za osvežujočo pijačo.
Ena žlica sirupa na dan je odličen način za dnevno podporo imunskemu sistemu.
Pomembno opozorilo
Ker sirup ni toplotno obdelan, ga je treba shranjevati v hladilniku in porabiti v nekaj tednih po odprtju. Vedno uporabljajte čisto žličko, da preprečite vnos bakterij.
Za ljudi z občutljivim želodcem je priporočljivo začeti z manjšimi količinami, saj je šipkov sirup precej koncentriran.
Ko se jeseni in pozimi začne sezona prehladov, jezamašen nos ena najpogostejših in najbolj nadležnih težav. Težko dihanje, neprespane noči, oslabljen voh in stalno smrkanje lahko močno poslabšajo počutje. Eden izmed najbolj preizkušenih naravnih načinov za lajšanje teh simptomov so inhalacije z zelišči. Ta tradicionalna metoda pomaga odpreti dihalne poti, navlažiti sluznico in pospešiti okrevanje, če jo izvajamo pravilno in z izbranimi rastlinami.
Čeprav danes obstajajo številna pršila za nos, dekongestivi in zdravila, so inhalacije še vedno izjemno učinkovite — in kar je najbolje, pripravite jih lahko doma z osnovnimi sestavinami iz kuhinje ali domače zeliščne lekarne.
Kako delujejo inhalacije
Topla para pomaga:
Vlažiti sluznico nosu in sinusov, kar olajša izločanje sluzi,
Redčiti gosto sluz, da jo lažje izpihamo,
Ogreti nosne poti, kar začasno zmanjša občutek zamašenosti,
Dostaviti učinkovine iz zelišč, ki imajo protivnetne, antiseptične ali blažilne učinke.
Inhalacije so še posebej koristne v začetni fazi prehlada, ko sluznica zateče in se pojavi občutek zaprtih nosnic, ter pri zamašenosti zaradi suhega zraka, kar je pogosto v ogrevalni sezoni.
Osnovni postopek inhalacije
Zavrite približno 1 liter vode in jo prelijte v toplotno odporno posodo.
Dodajte izbrana zelišča ali eterična olja.
Nagnite se nad posodo, pokrijte glavo z brisačo in vdihavajte paro 5–10 minut.
Dihajte skozi nos, počasi in globoko. Če postane vroče, si naredite kratek premor.
⚠️ Opozorilo: Inhalacije niso primerne za majhne otroke (nevarnost opeklin) in ljudi z določenimi boleznimi dihal, pri katerih lahko vroča para povzroči težave.
Najbolj učinkovita zelišča za inhalacijo pri zamašenem nosu
1. Timijan (Thymus vulgaris)
Timijan je močan antiseptik in naravni dekongestiv, ki pomaga čistiti dihalne poti.
Uporabite 1–2 žlički posušenega timijana na liter vode.
Idealno za prehlade, sinuzitis in kašelj.
2. Evkaliptus (Eucalyptus globulus)
Eterično olje evkaliptusa je znano po osvežujočem učinku in lajšanju dihanja. Vsebuje cineol, ki odpira nosne poti in blaži vnetja.
Dodajte 2–3 kapljice eteričnega olja v vročo vodo.
Ne uporabljajte prevelikih količin – manj je več.
3. Poprova meta (Mentha piperita)
Mentol iz poprove mete daje občutek prostega dihanja in deluje blago anestetično na razdraženo sluznico.
Dodajte 1–2 kapljici eteričnega olja ali pest svežih listov.
Odlična v kombinaciji z evkaliptusom.
4. Kamilica (Matricaria chamomilla)
Kamilica pomirja sluznico, deluje protivnetno in blaži draženje.
Uporabite 1–2 žlici posušenih cvetov.
Posebej primerna pri občutljivi koži ali razdraženih sinusih.
5. Žajbelj (Salvia officinalis)
Žajbelj je močan antiseptik in pomaga zmanjšati vnetje v sinusih.
Dodajte 1 žlico posušenih listov na liter vode.
Dober pri začetnih znakih prehlada in vnetja grla.
6. Sivka (Lavandula angustifolia)
Sivka ima pomirjujoč učinek in pomaga sprostiti dihalne poti, hkrati pa pomirja telo.
1–2 kapljici eteričnega olja ali pest posušenih cvetov.
Odlična za inhalacije pred spanjem.
Kako pogosto izvajati inhalacije
Pri akutnih težavah lahko inhalacije izvajate 1–2-krat dnevno nekaj dni zapored. Najbolj učinkovite so zvečer, tik pred spanjem, saj pomagajo odmašiti nos in omogočajo mirnejši spanec.
Po inhalaciji je priporočljivo:
ostati na toplem vsaj 30 minut,
izogibati se hladnemu zraku,
po potrebi nežno izpihati nos, da se odstrani zmehčana sluz.
Kdaj inhalacije niso priporočljive
Pri hudih gnojnih vnetjih sinusov, kjer je potrebna zdravniška pomoč,
Pri alergijah na določena zelišča ali eterična olja,
Pri majhnih otrocih (vroča para je nevarna),
Če imate bolezni dihal (npr. astmo), se predhodno posvetujte z zdravnikom.
Dodatni nasvet: vlažnost prostora in inhalacije
Inhalacije so še učinkovitejše, če je zrak v prostoru pravilno navlažen. Suh zrak jeseni pogosto povzroča dodatno zamašenost nosu, zato razmislite o uporabi vlažilca zraka ali posode z vodo ob radiatorju.
Snežna plesen je ena najpogostejših bolezni trate v hladnejših mesecih. Pojavi se predvsem zgodaj spomladi, ko se sneg začne taliti, a so tla še vedno hladna in vlažna. Glivice, ki povzročajo snežno plesen (najpogosteje Microdochium nivale), se namreč razmnožujejo v razmerah, kjer je veliko vlage in malo pretoka zraka. Prav zato jo pogosto najdemo na delih trate, kjer se zadržuje sneg ali kjer je kroženje zraka slabše.
Trato prepoznavno prizadene: listi porjavijo, postanejo lepljivi in začnejo odmirati. Čeprav snežna plesen redko uniči celotno trato, lahko pusti grde zaplate in močno oslabi rast.
Kako prepoznati prve znake snežne plesni
Da bi ukrepali pravočasno, moramo vedeti, kako bolezen izgleda. Snežna plesen se običajno pokaže v obliki okroglih, nekoliko belkastih ali rožnatih lis na trati. Te lise so lahko majhne, a hitro rastejo in se povezujejo v večje zaplate.
Značilni znaki so:
krožne lise, pogosto premera do 30 cm,
trava na teh mestih je rjava ali sivkasta,
vlažno vreme povzroči, da se na površini pojavi belkasta ali rožnata prevleka, podobna pajčevini,
rast trate je na prizadetih delih počasnejša.
Največja težava je, da se bolezen lahko razširi zelo hitro, še posebej, če ne ukrepamo.
Najpogostejši vzroki za pojav bolezni
Da bi snežno plesen učinkovito odpravili in preprečili, moramo razumeti, zakaj sploh nastane. Glavni razlogi so:
Dolgotrajna snežna odeja: Sneg, ki se predolgo zadržuje na isti površini, ustvarja popolne pogoje za razvoj glivic.
Slaba drenaža: Voda, ki se ne more odvajati, povečuje vlago v tleh in omogoča razvoj plesni.
Pregosta trata: Gosta, neprezračena trata je bolj dovzetna za glivične bolezni.
Preveč dušika v jeseni: Gnojenje z visokimi količinami dušika pred zimo pospeši mehko rast, ki jo glivice zlahka napadejo.
Kako odpraviti snežno plesen
Čeprav na prvi pogled deluje, da je trata izgubljena, se jo v večini primerov da rešiti. Najprej je treba odstraniti pogoje, ki omogočajo glivici rast.
Pograbite prizadete dele: Odstranite odmrlo in zlepljeno travo, da se lahko zemlja in korenine prezračijo.
Prezračite trato: Uporabite vile ali prezračevalnik, da izboljšate kroženje zraka in odvajanje vode.
Peskanje: Dodajanje peska na težka tla zmanjša zadrževanje vlage.
Ne kosite prenizko: Prenizka trata je bolj dovzetna za bolezni.
Fungicidi: V hujših primerih je smiselno uporabiti fungicid, namenjen snežni plesni, vendar naj bo to zadnja možnost.
Trata se običajno po nekaj tednih sama obnovi, če poskrbimo za boljše pogoje. Na močno prizadetih mestih pa je priporočljivo dosajanje trave.
Preventiva – najboljši način za zdravo trato
Preprečevanje je vedno lažje kot zdravljenje. Da bi se snežni plesni izognili v prihodnje, se držite nekaj osnovnih pravil:
trato redno kosite, a ne prenizko,
jeseni uporabite gnojila z manj dušika in več kalija,
odstranite odpadlo listje, ki zadržuje vlago,
poskrbite za dobro drenažo in redno prezračevanje,
izogibajte se prekomernemu zalivanju pozno jeseni.
Snežna plesen in podnebne spremembe
V zadnjih letih opažamo, da so zime v Srednji Evropi vse bolj nepredvidljive. Pojav snežne plesni ni več vezan samo na dolgotrajne snežne odeje, ampak tudi na vlažna in mila obdobja brez snega. Glivice namreč ne potrebujejo nujno snega – dovolj sta vlaga in nizka temperatura. To pomeni, da bo bolezen v prihodnje verjetno še pogostejša.
Kdaj poklicati strokovnjaka
Večina vrtičkarjev se s snežno plesnijo uspešno spopade sama. Če pa imate veliko zelenico ali športno igrišče, kjer je trava intenzivno obremenjena, je smiselno najeti strokovnjaka. Ta lahko opravi profesionalno prezračevanje, analizo tal in po potrebi uporabi profesionalne pripravke, ki niso dostopni v trgovinah za domačo uporabo.
V svetu, kjer je težko slediti hitremu življenjskemu tempu in preobremenjenemu telesu s toksini, se zdi, da iščemo čudežno rešitev, ki bi “očistila kri” in olajšala delovanje srca ter ožilja. In prav to obljublja “Eliksir za kri, ki očisti maščobe” — mešanica skrbno izbranih sestavin, ki naj bi raztapljala odvečne maščobe in vračala vitalnost.
Eliksir za zdravo kri – sliši se neverjetno –, ki očisti kri maščob in nam tako pomaga v boju z glavnimi povzočitelji smrtnosti v razvitem svetu. Pripravila ga je doktorica medicinskih znanosti iz Zagreba in nam tudi zaupala recept zanj.
Dr. Nevenka Šolajić Božičević, dr. med., je svojo poklicno pot posvetila znanstvenemu raziskovanju presnove lipoproteinov in dejavnikov tveganja za razvoj bolezni srca in ožilja. Na temelju dolgoletnih raziskav in ugotovitev svoje doktorske disertacije je naredila pripravek, ki naj bi bil namenjen tako preprečevanju bolezni kot zdravljenju srca in ožilja.
Laboratorijski izvidi, ki jih je opravila na sebi, in tudi izvidi drugih ljudi, naj bi pri mnogih že po enomesečnem uživanju pokazali normalizacijo ravni holesterola in trigliceridov v krvi. Eliksir za zdravo kri, kot ga je poimenovala, naj bi varoval žile, srce in možgane ter je po njenih besedah primeren tudi za lajšanje drugih tegob, denimo artritisa, raka na črevesju, slabokrvnosti, težav ob menopavzi in podobnem.
Dr. Nevenka Šolajić Božičević meni, da raziskovalci pri preučevanju dejavnikov tveganja za bolezni srca in ožilja doslej niso namenjali velike pozornosti lipoproteinom visoke gostote (HDL holesterol), temveč najbolj lipoproteinom nizke gostote (LDL holesterol), kot najpogostejšemu dejavniku tveganja za razvoj arterioskleroze. Sama je v doktoratu preučevala najmanjši delec HDL-a. »Prav zaradi majhnosti ta molekula zlahka prodre v notranje stene krvnih žil, kjer se nakopiči, zato lahko nastane strdek (tromb). Maščobe so vselej v telesu in samo od presnove je odvisno, kje bodo končale: ali v jetrih, kjer se bodo razgradile, ali v notranji steni krvnih žil, kjer bodo lahko povzročile hujše težave v majhnih krvnih žilah srca ali možganov,« pojasnjuje sogovornica.
Tudi sama je trpela zaradi hude hiperglikoprotenemije (zvišan sladkor in proteini v krvi), podedovane po materini strani, zato je iskala rešitev zase in seveda tudi za druge. Ob sodelovanju z nekaterimi klinikami je pri raziskavah za svoj doktorat ugotovila, da so bile stene krvnih žil ljudi, ki so uživali antihiperglikemike za znižanje holesterola v slabšem stanju, kot pri tistih, ki zdravil sploh niso uživali, zato je začela iskati drugačno pot zdravljenja.
Olje in mleko
Po petletnih raziskavah olj nenasičenih maščobnih kislin je napravila recept za pripravo eliksirja za zdravo in pretočno kri, ki naj bi čistil nakopičene maščobe v stenah krvnih žil. Njegova glavna sestavina je z nenasičenimi maščobnimi kislinami bogato bodikino olje. Poleg tega so v pripravku tudi sir, mleko, lecitin in sezam.
Eliksir naj bi podpiral biokemijski proces, pri katerem se nenasičene maščobne kisline vežejo na apoproteine (beljakovinski deli sestavljene beljakovine) iz sira in lecitina. Bodljika (rastlina raste v Egiptu, na Kanarskih otokih in v Etiopiji) ima rumeno-pomarančni cvet, ki vsebuje največ esencialnih maščobnih kislin, celo 76 odstotkov linolenske kisline. To olje je najbolj kakovostno zaradi izjemno velikega odstotka nenasičenih maščobnih kislin, in sicer alfa in gama linolenske kisline. Prav gama linolenska kislina je izvor sinteze prostoglandinov, ki znižujejo krvni tlak, zmanjšajo možnost nastajanja strdkov v krvi, krepijo imunsko odpornost, spodbujajo nastajanje možganskih celic in zdravijo depresijo.
Bodljikino olje je bogato tudi z vitaminoma K in E. Ena žlička na dan naj bi zadostila dnevni potrebi po teh vitaminih pri ženskah v menopavzi. Ker ga na slovenskem trgu ni moč kupiti, ga lahko nadomestimo tudi z lanenim oljem, ki ima tudi 70 odstotkov nenasičenih maščobnih kislin, a ne vsebuje gama linolenske kisline.
Primešani lecitin naj bi bil po besedah dr. Nevenke Šolaić Božičević pomemben za zaestritev holesterola. Sestavljen je iz kolina in fosfatidilkolina. Sezam je v pripravku, ker, kot ugotavlja naša sogovornica, vsebuje rudnine in visokovredne beljakovine, ki spodbujajo izgorevanje in odstranjevanje končnih proizvodov presnove. Hkrati pa tudi rudnine izzovejo esterifikacijo holesterola. Blagodejno naj bi učinkoval na delovanje srčne mišice, krepil imunsko odpornost in živce. Vsebuje tudi veliko vitamina E in odstranjuje vse končne proizvode presnove, ki sicer zastrupljajo kri.
Dr. Šolaić Božičevićeva svetuje tudi uporabo sojinega mleka, ki naj bi bilo najprimernejše, ker vsebuje vse esencialne aminokisline, veliko vitamina B6, kalcij in fosfor pa ima v pravilnem razmerju.
Kako poteka čiščenje?
Kot pojasnjuje naša sogovornica, je namen pripravka omogočiti organizmu, da z vezavo lipidov in apoproteinov ustvarja topiva visoko vrednih lipoproteinov, ki so lahko prepoznavni za receptorje na površini jetrnih celic. Ti jih fagocitirajo (zajamejo) in prenašajo v lizozomske mehurčke jeter, kjer se do konca razgradijo. Krvne žile se tako čistijo, kot vemo, pa zdrava, čista kri prinaša kisik vsem celicam telesa. Kot zagotavlja naša sogovornica eliksir za zdravo kri učinkuje tako, da sproži popolno zaestritev holesterola in poskrbi da se pri presnovi lipoproteinov maščobne celice ne kopičijo v notranji steni krvnih žil. Do tegob namreč po njenem pojasnilu pride šele takrat, ko maščobni delci pridejo v stene krvnih žil in povzočajo nastanek strdkov. Dokler pa ti krožijo v krvi, niso tako nevarni.
Z uživanjem eliksirja naj bi postala kri bolj čista in pretočnejša. Zato ne poškoduje notranjih sten krvnih žil. Hkrati v možgane prinaša veliko kisika in hrane. Znano je, da zdrava kri obnavlja možganske celice. Kadar pa je kri mastna in vsebuje veliko maščobnih delcev, težko prispe do vrha glave in tako možgani ostajajo brez glukoze in kisika. Človek težje razmišlja in ima slab spomin, kar dodatno pospeši še staranje. »Ljudje, ki eliksir redno uživajo, doživljajo osvežitev v možganih, opazijo velike spremembe v načinu razmišljanja, hitreje in bolje dojemajo, razumejo, govorijo.
Boljše delovanje možganov je naravna posledica močnejše povezanosti možganskih celic. Pri ljudeh, ki so napravili laboratorijske preglede, so odkrili, da se je že po mesecu dni rednega uživanja eliksirja vzpostavila normalna raven trigliceridov in holesterola. Z uživanjem eliksirja se izboljša tudi splošno počutje,« zatrjuje dr. Nevenka Šolajić Božičević, ki pripravek priporoča tudi pri drugih tegobah. Eliksir se je dobro obnesel pri ljudeh z rakom na debelem črevesju, ki so po odstranitvi tumorja imeli oteženo prebavo in niso mogli jesti. Nekaterim naj bi pomagal tudi pri artritisu in vnetju sklepov, ko ni zaleglo nič drugega. Že po dveh tednih so bolečine pojenjale, zatrjuje naša sobesednica, ki je bila sprva tudi sama presenečena nad širokim delovanjem pripravka. Uravnaval naj bi tudi prebavo in preprečeval zaprtje.
Recept za eliksir za kri
Sestavine:
dve do tri velike žlice skute iz posnetega mleka
ena do dve mali žlici bodljikinega ali lanenega olja
dve veliki žlici zmletega sezama z morsko soljo (gomasio)
dve mali žlici granul lecitina
razna semena: lan, oreh, mandeljni …
narezano sadje ali zelenjava
sojino mleko, kefir ali nemastno kravje mleko
Priprava:
Skuti iz posnetega kravjega ali kozjega mleka (pusta skuta) dodamo hladno prešano bodjikino ali laneno olje. Primešamo lecitin, nato dodamo sezam, zmlet z morsko soljo (gomasio). Tej mešanici dodamo kozarec sojinega ali posnetega kravjega mleka ali kefirja. Vse skupaj dobro zmešamo v mešalniku. Nato po želji dodamo še lanena semena, orehe in mandeljne. Narežemo in dodamo lahko tudi banane ali drugo sadje ali pa zelenjavo, denimo kumaro, papriko, redkvico in čebulo. Vsebino zmešamo in jo pustimo stati najmanj 30 minut, da se odvijejo potrebne biokemijske reakcije. Potem lahko pripravek počasi zaužijemo, najbolj priporočljivo je na tešče. Ta obrok nas nasiti za tri do štiri ure.
