Takšen zajtrk bo poskrbel za dobro delovanje vašega črevesja. Prosena kaša, ki alkalizira in suhe slive, ki spodbujajo prebavo. Okus: slasten.
Sestavine za 2 osebi:
600 ml rastlinskega mleka (lahko ga nadomestite s kravjim)
4 jž prosene kaše
10 izkoščičenih suhih sliv, narezanih na četrtine
Ščepec soli
Cimet
Nadrobljeni oreški po izbiri
Priprava:
Zavremo osoljeno mleko.
Dodamo narezane suhe slive in proseno kašo. Znižamo temperaturo in nadaljujemo s kuhanjem še približno 20 minut, da se kaša zmehča. Večkrat premešamo in po potrebi dolijemo še malo mleka.
Kuhano kašo posujemo s cimetom in premešamo.
Naložimo v skodelici in povrhu natresemo zmlete oreške. Jaz sem izbrala pistacije.
Yacon običajno gojijo od Kolumbije pa do severozahodne Argentine. Je daljni sorodnik sončnice, užitni pa so tako njegovi gomolji kot listi. Ker yacon vsebuje malo kalorij ter mono- in disaharidov, je še posebej primeren za ljudi, ki imajo težav s povišanim sladkorjem v krvi.
Yaconov sirup pridobijo iz korenine, vendar lahko slednjo uporabljamo tudi svežo ali posušeno, in sicer v rezinah ali prahu.
Yacon deluje kot prebiotik in zato blagodejno vpliva na prebavo, zdravje debelega črevesa, pomaga pa tudi pri absorpciji kalcija, magnezija in vitaminov iz B-kompleksa. Prav tako uravnava črevesno floro, pozitivno vpliva na rast nekaterih probiotičnih bakterij in zato preprečuje zaprtje. V yaconovi korenini med drugim najdemo tudi veliko kalija in antioksidantov.
Uživanje yacona in sirupa iz yacona pozitivno vpliva na našo prebavo, zdravje kosti, uravnava raven holesterola v krvi, je odlična pomoč pri izgubi odvečnih kilogramov, deluje protirakavo, skrbi za zdravje zob in dlesni, pomaga pri izgubi odvečnih kilogramov, skrbi za zdravo srce in ožilja ter spodbuja delovanje imunskega sistema.
Yaconov cvet (foto: Wikimedia Commons)
Blag diuretik
Surova yaconova korenine deluje diuretično, zaradi česar pomaga pri razstrupljanju telesa. Yaconova korenina blagodejno vpliva na različne težave s sečili, kot so na primer ledvični kamni ali vnetje mehurja. Po uživanju yaconove korenine boste pogosteje izločali seč, zato poskrbite, da boste veliko pili in se tako izognili dehidraciji. Surovo korenino yacona lahko nastrgate na trakove in dodate različnim solatam, z njo pa lahko obogatite tudi sadno-zelenjavne kašaste sokove.
Naravno sladilo, primerno tudi za sladkorne bolnike
Yaconova korenina vsebuje več kot 50 % fruktooligosaharidov – gre za polimerne verige, zgrajene večinoma iz fruktoze. Fruktooligosaharide lahko opredelimo kot podskupino inzulina, saj je njihova molekularna zgradba podobna (verige fruktoze v inzulinu so le nekoliko krajše). Yaconov sirup tako vsebuje zelo malo enostavnih sladkorjev. Človeško telo nima encima za hidrolizo fruktooligosaharidov, zato imajo ti sladkorji sicer sladek okus, vendar se zelo slabo presnavljajo, kar pomeni, da je vnos kalorij zelo nizek.
Fruktooligosaharidi tudi proizvajajo koristne kratkoverižne maščobne kisline, skrbijo za boljšo absorpcijo kalcija in magnezija ter pospešujejo izločanje strupenih snovi iz telesa. Če imate sladkorno bolezen ali hipoglikemijo, se pred uporabo izdelkov iz yacona posvetujte s svojim zdravnikom.
Yaconova gomoljasta korenina
Močan antioksidant
Yaconova korenina ima številne antioksidantne lastnosti. Med drugim vsebuje ferulično in klorogenično kislino. Antioksidanti preprečujejo poškodbe celic, ki bi nastale zaradi škodljivih prostih radikalov. Antioksidantni učinek korenine yacona ostane, ne glede na to, ali korenino uživamo surovo ali kuhano.
Uporaba izdelkov iz yacona
Sveža yaconova korenina ima rahlo sladkast okus in hrustljavo teksturo. Korenino lahko ocvremo, skuhamo ali spečemo. Yaconov sirup uporabljamo kot katerokoli drugo sladilo – dodajamo ga jedem in napitkom. Odlična lastnost yaconovega sirupa je, da ne vpliva na nihanje sladkorja v krvi. Yaconova korenina je prav tako zelo bogata z železom, zato je lahko njeno uživanje v pomoč tudi pri težavah s slabokrvnostjo in slabšo oskrbo krvi s kisikom.
Posušene rezine yacona so med drugim tudi odličen prigrizek, odlične pa so tudi kot slaščica. Yacon v prahu lahko dodamo različnim napitkom in domačim slaščicam. Tako se boste posladkali, hkrati pa poskrbeli še za zdravo in stabilno raven sladkorja v krvi. Yaconove liste, ki vsebujejo veliko inulina, lahko uporabimo za pripravo različnih zvitkov, tako kot na primer uporabimo zeljne liste ali liste trte. Yaconovi listi se lahko uporabijo tudi za pripravo čajnih mešanic.
Med, darilo narave, čudovite barve in polnega okusa, se fantastično poda k številnim jedem, poleg tega pa tudi odlično neguje našo kožo. Med med drugim pospešuje celjenje ran in preprečuje različne okužbe. S svojo gosto in gladko teksturo pa poskrbi, da je koža mehka in sijoča.
Med odlično vlaži kožo
Med je nepogrešljiv pri negi suhe kože, saj odlično ohranja vlago v njej. Če imate težave s suho in razdraženo kožo, je med torej zagotovo prava izbira. Z njim boste primerno nahranili in navlažili vsa problematična področja in z redno uporabo bodo tovrstne težave počasi izzvenele. Med je primeren tudi za ljudi z mastno kožo, saj poskrbi, da koža ostane primerno navlažena in prožna ter je ne izsuši, česar pa ne bi mogli reči za različna čistilna sredstva, namenjena negi mastne kože.
Zaščita kože pred škodljivimi prostimi radikali
Med je odličen naravni antioksidant, pa naj ga uživamo ali ga uporabljamo za nego kože. Ustrezna nega in zaščita kože sta zelo pomembni – koža je ne nazadnje naš največji organ, naš ščit, ki preprečuje, da bi v telo vstopili neželeni in škodljivi organizmi. Raziskave so pokazale, da je med tudi odlično zaščitno sredstvo pred sončnim sevanjem, zaradi katerega pride do prezgodnjega staranja in gubic ter drugih težav, ki lahko v nekaterih primerih vodijo celo do kožnega raka.
Med spodbuja celjenje ran
Med je zaradi svojih antimikrobnih lastnosti prav tako zelo učinkovit pri celjenju ran, preprečuje pa tudi različne okužbe.
Naravni medeni recepti za nego kože
Zdaj ko ste spoznali nekaj pozitivnih lastnosti medu, pa lahko stopite v kuhinjo in preizkusite katerega od medenih receptov za nego kože:
Medena maska za obraz
Kožo najprej dobro očistite, nato pa nanjo nanesite tanko plast domačega medu. Masko pustite delovati 30 minut, nato pa jo sperite s toplo vodo. Na koncu obraz sperite še z obilico hladne vode, saj se bodo tako zožile vaše pore. To masko si privoščite vsak teden.
Domači medeni piling
Za pripravo odličnega pilinga za kožo zmešajte skodelico medu, skodelico grobo mlete soli in pol žličke oljčnega olja. Mešanico nanesite na obraz, jo s krožnimi gibi vmasirajte v kožo, nato pa sperite z obilico mlačne vode.
Naravna medena kopel
Kad napolnite s toplo vodo, nato pa vanjo dodajte tretjino skodelice medu in skodelico polnomastnega mleka ali smetane. Zdaj pa se le še potopite v to razkošno naravno medeno-mlečno kopel.
Naravni balzam za lase
Za popolno nego las zmešajte jušno žlico medu s štirimi skodelicami tople vode. Mešanico dobro premešajte in z njo sperite svoje lase. Las po uporabi ni treba še dodatno spirati, ampak jih osušite kot navadno. Če pa so vaši lasje res močno izsušeni, vam bo všeč tale recept: četrt skodelice medu zmešajte z dvema jušnima žlicama oljčnega olja in dvema jušnima žlicama aloe vere. Mešanico nanesite na lase in pustite delovati približno 30 minut, nato pa sperite s toplo vodo.
Medeno-kumarična maska za obraz
Tudi to je ena od odličnih domačih obraznih mask. V blender dajte koščke kumare ter žlico medu. Mešanico nanesite na obraz in pustite delovati pol ure, nato pa sperite z obilico vode. Vaša koža bo s pomočjo te maske naravnost zaživela.
Izdelajte si medeni balzam za ustnice
Med je odličen tudi za nego ustnic. Zmešajte čajno žličko medu in četrt žličke kokosovega olja. Mešanico pred spanjem nanesite na ustnice. Ta recept je odličen predvsem za suhe in razpokane ustnice.
Med je primeren za čisto vse tipe kože. Če imate težave z aknami, bodo antibakterijske lastnosti v medu poskrbele, da se boste znebili te nadloge, ne da bila vaša koža po uporabi izsušena in razdražena. In prav tako kot je med odličen za mastno in mešano kožo, se zaradi svojih vlažilnih lastnosti dobro obnese tudi pri negi normalne in suhe kože.
V številnih tradicijah verjamejo, da je rdeča pesa odličen tonik za jetra ter čistilec krvi, prav tako pa močno poveča tudi sprejem kisika v celice. S pomočjo rdeče pese pomladimo in obnovimo stare in obnemogle telesne celice. V starem Rimu so s pomočjo rdeče pese zdravili povišano telesno temperaturo in zaprtje, starogrški zdravniki pa so jo uporabljali kot oblogo za rane. Danes rdeča pesa velja kot hranilno zelo bogato živilo s številnimi pozitivnimi lastnostmi za zdravje.
Sok rdeče pese
Številnim ljudem, ki pomislijo na sočenje in uživanje sokov, najprej pride na misel prav sok iz rdeče pese. In to popolnoma z razlogom. S pomočjo sočenja številne hranilne snovi iz pese postanejo še bolj dostopne in se lažje absorbirajo v telo. Ljudem, ki jim sok rdeče pese zaradi svojega izrazitega in precej močnega okusa ni najbolj po godu, tega lahko omilijo tako, da mu dodajo korenje, jabolko, špinačo in ingver.
Pesin sok je odličen za krepitev imunskega sistema, stimulira limfni sistem in ima močan antioksidantni učinek.
Rdeča pesa za zdravo srce
Rdeča pesa je zelo pomemben prehranski vir betaina, prav tako pa tudi folne kisline. Betain in folna kislina delujeta vzajemno in znižujeta raven potencialno strupenega homocisteina, naravno prisotne amino kisline, ki lahko škoduje krvnim žilam in tako prispeva k razvoju bolezni srca in ožilja, k demenci, periferni žilni bolezni (zmanjšan pretok krvi v noge in stopala) itd.
V rdeči pesi najdemo veliko kalija, zelo pomembnega minerala, ki skrbi za zdravje srca, saj uravnava krvni pritisk in utrip. Prehrana, ki vsebuje veliko kalija in malo natrija, je prehrana, ki zagotavlja optimalno zdravje. Žal je razmerje obeh mineralov v današnji prehrani popolnoma obrnjeno. Tudi z uživanjem veliko rdeče pese lahko pomagamo spremeniti to razmerje v prid višje ravni kalija v prehrani.
Odličen vir folne kisline
Jogijski strokovnjaki pravijo, da je uživanje rdeče pese še posebej priporočljivo za ženske, saj jim pomaga obnoviti zaloge železa po vsakem mesečnem ciklusu. Železo je namreč zelo pomembno za nastanek rdečih krvničk, ki telo oskrbijo s kisikom.
Že v prejšnjem razdelku smo rdečo peso povezali z veliko vsebnostjo folne kisline, ki je zelo pomembna zlasti v času nosečnosti. Ženske v veselem pričakovanju namreč potrebujejo kar dvakrat več folne kisline kot sicer. Folna kislina je odločilna pri delitvi celic, za rast tkiv in nastajanje krvi, poleg tega pa vpliva tudi na tvorbo hormonov.
Posebej pomembno je poudariti, da je folna kislina zelo občutljiva na toplotno obdelavo, zato peso kuhajmo res čim krajši čas. Najbolj priporočljivo je, da to slastno zelenjavo uživamo kar surovo.
Silicij v rdeči pesi za čudovito kožo
V rdeči pesi najdemo kar nekaj silicija, ki je čudovito kozmetično sredstvo. Silicij namreč skrbi za boljši tonus kože, pomaga preprečevati videz pomarančne kože in celo plešavost. Silicij prav tako gradi vezivna tkiva, poleg tega pa nam je v pomoč tudi pri razstrupljanju.
Rdeča pesa ugodno vpliva tudi na dobro mentalno zdravje
Kot smo že omenili, v rdeči pesi najdemo betain, barvilo, ki deluje podobno kot ginseng – torej nas sprošča in izboljšuje razpoloženje. Rdeča pesa vsebuje tudi triptofan, ki umirja um in skrbi za naše dobro počutje.
Rdeča pesa naj bo čim pogosteje na našem jedilniku
Rdeča pesa je ne nazadnje tudi odličen vir energije, zato naj le bo čim pogosteje na vašem jedilniku. Vsebuje namreč veliko prehranskih vlaknin, ki pozitivno delujejo na prebavni trakt in srčno-žilni sistem.
Rdečo peso lahko skuhamo, spečemo, lahko jo vložimo in uživamo v solati, odlična pa je tudi surova.
Nikar pa ne zavrzite niti listov rdeče pese, ki so hranilno še bolj bogati kot sam gomolj. Vsebujejo namreč veliko kalcija, železa ter vitamina A in C.
Limone so verjetno eno najbolj uporabnih vrst sadja. Limonovci naj bi uspevali v jugovzhodni Aziji in ob vznožju Himalaje v severozahodni Indiji. Pred več tisoč leti so limone gojili tudi v dolinah rek Evfrat in Tigris.
Egiptologi potrjujejo, da so tudi stari Egipčani še kako dobro poznali limone in limonin sok, saj so slednjega med drugim uporabljali tudi za balzamiranje umrlih. Limone so v starem Egiptu imele zelo pomembno mesto v zdravilstvu, Egipčani so verjeli, da so limone odličen afrodiziak, priporočali pa so jih tudi za lajšanje bolečin in zniževanje povišane telesne temperature.
Aleksander Veliki je s številnih bojnih pohodov v Perziji v Grčijo prinesel limonovec, limone pa so poimenovali kar perzijska jabolka. Grki so bili prepričani, da limone varujejo pred škodljivci, zato so jih sadili ob robovih oljčnih nasadov. Sok zrelih sadežev so uporabljali za konzerviranje živil, z njim so razkuževali rane ter čistili stanovanja in perilo.
Limone so danes zelo cenjene v kuhinji in gospodinjstvu, pa tudi pri negi telesa in obraza, nepogrešljive pa so tudi v zdravilstvu.
Nega kože
Limone so polne snovi, ki krepijo organizem, zaradi tega pa so zelo cenjene tudi v naravni kozmetiki. Z njihovo pomočjo lahko poskrbimo za odlično vsakodnevno nego kože in las, v pomoč pa so nam tudi pri odpravljanju manjših težav s kožo.
Limone zares odlično poživijo našo kožo. Tiste kreme, ki vsebujejo limone in citronska olja, krepijo kožo, ji vračajo prožnost in napetost, jo obnavljajo in ščitijo pred škodljivimi vplivi iz okolja ter preprečujejo njeno prezgodnje staranje. Tudi sami lahko pripravimo različne izdelke za nego kože, s pomočjo katerih ji bomo podarili vse, kar potrebuje.
Citronsko olje za nego obraza in telesa
Če imate mastno kožo, si olje pripravite tako, da zmešate 50 ml hladno stiskanega jojobinega olja, šest kapljic citronskega olja in štiri kapljice cipresovega olja. To mešanico si zjutraj in zvečer nežno vtremo v kožo.
Limonina maska proti gubam
Za pripravo hranljive maske zmešamo rumenjak, jedilno žlico hladno stiskanega jojobinega olja in sok ene limone. Masko nežno vtremo v kožo, predvsem na tistih predelih, kjer že opažamo nekoliko bolj izrazite gubice. Masko pustimo delovati približno 20 minut, potem pa jo s hladno vodo speremo z obraza.
Obloga za občutljivo kožo
Za pripravo obloge potrebujemo 50 gramov puste skute, pet kapljic citronskega olja, dve jedilni žlici mlačne vode in eno jedilno žlico medu. Skuti najprej dodamo citronsko olje, nato pa še vodo in med. Oblogo nanesemo na obraz in pustimo delovati približno 15 minut, nato pa si masko speremo z obraza. Pustimo, da se koža posuši na zraku.
Če imate težave z mastno kožo, si pripravite to masko
Za pripravo obloge potrebujete pol litra vode, pet kapljic citronskega olja in jedilno žlico sladke smetane.
Vodo segrejemo ter ji med mešanjem dodamo citronsko olje in sladko smetano. V mešanico potopimo večjo gazo, s katero potem prekrijemo obraz in pustimo delovati približno 15 minut.
Nega las
Limone so nepogrešljive tudi pri negi las, saj jih hranijo in blagodejno vplivajo na lasišče. Lasje so po uporabi svilnati, mehki in sijoči.
Obloga za sijoče lase
Za pripravo izvrstne obloge za lase potrebujete pol litra vode, limono in dve jedilni žlici oljčnega olja.
Najprej ožamemo limono, njen sok zlijemo v vodo in dodamo oljčno olje. Pripravek segrejemo na telesno temperaturo in ga nežno vtremo v lasišče. Nato glavo zavijemo v brisačo in pripravek pustimo učinkovati od 30 do 45 minut. Nato lase temeljito speremo s čisto vodo.
Nožna razjeda, ki se noče zaceliti, slabo vpliva na kakovost življenja. Nekateri jo poskušajo zaceliti tudi s pomočjo zelišč, pri čemer najpogosteje posegajo po divjem kostanju, ognjiču, drobnocvetnem lučniku in azijskem vodnem popnjaku.
Treba je vedeti, da je koža okoli nožne razjede občutljivejša za dermatitis in izpuščaje. Zato morate zeliščno zdravilo preskusiti zunanje 24 ur prej, preden ga zares uporabite, in to le na koščku kože. Če se razvije neugoden odziv, ga ne uporabljajte. Pazljivi bodite tudi z odprtimi ranami, da z domačim zdravljenjem ne povzročite okužbe.
Divji kostanj – s tradicijo nad nožne razjede
Majhen klinični preskus je pokazal, da je standardizirani izvleček navadnega divjega kostanja (Aesculus hippocastanum) pospešil medicinsko zdravljenje nožne razjede. Avstralski raziskovalci so ugotovili, da so ljudem, ki so jemali ta izvleček, obveze na nogi menjali manj pogosto kot tistim, ki so dobivali placebo (navidezno zdravilo), kar je znatno zmanjšalo stroške zdravljenja. Učinki so verjetno povezani z delovanjem navadnega divjega kostanja na periferni krvni obtok, saj kar okoli polovico razjed povzroča kronično vensko popuščanje (krčne žile).
V ta namen lahko jemljete komercialne tablete ali kapsule izvlečka navadnega divjega kostanja s standardizirano količino escina. Poiščite izdelek, ki zagotovi 100 do 200 miligramov escina na dan. Izvleček vedno jemljite skupaj s hrano.
Izvleček navadnega divjega kostanja občasno povzroči stranske učinke, kot so prebavne težave, slabost, glavobol in srbečica ter vzdraženost kože. Poleg tega se osebe z alergijo na lateks pogosto alergično odzivajo tudi na divji kostanj. Če imate sladkorno bolezen, težave z jetri ali ledvicami, trebušno ali črevesno bolezen ali pa jemljete zdravila proti strjevanju krvi (antitrombotike ali antikoagulante), izvleček navadnega divjega kostanja jemljite le pod nadzorom zdravstvenega strokovnjaka. Če ste noseči ali dojite, navadni divji kostanj jemljite le po nasvetu zdravstvenega strokovnjaka. Doma pripravljenih pripravkov navadnega divjega kostanja ne uživajte, ker lahko vsebujejo strupene sestavine.
Celjenje z azijskim vodnim popnjakom
Azijski vodni popnjak (Centella asiatica, Hydrocotyle asiatica) ali gotu kola bolje poznajo in radi uporabljajo v indijski tradicionalni (ajurvedski) medicini tudi za nožne razjede. Vsebuje učinkovine, ki spodbujajo rane, razjede in brazgotine, da se celijo. V ta namen je zelišče mogoče uporabljati notranje in zunanje. Če ga jemljete notranje, torej ga uživate, pomaga tudi pri simptomih kroničnega venskega popuščanja, tako da podobno kot izvleček navadnega divjega kostanja lahko pomaga tudi pri celjenju razjed.
Jemljete lahko komercialno pripravljene tablete ali kapsule izvlečka azijskega vodnega popnjaka po navodilih proizvajalca. Za zunanjo rabo ga lahko dodate osnovi za kremo ali mazilo (oziroma v kremo ali mazilo, ki ga že uporabljate) in ga nanesete na prizadeto območje dva- do trikrat na dan. Če ste noseči ali dojite, ga lahko jemljete le po nasvetu zdravstvenega strokovnjaka.
Koži prijazni ognjič
Mazilo iz ognjiča (Calendula officinalis) je bilo nedavno predmet majhnega kliničnega preskusa, ki je pokazal, da ima lahko dragoceno vlogo pri celjenju nožnih razjed. V tej raziskavi so nožne razjede tri tedne zdravili z obvezami, ki so vsebovale ognjičevo mazilo ali slano raztopino. Na koncu poskusa so se razjede, ki so jih zdravili z ognjičevim mazilom, zmanjšale za 40 odstotkov, razjede, zdravljene s slano raztopino, pa le za 15 odstotkov.
Ognjičevo mazilo lahko nanesete na prizadeto območje dva- do trikrat na dan ali pa obvezo namočite z ognjičevo tinkturo in jo privežite na to mesto. Lahko naredite tudi obkladek s svežimi ognjičevimi cvetovi. Če je koža poškodovana, rano prej razkužite. Če ste alergični na rastline iz družine Asteraceae (na primer na marjetice, krizanteme in ehinacejo), bodite previdni z ognjičem.
Drobnocvetni lučnik
Pripravki drobnocvetnega lučnika (Verbascum thapsus), namenjeni zunanji uporabi, lahko pomagajo pri celjenju ureznin in razjed na nogi ter pomirjajo vzdraženo kožo. Za celjenje ureznin in razjed na nogi ter za umirjanje vzdražene kože lahko uporabljate obkladke. Pripravite jih tako, da tri žličke posušene rastline namakate v 300 mililitrov hladne vode 30 minut, nato jih zavrete in precedite. Kos tkanine namočite v pripravek in ga dvakrat na dan položite na prizadeto mesto. Doslej niso znani strupeni ali neželeni stranski učinki drobnocvetnega lučnika, vendar je kljub temu priporočljivo, da se pred njegovo uporabo posvetujete z zdravnikom.
Vsa žita kot tudi kamut pripadajo družini Triticum. To družino glede na število kromosomov delimo v tri skupine. Diploidna žita s 14 kromosomi so najbolj zgodnja skupina. Kultivirane sorte iz te skupine so zelo redke in nenavadne. Edina znana kultivirana sorta iz te skupine je enozrnica. Kamut so poznali so jo že stari Egipčani in njegovo seme je že 4000 let ohranjeno v grobnicah faraonov.
Tetraploidna žita, ki imajo 28 kromosomov, so bolj razširjena. Sem sodita tudi sorta Triticum turgidum ssp.turanicum, ki jo prodajajo pod znamko »kamut«, in sorta »durum« – trda pšenica, ki jo večinoma uporabljajo za izdelavo testenin.
Najbolj razširjena sorta iz skupine heksaploidnih žit (z 42 kromosomi) je pira. V to skupino sodijo mehka žita, ki jih uporabljamo tudi za pecivo in biskvite.
Verjetno je, da so na Bližnjem vzhodu obstajale divje sorte tetraploidnih žit in da so jih ljudje tam prvič začeli zbirati in kultivirati. V zgodnjem obdobju kmetovanja ljudje niso sejali čiste enotne vrste žit, temveč mešana semena več vrst, ki so si bila v tesnem sorodu. Ta raznolikost je letino ščitila pred škodljivci in boleznimi. Če je ena sorta v mešanici podlegla, so se druge okrepile – in letina je bila rešena. Tudi sorta kamut, ki jo gojimo danes, vsebuje enako raznolikost in prednosti teh starih sort.
Kamut skozi zgodovino
Zgodba pravi, da je kamut najden v grobnici faraonov, vendar je bolj verjetno, da so ga že ves čas prodajali na tržnicah Kaira. Ni zanesljivega podatka, kdaj so kamut začeli sejati na območju Egipta, vendar ga danes imenujejo »domače žito« (Balady durum). Ugibanja gredo v smeri starih Grkov in Rimljanov, ki bi ga morda prinesli seboj, ali pa celo v smeri zavojevalcev in Bizantinskega cesarstva. Lokalni kmetje in Turki pa so prepričani, da je kamut prinesel že Noe na svoji barki. Še danes ga tam gojijo na manjših zaplatah zemlje. Imenujejo ga tudi »kamelji zob« ali »prerokovo žito«. Ime kamut je bilo razbrano iz egipčanskih hieroglifov v začetku 20. stoletja. Ker to ime ni bilo več v splošni rabi, ga je bilo mogoče zaščititi kot blagovno znamko za to prav posebno vrsto žita.
Kamut v sodobni prehrani
Kamut v primerjavi z modernimi žiti vsebuje več beljakovin in mnoge minerale, posebej selen, cink in magnezij. Zaradi je zelo dober vir selena, ki je tudi močan antioksidant. Je tudi bogat vir energije, saj vsebuje veliko kvalitetnih maščob. Cenijo ga športniki in zelo zaposleni ljudje, saj je odlična dopolnitev k prehrani. Vsebuje precej več beljakovin kot ostala krušna žita (14 –18 %) in tudi esencialne aminokisline v dobrem razmerju. Kamut je bogat vir vitaminov: A, B1,B2, B6, C, E, H, K3, PP in folne kisline.
Trenutno je najbolj pomembno, da kamut ne povzroča alergij. To je lahko prebavljivo žito. Z njim velika večina ljudi, ki so sicer alergični na gluten in sploh pšenico, nima težav. Vsakogar pa takoj prepriča njegov odličen okus in lepa rumenkasta barva. Kamniti mlini za žita kamut odlično zmeljejo v fino moko, iz katere naredimo slastne palačinke. Kruh iz kamuta naredimo enako kot pirinega ali pšeničnega. Lepo vzhaja, je le malo gostejši od pšeničnega, zato pa toliko bolj okusen. Testenine iz kamuta so posebno doživetje, saj se ne razkuhajo tako hitro.
Palačinke iz kamuta
300 g kamutove moke
3 dl vode
ščepec soli
olje za pečenje (najbolje je kokosovo ali palmino)
Vodo in moko zmešamo in posolimo. Po potrebi dodamo še malo vode, da bo zmes gladka. Pustimo dvajset minut, da počiva, nato segrejemo ponev, dodamo malo maščobe in spečemo palačinke na obeh straneh. Še tople namažemo s poljubnim nadevom – sladkim ali slanim. Zelo okusne so tudi brez nadeva.
Kamutove testenine
250 g kamutovih širokih rezancev
čajna žlička soli
šopek čemaža ali mlade čebule
šopek špargljev
50 g pinjol
3 žlice sezamovega olja
1 čajna žlička črne kumine
¼ čajne žličke mletega muškatnega oreščka
šopek svežega origana
Na olju najprej prepražimo črno kumino. Dodamo sesekljano mlado čebulo in šparglje. Prepražimo toliko, da ovene. Posebej v slani vodi skuhamo testenine. Kuhajo se osem minut, nato jih odcedimo in vsujemo na prepraženo zelenjavo. Posolimo, dodamo muškatni orešček in dobro premešamo. Postrežemo posute s pinjolami ali pa s koščki mladega sira. Okrasimo z rezinami rdeče paprike in češnjevim paradižnikom.
kot nadobuden, nov vrtičkar sem si hotel letos pripraviti svoje sadike nakaterih vrtnin. Tako sem v lončke posejal čili ter papriko. Čili mi je lepo skalil in zrasel, medtem ko paprika ni niti vzkalila. Kaj bi bil lahko vzrok temu?
Hvala za odgovor, Martin
Toplo pozdravljamo vsakega, ki se začne ukvarjati z vrtnarjenjem in ga ta dejavnost navduši. Žal pa vam moramo priznati, da ste si za začetnika pri pripravi sadik izbrali nekoliko bolj težki kulturi. Še posebej paprika velja za eno izmed tistih vrtnin, ki je med bolj zahtevnimi. Ob prepostavki, da ste si priskrbeli novo seme ter ustrezen substrat ter ste skrbeli, da je bila zemlja dovolj vlažna, predvidevamo, da je bila največja težava temperatura prostora. Seme paprike namreč za vznik potrebuje temperaturo med 25 in 27˚C in tudi dnevna ter nočna temperatura se ne sme spreminjati za več kot 5, max 10 ˚C . Za mlade kalčke nato znižamo temperatur za 5 oC, ter ko se pojavijo prvi pravi listi, znižamo temperaturo na 18‒20 ˚C. Zato sadike paprik zelo težko vzgajamo na okenskih policah, kjer imamo sobno temperaturo oziroma je zaradi tega čas vznika še dodatno podaljšan. Pomembno je tudi, da seme paprike pred setvijo čez noč namočimo v vodi.
Letos bi rada naredila eno večjo dvignjeno gredico, ki bi bila predvsem za buče in kumare, ker mi le-te zmeraj zasedejo večji del vrta. Zanima pa me, kakšen les je dobro uporabiti in s čim ga zaščititi (v mislih imam zaščito, ki ne bi škodila mojim pridelkom), greda bi bila tudi bolj v senčnem delu vrta (tam mi kumare in bučke najbolje uspevajo).
Hvala! N. B.
Spoštovani,
ko govorimo o visokih gredah, imamo v mislih več možnosti.
Navadno zadostujejo že visoke grede. To so grede, ki jih z lopatanjem oblikujemo v dvignjene gredice, ki pa jih lahko tudi omejimo z raznimi naravnimi materiali, kot so kamenje ali manjši hlodi.
Za pripravo pravih visokih gred, potrebujemo višji okvir, ki ga, kot ste že sami napisali, postavimo iz lesenih desk, nekateri pa sicer uporabljajo tudi zidake, beton ali plastične panele. Ko izbiramo deske za pripravo okvirja, lahko uporabimo tudi stare omare. Le-tem izbijemo dno ter odstranimo vrata in tako dobimo pravšnji okvir za postavitev visokih gred. Glede lesa, ki je bolj ali manj uporaben, načeloma ni omejitev, znano je le, da so nekatere vrste lesa, kot je jelovina, ki je tudi najcenejša, na vremenske vplive bolj občutljive kot druge. Sicer pa priporočamo, da za ta namen izberete bolj trajne vrste lesa, kot so hrast, kostanj ali akacija.
Za premaz, ki ga uporabite, naj prav tako ne bi bilo ovir. Kot zagovorniki naravi prijaznega vrtnarjenja priporočamo le, da uporabite barve, ki so okolju prijazne. Zato izberite lazure za zaščito lesa ali temeljno barvo za les ter impregnacijski premaz na vodni osnovi. Premaze moramo čez leta obnavljati, saj lahko razpoke, ki nastanejo, povzročijo luščenje premaza in posledično večje občutljivosti lesa na vremenske razmere.
Kar je najbolj pomembno, je priprava visoke gredi in dejstvo, da se korenine rastlin izogibajo trohnečim stvarem. Zato rastline sadimo ali sejemo nekoliko od roba visokih gred. Saj četudi boste les premazali z impregnacijskim sredstvom, bo ta z leti zaradi temperaturnih in drugih vremenskih sprememb začel trohneti.
Z uživanjem rastlinske prehrane lahko veliko naredimo za svoje zdravje in dobro počutje. Veliko ljudi, ki so se odločili za tovrstno spremembo prehrane, poroča o številnih učinkih rastlinskih živil na svoje zdravje. Nobena sprememba ni lahka, to drži, vendar jo lahko dosežete.
Zakaj preiti na rastlinsko prehrano?
Rastlinska prehrana nam omogoča res veliko pestrost – ko ljudje enkrat začnejo odkrivati živila, ki so jim bila do tedaj neznana, se njihov nabor hrane le povečuje in povečuje. Nikakor torej ne drži, da ljudje, ki uživajo rastlinsko prehrano, jedo siromašno, prav nasprotno. Prehrana vsejedcev je marsikdaj veliko bolj enolična kot pa prehrana ljudi, ki se prehranjujejo z rastlinskimi živili.
Rastlinska živila za boljše zdravje.Glavno vodilo za prehod na rastlinsko prehrano naj bo vaše zdravje. Številni ljudje se za spremembo načina prehranjevanja odločijo zaradi želje po izgubi odvečnih kilogramov, ker želijo ostati zdravi tudi v starosti, ker se jim pojavijo različne zdravstvene težave itd. In rastlinska prehrana vam je pri vsem tem lahko v veliko pomoč – če se ob tem seveda odpoveste uživanju tudi vse močno predelane hrane – četudi je rastlinskega izvora. Vaš jedilnik naj torej sestavljajo čim bolj naravna in nepredelana živila.
Skrb za okolje.Ko ljudje razmišljajo o skrbi za okolje, to še vedno premalokrat povežejo tudi s svojo prehrano. Industrijska živinoreja je eden največjih onesnaževalcev okolja. Zato je zelo pomembno, da se trudimo karseda zmanjšati ogljični odtis – tudi to, da jemo čim manj živil živalskega izvora, je dober prispevek k temu. Potem pa svoje dodajo še manjša oziroma bolj smotrna poraba energije doma, uporaba naravi prijaznih prevoznih sredstev, ločevanje odpadkov, čim manjša potrošnja oziroma nakup stvari, ki jih resnično potrebujemo.
Ste vedeli, da intenzivna živinoreja prispeva skoraj 20 odstotkov vseh emisij toplogrednih plinov? Ali pa da za proizvodnjo kilograma govedine porabimo kar 4000 litrov vode?
Sočutje.Tudi sočutje do živali je zelo pomembno. Nedopustno je, da si še naprej zatiskamo oči in ostajamo brezbrižni ter tako podpiramo trpljenje nedolžnih živih bitij.
Korak za korakom do velikih sprememb
Vsaka pozitivna sprememba v pravo smer šteje. Pomembno je, da so spremembe zaveste, postopne in želene.
Počasi zmanjšajte količino zaužitega mesa. Pri tem gre pravzaprav za več manjših korakov. Že če se enkrat na teden odpoveste uživanju mesa, boste naredili pomemben korak v pravo smer. Ni vam treba hiteti – spremembe prilagodite sebi in temu, koliko v nekem določenem trenutku zmorete. Poskušajte nova živila, odkrivajte neznane recepte … Videli boste, da se vam bo začel odpirati nov svet. Lahko najprej izločite rdeče meso, nato perutnino, potem tudi ribe in morske sadeže. Korak za korakom.
Omejite uživanje jajc.Ko enkrat ne boste več uživali nobene vrste mesa, lahko počasi razmišljate tudi o tem, da ne bi več uživali jajc.
Počasi prenehajte z uživanjem mleka in mlečnih izdelkov.Ta korak je težak za veliko ljudi, saj je količin zaužitih mlečnih izdelkov v zahodnem svetu res velika. Ko vam bo težko, se ne ukvarjajte preveč s tem, česa ne morete jesti, ampak se raje osredotočite na to, kaj vse lahko.
Uživajte naravo, nepredelano hrano.To je od vsega skoraj najpomembnejše. Za večino ljudi, ki uživajo veliko vnaprej pripravljenih in močno predelanih živil, je lahko prehod na pravo hrano zelo zahteven. Veliko ljudi uživa premalo zelenjave – mnogi niti ne poznajo številnih vrst zelenjave ali pa niti ne vedo, kako jih pripraviti in uživati. Tudi tu velja, naj bo sprememba postopna in prilagojena vam.
Rastlinska prehrana omogoča resnično pester nabor živil. In pestra prehrana, ki temelji na naravnih in nepredelanih živilih, je tudi zdrava prehrana. Vendar pa pri vsem tem vedno poslušajte sebe – vi najbolje veste, kaj vaše telo potrebuje.
