Novo zdravljenje na osnovi alg bi lahko zmanjšalo potrebo po
amputaciji okončin pri ljudeh s kritično ishemijo udov, so odkrili raziskovalci
iz bolnišnice St. Thomas v Londonu v sodelovanjem z univerzo King’s College.
Za ishemijo so krivi predvsem kajenje, debelost in sladkorna bolezen
Izsledke so objavili v reviji Regenerative Medicine,
raziskavo pa je financirala organizacija British Heart Foundation. Raziskovalci
so izdelali majhne kapsule iz rjavih alg, ki vsebujejo makrofage, vrsto belih
krvnih celic. Testi na miših so pokazali, da kapsule povečajo pretok krvi v
okončinah, kjer je bilo tkivo poškodovano. Raziskovalci upajo, da bodo
raziskavo lahko tudi nadaljevali s kliničnimi preskušanji pri ljudeh,
ocenjujejo pa, da na letni ravni v Združenem kraljestvu za kritično ishemijo
udov zboli približno 60 tisoč ljudi. To resno bolezensko stanje se pojavi, ko
se arterije v udih zamašijo zaradi kopičenja maščobnih oblog, kar posledično
zmanjša pretok krvi v roke in noge. Krivci za bolezen so večinoma kajenje,
sladkorna bolezen, debelost in visok krvni tlak.
Na miši je zdravljenje uspelo
Znanstveniki sicer že več let eksperimentirajo s celicami za
zdravljenje in rast arterij, a so bili pri svojih poizkusih zaenkrat še
neučinkoviti, saj večino celic, ki jih vbrizgajo v poškodovano območje, odmre
ali pa jih imunski sistem zazna kot tuje in zavrne. Tokrat pa je dr. Bijan
Modarai, profesor na univerzi King’s College, s svojo ekipo znanstvenikov za
poskus uporabil nove kapsule na osnovi alg z makrofagi, in sicer na poškodovani
mišji nogi. Za tvorbo kapsul so uporabili alginat iz celičnih sten rjave alge,
ki se večinoma nahaja v hladnih vodah na severni polobli in ugotovili, da so
makrofagi ostali na poškodovanem območju, oblikovale pa so se tudi nove krvne
žile, zaradi česar je na poškodovano območje prišlo več krvi.
Izkoriščajo potencial naravnih materialov
Trenutno je za zdravljenje kritične ishemije udov in obnavljanje krvnega obtoka v okončinah potrebno blokiran del arterije med operacijo obiti ali pa razširiti z majhnim kosom razširljive mreže, imenovane stent. Vendar pa so pri več kot tretjini bolnikov te metode neuspešne ali celo neizvedljive, zato je zanje amputacija edina možnost. Modarai meni, da bo ta raziskava pripomogla k učinkovitejšem zdravljenju ljudi, ki trpijo za kritično ishemijo. »Upamo, da bo nova metoda celične terapije močno zmanjšala potrebo po amputacijah udov pri ljudeh, ki jih težko zdravimo,« pravi in doda, da je čar novega zdravljenja na osnovi alg predvsem to, da izkorišča potencial naravnih materialov in predstavlja varno zdravljenje ljudi z ishemijo.
Nova študija z univerze Aarhus na Danskem je pokazala, da je
čas, ki ga otroci preživijo zunaj, dragocen in koristen za njihovo duševno
zdravje.
V urbana območja bi mogli vključiti več zelenih površin
Pri otrocih, ki preživijo več časa v naravi, je manj
verjetno, da bodo kot odrasli razvili različne psihiatrične motnje, saj je, kot
dokazujejo raziskave, igranje na prostem izredno dobro za otrokovo splošno
veselje in razvoj. Sicer obstaja veliko dejavnikov, ki vplivajo na duševno
zdravje, kot sta, denimo, genetska predispozicija in družinska zgodovina.
Raziskovalci še opozarjajo, da bistvo študije ni prestrašiti mestnih
prebivalcev, temveč okrepiti idejo, da so zelene površine dobre za otroke, vključevanje
naravnega okolja v urbana območja pa dokazano koristno.
Otroci preživijo za polovico manj časa zunaj, kot so ga njihovi starši
Dejstvo je, da otroci ne preživljajo več toliko časa zunaj,
kot so ga generacije pred njimi. Anketa, ki jo je izvedla britanska
organizacija National Trust, kaže, da otrok povprečno preživi zunaj nekaj
malega več kot 4 ure tedensko. Za primerjavo – njihovi starši so zunaj
preživeli približno 8,2 ur tedensko. A si mnogi starši prizadevajo te navade
spremeniti, ker menijo, da njihovi otroci ne dobijo dovolj sonca in svežega
zraka. Znanstveniki tem ugotovitvam pritrjujejo. Obstaja namreč veliko dokazov,
da je spontana igra brez usmerjanja na prostem ključnega pomena za razvoj
otroka. Otroci, ki se lahko zunaj svobodno igrajo, se bolje razvijejo in so
srečnejši, narava pa zagotavlja tudi idealen kraj za povezovanje med otroci in
starši. Res je, da takrat, ko vreme tega ne dopušča, ne moramo v naravo. Vendar
pa bi, vsaj po mnenju znanstvenikov, morali zunaj preživeti veliko več svojega
časa.
Manj stresa in boljša okoljska ozaveščenost
»Otrokom narava predstavlja neverjetno zanimivo igrišče,«
pravi dr. Richard Mitchell, epidemiolog in direktor Centra za raziskave okolja,
družbe in zdravja. “To je fantastičen kraj za odkrivanje, kako svet deluje, otrok
pa lahko skače po vejah dreves in se igra v blatu. Vse te senzorične
stimulacije izredno pozitivno vplivajo na razvoj otrok,« doda.
Študije kažejo, da se naši možgani odzivajo na naravo tako, da zmanjšujejo koncentracijo stresnih hormonov, ki krožijo po našem telesu in znižujejo naš krvni tlak. Prav tako so študije pokazale, da so otroci, ki veliko časa preživijo na prostem, bolj pozorni v šoli in na standardiziranih testih dosegajo boljše rezultate. Čas, preživet na prostem, prav tako pomaga v boju proti debelosti in izboljša otrokove socialne veščine, saj druge raziskave kažejo na povezavo med stikom z naravo in altruističnim, sodelovalnim in kooperativnim vedenjem. Študija iz leta 2006 je pokazala, da študenti, vpisani v šole z bolj raznolikimi naravnimi okolji, niso samo bolj fizično aktivni, temveč tudi bolj civilizirani.
Na družbeni ravni študije kažejo, da so otroci, ki odrastejo v naravi, bolj okoljsko ozaveščeni in tudi bolj zainteresirani za ohranjanje in zaščito okolja. »Življenja otrok so preveč strogo načrtovana,« pravi Mitchell. »Otroke vozimo na treninge nogometa in urice klavirja, da bi bili v življenju uspešni, obenem pa pozabljamo na prednosti, ki nam jih daje narava,« še zaključi.
Avokado ima neprijetno navado, da dozori ravno takrat, ko zanj nimamo časa. Še včeraj je bil trd, danes popoln, jutri pa že rjav in mehak. Veliko ljudi ga zato kupuje previdno, enega ali dva, in kljub temu se zgodi, da del sadeža konča v smeteh. Prav tu pride v poštev možnost, na katero marsikdo sploh ne pomisli – avokado lahko brez težav zamrznemo in ga kasneje uporabimo, ko ga res potrebujemo.
Zamrzovanje avokada ni kulinarični trik, temveč povsem praktična rešitev za vsakdan. Če vemo, kako to storiti pravilno, ohranimo okus, strukturo in uporabnost – predvsem za jedi, kjer popolna tekstura rezin ni ključna.
Ključni poudarki:
Avokado lahko zamrznete brez večje izgube okusa, če ga pravilno pripravite.
Zamrznjen avokado je idealen za namaze, smutije in omake, ne pa za rezine.
Pravilna zaščita pred oksidacijo je ključna, da se izognete rjavljenju.
Ali zamrzovanje spremeni avokado
Pomembno je vedeti, da zamrzovanje vpliva na strukturo. Avokado po odmrzovanju ni več primeren za lepe rezine ali okras na krožniku. Postane mehkejši in nekoliko bolj kašast. Kar pa se ne spremeni bistveno, je okus. Za guacamole, namaze, smutije ali kot dodatek toplim jedem je zamrznjen avokado povsem uporaben. Če to pričakovanje postavimo pravilno, razočaranja ni.
Dogodek v trgovini jo je spodbudil, da deli tehniko s širšo javnostjo …
To zanimivo tehniko za zamrzovanje avokada je na svojem profilu na Instagramu delila Natasha Mueller, mati dveh otrok, ki je nedolgo tega v trgovini kupila za mnoge šokantno količino avokadov. Nekateri drugi kupci se ob pogledu na njen nakupovalni voziček niso mogli upreti skušnjavi, da jo povprašajo, kaj bo s toliko avokada.
Ko jim je povedala, da namerava avokado zamrzniti, so se ji
smejali, saj so mislili, da se šali. Prav ta dogodek pa je Natasho Mueller
privedel do spoznanja, da se večina ljudi ne zaveda, da lahko s pravilnim
postopkom zamrzovanja ohranimo teksturo zrelega avokada. Tako se je odločila,
da svoje znanje deli s širšo javnostjo. Postopek je zelo preprost in izvedljiv
tudi v primeru, da doma nimate posebne naprave za vakuumsko pakiranje.
Postopek priprave avokadov za zamrzovanje brez naprave za vakuumsko
pakiranje
Poleg poljubnega števila avokadov potrebujete še oster nož,
slamico in vrečke z drsno zadrgo. Če je mogoče, seveda uporabite slamico za
večkratno uporabo. Vrečke pa po zamrzovanju operite in jih poskušajte ponovno
uporabiti.
Avokado najprej prerežite na pol. Če boste sadeže pustili
cele, bodo namreč v zamrzovalniku postali zdrizasti. Ko ste to naredili,
odstranite koščico in položite avokado v vrečko, ki jo nato zaprite, vendar
pustite čisto malo prostora za slamico. Skozi slamico poskušajte nato izvleči
čim več zraka, preden zaprete vrečko in jo postavite v zamrzovalnik. Avokado
lahko tako počaka tudi približno štiri mesece.
Zamrzovanje v porcijah
Zelo praktično je zamrzovanje v manjših porcijah. Tako odmrznete le toliko avokada, kolikor ga potrebujete. Lahko uporabite modelčke za led ali manjše posodice. Pretlačen avokado razporedite v porcije, zamrznete, nato pa kocke prestavite v vrečko. Tako zavzamejo manj prostora in so vedno pripravljene za uporabo. Ta način je še posebej uporaben za smutije ali hitre omake.
Ali lahko zamrznemo tudi polovico avokada
Da, lahko, vendar z nekaj omejitvami. Polovico avokada je treba zelo dobro zaščititi pred zrakom. Površino premažemo z limoninim sokom, tesno ovijemo in zamrznemo. Kljub temu bo po odmrzovanju tekstura slabša kot pri pretlačenem avokadu. Ta metoda je primerna, če želimo ohraniti večje kose, ne pa popolnih rezin. Za večino uporab je pretlačen avokado še vedno boljša izbira.
Kako dolgo zdrži zamrznjen avokado
V zamrzovalniku lahko avokado zdrži približno tri do šest mesecev. Po tem času je še vedno varen za uživanje, a se lahko okus in barva začneta slabšati. Najbolje je, da embalažo označite z datumom. Tako se izognete ugibanju in avokado porabite pravočasno. Če opazite izrazito rjavljenje ali neprijeten vonj, ga raje zavrzite.
Pravilno odmrzovanje
Odmrzovanje je enako pomembno kot zamrzovanje. Avokado je najbolje odmrzniti počasi, v hladilniku. Tako ohrani največ okusa in se ne razvodeni preveč. Če ga potrebujete takoj, ga lahko uporabite tudi delno zamrznjenega, na primer v smutiju. Tam tekstura ni kritična, okus pa ostane prijeten. Ponovno zamrzovanje odmrznjenega avokada ni priporočljivo.
Kje je zamrznjen avokado najbolj uporaben
Zamrznjen avokado se najbolje obnese v jedeh, kjer je že v osnovi pretlačen ali zmešan.
Najpogostejše uporabe so:
guacamole in namazi
smutiji in napitki
omake in prelivi
dodatek toplim jedem, kjer se zmehča
Za solate in dekoracijo krožnika pa svež avokado ostaja nepogrešljiv.
Pogoste napake pri zamrzovanju
Največja napaka je zamrzovanje celega, neolupljenega avokada. Tak avokado po odmrzovanju izgubi teksturo in okus. Druga pogosta napaka je pomanjkljiva zaščita pred zrakom. Tudi majhna količina zraka v embalaži lahko povzroči rjavljenje. Pomembno je tudi, da zamrzujete le zrel, a ne prezrel avokado. Prezrel sadež bo po odmrzovanju še bolj kašast.
Zakaj se ta navada hitro prime
Ko enkrat zamrznete avokado in ga uspešno uporabite, postane to del rutine. Manj stresa ob zorenju, manj zavržene hrane in več fleksibilnosti pri kuhanju. Gre za eno tistih kuhinjskih rešitev, ki niso videti pomembne, dokler jih ne preizkusite.
Majhen trik, ki reši veliko avokadov
Zamrzovanje avokada ni popolna rešitev za vse jedi, je pa zelo uporabna za vsakdan. Če veste, kaj pričakovati, vas rezultat ne bo razočaral. Namesto da avokado lovite v pravem trenutku, si ga lahko preprosto shranite za kasneje – in ga uporabite takrat, ko vam res pride prav.
Definicije tega, kdaj
je neka oseba polnoletna, se seveda med posameznimi državami nekoliko
razlikujejo. Vendar pa bi vas večina ljudi – ne glede na to, na katerem koncu
sveta se nahajate – najverjetneje pogledala precej čudno, če bi dejali, da
prava polnoletnost nastopi šele z vstopom v četrto desetletje življenja. Vendar
pa v strogo znanstvenem pogledu morda ne bi bili zelo daleč od resnice …
Pri osemnajstih in še precej kasneje v možganih še vedno potekajo pomembne
spremembe
Nevroznanstveniki
pogosto poudarjajo, da se pri osemnajstih letih v naših možganih še vedno
dogajajo pomembne spremembe, ki lahko močno vplivajo na naše vedenje. To med
drugim zagovarja tudi profesor Peter Jones z Univerze Cambridge, ki obenem
opozarja, da polnoletnosti oziroma vstopa v odraslost ne smemo dojemati kot
časovne točke, ampak moramo imeti v mislih, da gre za proces, ki lahko traja
tudi več let.
Doseganje biološke odraslosti lahko šele okoli tridesetega leta starosti
Raziskovalci, ki se
ukvarjajo s preučevanjem človeških možganov oziroma celotnega živčnega sistema,
se večinoma tudi strinjajo, da biološka »odraslost« še zdaleč ne nastopi pri
vseh pri isti starosti, ampak lahko tudi tu prihaja do precejšnjih odstopanj. V
povprečju pa naj bi v biološko odraslost dokončno vstopili šele okoli tridesetega
leta starosti.
Za normalno delovanje
družbe je sicer velikokrat pomembno, da so določene prelomnice v življenju
jasno zamejene z natančno starostjo. Vendar pa lahko v primeru, da vam kdo
očita, da bi morali že zdavnaj odrasti, vendarle privlečete na plan tega asa iz
rokava in svojemu sogovorniku pojasnite, da se strokovnjaki strinjajo, da je
odraslost zelo težko jasno zamejiti z leti.
Ekipa znanstvenikov, ki so pred časom odkrili, da
poimenovanje »rak dojk« pravzaprav zajema 11 različnih bolezni, je zdaj
naredila še korak dlje. Na podlagi 20-letnega spremljanja skoraj 2000 primerov
raka dojk so oblikovali metodo za določanje, pri katerih izmed teh tipov je
možnost za ponovitev bolezni največja.
Podrobnejša delitev bi lahko pomagala tudi pri boljši izbiri zdravljenja
Znanstveniki z dveh uglednih univerz, Univerze Cambridge in Univerze Stanford, so svoje ugotovitve objavili v reviji Nature. Čeprav njihovi izsledki za zdaj še niso nared za širšo aplikacijo, pa si bo mogoče z njimi morda vendarle že kmalu pomagati pri ugotavljanju, pri katerih ženskah, ki so prebolele raka dojk, je potrebno še posebej natančno spremljanje. Ekipa se je pri svojem delu zelo natančno poglobila v vse podrobnosti. Naredili so korak dlje od dojemanja raka dojk kot ene same bolezni oziroma od običajne klasifikacije tumorjev.
Zdravniki namreč trenutno delijo primere raka dojk na podlagi tega, ali se odzivajo na estrogen in na ciljna zdravila (npr. Herceptin). Raziskovalci pa so v tem primeru analizirali genetske mutacije znotraj tumorjev, na podlagi česar so nato pripravili novo klasifikacijo. Profesor Carlos Caldas je ob tem poudaril, da moramo enkrat za vselej nehati razmišljati o raku dojk kot o eni sami bolezni, saj je prav to korak proti ustreznejšemu zdravljenju. Izsledki torej niso pomembni samo zaradi opozarjanje na še posebej ranljive skupine, ki so premagale raka dojk, ampak tudi za prilagajanja samega zdravljenja.
Pomemben korak proti bolj individualizirani obravnavi pacientk
Med drugim so raziskovalci ugotovili, da je pri t. i. trojno negativnem raku dojk, eni najtežjih oblik za zdravljenje, pravzaprav mogoče govoriti o dveh različnih boleznih. Ženske, ki so prebolele to bolezen in pri katerih ni prišlo do ponovitve v petih letih, so najverjetneje ozdravljene. Vendar pa pred potekom tega obdobja še vedno obstaja močno povečano tveganje za ponovitev. Nova oblika klasifikacije različnih bolezni, ki spadajo pod oznako »rak dojk«, je sicer še vedno preveč kompleksna, da bi bila primerna za prestavitev širši javnosti oziroma za uporabo v vsakodnevni zdravniški praksi.
Vendar pa je mogoče upati na to, da bo že kmalu predstavljena tudi nekoliko poenostavljena verzija. Govori pa se tudi o tem, da naj bi bila načrtovana še večja študija, v katero bo zajetih do 12.000 žensk, s pomočjo katere bi lahko ekipa raziskovalcev prišla še do zanesljivejše potrditve tokratnih ugotovitev. Hkrati pa je že zdaj očitno, da gre za pomemben korak proti bolj individualizirani obravnavi posameznih primerov bolezni.
Pretekli konec tedna je ob
obale filipinskega otoka Mindanao naplavilo kita. Kot je kasneje razkrila
avtopsija, je bil vzrok smrti v tem primeru še posebej šokanten. V kitovem
telesu oziroma želodcu je bilo namreč odkritih kar 40 kilogramov odpadne
plastike.
Šokirani biologi razkrili, da niso še nikoli v življenju
videli česa takšnega
Znano je, da je
onesnaževanje oceanov že kar nekaj časa zelo velika težava. Vendar pa je šlo v
primeru uvodoma omenjenega kita vendarle za ekstremen primer. Zgroženi morski
biologi, ki so ga našli, so kasneje povedali, da niso še nikoli v življenju
videli toliko plastičnih odpadkov v telesu kita. Dejstvo je še toliko bolj
pretresljivo, če upoštevamo, da je šlo pravzaprav za mladiča. Med plastičnimi
odpadki, ki jih je kit pomotoma zaužil in ki so sčasoma privedli do njegove
smrti, je bilo med drugim odkritih veliko nakupovalnih vrečk in plastičnih
embalaž riža.
Onesnaževanje morij vsakodnevno usodno za številne morske
živali
Tudi po uradnih podatkih naj
bi šlo za rekordno količino zaužite plastike. Vendar pa na žalost podobni
primeri še zdaleč niso redki. Zaužitje večjih količin plastike vsakodnevno
ubije ogromno živali v oceanih. Zgolj pred nekaj meseci so na primer našli
kita, ki je imel v želodcu kar 115 plastičnih kozarčkov in par plastičnih
natikačev. Poleg tega pa se živali v odpadke, ki končajo v morjih, velikokrat
tudi ujamejo, kar onemogoči njihovo normalno gibanje, zato večkrat umrejo
zaradi sestradanosti. Prav tako pogosti pa so tudi primeri zadušitve živali z
odpadki v morju.
Meditacija je lahko učinkovita oblika spopadanja z
različnimi stiskami, med njimi celo s postravmatsko stresno motnjo, ki je
povezana z izjemno travmatičnimi dogodki v življenju. V tem primeru naj bi bila
sicer še posebej koristna t. i. transcendentalna meditacija – vsaj tako meni
skupina strokovnjakov, ki so se podpisali pod študijo, ki je bila pred kratkim
objavljena v reviji Psychological Reports.
Gre za obliko meditacije, ki med drugim vključuje osredotočanje na mantre. Za
povrh pa naj bi ta oblika meditacije pomagala tudi pri premagovanju depresije.
Študija rezultat mednarodnega sodelovanja strokovnjakov za mentalno zdravje
Pri pripravi študije so sodelovali raziskovalci z različnih akademskih
inštitucij po svetu. Vsi so delali s
študenti, ki so imeli diagnozo postravmatska stresna motnja in depresija. Študentje,
ki sodelovali pri raziskavi, so bili razdeljeni v dve skupini. Prva je začela z
rednim izvajanjem transcendentalne meditacije, druga pa ne. Pri polovici
sodelujočih je šlo torej za t. i. kontrolno skupino. Na začetku so vsi
izpolnili test, namenjen oceni verjetnosti za postravmatsko stresno motnjo pri
posamezniku. Vsi so dosegli zelo visoko število točk. Poleg tega pa so diagnozo
podali tudi strokovnjaki za duševno zdravje – v vseh primerih naj bi šlo po
njihovi oceni za postravmatsko stresno motnjo.
Redno meditiranje je že v dobrih treh mesecih poskrbelo za občuten napredek
Po treh mesecih in pol je skupina, ki je redno izvajala transcendentalno meditacijo, na omenjenem testu dosegla bistveno nižje število točk od tistih, ki tega niso počeli. Pri kontrolni skupini praktično ni prišlo do izboljšanja. Transcendentalna meditacija je prvi skupini pomagala pri ublažitvi številnih težav, povezanih s postravmatsko stresno moro, na primer ponavljajočih se nočnih mor, podoživljanja travmatičnega dogodka, stalnega občutka strahu in izbruhov jeze.
V zadnjih letih se je pogosto poudarjalo, da uživanje jajc ne prispeva bistveno k povečanemu tveganju za bolezni srca in ožilja, četudi gre za večje število jajc na teden ali celo na dan. V preteklosti pogoste trditve, da so jajca problematična za poviševanje ravni škodljivega holesterola v telesu, so bile tako večkrat postavljene pod vprašaj. Nova, obsežna študija, ki je bila pretekli petek objavljena v reviji JAMA, pa je ponovno pokazala, da jajca morda vendarle niso tako nedolžna , kot so nas poskušali v zadnjem času prepričati mnogi …
Zajeti podatki za skoraj 30.000 odraslih Američanov
Analiza je vključevala podatke za 29.615 odraslih Američanov, in sicer za
daljše časovno obdobje med letoma 1985 in 2016. Raziskovalci so ugotovili, da
3–4 jajca na teden pomenijo za 6 odstotkov višjo verjetnost za srčno-žilne
bolezni. Obenem pa je omenjena količina jajc v prehrani pomenila za 8 odstotkov
večjo verjetnost za smrt osebe v času študije.
Problematičen predvsem holesterol
Kot so navedli znanstveniki, naj bi bil najverjetnejši krivec za tveganja, povezana z uživanjem jajc, holesterol. Prav jajca so namreč eno izmed živil z največjo vsebnostjo prehranskega holesterola. Hkrati je bilo v okviru raziskave ugotovljeno tudi, da je 300 mg holesterola na dan povečalo verjetnost za bolezni srca in ožilja za 17 odstotkov, verjetnost za smrt v času trajanja študije pa se je zaradi navedene količine dnevno zaužitega holesterola povečala za 18 odstotkov v primerjavi s tistimi, ki holesterola niso uživali.
Koliko vpliva na smernice zdrave prehrane ima prehranska industrija?
Nova študija se zdi sicer v nasprotju z najsodobnejšimi nutricionističnimi smernicami, vendar mnogi zdravniki ob tem poudarjajo, da so vedno obstajali podatki, ki kažejo na povezavo med uživanjem jajc in povišanim holesterolom oziroma srčno-žilnimi boleznimi. Nekateri zdravniki ob tem opozarjajo tudi, da so prehranske smernice (pre)pogosto podvržene pritiskom različnih industrij.
Znano je, da moramo biti z uporabo palčk za čiščenje ušes zelo previdni. Mnogi strokovnjaki jih celo povsem odsvetujejo, saj lahko pride zaradi njih do okvare sluha. Vendar pa je primer 31-letnika iz Anglije dokaz, da to niti ni najhuje, kar se nam lahko zgodi. Poročilo o njegovem zdravljenju, ki so ga otorinolaringologi objavili pred kratkim, namreč razkriva, da je bila pri moškem uporaba palčk za čiščenje ušes povod za hudo vnetje možganske ovojnice, ki je bilo zanj skorajda usodno.
Na delu možganske kosti se je začel kopičiti gnoj
Vse se je začelo, ko je med čiščenjem bombažni košček palčke
zašel v ušesni kanal. To je sprožilo vnetje ušes, ki se je nato razširilo do
možganske ovojnice. Moški je sicer zdravnikom povedal, da sploh ne ve natančno,
kdaj je prišlo do tega dogodka. Na prvi pogled nedolžen košček bombaža je imel
torej v tem primeru zelo resne posledice. Bakterijska okužba, ki se je razvila
v ušesnem kanalu, je poleg možganske ovojnice dosegla celo lobanjsko kost, kjer
se je začel na vnetih mestih kopičiti gnoj.
Dolgotrajne težave, ki so dosegle vrhunec s hudim napadom
Čeprav okužba ni dosegla samih možganov – ustavila se je
namreč pri ovojnici – pa so se začele pri moškem pojavljati različne nevrološke
težave. Na koncu je doživel hud napad, zaradi česar je bil nato tudi sprejet na
urgenco. Same težave so se sicer začele
že pred tem. Pacient je kasneje povedal, da je približno 10 dni pred dogodkom
občutil močno bolečino v levem ušesu, pojavljal pa se je tudi ušesni izcedek.
Poleg tega se je spopadal tudi s hudimi glavoboli, zaradi katerih je moral
občasno celo bruhati, in s težavami s spominom.
Košček bombaža s palčke je bil najverjetneje ujet že nekaj let
Težave z ušesi pri pacientu niso bile nekaj novega, saj naj bi se z bolečine v levem ušesu, ki jih je spremljalo tudi slabšanje sluha, v njegovem življenju prisotne že približno 5 let. V tem obdobju je bil dvakrat tudi zdravljen zaradi resnejšega vnetja ušesa. Ko so zdravniki odkrili košček vate, ki se je odtrgal s palčke za čiščenje ušes, so lahko ugotovili, da je bil tam najverjetneje že nekaj let in da je bil prav to povod za vse pretekle težave. Na srečo se je stanje pacienta s pomočjo antibiotikov izboljšalo, obenem pa najverjetneje ne bo imel resnejših dolgoročnih težav s sluhom ali s kognitivnimi funkcijami. Skoraj prepričani pa smo, da si v prihodnje pri čiščenju ušes ne bo več pomagal s palčkami.
Glavkom, znan tudi pod imenom zelena mrena, je glavni razlog za izgubo vida pri ljudeh. Najpogosteje gre za težavo, ki jo sproži blokada v očesu, zaradi česar tekočine ne morejo nemoteno iztekati. Posledično pride do povečevanja pritiska v očesu, kar lahko poškoduje vidni živec, povezan z našimi možgani. Če se glavkoma ne zdravi, obstaja torej velika nevarnost za oslepitev. Vendar pa se tu pojavlja vprašanje, kaj sploh je najprimernejša oblika zdravljenja pri tej težavi. Mnogi pacienti danes še vedno dobivajo kapljice, namenjene lažjemu iztekanju tekočine iz očesa. Vendar pa je glede na pred nedavnim objavljene zaključke raziskave, ki je trajala 3 leta in v katero je bilo vključenih 718 pacientov, laser v veliko primerih precej boljša izbira …
Namesto dosmrtne uporabe kapljic zgolj enkratni poseg
Kot menijo podpisani avtorji, bi morala postati selektivna laserska trabekuloplastika prva izbira pri glavkomu, ki bi zamenjala predpisovanje kapljic. Ugotovljeno je bilo namreč, da je laserska terapija učinkovitejša in varnejša rešitev, hkrati pa tudi cenejša. Medtem ko morajo kapljice pacienti z glavkomom uporabljati do konca življenja, pa gre pri laserju zgolj za enkratni postopek, ki traja približno 15 minut. Pacient zapusti zdravniško ordinacijo še isti dan. Za povrh pa je treba upoštevati še možne stranske učinke, ki jih prinaša dolgotrajna uporaba kapljic za oči – med drugim se s tem poveča tveganje za sivo mreno, prihaja pa lahko tudi do pretirano upočasnjenega srčnega utripa in izčrpanost.
Laserska terapija poskrbela za mnogo stabilnejši pritisk v očesu
Osnovni princip pri laserski terapiji je ta, da žarki povzročijo rahlo vnetje točk, kjer tekočina zapušča oko. S tem se sprostijo blokade, odvečna tekočine se izloči, pritisk v očesu pa se zmanjša. V primeru 718 sodelujočih v raziskavi je šlo za paciente, pri katerih je bil glavkom odkrit pred kratkim. Raziskovalci so primerjali učinkovitost različnih oblik zdravljenja, ki so jih ti pacienti prejeli oziroma prejemali. Rezultati so jasno pokazali, da je bil pri tistih, pri katerih se je izvedla laserska terapija, pritisk v očesu precej stabilnejši. Poleg tega je bil pri njih redkeje potreben dodaten operativni poseg.