Pred dobrim letom smo poročali, da se je Kitajska odločila za prepoved, ki je šokirala mnoge zahodne države. Oblasti so namreč sklenile, da prepovedo uvažanje mnogih vrst tujih odpadkov, med njimi tudi plastike. Pred tem je Kitajska sprejemala več kot polovico vse izvožene plastike, zato so morale številne države hitro najti drugo državo, ki bi bila pripravljena sprejeti njihove odpadke. Precejšen del se je preusmeril v Indijo, ki pa je zdaj sklenila, da posnema odločitev Kitajske. S 1. marcem tako tudi ta država ne sprejema več tujih odpadkov.
V ospredje stopilo ukvarjanje z lastnimi odpadki
Prepoved uvažanja plastičnih odpadkov je del širše
strategije Indije, ki med drugim vključuje tudi prenehanje uporabe plastičnih
izdelkov za enkratno uporabo do leta 2020. Indija ima sicer precej težav že s
svojimi lastnimi odpadki, zato ni presenetljivo, da ne želi več sprejemati še
tujih. Dnevno naj bi se namreč v državi ustvarilo skoraj približno 26.000 ton
plastičnih odpadkov. Po ocenah pa ostane nezbranih kar 40 odstotkov teh
odpadkov, kar je povezano s pomanjkanjem ustrezne tehnologije za
reciklažo. V Indiji so sicer že pred to
prepovedjo sprejeli nekaj omejitev, povezanih z uvozom plastike, vendar pa so
številna tuja podjetja hitro našla luknje v določilih in jih začela
izkoriščati.
Naše smeti – a daleč od naših oči
Pričakovati je, da bodo postale s tem, ko se je Indija pri
prepovedi uvažanja odpadne plastike pridružila Kitajske, določene države, kot
so na primer Tajska, Vietnam in Malezija, še bolj obremenjene kot doslej. V
vseh naštetih državah je prišlo že v preteklem letu do občutnega povečanja
uvoza plastičnih odpadkov. Zahodne države so očitno preveč navajene na to, da
želijo imeti svoje smeti … daleč od oči. Vendar pa se pri tem pozablja, da bo,
glede na trenutne trende, slej ali prej zmanjkalo držav, ki bi bile
pripravljene prevzemati to breme nase.
Mnogi starši danes posvečajo ogromno pozornosti šolskemu uspehu svojih otrok. S tem ni nujno nič narobe samo po sebi, vendar pa je pomembno, da pri tem ne pozabite, da šolske ocene niso edino, kar šteje. Pismo, ki ga je učiteljica Ruth Clarkson napisala enemu izmed svojih učencev, ki mu na testu kljub trudu ni uspelo dobiti pozitivne ocene, je izvrsten opomnik, da je življenje mnogo več od šolskega uspeha …
Solze ganjenosti, ko je dečkova mama prebrala učiteljičino pismo
Pismo ja na
družbenem omrežju delila dečkova mama, in sicer pospreljeno z besedami, da jo
je spravilo do solz. Njen sin, 11-letni Ben Twist, ima avtizem, zaradi česar
ima tudi določene omejitve pri učenju. Čeprav je v pripravo na omenjeni test
vložil precej napora, ocena ni bila takšna, kot bi si jo on in njegova mama
najverjetneje želela. Dečkova učiteljica se je zavedala, da bo deček zaradi
rezultatovrazočaran, zato se je odločila za ganljivo potezo. Številni všečki,
komentarji in delitve tega pisma dokazujejo, da tudi mnogih drugih staršev ni
pustilo ravnodušnih.
»Test je meril čisto majhen košček vsega, kar si«
Ruth Clarkson je Benu v pismu napisala, da je test meril zelo majhen košček njegovih sposobnosti. Te so sicer pomembne, vendar pa je po njenih besedah »Ben Twist sestavljen iz številnih drugih veščin in sposobnosti«. Nato je navedla nekaj dečkovih talentov, ki jih test ni mogel zaznati – njegov umetniški talent, njegovo sposobnost za delo v skupini, njegovo vse večjo samostojnost, njegovo prijaznost, njegove športne talente, njegovo sposobnost za ustvarjanje prijateljstev in izražanje lastnega mnenja, njegovo nadarjenost za glasbo … Učiteljica je poudarila, da je prav edinstvena kombinacija talentov tista, zaradi katerih je Ben povsem unikaten. Pismo je zaključila z besedami, da so v šoli vsi ponosni nanj, saj prepoznavajo njegove talente in sposobnosti tudi zunaj klasičnih testov. Prav zato so prepričani, da se vseskozi razvija in napreduje ter odrašča v prijetnega, bistrega mladeniča.
Čeprav se mnogi zavedajo, kako neprijetno je lahko pogosto
zaprtje, pa se boste verjetno strinjali, da gre pri tej zgodbi za resnično
ekstremen primer. Govorimo o tem, kar se je nedolgo tega zgodilo 23-letnemu
Kitajcu, ki je bil v bolnišnico sprejet zaradi zelo hudih bolečin v trebušnem
predelu, zaradi katerih je imel težave z govorom in celo z dihanjem. Ko so
zdravniki opravili CT trebušnega predela, so namreč ugotovili, da se v njegovem
črevesu zadržuje kar 13 kilogramov blata!
Črevo je bilo videti, kot da se bo vsak trenutek razpočilo
Ostanki blata naj bi se v črevesu mladeniča s Kitajske kopičili več kot dve desetletji, torej praktično njegovo celotno življenje. Posledično je postalo njegovo črevo zelo vneto in močno razširjeno. Kot je povedal eden izmed zdravnikov, ki so izvedli operativni poseg, je bilo črevo videti, kot da se lahko vsak hip razpoči. Na srečo je stanje pacienta po operaciji, ki je trajala približno 3 ure, dobro. Kot vse kaže, ne bo imel težav z okrevanjem. Brez ustreznega zdravniškega posega pa bi lahko seveda ta mladi moški tudi umrl.
Primer povezan s Hirschsprungovo boleznijo, ki prizadene predvsem moške
Razlog, zaradi katerega naj bi sploh prišlo do zadrževanja tolikšne količine blata v črevesu, je bila sicer v tem primeru Hirschsprungova bolezen. Gre za bolezen, ki naj bi bila dedna in povezana z gensko mutacijo. Pogostejša je pri moških kot pri ženskah, prizadene pa predvsem debelo črevo, in sicer tako, da prepreči normalno premikanje blata skozenj. Dojenčkom, ki se rodijo s to boleznijo, manjkajo živci v mišicah debelega črevesa, zato pri njih pogosto ne pride do odvajanja blata v prvih 48 urah po rojstvu.
Debata o genskem inženiringu se pogosto nanaša predvsem na
rastline. Vendar pa se mnogi raziskovalci ukvarjajo tudi z možnostmi genskega
inženiringa ljudi. Enega največjih »prebojev« na tem področju so dosegli lani
na Kitajskem, kjer sta se rodili deklici, katerih genski material je bil
spremenjen tako, da sta odporni na virus HIV. Zdaj pa je skupina 18 priznanih znanstvenikov
v reviji Nature objavila poziv k vsaj
začasni prekinitvi tovrstnega genskega inženiringa. Med njimi najdemo celo
znanstvenike, ki so svojimi odkritji pomembno prispevali k temu, da je genski
inženiring ljudi danes sploh mogoč. Podpisani menijo, da se vse skupaj odvija s
preveliko hitrostjo.
Za kaj sploh gre pri genskem inženiringu ljudi in zakaj je bil primer
kitajskih deklic tako kontroverzen?
Osnova genskega inženiringa pri človeku je manipulacija DNK.
Relativno nov pripomoček, imenovan CRISPR, je znanstvenikom omogočil , da je
postalo spreminjanje DNK precej hitro in poceni. Temu je sledil velik preskok
pri razvijanju tehnologije za gensko spreminjanje človeka. Ta tehnologija ima
potencial, da nekako »popravi« genski material človeka še pred rojstvom. To
lahko npr. pomeni odpravo določenih pomanjkljivosti, ki bi sicer vodile do
bolezni.
Novembra lani je tako prof. He Jiankui oznanil rojstvo dvojčic,
poimenovanih Lulu in Nana. Glavna razlika v primerjavi z drugimi, navidezno
podobnimi dojenčki je bila ta, da so znanstveniki spremenili njun DNK v
laboratoriju, zaradi česar sta zdaj odporni na okužbo z virusom HIV. V osnovi
gre torej za nekaj pozitivnega, vendar pa številni znanstveniki opozarjajo, da
so dolgoročne posledice tovrstnega genskega inženiringa nejasne. Vsaka
modifikacija se namreč prenaša na naslednje generacije, kar lahko pomeni precejšnje
spremembe človeške vrste.
Ker gre za področje, ki je še precej neraziskano, se mnogi
sprašujejo, ali ne obstaja možnost za nehotene posledice navidezno preprostih
in precej nedolžnih sprememb DNK. Pri dvojčicah, rojenih lani na Kitajskem, so
bile npr. narejene spremembe na genu CCR5, ki ima vlogo tudi pri zaščiti našega
telesa pred gripo in ki lahko vpliva na kognitivne sposobnosti. Poleg tega pa
se odpira vprašanje etičnosti sprememb, ki ne bi bile neposredno povezane s
preprečevanjem določenih zdravstvenih težav.
Odločitev, ki ne bi smela biti prepuščena samovolji posameznikov
Znanstveniki, ki želijo doseči, da bi se genski inženiring ljudi vsaj začasno prepovedal, menijo, da je treba tu upoštevati posledice za celotno človeško vrsto. Tako odločitve ne bi smele biti prepuščene zgolj enemu znanstveniku. Prepričani so, da bi bila nujna širša debata glede tega, ali bi bila npr. potrebna popolna prepoved genskega spreminjanja ljudi, ali bi bil ta morda lahko dovoljen samo v specifičnih, z zdravjem povezanih primerih ipd. Nekateri znanstveniki sicer menijo, da je He Jiankui s svojim dejanjem zelo očitno prekršil številne že obstoječe regulative na tem področju.
O čemažu, latinsko Allium
ursinum, kar v prevodu pomeni medvedji česen, obstaja legenda, ki pravi, da ga
spomladi iščejo medvedi, ki se prebudijo iz zimskega spanja, da z njim očistijo
želodec in kri. Tako ga ljudje največkrat vključimo v spomladansko razstrupljevalno
kuro, saj čemaž krepi zdravje in vrača energijo. Spomladi uporabimo sok iz
čemaževih listov, poleti pa sok iz čebulic.
Nabiramo sveže, nadzemne zelene liste
Sicer pa so to zelišče
uporabljali že stari Rimljani, ki so čemaž cenili še bolj kot česen. Čemaž
poznamo tudi pod imeni divji česen oz. gozdni česen, kačji lek in čremož. Čemaž
je trajnica s čebulnico in značilnim vonjem, čebulica ni prekrita z mrežasto
vlaknatim ovojem. Ima pritlične, suličaste, lokasto žilnate, podolgovate zelene
liste. Mladi listi so svetle barve in svežega videza, medtem ko so stari
temnejši in bolj zašiljeni. Cvetovi rastejo v kobulastem socvetju, čebulica je
bele barve. Zdravilni del rastline sta zel in čebulica.
Nabiramo sveže,
nadzemne zelene liste. Uporabljamo jih v obliki sokov ali solat. Rastejo od
marca do junija, cveti pa od aprila do maja in raste samoniklo. V tem času
uporabljamo svež čemaž.
Pri nabiranju bodite previdni
Uporabljamo pa lahko
tudi čebulice, in sicer sveže izkopane, podolgovate čebulice, ki so manjše od
česnovih. Raste razširjeno po vsej Sloveniji, od nižine do subalpskega pasu v
svetlih in vlažnih gozdovih in med grmovjem. Prepoznamo ga po česnu podobnem
vonju. Čemaž je na videz zelo podoben zelo strupenima rastlinama podlesku in
šmarnici. Zato moramo biti pri nabiranju izredno previdni.
Čemaž je sicer mogoče
gojiti tudi doma na vrtu, a gojenje ni lahko. Za začetek je pomembno, da
čebulice posadite v vlažna tla pod drevesi ali grmovjem.
Pri nas rastejo še
druge vrste luka, ki jih prepoznamo po česnovem vonju. Vanež (Allium
victorialis L.) v krajih, kjer je pogost, uporabljajo za začinjanje solat.
Čemaž sicer vsebuje
žveplo vsebujoče sestavine tako kot česen, npr. tiosulfinate in ajoene. Ker
žveplove spojine hitro izhlapijo, nastane neprijeten zadah, ki pa ga lahko
preženemo z žvečenjem peteršilja. V čemažu so prisotni glutamil peptidi in
cisteinsulfoksidi (aminokislina, ki vsebuje žveplo). Pri encimskem razkroju
cisteinsulfoksida aliina z encimom aliinazo prek vmesnih produktov nastane
alicin (tiosulfinat). Tiosulfinate vsebujejo le sveži listi čemaža. Zaradi
nestabilnosti pa pri reakcijah nastanejo sekundarni sulfidi (dialilsulfid), ki
dajejo čemažu značilen vonj po česnu. Poleg tega pa vsebuje še peptide z
žveplom, vitamin C, lipide, steroide in kalcij. Količina sestavin prav tako kot
pri drugih zeliščnih rastlinah niha glede na podnebje, čas nabiranja, način
shranjevanja in izvora.
Čemaž, dimnikar ožilja
Čemaž v osnovi deluje
podobno kot česen. Tako vpliva na agregacijo trombocitov in s tem nastanek
krvnih strdkov, znižuje holesterol in krvni tlak. Uporabljamo ga kot tonik pri
prebavnih motnjah in kot preventiva proti poapnenju žil. Sicer pa deluje tudi
kot naravni antibiotik, antibakterijsko, protiglivično ter zvišuje odpornost
proti infekcijam. Tako je čemaž nepogrešljivo domače zelišče pri preprečitvi
prehladov in tudi znižuje visoko telesno temperaturo. Preprečuje nalaganje
maščob v žilah, kar lahko pomembno vpliva pri nastanek ateroskleroze. Čemaž se
izkaže pri čiščenju celotnega organizma in tudi pri odpravljanju težkih kovin,
zato ga imenujemo tudi dimnikar ožilja.
Zavira nastanek prostih radikalov in podpira zaščitne mehanizme, ki razgrajujejo proste radikale. Čemaž ščiti LDL-holesterol, da ga prosti radikali ne spremenijo. Tako posredno in neposredno vpliva na poapnenje žil. V ljudski medicini ga uporabljajo tudi proti črevesnim parazitom. Kot smo omenili, je čemaž priporočljivo uživati pri prebavnih motnjah, namreč, njegova učinkovina alicin olajša razmnoževanje mlečnokislinskih bakterij v telesu, s čimer preprečimo nastajanje črevesnih plinov, krčev in diarej.
Tudi za omenjeno razstrupljevalno delovanje je čemaževe liste najboljše uživati sveže in tako je odličen pri čiščenju krvi, ledvic, mehurja, jeter in žolčnika. Pospešuje izločanje urina in širi krvne žile, tako njihove uživanje vpliva na hipertenzijo. Uporablja se pa tudi pri različnih boleznih dihal; njegove sestavine redčijo sluz in to povzroči očiščenje dihalnih poti – torej čisti tudi zasluzena pljuča. Čemaž torej krepi imunski sistem in izboljšuje naše zdravje ter dobro počutje.
Poleg vpliva na zdravje
pa je čemaž uporaben tudi za lepoto kože. Čisti namreč kožo ter ima blage
antioksidacijske lastnosti in tako zavira prezgodnje staranje kože.
Domači pripravki iz čemaža
Razstrupljanje
Za pomladanske kure
nabiramo sveže liste čemaža, za poletne pa čebulice, iz katerih pripravimo sok.
Dve pesti listov ali čebulic v mešalniku zmešamo s 100 ml vode, odcedimo in
shranimo v hladilniku. Jemljemo trikrat na dan po 2 žlici soka. Iz listov pa
pripravimo špinačo ali jih dodajamo solati.
Tinktura
Čemaževe liste dobro
operemo in narežemo v kozarce s širokim grlom, toliko da jih je 1/3
(gosto stisnjenih
listov), prelijemo s 60-% alkoholom in pustimo stati 3 tedne. Vmes večkrat
pretresemo. Tinkturo uživamo 2- do 3-krat na dan z malo vode pri povišanem
krvnem tlaku.
Čemaževo olje
Potrebujemo: 1 liter
olivnega olja, 10 dag čemaževih listov.
Drobno narezane čemažev
liste prelijemo z olivnim oljem. Kozarec postavimo za 3 tedne v temen prostor.
Precedimo in nalijemo v steklenico. Olje lahko uporabimo za zabelo za solate, v
omakah, lahko pa ga uporabimo tudi za vtiranje v kožo pri ekcemih, dermatitisu
in na splošno, če imamo suho kožo.
Vse sestavine zmešano
in namažemo na polnovredni kruh. V namaz po okusu lahko vmešamo še skuto.
Palačinke s čemažem
2 jajci zmešamo z 2
žlicama mleka in 2 žlicama moke, dodamo 4 žlice drobno sesekljanih listov
čemaža, ščepec majarona in ščepec soli. Palačinko spečemo na olju ter na koncu
namažemo s kislo smetano.
Čemaževa solata z jabolki
Za eno osebo
potrebujemo: 2 pesti listov čemaža, 1 jabolko, 1 žlico jabolčnega kisa, 2 žlici
olivnega olja, poper in sol.
Liste čemaža operemo in
drobno narežemo, jabolko naribamo. Olje, kis in začimbe zmešamo in zlijemo na
liste in jabolko.
Čemažev pesto
Potrebujemo:
80 g pinjol,
80 g parmezana,
250 g čemaževih listov,
80 ml olivnega olja,
0,25 žličke soli,
2 ščepca popra.
Priprava:
Liste čemaža operemo in osušimo. Nato zlato rumeno popražimo pinjole. Pazimo,
da se pinjole ne zažgejo. Popražene pinjole stresemo v manjšo skledico. Nato v
mešalniku najprej grobo zmešamo parmezan in pinjole. Nato dodamo čemaževe liste
in mešamo še toliko časa, da nastane skoraj gladka zmes. Na koncu dodamo še
olivno olje, sol in poper. Vse skupaj mešamo, da se sestavine lepo povežejo med
seboj. Pripravljen pesto pretresemo v kozarček za vlaganje, ki ga tesno zapremo
in shranimo v hladnem in temnem prostoru. Tako pripravljen pesto lahko
uporabimo kot namaz za na kruh ali pa ga dodamo različnim jedem, kot so
testenine in podobno.
Za mnoge je pomlad med drugim čas, ko se lotijo generalnega čiščenja stanovanja. To je vsekakor koristna navada, vendar pa vaš dom ni edini, ki mu bo dobro delo čiščenje po dolgi zimi. Tudi vaše telo se prebuja iz spomladanskega spanca – in prav je, da mu pri tem pomagate tako, da ste še posebej prijazni do njega.
Prav zato vam predlagamo, da se letos lotite preprostega 21-dnevnega čiščenja telesa, ki bo poskrbelo za to, da boste v pomlad zakorakali bolj zdravi in polni sveže energije!
Zakaj prav 21 dni?
Dolžina čiščenja oziroma razstrupljanja telesa je seveda lahko poljubna. Pomembno je predvsem, da dolžino prilagodite intenzivnosti celotnega procesa. Kadar gre za zelo intenzivno obliko čiščenja telesa, se običajno priporoča največ nekajdnevno izvajanje. Po drugi strani pa lahko manj intenzivne oblike izvajate tudi dlje časa – oziroma bo šele tako prišlo do zares opaznih sprememb.
Poleg tega pa je za mnoge izmed receptov in metod, ki jih predstavljamo tokrat, priporočljivo, da postanejo po zaključenem procesu čiščenja del vašega vsakdana. In 21 dni je po nekaterih raziskavah ravno pravšnji čas, da usvojimo novo navado.
Več si preberite v tiskani reviji Bodi eko.
Med drugim boste lahko prebrali tudi kako si lahko sami pomagamo pri cistitisu ali vnetju sečnika, kako se učinkovito boriti proti stresu ter kako premagati slabokrvnost in pomanjkanje železa …
Verjetno ste
že slišali za projekt Knjigobežnice, namenjen prosti izmenjavi knjig. Ideja tu
je v osnovi precej preprosta. Knjige, ki jih ne potrebujete več, pustite v
posebnih hišicah. Hkrati pa lahko morda vzamete knjige, ki so jo tam pustili
drugi. Podobne projekte je mogoče zaslediti tudi v tujini, kjer pa poskušajo ta
koncept aplicirati tudi na druga področja. Eno bolj zanimivih je vsekakor
izmenjava hrane. S tem pridejo presežki hrane do tistih, ki jih zares
potrebujejo. Obenem pa to pomaga tudi pri zmanjševanju količine zavržene hrane
…
Od javnih kuhinjskih omaric do javnih hladilnikov
Sprva so
tovrstne izmenjave hrane potekale predvsem v obliki nekakšnih javnih kuhinjskih
omaric, kjer so lahko ljudje pustili hrano z daljšim rokom uporabe in različne
gospodinjske pripomočke. Postopoma pa so se začeli pojavljati tudi hladilniki
za javno uporabo. Pogosto se namreč zavrže predvsem tisto hrano s kratkim rokom
uporabnosti, ki zahteva shranjevanje v hladilniku.
Hladilniki za javno uporabo na mestih, kjer se dnevno zadržuje veliko ljudi
V Veliki
Britaniji je bila pobudnica ideje za javne hladilnike organizacija Hubbub. Od
leta 2016, ko so se začeli v državi pojavljati tovrstni hladilniki, pa do danes
je njihovo število narastlo že na 50. Organizacija ima sicer cilj, da do leta
2020 doda še 50 novih. Hladilniki so postavljeni na mestih, kjer se dnevno
zadržuje veliko ljudi, med drugim tudi na fakultetah. Prek njih pa se lahko
mesečno izmenja tudi do pol tone hrane. Sistem ni namenjen zgolj posameznikom,
ampak lahko presežno hrano vanj prinašajo tudi iz trgovin ipd.
Ideja za izmenjavo presežkov hrane znotraj manjših skupnosti
Podoben
projekt je sprožila tudi organizacija Freedge, le da gre tu za manjše
hladilnike, ki so posledično namenjeni predvsem uporabi znotraj manjših
skupnosti. Ti hladilniki so trenutno že prisotni po Severni in Južni Ameriki
ter po nekaterih evropskih državah. Tisti, ki se odločijo za postavitev
njihovega hladilnika, so nato tudi odgovorni za dnevne preglede in
odstranjevanje neustrezne hrane ter za tedensko čiščenje.
Mnogi ljudje se zelo bojijo
staranja, vendar pa pred kratkim objavljena obsežna raziskava dokazuje, da je
strah večinoma povsem odveč. Sočasno s povečevanjem števila svečk na
rojstnodnevni torti naj bi se namreč pri večini ljudi povečeval tudi občutek
zadovoljstva.
Obsežna raziskava, v kateri je sodelovalo skoraj 10.000 ljudi zelo
različnih starosti
Ena največjih študij doslej, ki so
se ukvarjale z vprašanjem, kako sta povezana staranje in sreča, je bila
objavljena v reviji Journal of
Experimental Psychology. Vanjo je bilo vključenih skoraj 10.000
posameznikov, moških in žensk, starih od 10 do 85 let. Sodelujoči so ob
fotografijah parov obrazov odgovarjali na vprašanja o tem, kateri izmed dvojice
deluje bolj jezno, veselo, prestrašeno itn. Kot je povedala Laura Germine, ena
izmed članic ekipe, so poskušali raziskovalci s tem ugotoviti, kako se izkušnje
v različnih starostnih obdobjih povezujejo z našim razumevanjem osnovnih
čustev. Izkazalo se je, da je občutljivost do negativnih čustev, kot je na
primer jeza, najmočnejša v adolescenci, nato pa postopoma vse bolj upada.
To, kako dojemamo ljudi okoli sebe, pomembno vpliva tudi na naše lastno
razpoloženje
Po eni strani se torej s staranjem zmanjšuje občutljivost na negativna čustva, vendar pa to ne velja tudi za občutljivost na pozitivna čustva. To je tudi eden izmed glavnih razlogov, da postajajo ljudje s staranjem v povprečju srečnejši, kot so bili v preteklih življenjskih obdobij. Zaznavajo namreč predvsem pozitivna čustva pri soljudeh, medtem ko na negativna niso toliko pozorni. To pa posledično vpliva tudi na njihovo lastno razpoloženje. Seveda obstajajo pri tem tudi izjeme – a te očitno tudi v tem primeru le potrjujejo pravilo.
Liste za presaditev organov so v mnogih državah polne hudo
bolnih pacientov. Mnogi izmed njih niti ne dočakajo priložnosti za presaditev,
saj bolezen napreduje prehitro, darovanih organov pa je po drugi strani
premalo. Čeprav raziskave kažejo, da so ljudje večinoma naklonjeni ideji
darovanja organov po smrti, pa se le redki odločijo za izrecno privolitev
oziroma za izpolnitev ustreznih obrazcev. V nekaterih državah so na podlagi teh
podatkov sklenili, da je morda čas za posodobitev sistema. To v praksi pomeni,
da se vsi ljudje po smrti štejejo kot darovalci, razen če so se pred tem
izrecno izrekli proti.
Španija prav po zaslugi posodobitve sistema država z največ darovalci na
svetu
Marsikje je trenutni sistem darovanja organov takšen, da
zahteva izrecno privolitev posameznikov, sicer se razume, da se ne strinjajo z
darovanjem organov po smrti. Vendar pa je ponekod ureditev tudi drugačna. Različico
sistema, ki zahteva izrecno prepoved darovanja organov, tako na primer že
poznajo v Španiji, Belgiji in v Franciji. Po podatkih iz leta 2017 je bila
Španija tako celo država z največ potencialnimi darovalci na svetu.
Na Nizozemskem so se prav tako odločili za drugačen pristop
Podoben zakon so leta 2017 sprejeli tudi na Nizozemskem.
Osebe, stare nad 18 let, ki še niso v registru darovalcev, dobijo po pošti
pisni poziv k opredelitvi. Tako lahko izberejo, ali se strinjajo ali ne
strinjajo z darovanjem organov po smrti, na voljo pa jim je tudi možnost, da to
odločitev prepustijo bližnji osebi. Če posameznik ali posameznica ne odgovorita
na ta poziv, dobita čez 6 tednov še eno pismo. V primeru, da zopet ni odgovora,
se to osebo vpiše na listo darovalcev.
Srce tragično preminule 9-letnice iz Anglije rešilo njenega vrstnika
Z letom 2020 se obeta nov zakon tudi v Angliji. V skladu z
njim bodo vsi ljudje darovalci organov, razen tistih, ki bodo izrecno zavrnili
to možnost. Šlo bo za t. i. Maxov in Keirin zakon, ki je ime dobil po dečku
Maxu Johnsonu in deklici Keiri Ball. Slednja je pri 9 letih umrla v prometni
nesreči, njeni starši pa so se nato odločili, da podarijo njeno srce Maxu,
dečku iste starosti, ki je zaradi odpovedovanja srca čakal na presaditev. Prav
s to potezo so seveda Maxu rešili življenje. Keirin oče je kasneje povedal, da
se o darovanju organov sicer niso nikoli pogovarjali, vendar verjame, da bi
njegova hčerka to želela, saj je bila takšna preprosto njena narava.
Ureditev, skladna z nagnjenostjo ljudi k pasivnosti
Posodabljanje sistema za darovanje organov je povezano tudi
z ugotovitvami psihologov, da smo ljudje pogosto nagnjeni k pasivnosti. Tudi
tisti, ki se načeloma strinjajo z darovanjem organov, zato pogosto ne uredijo
vsega potrebnega za to. Nove ureditve tako omogočajo, da tem ljudem ni treba
narediti ničesar – malce več aktivnosti je potrebne le v primeru, če se nekdo
zaradi določenih razlogov ne strinja z darovanjem organov po smrti.
Zdravstvene
težave, povezane z intimnimi predeli, so še vedno precej tabuizirana tema. Tako
marsikatera ženska še ni slišala za možnost raka nožnice. Danes 45-letna Clare
Baumhauer je na lastni koži občutila, da imajo tudi zdravniki pogosto težave s
postavljanjem ustrezne diagnoze. Dolga leta je namreč tavala od enega zdravnika
do drugega, pri čemer je obiskala tudi precej specialistov. Njena težava je
bila kronična srbečica nožnice, v kateri zdravniki niso prepoznali simptoma
raka …
Foto: Facebook
Predpisana terapija ni nikoli prinesla pričakovanih rezultatov
Clare
Baumhauer je od zdravnikov vedno odšla z diagnozami, kot so glivično vnetje,
herpes, cistitis, vnetje mehurja ali zgodnja menopavza. Hkrati je hodila na
redne odvzeme brisa materničnega vratu. Leta 2016, ko je postala srbečica
povsem neznosna, se je odločila, da poskusi še enkrat. Takrat je obiskala
zdravnika, ki je bil hkrati dermatolog in ginekolog, ter končno dobila pravo
diagnozo. Ta je seveda ni razveselila, saj je zdravnik ugotovil, da gre za raka
nožnice. Vendar pa se je takrat končno lahko začelo zdravljenje. Uspešno je
prestala odstranitev tumorja, vendar pa se je nato izkazalo, da se je rak
razširil še do limfnih žlez. Tako jo je čakalo še obsevanje, a na srečo je
imela zgodba srečen konec. Danes želi s svojo zgodbo opogumiti druge ženske.
Meni, da ne bi smelo biti nobene ženske v tovrstnih primerih sram oditi do
zdravnika oziroma se po potrebi vračati, če predlagano zdravljenje ne odpravi
simptoma, kot se je to dogajalo v njenem primeru.
Simptomi raka nožnice, ki jih ne smete ignorirati
Kateri so torej tipični simptomi raka nožnice, ki bi jih morala poznati vsaka ženska? Eden izmed njih je že omenjena srbečica, ki ne mine. Pojavljajo se lahko tudi bolečine oziroma povečana občutljivost. Vsekakor morate čim prej obiskati tudi zdravnika, če doživljate krvavitve, ki niso povezane z menstruacijo. Simptomi raka nožnice pa so lahko tudi spremenjena barva koža, bulice ali pa razjede. Pri Clare Baumhauer se je sicer celotna zgodba začela že pri njenih rosnih 12 letih, ko jo je prizadela redka kožna bolezen, imenovana lichen sclerosis. Simptomi te bolezni se lahko sicer pojavijo na katerem koli delu telesa, vendar pa najpogosteje napade prav območje genitalij. Ta bolezen pa lahko nato poveča možnost za raka nožnice.