Indija sledila Kitajski in prepovedala uvoz tujih plastičnih odpadkov

Pred dobrim letom smo poročali, da se je Kitajska odločila za prepoved, ki je šokirala mnoge zahodne države. Oblasti so namreč sklenile, da prepovedo uvažanje mnogih vrst tujih odpadkov, med njimi tudi plastike. Pred tem je Kitajska sprejemala več kot polovico vse izvožene plastike, zato so morale številne države hitro najti drugo državo, ki bi bila pripravljena sprejeti njihove odpadke. Precejšen del se je preusmeril v Indijo, ki pa je zdaj sklenila, da posnema odločitev Kitajske. S 1. marcem tako tudi ta država ne sprejema več tujih odpadkov.

plastika smeti

V ospredje stopilo ukvarjanje z lastnimi odpadki

Prepoved uvažanja plastičnih odpadkov je del širše strategije Indije, ki med drugim vključuje tudi prenehanje uporabe plastičnih izdelkov za enkratno uporabo do leta 2020. Indija ima sicer precej težav že s svojimi lastnimi odpadki, zato ni presenetljivo, da ne želi več sprejemati še tujih. Dnevno naj bi se namreč v državi ustvarilo skoraj približno 26.000 ton plastičnih odpadkov. Po ocenah pa ostane nezbranih kar 40 odstotkov teh odpadkov, kar je povezano s pomanjkanjem ustrezne tehnologije za reciklažo.  V Indiji so sicer že pred to prepovedjo sprejeli nekaj omejitev, povezanih z uvozom plastike, vendar pa so številna tuja podjetja hitro našla luknje v določilih in jih začela izkoriščati.

Naše smeti – a daleč od naših oči

Pričakovati je, da bodo postale s tem, ko se je Indija pri prepovedi uvažanja odpadne plastike pridružila Kitajske, določene države, kot so na primer Tajska, Vietnam in Malezija, še bolj obremenjene kot doslej. V vseh naštetih državah je prišlo že v preteklem letu do občutnega povečanja uvoza plastičnih odpadkov. Zahodne države so očitno preveč navajene na to, da želijo imeti svoje smeti … daleč od oči. Vendar pa se pri tem pozablja, da bo, glede na trenutne trende, slej ali prej zmanjkalo držav, ki bi bile pripravljene prevzemati to breme nase.

Ganljivo pismo, ki ga je učiteljica napisala dečku z avtizmom

Mnogi starši danes posvečajo ogromno pozornosti šolskemu uspehu svojih otrok. S tem ni nujno nič narobe samo po sebi, vendar pa je pomembno, da pri tem ne pozabite, da šolske ocene niso edino, kar šteje. Pismo, ki ga je učiteljica Ruth Clarkson napisala enemu izmed svojih učencev, ki mu na testu kljub trudu ni uspelo dobiti pozitivne ocene, je izvrsten opomnik, da je življenje mnogo več od šolskega uspeha …

pismo avtizem

Solze ganjenosti, ko je dečkova mama prebrala učiteljičino pismo

Pismo ja na družbenem omrežju delila dečkova mama, in sicer pospreljeno z besedami, da jo je spravilo do solz. Njen sin, 11-letni Ben Twist, ima avtizem, zaradi česar ima tudi določene omejitve pri učenju. Čeprav je v pripravo na omenjeni test vložil precej napora, ocena ni bila takšna, kot bi si jo on in njegova mama najverjetneje želela. Dečkova učiteljica se je zavedala, da bo deček zaradi rezultatovrazočaran, zato se je odločila za ganljivo potezo. Številni všečki, komentarji in delitve tega pisma dokazujejo, da tudi mnogih drugih staršev ni pustilo ravnodušnih.

»Test je meril čisto majhen košček vsega, kar si«

Ruth Clarkson je Benu v pismu napisala, da je test meril zelo majhen košček njegovih sposobnosti. Te so sicer pomembne, vendar pa je po njenih besedah »Ben Twist sestavljen iz številnih drugih veščin in sposobnosti«. Nato je navedla nekaj dečkovih talentov, ki jih test ni mogel zaznati – njegov umetniški talent, njegovo sposobnost za delo v skupini, njegovo vse večjo samostojnost, njegovo prijaznost, njegove športne talente, njegovo sposobnost za ustvarjanje prijateljstev in izražanje lastnega mnenja, njegovo nadarjenost za glasbo … Učiteljica je poudarila, da je prav edinstvena kombinacija talentov tista, zaradi katerih je Ben povsem unikaten. Pismo je zaključila z besedami, da so v šoli vsi ponosni nanj, saj prepoznavajo njegove talente in sposobnosti tudi zunaj klasičnih testov. Prav zato so prepričani, da se vseskozi razvija in napreduje ter odrašča v prijetnega, bistrega mladeniča.

Preberite tudi: Dieta GAPS: kako ozdraviti avtizem, motnjo pozornosti, hiperaktivnost, disleksijo in druge presnovne bolezni

Moškemu iz črevesa odstranili skoraj 15 kg blata!

Čeprav se mnogi zavedajo, kako neprijetno je lahko pogosto zaprtje, pa se boste verjetno strinjali, da gre pri tej zgodbi za resnično ekstremen primer. Govorimo o tem, kar se je nedolgo tega zgodilo 23-letnemu Kitajcu, ki je bil v bolnišnico sprejet zaradi zelo hudih bolečin v trebušnem predelu, zaradi katerih je imel težave z govorom in celo z dihanjem. Ko so zdravniki opravili CT trebušnega predela, so namreč ugotovili, da se v njegovem črevesu zadržuje kar 13 kilogramov blata!

Črevo je bilo videti, kot da se bo vsak trenutek razpočilo

Ostanki blata naj bi se v črevesu mladeniča s Kitajske kopičili več kot dve desetletji, torej praktično njegovo celotno življenje. Posledično je postalo njegovo črevo zelo vneto in močno razširjeno. Kot je povedal eden izmed zdravnikov, ki so izvedli operativni poseg, je bilo črevo videti, kot da se lahko vsak hip razpoči. Na srečo je stanje pacienta po operaciji, ki je trajala približno 3 ure, dobro. Kot vse kaže, ne bo imel težav z okrevanjem. Brez ustreznega zdravniškega posega pa bi lahko seveda ta mladi moški tudi umrl. 

Primer povezan s Hirschsprungovo boleznijo, ki prizadene predvsem moške

Razlog, zaradi katerega naj bi sploh prišlo do zadrževanja tolikšne količine blata v črevesu, je bila sicer v tem primeru Hirschsprungova bolezen. Gre za bolezen, ki naj bi bila dedna  in povezana z gensko mutacijo. Pogostejša je pri moških kot pri ženskah, prizadene pa predvsem debelo črevo, in sicer tako, da prepreči normalno premikanje blata skozenj. Dojenčkom, ki se rodijo s to boleznijo, manjkajo živci v mišicah debelega črevesa, zato pri njih pogosto ne pride do odvajanja blata v prvih 48 urah po rojstvu.

Preberite tudi: Kaj povzroča zaprtje? Odkrijte vzrok za počasno prebavo!

Ugledni znanstveniki pozivajo k prekinitvi genskega inženiringa ljudi

Debata o genskem inženiringu se pogosto nanaša predvsem na rastline. Vendar pa se mnogi raziskovalci ukvarjajo tudi z možnostmi genskega inženiringa ljudi. Enega največjih »prebojev« na tem področju so dosegli lani na Kitajskem, kjer sta se rodili deklici, katerih genski material je bil spremenjen tako, da sta odporni na virus HIV. Zdaj pa je skupina 18 priznanih znanstvenikov v reviji Nature objavila poziv k vsaj začasni prekinitvi tovrstnega genskega inženiringa. Med njimi najdemo celo znanstvenike, ki so svojimi odkritji pomembno prispevali k temu, da je genski inženiring ljudi danes sploh mogoč. Podpisani menijo, da se vse skupaj odvija s preveliko hitrostjo.

dna

Za kaj sploh gre pri genskem inženiringu ljudi in zakaj je bil primer kitajskih deklic tako kontroverzen?

Osnova genskega inženiringa pri človeku je manipulacija DNK. Relativno nov pripomoček, imenovan CRISPR, je znanstvenikom omogočil , da je postalo spreminjanje DNK precej hitro in poceni. Temu je sledil velik preskok pri razvijanju tehnologije za gensko spreminjanje človeka. Ta tehnologija ima potencial, da nekako »popravi« genski material človeka še pred rojstvom. To lahko npr. pomeni odpravo določenih pomanjkljivosti, ki bi sicer vodile do bolezni.

Novembra lani je tako prof. He Jiankui oznanil rojstvo dvojčic, poimenovanih Lulu in Nana. Glavna razlika v primerjavi z drugimi, navidezno podobnimi dojenčki je bila ta, da so znanstveniki spremenili njun DNK v laboratoriju, zaradi česar sta zdaj odporni na okužbo z virusom HIV. V osnovi gre torej za nekaj pozitivnega, vendar pa številni znanstveniki opozarjajo, da so dolgoročne posledice tovrstnega genskega inženiringa nejasne. Vsaka modifikacija se namreč prenaša na naslednje generacije, kar lahko pomeni precejšnje spremembe človeške vrste.

Ker gre za področje, ki je še precej neraziskano, se mnogi sprašujejo, ali ne obstaja možnost za nehotene posledice navidezno preprostih in precej nedolžnih sprememb DNK. Pri dvojčicah, rojenih lani na Kitajskem, so bile npr. narejene spremembe na genu CCR5, ki ima vlogo tudi pri zaščiti našega telesa pred gripo in ki lahko vpliva na kognitivne sposobnosti. Poleg tega pa se odpira vprašanje etičnosti sprememb, ki ne bi bile neposredno povezane s preprečevanjem določenih zdravstvenih težav.

Odločitev, ki ne bi smela biti prepuščena samovolji posameznikov

Znanstveniki, ki želijo doseči, da bi se genski inženiring ljudi vsaj začasno prepovedal, menijo, da je treba tu upoštevati posledice za celotno človeško vrsto. Tako odločitve ne bi smele biti prepuščene zgolj enemu znanstveniku. Prepričani so, da bi bila nujna širša debata glede tega, ali bi bila npr. potrebna popolna prepoved genskega spreminjanja ljudi, ali bi bil ta morda lahko dovoljen samo v specifičnih, z zdravjem povezanih primerih ipd. Nekateri znanstveniki sicer menijo, da je He Jiankui s svojim dejanjem zelo očitno prekršil številne že obstoječe regulative na tem področju.

Preberite tudi: Drugi človek na svetu, ki so ga ozdravili okužbe z virusom HIV!

Pomladno razstrupljanje s čemažem

O čemažu, latinsko Allium ursinum, kar v prevodu pomeni medvedji česen, obstaja legenda, ki pravi, da ga spomladi iščejo medvedi, ki se prebudijo iz zimskega spanja, da z njim očistijo želodec in kri. Tako ga ljudje največkrat vključimo v spomladansko razstrupljevalno kuro, saj čemaž krepi zdravje in vrača energijo. Spomladi uporabimo sok iz čemaževih listov, poleti pa sok iz čebulic.

Nabiranje čemaža

Nabiramo sveže, nadzemne zelene liste

Sicer pa so to zelišče uporabljali že stari Rimljani, ki so čemaž cenili še bolj kot česen. Čemaž poznamo tudi pod imeni divji česen oz. gozdni česen, kačji lek in čremož. Čemaž je trajnica s čebulnico in značilnim vonjem, čebulica ni prekrita z mrežasto vlaknatim ovojem. Ima pritlične, suličaste, lokasto žilnate, podolgovate zelene liste. Mladi listi so svetle barve in svežega videza, medtem ko so stari temnejši in bolj zašiljeni. Cvetovi rastejo v kobulastem socvetju, čebulica je bele barve. Zdravilni del rastline sta zel in čebulica.

Nabiramo sveže, nadzemne zelene liste. Uporabljamo jih v obliki sokov ali solat. Rastejo od marca do junija, cveti pa od aprila do maja in raste samoniklo. V tem času uporabljamo svež čemaž.

Pri nabiranju bodite previdni

Uporabljamo pa lahko tudi čebulice, in sicer sveže izkopane, podolgovate čebulice, ki so manjše od česnovih. Raste razširjeno po vsej Sloveniji, od nižine do subalpskega pasu v svetlih in vlažnih gozdovih in med grmovjem. Prepoznamo ga po česnu podobnem vonju. Čemaž je na videz zelo podoben zelo strupenima rastlinama podlesku in šmarnici. Zato moramo biti pri nabiranju izredno previdni.

Čemaž je sicer mogoče gojiti tudi doma na vrtu, a gojenje ni lahko. Za začetek je pomembno, da čebulice posadite v vlažna tla pod drevesi ali grmovjem.

Pri nas rastejo še druge vrste luka, ki jih prepoznamo po česnovem vonju. Vanež (Allium victorialis L.) v krajih, kjer je pogost, uporabljajo za začinjanje solat.

Čemaž sicer vsebuje žveplo vsebujoče sestavine tako kot česen, npr. tiosulfinate in ajoene. Ker žveplove spojine hitro izhlapijo, nastane neprijeten zadah, ki pa ga lahko preženemo z žvečenjem peteršilja. V čemažu so prisotni glutamil peptidi in cisteinsulfoksidi (aminokislina, ki vsebuje žveplo). Pri encimskem razkroju cisteinsulfoksida aliina z encimom aliinazo prek vmesnih produktov nastane alicin (tiosulfinat). Tiosulfinate vsebujejo le sveži listi čemaža. Zaradi nestabilnosti pa pri reakcijah nastanejo sekundarni sulfidi (dialilsulfid), ki dajejo čemažu značilen vonj po česnu. Poleg tega pa vsebuje še peptide z žveplom, vitamin C, lipide, steroide in kalcij. Količina sestavin prav tako kot pri drugih zeliščnih rastlinah niha glede na podnebje, čas nabiranja, način shranjevanja in izvora.

Čemaž

Čemaž, dimnikar ožilja

Čemaž v osnovi deluje podobno kot česen. Tako vpliva na agregacijo trombocitov in s tem nastanek krvnih strdkov, znižuje holesterol in krvni tlak. Uporabljamo ga kot tonik pri prebavnih motnjah in kot preventiva proti poapnenju žil. Sicer pa deluje tudi kot naravni antibiotik, antibakterijsko, protiglivično ter zvišuje odpornost proti infekcijam. Tako je čemaž nepogrešljivo domače zelišče pri preprečitvi prehladov in tudi znižuje visoko telesno temperaturo. Preprečuje nalaganje maščob v žilah, kar lahko pomembno vpliva pri nastanek ateroskleroze. Čemaž se izkaže pri čiščenju celotnega organizma in tudi pri odpravljanju težkih kovin, zato ga imenujemo tudi dimnikar ožilja.

Zavira nastanek prostih radikalov in podpira zaščitne mehanizme, ki razgrajujejo proste radikale. Čemaž ščiti LDL-holesterol, da ga prosti radikali ne spremenijo. Tako posredno in neposredno vpliva na poapnenje žil. V ljudski medicini ga uporabljajo tudi proti črevesnim parazitom. Kot smo omenili, je čemaž priporočljivo uživati pri prebavnih motnjah, namreč, njegova učinkovina alicin olajša razmnoževanje mlečnokislinskih bakterij v telesu, s čimer preprečimo nastajanje črevesnih plinov, krčev in diarej.

Tudi za omenjeno razstrupljevalno delovanje je čemaževe liste najboljše uživati sveže in tako je odličen pri čiščenju krvi, ledvic, mehurja, jeter in žolčnika. Pospešuje izločanje urina in širi krvne žile, tako njihove uživanje vpliva na hipertenzijo. Uporablja se pa tudi pri različnih boleznih dihal; njegove sestavine redčijo sluz in to povzroči očiščenje dihalnih poti – torej čisti tudi zasluzena pljuča. Čemaž torej krepi imunski sistem in izboljšuje naše zdravje ter dobro počutje.

Poleg vpliva na zdravje pa je čemaž uporaben tudi za lepoto kože. Čisti namreč kožo ter ima blage antioksidacijske lastnosti in tako zavira prezgodnje staranje kože.

Domači pripravki iz čemaža

Pripravki iz čemaža

Razstrupljanje

Za pomladanske kure nabiramo sveže liste čemaža, za poletne pa čebulice, iz katerih pripravimo sok. Dve pesti listov ali čebulic v mešalniku zmešamo s 100 ml vode, odcedimo in shranimo v hladilniku. Jemljemo trikrat na dan po 2 žlici soka. Iz listov pa pripravimo špinačo ali jih dodajamo solati.

Tinktura

Čemaževe liste dobro operemo in narežemo v kozarce s širokim grlom, toliko da jih je 1/3

(gosto stisnjenih listov), prelijemo s 60-% alkoholom in pustimo stati 3 tedne. Vmes večkrat pretresemo. Tinkturo uživamo 2- do 3-krat na dan z malo vode pri povišanem krvnem tlaku.

Čemaževo olje

Potrebujemo: 1 liter olivnega olja, 10 dag čemaževih listov.

Drobno narezane čemažev liste prelijemo z olivnim oljem. Kozarec postavimo za 3 tedne v temen prostor. Precedimo in nalijemo v steklenico. Olje lahko uporabimo za zabelo za solate, v omakah, lahko pa ga uporabimo tudi za vtiranje v kožo pri ekcemih, dermatitisu in na splošno, če imamo suho kožo.

Čemažev namaz

Potrebujemo: 2 sirna namaza, 2 žlici olivnega olja in 6 žlic sesekljanih listov čemaža.

Vse sestavine zmešano in namažemo na polnovredni kruh. V namaz po okusu lahko vmešamo še skuto.

Razstrupljanje s čemažem

Palačinke s čemažem

2 jajci zmešamo z 2 žlicama mleka in 2 žlicama moke, dodamo 4 žlice drobno sesekljanih listov čemaža, ščepec majarona in ščepec soli. Palačinko spečemo na olju ter na koncu namažemo s kislo smetano.

Čemaževa solata z jabolki

Za eno osebo potrebujemo: 2 pesti listov čemaža, 1 jabolko, 1 žlico jabolčnega kisa, 2 žlici olivnega olja, poper in sol.

Liste čemaža operemo in drobno narežemo, jabolko naribamo. Olje, kis in začimbe zmešamo in zlijemo na liste in jabolko.

Čemažev pesto

Potrebujemo:

  • 80 g pinjol,
  • 80 g parmezana,
  • 250 g čemaževih listov,
  • 80 ml olivnega olja,
  • 0,25 žličke soli,
  • 2 ščepca popra.

Priprava:

Liste čemaža operemo in osušimo. Nato zlato rumeno popražimo pinjole. Pazimo, da se pinjole ne zažgejo. Popražene pinjole stresemo v manjšo skledico. Nato v mešalniku najprej grobo zmešamo parmezan in pinjole. Nato dodamo čemaževe liste in mešamo še toliko časa, da nastane skoraj gladka zmes. Na koncu dodamo še olivno olje, sol in poper. Vse skupaj mešamo, da se sestavine lepo povežejo med seboj. Pripravljen pesto pretresemo v kozarček za vlaganje, ki ga tesno zapremo in shranimo v hladnem in temnem prostoru. Tako pripravljen pesto lahko uporabimo kot namaz za na kruh ali pa ga dodamo različnim jedem, kot so testenine in podobno.

21-dnevno spomladansko čiščenje telesa: recepti in tehnike za boljše zdravje in več energije!

Za mnoge je pomlad med drugim čas, ko se lotijo generalnega čiščenja stanovanja. To je vsekakor koristna navada, vendar pa vaš dom ni edini, ki mu bo dobro delo čiščenje po dolgi zimi. Tudi vaše telo se prebuja iz spomladanskega spanca – in prav je, da mu pri tem pomagate tako, da ste še posebej prijazni do njega.

21 dni razstrupljanja

Prav zato vam predlagamo, da se letos lotite preprostega 21-dnevnega čiščenja telesa, ki bo poskrbelo za to, da boste v pomlad zakorakali bolj zdravi in polni sveže energije!

Zakaj prav 21 dni?

Dolžina čiščenja oziroma razstrupljanja telesa je seveda lahko poljubna. Pomembno je predvsem, da dolžino prilagodite intenzivnosti celotnega procesa. Kadar gre za zelo intenzivno obliko čiščenja telesa, se običajno priporoča največ nekajdnevno izvajanje. Po drugi strani pa lahko manj intenzivne oblike izvajate tudi dlje časa – oziroma bo šele tako prišlo do zares opaznih sprememb.

Poleg tega pa je za mnoge izmed receptov in metod, ki jih predstavljamo tokrat, priporočljivo, da postanejo po zaključenem procesu čiščenja del vašega vsakdana. In 21 dni je po nekaterih raziskavah ravno pravšnji čas, da usvojimo novo navado. 

Več si preberite v tiskani reviji Bodi eko.

Med drugim boste lahko prebrali tudi kako si lahko sami pomagamo pri cistitisu ali vnetju sečnika, kako se učinkovito boriti proti stresu ter kako premagati slabokrvnost in pomanjkanje železa …

Revija Bodi eko - marec 2019_small

Hladilniki za javno uporabo pomagajo zmanjševati problem zavržene hrane

Verjetno ste že slišali za projekt Knjigobežnice, namenjen prosti izmenjavi knjig. Ideja tu je v osnovi precej preprosta. Knjige, ki jih ne potrebujete več, pustite v posebnih hišicah. Hkrati pa lahko morda vzamete knjige, ki so jo tam pustili drugi. Podobne projekte je mogoče zaslediti tudi v tujini, kjer pa poskušajo ta koncept aplicirati tudi na druga področja. Eno bolj zanimivih je vsekakor izmenjava hrane. S tem pridejo presežki hrane do tistih, ki jih zares potrebujejo. Obenem pa to pomaga tudi pri zmanjševanju količine zavržene hrane …

izmenjava hrana

Od javnih kuhinjskih omaric do javnih hladilnikov

Sprva so tovrstne izmenjave hrane potekale predvsem v obliki nekakšnih javnih kuhinjskih omaric, kjer so lahko ljudje pustili hrano z daljšim rokom uporabe in različne gospodinjske pripomočke. Postopoma pa so se začeli pojavljati tudi hladilniki za javno uporabo. Pogosto se namreč zavrže predvsem tisto hrano s kratkim rokom uporabnosti, ki zahteva shranjevanje v hladilniku. 

Hladilniki za javno uporabo na mestih, kjer se dnevno zadržuje veliko ljudi

V Veliki Britaniji je bila pobudnica ideje za javne hladilnike organizacija Hubbub. Od leta 2016, ko so se začeli v državi pojavljati tovrstni hladilniki, pa do danes je njihovo število narastlo že na 50. Organizacija ima sicer cilj, da do leta 2020 doda še 50 novih. Hladilniki so postavljeni na mestih, kjer se dnevno zadržuje veliko ljudi, med drugim tudi na fakultetah. Prek njih pa se lahko mesečno izmenja tudi do pol tone hrane. Sistem ni namenjen zgolj posameznikom, ampak lahko presežno hrano vanj prinašajo tudi iz trgovin ipd.

Ideja za izmenjavo presežkov hrane znotraj manjših skupnosti

Podoben projekt je sprožila tudi organizacija Freedge, le da gre tu za manjše hladilnike, ki so posledično namenjeni predvsem uporabi znotraj manjših skupnosti. Ti hladilniki so trenutno že prisotni po Severni in Južni Ameriki ter po nekaterih evropskih državah. Tisti, ki se odločijo za postavitev njihovega hladilnika, so nato tudi odgovorni za dnevne preglede in odstranjevanje neustrezne hrane ter za tedensko čiščenje.

Skupaj s starostjo običajno narašča tudi občutek sreče!

Mnogi ljudje se zelo bojijo staranja, vendar pa pred kratkim objavljena obsežna raziskava dokazuje, da je strah večinoma povsem odveč. Sočasno s povečevanjem števila svečk na rojstnodnevni torti naj bi se namreč pri večini ljudi povečeval tudi občutek zadovoljstva.

starost sreca

Obsežna raziskava, v kateri je sodelovalo skoraj 10.000 ljudi zelo različnih starosti

Ena največjih študij doslej, ki so se ukvarjale z vprašanjem, kako sta povezana staranje in sreča, je bila objavljena v reviji Journal of Experimental Psychology. Vanjo je bilo vključenih skoraj 10.000 posameznikov, moških in žensk, starih od 10 do 85 let. Sodelujoči so ob fotografijah parov obrazov odgovarjali na vprašanja o tem, kateri izmed dvojice deluje bolj jezno, veselo, prestrašeno itn. Kot je povedala Laura Germine, ena izmed članic ekipe, so poskušali raziskovalci s tem ugotoviti, kako se izkušnje v različnih starostnih obdobjih povezujejo z našim razumevanjem osnovnih čustev. Izkazalo se je, da je občutljivost do negativnih čustev, kot je na primer jeza, najmočnejša v adolescenci, nato pa postopoma vse bolj upada.

To, kako dojemamo ljudi okoli sebe, pomembno vpliva tudi na naše lastno razpoloženje

Po eni strani se torej s staranjem zmanjšuje občutljivost na negativna čustva, vendar pa to ne velja tudi za občutljivost na pozitivna čustva. To je tudi eden izmed glavnih razlogov, da postajajo ljudje s staranjem v povprečju srečnejši, kot so bili v preteklih življenjskih obdobij. Zaznavajo namreč predvsem pozitivna čustva pri soljudeh, medtem ko na negativna niso toliko pozorni. To pa posledično vpliva tudi na njihovo lastno razpoloženje. Seveda obstajajo pri tem tudi izjeme – a te očitno tudi v tem primeru le potrjujejo pravilo.

Preberite še: Pomembne navade za ohranjanje hormonskega ravnovesja v telesu

Darovanje organov po smrti: vsi darovalci, razen če se izrecno izrečemo proti?

Liste za presaditev organov so v mnogih državah polne hudo bolnih pacientov. Mnogi izmed njih niti ne dočakajo priložnosti za presaditev, saj bolezen napreduje prehitro, darovanih organov pa je po drugi strani premalo. Čeprav raziskave kažejo, da so ljudje večinoma naklonjeni ideji darovanja organov po smrti, pa se le redki odločijo za izrecno privolitev oziroma za izpolnitev ustreznih obrazcev. V nekaterih državah so na podlagi teh podatkov sklenili, da je morda čas za posodobitev sistema. To v praksi pomeni, da se vsi ljudje po smrti štejejo kot darovalci, razen če so se pred tem izrecno izrekli proti.

organi donacija

Španija prav po zaslugi posodobitve sistema država z največ darovalci na svetu

Marsikje je trenutni sistem darovanja organov takšen, da zahteva izrecno privolitev posameznikov, sicer se razume, da se ne strinjajo z darovanjem organov po smrti. Vendar pa je ponekod ureditev tudi drugačna. Različico sistema, ki zahteva izrecno prepoved darovanja organov, tako na primer že poznajo v Španiji, Belgiji in v Franciji. Po podatkih iz leta 2017 je bila Španija tako celo država z največ potencialnimi darovalci na svetu.

Na Nizozemskem so se prav tako odločili za drugačen pristop

Podoben zakon so leta 2017 sprejeli tudi na Nizozemskem. Osebe, stare nad 18 let, ki še niso v registru darovalcev, dobijo po pošti pisni poziv k opredelitvi. Tako lahko izberejo, ali se strinjajo ali ne strinjajo z darovanjem organov po smrti, na voljo pa jim je tudi možnost, da to odločitev prepustijo bližnji osebi. Če posameznik ali posameznica ne odgovorita na ta poziv, dobita čez 6 tednov še eno pismo. V primeru, da zopet ni odgovora, se to osebo vpiše na listo darovalcev.

Srce tragično preminule 9-letnice iz Anglije rešilo njenega vrstnika

Z letom 2020 se obeta nov zakon tudi v Angliji. V skladu z njim bodo vsi ljudje darovalci organov, razen tistih, ki bodo izrecno zavrnili to možnost. Šlo bo za t. i. Maxov in Keirin zakon, ki je ime dobil po dečku Maxu Johnsonu in deklici Keiri Ball. Slednja je pri 9 letih umrla v prometni nesreči, njeni starši pa so se nato odločili, da podarijo njeno srce Maxu, dečku iste starosti, ki je zaradi odpovedovanja srca čakal na presaditev. Prav s to potezo so seveda Maxu rešili življenje. Keirin oče je kasneje povedal, da se o darovanju organov sicer niso nikoli pogovarjali, vendar verjame, da bi njegova hčerka to želela, saj je bila takšna preprosto njena narava.

Ureditev, skladna z nagnjenostjo ljudi k pasivnosti

Posodabljanje sistema za darovanje organov je povezano tudi z ugotovitvami psihologov, da smo ljudje pogosto nagnjeni k pasivnosti. Tudi tisti, ki se načeloma strinjajo z darovanjem organov, zato pogosto ne uredijo vsega potrebnega za to. Nove ureditve tako omogočajo, da tem ljudem ni treba narediti ničesar – malce več aktivnosti je potrebne le v primeru, če se nekdo zaradi določenih razlogov ne strinja z darovanjem organov po smrti.

Izkušnja ženske, ki je preživela raka nožnice: »Ne sme vas biti sram!«

Zdravstvene težave, povezane z intimnimi predeli, so še vedno precej tabuizirana tema. Tako marsikatera ženska še ni slišala za možnost raka nožnice. Danes 45-letna Clare Baumhauer je na lastni koži občutila, da imajo tudi zdravniki pogosto težave s postavljanjem ustrezne diagnoze. Dolga leta je namreč tavala od enega zdravnika do drugega, pri čemer je obiskala tudi precej specialistov. Njena težava je bila kronična srbečica nožnice, v kateri zdravniki niso prepoznali simptoma raka …

ClareBaumhauer
Foto: Facebook

Predpisana terapija ni nikoli prinesla pričakovanih rezultatov

Clare Baumhauer je od zdravnikov vedno odšla z diagnozami, kot so glivično vnetje, herpes, cistitis, vnetje mehurja ali zgodnja menopavza. Hkrati je hodila na redne odvzeme brisa materničnega vratu. Leta 2016, ko je postala srbečica povsem neznosna, se je odločila, da poskusi še enkrat. Takrat je obiskala zdravnika, ki je bil hkrati dermatolog in ginekolog, ter končno dobila pravo diagnozo. Ta je seveda ni razveselila, saj je zdravnik ugotovil, da gre za raka nožnice. Vendar pa se je takrat končno lahko začelo zdravljenje. Uspešno je prestala odstranitev tumorja, vendar pa se je nato izkazalo, da se je rak razširil še do limfnih žlez. Tako jo je čakalo še obsevanje, a na srečo je imela zgodba srečen konec. Danes želi s svojo zgodbo opogumiti druge ženske. Meni, da ne bi smelo biti nobene ženske v tovrstnih primerih sram oditi do zdravnika oziroma se po potrebi vračati, če predlagano zdravljenje ne odpravi simptoma, kot se je to dogajalo v njenem primeru. 

Simptomi raka nožnice, ki jih ne smete ignorirati

Kateri so torej tipični simptomi raka nožnice, ki bi jih morala poznati vsaka ženska? Eden izmed njih je že omenjena srbečica, ki ne mine.  Pojavljajo se lahko tudi bolečine oziroma povečana občutljivost. Vsekakor morate čim prej obiskati tudi zdravnika, če doživljate krvavitve, ki niso povezane z menstruacijo. Simptomi raka nožnice pa so lahko tudi spremenjena barva koža, bulice ali pa razjede. Pri Clare Baumhauer se je sicer celotna zgodba začela že pri njenih rosnih 12 letih, ko jo je prizadela redka kožna bolezen, imenovana lichen sclerosis. Simptomi te bolezni se lahko sicer pojavijo na katerem koli delu telesa, vendar pa najpogosteje napade prav območje genitalij. Ta bolezen pa lahko nato poveča možnost za raka nožnice.

Preberite tudi: Resnična Zgodba: »Zaradi raka razmišljam bolj pozitivno«