Avokado je postal v zadnjih letih eden izmed najbolj priljubljenih sadežev. Znano je, da koščica tega sadeža ne sodi nujno med odpadke, saj ponuja številne možnosti uporabe. Kljub temu pa verjetno doslej še ni prišlo do tako masovne uporabe teh koščic, kot je ta, ki so se je lotili pri mehiškem podjetju Biofase. Iz avokadovih koščic so namreč začeli izdelovati biološko razgradljiv, okolju prijazen pribor …

Mesečno uporabijo kar približno 130 ton avokadovih koščic

Podjetje Biofase vsak mesec predela kar 130 ton avokadovih koščic, ki bi sicer najverjetneje končale med odpadki. Njihovi dobavitelji so večinoma podjetja, ki se ukvarjajo z izdelavo avokadovega olja in priljubljene omake guacamole. Iz zbranih koščic Bifase nato ustvari material, ki so ga poimenovali »avoplast«. Ta material pa se nato uporabi za izdelavo žlic, vilic, nožev in slamic. Tako izdelani pripomočki so odlična zamenjava za plastični pribor, ki se sicer uporablja na piknikih ipd., saj se v celoti razgradijo.

Podjetje se svojimi inovativnimi izdelki počasi usmerja tudi na tuja tržišča

V podjetju Biofase sicer iz avokadovih koščic izdelujejo dva tipa materialov. Prvi se razgradi v približno 8 mesecih, drugega pa je treba odvreči na kompost, če želimo, da se v celoti razgradi. »Avokadov pribor« je prišel v obdobju, ko so začele v mnogih predelih Mehike veljati strožje uredbe, povezane z uporabo plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Hkrati pa je začelo podjetje svoje inovativne izdelke prodajati tudi zunaj meja Mehike – za zdaj jih izvažajo v 11 drugih držav v Južni Ameriki.

S ponedeljkom je pri naših zahodnih sosedih začela veljati nova uredba, povezana s cepljenjem. Nova pravila velevajo, da otroci, stari do 6 let, ne bodo mogli več obiskovati vrtca, če njihovi starši ne bodo dostavili potrdila, da so prejeli obvezna cepiva. Ta med drugim vključujejo cepiva proti ošpicam, rdečkam in mumpsu.

V primeru necepljenih šoloobveznih otrok denarna kazen za starše

Ponedeljkov rok je bil postavljen po večmesečnih debatah, povezanih z obveznim cepljenjem, ki so potekala v Italiji. Gre sicer za del t. i. Lorenzinovega zakon, poimenovanega po prejšnjem italijanskem ministru za zdravje, ki narekuje obvezno cepljenje pred vstopom otrok v šolo. Medtem ko lahko po novem vrtci zavrnejo sprejem necepljenih otrok, pa šole  ne morejo poslati domov šoloobveznih otrok, starih od 6 do 16 let. Kljub temu pa lahko starše v tem primeru doletijo določene sankcije. Predvidene so namreč kazni do 500 evrov.

Po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi bilo cepljenih vsaj 95 odstotkov otrok

Eden glavnih razlogov za uvedbo Lorenzinovega zakona je bilo sicer povečano število primerov ošpic med otroki v Italiji. Po podatkih italijanskih oblasti naj bi zakon pripomogel k temu, da je narastlo število cepljenih otrok. Cilj naj bi bil sicer ta, da je cepljene vsaj 95 odstotkov populacije, kar so tudi priporočila Svetovne zdravstvene organizacije. Preostanek pa naj bi bil »rezerviran« za tiste otroke, pri katerih cepljenje zaradi določenih zdravstvenih težav, ki so povezane z oslabljenim imunskim sistemom, ni priporočljivo. Tak je bil denimo primer 8-letnega dečka iz Rima, ki se prejšnji mesec po zdravljenju levkemije ni mogel vrniti v šolo, saj je bilo tveganje za okužbo zaradi velikega števila necepljenih otrok v šoli in celo v dečkovem razredu preveliko. Zdajšnja italijanska ministrica za zdravje Giulia Grillo naj bi uspešno odbila politične pritiske podpredsednika vlade Mattea Salvinija, ki je želel doseči prestavitev ponedeljkovega roka.

Preberite tudi: Skoraj polovica otrok z rakom nikoli ne pride do diagnoze in zdravljenja

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije so težave s hrbtom vodilni razlog za invalidnost. Na žalost pa tovrstne težave niso omejene »zgolj« na poznejša obdobja v življenju, ampak se z njimi vse pogosteje srečujejo tudi otroci. K temu med drugim močno prispevajo pretežke šolske torbe. Eden hujših primerov negativnega vpliva šolskih torb na hrbtenico je zgodba osnovnošolskega dečka, ki je po zaslugi njegovega strica že pred časom zaokrožila po spletu …

Ukrivljanje hrbtenice je zahtevalo večji operativni poseg

Zahir Ali je poskrbel za šok mnogih staršev, ko je na profilu na Facebooku objavil fotografije svojega nečaka, ki je prestal resnejšo operacijo hrbta. Fotografiji je bil dodan tudi pripis, v katerem je Ali opozoril, da je bila za poškodbo hrbtenice pri njegovem nečaku kriva prav pretežka šolska torba, ki jo je moral nositi. S fotografij je jasno razvidno, kako močno se je ukrivila dečkova hrbtenica. Kasneje se je pod objavo oglasilo tudi kar nekaj staršev, ki so povedali, da je bila pri njihovem otroku potrebna podobna operacija. Mnogi pa so komentirali, da celo sami težko nosijo torbo svojega otroka, čeprav so že odrasli. 

Strokovnjaki potrjujejo možnost resnejših okvar hrbtenice že v zgodnjih letih

Lahko zares zgolj šolska torba povzroči tako hude okvare hrbtenice? Čeprav obstaja možnost, da so prispevali tudi drugi dejavniki, pa se lahko verjetno tudi največji skeptiki strinjajo, da otroci danes večinoma nosijo pretežke torbe. Tako tudi obsežnejše študije pogosto pokažejo, da so bolečine v hrbtu  med otroki v zgodnjih najstniških letih vse bolj razširjene. Tudi strokovnjaki potrjujejo, da lahko pretežke šolske torbe med drugim povzročijo stiskanje medvretenčnih diskov, ukrivljanje hrbtenice in oslabelost mišic. Pomembno je torej, da so tudi starši pozorni na to, da otrok v šolo resnično nosi le najnujnejše, pogosto pa je dobra rešitev tudi šolska torba na kolescih.

Niste bili nikoli pretirano telesno aktivni, zdaj pa vas skrbi, da je že prepozno za resnično izrazite pozitivne vplive na zdravje? Obsežna raziskava, katere izsledki so bili objavljeni v reviji Jama Network Open, vas bo v tem primeru močno razveselila. Izkazalo se je namreč, da pride pri tistih, ki začnejo z rednim gibanjem v štiridesetih ali celo petdesetih letih, do podobnega zmanjšanja tveganja za prezgodnjo smrt kot pri ljudeh, ki so fizično aktivni že praktično vse življenje oziroma vsaj od najstniških let.

Zaključki na podlagi analize podatkov za več kot 300.000 ljudi

V raziskavo, ki jo je vodil Pedro Saint-Maurice z ameriškega Nacionalnega inštituta za raka, je bilo vključenih več kot 300.000 posameznikov in posameznic. Ti so že v 90. letih prejšnjega stoletja izpolnili vprašalnik, povezan s količino in intenzivnostjo telesne aktivnosti v različnih življenjskih obdobjih. Te podatke so raziskovalci kasneje primerjali s podatki o tem, kdo izmed sodelujočih je umrl do leta 2011 in zaradi česa. 

Nič več izgovorov, da ste že zamudili svojo priložnost

Raziskovalci so seveda upoštevali tudi dejavnike, kot sta na primer prehrana in morebitno kajenje. Za eno najbolj presenetljivih ugotovitev te raziskave se je izkazalo prav dejstvo, da lahko v poznejših letih očitno nadoknadimo marsikaj, kar je bilo zamujeno v mladosti. Tveganje za prezgodnjo smrt je bilo namreč zelo podobno pri tistih, ki so aktivni že od najstniških ali dvajsetih let dalje, in pri ljudeh, ko so začeli z rednim gibanjem šele v srednjih letih.

Ponovni upad količine gibanja pomeni ponovno povečanje tveganja za prezgodnjo smrt

Pozitivni učinki pri tistih, starih od 40 do 61 let, so se pokazali predvsem v primeru (postopnega) zvišanja količine telesne aktivnosti na vsaj 7 ur na teden. Vendar pa je treba pri tem opozoriti, da v tem primeru ne smete zaspati na lovorikah. Če namreč količina gibanja v vašem življenju ponovno upade, bodo obenem zbledeli tudi pozitivni učinki.

Verjetno ni presenetljivo, da lahko odpoklic zdravila povzroči precejšnjo paniko. V ozadju tovrstnih odpoklicev je namreč običajno odkritje, da je lahko določeno zdravilo, ki so ga številni jemali v upanju, da jim bo pomagalo pri zdravstvenih težavah, škodljivo. Še toliko večja panika pa nastane, če se izkaže, da je to zdravilo vsebovalo snov, ki lahko povzroči raka. Prav to se je namreč nedolgo tega zgodilo v ZDA, in sicer z zdravilom, ki je bilo namenjeno nižanju krvnega tlaka.

Odkrita snov se pogosto uporablja za povzročanje jetrnih tumorjev pri laboratorijskih živalih

Odpoklic se je nanašal na zdravilo Losartan, ki ga je proizvedlo podjetje Macleods Pharmaceuticals Limited. Za odpoklic se je odločilo kar podjetje samo, po tem, ko so v zdravilu našli sledove N-nitrozodimetilamina. Gre za kancerogeno snov, ki se jo sicer pogosto uporablja v laboratorijskih eksperimentih na živalih – za spodbujanje nastajanja tumorjev na jetrih. Snov se poleg tega včasih uporablja tudi kot dodatek bencinu in industrijskim mazivom ter pri proizvodnji plastičnih izdelkov.

Kako velik vpliv imajo poskusi zniževanja stroškov proizvodnje na varnost zdravil?

Podjetje Macleods Pharmaceuticals Limited proizvaja tudi mnoga druga znana zdravila – na primer zdravila za diabetike, antidepresive, antipsihotike, analgetike itn. Vsa svoje zdravila proizvajajo v Indiji, kar je pogosto povezano predvsem z zniževanjem stroškom, za kar si seveda danes prizadevajo tudi mnoga farmacevtska podjetja. Proizvodnja zdravil v indijskih obratih naj bi sicer »ustrezala določilom ameriške Zvezne uprave za hrano in zdravila«.  

V britanskem mestecu Cheadle se je pred kratkim odprla zasebna klinika The Beeches. To je bil za mnoge pomemben dan, saj gre za prvo specializirano britansko kliniko, ki je namenjena izključno predpisovanju zdravil na osnovi medicinske konoplje.

Storitve plačljive, a odprtje klinike je kljub temu mnoge močno razveselilo

Kot omenjeno, gre za zasebno kliniko, kar pomeni, da bodo morali pacienti za storitve plačati. Sam posvet z zdravnikom bo stal 200 britanskih funtov, za mesečni recept za medicinsko konopljo pa bo treba odšteti nekje med 600 in 700 funti. Kljub plačljivosti storitev so se mnogi prebivalci in prebivalki Velike Britanije razveselili tega mejnika.

Medicinska konoplja se bo predpisovala le, če bodo dokazano izčrpane druge možnosti

Odločanje o dejanskemu predpisovanju medicinske konoplje bo potekalo na podlagi skrbne preučitve posameznega primera. Tako recept ne bo samoumeven, ampak ga bodo pacienti dobili šele v primeru, da se bo medicinsko osebje prepričalo, da licencirana zdravila ne morejo pomagati.

Rešilna bitka za številne, ki se spopadajo s hudimi bolečinami

Kot je povedal prof. Mike Barnes, klinični direktor klinike The Beeches, so mnogi pacienti, ki se borijo s kroničnimi bolečinami ter z različnimi nevrološkimi in psihološkimi težavami, že zelo dolgo obupano prosili za možnosti tovrstnega zdravljenja. Nova klinika naj bi tako predstavljala nekakšno rešilno bilko za tiste, pri katerih druge metode zdravljenja niso obrodile želenih rezultatov. Prof. Barnes je dodal še, da upa, da bodo imeli sčasoma dostop do podobnih storitev tudi pacienti iz drugih delov Velike Britanije.

Dr. Christopher Kerr, ki deluje v newyorškem hospicu, se je odločil, da začne skupaj z ekipo popisovati sanje in vizije svojih pacientov. V 10 letih je bilo tako dokumentiranih več kot 14.000 primerov. To seveda ne sodi v opis delovnih nalog dr. Kerra, vendar pa mu je več let tega početja ponudilo svojstven vpogled v tisto, kar se dogaja na pragu zagotovo največjega misterija življenja – smrti …

V sanjah se pogosto pojavljajo preminule ljubljene osebe

Za večino pacientov v hospicu naj bi bile sanje in vizije zelo pomirjajoče. Prav to naj bi jim močno pomagalo pri zmanjšanju strahu pred smrtjo in pred neznanim. Zapisi dr. Kerra razkrivajo, da so številni pacienti doživljali vizije, v katerih so se jim prikazovale mrtve osebe, ki jih najbolj pogrešajo. Tudi sanje tistih, ki so bili sprejeti v hospic, se  večinoma razlikujejo od »običajnih sanj«. Pogosto so precej bolj žive, zato se mnogim umirajočim zdijo skorajda resnične. Za sanje je prav tako značilno, da v njih paciente »obiskujejo« osebe, ki so jih imele zelo rade in ki so zanje zelo lepo skrbele, na primer preminuli dedki in babice.

Telo peša, a vitalnost v ljudeh pogosto ostaja

Opisane sanje postajajo pri mnogih s približevanjem smrti vse pogostejše. Poleg tega pa naj bi bilo mogoče v sanjah pacientov zaslediti tudi nekatere druge ponavljajoče se teme, na primer približevanje potovanje. Po besedah dr. Kerra naj bi to nakazovalo, da ostaja življenjska sila v posameznikih kljub izgubljanju fizičnega zdravja še vedno zelo močna.

Obračun z nerazrešenim in želja po vrnitvi v »lepe sanje«

Včasih sanje dovolijo umirajočim tudi nekakšen obračun s svojim življenjem, razčistijo tisto, kar je ostalo nerazrešeno … Zagotovo je še posebej hudo, ko se v hospicu znajdejo otroci. Vendar je dr. Kerr tudi njim ponudil »besedo« v svojih zapisih. Otroci, ki se znajdejo pred pragom smrti, še preden so začeli zares živeti, velikokrat niti ne poznajo nikogar, ki je že umrl. Vendar pa tudi oni v sanjah pogosto najdejo pomiritev. Eno izmed deklic je na primer v sanjah obiskal pes, ki je pred tem umrl. Izkušnje v tovrstnih sanjah naj bi bile za mnoge paciente tako lepe, da sami izrazijo željo, da bi se vrnili v te sanje.

Skrivnost, ki je ni mogoče nikoli do konca pojasniti …

Kot je poudaril  dr. Kerr, osnovni namen njegovega popisovanja  izkušenj umirajočih v hospicu ni, da bi se dokopali do končnega smisla teh sanj in vizij. Meni, da morda niti ni potrebna kakršna koli razlaga – dovolj je že to, da se od teh izkušenj ne umikamo, ampak jih preprosto opazujemo, predvsem pa spoštujemo.