Dr. Christopher Kerr, ki deluje v newyorškem hospicu, se je odločil, da začne skupaj z ekipo popisovati sanje in vizije svojih pacientov. V 10 letih je bilo tako dokumentiranih več kot 14.000 primerov. To seveda ne sodi v opis delovnih nalog dr. Kerra, vendar pa mu je več let tega početja ponudilo svojstven vpogled v tisto, kar se dogaja na pragu zagotovo največjega misterija življenja – smrti …

V sanjah se pogosto pojavljajo preminule ljubljene osebe

Za večino pacientov v hospicu naj bi bile sanje in vizije zelo pomirjajoče. Prav to naj bi jim močno pomagalo pri zmanjšanju strahu pred smrtjo in pred neznanim. Zapisi dr. Kerra razkrivajo, da so številni pacienti doživljali vizije, v katerih so se jim prikazovale mrtve osebe, ki jih najbolj pogrešajo. Tudi sanje tistih, ki so bili sprejeti v hospic, se  večinoma razlikujejo od »običajnih sanj«. Pogosto so precej bolj žive, zato se mnogim umirajočim zdijo skorajda resnične. Za sanje je prav tako značilno, da v njih paciente »obiskujejo« osebe, ki so jih imele zelo rade in ki so zanje zelo lepo skrbele, na primer preminuli dedki in babice.

Telo peša, a vitalnost v ljudeh pogosto ostaja

Opisane sanje postajajo pri mnogih s približevanjem smrti vse pogostejše. Poleg tega pa naj bi bilo mogoče v sanjah pacientov zaslediti tudi nekatere druge ponavljajoče se teme, na primer približevanje potovanje. Po besedah dr. Kerra naj bi to nakazovalo, da ostaja življenjska sila v posameznikih kljub izgubljanju fizičnega zdravja še vedno zelo močna.

Obračun z nerazrešenim in želja po vrnitvi v »lepe sanje«

Včasih sanje dovolijo umirajočim tudi nekakšen obračun s svojim življenjem, razčistijo tisto, kar je ostalo nerazrešeno … Zagotovo je še posebej hudo, ko se v hospicu znajdejo otroci. Vendar je dr. Kerr tudi njim ponudil »besedo« v svojih zapisih. Otroci, ki se znajdejo pred pragom smrti, še preden so začeli zares živeti, velikokrat niti ne poznajo nikogar, ki je že umrl. Vendar pa tudi oni v sanjah pogosto najdejo pomiritev. Eno izmed deklic je na primer v sanjah obiskal pes, ki je pred tem umrl. Izkušnje v tovrstnih sanjah naj bi bile za mnoge paciente tako lepe, da sami izrazijo željo, da bi se vrnili v te sanje.

Skrivnost, ki je ni mogoče nikoli do konca pojasniti …

Kot je poudaril  dr. Kerr, osnovni namen njegovega popisovanja  izkušenj umirajočih v hospicu ni, da bi se dokopali do končnega smisla teh sanj in vizij. Meni, da morda niti ni potrebna kakršna koli razlaga – dovolj je že to, da se od teh izkušenj ne umikamo, ampak jih preprosto opazujemo, predvsem pa spoštujemo.