Liste za presaditev organov so v mnogih državah polne hudo bolnih pacientov. Mnogi izmed njih niti ne dočakajo priložnosti za presaditev, saj bolezen napreduje prehitro, darovanih organov pa je po drugi strani premalo. Čeprav raziskave kažejo, da so ljudje večinoma naklonjeni ideji darovanja organov po smrti, pa se le redki odločijo za izrecno privolitev oziroma za izpolnitev ustreznih obrazcev. V nekaterih državah so na podlagi teh podatkov sklenili, da je morda čas za posodobitev sistema. To v praksi pomeni, da se vsi ljudje po smrti štejejo kot darovalci, razen če so se pred tem izrecno izrekli proti.

Španija prav po zaslugi posodobitve sistema država z največ darovalci na svetu

Marsikje je trenutni sistem darovanja organov takšen, da zahteva izrecno privolitev posameznikov, sicer se razume, da se ne strinjajo z darovanjem organov po smrti. Vendar pa je ponekod ureditev tudi drugačna. Različico sistema, ki zahteva izrecno prepoved darovanja organov, tako na primer že poznajo v Španiji, Belgiji in v Franciji. Po podatkih iz leta 2017 je bila Španija tako celo država z največ potencialnimi darovalci na svetu.

Na Nizozemskem so se prav tako odločili za drugačen pristop

Podoben zakon so leta 2017 sprejeli tudi na Nizozemskem. Osebe, stare nad 18 let, ki še niso v registru darovalcev, dobijo po pošti pisni poziv k opredelitvi. Tako lahko izberejo, ali se strinjajo ali ne strinjajo z darovanjem organov po smrti, na voljo pa jim je tudi možnost, da to odločitev prepustijo bližnji osebi. Če posameznik ali posameznica ne odgovorita na ta poziv, dobita čez 6 tednov še eno pismo. V primeru, da zopet ni odgovora, se to osebo vpiše na listo darovalcev.

Srce tragično preminule 9-letnice iz Anglije rešilo njenega vrstnika

Z letom 2020 se obeta nov zakon tudi v Angliji. V skladu z njim bodo vsi ljudje darovalci organov, razen tistih, ki bodo izrecno zavrnili to možnost. Šlo bo za t. i. Maxov in Keirin zakon, ki je ime dobil po dečku Maxu Johnsonu in deklici Keiri Ball. Slednja je pri 9 letih umrla v prometni nesreči, njeni starši pa so se nato odločili, da podarijo njeno srce Maxu, dečku iste starosti, ki je zaradi odpovedovanja srca čakal na presaditev. Prav s to potezo so seveda Maxu rešili življenje. Keirin oče je kasneje povedal, da se o darovanju organov sicer niso nikoli pogovarjali, vendar verjame, da bi njegova hčerka to želela, saj je bila takšna preprosto njena narava.

Ureditev, skladna z nagnjenostjo ljudi k pasivnosti

Posodabljanje sistema za darovanje organov je povezano tudi z ugotovitvami psihologov, da smo ljudje pogosto nagnjeni k pasivnosti. Tudi tisti, ki se načeloma strinjajo z darovanjem organov, zato pogosto ne uredijo vsega potrebnega za to. Nove ureditve tako omogočajo, da tem ljudem ni treba narediti ničesar – malce več aktivnosti je potrebne le v primeru, če se nekdo zaradi določenih razlogov ne strinja z darovanjem organov po smrti.