Naučimo se destilirati in izdelati svoje hidrolate

Ana Ličina, cert. aromaterapevtka
-
0
Naučimo se destilirati in izdelati svoje hidrolate

Tisti, ki ste se zaljubili v aromaterapijo, dobro veste, kakšen izziv je najti dobre materiale oziroma sploh imeti toliko znanja, da lahko prepoznamo različne kakovosti materialov in jih nato skušamo najti: v trgovinah, v spletu, v tujini. Ponudba ni ravno odlična, marže uvoznikov so pogosto zelo visoke in vsi seveda nismo vešči samostojnega naročanja iz tujine.

DSCF0324

Ustvarjanje svojih aromatičnih materialov

Le približno 20 % eteričnih olj, ki so na slovenskem trgu, je res najvišje – aromaterapevtske kakovosti. Vse drugo je srednja žalost ali celo katastrofa. Kaj nam pomaga poznati čudovite lastnosti arabskega kadila, sandalovine, vrtnice, melise …, če je tisto, kar je v naši steklenički, nekakovostno?

Rešitev, ki je petičnejšim uporabnikom aromaterapevtskih materialov vedno na voljo, je lastnoročno ustvarjanje aromatičnih materialov. Zdrave zdravilne rastline imamo v Sloveniji še vedno na vsakem koraku. Hvala vesolju! Vedno jih lahko posadimo na vrtu, na balkonu ali jih naberemo v naravi.

Aromatične in zdravilne rastline uporabljamo na te načine:

  • uporabljamo sveže (stremo v pasto),
  • sušimo za čaje,
  • tinkturiramo v alkoholu,
  • maceriramo v maščobi,
  • destiliramo.

Če le imamo kanček zanimanja za alkimijo, se utegnemo kmalu znajti iz oči v oči z destilatorjem in odločitvijo, da želimo tudi sami poskusiti destilirati rastline – za hidrolat in, če je sreča mila, tudi za eterično olje.

DSCF0275

Zgodovina destilacije

Destilacija je postopek, pri katerem s segrevanjem rastlinskega materiala ter uvajanjem vodne pare iz rastline izločimo eterična olja.

O zgodovini destilacije je marsikaj nejasnega. Nekateri umeščajo prvi destilator v Mezopotamijo, drugi na Ciper. Dejstvo je, da smo v Evropi začeli množično destilirati pred nekaj stoletji. V Franciji tudi zaradi razvoja parfumeristike, ki je spremljala razvoj usnjarske industrije v Grassu.

Kaj potrebujemo?

Destilator

Pri odločitvi za nakup destilatorja si moramo zastaviti nekaj bistvenih vprašanj:

  1. Ali
    želimo pridobiti eterično olje ali hidrolat ali oboje?
  2. Koliko
    rastlin imamo na voljo?
  3. Kako
    globok je naš žep?

Za začetniško ukvarjanje običajno zadošča 5- ali 10-litrski bakreni alembik. V tem primeru bo naš izdelek večinoma hidrolat. Pri nekaterih rastlinah in ob optimalnih naravnih razmerah utegnemo pridelati tudi nekaj kapelj eteričnega olja. Si predstavljate? Čisto vaše eterično olje, iz zaplate sivke, ki jo imate na vrtu? Romantično, kajne?

DSCF0390

Cena za nakup 5-litrskega bakrenega alembika iz Portugalske (kjer jih izdelujejo) ni zelo visoka in kupiti jih je mogoče tudi v Sloveniji. Lahko pa ga tudi sami naročite po spletu. To je preprosto in vaš alembik bo kmalu prispel, ročno izdelan in skrbno transportiran. Primeren je za pridobivanje hidrolatov. Manj kot-litrskega alembika vam ne priporočamo, ker gre bolj za ljubko »maketo«.

Če želimo pridobivati tudi eterična olja, potem morate kupiti vsaj 20-litrski alembik. Morda je modro, da začnete s 5-litrskim, ker bo destilacija preprostejša. Potrebovali boste manj rastlin, vode, energije in časa.

Nasvet: Nakup destilatorja skupaj s prijatelji je odlična odločitev. Trije vrtnarski kolegi lahko destilirate skupaj, vsakokrat na drugem vrtu. Tako boste prihranili čas in denar ter se imeli še bolj fino.

Vrt

Za destilacijo je super, če imate na domačem vrtu meliso, meto, sivko, pelargonijo, kamilico, žajbelj, rožmarin, smilj. Iz vseh teh rastlin je mogoče pridobiti čudovite in uporabne hidrolate. Tudi če nimate možnosti vzgoje rastlin, lahko poiščete primerne rastline, samoniklo rastoče v naravi – rman, koprivo, lipo, materino dušico, origano. Ko smo že pri origanu – ne pijte eteričnega olja origana kar tako, »za zdravje«. To je namreč v Sloveniji zaradi agresivnih trgovcev postalo zelo prijubljeno početje.

Prednost manjšega destilatorja je torej ta, da ne potrebujete ogromnih količin rastlin. Seveda pa se morate že na začetku odpovedati eteričnim oljem. Tistih nekaj kapelj, ki jih morda pridobite, niti ni mogoče ločiti od hidrolata in bodo zato tam tudi ostale. Pri vsaki rastlini je količina eteričnega olja različna (od nekaj promilov do nekaj odstotkov). Vse skupaj je odvisno tudi od lune in vremena in morebiti še kakšnih skrivnostnih okoliščin.

Destilacija

Odličen hidrolat nemške kamilice, 2 dcl:

  • 5-litrski alembik,
  • 100 g nemške kamilice,
  • 400 g vode v alembiku,
  • nekaj litrov vode za hlajenje,
  • pol ure uporabe plinske bombe,
  • še pol ure našega časa za pripravo.

Vrste destilacije

Rastline je mogoče destilirati na različne načine:

  1. parna destilacija (najobičajnejša, para potuje skozi rastlinski material),
  2. vodna destilacija (rastline so potopljene v vodo, ker je za nekatere rastline to optimalen način),
  3. parno vodna-destilacija: kombinacija obeh prejšnjih načinov.

Odlična izbira je nakup destilatorja, ki ima snemljiv vrat in omogoča vse tri vrste destilacije. Vrat lahko po potrebi odstranimo, kadar izvajamo vodno destilacijo.

Izdelava hidrolata

Postopek

Postavimo destilirno enoto in pripravimo vse potrebno. Ta del je zelo tehničen, treba je priviti vijake, uravnotežiti dele destilatorja, priskrbeti vir toplote in vode, natakniti cevke in podobno. Ko je vse pripravljeno, pride na vrsto najlepši del procesa— nabiranje materialov. Dele rastlin, ki jih želimo destilirati, stehtamo, položimo v alembik in začnemo segrevati vodo. Če imamo manjši alembik, bo že čez približno pol ure začela curljati čudovita aromatična tekočina – hidrolat. Naj vas pripravim: kar naenkrat vse omamno zadiši. Zadiši tako močno, da boste uživali v opojnem vonju tudi, če ste na prostem.

HIDROLAT

Hidrolat zberemo v steklen kozarec ter ga pretočimo v sterilizirane stekleničke in shranimo na hladnem. Če smo bili pozorni na čistočo, bo uporaben vsaj eno leto. Vso opremo skrbno očistimo in posušimo.

hidrolati

UPORABA

V Sloveniji je veliko ljudi začelo destilirati, ker so želeli pridobiti hidrolat za izdelavo mil ali emulzij.Zadnje čase vedno bolje poznamo tudi druge možnosti uporabe hidrolatov:

  • kot tonik za obraz,
  • kot ustna voda,
  • kot pripravek za uporabo po britju,
  • za aromatiziranje hrane,
  • za pripravo pijač,
  • kot terapevtska kura.

Naj vam za konec zaželim le še: USPEŠNO DESTILACIJO!

Potrošniki in lokalno pridelana hrana: Ali lahko vplivamo na ponudbo?

Bodi Eko
-
0
Potrošniki in lokalno pridelana hrana: Ali lahko vplivamo na ponudbo?

Še pred nekaj leti je bila ponudba lokalno pridelane in domače hrane v Sloveniji skromnejša in manj dostopna potrošniku. Dandanes je ponudba domačih slovenskih izdelkov vsak dan pestrejša, pristne slovenske izdelke pa najdemo tudi na policah večjih trgovcev. Potrošniki tako, če si zaželijo sveže in domače hrane, že dolgo niso omejeni več samo na obisk tržnice. Na kaj naj bodo potrošniki še posebej pozorni, ko se odločajo za nakup tovrstnih živil? 

Lokalna hrana in potrošniki

Prednosti uživanja lokalne hrane

Prof. dr. Andrej Udovč, predstojnik katedre za agrometeorologijo, urejanje kmetijskega prostora ter ekonomiko in razvoj podeželja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, pojasnjuje, da  je »za potrošnika  bistvena prednost, da so kmetijski pridelki,predvsem sadje in zelenjava, iz lokalne pridelave lahko pospravljeni v trenutku njihove dejanske užitne vrednosti in imajo s tem tudi v celoti razvite svoje prehranske potenciale in predvsem okuse, medtem ko morajo biti pridelki, ki morajo prestati dolge transporte, pospravljeni v t. i. tehnološki zrelosti. To pomeni, da praviloma še niso na stopnji popolne užitne zrelosti, ampak je pomembno, da imajo dobre manipulativne in transportne sposobnosti, medtem ko svojo užitno zrelost dosežejo šele po prispetju na cilj v skladiščih s postopki kontroliranega dozorevanja.«

Množična proizvodnja sama po sebi za zdravje ni tako problematična, če se spoštuje pravila dobre kmetijske prakse in zagotavljanja zdrave hrane, saj poznamo tudi ekološko pridelavo velikega obsega.

Dr. Udovč dodaja, da prav tako ne smemo  pozabiti na okoljske vidike lokalne pridelave:  »Transport ne pomeni samo višje cene produkta, ker moramo ob njegovem nakupu plačati stroške prevoza, ampak pomeni tudi negativne vplive na okolje (kot so onesnaževanje zraka, hrup, izgube zaradi prometnih zastojev, nesreč in celo smrti …), ki jih nihče ne zaračunava, a tudi stanejo. Po ocenah, ki smo jih izpeljali v eni naših raziskav, znašajo ti stroški v povprečju 4 evre na tono, kar samo pri slovenski potrošnji jabolk na letni ravni znese 3 milijone evrov.« Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poudarjajo tudi, da  »ima lokalna trajnostna oskrba  poleg kakovostnejših živil še širši družbeni pomen, saj se z večanjem obsega potrošnje lokalnih pridelkov in proizvodov ustvarjajo nova delovna mesta in tako omogoča preživetje vsem v agroživilski verigi. Poleg tega pomembno vpliva na ohranitev in razvoj podeželja ter skladen regionalen razvoj.«

prof. dr. Andrej Udovč
prof. dr. Andrej Udovč

Ali imajo potrošniki vpliv na ponudbo?

Na ministrstvu za kmetijstvo pravijo, »da se potrošniki v veliki meri  že zavedamo, da imamo kot potrošnik vpliv, da obrnemo trend nenehnega povečevanja uvoza hrane v našo korist in zmanjšamo drastično številko letnega uvoza hrane, ki je lani znašala 1,9 milijarde evrov. Na ministrstvu za kmetijstvo si želimo, da bi se količine pri nas pridelane in predelane kakovostne in varne hrane za nacionalno samooskrbo nenehno povečevale. Ker vemo, da je slovenska hrana varna in kakovostna, pa si želimo tudi povečati zaupanje slovenskega potrošnika v lokalno hrano. Cilj ministrstva je doseči 90-odstotno odzivnost kupca na lokalno pridelano hrano, medtem ko navezanost domačega potrošnika na lokalno hrano posledično stabilizira lokalno pridelavo, kar pomeni tudi povečanje pridelave in predelave hrane.«

Na kaj naj bodo potrošniki pozorni pri nakupu lokalno pridelane hrane?

Dr. Udovč pojasnjuje, da se morajo potrošniki zavedati, da ni možno, da dobimo goriške češnje že v aprilu ali na prostem pridelane slovenske jagode še v oktobru: »Lokalna pridelava namreč vedno pomeni tudi sezonsko pridelavo in ravno naša potrošniška razvajenost, da želimo dobiti tipičen sezonski pridelek v vsem letu, je ena največjih ovir pri večjem uveljavljanju lokalne pridelave.« Potrošnikom svetuje, naj najprej dejansko preverijo, ali so kmetijski pridelki res lokalno pridelani, in sicer tako, da preverijo deklaracije oz. povprašajo pridelovalca, ki prodaja ob cesti ali na tržnici, kje jenjegova kmetija.  

Lokalna pridelava vedno pomeni tudi sezonsko pridelavo in ravno naša potrošniška razvajenost, da želimo dobiti tipičen sezonski pridelek v vsem letu, je ena največjih ovir pri večjem uveljavljanju lokalne pridelave.

Lokalna hrana na tržnici

Tudi lokalno pridelana hrana verjetno ni vedno najboljša, ko gre za  dodajanje raznih snovi ali pa za množično proizvodnjo? Ali so primernejši izdelki manjših pridelovalcev in zakaj da oziroma ne?

»Za potrošnika je najpomembneje, da je hrana, ki jo uživa, neoporečna z zdravstvenega vidika in prehransko ustrezna, potem pa seveda takoj prideta okus in videz, ki sta pri kmetijskih proizvodih, ki jih lahko uživamo presne, seveda najboljša, ko dosežejo užitno zrelost. Seveda če ne uporabljamo ustreznih pridelovalnih tehnologij (to pa niso pretirano gnojenje, nestrokovna uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ostanki mikotoksinov na ali v užitnih delih rastlin zaradi okužb z nevarnimi rastlinskimi boleznimi …), ki zagotavljajo zdravo in kakovostno lokalno pridelano hrano, potem ta ni nič boljša oz. je lahko celo slabša in nevarnejša kot hrana iz oddaljenih pridelovalnih območij, ki je pridelana z ustrezno agrotehniko.

Množična proizvodnja sama po sebi za zdravje ni tako problematična, če se spoštuje pravila dobre kmetijske prakse in zagotavljanja zdrave hrane, saj poznamo tudi ekološko pridelavo velikega obsega. Večji problem proizvodnje velikega obsega je, da ne moremo zagotoviti optimalne kakovosti vseh pridelkov, saj so posamezne rastline med seboj različne glede zrelosti, zato imamo pri pridelavi velikega obsega vedno položaj, ko ob spravilu pobiramo večji del primerno zrelih pridelkov, del pa jih je še nedozorelih ali pa celo prezorjenih.«

Preberite tudi: 4 razlogi zakaj kupovati lokalno in slovensko hrano?

8 razlogov za pohodništvo in 5 nasvetov za začetnike

Katarina Robnik
-
0
8 razlogov za pohodništvo in 5 nasvetov za začetnike

Pohodništvo je pri nas priljubljeno že od nekdaj. Lahko smo veseli, da živimo v deželi, kjer imamo na voljo mnogo prečudovite narave. Po prekrasnih dolinah in mestih se vijejo zelene reke, lesketajo se jezera in zviška nas opazujejo vrhovi gora. Gore in hribe imamo skoraj na dosegu roke, zato ni nič čudnega, da je pohodništvo vedno bolj priljubljena oblika rekreacije. Če misel na gore navdušuje tudi vas, preberite še nekaj razlogov, ki vas bodo spodbudili v tovrsten način preživljanja časa v naravi.

Pohodništvo z družino

Pohodništvo je oblika sprostitve

Pohodništvo je prijetna oblika sprostitve. Zelena neokrnjena narava, čist gorski zrak in  občutek svobode so zagotovo dejavniki, zaradi katerih se boste sprostili in začasno usmerili svoje misi drugam.

Pohodništvo je oblika rekreacije

Gibanje je pomemben del življenja. Če vam intenzivne vadbe ali treninig niso najbolj ljubi, vam bo morda všeč pohodništvo in hoja v naravi. S hojo v klanec krepite celotno telo.

Pohodništvo julijske alpe

Neprecenljivi razgledi

Najlepši del pri pohodništvu je zagotovo ta, da vas najslajša nagrada običajno čaka na vrhu. Neprecenljivi razgledi na druge gore in v dolino so tisti, ki navdušijo pohodnike in jih motivirajo, da hodijo v hribe.

Prijaznost ljudi

Pohodniki, ki obožujejo naravo, gore in gibanje, skorajda ne morejo biti slabi ljudje. Na planinah in v gorah boste srečali mnogo ljudi, ki vas bodo veselo pozdravljali. Zdi se, da so planinci vesela skupnost.

Planinske koče

Planinske koče imajo poseben čar. Prijazni gostitelji, posebno vzdušje in dobra, domača hrana so tisto, zaradi česar so osvojeni vrhovi še posebno očarljivi, zaradi česar je pohodništvo še bolj priljubljeno kot kateri izmed drugih oblik rekreacije.

Velika planina

Svež gorski zrak

Svež gorski zrak je zagotovo nekaj, zaradi česar boste izboljšali svoje počutje. Nadihajte se ga s polnimi pjuči!

Pohodništvo nam razkriva raznovrstno narava

Gorski svet je zanimiv: opazite lahko planinske pašnike, gorske potočke, zimzelene gozdove, na višjih predelih pa skalovje in melišča. Če ob tem opazite še kakšno žival, je idila popolna.

Pohodništvo je dobra ideja za druženje ali zmenek

Pohodništvo je super ideja za preživljanje prostega časa z družino, prijateji ali partnerjem. Kaj je lepšega, kot se pogovarjati brez motenj, kot jih imamo doma?

Izlet v Blejski vintgar

Pohodništvo: Nasveti za pohodnike začetnike

Preverite svojo zmogljivost

Pomembno je, da se v gore odpravite le ustrezno opremljeni in v dobri psiho-fizični kondiciji. Nikar se v gore ne odpravljajte, če niste predhodno dovolj aktivni. V tem primeru svojo formo najprej stestirajte na daljših sprehodih in manjših hribih, nato pa zahtevnost pohodov postopoma višajte. Pomembno je namreč, da imate veliko športne zmogljivosti.

Izbira izletne točke

Vrh, ki ga želite osvojiti, izberite na podlagi svojih izkušenj, telesne zmogljivosti in vremenskih razmer. Začnite z manjšimi vrhovi in z lažjimi potmi. Nikar ne izbirajte zahtevnejših poti, kjer je potrebno tudi plezati, če za to niste usposobljeni. Še posebno pozimi pazljivo izbirajte lažje poti.

Oprema za pohodništvo

Prava oprema

Nujno je, da se v gore na pohodništvo odpravite ustrezno opremljeni. Vedno preverite vremenske razmere. Upoštevajte dejstvo, da v gorah vladajo drugačni zakoni; če je v dolini že toplo ali celo vroče, so v gorah lahko še zimske razmere, zato se ustrezno pripravite. S seboj imejte vedno zadostno količino vode in hrane. Planinske koče so lahko zaprte, lahko se izgubite ali izgubite moči, zato s seboj vedno nosite zalogo. Pri sebi imejte tudi prvo pomoč, obliže in kremo z zaščitnim faktorjem. Oblecite se vremenu primerno, s seboj pa vedno imejte ustrezna oblačila. Najboj pomembna je ustrezna obutev. Navadni športni copati namreč niso dovolj, pomembno je imeti prave pohodniške čevlje, v pomoč pa vam bodo tudi pohodniške palice, čelada, ki bo prav prišla na planinskih poteh, kjer so možnosti padajočega kamenja ali trka z glavo v skalo. S seboj imejte tudi dereze in čelno svetilko. Plezalni pas in cepin so nujna oprema za zahtevnejše poti in izurjene planince.

Raziščite pot

Na pohodništvo se je potrebno dobro pripraviti, kljub dobro označenim potem se lahko zgodi, da se izgubite. S seboj imejte natisnjene poti, zemljevide ali priročnike. V gorah namreč ni vedno signala, lahko vam ugasne baterija ai izgubite telefon, zato je dober star način še vedno ‘in’.

Smeti nesite s seboj v dolino

Narava je lepa in naj taka tudi ostane. Smeti, ki vam ostanejo, nesite s seboj v dolino in poskrbite, da okoje v gorah ostane čisto.

Kaj, če se zgodi nesreča?

Ob nesreči pokličete center za obveščanje na številko 112 in navedete naslednje podatke:

  • kdo kliče,
  • kaj in kje se je zgodilo,
  • kdaj se je zgodilo,
  • koliko je ponesrečencev in kakšne so poškodbe,
  • kakšne so okoliščine na kraju nesreče (pomembno v primeru helikopterskega reševanja),
  • kakšno pomoč potrebujete.

Na pomoč lahko pokličete s pomočjo mobilnega telefona ali UKV radijske postaje, ki se nahajajo v planinskih kočah.

Na spletni strani Planinske zveze Slovenije svetujejo: »O vsaki turi obvestite partnerja, prijatelja ali znanca. Obvestilo naj vsebuje podatke o načrtovani poti, morebitne rezervne cilje in okviren čas vrnitve. Priporočljivo je, da na vidnem mestu v avtu pustite listek s podatki o načrtovani turi. Vpisujte se v vpisne knjige na kočah in vrhovih, ki bodo v veliko pomoč gorskim reševalcem v primeru poizvedovanja.«

Gore so čudovite, poskrbite, da bo obisk gora tudi varen!

Morda vas zanima tudi: Kolesarjenje nas vabi k raziskovanju Slovenije

Domači luksuzni balzam za lase z jasminom

Nina Medved
-
0
Domači luksuzni balzam za lase z jasminom

Danes bomo s čudovito omamno dišečim balzamom razvajali in negovali svoje lase.

Izbira rastlinskih olj

Med rastlinska olja, ki se priporočajo za nego las, sodijo arganovo olje, kokosovo olje, avokadovo olje in olje makadamije. Arganovo olje je skrivnost lepih las maroških žena, ki s tem oljem pripravijo obloge za lase – posebej negovalno je v kombinaciji z vulkansko glino rasul. Kokosovo olje zmanjša izgubo proteinov v laseh, saj lavrinska kislina, ki jo to olje vsebuje, prehaja v lasno strukturo in vpliva na keratin. Avokadovo in makadamijevo olje imata odlične emolientne učinke – lase mehčata, ščitita in negujeta. Pravi biser med rastlinskimi olji za nego las je brokolijevo olje, ki ima edinstveno sestavo maščobnih kislin in se v naravni kozmetiki uporablja namesto silikona. Če brokolijevo olje razporedite po laseh, jih boste lažje razčesali, prav tako pa jim boste dodali lesk in volumen. Če omenjenih rastlinskih olj nimate pri roki, jih lahko v oljni fazi balzama nadomestite z olivnim oljem, mandljevim oljem, oljem mareličnih koščic ali jojobinim voskom (oljem).

Hidrolati v balzamu za lase

V vodni fazi balzama za lase lahko v kombinaciji z destilirano vodo – ali namesto nje – uporabimo hidrolate. Kar nekaj hidrolatov je posebej priljubljenih tudi v izdelkih za nego las. Hidrolat rožmarina pospeši rast las (uporabite lahko vse tri kemotipe), hidrolat pelargonije deluje proti prhljaju, hidrolat rimske kamilice pomirja lasišče, hidrolat sivke pa lase razmasti. Za razkošen eksotični vonj posezite po hidrolatu jasmina, ki naredi lase voljne in prožne. Bodite pozorni pri nakupu, saj je hidrolat jasmina pogosto sintetičen!

Lepi lasje

Eterična olja za nego las

Za nego suhih las sta odlični eterični olji ilang-ilanga in rožnega lesa. Za mastne lase se priporočajo eterična olja limone, grenivke, bergamotke, cedre in muškatne kadulje. Če imate težave z izpadanjem las, posezite po eteričnem olju rožmarina kt cineol, pri prhljaju pa so učinkovita eterična olja čajevca, palmaroze, evkalipta globulus in pelargonije.

So za izdelavo balzama primerni vsi emulgatorji?

Za izdelavo balzama za lase moramo biti previdni pri izbiri emulgatorja. Potrebovali bomo namreč takšnega, ki deluje kationično – to pomeni, da se veže na lasni keratin in deluje kot balzam. Eden od teh je Tego Amid S 18 (INCI: Stearamidopropyl dimethylamine), ki se pridobiva iz rastlinskih maščob. Njegova značilnost je, da izboljša strukturo las, omogoča lažje razčesavanje in naredi lase mehke ter sijoče. Zelo pomembno je, da pH izdelka uravnamo na 4,5 do 5, saj ta emulgator deluje kationično samo v kiselkastem pH-ju. Ne uporabimo ga samostojno, temveč v kombinaciji z drugimi emulgatorji ali koemulgatorji.

Dodajanje modernih aktivnih učinkovin

V izdelkih za lase zelo rada uporabim provitamin B5, ki ga poznamo tudi pod imenom pantenol. Deluje kot vlažilo in poveča elastičnost las, zato je prva izbira za krepitev in obnovo poškodovanih las. Obenem preprečuje srbečico, spodbuja rast las in preprečuje cepljenje lasnih konic.

jasmin hidrolat

Recept za domači balzam za lase

Ta balzam za lase bo posebej razveselil vse, ki sanjate o potovanju v eksotične kraje. Kombinacija dragocenega hidrolata in absolut jasmina ustvari sladek cvetni in opojen vonj, ki bo prežel vaše lase. Jasmin sodi med dražje aromatične materiale, vendar ima zelo intenziven vonj, zato bo samo nekaj kapljic v balzamu pričaralo razkošno cvetno oazo. Vonj jasmina bomo poudarili z eteričnim oljem ilang-ilanga (ki mu pravijo tudi »jasmin revnih« in je odličen za nego razcepljenih lasnih konic), sladka pomaranča pa bo dodala svežino in lahkotnost.

Jasmin zelo rade uporabljajo ženske v Indiji – dodajajo ga šamponom in balzamom, ker lase mehča, neguje in krepi. Na delavnicah so udeleženke vedno navdušene, da si lahko tudi pripravke za nego las izdelajo same in dodajo eterična olja po lastnem izboru.

OLJNA FAZA

  • 3 g koemulgatorja Tego
    Amid S 18,
  • 3 g cetilnega
    alkohola,
  • 2,7 g emulgatorja Xyliance,
  • 4 g olja brokolijevih
    semen.

VODNA FAZA

  • 63,5 g destilirane
    vode,
  • 20 g hidrolata
    jasmina,
  • 0,8 g mlečne kisline.

FAZA C

  • 2 g pantenola,
  • 1 g konzervansa Cosgard,
  • 3 kapljice absoluta jasmina,
  • 2 kapljici eteričnega olja ilang-ilanga,
  • 6 kapljic eteričnega olja sladke pomaranče,
  • mlečna kislina (dodajamo po potrebi).

Postopke izdelave

04120043m
Pripravimo pripomočke in jih razkužimo s 70 % alkoholom.
Pripravimo vse sestavine.
Vse sestavine za oljno fazo stehtamo v čaši, nato v drugi čaši stehtamo sestavine za vodno fazo.
IMG 5893m
Obe čaši postavimo v vodno kopel in segrevamo.
IMG 5910m
Ko sta obe segreti na približno 70 ºC, vodno fazo vlijemo v oljno. Približno 3 minute hitro stepamo ročno, nato mešamo počasneje. Uporabimo lahko tudi palični mešalnik.
Domači balzam za lase
Pri 40 ºC dodamo pantenol in konzervans. Zmešamo in preverimo pH. Z dodajanjem mlečne kisline uravnamo pH (ki naj bo med 4,5 in 5).
IMG 5924m
Shranimo v razkuženih posodicah in etiketiramo.

Uporaba: Balzam porazdelite po mokrih laseh. Pustite delovati nekaj minut, nato izperite.

Preverite tudi: Izdelajte si svoj, povsem naraven balzam za razpokane ustnice

Domači veganski sladoledi brez mleka in laktoze

Veronika Jelovšek
-
0
Domači veganski sladoledi brez mleka in laktoze

Ključni poudarki:

  • Domači veganski sladoledi brez mleka in laktoze so enostavni za pripravo in primerni za alergike ter vegane.
  • Osnove vključujejo rastlinske napitke, kokosovo mleko, tofu ali indijske oreščke, ki zagotavljajo kremasto teksturo.
  • Priljubljeni okusi so limetin avokadov, stračatela kokosov, sojin čokoladni in vaniljev iz indijskih oreščkov.

Poletje je čas za sladkanje s sladoledom. Pa naj bo to sadni ali mlečni, otroci in odrasli ga preprosto obožujemo. Na trgu najdemo na tisoče sladoledov različnih okusov in velikosti. A ko začnemo iskati veganske sladolede in sladolede, primerne za alergike in ljudi z laktozno intoleranco, se ponudba kar naenkrat močno skrči. In takrat ugotovimo, da tudi večina navadnih vodnih lučk vsebuje prepovedane mlečne beljakovine.

Resda se ponudba tudi na tem področju vsako leto povečuje, vendar pa so cene dietnih sladoledov bistveno višje od običajnih sladoledov. Zato je najboljša rešitev priprava domačega sladoleda.

Veliko možnosti za pripravo sladoleda

Priprava domačega sladoleda je lahko zelo preprosta in zabavna. Poleg tega je doma pripravljen sladoled tudi bolj zdrav, saj običajno vsebuje bistveno manj sladkorja kot kupljen sladoled. Lahko ga pripravimo z aparatom za sladoled, obstaja pa tudi veliko receptov, pri katerih aparat za sladoled sploh ni potreben. Najpogosteje se za pripravo običajnih domačih sladoledov uporabljata mleko ali smetana.

Domači sladoledi brez mleka in laktoze

Pri laktozni intoleranci lahko namesto običajnih mlečnih izdelkov za pripravo domačega sladoleda uporabimo mleko in smetano brez laktoze. To pa ne pride v poštev pri veganih in alergikih na mleko, kjer so mleko in mlečni izdelki prepovedani. Namesto tega lahko uporabimo rastlinski napitek in rastlinsko smetano. Izbiramo lahko med kokosovo, riževo in sojino smetano za stepanje. Sladoled pripravimo tako, da smetano stepemo, ji dodamo sladilo in dodatke po okusu (sadje, čokolado, sivko, vaniljo, cimet …). Tako pripravljeno kremo stresemo v strojček za pripravo sladoleda in v nekaj minutah bomo lahko uživali v kremastem domačem sladoledu.

Sladoledi iz samo rastlinskega napitka (na primer sojinega ali mandljevega) ne bodo najboljši, saj ti napitki vsebujejo premalo maščob. Zato jim je treba dodati nekaj mastnega, na primer rastlinsko smetano ali kokosovo mleko. Odličen kremast sladoled dobimo tudi, če ga pripravimo s kokosovim mlekom. Vendar moramo uporabiti polnomastno kokosovo mleko. Lahko mu dodamo tudi malo koruznega ali marantovega škroba za še bolj kremasto teksturo. Tako pripravljen sladoled bo navdušil predvsem ljubitelje kokosa zaradi svojega značilnega okusa po kokosu. Z dodajanjem različnih dodatkov in sladil si lahko prilagajamo okuse po svojih željah.

Banana in avokado – izjemno preprosto!

Enega najenostavnejših domačih sladoledov lahko pripravimo z zamrznjeno banano. Zrelo banano olupimo, jo razrežemo na koščke in damo v zamrzovalnik. Ko nam zadiši nekaj sladkega, vzamemo banano iz zamrzovalnika, jo damo v mešalnik, dodamo nekaj svežega ali zamrznjenega drugega sadja ali kakav, po potrebi malo sladila in vse skupaj dobro premešamo.

Tako v nekaj minutah dobimo preprost, slasten in zdrav sladoled na bananini osnovi. Ljubitelji avokada lahko sladoled naredijo tudi iz tega tropskega sadeža. Kremasto in mastno avokadovo meso je namreč odlična osnova za sladoled. Dodamo mu poljubna sladila in dodatke ter zamrznemo.

Zdravi sladoledi

Sladoled iz tofuja ali indijskih oreščkov

Nekoliko manj poznan je sladoled iz svilnatega tofuja ali indijskih
oreščkov. Tofujevo osnovo pripravimo tako, da v mešalnik dodamo svilnat tofu (takšnega, ki je pakiran v vodni banjici in nima dodanega škroba) in malo rastlinskega napitka ter premešamo. Podobno pripravimo osnovo iz indijskih oreščkov, kjer premešamo namočene indijske oreščke in vodo.

V tako pripravljeno osnovo dodamo rastlinsko olje, sladkor, koruzni sirup, kokosovo olje, kokosovo maslo, jabolčni kis in sol ter dobro premešamo. Lahko dodamo tudi vaniljo. Na koncu dodamo še ksantan gumi. Pretresemo v posodo in postavimo v zamrzovalnik.

Za izdelavo sladoleda ne potrebujemo strojčka

V pripravo domačega sladoleda pa lahko vključimo tudi svoje otroke in sladoled pripravimo na še posebej zabaven način. Če nimamo strojčka za sladoled, ga lahko naredimo sami. Za to potrebujemo dve različno veliki kavni pločevinki s pokrovom, zelo močan lepilni trak, zdrobljene kocke ledu in sol. Sestavine za sladoled dobro premešamo in jih pretresemo v manjšo pločevinko.

Dobro zapremo s pokrovčkom in jo prelepimo z lepilnim trakom. Tako pripravljeno pločevinko položimo v večjo pločevinko in vmesni prostor napolnimo z zdrobljenim ledom in soljo. Pločevinko zapremo in oblepimo z lepilnim trakom. Nato zadolžimo otroke, da pločevinko vsaj 10 minut kotalijo po tleh. In najzabavnejši sladoled vseh časov bo pripravljen.

Recepti za domače veganske sladolede

Smetanov jagodni sladoled

Smetanov jagodni sladoled

Sestavine:

  • 2 skodelici kokosovega napitka,
  • 2 skodelici kokosove ali riževe smetane za stepanje,
  • ½ skodelice sladkorja,
  • ¼ žličke soli,
  • 2 žlički vaniljevega ekstrakta,
  • 2 skodelici zmečkanih svežih jagod.

Priprava:

Vse sestavine zmešamo in pretresemo v strojček za sladoled. Ravnamo se po navodilih proizvajalca.

Bananin češnjev sladoled

Češnjev bananin sladoled

Sestavine:

  • 2 zamrznjeni banani,
  • 2 skodelici zamrznjenih in razkoščičenih češenj,
  • malo mandljevega ali kokosovega napitka,
  • koščki čokolade za okras.

Priprava:

Zreli banani olupimo in ju razrežemo na majhne koščke ali pa kar celi damo v zamrzovalnik. Tako pripravljene banane so odlična osnova za veganski sladoled brez mleka.

Banani vzamemo iz zamrzovalnika tik preden začnemo pripravljati sladoled. Skupaj z 1,5 skodelice češenj in malo napitka damo v mešalnik in premešamo v gladko maso. Če se nam zdi pregosta, dodamo še malo napitka. Dodamo še koščke čokolade in preostale češnje in premešamo, da se bodo sestavine dobro premešale. Če bodo ostali majhni koščki, bo sladoled še slajši. Serviramo v steklenih posodicah in potresemo s koščki čokolade. Ponudimo takoj.

Limetin avokadov sladoled

Sladoled avokado limeta

Sestavine:

  • 4 skodelice na koščke narezanega avokada (cca. 6 avokadov),
  • 1 skodelica sladkorja (ali javorjevega ali agavinega sirupa),
  • 1 skodelica vode,
  • 1 žlica naribane limetine lupinice,
  • 4–6 žlic limetinega soka,
  • ščepec soli.

Priprava:

V mešalniku dobro premešamo avokado, sladkor, vodo, limetino lupinico, malo soli in 2 žlici limetinega soka. Limetin sok dodajamo postopoma v majhnih količinah in sproti preverjamo okus, da sladoled ne bo prekisel. Pretresemo v posodo s pokrovom in damo v hladilnik za cca 4 ure. Ko je zmes dobro ohlajena, jo damo v aparat za sladoled in upoštevamo navodila proizvajalca.

Stračatela kokosov sladoled

Stracatela kokosov sladoled

Sestavine:

  • 2 pločevinki polnomastnega kokosovega mleka,
  • ½ skodelice sladkorja,
  • 1 žlička vaniljevega ekstrakta,
  • 100 g koščkov čokolade brez mleka,
  • ½ skodelice kokosovih kosmičev,

Priprava:

V posodo vlijemo kokosovo mleko in sladkor ter nad srednjim ognjem kuhamo do vretja. Med mešanjem pustimo vreti še 1–2 minuti. Odstranimo z ognja in dodamo vaniljev ekstrakt. Prelijemo v stekleno posodo in položimo v hladilnik, da se ohladi.

Ohlajeno zmes prelijemo v aparat za sladoled in se ravnamo navodil proizvajalca. Ko se sladoled začne gostiti, dodamo čokolado in kokosove kosmiče.

Sladoled lahko ponudimo takoj ali pa ga shranimo v zamrzovalnik. 10 minut pred serviranjem ga vzamemo iz zamrzovalnika.

Sojin čokoladni sladoled

Čokoladni sladoled iz tofuja

Sestavine:

  • 450 g svilnatega tofuja,
  • 2 skodelici sojinega napitka,
  • ¼ skodelice olivnega olja,
  • ½ skodelice sladkorja,
  • ¾ skodelice kakava v prahu,
  • 2 žlici vanilje,
  • ščepec soli,
  • ščepec cimeta (po želji).

Priprava:

Tofu odcedimo in ga skupaj s sojinim napitkom in olivnim oljem damo v mešalnik. Premešamo v gladko zmes. Dodamo preostale sestavine in dobro premešamo.

Pretresemo v posodo s pokrovom ali pokrijemo s folijo ter damo v zamrzovalnik za 2–3 ure. Pretresemo v aparat za sladoled in se ravnamo po navodilih proizvajalca. Postrežemo takoj ali zamrznemo za pozneje.

Vaniljev sladoled iz indijskih oreščkov

Vaniljev sladoled iz indijskih oreščkov

Sestavine:

  • 2 stroka vanilje,
  • 2 skodelici indijskih oreščkov,
  • 2 skodelici vode,
  • 1 skodelica javorjevega sirupa.

Priprava:

S kavnim mlinčkom drobno zmeljemo surove indijske oreščke, da dobimo fin prah. Prepolovimo vaniljev strok in z nožem postrgamo semena. Dodamo jih oreščkom. Vse skupaj pretresemo v mešalnik, dodamo javorjev sirup in vodo. Premešamo v gladko, tekočo zmes. To prelijemo v strojček za sladoled in se ravnamo po navodilih proizvajalca. Po 25 minutah položimo še za eno uro v zamrzovalnik.

Obisk ekološke kmetije: »Potrošnik ti zaupa del življenja, zato ga ne smeš zavajati«

Bodi Eko
-
0
Obisk ekološke kmetije: »Potrošnik ti zaupa del življenja, zato ga ne smeš zavajati«

»Do ekološkega certifikata je dolga in težka pot,« razloži Zvonka Oblak iz ekološke kmetije Mlinar, ki se razprostira na 5 hektarjih v Škalah pri Velenju. Skrbi jo, da so potrošniki dan danes ob obisku tržnice prehitro zadovoljni z ustnim zagotovilom prodajalcev, da je hrana neškropljena, domača in zato zdrava: »Ljudje bi morali biti bolj pozorni, ali ima kmet na prodajnem mestu eko certifikat, ki dokazuje, da je kmet podvržen kontrolam in da pridelek ustreza standardom eko proizvodov.«

DSC0985

Odločitvi za ekološko kmetovanje je botrovala bolezen

»8 let smo se ukvarjali z  integrirano pridelavo,  potem pa je  usoda – življenje prineslo bolezen, zbolela sem namreč za zelo hudo boleznijo – rakom, ki se je ponavljal. Po zadnjem zdravljenju smo se odločili, da gremo samo še ekološko pot, pa tudi če bomo hrano imeli samo zase, da bomo lahko kot družina nadaljevali skupno življenje,« svojo zgodbo deli Oblakova. Ekološki način kmetovanja je za družino Oblak smisel življenja, brez katerega ne znajo več živeti in delo, v katerem uživajo.  Oblakova pove, da je bilo na začetku marsikomu nerazumljivo, da so se odločili za precej težji in bolj negotov način kmetovanja: »Že od samega začetka smo  sicer imeli željo po ekološkem kmetovanju, a usmerili so nas v integrirano kmetovanje, čemur smo sledili, čeprav nikoli nismo bili resnično zadovoljni s to potjo.

Potem je sledila bolezen, zato smo se dokončno odločili, da ne bomo več škropili s kemičnimi sredstvi.« Dodaja, da so pri integriranem načinu kmetovanju tretirana že sama semena, ki so  spremenjena tako, da rastline ne napadejo bolezni, če pa jih že, se potem poškropijo, saj vedno obstaja neko kemijsko sredstvo, ki pridelovalcu pomaga, da pridelek uspe: »Imeli smo sicer čudovite pridelke, uspeh je bil tukaj, ampak potem sem nemočna ležala v tisti bolniški sobici.  Obdajali so me bolniki, s katerimi se sprašuješ, kje bi sploh lahko dobili neškodljivo, živo in zdravo hrano, saj ne veš komu lahko v teh časih zaupaš.  Vsak ti namreč zagotavlja, da je pridelek domač, da je s kmetije. Ampak kmetije niso več to, kar so bile včasih – prevečkrat jih vodi samo želja po večjem dobičku. Takrat sem se odločila, da sami imamo to možnost in da gremo v to smer, pa čeprav bomo mogoče pridelali dovolj hrane samo za svoje potrebe.«

9

Oblakovi se trudijo zadostiti potrebam potrošnikov, ampak to vedno ni mogoče: »Že ob samem odločanju za ekološko kmetovanje smo v glavah razčistili, da nam verjetno ne bo uspelo. Če nam je pridelek uspel, ni pa bil popoln, smo bili vseeno zadovoljni, tudi če smo imeli samo za svojo potrošnjo. Zdaj ko smo tu, pa vidimo, da se da pridelati, ampak posaditi moramo več rastlin, da imamo potem dovolj tudi za naše potrošnike. Za ekološko kmetovanje se nismo odločili samo zaradi našega zdravja in zdravja naših potrošnikov, ampak tudi za to, da bi za sabo pustili košček čiste zemlje, da bi prenesli kulturno dediščino od nas na naše potomce. Kot vidimo naši otroci že sledijo tem načelom in že zelo zavestno segajo po hrani, ki je ekološka, ki je čista. Za njih je to postal način življenja.«

Kaj je ekološko kmetovanje?

Ekološka pridelava na kmetijskih zemljiščih temelji na uporabi organskih gnojil za ekološko pridelavo, vzdrževanju optimalne oskrbljenosti tal s hranilnimi snovmi,  pravilnem vrstenju kmetijskih rastlin (širok kolobar),  vključevanju metuljnic v kolobar (detelje, grah, soja, fižol), vzdrževanju neprekinjene zelene odeje na njivskih površinah (setev dosevkov z globokim koreninskim sistemom in veliko organske mase),  izbiri ustreznih vrst in sort rastlin, vzdrževanju ravnovesja populacij med plenilcem in plenom (npr. ličinke pikapolonic in uši), mehanskem varstvu gojenih rastlin pred njihovimi konkurenti.  Osnovne prepovedi v ekološkem pridelovanju zelenjave in sadja so uporaba kemično sintetičnih sredstev za varstvo rastlin, uporaba razkuženega semena, uporaba lahko topnih mineralnih gnojil, uporaba sintetičnih dodatkov v krmilih,  uporaba surovin živalskega izvora v krmilih in gnojilih, uporaba gensko spremenjenih organizmov in preventivno zdravljenje živali s kemoterapevtiki.

DSC0947

Preprosta razlaga, ki jo ponudi Oblakova, je, da je ekološko kmetovanje kmetovanje, kot se je nekoč kmetovalo – brez dodajanja kemije, škropiv, ki so kemičnega izvora, uporabljajo se domači pripravki. Oblakovi razlagajo,  da si sami naredijo veliko zvarkov na primer  iz kopriv, rmana, gabeza, namakajo pa tudi jajčne lupine in s tem škropijo rastline. Iz enega dela kmetije kulture prenesejo na drugi del, kjer gojenim rastlinam pomagajo pri raznih boleznih in pri premagovanju napadov škodljivcem. Rastline zalivajo z vodo, ki jo imajo speljano iz izvira, ki je živa, ki ji ni nič dodano in nič odvzeto. Oblakova razlaga, da  velik  poudarek dajejo tudi na izboljševanje zemlje: » Na različne poljine dodajamo uležan domač gnoj, ko sadimo, pa na njivo dodajmo kamnino zeolit. Posejemo  tudi ajdo in ko je ta visoka za ped, jo požanjemo in podorjemo, kar zemljo obogati.

Če ni treba, s traktorji ne obremenjujemo zemlje, da je ne stlačimo preveč, trudimo se, da damo kulturam čim lepše pogoje. Velik pomen dajemo tudi čistoči njivskih površin, to pomeni, da vse bolne rastline odstranjujemo in damo na posebno gomilo, kjer ne morejo škodit zdravim rastlinam. Naš način pridelave vsebuje tudi slepo setev, to pomeni,  da njivo, na kateri ni nič posejano, ko vzkali plevel, prerahljamo z branami in tako uničujemo plevel. To ponovimo dva do trikrat in to njivo  nato nasadimo s kulturami, saj je na njen posledično manj plevela in zato kulture lažje uspevajo.  Trudimo se tudi priskrbeti svoj sadilni material, da vemo, od kod je seme, to je možno pri solatah, zelju, poru, korenčku, peteršilju, skratka svojih semen imamo vedno več.« Oblakova pravi, da je ekološko kmetovanje trajajoč proces, pri katerem se učiš sproti: »Znanje sem pridobivala iz starih zgodovinskih nasvetov in literature, kako so včasih negovali rastline. Če je človek povezan z naravo, sam začuti, kaj je dobro za naše rastline.«

12

Potrošniki so lahko zavedeni in zmedeni

Oblakova opozarja, da je to zelo težak način kmetovanja, o katerem pa je na voljo premalo razlage in da se o njem potrošnike premalo ozavešča, saj je  v tem času  namreč nastalo več vrst kmetovanja in ljudje so premalo poučeni o tem, kakšne so razlike med njimi: »Potrošniki so vedno bolj osveščeni in se vedno bolj zavedajo pomena čiste hrane, opažam pa, da je veliko potrošnikov zavedenih, ker si ob našem razdrobljenem kmetovanju in različnih načinov kmetovanja, potrošniki ne znajo razlagati , kaj  pomeni kaj. Prevečkrat so zadovoljni, če jim kmet preprosto reče,  da ne škropi. Beseda pa bolj malo pomeni, če nimaš podlage v certifikatu neodvisnega nadzornega organa. Problematična niso samo škropiva, ampak tudi druge snovi, predvsem hormoni za hitrejšo rast, ki so podlaga za razvoj bolezni pri ljudeh.

Tudi spodbujanje lokalne prehrane in slogan kupujmo domače  nista dovolj, saj tu nihče ne govori o ekološkem kmetijstvu.« Ljudje bi zato morali biti bolj pozorni, ali ima kmet na prodajnem mestu eko certifikat, ki dokazuje, da je kmet podvržen kontrolam in da pridelek ustreza standardom eko proizvodov: »Potrošnik ti zaupa del svojega življenja, svoje telo in ne moreš biti nepošten in zavajati ljudi.« Oblak opiše, kaj opaža na prodajnih mestih: » Vsi kmetje strankam govorijo, da nič ne škropijo, zelenjave imajo pa ogromno. Škropiti je namreč treba. Tudi mi moramo škropiti, saj drugače ne moreš zaščititi rastline, ampak je odvisno, s čim kmetje škropijo – ali s kemičnimi snovmi ali pa z naravnimi pripravki. S kakšnimi pripravki, pa je seveda odvisno od posamezne kulture. Če česa ne moremo pripraviti sami, pa imamo točno določen spisek proizvajalcev, ki imajo ustrezne produkte eko izvora.

DSC0990

Eko certifikat

Razlaga ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je, »da je v sistemu ekološkega kmetovanja zagotovljen nepretrgan in transparenten nadzor nad pridelavo in predelavo pridelkov oziroma živil »od njive do krožnika« in s tem zajamčena večja varnost tistim potrošnikom, ki se za takšne pridelke oziroma živila odločijo. Ekološko kmetovanje obenem zagotavlja pridelavo visoko kakovostne in varne hrane, z bogato prehransko vrednostjo in visoko vsebnostjo vitaminov, mineralov in antioksidantov.«  V letu 2015 je bilo v ekološko kontrolo vključenih 3.417 kmetijskih gospodarstev, kar predstavlja 4,7% vseh  kmetij v Sloveniji, z 42.173,16 ha kmetijskih zemljišč v uporabi. Od teh je 2.699 kmetij že zaključilo preusmeritveno obdobje (pridobilo eko certifikat), ki traja najmanj 24 mesecev od prve prijave v kontrolo.

»Do ekološkega certifikata je težka pot, ko se zanj odločimo, je prehodno obdobje, kar je tudi prav, saj zemlja v tem času dobi določeno čistočo. Kontrole so zelo stroge, ne samo ob samemu pregledu, ko pride kontrolor napovedano, ampak tudi na prodajnih mestih. Kontrole so tudi nenapovedane, inšpektor vzame vzorec po svoji izbiri in ga testira na 249 različnih morebitnih prisotnosti kemičnih elementov, če bi se ti pojavili, bi bil plačnik pregleda sam, bil pa bi tudi ob certifikat, zato si kršitev seveda ne moremo privoščiti, niti si jih ne želimo,«  kako tovrstne kontrole potekajo v praksi, razloži Zvonka Oblak.

Na ministrstvu pojasnjujejo, da je bilo v letu 2014  opravljenih skupno 281 nadzorov ekoloških živil. Glede uporabe navedbe ekološki kmetijski pridelek ali živilo so bile neskladnosti ugotovljene pri 4 pregledih. V letu 2015  pa je bilo opravljenih skupno 253 nadzorov ekoloških živil. Pri 6 pregledih so bile ugotovljene neskladnosti glede uporabe navedbe ekološki kmetijski pridelek ali živilo.

DSC0939

Tudi na ministrstvu opažajo, da se »v skladu s trendi v EU in po svetu tako kmetje kot tudi potrošniki vse bolj zavedajo pomena ekološkega kmetovanja, saj si želijo živila, ki so visokokakovostna in ki so hkrati pridelana na način, da čim manj obremenjujejo okolje.« Seveda se potrošniki sprašujejo tudi, če se je možno povsem izogniti škodljivim snovem, saj so te prisotne tudi v zraku in zemlji. Oblakova na to odgovarja: »Zemlje žal ne moremo v celoti spremeniti, če pa ji še dodajamo druge kemične obremenitve, je to izjemno škodljivo za nas – kot da bi na krožnik položili malo enega strupa in malo drugega strupa. Od tega seveda ne bomo takoj umrli, ampak to se v človeku nalaga.

Veliko torej naredimo s tem, da rastlin ne obremenjujemo z dodatnimi kemičnimi sredstvi. Če se temu odpovemo, si,  če zbolimo, vsaj ne moremo očitati, kako smo živeli,« sklene Oblakova in dodaja, da so na njihovi kmetiji veseli prav vsakega kupca, saj s tem dobijo potrditev, da ljudem ni vseeno, kako je hrana pridelana, in da se bodo še naprej trudili  ljudem, ki jim ni vseeno,kaj jedo, nuditi kakovostne pridelke.  

Malinovo olje – Blagodejni eliksir za kožo

Maja R. Mihovec
-
0
Malinovo olje – Blagodejni eliksir za kožo

Le kaj imata skupnega sonce in okusne maline? Iz malinovih pešk se pridobiva luksuzno malinovo olje, ki ga lahko uporabimo tudi kot zaščito pred sončnimi žarki. Je bogato in se ponaša s številnimi blagodejnimi učinki za našo kožo. Vsekakor eno izmed tistih olj, ki ga je dobro imeti doma.

Malinovo olje je pravi Eliksir vitamina E, A in drugih dragocenih snovi

Olje maline (Rubus idaeus) se pridobiva s postopkom hladnega stiskanja malinovih koščic. Odvisno od rastišča in drugih dejavnikov je svetlo do temno rumene barve. Malinovo olje je bogato z vitaminom E (naravni antioksidant) in s karotenoidi (vitamin A), preprečuje staranje kože in nastajanje gub, jo vlaži, deluje protivnetno in zdravilno ter dobro tonira. Bogato je tudi z esencialnimi maščobnimi kislinami:

  • linolno kislino (omega-6),
  • oleinsko kislino (omega-9),
  • in alfa-linolensko kislino (omega-3).

Zunanji vnos esencialnih maščobnih kislin je zelo pomemben, saj jih naše telo ne more proizvajati. Omega-6 pomaga pri obnovi povrhnjice, Omega-3 pa pomaga ohranjati elastičnost kože, zmanjšuje rdečico in draženje. Razlogov za uporabo olja maline je veliko. Med drugim malinovo olje nudi širok spekter zaščite pred sončnimi žarki, saj absorbira žarke UVA in UVB. Za večino maščob, ki imajo zaščitni faktor, to namreč ne velja, poleg tega so tudi njihovi zaščitni faktorji precej nižji.

Zaradi visokega deleža alfa-linolenske kisline deluje protivnetno, ponaša pa se tudi z učinkom proti staranju, saj vsebuje veliko vitamina E. Antioksidanti so v kozmetiki pomembni, saj preprečujejo pojav prezgodnjega staranja kože in drugih poškodb. Malinovo olje vsebuje tudi veliko fitosterolov, ki prav tako ugodno vplivajo na regeneracijo kože, tudi po sončenju, in pomagajo v boju z ekcemi, luskavico ipd.

Olje maline

Uporaba olja maline

  • Olje maline sodi med tiste redke maščobe, ki jim
    lahko pripišemo zaščito pred soncem. Absorbira tako žarke UVA kot tudi UVB.
    Tako ga lahko deloma uporabimo tudi kot zaščito pred sončnimi žarki.
  • Ker je bogato z antioksidanti in karoteonidi, je
    primerno tudi za pripravo kože na sončenje kakor tudi za nego kože po sončenju.
  • Deluje zdravilno in obnavljajoče, saj pomaga pri
    tvorjenju celičnih membran ter kožo dobro tonira.
  • Dobro se vpija v kožo, pri tem pa je tudi
    lahkotno, zato deluje hranilno in zaščitno.
  • Deluje proti staranju kože in nastajanju gub,
    saj vsebuje vitamin E in karoteonide.
  • Vsebuje maščobne kisline omega-3, kar deluje
    pomirjevalno, dobro vpliva na ekceme, srbečico in rdečico. Tako je primerno
    tudi za nego občutljive in problematične kože.
  • Dobro neguje kakor koli poškodovano kožo
    (razpokano, poškodovano od sonca ipd.).
  • Kožo dobro vlaži, ščiti, neguje, pomaga
    izboljšati elastičnost kože.

Malinovo olje je lahko in suho. V kožo se vpije razmeroma hitro, pusti pa svilnat in rahlo oljnat občutek. Zato ga je bolje kombinirati z drugimi olji oz. ga uporabiti kot dodatek izdelku. Primerno je za suho in dehidrirano kožo, pa tudi za občutljivo in zrelo. Kot vidimo, je olje maline zelo vsestransko uporabno. Z njegovo pomočjo si izdelamo celo paleto lastnih kozmetičnih izdelkov. To so lahko proti staranju delujoče in hidratantne kreme in serumi, pripravki za nego občutljivih predelov okoli oči, kreme za nego poškodovanih rok, izdelki za nego ustnic, saj preprečuje prehitro izsuševanje in ščiti pred vplivi okolja, kreme in olja za sončenje z blagim zaščitnim faktorjem.

Malinovo olje za nego kože

Blaga zaščita pred soncem

Glede izpostavljenosti soncu predvsem veljajo splošna preventivna priporočila. Sonce je zdravo in blagodejno deluje na naše telo. Ne nazadnje brez sonca ne bi bilo življenja. Vendar pa lahko pretirana izpostavljenost sončnim žarkom, izpostavljenost ob neprimernem času in neuporaba zaščite privedejo do neprijetnih sončnih opeklin in poškodb kože (prezgodnje nastajanje gub, kožni rak, pojav trde oz. »usnjene« kože).

Zato seveda velja pravilo »po pameti« in uporaba ustrezne zaščite. Z uporabo olja maline (Oomah Study, 2000) nam naši izdelki sicer dajejo zaščito pred sončnimi žarki, vendar pa je to v vsakem primeru razmeroma blaga zaščita. Pri daljši izpostavljenosti soncu ali pa za posebne primere, kot so izleti v hribe, eksotične kraje ipd., je treba uporabiti zanesljivejše in bolj preverjene metode.

Hladilni gel za opečeno kožo ali za nego po sončenju

  • 50 g gela aloe vere (hladi, obnavlja, vlaži),
  • 5 g olja maline,
  • 5 g olja jojobe (pomirja, preprečuje izgubo vlage),
  • 1 kapljica eteričnega olja poprove mete (hladi),
  • 3 kapljice eteričnega olja sivke (celi).

Negovalno olje za nego po sončenju

  • 12 g olja maline,
  • 10 g olja makadamije (obnavlja, hitro se vpije),
  • 17 g olja avokada (vrača vlago in maščobo),
  • 5 g olja pšeničnih kalčkov (obnavlja celice).
  • 4 g olja jojobe (zadržuje vlago, pomirja).

Negovalno maslo z blagim zaščitnim faktorjem

  • 20 g kakavovega masla (naredi lepo rjavo barvo),
  • 20 g olja maline,
  • 10 g kokosovega olja (vlaži).

Kakavovo maslo stopimo na vodni kopeli. Ko je povsem stopljeno, dodamo kokosovo olje in počakamo, da se raztopi, nato dodamo druga olje. Premešamo, nalijemo v lončke in pustimo, da se strdi.

Olje za sončenje (z nizkim zaščitnim faktorjem, ni primerno za dolgotrajno izpostavljenost soncu)

  • 35 g olja maline,
  • 5 g oljnega izvlečka korenčka (naredi lepo barvo kože),
  • 10 g olja makadamije (hitro se vpije in obnavlja).

Preberite tudi: Maline – slasten in zdrav poletni sadež

Kolesarjenje – oprema in koristni napotki za začetnike

Katarina Robnik
-
0
Kolesarjenje – oprema in koristni napotki za začetnike

Kolesarjenje je vse bolj priljubljen šport. Ne le, da je to čudovit način rekreiranja, temveč je to tudi način preživljanja časa v naravi ali v mestih ter spoznavanja okolja. Načini kolesarjenja so različni; kolesarimo lahko po cestah, po urejenih kolesarskih potem, po poljskih in makadamskih poteh in celo po gozdnih in planinskih poteh. Če ste kolesar začetnik, vam slednji dve toplo odsvetujemo. Kot kolesar začetnik lahko začnete s kolesarjenjem po makadamu; po poljskih poteh; sprehajalnih poteh in po urejenih kolesarskih poteh.

Kolesarska oprema

Oprema za kolesarjenje

Vsaj na začetku kolesa ni potrebno izbirati glede na vrsto kolesarjenja. Najprej morate ugotoviti, v kateri vrsti kolesarstva najbolj uživate. Pomembno pa je, da je kolo servisirano in da so pnevmatike ustrezno napolnjene. Priporočljiva so zračna oblačila, ki prevajajo vlago. Ne pozabite na vodo in kakšno energijsko tablico.

Kolesarska čelada

Obvezna je uporaba čelade za mladoletne kolesarje, neobvezna, a izjemno priporočljiva, pomembna in nujna pa je uporaba čelade pri odraslih. Čelada vas ob padcu namreč lahko obvaruje pred poškodbami glave. Pri nakupu čelade je pomembno, da se vam čelada dobro prilega – tako po obliki kot po velikosti.

Kolesarska čelada

Rokavice

Prav vam bodo prišle tudi kolesarske rokavice, s katerimi boste imeli boljši oprijem, izognili pa se boste tudi žuljem.

Oblačila

Kolesarska oblačila naj bodo oprijeta. Kolesarske hlače so priporočljive zato, ker so oblazinjene in preprečujejo nastanek odrgnin na koži. Običajno se pod kolesarskimi hlačami ne nosi spodnjega perila, a to je lahko povsem odločitev posameznika. Lahko izberete kolesarske hlače z naramnicami ali brez, eno-delni ali dvo-delni izvedbi.

Ostala oprema za kolesarjenje

Ostalo opremo prilagodite glede na vremenske razmere in na dolžino kolesarjenja. Pomembno je, da imate na kolesu svetilko, da boste videli pot tudi po temi, hkrati pa boste lahko opozorili nase tudi druge udeležence v prometu. Za štetje kilometrov in za občutek, koliko ste prekolesarili ter za spremljanje napredka lahko uporabite športno uro, aplikacijo na telefonu ali pa si omislite kolesarski števec. Če ste se odločili za daljši kolesarski izlet, morate s seboj imeti nekaj stvari. Stvari lahko shranite v za to primerne kolesarske torbice ali nahrbtnik. Imejte zadostno količino vode in kakšno energijsko tablico, da vam ne zmanjka energije. S seboj imejte dokumente in denar ter kakšen obliž. Včasih pride prav tudi tlačilka in zaščita pred dežjem. Pred odhodom se namažite s kremo z zaščitnim faktorjem, da ne dobite sončnih opeklin. Kolesa lahko položite v avto ali na avto – če imate ustrezne nosilce.

Koristni napotki za kolesarjenje

Kako začeti?

Na začetku kolesarite v okolici svojega doma. Raziskujte svoj kraj in okoliške kraje, spoznavajte poti in preverite svojo fizično zmogljivost. Če prej niste bili fizično aktivni, potem morate kondicijo še pridobiti in lahko dolžino kolesarjenja povečate postopoma. Postopoma povečujte število kilometrov, ki jih naredite.

Sčasoma boste ugotovili, kaj vam pri kolesarjenju ustreza in kaj ne. Izogibali se boste obljudenim potem in našli idealne kolesarske poti v svoji okolici. Če boste ugotovili, da vam ustrezata hitrost in ravna podlaga, boste morda začeli kolesariti po cesti. Tu velja veliko previdnosti. Nosite čelado in svetla oblačila, da vas bodo drugi udeleženci lažje opazili. Upoštevajte cestno-prometne predpise.

Izbira kolesa

Ko boste spoznali, v kakšnem kolesarstvu najbolj uživate, si izberite ustrezno kolo, če le-tega še nimate. Pri izbiri kolesa in njegovih dodatkov vam lahko pomagajo strokovnjaki in usposobljeni prodajalci. Pomembno je, da preverite, ali je vaš položaj na kolesu pravilen in ali imate pravilno nastavljen sedež. Kolo mora biti pred kolesarjenjem vedno tehnično brezhibno.

Preberite tudi: Kako izbrati kolo: Na kaj moramo biti pozorni ob nakupu kolesa

Cesta, makadam ali gozdne in planinske poti?

Nekatere kolesarske poti so lepo urejene in nudijo čudovite razglede na lepo naravo. Tu se običajno kolesari počasi, sproščeno, hitrost ni pomembna. Če ste bolj adrenalinski tip človeka z dobro koordinacijo in veliko kondicije ter vam ustrezajo razgibane gorske in gozdne poti, si boste zagotovo kaj kmalu omislili treking ali gorsko kolo. Če vam je pomemben dober in intenziven trening z velikim številom prekolesarjenih kilometrov, pa se boste morda odločili za cestno kolo.

Na cesti

Vedno kolesarite brez slušalk, saj morate biti na dogajanje okoli sebe zelo pozorni. Glejte na cesto in predvidevajte dogodke. Pričakujte ovire – na cestah je lahko še veliko peska, lukenj, povoženih živali. Pozorni bodite tudi na mokre ceste, ki so še posebej spolzke. Opazujte avtomobile, ki vozijo pred vami. Avtomobili pogosto nenadno zavijejo levo ali desno, brez da bi nakazali smer, kar sicer ni pravilno, a če tega ne boste sami zaznali, vas to lahko stane življenja.

S kolesom v naravo

Varno kolesarjenje

Kolesarjenje je izvrsten način preživljanja časa tako s prijatelji, kot z družino. Pomembno je, da se med kolesarjenjem ne pogovarjamo, da ne vozimo v skupini, temveč eden za drugim in da so otroci vedno na sredini med dvema odraslima v koloni.  Vedno kolesarite ob robu cestišča, poskrbite za svojo vidnost s svetlimi, živimi oblačili in s svetili. Svojo smer zavijanja nakažite z roko. Na kolo se vedno odpravite trezni.

Zakaj kolesariti?

Se še vedno sprašujete, zakaj je kolesarjenje koristno? Kolesarjenje je dober način rekreacije; pri kolesarjenju krepimo celotno telo in pridobimo na kondiciji. Je odlična sprostitev, kjer lahko odrinemo težave in se odmaknemo od vsakdana. S kolesarjenjem lahko spoznavamo kraje, uživamo v naravi in si ogledujemo naravne znamenitosti.

Preberite še: Kolesarjenje nas vabi k raziskovanju Slovenije

Recept 3v1: Repelent, dišava in razkužilo v eni steklenički

Ana Ličina, cert. aromaterapevtka
-
0
Recept 3v1: Repelent, dišava in razkužilo v eni steklenički

Sodobno potrošništvo nas prepričuje, da potrebujemo tisoč in en izdelek. Tudi ko gre za kozmetiko – kremo za okrog oči, kremo za lasne konice, kremo za nohte in tako dalje. Kot bi bilo naše telo zemljevid z nešteto kvadratki in vsakega je treba obravnavati ločeno od vseh drugih. A v resnici je telo celota in je svet celota. Dobro je vklopiti zdrav razum, nositi v žepih velika zrna soli in se občasno vprašati: kaj sploh zares potrebujemo za nego kože?

Poznati moramo lastnosti eteričnih olj

Iz kakovostnih materialov lahko sami izdelujemo kozmetične pripravke, ki so naravni in jih lahko uporabljamo na kreativne načine. Mazilo iz hladno stisnjenih olj in čebeljega voska lahko postane »univerzalno mazilo«: za obraz, lase, roke, za dojenčke. Če je nujno, pa celo negovalno sredstvo za usnjeno denarnico. Pa gre za eno in isto mazilo. Kakovostno milo za roke lahko postane šampon. Negovalno olje lahko postane sredstvo za čiščenje obraza. Tonik za lase je lahko hkrati tonik za obraz. In še in še.

Manj je več!

Ko začnemo izdelovati svoja kozmetična sredstva, si običajno priznamo, da smo dolgo padali na trike kozmetične industrije in pozabili na pregovor: »Manj je več!«

Primer naravnega kozmetičnega pripravka z mnogoterimi načini aplikacije je repelent na vodni osnovi. Najboljša novica je, da ne vsebuje kontroverzne sestavine DEET (N-dietil-meta-toluamid). Raziskava, ki so jo izvedli na univerzi Duke, je pokazala, da redna uporaba DEET-a lahko vodi v propadanje možganskih celic ter vedenjske spremembe. DEET ima veliko stranskih učinkov in dragoceno je poiskati alternativo, še posebej, ko v strahu pred klopi pršite male otroke.

Najpomembnejša sestavina v naravnem repelentu so eterična olja.

Domači naravni repelent

POMEMBNO:

Eterična olja so srce aromaterapije in uporabljamo jih lahko za marsikaj: odišavljanje prostora, v kopelih, masažnih oljih, aromakozmetiki, za psihostabilizacijo ter tudi za odganjanje insektov (klopov in komarjev).

Na splošno je pri izdelavi aromaterapevtskih pripravkov treba dobro poznati značilnosti posameznih materialov ter vedeti, kako jih lahko kombiniramo med seboj. Pri izdelovanju aromaterapevtskega repelenta moramo upoštevati te značilnosti eteričnih olj:

  • nekatera eterična olja odganjajo insekte,
  • nekatera so dražeča za kožo,
  • nekatera povečajo občutljivost kože na sončne žarke (so fototoksična),
  • ne mešajo se z vodo,
  • mešamo jih lahko z alkoholom ali maščobami.

Kot rečeno, z uporabo eteričnih olj lahko izdelamo naraven repelent! A kako to storiti? Gre za enostaven pripravek, ki vsebuje le troje snovi: eterična olja + voda/hidrolat + jabolčni kis/alkohol.

Praktično identične pripravke lahko kupite v trgovinah z zdravju prijaznimi izdelki. A zadeva je tako preprosta, da se je zlahka lotite sami. Na izobraževanjih v Šoli aromaterapije udeležence pogosto zanima recept za repelent. Sledijo »poročila«, kako dobro se jim je zdelo, ko so si učinkovit repelent izdelali sami. Boste poskusili tudi vi?

Izdelava naravnega repelenta

Domači naravni repelent

Sestavine:

  • prazna
    razpršilka 100 ml,
  • 10–15
    ml jabolčnega kisa ,
  • 50–70
    kapelj eteričnih olj (izberite enega ali kombinacijo izmed spodaj naštetih
    eteričnih olj),
  • voda
    ali še bolje: hidrolat (sivka, rožmarin, pelargonija).

Postopek:

Vse sestavine vlijte v razpršilko. Pred vsakim nanosom pretresite. Popršite se vsaki 2 uri.

Uporabimo lahko ta eterična olja: evkalipt (še posebej limonski), limonsko travo, citronelo, meto, pelargonijo, čajevec, cedro, pomarančo, limono, mandarino, bergamotko, grenivko, pravo sivko, lavandin, rožmarin.

Kozmetična emancipacija

Tisti, ki že poznate osnove aromaterapije, gotovo veste, da je večina eteričnih olj citrusov fototoksičnih. Zato v času, ko sije sonce, nanašajte tak pripravek na oblačila in ne neposredno na kožo! Če ga uporabljate zvečer v bitki proti komarjem, potem fototoksičnost načeloma ni težava. Gre pa še vedno za velike količine eteričnih olj in to utegne občutljivejšim dražiti kožo, zato je nanos na oblačila praktična rešitev.

Robert Tisserand v knjigi Essential Oil Safety navaja, da mandarina in pomaranča nista fototoksični, bergamotka, grenivka, limona in limeta pa so. Imejte te podatke v mislih, ko ustvarjate svoj repelent. Na trgu je mogoče dobiti tudi bergamotko brez furanokumarinov, ki so odgovorni za fotosenzibilizacijo kože. Običajno ima takšna bergamotka pripis »brez FC« ali podobno.

Morda se sprašujete od kod naslov »Troje v enem«? Zato, ker točno tako tudi je. Na popolnoma enak način se namreč izdelujejo razpršila za odišavljanje prostora. S takšnim razpršilom lahko vdihnete novega duha stanovanju, posteljnini, perilu, notranjosti avtomobila ipd. Če bo torej vaša kombinacija eteričnih olj v repelentu dovolj prijetna tudi po vonju, lahko povsem enako razpršilo uporabljate tudi za odišavljanje.

In ker so vsa eterična olja antiseptična, je tak pripravek hkrati tudi razpršilo za razkuževanje zraka. Pa tukaj sploh še ni konec. Če bi namesto kisa dodali vodko in bi bili zelo spretni pri ustvarjanju vonjave, bi bil naš rezultat toaletna voda ali parfum. Če bi malo povečali količino kisa (npr. 40 % kisa in 60 % vode), bi dobili že peti izdelek: razpršilo za čiščenje delovnih površin in stekla. Kis in alkohol služita temu, da se eterična olja vsaj malce disperzirajo v vodi. Tak izdelek je nujno pred uporabo dobro pretresti.

Repelent iz naravnih sestavin

Osnovno načelo kombiniranja materialov je torej enak pri vseh naštetih pripravkih. Vedno se uporabljajo:

  • eterična olja,
  • voda/hidrolat,
  • kis/alkohol,
  • razpršilka.

Tovrstnemu ustvarjanju zato lahko rečemo tudi »kozmetična emancipacija« saj skozi igro z različnimi materiali spoznavamo, kaj vse lahko naredimo sami.

Nezanemarljiva okoliščina kozmetičnega eksperimentiranja je tudi to, da lahko pripravke pakiramo v trajne embalaže in bomo s tem naredili veliko dobrega za naš planet, ki se utaplja v gori smeti, še najbolj plastike. Ste videli fotografije živali, ki so jim v trebuhu našli vse mogoče: od vžigalnikov do vrečk za zelenjavo? Uf, bolje, da o tem sploh ne začnem. Že čutim, kako se mi dviga pritisk. Morda se o tem razpišem v kateri od prihodnjih številk revije Bodi eko.  Za zdaj pa bodi dovolj, naj vam repelent dobro služi.

Čim manj popikane kože vam želim in čim večja zrna soli, da jih bo dovolj vsaj za eno leto.

Limfni sistem – Kakšno nalogo ima v našem telesu?

Katarina Robnik
-
0
Limfni sistem – Kakšno nalogo ima v našem telesu?

Limfni sistem je odgovoren za pravilno delovanje procesov v telesu, čiščenje telesa in za dobro delovanje imunskega sistema. Preko žil limfnega sistema se izločajo tudi strupi; limfni sistem namreč toksine in odpadne snovi odplakne iz telesa.

V telesu imamo zelo dober obrambni mehanizem – naravni sistem, katerega pomena se premalo zavedamo. V telesu imamo dva sistema obtočil; srčno-žilnega, po kateremu se pretaka kri in limfnega, po katerem se pretaka limfa. Beseda limfa (lympha) izhaja iz latinščine in pomeni voda oz. vlaga.

Limfni sistem v primerjavi s srčno-žilnim sistemom

Limfni sistem je daljši od srčno-žilnega, po njem pa se pretaka več limfne tekočine, kot se v krvnem obtoku krvi. Za razliko od srčno-žilnega sistema limfa nima črpalke, kot je srce. Stene limfnih žil nimajo mišic, kot jih imajo arterije. Limfna tekočina se premika pod nizkim pritiskom in zelo počasi. Premik tekočine je predvsem posledica premikanja skeletnih mišic, v pomoč pa so ji tudi krvne žile s svojim ritmičnim krčenjem in raztezanjem. Limfne žile so prepustne, arterije in krvne žile pa ne. Srčno-žilni sistem je krožni sistem, limfni pa ne. Med seboj se limfne in krvne žile prepletajo.

Kako deluje limfni sistem

Limfni sistem je z limfnimi žilami in kapilarami – mezgovnicami prepleten po celemu telesu. Poleg žil ima limfni sistem tudi vozliče, ki jih poznamo pod imenom bezgavke, v katerem so obrambne celice ubijalke, s katerimi se telo bori proti virusom in bakterijam. Takih vozličev je v našem telesu več kot 600. Bolj poznani vozliči se nahajajo v pazdušni jami, v dimljah, in na vratu. Tam se razmnožujejo limfociti, ki so naše obrambne celice. Limfna tekočina je rumenkasta prosojna telesna tekočina sestavljana iz vode, beljakovin, maščob in odpadnih snovi ter iz belih krvničk, ki so ključne za dober imunski sistem. Lahko jo vidimo s prostim očesom: limfna tekočina se namreč nahaja v znoju, tekočini v žulju, v nosnem izcedku, solzah, in na ranah.

Limfna tekočina potuje iz manjših proti večjim žilam, V tako imenovanih limfnih vozlih se tekočina prefiltrira in odstranijo se telesu škodljive snovi, na koncu pa se izteče v prsni mezgovod, ki se nahaja v prsnem košu. V prsnem mezgovodu toksini preidejo v krvni obtok, ta pa jih pošlje v jetra in ledvice, kjer se izločijo.  Limfni obtok toksine izloča tudi skozi kožo (znoj).

Naloge, ki jih opravlja limfni sistem

  • delovanje imunskega sistema in s tem zaščita telesa;
  • čiščenje telesa: odvoz strupov in odpadnih snovi;
  • filtracija limfne tekočine v limfnih vozlih;
  • odnašanje koristnih snovi v kri;
  • hranjenje celic s kisikom in sladkorjem.

Preobremenjen limfni sistem in obtok

Lahko se nam zgodi, da je limfni obtok preobremenjen. Takrat je limfa polna toksinov, odpadnih snovi, virusov in mikrobov. Kadar je limfni obtok preobremenjen, naše telo ne more delovati dobro, zato se pojavijo zdravstvene težave. Preobremenjen limfni sistem se pojavi zaradi premalo gibanja, slabe prehrane in stresa. Toksine v telo vnesemo tudi zaradi onesnaženega zraka, pesticidov in kemikalij. Simptomi preobremenjenega limskega sistema so:

  • Občutek napihnjenosti;
  • otekanje prtov na roki;
  • utrujenost;
  • srbeča koža;
  • vrtoglavica;
  • glavoboli;
  • pomanjkanje energije;
  • depresivno stanje;
  • maščoba okoli pasu.
Limfni sistem - obtok

Kako lahko poskrbimo za čimboljši limfni pretok?

Za zdrav limfni sistem je potreben vsesplošen zdrav življenjski slog. Ker limfni sistem nima črpalke, zaradi česar je pretok limfne tekočine počasen, ga moramo malo podpreti in mu pomagati tudi sami. Če se ne bomo nič gibali in le sedeli, bo limfni sistem počasnejši. Če bomo pili sladkane sokove in jedli predelano hrano, bomo limfni sistem dodatno ‘zapackali’. Če bomo močno v stresu, se bodo sproščali stresni hormoni, ki ožajo limfne žile in pretok limfne tekočine bo otežen. Vsi nasveti glede zdravega življenja torej niso zaman.

Prehrana

Pazite na prehrano; izogibajte se predelane hrane in sokov, saj s tem limfni sistem le obremenite. Raje se poslužujte zrave in uravnotežene prehrane in pijte zadostno količino vode. Pijete lahko tudi naravne sokove in nesladkane čaje. Izogibajte se alkoholu.

Počitek in spanec

Limfna tekočina se med spanjem in počitkom lahko porazdeli enakomerno po telesu. Zadostna količina spanca torej pomaga, da se telo regenerira in da limfni sistem lažje opravi svoje delo.

Sprostitev

Stres vpliva na celotno telo; tudi na delovanje limfnega sistema. Stresni hormoni namreč ožajo limfne žile, s čimer se limfna tekočina težje premika. Sprostitev je torej pomembna. Smejte se, s tem boste vplivali tudi na prsni mezgovod, ki bo pospešil pretok limfe. Smeh bo sprostil tudi dobre hormone.

Gibanje

Z gibanjem boste predramili celo telo in spodbudili delovanje limfnega sistema.  Ne le zaradi delovanja mišic celega telesa, temveč tudi zaradi pospešenega in globjega dihanja. Ne pozabite na dobro raztezanje in morda celo na vaje z masažnim valjem, s katerim lahko zmasirate tkivo. Dobre vaje so tudi vaje s poskoki, tako boste pospešili pretok limfe iz spodnjega dela telesa v zgornji del telesa.

Masaža

Privoščite si masažo. Ne le, da vas bo ta sprostila, temveč boste z masažo dodobra pregnetli vsa tkiva, s tem pa tudi spodbudili delovanje limfnega sistema

Savna in knajpanje

Visoke temperature v savni bodo povzročile potenje, s tem pa izločanje toksinov iz telesa. Lahko se poslužite tudi knajpanja; izmenjajoča se hladna in vroča prha bo pospešila pretok krvi in limfne tekočine po telesu.

Globoko dihanje

Globoki vdihi in izdihi bodo vplivali na prsni mezgovod, in tako pospešili pretok limfne tekočine, poleg tega pa vas bo to tudi sprostilo. Ob globokem dihanju pazite na pokončno držo.

Preberite tudi: 3 napitki, ki spodbudijo delovanje limfnega sistema

1...473474475...1.123Stran 474 od 1.123