»Do ekološkega certifikata je dolga in težka pot,« razloži Zvonka Oblak iz ekološke kmetije Mlinar, ki se razprostira na 5 hektarjih v Škalah pri Velenju. Skrbi jo, da so potrošniki dan danes ob obisku tržnice prehitro zadovoljni z ustnim zagotovilom prodajalcev, da je hrana neškropljena, domača in zato zdrava: »Ljudje bi morali biti bolj pozorni, ali ima kmet na prodajnem mestu eko certifikat, ki dokazuje, da je kmet podvržen kontrolam in da pridelek ustreza standardom eko proizvodov.«


Odločitvi za ekološko kmetovanje je botrovala bolezen

»8 let smo se ukvarjali z  integrirano pridelavo,  potem pa je  usoda – življenje prineslo bolezen, zbolela sem namreč za zelo hudo boleznijo – rakom, ki se je ponavljal. Po zadnjem zdravljenju smo se odločili, da gremo samo še ekološko pot, pa tudi če bomo hrano imeli samo zase, da bomo lahko kot družina nadaljevali skupno življenje,« svojo zgodbo deli Oblakova. Ekološki način kmetovanja je za družino Oblak smisel življenja, brez katerega ne znajo več živeti in delo, v katerem uživajo.  Oblakova pove, da je bilo na začetku marsikomu nerazumljivo, da so se odločili za precej težji in bolj negotov način kmetovanja: »Že od samega začetka smo  sicer imeli željo po ekološkem kmetovanju, a usmerili so nas v integrirano kmetovanje, čemur smo sledili, čeprav nikoli nismo bili resnično zadovoljni s to potjo.

Potem je sledila bolezen, zato smo se dokončno odločili, da ne bomo več škropili s kemičnimi sredstvi.« Dodaja, da so pri integriranem načinu kmetovanju tretirana že sama semena, ki so  spremenjena tako, da rastline ne napadejo bolezni, če pa jih že, se potem poškropijo, saj vedno obstaja neko kemijsko sredstvo, ki pridelovalcu pomaga, da pridelek uspe: »Imeli smo sicer čudovite pridelke, uspeh je bil tukaj, ampak potem sem nemočna ležala v tisti bolniški sobici.  Obdajali so me bolniki, s katerimi se sprašuješ, kje bi sploh lahko dobili neškodljivo, živo in zdravo hrano, saj ne veš komu lahko v teh časih zaupaš.  Vsak ti namreč zagotavlja, da je pridelek domač, da je s kmetije. Ampak kmetije niso več to, kar so bile včasih – prevečkrat jih vodi samo želja po večjem dobičku. Takrat sem se odločila, da sami imamo to možnost in da gremo v to smer, pa čeprav bomo mogoče pridelali dovolj hrane samo za svoje potrebe.«

Oblakovi se trudijo zadostiti potrebam potrošnikov, ampak to vedno ni mogoče: »Že ob samem odločanju za ekološko kmetovanje smo v glavah razčistili, da nam verjetno ne bo uspelo. Če nam je pridelek uspel, ni pa bil popoln, smo bili vseeno zadovoljni, tudi če smo imeli samo za svojo potrošnjo. Zdaj ko smo tu, pa vidimo, da se da pridelati, ampak posaditi moramo več rastlin, da imamo potem dovolj tudi za naše potrošnike. Za ekološko kmetovanje se nismo odločili samo zaradi našega zdravja in zdravja naših potrošnikov, ampak tudi za to, da bi za sabo pustili košček čiste zemlje, da bi prenesli kulturno dediščino od nas na naše potomce. Kot vidimo naši otroci že sledijo tem načelom in že zelo zavestno segajo po hrani, ki je ekološka, ki je čista. Za njih je to postal način življenja.«


Kaj je ekološko kmetovanje?

Ekološka pridelava na kmetijskih zemljiščih temelji na uporabi organskih gnojil za ekološko pridelavo, vzdrževanju optimalne oskrbljenosti tal s hranilnimi snovmi,  pravilnem vrstenju kmetijskih rastlin (širok kolobar),  vključevanju metuljnic v kolobar (detelje, grah, soja, fižol), vzdrževanju neprekinjene zelene odeje na njivskih površinah (setev dosevkov z globokim koreninskim sistemom in veliko organske mase),  izbiri ustreznih vrst in sort rastlin, vzdrževanju ravnovesja populacij med plenilcem in plenom (npr. ličinke pikapolonic in uši), mehanskem varstvu gojenih rastlin pred njihovimi konkurenti.  Osnovne prepovedi v ekološkem pridelovanju zelenjave in sadja so uporaba kemično sintetičnih sredstev za varstvo rastlin, uporaba razkuženega semena, uporaba lahko topnih mineralnih gnojil, uporaba sintetičnih dodatkov v krmilih,  uporaba surovin živalskega izvora v krmilih in gnojilih, uporaba gensko spremenjenih organizmov in preventivno zdravljenje živali s kemoterapevtiki.

Preprosta razlaga, ki jo ponudi Oblakova, je, da je ekološko kmetovanje kmetovanje, kot se je nekoč kmetovalo – brez dodajanja kemije, škropiv, ki so kemičnega izvora, uporabljajo se domači pripravki. Oblakovi razlagajo,  da si sami naredijo veliko zvarkov na primer  iz kopriv, rmana, gabeza, namakajo pa tudi jajčne lupine in s tem škropijo rastline. Iz enega dela kmetije kulture prenesejo na drugi del, kjer gojenim rastlinam pomagajo pri raznih boleznih in pri premagovanju napadov škodljivcem. Rastline zalivajo z vodo, ki jo imajo speljano iz izvira, ki je živa, ki ji ni nič dodano in nič odvzeto. Oblakova razlaga, da  velik  poudarek dajejo tudi na izboljševanje zemlje: » Na različne poljine dodajamo uležan domač gnoj, ko sadimo, pa na njivo dodajmo kamnino zeolit. Posejemo  tudi ajdo in ko je ta visoka za ped, jo požanjemo in podorjemo, kar zemljo obogati.

Če ni treba, s traktorji ne obremenjujemo zemlje, da je ne stlačimo preveč, trudimo se, da damo kulturam čim lepše pogoje. Velik pomen dajemo tudi čistoči njivskih površin, to pomeni, da vse bolne rastline odstranjujemo in damo na posebno gomilo, kjer ne morejo škodit zdravim rastlinam. Naš način pridelave vsebuje tudi slepo setev, to pomeni,  da njivo, na kateri ni nič posejano, ko vzkali plevel, prerahljamo z branami in tako uničujemo plevel. To ponovimo dva do trikrat in to njivo  nato nasadimo s kulturami, saj je na njen posledično manj plevela in zato kulture lažje uspevajo.  Trudimo se tudi priskrbeti svoj sadilni material, da vemo, od kod je seme, to je možno pri solatah, zelju, poru, korenčku, peteršilju, skratka svojih semen imamo vedno več.« Oblakova pravi, da je ekološko kmetovanje trajajoč proces, pri katerem se učiš sproti: »Znanje sem pridobivala iz starih zgodovinskih nasvetov in literature, kako so včasih negovali rastline. Če je človek povezan z naravo, sam začuti, kaj je dobro za naše rastline.«

Potrošniki so lahko zavedeni in zmedeni

Oblakova opozarja, da je to zelo težak način kmetovanja, o katerem pa je na voljo premalo razlage in da se o njem potrošnike premalo ozavešča, saj je  v tem času  namreč nastalo več vrst kmetovanja in ljudje so premalo poučeni o tem, kakšne so razlike med njimi: »Potrošniki so vedno bolj osveščeni in se vedno bolj zavedajo pomena čiste hrane, opažam pa, da je veliko potrošnikov zavedenih, ker si ob našem razdrobljenem kmetovanju in različnih načinov kmetovanja, potrošniki ne znajo razlagati , kaj  pomeni kaj. Prevečkrat so zadovoljni, če jim kmet preprosto reče,  da ne škropi. Beseda pa bolj malo pomeni, če nimaš podlage v certifikatu neodvisnega nadzornega organa. Problematična niso samo škropiva, ampak tudi druge snovi, predvsem hormoni za hitrejšo rast, ki so podlaga za razvoj bolezni pri ljudeh.


Tudi spodbujanje lokalne prehrane in slogan kupujmo domače  nista dovolj, saj tu nihče ne govori o ekološkem kmetijstvu.« Ljudje bi zato morali biti bolj pozorni, ali ima kmet na prodajnem mestu eko certifikat, ki dokazuje, da je kmet podvržen kontrolam in da pridelek ustreza standardom eko proizvodov: »Potrošnik ti zaupa del svojega življenja, svoje telo in ne moreš biti nepošten in zavajati ljudi.« Oblak opiše, kaj opaža na prodajnih mestih: » Vsi kmetje strankam govorijo, da nič ne škropijo, zelenjave imajo pa ogromno. Škropiti je namreč treba. Tudi mi moramo škropiti, saj drugače ne moreš zaščititi rastline, ampak je odvisno, s čim kmetje škropijo – ali s kemičnimi snovmi ali pa z naravnimi pripravki. S kakšnimi pripravki, pa je seveda odvisno od posamezne kulture. Če česa ne moremo pripraviti sami, pa imamo točno določen spisek proizvajalcev, ki imajo ustrezne produkte eko izvora.

Eko certifikat

Razlaga ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je, »da je v sistemu ekološkega kmetovanja zagotovljen nepretrgan in transparenten nadzor nad pridelavo in predelavo pridelkov oziroma živil »od njive do krožnika« in s tem zajamčena večja varnost tistim potrošnikom, ki se za takšne pridelke oziroma živila odločijo. Ekološko kmetovanje obenem zagotavlja pridelavo visoko kakovostne in varne hrane, z bogato prehransko vrednostjo in visoko vsebnostjo vitaminov, mineralov in antioksidantov.«  V letu 2015 je bilo v ekološko kontrolo vključenih 3.417 kmetijskih gospodarstev, kar predstavlja 4,7% vseh  kmetij v Sloveniji, z 42.173,16 ha kmetijskih zemljišč v uporabi. Od teh je 2.699 kmetij že zaključilo preusmeritveno obdobje (pridobilo eko certifikat), ki traja najmanj 24 mesecev od prve prijave v kontrolo.

»Do ekološkega certifikata je težka pot, ko se zanj odločimo, je prehodno obdobje, kar je tudi prav, saj zemlja v tem času dobi določeno čistočo. Kontrole so zelo stroge, ne samo ob samemu pregledu, ko pride kontrolor napovedano, ampak tudi na prodajnih mestih. Kontrole so tudi nenapovedane, inšpektor vzame vzorec po svoji izbiri in ga testira na 249 različnih morebitnih prisotnosti kemičnih elementov, če bi se ti pojavili, bi bil plačnik pregleda sam, bil pa bi tudi ob certifikat, zato si kršitev seveda ne moremo privoščiti, niti si jih ne želimo,«  kako tovrstne kontrole potekajo v praksi, razloži Zvonka Oblak.

Na ministrstvu pojasnjujejo, da je bilo v letu 2014  opravljenih skupno 281 nadzorov ekoloških živil. Glede uporabe navedbe ekološki kmetijski pridelek ali živilo so bile neskladnosti ugotovljene pri 4 pregledih. V letu 2015  pa je bilo opravljenih skupno 253 nadzorov ekoloških živil. Pri 6 pregledih so bile ugotovljene neskladnosti glede uporabe navedbe ekološki kmetijski pridelek ali živilo.


Tudi na ministrstvu opažajo, da se »v skladu s trendi v EU in po svetu tako kmetje kot tudi potrošniki vse bolj zavedajo pomena ekološkega kmetovanja, saj si želijo živila, ki so visokokakovostna in ki so hkrati pridelana na način, da čim manj obremenjujejo okolje.« Seveda se potrošniki sprašujejo tudi, če se je možno povsem izogniti škodljivim snovem, saj so te prisotne tudi v zraku in zemlji. Oblakova na to odgovarja: »Zemlje žal ne moremo v celoti spremeniti, če pa ji še dodajamo druge kemične obremenitve, je to izjemno škodljivo za nas – kot da bi na krožnik položili malo enega strupa in malo drugega strupa. Od tega seveda ne bomo takoj umrli, ampak to se v človeku nalaga.

Veliko torej naredimo s tem, da rastlin ne obremenjujemo z dodatnimi kemičnimi sredstvi. Če se temu odpovemo, si,  če zbolimo, vsaj ne moremo očitati, kako smo živeli,« sklene Oblakova in dodaja, da so na njihovi kmetiji veseli prav vsakega kupca, saj s tem dobijo potrditev, da ljudem ni vseeno, kako je hrana pridelana, in da se bodo še naprej trudili  ljudem, ki jim ni vseeno,kaj jedo, nuditi kakovostne pridelke.  

VEČ VSEBIN: