Še pred nekaj leti je bila ponudba lokalno pridelane in domače hrane v Sloveniji skromnejša in manj dostopna potrošniku. Dandanes je ponudba domačih slovenskih izdelkov vsak dan pestrejša, pristne slovenske izdelke pa najdemo tudi na policah večjih trgovcev. Potrošniki tako, če si zaželijo sveže in domače hrane, že dolgo niso omejeni več samo na obisk tržnice. Na kaj naj bodo potrošniki še posebej pozorni, ko se odločajo za nakup tovrstnih živil? 

Lokalna hrana in potrošniki

Prednosti uživanja lokalne hrane

Prof. dr. Andrej Udovč, predstojnik katedre za agrometeorologijo, urejanje kmetijskega prostora ter ekonomiko in razvoj podeželja na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, pojasnjuje, da  je »za potrošnika  bistvena prednost, da so kmetijski pridelki,predvsem sadje in zelenjava, iz lokalne pridelave lahko pospravljeni v trenutku njihove dejanske užitne vrednosti in imajo s tem tudi v celoti razvite svoje prehranske potenciale in predvsem okuse, medtem ko morajo biti pridelki, ki morajo prestati dolge transporte, pospravljeni v t. i. tehnološki zrelosti. To pomeni, da praviloma še niso na stopnji popolne užitne zrelosti, ampak je pomembno, da imajo dobre manipulativne in transportne sposobnosti, medtem ko svojo užitno zrelost dosežejo šele po prispetju na cilj v skladiščih s postopki kontroliranega dozorevanja.«

Množična proizvodnja sama po sebi za zdravje ni tako problematična, če se spoštuje pravila dobre kmetijske prakse in zagotavljanja zdrave hrane, saj poznamo tudi ekološko pridelavo velikega obsega.

Dr. Udovč dodaja, da prav tako ne smemo  pozabiti na okoljske vidike lokalne pridelave:  »Transport ne pomeni samo višje cene produkta, ker moramo ob njegovem nakupu plačati stroške prevoza, ampak pomeni tudi negativne vplive na okolje (kot so onesnaževanje zraka, hrup, izgube zaradi prometnih zastojev, nesreč in celo smrti …), ki jih nihče ne zaračunava, a tudi stanejo. Po ocenah, ki smo jih izpeljali v eni naših raziskav, znašajo ti stroški v povprečju 4 evre na tono, kar samo pri slovenski potrošnji jabolk na letni ravni znese 3 milijone evrov.« Na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poudarjajo tudi, da  »ima lokalna trajnostna oskrba  poleg kakovostnejših živil še širši družbeni pomen, saj se z večanjem obsega potrošnje lokalnih pridelkov in proizvodov ustvarjajo nova delovna mesta in tako omogoča preživetje vsem v agroživilski verigi. Poleg tega pomembno vpliva na ohranitev in razvoj podeželja ter skladen regionalen razvoj.«

prof. dr. Andrej Udovč
prof. dr. Andrej Udovč

Ali imajo potrošniki vpliv na ponudbo?

Na ministrstvu za kmetijstvo pravijo, »da se potrošniki v veliki meri  že zavedamo, da imamo kot potrošnik vpliv, da obrnemo trend nenehnega povečevanja uvoza hrane v našo korist in zmanjšamo drastično številko letnega uvoza hrane, ki je lani znašala 1,9 milijarde evrov. Na ministrstvu za kmetijstvo si želimo, da bi se količine pri nas pridelane in predelane kakovostne in varne hrane za nacionalno samooskrbo nenehno povečevale. Ker vemo, da je slovenska hrana varna in kakovostna, pa si želimo tudi povečati zaupanje slovenskega potrošnika v lokalno hrano. Cilj ministrstva je doseči 90-odstotno odzivnost kupca na lokalno pridelano hrano, medtem ko navezanost domačega potrošnika na lokalno hrano posledično stabilizira lokalno pridelavo, kar pomeni tudi povečanje pridelave in predelave hrane.«

Na kaj naj bodo potrošniki pozorni pri nakupu lokalno pridelane hrane?

Dr. Udovč pojasnjuje, da se morajo potrošniki zavedati, da ni možno, da dobimo goriške češnje že v aprilu ali na prostem pridelane slovenske jagode še v oktobru: »Lokalna pridelava namreč vedno pomeni tudi sezonsko pridelavo in ravno naša potrošniška razvajenost, da želimo dobiti tipičen sezonski pridelek v vsem letu, je ena največjih ovir pri večjem uveljavljanju lokalne pridelave.« Potrošnikom svetuje, naj najprej dejansko preverijo, ali so kmetijski pridelki res lokalno pridelani, in sicer tako, da preverijo deklaracije oz. povprašajo pridelovalca, ki prodaja ob cesti ali na tržnici, kje jenjegova kmetija.  

Lokalna pridelava vedno pomeni tudi sezonsko pridelavo in ravno naša potrošniška razvajenost, da želimo dobiti tipičen sezonski pridelek v vsem letu, je ena največjih ovir pri večjem uveljavljanju lokalne pridelave.

Lokalna hrana na tržnici

Tudi lokalno pridelana hrana verjetno ni vedno najboljša, ko gre za  dodajanje raznih snovi ali pa za množično proizvodnjo? Ali so primernejši izdelki manjših pridelovalcev in zakaj da oziroma ne?

»Za potrošnika je najpomembneje, da je hrana, ki jo uživa, neoporečna z zdravstvenega vidika in prehransko ustrezna, potem pa seveda takoj prideta okus in videz, ki sta pri kmetijskih proizvodih, ki jih lahko uživamo presne, seveda najboljša, ko dosežejo užitno zrelost. Seveda če ne uporabljamo ustreznih pridelovalnih tehnologij (to pa niso pretirano gnojenje, nestrokovna uporaba fitofarmacevtskih sredstev, ostanki mikotoksinov na ali v užitnih delih rastlin zaradi okužb z nevarnimi rastlinskimi boleznimi …), ki zagotavljajo zdravo in kakovostno lokalno pridelano hrano, potem ta ni nič boljša oz. je lahko celo slabša in nevarnejša kot hrana iz oddaljenih pridelovalnih območij, ki je pridelana z ustrezno agrotehniko.

Množična proizvodnja sama po sebi za zdravje ni tako problematična, če se spoštuje pravila dobre kmetijske prakse in zagotavljanja zdrave hrane, saj poznamo tudi ekološko pridelavo velikega obsega. Večji problem proizvodnje velikega obsega je, da ne moremo zagotoviti optimalne kakovosti vseh pridelkov, saj so posamezne rastline med seboj različne glede zrelosti, zato imamo pri pridelavi velikega obsega vedno položaj, ko ob spravilu pobiramo večji del primerno zrelih pridelkov, del pa jih je še nedozorelih ali pa celo prezorjenih.«

Preberite tudi: 4 razlogi zakaj kupovati lokalno in slovensko hrano?