Lesni pepel: 8 izvirnih eko idej za uporabo pepela

Pri ogrevanju s trdnimi gorivi nastaja pepel, ki ga je treba redno odstranjevati. Vendar pa ta lesni pepel še zdaleč ni zgolj neuporaben odpadek. Obstaja namreč kar nekaj zanimivih možnosti, kako ga uporabiti oziroma »reciklirati«. Preverite, kaj vse lahko naredite z njim!

Lesni pepel

Lesni pepel je naravno gnojilo ali dodatek kompostu

Lesni pepel, ki bi ga sicer zavrgli, lahko uporabite kot zelo učinkovito naravno gnojilo, ki bo izboljšalo kakovost prsti na vašem vrtu. Ker pepel poskrbi za rahel dvig pH-ja prsti, bodo pogoji za uspevanje pridelka tako precej boljši. Obenem pa vsebuje lesni pepel tudi kar nekaj koristnih hranil. Med drugim lahko v njem najdemo kar precej kalcija – minerala, ki je še posebej pomemben za uspavanje paradižnika. Za vsakih 90 kvadratnih metrov površine uporabite približno 9 kilogramov pepela. Poleg tega lahko pepel uporabite tudi kot dodatek kompostu.

Domače milo

Pepel, ki nastane pri izgorevanju trdih vrst lesa, kot je na primer bukov les, se lahko uporabi za izdelavo luga – glavne sestavine mila. Tako lahko izdelate domače, popolnoma naravno milo, ki ne bo vsebovalo dodatkov, potencialno problematičnih za vaše zdravje. Obenem pa se s tem izognete embalaži, ki je potrebna pri kupljenem milu. Lug se pripravi tako, da se lesni pepel zmeša z vodo, nato pa morate počakati, da sestavini reagirata. Ko se to zgodi, mešanico prefiltrirate oziroma odstranite rjavkasto obarvan lug, ki se nabere na površini. Nato lug prevrete, da dobite bolj koncentrirano različico, ki jo lahko nato uporabite pri izdelavi najrazličnejših domačih mil. Pri pripravi luga se izogibajte uporabi kovinskih pripomočkov, saj gre za snov, ki reagira s kovino.

Lesni pepel lahko uporabimo tudi kot sredstvo za odganjanje mravelj

Bi želeli preprečiti vdor mravelj v svoj dom, vendar jih pri tem nočete poškodovati? Pri tem si lahko pomagate prav s pepelom. Če boste okoli vhodov, skozi katere mravlje najpogosteje vstopijo v vaše stanovanje, posuli malce pepela, jih bo to najverjetneje odvrnilo od vstopa.

Uporaba pepela na vrtu

Uravnavanje vlage v prostorih

Za pepel je značilno, da zelo uspešno absorbira najrazličnejše snovi, vključno s presežkom zračne vlage. Kadar imate težave s čezmerno vlažnim zrakom, je tako dobra rešitev ta, da lesni pepel nasujete v več posodic, ki jih nato razporedite po svojem stanovanju. Posodice redno preverjajte in občasno nadomestite pepel z novim.

Posip za poledenele površine

S pepelom si lahko pomagate tudi pri preprečevanju drsenja na poledenelih površinah. A ne le da bo pepel ustvaril trenje in s tem zmanjšal nevarnost za zdrse – obenem lahko kalijeve soli, ki jih vsebuje, pomagajo tudi pri tem, da se led hitreje stali. Učinek bo sicer tudi tu najboljši, če uporabite lesni pepel, ki je nastal pri izgorevanju trdega lesa.

Naravni šampon za mastne lase

Zaradi dejstva, da je pepel zelo učinkovit pri absorpciji maščob, je to tudi izvrstna osnova za doma izdelan šampon, ki je še posebej uporaben za ljudi, ki imajo težave s čezmernim maščenjem las. Najprej boste potrebovali lug (glejte postopek, opisan zgoraj), ki ga preprosto zmešajte z jabolčnim kisom. Mešanico nato uporabljajte namesto običajnega šampona.

Nežno loščilo

Za pripravo naravnega loščila zmešajte lesni pepel in vodo v razmerju 1 : 4. S to mešanico lahko nato zloščite kovinsko posodo oziroma različne kuhinjske pripomočke – lonce, ponve, pribor ipd. Loščilo pa lahko uporabite celo na kovinskem pohištvu oziroma za loščenje posameznih delov pohištva, izdelanih iz kovine.

Lesni pepel zaščiti pridelka pred polži

Tanko plast pepela lahko posujete tudi okoli gredic oziroma okoli različnega pridelka na vrtu. S tem ga boste zaščitili pred polži, saj ti praviloma ne marajo prečkati površin, posutih s pepelom.

Preverite tudi: Jajčne lupine so uporabne na vrtu, v kuhinji in kopalnici

Koledar luninih men za leto 2020

Če radi opazujete luno v vsem svojem sijaju ali preprosto gojite ljubezen do nočnega neba, se pripravite, da boste letos lahko veliko uživali v pogledu na prečudovito luno. Letos bomo v pogledu na polno luno namreč lahko uživali kar 13x. Običajno imamo 12 polnih lun na leto, ker pa naš koledar ni popolnoma usklajen z zemeljskim gibanjem, imamo občasno tudi 13 polnih lun na leto. Trinajsta polna luna se imenuje modra luna. Približno vsakih devetnajst let se zgodi ravno obratno, takrat v februarju ne bo polne lune. Temu se reče črna luna.

Lunine mene koledar 2020

Lunine mene v letu 2020

Ljudje imajo močno naklonjenost do Lune. Luna je bila od nekdaj povezana z načrtovanjem dogodkov,  v ljudeh pa je s svojo skrivnostnostjo zbujala tudi radovednost. Polne lune so burile domišljije po različnih kulturah v različnih obdobjih, zato so številne kulture poimenovale polne lune v različnih mesecih po svoje. Starodavne kulture luni posvečale veliko pozornosti, dandanes pa ji pripisujemo različne pomene. Znano je, da je v čas polne lune več nesreč kot običajno in da so ljudje takrat nekoliko bolj razdražljivi.

Spomladi 2020 tudi super luna

Za nami sta že dve polni luni in sicer sta zasijali 10. januarja in 9. februarja. 9. marca in 8. aprila bo nebo krasila super luna. Super luna se pojavi, ko se Luna približa zemlji v svoji eliptični orbiti in je videti večja in svetlejša od običajne. Super luna je običajno 14 odstotkov večja in 30 odstotkov svetlejša od navadne lune. To je zelo očarljiv pogled, zato nekateri ljudje in religije verjamejo, da ima super luna še posebej zdravilno moč.

Polna luna v letu 2020

  • 10. 1. 2020;
  • 9. 2. 2020;
  • 9. 3. 2020;
  • 8. 4. 2020;
  • 7. 5. 2020;
  • 5. 6. 2020;
  • 5. 7. 2020;
  • 3. 8. 2020;
  • 2. 9. 2020;
  • 10. 2020;
  • 31. 10. 2020;
  • 30. 11. 2020;
  • 30. 12. 2020.

Oktober je mesec, ko bomo imeli dve polni luni. Prva bo zasvetila 1. oktobra, druga pa 31. oktobra. Naslednja polna luna na noč čarovnic bo leta 2039.

Koledar mrkov

Mrkov so se bali že naši starodavni predniki. Zgodnje človeške civilizacije so zgradile svojo družbo okoli sprememb letnih časov in letnih sončnih premikov, zato so ob mrku verjeli, da je ogrožen naravni red. Mrki so jim predstavljali nevarnost. Na mrke dandanes več ne gledamo tako, a so astrološko gledano še vedno zelo velika stvar; pomagali naj bi osvetliti našo karmično pot, a tako kot so ti kozmični dogodki lahko vizualno presenetljivi, so lahko tudi nekoliko dramatični. Astrološko gledano pospešijo čas: odprejo nova vrata tako, da druge zaprejo, zato pogosto zasledimo nenadne premik med mrki. Čeprav so premiki lahko naporni, nam lahko pomagajo tako, da pospešijo neizogibno. Sončna mrka bosta letos predstavljala nove začetke in nepričakovane priložnosti.

Lunin mrk v letu 2020

  • 10. 1. 2020;
  • 5. 6. 2020;
  • 5. 7. 2020;
  • 30.11.2020.
  • Sončev mrk
  • 21. 6. 2020;
  • 14. 12. 2020.

»Jezična maščoba« lahko vodi do nevarne spalne apneje!

Odvečna maščoba se pri različnih ljudeh različno razporeja po telesu. Eden izmed predelov, kjer lahko pride do izrazitega kopičenja presežkov maščob, je tudi naš jezik. To se zdi večini zelo nenavadno, vendar resnično obstaja nekaj takega, kar je mogoče imenovati čezmerna jezična maščoba. Kot so pred nedavnim odkrili strokovnjaki s področja medicine spanja, pa lahko prav ta jezična maščoba močno poveča tveganje za t. i. obstruktivno spalno apnejo – motnjo spanja, ki je lahko v skrajnem primeru celo usodna.

Spalna apneja

Spalna apneja ima lahko izredno negativen vpliv na kakovost življenja 

Več jezične maščobe po eni strani povečuje možnost za spalno apnejo, velja pa tudi nasprotno – izguba odvečne maščobe na območju jezika lahko pomaga ljudem, ki se že spopadajo s spalno apnejo. Za to motnjo je sicer značilno, da ljudje med spanjem za krajši čas prenehajo dihati, kar je posledica začasne zapore dihalne poti. Če trpite za spalno apnejo, se lahko tako ponoči večkrat zbudite ali deloma zbudite, kar seveda močno vpliva na kakovost spanca, posledično pa tudi vašega življenja nasploh. Za ljudi s spalno apnejo je obenem značilno, da so nagnjeni k smrčanju. Motnja med drugim povečuje nevarnost za kronično povišan krvni tlak in celo za kap.

Izguba odvečnih kilogramov koristna predvsem zaradi vpliva na jezik

Poleg povečanih mandljev je eden ključnih dejavnikov tveganja za spalno apnejo debelost. Tako lahko tistim, ki se spopadajo s to težavo, pomaga, če izgubijo odvečne kilograme. To je sicer znano že kar nekaj časa, a glede na izsledke raziskave, ki so bili pred nedavnim objavljeni v reviji American Journal of Respiratory and Critical Care Medicine, naj bi bila izguba odvečne telesne teže pomembna predvsem zaradi tega, ker to pomeni tudi izgubo jezične maščobe. S tem se sprostijo dihalne poti, kar privede do ublažitve simptomov, značilnih za spalno apnejo. Ekipa strokovnjakov z Univerze v Pensilvaniji, ki jo je vodil dr. Richard Schwab, je s tem odkrila možnosti za bolj usmerjeno zdravljenje te motnje v prihodnje.

Jezična maščoba

Več izgubljene jezične maščobe – lažje obvladovanje spalne apneje

Ameriški raziskovalci so do svojih ugotovitev prišli s pomočjo magnetne resonance, ki so jo uporabili tako na začetku raziskave kot ob koncu. V raziskavi je sicer sodelovalo 67 ljudi s čezmerno telesno težo, pri katerih je bila obenem diagnosticirana spalna apneja. V šestih mesecih so sodelujoči v povprečju izgubili približno 10 odstotkov telesne maščobe, in sicer s pomočjo diete ali pa operacije. Izkazalo se je, da je bilo to, kako močno je izguba telesne teže vplivala na ublažitev simptomov spalne apneje, povezano prav s tem, koliko jezične maščobe so izgubili sodelujoči. Izguba telesne teže je tako še posebej pomembna za tiste bolnike s spalno apnejo, pri katerih je delež jezične maščobe nadpovprečno visok.

Bo v prihodnje mogoče »tarčno zdravljenje«, osredotočeno posebej na jezik?

Dr. Schwab in njegovi sodelavci bi želeli v prihodnje raziskati, ali so lahko določene diete še posebej učinkovite za izgubo jezične maščobe. Eno izmed vprašanj, ki se zastavlja, pa je tudi, ali bi bila lahko kriolipoliza – metoda zamrzovanja maščobnih celic – uporabna tudi pri jeziku. Morebitna »jezična liposukcija« pa se ne zdi verjetna rešitev, saj se maščoba na jeziku ne razporeja enako kot na drugih delih telesa. A čeprav ne moremo neposredno vplivati na to, koliko jezične maščobe bomo izgubili, je za ljudi, ki se spopadajo s spalno apnejo, obenem pa so pretežki, eden najpomembnejših ukrepov zagotovo ta, da poskušajo shujšati. Izguba odvečne telesne maščobe namreč vedno privede tudi do zmanjšanja jezične maščobe. Čeprav ni mogoče napovedati, kako močno se bo delež te maščobe zmanjšal, pa je vseeno mogoče računati na to, da bo postalo življenje s spalno apnejo tako mnogo znosnejše.

Preberite tudi: Spalna apneja: 3 opozorilni znaki, na katere bodite pozorni

Plastika za dvakratno uporabo? Že uporabljenih plastenk raje ne napolnjujte ponovno!

V trgovini ste kupili plastenko vodo ali katere druge pijačo, ko jo izpraznite, pa pomislite, da bi jo morda lahko napolnili z vodo iz pipe in jo tako ponovno uporabili oziroma uporabili vsaj še enkrat, preden jo zavržete. Na prvi pogled se ne zdi, da bi bilo lahko s tem kaj narobe. Navsezadnje lahko ta navada vsaj malo pripomore k razbremenitvi okolja. A kljub dobrim namenom lahko s tem početjem na dolgi rok škodujete predvsem svojemu zdravju …

Pitje iz starih plastenk

So nadomestki za BPA resnično popolnoma varni?

Plastenke, namenjene enkratni uporabi, so običajno izdelane iz polikarbonatne plastike, pri njihovi izdelavi pa se uporablja snov, imenovana polietilen tereftalat, ki je bolj znan pod kratico PET. Ta snov je načeloma dojeta kot varna oziroma vsaj varnejša alternativa zloglasnemu bisfenolu A, za katerega se uporablja kratica BPA. Tako mnogi proizvajalci plastičnih izdelkov danes radi poudarjajo, da njihovi izdelki ne vsebujejo bisfenola A. Kot morda veste, so namreč izsledki številnih študij razkrili, da lahko bisfenol A povzroča resne težave z zdravjem. Med drugim povečuje tveganje za raka, obenem pa posnema delovanje hormonov, zato lahko povzroči hudo zmedo v našem telesu. Vendar pa nedavne študije nakazujejo, da tudi snovi, ki so se začele uporabljati namesto bisfenola A, morda niso tako nedolžne, kot se je zdelo sprva.

Kemikalije, uporabljene pri proizvodnji plastenk, se postopoma izločajo v vodo

Glede na trenutne izsledke naj bi prav tako obstajala precejšnja verjetnost, da nadomestki za BPA škodujejo našemu zdravju. Težava pri uporabi plastenk je, da se lahko kemikalije, ki so bile uporabljene pri proizvodnji, izločijo v vodo. Že v primeru kratkotrajnega pitja iz plastenk, pri čemer se ena plastenka uporabi zgolj enkrat, se lahko močno poveča vrednost teh snovi v urinu. Če posamezno plastenko večkrat izperete z vodo in potem napolnite, pa obstaja tveganje, da v vodi konča še več kemikalij.

Pitje vode iz steklenice

Pozabiti ne smemo niti na potencialna tveganja, povezana z mikroplastiko

Obenem je težava, ki se lahko pojavi zaradi ponovne napolnitve že uporabljenih plastenk, povezana z mikroplastiko. Testiranje, ki so ga pred nedavnim izvedli znanstveniki z ene izmed newyorških univerz, je denimo razkrilo, da se mikroplastika pogosto znajde tudi v sami vsebini plastenke oziroma v tekočini, s katero je plastenka napolnjena. V okviru eksperimenta so testirali 259 kupljenih, pred tem še neodprtih plastenk z vodo, pri čemer so mikroplastiko v vodi odkrili v kar 93 odstotkih primerov. Strokovna mnenja glede tega, kako (ne)varno je zaužitje plastike, sicer obstajajo deljenja. Nekateri strokovnjaki menijo, da se lahko telo praviloma brez večjih težav in posledic znebi delcev mikroplastike. Vsekakor pa je to eno tistih področij, kjer je potrebnih več raziskav.

Stara plastika – raj za bakterije

Večkrat ko uporabite plastenko, večja tveganja lahko pri tem nastanejo. Na plastiki se namreč hitro pojavijo drobne razpoke in udrtine, plastika se začne tanjšati ipd., s čimer se še poveča možnost za izločanje kemikalij v vodo. Obenem pa je treba upoštevati, da so takšne razpoke oziroma poškodbe idealno gojišče za bakterije.

Najboljša možnost je popolna odpoved kupovanju plastenk

Kaj torej vse to pomeni? Rešitev seveda ni v tem, da vsakič znova kupite novo plastenko z vodo, ampak je najpametneje, da se ustekleničeni vodi in plastiki popolnoma odpoveste ter jo na primer zamenjate z nerjavečim jeklom. Takšno steklenico boste lahko uporabljali še kar nekaj časa, obenem pa bo to rešitev, ki je prijazna tako do okolja kot do vašega zdravja.

Preberite tudi: Problematika hormonskih motilcev je problematika prihodnosti

O nevarnostih mehčalca za perilo in ideje za varen nadomestek

V preteklosti, ko je zgolj uporaba detergenta za perilo večkrat povzročila, da so bila oprana oblačila zelo groba in ne najbolj udobna za nošnjo, je bil mehčalec zagotovo zelo dobrodošel dodatek. Vendar pa se zdi, da pri sodobnih detergentih ni več potrebe, da bi jih kombinirali z mehčalcem. Še več – uporaba mehčalca ni le nepotrebna, ampak obstaja vse več dokazov za to, da so mehčalci škodljivi tako za oblačila kot za zdravje in ne nazadnje tudi naš planet.

Pranje brez mehčalca za perilo

Neprijeten vonj oblačil, ki se ga ni mogoče znebiti? Kriv je lahko prav mehčalec!

Mnogi uporabljajo mehčalec v prepričanju, da bo to pomagalo podaljšati življenjsko dobo oblačil. Vendar pa se večkrat zgodi nasprotno. Mehčalec namreč učinkuje tako, da na oblačilih ustvari zelo tanek, voskast sloj. Ta sloj naredi oblačila mehkejša, vendar pa po drugi strani material težje absorbira vodo in detergent. Tako je težje doseči, da so oblačila po pranju zares popolnoma čista. Sčasoma se lahko vanje zažre neprijeten vonj, ki vztraja, ne glede na to, kaj naredite. To velja še posebej za naravne materiale, kot sta bombaž ali konoplja. Marsikdaj je tako edina rešitev, da se oblačil znebite, čeprav so sicer morda še v precej dobrem stanju, kar seveda ni optimalno niti za vašo denarnico niti za okolje. Obenem je mehčalec nemalokrat kriv za pojav madežev na oblačilih oziroma za razbarvanje oblačil.

Naftni derivati in druge za okolje problematične sestavine mehčalcev

Mehčalci pogosto vsebujejo naftne derivate, ki ustvarjajo omenjeni voskast sloj. Ena izmed težav pri teh derivatih je, da niso biorazgradljivi. Poleg tega lahko v mehčalcih pogosto najdemo tudi druge snovi, ki so škodljive za okolje, obenem pa tudi za številne morske živali. Zaradi teh snovi postane dihanje rib močno oteženo, sčasoma pa lahko pride celo do njihove zadušitve. Med snovi v mehčalcih, ki so strupene za ribe, na primer sodi glutaral oziroma glutaraldehid.

Mehčalec za perilo

Uporaba mehčalcev lahko problematična tudi za vaše zdravje

Verjetno najpomembnejši razlog, zaradi katerega mnogi opuščajo uporabo mehčalcev, pa so potencialni negativni vplivi na zdravje. Snovi v mehčalcih, ki so problematične za ribe, lahko seveda škodujejo tudi človeškemu zdravju. Med drugim lahko povzročijo astmo in kožne alergije ter poškodujejo reproduktivni sistem. Večina mehčalcev vsebuje tudi dišave, vključno z zloglasnimi ftalati, ki dokazano škodujejo našemu zdravju, saj učinkujejo kot hormonski motilci. Med problematičnimi sintetičnimi dišavami nemalokrat zasledimo tudi galaksolide, za povrh pa so lahko razlog za skrb tudi barvila in snovi za podaljševanje obstojnosti mehčalcev, kot je denimo metilisotiazolinon, ki lahko sproži hude alergijske reakcije.

S čim lahko zamenjamo mehčalec?

Praviloma mehčalca za perilo sploh ne potrebujete in se mu lahko brez večje škode odpoveste. A če bi vas malce bolj grob občutek oblačil na koži morda vendarle preveč motil, lahko poskusite klasičen kupljen mehčalec nadomestiti z »eko različicami« iz naravnih, zdravju, koži in planetu prijazn(ejš)ih sestavin. Še ena možnost pa je, da se izdelave mehčalca lotite kar sami.

Za pripravo ene izmed različic naravnega mehčalca boste potrebovali 550 gramov grenke ali grobo mlete morske soli, približno 25 kapljic izbranega eteričnega olja in 90 gramov sode bikarbone. V posodi najprej zmešajte sol in eterična olja, nato pa dodajte še sodo bikarbono. Mešanico shranjujte v nepredušno zaprti posodi. Ob posameznem pranju perila nato na koncu v boben pralnega stroja dodajte manjšo količino te mešanice in oblačila še enkrat izperite.

Še preprostejša možnost pa je, da namesto običajnega mehčalca za perilo uporabite kar jabolčni kis, ki ga lahko po želji kombinirate z nekaj kapljicami eteričnih olj. Kis prav tako dodajte pred zadnjim izpiranjem oblačil.

Mleko – krivec za revmatoidni artritis?

Raziskava, ki so jo izvedli na eni izmed floridskih univerz, je razkrila, da bi se lahko vzrok za revmatoidni artritis – avtoimunsko bolezen, katere sprožilca znanstvenikom doslej še ni uspelo najti – skrival v vašem hladilniku. Glede na izsledke raziskovalcev naj bi namreč predvsem pri ljudeh, pri katerih obstaja povečano genetsko tveganje za revmatoidni artritis, sam razvoj bolezni pogosto sprožila bakterija, ki jo je mogoče zlahka zaužiti z mlekom in mlečnimi izdelki, prav tako pa jo lahko v telo vnesemo z govedino.

Revmatoidni artritis in mleko

Lahko bakterija vpliva na mutacije genov, povezanih z avtoimunskimi obolenji?

Revmatoidni artritis je bolezen, s katero se danes spopada ogromno ljudi. Kot vam je morda že znano, sodijo med glavne težave, značilne za to bolezen, hude bolečine in postopno propadanje sklepov. Na začetku omenjena raziskava je bila osnovana na predhodnih znanstvenih odkritjih, ki so nakazovala, da abnormalnosti, povezane z dvema sorodnima genoma, in sicer z genoma PNPN2 in PTPN22, povečujejo tveganje za različne avtoimunske bolezni – ne le za revmatoidni artritis, ampak tudi za diabetes tipa 1 in za Crohnovo bolezen. Mutacije omenjenih genov namreč privedejo do pretirano aktivnega imunskega sistema, telo pa začne tako lastne celice zaznavati kot tujke.

Raziskava je temeljila na analizi DNK bolnikov in zdravih posameznikov

Bakterija, ki naj bi bila kriva za težave, se imenuje Mycobacterium avium paratuberculosis. Pred kratkim je bila že odkrita povezava med to bakterijo ter Crohnovo boleznijo in diabetesom tipa 1. Izkazalo se je namreč, da ta bakterija aktivira mutiran gen PNPN2/22, kar sproži vnetni odziv. Ker je znano, da gena PNPN2 in PTPN22 vplivata tudi na revmatoidni artritis, so želeli floridski znanstveniki s pomočjo najnovejše raziskave ugotoviti, ali ima omenjena bakterija vlogo tudi pri tej bolezni.

Mleko v hladilniku

Za začetek so znanstveniki s pomočjo odvzetega vzorca krvi analizirali DNK 70 bolnikov z revmatoidnim artritisom in 48 zdravih prostovoljcev. Sledovi bakterije Mycobacterium avium paratuberculosis so bili odkriti pri dobrih 34 % sodelujočih z artritisom, medtem ko je bilo mogoče znake, da so bili v preteklosti izpostavljeni tej bakteriji, opaziti le pri nekaj več kot 8 % zdravih sodelujočih. Sledila je genetska analiza tveganja za revmatoidni artritis pri udeleženih v raziskavi. Manjšo mutacijo gena PTPN2 je bilo mogoče zaznati pri 78,6 % ljudeh z artritisom in pri 60 % sodelujočih, ki se niso spopadali s to boleznijo. Mutacija gena PTPN22 pa je bila zaznana pri 28,6 % tistih z revmatoidnim artritisom in pri 6,45 % tistih, ki so bili del kontrolne skupine.

Bakterija še posebej problematična za ljudi s specifičnimi genskimi mutacijami

Na podlagi zbranih in analiziranih podatkov znanstveniki menijo, da se pri posameznikih, pri katerih obstaja zaradi mutacije gena PNPN2 ali PTPN22 že v osnovi povečano tveganje za revmatoidni artritis, tveganje še poveča, če pridejo v stik z bakterijo Mycobacterium avium paratuberculosis, kar se, kot omenjeno, običajno zgodi zaradi uživanja govedine ali kravjega mleka in mlečnih izdelkov. Za ta zaključek je bilo pomembno tudi to, kar so znanstveniki opazili, ko so limfocite T – celice, ki imajo ključno vlogo pri našem imunskem sistemu – izpostavili izolirani beljakovini iz bakterije, ki naj bi bila problematična.

Limfociti T sodelujočih z več mutacijami genov PNPN2 ali PTPN22 so popolnoma podivjali, kar se je nadaljevalo tudi po tem, ko niso bili več izpostavljeni beljakovini, kar je značilen pojav pri avtoimunskih obolenjih, medtem ko se to ni zgodilo pri limfocitih tistih, ki so sicer imeli revmatoidni artritis, vendar pri njihovih genih ni bilo mogoče opaziti mutacij.

Preberite tudi: Artritis in naravno zdravljenje artritisa

Iz starih plastenk gradijo ceste, ki so mnogo trpežnejše od klasičnega asfalta

Ena največjih težav plastike je seveda čas, ki je potreben za njeno razgradnjo. Tako predstavljajo plastični odpadki danes ogromno obremenitev za okolje, saj preplavljajo plaže in oceane ter povzročajo smrt številnih prostoživečih živali, tako morskih kot kopenskih. A tisto, kar je po eni strani zagotovo velika slabost plastike, lahko v določenih primerih postane tudi njena največja prednost. Tega se dobro zavedajo v britanskem podjetju MacRebur, kjer so se lotili zelo posebnega izziva – stare plastenke in druge plastične odpadke namreč spreminjajo v material, ki ga je mogoče uporabiti za gradnjo cest. A ne zgolj to – tako izdelane ceste naj bi imele celo trikrat daljšo življenjsko dobo od klasičnih asfaltnih cest.

Plastični odpadki

Nadgradnja ideje, ki se je porodila med delom v Indiji

Tony McCartney, direktor podjetja MacRebur, je idejo za uporabo plastičnih odpadkov pri gradnji cest dobil v Indiji, med delom za dobrodelno organizacijo, katere osnovna dejavnost je bila pomoč ljudem, ki se ukvarjajo z zbiranjem in prodajo plastičnih odpadkov, ki bi jih bilo morda možno ponovno uporabiti. McCartney je takrat ugotovil, da se del tako zbranih odpadkov uporablja tudi za zapolnjevanje cestnih lukenj po državi. Prvi korak postopka, ki so ga uporabljali v Indiji, je bil napolnitev luknje na cesti z odpadno plastiko. Nato so to plastiko prelili z dizelskim gorivom in jo zažgali. Plastika se je tako stopila in zapolnila luknjo. Seveda se je McCartney zavedal, da v Veliki Britaniji kaj takega ne bi bilo možno. Tako je naslednjih nekaj let posvetil iskanju najboljšega postopka za granulacijo plastičnih odpadkov, ki bi jih bilo mogoče tako uporabiti za izboljšanje asfaltnih cest. Proces je bil uspešen, saj podjetje danes ponuja tri različne plastične aditive, ki jih je mogoče primešati asfaltu in s tem podaljšati njegovo življenjsko dobo.

Cesta iz plastičnih odpadkov

Brez nevarnosti za izločanje delcev mikroplastike

Za izdelavo teh aditivov v podjetju MacRebur uporabljajo izključno odpadno plastiko, ki jo najprej razvrstijo glede na zgradbo polimerov, nato pa sledi razgradnja na kroglice, ki so treh različnih kakovosti. Tako dobljene kroglice se razlikujejo predvsem glede na trajnost, zato je za vsak tip predvidena specifična raba. Kroglice se nato stalijo v bitumen – gosto snov črne barve, ki je stranski produkt destilacije nafte in ki se uporablja kot nekakšno lepilo, ki povezuje asfalt. Ta postopek predelave omogoča, da se odpadna plastika zlije v homogeno celoto z asfaltom. Tako na koncu ni nevarnosti, da bi se na primer v primeru padavin v okolje izločali delci mikroplastike, kar je sicer eden glavnih pomislekov tistih, ki slišijo za »plastične ceste«.

Bodo »plastične ceste« že kmalu nekaj popolnoma običajnega?

Podjetje MacRebur danes ne proizvaja le materialov za gradnjo cest v Veliki Britaniji, ampak se njihovi izdelki uporabljajo tudi za ceste v Kanadi, Avstraliji, na Novi Zelandiji in v državah ob Perzijskem zalivu. Poleg tega pa je bila leta 2018 izdelana tudi prva »plastična cesta« v ZDA. Gre za rešitev, ki ponuja alternativno možnost uporabe reciklirane plastike in ki omogoča trpežnejše ceste z daljšo življenjsko dobo. Za povrh pa naj bi tehnologija omogočala zmanjšanje uporabe fosilnih goriv med proizvodnim procesom. Tako ni presenetljivo, da so metodo posvojila tudi nekatera druga podjetja. Verjetno pa bo čas pokazal, kako pomemben vpliv ima lahko tovrstna uporaba plastike na zmanjšanje količine plastičnih odpadkov, ki končajo v naravi. Treba bo torej še nekoliko počakati, a prav lahko se zgodi, da bodo prav »plastične ceste« ceste prihodnosti.

Intuitivno prehranjevanje – rešitev za vaše težave s težo?

Ste naveličani stalnih diet s popolnoma nerealističnimi omejitvami? Takšne diete pogosto vodijo v prenajedanje, zato se lahko dolga leta vrtite v začaranem krogu. Velik vpliv na to, da so postale diete danes tako normalne, imajo zagotovo družbena omrežja. Po eni strani so namreč polna fotografij dekadentnih, visokokaloričnih jedi, ki nas implicitno nagovarjajo k temu, naj jemo tudi takrat, ko nismo lačni, in da naj hrano dojemamo kot tolažbo. Po drugi strani pa lahko na družbenih omrežjih zasledimo tudi nešteto bolj ali manj »predelanih« fotografij ljudi z navidezno popolno postavo, katerih zapisi se pogosto vrtijo le okoli hrane. Obstaja »zlata sredina«? Vse več ljudi je prepričanih, da je t. i. intuitivno prehranjevanje tisti princip, ki nas lahko obvaruje pred skrajnostmi …

Ali še znate prepoznati pravo lakoto?

Osnovni princip intuitivnega prehranjevanja je zelo preprost: jeste takrat, ko ste lačni, in se ustavite, ko ste siti. Namesto da se torej zanašate ne diete, se začnete zanašati na lastno intuicijo. V zgodnjem otroštvu večina izmed nas zelo dobro obvlada intuitivno prehranjevanje. Otroci začnejo takrat, ko so siti, preprosto zavračati hrano, ne glede na to, kako poln/prazen je krožnik. Postopoma pa zatremo ta naravni mehanizem in začnemo jesti tudi takrat, ko smo siti. To je nemalokrat povezano s čustveno praznino, ki jo poskušamo zapolniti s hrano.

Pozabite na stroga generična pravila prehranjevanja

Za mnoge je glavni čar intuitivnega prehranjevanja v tem, da ni nobenih pravil in na ne obstaja hrana, ki bi bila »prepovedana«. Če nimate občutka, da se morate stalno omejevati, je tudi precej manj verjetno, da se boste začeli prenajedati. Ponovno učenje intuitivnega prehranjevanja se pogosto začne z učenjem, kako razlikovati med pravo lakoto in željo po hrani zaradi drugih razlogov. Mnogi ljudje, ki so se načrtno lotili intuitivnega prehranjevanja, so tako spoznali, da so s pomočjo hrane bežali od drugih težav. In ko so to ozavestili, so večkrat ugotovili tudi, da se morajo v resnici lotiti reševanja nečesa čisto drugega, namesto da nenehno iščejo tisto »čudežno dieto«.

Zavedati se morate sicer, da intuitivno prehranjevanje nikakor ne zagotavlja, da boste odvečno težo izgubili praktično čez noč, sicer bi bila to le še ena v množici trendovskih diet. Večina ljudi spozna, da je popolnoma normalno, da njihova teža v določenih obdobjih nekoliko niha – in da končni cilj ne more biti čisto konkretna številka na tehtnici, ampak da je mogoče govoriti o nekakšnem »zdravem razponu«.

Lakota

Napotki, ki vam lahko pomagajo pri intuitivnem prehranjevanju

Poleg že omenjenega osnovnega načela obstaja še nekaj smernic, ki vam lahko pomagajo, če se odločite, da bi želeli preizkusiti intuitivno prehranjevanje. Tu seveda ne gre za pravila v strogem pomenu te besede, kot so značilna za restriktivne diete, ampak zgolj za napotke, ki so vam v pomoč pri tem, da se naučite pri prehranjevanju (ponovno) poslušati svojo intuicijo/občutek lakote. Za zares intuitivno prehranjevanje je pomembno, da se povsem odpoveste hitrim dietam, ki obljubljajo čudežne rešitve. Obenem se opominjajte, da hrana ni vaša sovražnica, ampak vir energije. Podobno velja tudi za lakoto – ta ni nič drugega kot naravni mehanizem telesa, ki nam sporoča, da je čas za naslednji obrok. Ne bojte se torej lakote, ampak počakajte nanjo.

Seveda pa nato, ko se lakota pojavi, ne čakajte predolgo, ampak svojemu telesu ponudite hrano, ki jo potrebuje, nato pa se med samim obrokom večkrat vprašajte, ali se morda že siti. Intuitivno prehranjevanje pomeni tudi, da je čas, da se znebite delitve živil na »dobra« in »slaba«. Obroke poskušajte vedno pojesti sede in v miru. Seveda pa je zelo pomembno tudi to, da poiščete kakovostne oblike preživljanja prostega časa in spopadanja s stresom, ki bodo poskrbele, da ne boste nenehno mislili na hrano.

Preverite tudi: Hujšanje z zdravilnimi rastlinami: Zdrava izguba odvečnih kilogramov

Zgolj 10 minut teka dnevno zmanjša nevarnost za zgodnjo smrt za skoraj 30 odstotkov

Imate občutek, da si preprosto ne morete vzeti časa za telovadbo, saj je na vašem urniku ogromno drugih opravil? Marsikdo je prepričan, da nekaj minut, ki bi jih morda vendarle lahko namenili telesni aktivnosti, ne more spremeniti kaj dosti. Posledično obupajo in gibanje popolnoma zanemarijo. Vendar pa nova študija, ki je bila objavljena v reviji British Journal of Sports Medicine, kaže, da lahko že navidezno drobne spremembe pomembno vplivajo na naše zdravje. Strokovnjaki so namreč ugotovili, da že 10 minut teka na dan pomaga pri zmanjševanju možnosti za prezgodnjo smrt zaradi najrazličnejših vzrokov za kar 27 odstotkov.

10 minut teka dnevno

Med drugim tudi manjše možnosti za prezgodnjo smrt zaradi raka in srčno-žilnih bolezni

Pri posameznikih in posameznicah, ki dnevno pretečejo 10 minut – oziroma pri tistih, ki teku na teden namenijo vsaj 50 minut – je torej tveganje za prezgodnjo smrt nižje za skoraj 30 odstotkov v primerjavi s tistimi, ki sploh ne tečejo, kot je bilo ugotovljeno v omenjeni raziskavi. To med drugim vključuje tudi zmanjšano možnost za zgodnjo smrt zaradi srčno-žilnih obolenj in različnih vrst raka. Ob tem so raziskovalci v sklepu poudarili, da je bilo hkrati ugotovljeno, da pomaga celo tek zgolj enkrat tedensko. Tudi minimalna telesna aktivnost je torej boljša od tega, da sploh nismo aktivni. Tako se tudi v primeru, da tedensko tečete manj kot 50 minut in da vaša hitrost ni največja, tveganje za prezgodnjo smrt pomembno zniža, le da ta odstotek ni tako visok kot pri tistih, ki si za tek vzamejo vsaj 10 minut dnevno.

Pomembno je, da se teka lotite pravilno in potrpežljivo

Predvsem nekoliko starejši ljudje pogosto menijo, da tek ni (več) primeren zanje. A če se teka lotite pravilno, ni nujno, da ta dejavnost škoduje vašim sklepom, ampak jim lahko celo pomaga. Pomembno je seveda, da se naučite pravilnih tehnik teka, obenem pa morate paziti tudi na to, da s tekom ne pretiravate, še posebej če ste začetniki. Tako je pametno začeti z zelo kratkimi razdaljami in s počasnejšim tempom. Pazite tudi na redne odmore oziroma dneve za počitek. S tem se bo vaše telo postopoma privadilo na redno gibanje. To, kako močno bodo obremenjeni vaši sklepi, je sicer seveda odvisno tudi od vaše telesne teže. Če je ta previsoka, je torej sprva boljša izbira hoja, postopoma pa lahko preidete k teku.

Tek rekreacija

Koristne lahko tudi manj intenzivne fizične aktivnosti

Kaj pa če zaradi določenih specifičnih okoliščin tek (trenutno) vendarle ni primeren za vas? V tem primeru bodo verjetno za vas še posebej zanimivi izsledki neke druge študije, ki je bila pred nedavnim prav tako objavljena v reviji British Journal of Sports Medicine. Na podlagi preučitve podatkov več kot 88.000 odraslih prebivalcev in prebivalk ZDA je bilo namreč ugotovljeno, da lahko že zgolj 10–59 minut hoje ali vrtnarjenja tedensko zmanjša možnost za prezgodnjo smrt za 18 odstotkov v primerjavi z ljudmi, ki sploh niso aktivni.

Aktivnost, ki traja 2,5–5 ur tedensko, pa tveganje zmanjša za kar 31 odstotkov. Več gibanja torej praviloma pomeni še več pozitivnih učinkov. Vendar pa tudi relativno kratek čas, ki ga lahko posvetite fizični aktivnosti, nikakor ni stran vržen čas. Obenem pa to, da nekoliko intenzivnejše oblike gibanja trenutno pri vas ne pridejo v poštev, ne bi smel biti izgovor za to, da se sploh ne gibate. Kot rečeno, sta lahko za začetek popolnoma dovolj tudi hoja ali vrtnarjenje.

Preberite tudi: Kolesarjenje – oprema in koristni napotki za začetnike

Resnična Trnuljčica – dekle, ki lahko prespi tudi več mesecev

0

Spanje sodi med osnovne človeške potrebe, obenem pa gre za nekaj, česar mnogim ljudem danes primanjkuje. A če si večina želi, da bi lahko spala več, to zagotovo ne drži za 17-letno Kolumbijko Sharik Tovar. Dekle ima namreč redek sindrom, zaradi katerega lahko včasih v postelji preživi tudi več mesecev. Gre za sindrom, imenovan sindrom Kleine-Levin, ki se ga je oprijelo tudi poimenovanje sindrom Trnuljčice.

Trnuljcica

Ena izmed posledic tudi hude težave s spominom

Zaradi izjemno dolgih obdobij spanja ima mlada Kolumbijka kar nekaj težav. Ko je nekoč prespala 48 ur, nekaj časa na primer ni mogla prepoznati obraza lastne matere. Tudi nasploh so težave s spominom zanjo zelo običajne. Čeprav so dolge epizode spanja nekaj, zaradi česar ob zgodbi Sharik Tovar številni najprej pomislijo na dobro znano pravljico o Trnuljčici, pa obstajajo vendarle pomembne razlike med to pravljično junakinjo in kolumbijsko najstnico. Za sindrom Kleine-Levin je namreč značilno, da je osebo kljub zelo trdnemu spanju mogoče zbuditi. Včasih pa se ljudje s tem sindromom na kratko zbudijo tudi sami – ker morajo na primer na stranišče ali ker so lačni.

Ko postane že najmanjši dražljaj neznosen …

Za Sharik Tovar je sindrom Kleine-Levin nekaj, s čimer se spopada že praktično vse življenje. Prvi simptomi so se namreč pri kolumbijski najstnici pojavili, ko je štela zgolj dve leti. Od tedaj je doživela že kar nekaj spalnih epizod, pri čemer je najdaljša trajala kar dva meseca. Ko postane dekle praktično povsem priklenjeno na posteljo, mora njena mama vseskozi skrbeti za to, da kljub temu, da večino časa prespi, še vedno dobiva dovolj tekočine in hranilnih snovi. V tem obdobju je Sharik Tovar tudi takrat, ko je začasno budna, običajno zelo zmedena, brez energije in čustveno otopela. Tudi večina drugih pacientov s »sindromom Trnuljčice« poroča o tem, da se v času intenzivnejših napadov zdi vse okoli njih zamegljeno, svetloba in zvoki pa so izjemno moteči.

Sindrom naj bi bil povezan z okvarami hipotalamusa

Čeprav je sindrom zelo redek, pa Sharik Tovar še zdaleč ni edina, ki jo je doletel. Glede na domneve znanstvenikov naj bi bilo mogoče sindrom Kleine-Levin diagnosticirati pri 1–5 posameznikih na vsak milijon ljudi. Tudi v medicinski literaturi je mogoče najti kar nekaj zapisov o primerih ljudi s tem sindromom, za katerega pa je mogoče domnevati, da pogosto ni pravilno diagnosticiran, kot se to nemalokrat zgodi pri zelo redkih sindromih oziroma boleznih. Vzrok za sindrom Kleine-Levin sicer še ni znan, domneva pa se, da bi bil lahko povezan z nepravilnim delovanjem hipotalamusa. Obenem je pomenljiv tudi podatek, da se približno 72 % primerov tega simptoma pojavi pri ljudeh, pri katerih je bila predhodno odkrita nalezljiva bolezen. Zaradi tega se domneva, da bi lahko okvaro hipotalamusa povzročili patogeni organizmi. 

Še posebej pogosto zbolevajo mladi fantje

Ob poimenovanju »sindrom Trnuljčice« bi sicer morda lahko pomislili, da za njim zbolevajo predvsem ženske, vendar pa je resnica popolnoma drugačna. Sindrom je namreč celo pogostejši pri moških, pri čemer še posebej visok delež obolelih predstavljajo najstniki. Tako je kar 70 % vseh ljudi s sindromom Kleine-Levin najstnikov moškega spola. Čeprav so prav dolge epizode spanja oziroma obdobja hude izčrpanosti najbolj tipičen simptom, značilen za ta sindrom, pa se lahko pojavijo tudi druge težave. Mednje denimo sodijo močno povečana potreba po hrani, halucinacije in izjemno visok libido. Po drugi strani pa ljudje s »sindromom Trnuljčice« v obdobju med posameznimi epizodami običajno ne doživljajo posebnih simptomov, zato se lahko takrat zdi, kot da je z njihovim zdravjem vse v najlepšem redu.

Preberite tudi: Zdravniki so mislili, da gre za menstrualne krče, a odkrili nekaj povsem drugega