Ponovno se odpravljam v Dubaj. Letalo se počasi približuje dubajskemu letališču. Ogromno letališče z več terminali je že osvetljeno z lučmi, v daljavi je na milijone lučk puščavskega New Yorka in vse drugod tema, arabska puščava. Iz hladne in meglene Evrope letimo v toploto in sonce. A to bomo občutili šele jutri, danes je večer in pozna ura, danes je čas za navdušenje nad umetno svetlobo in arabskim šarmom.

Dubaj – pristanek v pravljici iz 1001 noči

Nisem prvič v Dubaju, a vsakič se mi zdi, kot da ga odkrivam na novo. Če me ni mesec ali dva, v mestu stoji že nova zgradba ali znamenitost. A priti v znano mesto, čeprav z novimi nebotičniki, je, kot da si že doživel nekakšen deja vu, in spomini se vrnejo z vso silovitostjo. Dubaj pa še vedno znova preseneča.

Po pristanku odidemo po steklenih hodnikih v letališko zgradbo in se postavimo v vrsto. Slovenci že dolgo ne potrebujemo več vizuma za vstop, a čakanje na vstop v bleščeč emirat je še vedno malo daljši, kajti tu si vzamejo čas za formalnosti. Med čakanjem se oziramo po veliki letališki dvorani v belem, vse je bleščeče od luči, nekje na sredini dvorane vidimo palme, bogate potnike čakajo uslužbenci, ki jih bodo peljali mimo vrst. Storitev »Marhaba Elite« je namenjena petičnim gostom in stane od 1.000 dirhamov navzgor, kar je približno 300 evrov.

Vedno znova sem očarana nad obmejnimi uradniki, ki so tradicionalno oblečeni v dolge bele halje, arabsko se imenujejo kandure, na glavi imajo guthre, rute, na katere položijo agal, črno vrv, obroč, ki drži ruto trdno na glavi. Obuti so v usnjene sandale. Halje so vedno bleščeče bele, brez enega samega madeža, in nikoli zmečkane. Skoraj sem prepričana, da v Dubaju uradnike izbirajo po lepoti, saj je to prvi vtis, ko prideš v državo. Njihova olivna polt in črne oči imajo v sebi nekakšen pridih pravljice iz 1001 noči.

V potni list dobim žig in odidem na kontrolo ročne prtljage, vnos zdravil s psihotičnimi učinki in droge so strogo prepovedani in kazni visoke. Alkohol sicer v vseh sedmih emiratih ni prepovedan, a dobi se ga le v barih ter nekaterih lokalih in hotelih. V kovčku imam steklenico viskija, ki ga nesem dolgoletnemu znancu, ki živi v Dubaju. Za eno steklenico alkohola ne delajo težav, za ves kovček steklenic pa bi ga.

Dubaj in javni prevoz

Z rožnatim taksijem se odpravim do hotela. Dubaj ima posebne taksije za ženske, ki potujejo ali se vozijo same, vozijo jih ženske. Vsi preostali taksiji imajo barvne strehe – modre, zelene, rdeče, rumene –, a če vidite rožnat taksi, pomeni, da je rezerviran za ženske. Vožnja s taksiji v Dubaju je zelo poceni, včasih je za obiskovalce, ki jih je več, ceneje, če najamejo taksi, kot da gredo z metrojem.

A treba je biti previden, obstajajo še zasebni taksiji, ki stanejo precej več kot uradni, lahko tudi desetkrat več, zato jih ne priporočam, v preteklosti sem se že opekla z njimi. Lahko jih je ločiti, uradni so z barvnimi strehami, medtem ko so zasebni brez oznak.

Tokrat sem izbrala hotel v najstarejšem predelu Dubaja, v Deiri. Na poti do hotela opazujem promet. Posebnost so registrske tablice, ne pa razkošni avtomobili, ki so velikokrat izdelani po naročilu in jih pri nas ne vidimo. Tu je znak prestiža registrska tablica s čim manj številkami. Številko 1 ima tako dubajski šejk, številko 11 pa njegov sin Hamdan, eden najbolj priljubljenih članov dubajske kraljeve družine.

Številke nato naraščajo, kupujejo pa se na dražbah. In vsote za nakup niso zanemarljive, pred meseci je bila prodana registrska številka 5 za vrtoglavih 8,5 milijona evrov, in sicer indijskemu poslovnežu v Dubaju, ki je pred leti že kupil številko 9 za 6,5 milijona evrov. Obe krasita dva njegova rolsrojsa.

Od biserov do nafte

Zjutraj me pričaka moj dolgoletni prijatelj Alex, ki živi v Dubaju že več kot petnajst let. Glede na dolgoletno bivanje je že pridobil dovoljenje, da lahko v posebnih trgovinah kupi omejeno količino alkohola na mesec. Nekateri hoteli v Dubaju so »dry«, to pomeni, da sta vnos alkohola in strežba le-tega prepovedana. Morda je to dobro vedeti, če si hotel rezerviramo prek spleta.

Dubaj ima sicer res več kot dva milijona prebivalcev, a domačinov je približno deset odstotkov in uživajo velike privilegije, ne plačujejo davkov, imajo brezplačno šolanje in zdravstvene storitve, ob poroki dobijo denarno nagrado in imajo državne službe s precej visokimi dohodki, živijo v predelih, ki so namenjeni lokalnim prebivalcem, in uživajo številne druge ugodnosti. Zanimivo je, da jim država odpiše kredite, če so se ušteli pri naložbi.

Državljanstvo Emiratov je nemogoče pridobiti. Tujec za vedno ostane tujec. Na eni strani imamo razkošje za domačine in obiskovalce, ki pridejo z denarjem, na drugi pa izkoriščanje gradbenih delavcev, ki dan in noč gradijo bleščeče stavbe sredi sipin.

Ob obisku Dubaja težko verjamemo, da je bil še v začetku stoletja tu najpomembnejši prihodek nabiranje biserov. Po japonskem odkritju izdelave umetnih biserov je povpraševanje po naravnih upadlo in domačinom sta ostala gojenje datljev in trgovanje z izdelki, ki so prihajali večinoma iz Indije. Vse pa se je spremenilo z odkritjem nafte, v Dubaju so jo odkrili leta 1966, kar je popolnoma spremenilo podobo in življenje ne samo Dubaja, temveč vseh prebivalcev Emiratov. 

Združeni arabski emirati so nastali 1. 12. 1971, sprva jih je bilo šest, leto pozneje se je pridružil še Ras Al Khaimah. Katar in Bahrajn sta ponudbo zavrnila in šla po svoji poti.

Največje zaloge nafte ima najbogatejši in največji emirat med vsemi, Abu Dhabi, medtem ko so v Dubaju zaloge že skoraj izčrpane. Abu Dhabi bo še dolga leta lahko črpal iz naftnih vrtin, medtem ko ima Dubaj le še dve v Arabskem zalivu.

Dubaj je imel v času odkritja nafte na čelu vizionarskega šejka Zayeda, ki je nafto prepoznal ne kot bogatenje s prodajo le-te, temveč predvsem, da je dohodke usmeril v gradbeništvo in turizem, kar se je izkazalo za pravilno potezo. Večino denarja so vložili v nepremičnine, bančništvo, potrošništvo, trgovino in turizem. To je vir dohodka za Dubaj. S tem je sredi sipin začel rasti puščavski New York.

Stari Dubaj

Šele devet zjutraj je, in čeprav je januar, je temperatura že več kot dvajset stopinj Celzija, čez dan pa se bo krepko povzpela čez trideset. V poletnem času je brez klimatskih naprav težko zdržati vročino, termometer pokaže 50 stopinj Celzija ali več. Z Alexom se peljeva mimo dubajskega muzeja, ki je najstarejša zgradba, bivša utrdba iz leta 1787. Posebna zanimivost muzeja je vetrni stolp, ki ga lahko imenujemo tudi predhodnik sodobnih klimatskih naprav. Znotraj stolpa je križna pregrada, na katero so obesili mokre krpe, ki so potem s pomočjo vetra v prostor prinašale hladen zrak.

Alexa prosim, da me odpelje do tradicionalnih arabskih tržnic v Deiri, suka začimb in suka zlata, kjer se je še vedno treba pogajati za ceno, kar spada k tradiciji trgovanja arabskega sveta. Sama nisem dobra pogajalka, na pomoč mi priskoči Alex. Vedno znova me navdušijo številne majhne trgovine, ki imajo pred vhodi začimbe, ki so za nas eksotične.

Kurkuma, kardamom, ingver, kana za tradicionalne poslikave in barvanje las, posušene limete in limone za kuhanje arabskih jedi, dišave evkaliptusa in olje črnega sezama. S polnimi vrečkami in cekarji skočiva še na le nekaj metrov oddaljeno tržnico zlata, iz številnih izložb se blešči bogastvo izdelkov iz zlata, tu lahko vidimo največji zlati prstan na svetu, ki tehta skoraj 64 kilogramov, obleke iz zlata ter nakit za zaročne in poročne slovesnosti, ki jemlje dih. Tradicija arabskega sveta je taka, da se ob praznikih in pomembnih dogodkih bližnje obdaruje z zlatom, in ni treba posebej poudarjati, da so kupci večinoma domačini.

Ne potrebujem zlata, sem le ženska, ki si rada ogleduje nakit v izložbah. Z Alexom se nato vkrcava na abro, vodni taksi, in se zapeljeva čez Dubajski zaliv na tržnico tekstila, kjer si nakupim nove pašmine in šale, ki prihajajo iz Indije in Pakistana.

Burj Al Arab – marketinških sedem zvezdic

V popoldanskem času se nama pridruži še kolegica Joanna, pobereva jo v hotelu na plaži Jumeirah, ki velja za elitni in drag predel hotelskih nastanitev.

Najprej se odpeljemo do hotela Burj Al Arab, ki so mu s spretno marketinško potezo nadeli sedem zvezdic, kar po nikakršni svetovni hotelski klasifikaciji ni mogoče. A vsako mesto, ki želi biti velemesto, mora imeti nekakšen simbol, ki privabi goste. Hotel ima obliko jadra tradicionalne ladje dhow, visok je 321 metrov in stoji na zasebnem otoku. V njem ni navadnih sob, temveč so vse suite dvonadstropne in z okni, ki segajo od tal do vrha in nudijo čudovit razgled. »20.000 dolarjev na noč,« pripomnim. Na vrhu se nahajata teniško igrišče in pristajališče za helikopterje, vstop v hotel je mogoč samo za goste hotela in restavracij ali bara, za kar je treba imeti posebno rezervacijo.

Burj Khalifa, Dubai Mall in predstava dubajskih fontan

Joanna si želi na vrh najvišje zgradbe na svetu, a nanj se ne da priti, prva razgledna ploščad je na višini 452 metrov, tja smo namenjeni. Pred nami se vije dolga vrsta, sledijo tekoče stopnice in dvigala in že smo na Burj Khalifi.

Burj Khalifa je s svojimi 828 metri višine osupljiva zgradba. Čudovita in osupljiva arhitektura v steklu in kovini je delo več tisočev delavcev. In verjetno ena najboljših naložb vseh časov, saj se je investitorjem denar povrnil v šestih letih. Hitro je postala ena največjih znamenitosti mesta, saj je z razgledne ploščadi At the Top, kjer smo zdaj tudi mi, v lepem vremenu viden celo obris Irana. In razgled je veliko lepši čez dan, če le ni puščavskega viharja ali megle. Stolp je tako visok, da je v času dubajske megle, ki se pojavi v zimskih mesecih, v soncu samo vrh stolpa. In seveda največji ognjemet za novo leto izstrelijo prav z vrha Burj Khalife.

Dubaj vedno v tekmi za najboljše in največje

Ker bi Joanna rada videla enega izmed največjih nakupovalnih mallov na svetu, jo odpeljeva v Dubai Mall, ki ima 1.200 trgovin, a to ni dovolj. Dubaj vedno tekmuje z drugimi, zato mora imeti največje in najbolj bleščeče trgovine, gradijo že 400 novih. Mall of Dubai je razkošje trgovin, ki so prava paša za oči. Vrhunske blagovne znamke oblačil na Fashion Avenue, razkošje vrhunskih ur in zlatih izdelkov z vsega sveta, Rolex, Paiget, Van Cleef & Arpels … Milijoni dolarjev na nekaj sto metrih površine.

A dolgo Burj Khalifa ne bo več najvišja zgradba v Dubaju, saj so že postavljeni temelji za še višjo stavbo, ki jo bodo zgradili za svetovno razstavo EXPO 2020, ki jo je Dubaj dobil v ostrem boju z Istanbulom. Tako kot je običajno pri gradnji najvišjih stavb, tudi v tem primeru ni znana dokončna višina, saj investitor ta podatek skrbno varuje, da je ne bi prehitela kakšna druga država.

Mall of the Emirates in smučanje pri 50 stopinjah nad ničlo

»Hočeta res videti pravo razkošje sredi puščave?« naju vpraša Alex. »Ko ne veš več, kam bi z denarjem od naftnih vrtin, je treba obiskati Mall of the Emirates, kjer se nahaja največje pokrito smučišče na svetu. Ne zato, ker bi Arabci tako radi smučali, ampak zato, ker je ekscentrično. In roko na srce, v njem smuča več turistov kot domačinov.« Parkiramo v podzemni garaži in se povzpnemo v nakupovalno središče.

Pet prog, sedežnice in vlečnice, proga za deskanje in predstava pingvinov dajejo užitke obiskovalcem na minus eni stopinji in so res nekaj nepojmljivega, medtem ko je zunaj sredi puščave in nebotičnikov tudi petdeset stopinj nad ničlo. Izposoja opreme in smučanje staneta približno 55 dolarjev. Alex naju povabi na planinski čaj ob smučišču, ki je urejen v slogu švicarskega chaleta, ki gleda na proge. In kmalu to ne bo več edino smučišče v puščavi, načrtujejo že gradnjo novega, ki bo še večje, z daljšimi progami. »Dekadentno,« mi gre skozi misli.

Nebotičniki, ki rastejo iz peska

Najlepši predel po mnenju obiskovalcev in tujcev je Dubai Marina, kjer se nahaja največ stanovanj na kvadratni meter površine na svetu. Idilična podoba velemesta, kot je Manhattan, samo da smo v Dubaju, z umetnim jezerom, sprehajalnimi potmi in najvišjimi stanovanjskimi zgradbami na svetu. Princess Tower, ki meri v višino 413 metrov, bo le še nekaj časa na prvem mestu najvišje stanovanjske zgradbe Dubaja, prehitel jo bo Marina 101, 426 metrov visok stolp s 101 nadstropjem.

Kamorkoli seže pogled, se zdi, kot bi gledal betonska in steklena drevesa. A tudi cena bivanja v tem predelu ni nizka. Najem studia znaša približno 2.000 evrov na mesec. Tu je tudi sprehajalna pot s številnimi lokali in restavracijami, na koncu poti pa mestna plaža, kjer gradijo največje razgledno kolo na svetu. Spet za Expo 2020.

Dubajske puščavske sipine

Obisk Dubaja naj ne mine brez džip safarija. Vožnja po sipinah Arabske puščave nam vsaj deloma pokaže, kakšno je bilo življenje v Dubaju pred odkritjem nafte. Neskončne rdečkaste sipine, kamorkoli seže pogled, in čarobnost trenutka, ko doživimo sončni zahod. Adrenalinska vožnja je res preveč zame, raje kar mižim in poslušam glasno arabsko glasbo, ki jo je navil naš voznik džipa, a vožnja ne traja dolgo in večer preživimo v beduinskem taboru. Res je, da niso pravi beduini, vse je prirejeno za turiste, a vsaj malo se nas dotakne arabski šarm.

Sedemo na tla na mehke blazine ob nizke mize, kjer nas postrežejo z arabskimi tradicionalnimi jedmi, kot so meso na žaru, polpeti iz čičerke in riž. Alex se odpravi na kajenje vodne pipe, z Joanno pa si privoščiva arabsko kavo s kardamomom in si zaželiva poslikave s kano. Nikoli se ne bom navadila okusa, nenavaden je. Veliko bolj so mi všeč datlji. Združeni arabski emirati so eni največjih izvoznikov datljev na svetu, gojijo jih okoli dvesto vrst.

Sokoli so prestiž

Preden odidemo iz tabora, se postavim k domačinu v beli halji, ki v rokah drži tradicionalno žival Emiratov, sokola. Res je, da so za nomadsko življenje v puščavi značilne kamele, da ima šejk rad konje in da so v preteklosti lovili z lovskimi psi salukiji, a sokoli so prestiž.

V preteklosti so bili sokoli v arabskih državah namenjeni predvsem pomoči pri lovu, danes pa so znak bogastva in domačini jo imajo za domačo žival, kot imamo mi kužke in mucke. Zanimivo je, da se v bližnjem emiratu Abu Dhabi nahaja največja bolnišnica za sokole na svetu, ki so jo odprli leta 1999, letno se v njej zdravi okrog 6.000 sokolov.

Edina letalska družba na svetu, ki sprejme na krov sokole, je letalska družba Etihad Airways. Sokol lahko leti samo v spremstvu potnika, ki je v prvem razredu. Sokol ima svoj potni list, v katerem so poreklo, ime lastnika, spol, registracijska številka in ime. V prvem razredu lahko hkrati letita dva sokola.

In cena sokola? Seže lahko tudi do neba. Licenca za šolanje pilota pri letalski družbi Emirates stane okrog 120.000 evrov, prav toliko lahko doseže cena sokola.

Domačini in noskanje

In za konec še eden najbolj simpatičnih tradicionalnih pozdravov na svetu. Tako kot se z nosovi pozdravljajo Inuiti in še nekateri drugi narodi, tako se tudi v Emiratih med seboj pozdravljajo domačini. A v javnosti bomo videli samo noskanje moških, ženske se noskajo le s hčerkami in vnukinjami, kar pa zelo redko vidimo, saj se to dogaja le za domačini stenami. Pozdravljanje z nosovi pa izhaja iz tradicije beduinov.