Ste že slišali, da obstaja zelo preprost test,
na podlagi katerega naj bi bilo mogoče ugotoviti, ali ima določena oseba
pljučnega raka? Za natančno diagnozo so seveda potrebna ustrezna testiranja.
Vendar pa naj bi bilo možno na podlagi tega testa vendarle precej zanesljivo
ugotoviti, kdaj bi bil smiseln pregled pri zdravniku. S pomočjo tega testa,
imenovanega tudi Schamrothovo okence, se da namreč opaziti enega izmed zelo
slabo poznanih simptomov, ki so značilni za pljučnega raka …
Odsotnost razmika lahko opozorilni znak, a panika ni potrebna
Kako torej izvesti omenjeni test? Gre za zelo
preprost postopek. Vse, kar morate narediti, je to, da staknete nohta obeh
kazalcev. Ko se nohta dotikata, bi morali med nima videti drobno okence oziroma
špranjico, ki po obliki nekoliko spominja na diamant. Če te luknjice ni, bi to
lahko opozarjalo na določene zdravstvene težave. Do tega pojava običajno pride,
ko je eden od kazalcev ali nohtov na roki zadebeljen. Včasih se to sicer zgodi
tudi z obema kazalcema oziroma nohtoma. Pri precejšnjem številu ljudi, ki niso
mogli opaziti mini razmika, ko so izvedli test »Schamrothovo okence«, je bil
nato diagnosticiran pljučni rak. Seveda sam test še ne potrjuje ničesar, zato
je panika odveč. Vendar pa po drugi strani zagotovo ne bi bil nesmiseln pregled
pri zdravniku. Kot namreč verjetno veste, je pri rakavih obolenjih pomembno, da
se zdravljenje začne čim prej.
Zadebelitev postaja običajno postopoma vedno bolj očitna
Za ljudi, ki ne vidijo luknjice, je značilno
tudi, da postane koren nohta, imenovan tudi »lunica« (gre za svetleje obarvano
polkrožno dno nohta), mehkejši in bolj sijoč, kar naj bi bilo povezano s
kopičenjem presežnih količin tekočine. Zadebelitev nohta sicer ni vedno opazna
oziroma očitna na prvi pogled – običajno dobimo precej jasnejšo sliko, če noht
pogledamo od strani. Prav tako pa se ta težava običajno ne pojavi kar čez noč,
ampak se stanje postopoma poslabšuje, dokler ne postanejo prsti močno
zadebeljeni, še posebej okoli nohtov.
Razlog za to, da ne vidite razmika, lahko tudi druge
zdravstvene težave
Čeprav se »neopravljen« test velikokrat povezuje prav s pljučnim rakom, je lahko v ozadju zatekanja nohtov, ki preprečuje, da bi videli špranjico, tudi druga bolezen oziroma zdravstvena težava. Tovrstna zadebelitev kazalca oziroma nohta je lahko na primer povezana z drugimi težavami z vašimi pljuči, kot so denimo pljučni absces, bronhiektazije ali določene alergijske reakcije. Včasih je tudi znak kroničnih vnetnih črevesnih bolezni, kamor sodita ulcerozni kolitis in Crohnova bolezen. Pojavlja pa se tudi pri ljudeh s prirojenimi srčnimi napakami in v primeru določenih redkih okužb. Možnosti je torej kar nekaj, a končno diagnosticiranje vsekakor zaupajte zdravniku.
Nohti lahko tudi
nasploh povedo ogromno o vašem zdravju
Marsikdo meni, da je urejenost nohtov odraz celostne urejenosti človeka. Vendar pa bi lahko rekli tudi, da so nohti vsaj v določeni meri tudi odraz našega zdravja. S tem nimamo v mislih le zgoraj opisanega testa, ampak lahko težave, povezane z nohti, opozarjajo še na celo kopico drugih motenj. Tako je pametno, da vedno spremljate, v kakšnem stanju so vaši nohti, in po potrebi čim prej ukrepate. Mnogi namreč težave z nohti zelo dolgo ignorirajo, misleč, da ne gre za nič resnejša. Vendar pa si simptomi, kot so udrtine na površini nohtov, močno stanjšani, krhki in lomljivi nohti ali bele lise, vsekakor zaslužijo pozornost, saj nikoli ne veste, kaj vse se lahko skriva za temi znaki.
Belila, ki so običajno izdelana na osnovi
klorovih spojin, so lahko zelo učinkovit pripomoček pri čiščenju. S pomočjo
tovrstnih belil je mogoče zelo hitro očistiti različne površine, ne da bi bilo
pri tem potrebno intenzivno drgnjenje. Obenem pa belila uničijo večino bacilov.
Za povrh uporaba belil pripomore k temu, da belo perilo zares ostane belo še
kar nekaj časa. Na prvi pogled se torej zdi, da gre za izjemno uporabno
sredstvo. Vendar pa lahko uporaba belil žal poveča možnost za številne
zdravstvene težave. A na srečo obstaja način, da ohranimo vse prednosti, ki jih
ima klasično belilo, pri tem pa se izognemo mnogim tveganjem …
Zakaj so lahko klasična belila zelo problematična?
Hlapi, ki nastajajo pri uporabi belil, imajo
lahko zelo negativen vpliv na naša dihala. Poleg tega stik kože z belili
običajno privede do opeklin oziroma poškodb. Upoštevati pa je treba tudi, da se
belila povezujejo s povečano nevarnostjo za okvare živčnega sistema. Vse torej
priča o tem, da nikakor ne gre za tako nedolžno snov, kot je videti na prvi
pogled.
Še večja težava se pojavi, če je belilo
kombinirano z drugimi agresivnimi kemikalijami, kot je to pogosto pri čistilih,
ki jih je mogoče najti na policah trgovin. Takšna belila oziroma čistila pa
niso nevarna samo ljudem, ampak lahko resno ogrozijo tudi zdravje hišnih
ljubljenčkov, ki bivajo v vašem gospodinjstvu. Če se hočete izogniti vsem
naštetim nevarnostim, vam predlagamo, da se izdelave lotite kar sami. Osnova
belila, ki vam ga predstavljamo v nadaljevanju, je vodikov peroksid, ki velja
za precej varnejšo alternativo klorovim spojinam.
Sestavine in pripomočki za izdelavo domačega belila
180 mililitrov 3-odstotnega
vodikovega peroksida
60 mililitrov limoninega soka
2 žlici citronske kisline
destilirana voda
20 kapljic eteričnega olja limone
1-litrski kozarec oziroma
steklenica iz temnega stekla
traktor
Postopek izdelave
V kozarec oziroma steklenico najprej nalijte
vodikov peroksid, pri čemer si pomagajte s traktorjem. Dodajte limonin sok in
citronsko kislino. Nežno potresite, da se citronska kislina raztopi, nato pa
počasi premešajte sestavine. Preostanek kozarca/steklenice napolnite z
destilirano vodo. Povsem na koncu dodajte še eterično olje limone in vse
sestavine še enkrat rahlo premešajte.
Po želji lahko seveda naenkrat izdelate tudi
večje količine naravnega belila. V tem primeru količino posameznih sestavin
ustrezno prilagodite.
Nekaj možnosti uporabe doma izdelanega belila
Belilo, ki ste ga pripravili tako, da ste
sledili zgoraj opisanemu postopku, lahko uporabite pri številnih gospodinjskih
opravilih …
Če želite, da bo vaše perilo bolj belo, v
pralni stroj dodajte približno 250 mililitrov belila. V primeru, da perete bela
oblačila, na katerih so nastali madeži, perilo najprej čez noč namočite v
belilo, nato pa ga operite v pralnem stroju kot običajno.
Za razkuževanje kuhinjskih pultov in drugih
površin, kjer se želite čim bolj izogniti mikrobom, belilo nalijte v
stekleničko z razpršilnikom, nato pa ga popršite po površini, ki jo želite
dezinficirati. Malce počakajte, preden površino zbrišete s krpo.
Doma izdelano belilo je lahko zelo uporabno
tudi pri čiščenju kopalnice, še posebej za odstranjevanje delcev plesni ipd.
Belilo lahko popršite neposredno po kopalniških elementih in ploščicah. Še ena
možnost pa je, da ga zmešate z manjšo količino sode bikarbone, dobljeno pasto
pa nato uporabite pri čiščenju.
Za brezhibno čisto straniščno školjko, ki se bo svetila, kot bi bila nova, vam priporočamo, da v notranjost školjke nalijete približno 250 mililitrov belila, nato pa počakate vsaj približno eno uro. Na koncu školjko rahlo zdrgnite s ščetko in potegnite vodo.
Metabolični oziroma presnovni sindrom je opredeljen kot preplet različnih dejavnikov, ki povečujejo nevarnost za težave, kot so bolezni srca in ožilja ter diabetes. Obenem pa ta sindrom predstavlja povečano tveganje za zgodnjo smrt. Običajno se med kriteriji, ki kažejo na metabolični sindrom, znajdejo debelost oziroma predvsem t. i. trebušna debelost, kronično povišan krvni tlak, previsoka raven trigliceridov v krvi, prenizke vrednosti »dobrega« HDL- holesterola in povišan sladkor na tešče. Da bi lahko govorili o metaboličnem sindromu, naj bi bili izpolnjeni vsaj trije izmed naštetih kriterijev.
Ljudem, pri katerih so ugotovljeni omenjeni dejavniki tveganja, se pogosto svetuje več gibanja in zmanjšanje kaloričnega vnosa. Študija, ki je bila pred kratkim objavljena v reviji Cell Metabolism, pa nakazuje, da bi bil lahko za te posameznike in posameznice zelo koristne tudi vse bolj priljubljeni prekinitveni post.
Raziskovalci omejili čas za prehranjevanje na 10 ur na dan
Za prekinitveni post je značilno, da
prehranjevanje omejimo na določeno število ur, preostanek dneva pa se postimo.
Pri omenjeni študiji je šlo za prehranjevanje, ki je bilo omejeno na 10 ur
dnevno. V raziskavo so bili vključeni ljudje, ki so izpolnjevali najmanj tri
kriterije, ki so značilni za metabolični sindrom. Raziskovalci so prostovoljcem
najprej naročili, naj dva tedna s pomočjo posebne aplikacija beležijo vso
hrano, ki so jo zaužili v tem obdobju. Tako so izbor omejili na tiste ljudi, ki
so pred začetkom eksperimenta svoje obroke raztegnili na 14 ur ali več dnevno. Obenem
so raziskovalci izločili tiste, pri katerih so zaznali občuten padec sladkorja
v krvi ponoči, saj bi bil lahko v tem primeru prekinitveni post nevaren. Na
koncu je ostalo še 19 ljudi, ki so bili torej vključeni v eksperiment.
Eksperiment, ki je temeljil na prekinitvenem postu, je trajal
3 mesece
Večina sodelujočih je že poskusila s
standardnimi ukrepi, ki se priporočajo pri njihovih težavah, torej z
zmanjševanjem kaloričnega vnosa in s povečanjem količine gibanja. Udeleženi v
eksperimentu so lahko sami izbrali 10-urno okno za prehranjevanje, glede na
svoj običajni urnik oziroma obveznosti. Naslednjih 12 tednov so vseskozi
uporabljali omenjeno aplikacijo za beleženje hrane, ki so jo uživali, zadnja 2
tedna pa so uporabljali tudi napravo, ki je večkrat dnevno merila raven sladkorja
v krvi, in pripomoček za spremljanje aktivnosti. Po 12 tednih so se
prostovoljci vrnili na kliniko, kjer so jih čakale poglobljene preiskave,
vključno z analizo vzorca krvi. Raziskovalci so nato primerjali te podatke s
tistimi, ki so jih zbrali pred začetkom eksperimenta.
Prekinitveni post je prinesel obilo pozitivnih sprememb
Primerjava podatkov je razkrila, da je imel prekinitveni post zelo pozitiven vpliv. Večina sodelujočih je nekoliko shujšala, pri čemer je bilo še posebej razveseljivo, da je velik delež pri znižanju telesne teže predstavljala izguba čezmerne trebušne maščobe, ki velja za nadpovprečno nevarno. Pri tistih, ki so imeli pred eksperimentom težave s povišanim krvnim sladkorjem, je bilo mogoče opaziti znižanje ravni sladkorja v krvi. Poleg tega pa je prišlo pri večini sodelujočih do znižanja krvnega tlaka in škodljivega LDL-holesterola. Vse to se je zgodilo brez kakršnih koli sprememb, povezanih s fizično aktivnostjo.
Sodelujoči so v povprečju spontano zmanjšali kalorični vnos za 8 odstotkov. Vendar pa lahko prekinitveni post pomaga pri zniževanju krvnega sladkorja in krvnega tlaka tudi v primeru, da ne pride do zmanjšanja količine zaužitih kalorij. Velik delež tistih, ki so sodelovali v eksperimentu, je poročal tudi o tem, da se je njihov spanec izboljšal in da so imeli zvečer manj težav z lakoto kot običajno. Mnogi so se tako odločili, da s tovrstnim prehranjevanjem nadaljujejo tudi po zaključku eksperimenta.
Vsi smo verjetno že slišali za primere
izgubljenih ljubljenčkov, ki so čudežno našli pot domov, ko se je že zdelo, da
se je za njimi izgubila vsaka sled. Vendar pa se zdi zgodba želve po imenu
Manuela še posebej neverjetna. Družina Almeida, ki živi v brazilskem mestu Rio
de Janeiro, je namreč Manuelo ponovno odkrila po dobrih 30 letih. Ves ta čas pa
naj bi želva preživela kar v eni izmed sob v njihovi hiši, ki je predstavljala
nekakšno ropotarnico, kjer je oče kopičil najrazličnejšo kramo.
foto: flickr
Očetova smrt je bila povod za odkritje davno »pobegle« želve
Družina Almeida je Manuelo izgubila že davnega
leta 1982. To se je zgodilo v obdobju, ko so prenavljali hišo. Ker so delavci pustili
vhodna vrata odprta, je družina domnevala, da je želva pobegnila na prosto in
se morda zatekla v bližnji gozd. Čeprav so bili sprva obupani, so se postopoma
sprijaznili s tem, da Manuele ne bodo nikoli več videli. A usoda je imela
drugačne načrte. Leta 2013, torej po nekaj več kot 30 letih od takrat, ko se je
Manuela »izgubila«, je oče, Lionel Almeida, preminul. Po njegovi smrti so se
otroci odločili, da poskušajo spraviti v red sobo v drugem nadstropju, kamor je
oče praktično vse življenje prinašal pokvarjene elektronske naprave, staro, polomljeno
pohištvo in podobne predmete, ki jih je shranjeval »za vsak slučaj«, če bi mu
prišli kdaj vendarle prav. Ko je sin, Leandro, odnesel eno izmed škatel z
očetovo kramo do smetnjaka, pa je naletel na veliko presenečenje …
Ponovno najdena želva je družini olajšala obdobje žalovanja
Leandra je na Manuelo opozoril sosed, ki ga je
šaljivo povprašal, ali namerava v smeti vreči tudi želvo, ki kuka skozi luknjo v
škatli. Leandro ni mogel verjeti svojim očem, ko je ugotovil, da je pred njim
davno izgubljena želva. Še bolj presenečena pa je bila njegova sestra Lenita,
ki je bila kot otrok glavna skrbnica Manuele. Čeprav je družina še vedno
žalovala za očetom, je Manuelina vrnitev v njihova življenja prinesla nov žarek
upanja in jim pomagala pri spopadanju z obdobjem žalovanja. Lenita je pojasnila
tudi, kaj je botrovalo temu, da družina med iskanjem želve ni preverila tudi
očetove ropotarnice. Po njenih besedah naj bi v sobi vladal prevelik kaos, da
bi si kdor koli upal zakorakati tja. Oče, ki je bil nagnjen k »hrčkanju«, naj
bi namreč domov prinesel praktično vsak predmet, ki bi se večini zdel popolnoma
neuporaben odpadek.
Kako je mogoče, da je želva preživela tako dolgo?
Mnogi ljudje so se leta 2013, ko je zgodba o izgubljeni in ponovno najdeni želvi Manueli prvič zaokrožila po internetu, spraševali, ali je kaj takšnega zares mogoče. Številni so bili prepričani, da gre za prevaro in da želva preprosto ne bi mogla preživeti. Vendar pa so se po drugi strani pojavili tudi veterinarji, ki so pojasnjevali, da sodijo želve med najbolj vzdržljive živali, ki lahko zelo dolgo preživijo brez hrane in vode. Domneva se sicer, da so glavni vir hrane za Manuelo v 30 letih, ko je samevala v družinski ropotarnici, predstavljali termiti, ki so se namnožili na razpadajočem pohištvu. Če torej zgodba ni izmišljena, gre zagotovo za enega najboljših dokazov za to, da so želve resnično izjemno vzdržljive. In če k temu dodamo še dejstvo, da lahko dočakajo tudi do 150 let, ni presenetljivo, da veljajo prav želve v številnih kulturah za simbol dolgoživosti in vzdržljivosti.
Danes na žalost že pokojnemu dr. Richardu Teu
Keng Siangu se je sredi tridesetih zdelo, da ima vse, kar šteje v življenju.
Njegova zasebna ordinacija za plastično kirurgijo je bila izjemno uspešna, kar
mu je prinašalo velike zaslužke. Številka na njegovem bančnem računu se je
povzpenjala v nebo, njegovo garažo so polnili športni avtomobili. A iluzija, da
je denar tisto, kar lahko prinese srečo, se je hitro razblinila, ko ga je
presenetila usodna diagnoza …
Od navidezno nedolžne bolečine v hrbtu do diagnosticiranega
raka v 4. stadiju
Izkazalo se je, da je bila nadležna bolečina v
hrbtu, ki se je zdela relativno nedolžna, simptom pljučnega raka. Ob diagnozi
je bilo že prepozno za ozdravitev, saj je rak močno napredoval. Šlo je namreč
za raka v četrtem stadiju. Šele ob tej diagnozi se je mladi zdravnik ovedel, da
pehanje za denarjem in dokazovanje pred drugimi s kopičenjem materialnih dobrin
še zdaleč ni tisto, kar je zares pomembno v življenju. Zadnje obdobje svojega
življenja je tako izkoristil tako, da je poskušal pomagati drugim, da bi
spoznali, da je »formula za srečo«, o kateri v današnji kapitalistični družbi
poslušano že od malega, popolnoma zgrešena.
Vse do zadnjega poskušal pomagati tistim, za katere še ni
bilo prepozno
Dr. Teo si je sicer sprva želel postati oftalmolog, a je svoje načrte spremenil zgolj zaradi tega, ker je ugotovil, da mu lahko plastična kirurgija prinese mnogo več denarja. Kot je pripovedoval občinstvu na svojih nastopih, ki jih je imel po tem, ko je že izvedel za neozdravljivo bolezen, je bil že kot otrok vseskozi izpostavljen sporočilu, da je za srečo potrebna uspešnost, uspešnost pa pomeni bogastvo. Svoje življenje je tako popolnoma podredil tej »modrosti«. Šele bolezen pa mu je pomagala sprevideti, kako malo je v resnici vredno materialno bogastvo.
Njegovo glavno sporočilo za tiste, ki so prihajali poslušat njegove govore, je bilo tako to, naj ne dopustijo, da pehanje za bogastvom prevzame popoln nadzor nad njihovim življenjem. Ni namreč želel, da bi tudi drugi to spoznali šele takrat, ko bi bilo praktično prepozno za spremembe. Tovrstne dogodke je dr. Teo organiziral vse do svoje mnogo prezgodnje smrti pri štiridesetih letih.
Kako pomemben vpliv na srečo ima v resnici denar?
Zgodba dr. Tea je zagotovo pretresljiva, a marsikdo kljub takšnim zgodbam še vedno enači bogastvo in srečo. Tako je zanimivo pogledati tudi, kaj pravijo raziskave, povezane s tem vprašanjem. Čeprav ima lahko hudo pomanjkanje denarja, ki otežuje že osnovno preživetje, zagotovo pomemben vpliv na to, kako srečen oziroma nesrečen je nekdo, pa raziskave kažejo, da postanejo na določeni točki pozitivni učinki, povezani s povečevanjem bogastva, praktično zanemarljivi. Eno najbolj znanih študij, osredotočenih na vprašanje vpliva dohodka na srečo, so leta 2010 opravili na priznani ameriški univerzi Princeton.
Takrat so znanstveniki ugotovili, da je skupaj z naraščanjem dohodka naraščalo tudi zadovoljstvo ljudi, a le do točke, ko je letni dohodek posameznika dosegel 75.000 ameriških dolarjev. Ko so ljudje dosegli ta znesek, morebitno povečevanje dohodka ni imelo več pravega vpliva na občutek sreče. Brezmejno kopičenje bogastva torej očitno zares ni prava pot do sreče. Nasprotno pa kar nekaj raziskav potrjuje, da so v povprečju mnogo srečnejši tisti ljudje, ki svojo energijo vlagajo v grajenje dobrih, trdnih odnosov in v prostovoljno pomoč ljudem v stiski. Zanimivo pa je tudi, da naj bi k občutku sreče pogosto pomembno pripomogel dober smisel za humor.
Brezdomstvo in skrb za okolje sta dve temi, ki
bi ju dandanes morali še podrobneje obravnavati. Po svetu je – v razvitih in
nerazvitih državah – še vedno veliko preveč brezdomnih ljudi. Ljudi, ki nimajo
svojega toplega zavetja, kjer bi prebivali. Ljudi, ki na prostem tudi zmrzujejo
zaradi nizkih temperatur.
Hkrati je vsako leto zavrženih milijarde
plastičnih vrečk in drugih odpadkov in le malo jih je ustrezno recikliranih. Le
ena izmed posledic tega je obremenjevanje okolja. Ne le, da naš planet
onesnažujemo, temveč zaradi velike količine odpadkov trpijo tudi nedolžna
bitja. Vsako leto zaradi zaužitja odvržene plastike umre približno milijarda
ptic in sesalcev.
Shelby Tillema, srednješolki iz Lakewooda nobena od teh tem ni dala spati. Leta 2017 je ustanovila klub Lakewood High Plarn. Glavna dejavnost kluba je recikliranje plastičnih vrečk. Srednješolci se popoldne zberejo, da reciklirajo plastične vrečke v nekaj, kar lahko pomaga revnejšim oz. brezdomnim ljudem. Idejo je Shelby sicer dobila, ko je videla novico o skupini prostovolj, ki so se imenovale “Bev’s Bag Brigade”. To je neprofitna organizacija, katere prostovoljci ustvarjajo podlage za spanje in tako pomagajo vsem, ki potrebujejo pomoč.
Vendar te preproge niso narejene iz preje, slame ali bambusa. Izdelane so bile iz plastičnih vrečk. Enako ustvarjajo srednješolci v klubu Lakewood High Plarn. »Vzamete reciklirane plastične vrečke ali samo poljubne plastične vrečke in jih razrežete na trakove, te trakove pa povežete skupaj, zaradi česar se ta stvar imenuje preja, preja iz plastične vrečke,« je razložila predsednica in ustanoviteljica kluba Lakewood High Plarn, Shelby Tillema. Po izdelavi plastične preje učenci s pletenjem naredijo spalne podloge, ki jih razdelijo brezdomcem v okolici. Čeprav ležanje na plastični podlogi ne zveni tako privlačno, so te preproge preproge pravzaprav mehke, udobne, trpežne in odporne na vodo. Ena spalna podloga je narejena iz približno 500 plastičnih vrečk.
Hladnejši del leta ima svoje prednosti in slabosti. Jesen je čas, ko se odpravimo v naravo in naberemo gozdne plodove ter uživamo v neskončnih barvah, zima pa je čas radosti na snegu in rdečih lic. Žal pa je to obenem tudi čas, ko nas lahko virusi presenetijo praktično na vsakem koraku. Pri tem imamo v mislih predvsem viruse, ki povzročajo prehlad in gripo – zagotovo dve najpogostejši zdravstveni težavi v zimskih mesecih.
Simptomi gripe in prehlada so nedvomno izjemno neprijetni in nas lahko kar za nekaj časa priklenejo na posteljo, saj ob kihanju, kašljanju, zamašenem nosu, bolečinah v grlu in podobnih težavah nimamo prave energije, da bi se podali v zunanji svet. A četudi ste letos nekoliko pozabili na krepitev imunskega sistema ali pa ste kljub temu zboleli, ni treba, da obupujete ali pa preprosto čakate, da simptomi minejo sami od sebe. Z določenimi precej preprostimi naravnimi pripravki lahko namreč močno skrajšate čas okrevanja.
Eliksir zdravja s kurkumo in ingverjem ter z izdatnimi količinami
vitamina C
Ingver je znan po zelo močnem protivnetnem
delovanju. Pomaga tudi pri sprostitvi dihalnih poti. Njegova moč se še okrepi,
če ga združimo s kurkumo. To je namreč začimba, katere glavna sestavina je
kurkumin, o katerem se v zadnjem času ogromno govori. Kurkumin lahko namreč
pomaga pri najrazličnejših zdravstvenih težavah – pripomore k razstrupljanju
telesa, krepi imunski sistem, blaži vnetja in ščiti telo pred oksidativnim
stresom, saj gre za močan antioksidant. Učinki kurkume bodo najmočnejši, če jo
boste kombinirali s črnim poprom, ki poveča biološko razpoložljivost kurkumina.
Da bi bil eliksir zdravja, namenjen hitrejšemu premagovanju gripe ali prehlada,
zares močan, pa seveda ne smemo pozabiti na dodatek vitamina C, ki je izredno pomemben
za močan imunski sistem. Odličen vir vitamina C so citrusi.
SESTAVINE:
3 žlice naribanega svežega ingverja ali 1 žlica ingverja v prahu
1 žlica kurkume v prahu
1 olupljena pomaranča
1 olupljena limona
ščep popra
100 mililitrov vode
POSTOPEK PRIPRAVE:
Vse sestavine stresite v kuhinjski mešalnik in
jih preprosto zmešajte. Tako dobite zelo koncentriran sirup. Ko začutite, da se
vas loteva prehlad ali gripa, zmešajte približno 30 mililitrov tega sirupa z
250 mililitri vroče vode. Dobro premešajte in po želji dodajte še malce
kokosovega olja. Napitek si pripravite vsaki 2 uri.
Sladki jabolčni kis
Ena ključnih naravnih sestavin za spopadanje s
simptomi gripe in prehlada je zagotovo tudi jabolčni kis. Med drugim pomaga pri
vnetju sinusov in pri ublažitvi bolečin v grlu (v tem primeru vam koristi tako
pitje razredčenega jabolčnega kisa kot grgranje vode, ki ste ji dodali malo
tega izjemno zdravilnega kisa). Obstaja kar nekaj različnih možnosti, kako
uporabiti jabolčni kis v naravnih pripravkih za hitrejše okrevanje. Tistim, ki
ne sodite med največje ljubitelje kislih okusov, bo verjetno še posebej pri
srcu sladka različica, ki se ji niti otroci običajno ne upirajo pretirano. Za
najboljši učinek sicer priporočamo uporabo presnega, nefiltriranega kisa in
ekološko pridelanih jabolk.
SESTAVINE:
400 mililitrov vode
100 mililitrov grozdnega ali jabolčnega soka
4 žlice jabolčnega kisa
½ žličke cimeta
½ žličke stevie v prahu ali nekaj kapljic stevie v tekoči obliki
POSTOPEK PRIPRAVE:
V večji kozarec stresite cimet, nato pa
prilijte vodo, jabolčni ali grozdni sok
ter dodajte še jabolčni kis. Na koncu primešajte še stevio. Dobro premešajte,
nato pa napitek preprosto popijte. Razdelite ga lahko tudi na več manjših delov
in jih nato pijte večkrat na dan, dokler ne zaznate izboljšanja počutja.
Česnova tinktura
Česen je eno najmočnejših naravnih
protibakterijskih, protiglivičnih in protivirusnih živil na svetu. Tako
zagotovo ne sme manjkati na seznamu sestavin, namenjenih lajšanju simptomov
gripe in prehlada. Že uživanje svežega česna vam bo močno pomagalo pri tem, da
bolezen hitreje premagate. Če se želite pripraviti vnaprej, pa je ena možnost
tudi česnova tinktura, ki vam lahko pomaga tudi v primeru notranjih zajedavcev,
povišanega krvnega tlaka ali holesterola ipd. Pri zunanji uporabi pa pride v
poštev predvsem v primeru kožnih infekcij.
SESTAVINI:
1 skodelica olupljenega in nasekljanega česna
500 mililitrov vodke ali kisa
POSTOPEK PRIPRAVE:
Nasekljan česen stresite v večji in predhodno
očiščen steklen kozarec in ga prelijte z alkoholom ali s kisom. Zaprite kozarec
s pokrovčkom in nanj nalepite nalepko, na katero zapišite datum, ko ste
pripravili mešanico. Kozarec nato pretresite vsak dan, dokler ne minejo 3
tedni. Po 3 tednih mešanico precedite. Tinkturo shranjujte v steklenički, v
temnem in hladnem prostoru. V primeru simptomov prehlada ali gripe je najvišji
še priporočljivi odmerek za odrasle 4–5 kapljic enkrat dnevno, ki jih zmešajte
z vodo.
Origanovo olje
Origano običajno uporabljamo predvsem zaradi
dejstva, da poskrbi za zanimiv okus številnih jedi. Preredko pa se zavemo, da
je to tudi izjemno zdrava začimba, ki lahko pomaga pri številnih težavah, med
drugim tudi pri lajšanju simptomov prehlada ali gripe. Tokrat vam predstavljamo
recept za origanovo olje, ki je zelo preprosto za pripravo.
POSTOPEK PRIPRAVE:
Origano, najbolje sveže in nasekljane liste,
zmešajte z enako količino olja. Uporabite lahko katerokoli olje, na primer
olivno, olje grozdnih pečk, mandljevo, avokadovo olje itn. Ko bo zdrobljen
origano prepojen z oljem, bo začel izločati svoja lastna, za naše zdravje
izjemno blagodejna olja. Preden zmešate obe sestavini, je sicer priporočljivo,
da izbrano olje nekoliko pogrejete. Kozarec z mešanico origana in olja nato
zaprite ter počakajte najmanj 2 tedna in največ 6 tednov. Priporočamo, da
kozarec, ki ga morate pretresti vsak dan, postavite na polico, ki je pogosto
obsijana s sončnimi žarki. Na koncu olje precedite. Ob prehladu ali gripi
dodajte 3–5 kapljic origanovega olja tekočini po izbiri in popijte. Olje je še
posebej učinkovito za blaženje kašlja.
Čebula v spalnici
V tem primeru ne gre za poseben pripravek,
ampak za posebno uporabo vsem dobro znane sestavine – čebule. Kot veste, ima
čebula zelo močan vonj, kar je včasih slabost, vendar pa je ta vonj takrat, ko
se bojujete s simptomi prehlada ali gripe, pravzaprav prednost. To velja še
posebej za zamašen nos in za težave z dihanjem. V tem primeru čebulo preprosto
olupite in jo narežite na manjše koščke. Postavite jo na krožniček in ga
položite na nočno omarico, preden se odpravite spat. Ko se boste zjutraj
zbudili, boste zagotovo opazili, da so se vaše dihalne poti skorajda čudežno
sprostile.
Nepremagljiva protivirusna kombinacija
Včasih so simptomi gripe ali prehlada še
posebej intenzivni, zato je treba poklicati na pomoč vse razpoložljive sile.
Mešanica, ki jo predstavljamo v nadaljevanju, je zelo učinkovita tudi v boju z
najbolj trdovratnimi virusi, ki se ne predajo tako zlahka.
SESTAVINE:
½ skodelice naribanega ingverja
½ skodelice naribanega hrena
1 srednje velika čebula (olupljena in nasekljana na majhne koščke)
10 strokov česna (olupljenega in nasekljanega na majhne koščke)
lupinica in sok 1 limone
2 žlički kajenskega popra
2 žlici suhega rožmarina
1 žlica suhega timijana
1 žlica kurkume v prahu
¼ žličke popra
nefiltriran presni jabolčni kis (po potrebi)
POSTOPEK PRIPRAVE:
Vse sestavine stresite v 1-litrski steklen kozarec in ga nato napolnite z jabolčnim kisom, vendar ne povsem do vrha. Kozarec zaprite in ga dobro pretresite, nato pa ga za mesec dni postavite na temno in hladno mesto. V tem času ga pretresite vsakodnevno. Po enem mesecu mešanico precedite in prelijte v čist kozarec. Če jo boste uporabljali preventivno, zadostuje 1 žlica na dan. Kadar ste bolni, pa se priporočajo 3 žlice dnevno.
Delo v pisarni ima veliko prednosti, a ima tudi slabo lastnost: prekomerno sedenje. 8-urno sedenje ima za naše telo mnoge posledice, ki se jih morda niti ne zavedamo. Ne le, da ob pisarniškem delu presedimo veliko časa; sedenje se lahko nadaljuje tudi po končani službi, ko se usedemo v avtomobil, da se odpeljemo domov in tudi zvečer po napornem dnevu se radi usedemo pred teleizijo.
Na čas, preživet popoldne, imamo vpliv – lahko se pogosteje gibamo na svežem zraku, obiščemo skupinsko vadbo ali odtečemo nekaj kilometrov za sprostitev, medtem, ko na čas, preživet za službeno mizo, nimamo vpliva. Hočemo – nočemo, zaradi narave dela večino časa presedimo. Dolgotrajno sedenje ima dokazano negativne učinke kljub redni telesni rekreaciji. Pomembno je, da si v času, ko veliko presedimo, pomagamo z nekaj preprostimi vajami, da zmanjšamo nevarnosti, ki lahko nastanejo. Vse več bolezni je namreč povezano s prekomernim sedenjem.
Posledice prekomernega sedenja so:
Upočasnjena prekrvavitev;
upočasnjeno delovanje limfnega sistema;
ukrivljena hrbtenica;
nepravilno delovanje metabolizma;
prekomerna teža;
depresija;
nezmožnost osredotočanja na delo;
težave z delovanjem notranjih organov;
slabenje mišic;
bolečine v hrbtu.
Majhni triki
S predolgotrajnim sedenjem se pretok krvi in
limfne tekočine upočasni. Da telo ne bo »zaspalo«, se na vsake toliko časa malo
razmigajte ali pretegnite. Velike spremembe se začnejo z majhnimi koraki:
namesto dvigala uporabljajte stopnice;
vsakih 30 minut naredite nekaj korakov;
če je vaše delovno mesto blizu vašega doma, pustite avto doma in se službo odpravite peš ali s kolesom;
poskrbite, da je vaš delovni prostor ustrezno nastavljen: višina mize, stola, ekrana… ;
če imate v pisarni dvižne mize, jih izkoristite in delajte tudi stoje;
ne pozabite na pravilno dihanje.
V pisarni lahko izvajamo le vaje, ki niso
visoko intenzivne, saj za izvajanje vaj nimamo primernega časa, prostora ali
oblačil. Dobro bo delo že osnovno razmigavanje: kroženje z glavo, rameni in
gležnji.
Vaje, ki jih lahko izvajamo za mizo
V tujini so vaje, ki jih lahko opravite za
mizo, poimenovali kar »deskercise«, kar je skovanka iz besed miza (desk) in
vaja (exerecise). Dandanes je to priljubljena tema, saj se mnogo posameznikov,
ki delajo v pisarni, trudi, da bi vadbo prilagodili svojemu dnevnemu urniku, vendar
pa je veliko predlaganih vaj za povprečnega pisarniškega delavca nekoliko
nepraktičnih, saj mnogi delajo v skupnih pisarniških prostorih. Spodbujanje
cirkulacije je ključnega pomena za preprečevanje nelagodja in togosti, zato
poskusite vsak dan izvesti nekaj preprostih, praktičnih vaj, ki jih lahko izvedete
v službi za mizo, ne da bi s tem motili druge.
Dvig noge
Med sedenjem za mizo (hrbet je vzravnan)
držite eno nogo na tleh in drugo nogo dvignite naravnost pred seboj, tako da je
noga vzporedno s tlemi. Držite pet sekund, nato spustite in ponovite z drugo
nogo. Nadaljujte, dokler ne dvignete vsake noge 10-krat. Če želite vajo
narediti nekoliko bolj zahtevno, poskusite z dvigom noge v zraku narisati krog.
Gležnji
Med sedenjem za mizo (hrbet je vzravnan), celi
stopali položite na tla. Dvignite prste proti nebu in jih položite nazaj. To
lahko počnete tudi izmenično z levo in desno nogo. Nato naj bodo prsti na tleh
in dvigujte in spuščajte pete.
Žogica
V službo si prinesti majhno žogico. Postavite
jo med koleni in jo 5 sekund stiskajte. Nato nogi sprostite le toliko, da
žogica ne pade na tla. Ponovite 10-15 krat.
Hitro premikanje noge
Poznate tisti gib, ki ga nezavedno izvajamo,
kadar smo napeti? Med sedenjem prste noge pritisnite na tla, peto pa izjemno hitro
dvigajte k višku in spuščajte nazaj dol. Tako boste pospešili pretok krvi.
Premik prstov na nogi
Stiskajte in sproščajte prste na nogi, kot da
bi z njimi želeli nekaj prijeti in spustiti. Čeprav je vaja navidezno sila
preprosta, pa bo imela kljub temu ugoden vpliv na telo.
Koleno k sebi
Če ste v udobnejših oz. dovolj raztegljivih
oblačilih, lahko izvedete tudi naslednjo vajo. Vzravnano sedite na stolu in se
odmaknite od mize. Izmenjajoče približujte koleno k bradi.
Ostale vaje
Za izvajanje naslednjih vaj si umaknite stol
od mize in vstanite.
Kroženje rok
Iztegnite roki in v zraku navideno rišite
kroge in menjajte smeri kroženja.
Sklece
Stopite nekoliko stran od mize, se z rokama
nanjo oprite in izvedite nekaj sklec. Enako lahko poskusite ob steni.
Sedenje ob steni
Usedite se ob steno tako, da hrbet naslonite
ob steno, in se spusite tako nizko, dokler boki niso na enaki ravni kot kolena,
ki naj bodo skrčena pod kotom 90 stopinj. Položaj vzdržujte 30 do 60 sekund,
nato se sprostite. Naredite 15 ponovitev.
Izpadni koraki in počepi
Če ne nosite visokih pet in tesnih oblačil, in
če imate dovolj prostora, se lahko dodobra razmigate tudi z nekaj izpadnimi
koraki in počepi.
Raztezne vaje
Ne le vaje za razgibavanje, tudi raztezne vaje
so tiste, ki bodo koristile ob več-urnem sedenju in sprostile napeto telo. Večkrat
dnevno dvignite roki visoko v zrak in se pretvarjajte, da želite doseči nebo.
Nato stegnjeni roki spustite ob sebi, kot bi želeli poleteti. V tem položaju
zadržite nekaj sekund, nato pa roki sklenite za hrbtom. Tako boste sprostili in
raztegnili tudi del hrbta.
Ko sedite za mizo, položite eno nogo na drugo
tako, da gleženj ene noge položite na stegno – nad kolenom druge noge, ki je s
stopalom fiksirana na tla. Začutiti morate razteg noge, ki je naslonjena, od
zunanjega dela stegna od glutealnih mišic pa vse do kolena.
Dobro bo dela tudi naslednja raztezna vaja. Ko
sedite na stolu, se odmaknite od mize in stegnite nogi; pete naj bodo na tleh.
Zdaj se prepognite in skušajte s prsti doseči prstne na nogah.
Zapomnite si, namen gibanja v pisarni ni dober trening, temveč le kratko razmigavanje, ki bo telesu in umu dobro delo. Ne pozabite na pravilno dihanje; v stresnem in sedečem delu na dihanje pogosto skorajda pozabimo: ali dihamo preplitvo ali pa smo ‘v krču’, kjer nezavedno zadržujemo dih. Vaje bodo pripomogle k boljšemu počutju, prekrvavitvi in boljši osredotočenosti na delo.
Kaj je lepšega, kot s kužkom raziskovati gozdne poti, se nadihati svežega zraka in za trenutek pozabiti na vse skrbi. To idilo pa lahko zmoti strah pred malimi gozdnimi pošastmi, ki po pričevanjih medijev in družbe na nas prežijo na vsakem koraku in lahko za seboj puščajo prava opustošenja. V gozd se tako odpravljamo s strahom, pa čeprav smo po navodilih veterinarja svojega kužka redno oskrbovali s kemičnimi sredstvi, ki naj bi ga uspešno zavarovala pred temi zlobnimi bitjeci. Je naš strah upravičen?
Ugriz okuženega klopa še ne povzroči bolezni
Nevarnost klopnih bolezni seveda obstaja,
vendar je velika razlika, ali se tveganj zavedamo ali pa smo zaradi njih
prestrašeni. Dejstvo je, da niso okuženi vsi klopi in da tudi ugriz okuženega
klopa še ne povzroči bolezni. Velik del kužkov se namreč okuži, vendar sploh ne
zboli! V tem prispevku bomo preverili, zakaj nekateri kužki zbolijo in drugi ne,
in kako poskrbeti za preventivo na naraven način.
Klope uvrščamo med pršice. Poznamo jih več kot
800 različnih vrst in so razširjeni praktično po vsem svetu. Nad 1500 nadmorske
višine jih ni in tu smo praktično povsem varni pred njimi. Najpogosteje so v
visoki travi ali podrasti listnatega in mešanega gozda. Preko zime mirujejo.
Aktivni postanejo, ko temperatura zraka preko dneva doseže 7 °C, temperatura
zemlje pa 4 °C. Glede prenosa klopnih bolezni je v Sloveniji in v Evropi
najpomembnejši Ixodes ricinus. Od bolezni, ki se pojavljajo pri psih, v
Sloveniji pa so najpogostejše borelioza, anaplazmoza in babezioza.
Ob močnem imunskem sistemu borelije nimajo možnosti prodora naprej
Klopi so najpogosteje okuženi z bakterijo Borrellio burgdorferi, ki povzroča bolezen boreliozo. Ocenjuje se, da je okuženih okrog polovica vseh klopov v Sloveniji. Gre za zelo inteligentno bakterijo, ki se neprestano prilagaja na novo okolje, da preživi. Sposobna je spreminjanja svoje površine in s tem prelisiči imunski sistem in se izogne delovanju antibiotika. V prvi fazi se borelije razmnožujejo na mestu ugriza klopa, v drugi fazi pa prodrejo v globlja tkiva kože, kar sproži vnetni odziv organizma. Lahko se pojavijo nespecifični znaki, kot so neješčnost, utrujenost in vročina. Ob močnem imunskem sistemu borelije nimajo možnosti prodora naprej in jih organizem navadno pokonča na tem mestu. Ob šibkem imunskem sistemu pa se borelije nemoteno razmnožujejo in prek krvnega in limfnega obtoka potujejo do različnih organov in delov telesa.
Najraje se naselijo na srcu, sklepih in živčevju. Pojavijo se bolezni srca, šepanja, živčne motnje in lahko tudi motnje delovanja ledvic, saj se prek njih izločajo številni imunski kompleksi. Ne glede na to, ali se bomo v tej fazi okužbe lotili z antibiotiki ali po naravni poti, se zna manjši del bakterij skriti v slabše prekrvljenih delih, in sicer brazgotinah, sklepih, koži in živčevju. Tu čakajo na ugodne razmere in takoj ko pade odpornost imunskega sistema, ponovno udarijo. Bolezen tako postane kronična z obdobji izbruha in mirovanja.
Druga pogosta bolezen pri psih je anaplazmoza,
ki jo povzroča bakterija Anaplasma phagocytophilum. Razmnožuje se v
belih krvnih celicah v bezgavkah, vranici in jetrih. Zaradi uničenja
trombocitov prihaja do slabokrvnosti in krvavitev. Nasploh so znaki bolezni
precej nespecifični. Lahko so podobni tistim pri boreliozi, poleg tega pa lahko
pride še do povečanih jeter in vranice, spremenjenih levkocitih kot pri
levkemiji, vnetju oči, edemu zadnjih nog, tudi do bruhanja, driske in znakov
obolenja dihal. Ob močnem imunskem sistemu je bolezen mogoče preboleti povsem
brez kliničnih znakov ali pa s šibko izraženimi. Če se bolezen ne preboli,
napreduje v kronično fazo z izbruhi ob vsakem padcu odpornosti.
Na tem mestu je dobro omeniti še babeziozo, ki
jo povzročata krvna parazita Babesia canis in Babesiagibsoni.
Parazita se razmnožujeta v rdečih krvnih celicah in zato povzročita njihov
razpad. Pojavijo se slabokrvnost in z njo povezani klinični znaki, kot so
neješčnost, utrujenost, vročina, blede sluznice, povečane bezgavke in temno
obarvan urin. Bolezen je možno preboleti brez očitnih znakov, medtem ko se
predvsem pri starejših kužkih lahko pojavi tudi težja oblika bolezni z
zlatenico, padcem krvnega tlaka, akutno odpovedjo ledvic, živčnimi znaki in
motnjami dihanja. Tako kot pri vseh klopnih boleznih se tudi pri tej ob
kronični obliki menjavajo obdobja akutnega izbruha in mirovanja.
Pregled psa ob vsakem prihodu iz sprehoda je zato ključen
V Sloveniji se pri psih najpogosteje
pojavljata borelioza in anaplazmoza, medtem ko je erlihioza redkejša.
Velikokrat so klopi okuženi z več kot enim povzročiteljem bolezni in ob
kombinirani okužbi so klinični znaki bolezni navadno močnejši. Pri vseh klopnih
bolezni je potreben določen čas (24–48 ur), da se povzročitelj prenese iz klopa
na psa. Pregled psa ob vsakem prihodu s sprehoda je zato ključen. Če klopa
pravočasno odstranimo, prenos povzročitelja ni možen in s tem preprečimo
možnost okužbe. Pri odstranitvi klopa si pomagamo s posebnimi pincetami ali
vilicami, ki jih lahko kupimo v vseh trgovinah za živali in pri veterinarju.
Klopa primemo povsem pri glavi, kolikor bližje kože je mogoče, in ga narahlo
izvlečemo pravokotno navzgor. Pri tem uporabimo rokavice, da preprečimo okužbo
nas samih. Odstranjenega klopa vržemo v straniščno školjko, ga potopimo v
alkohol ali zažgemo.
Diagnostika klopnih bolezni je precej
nezanesljiva. Ni namreč povezave med količino protiteles in stopnjo okužbe,
poleg tega tudi v krvi ne najdemo vedno povzročiteljev. Zdravljenje je vedno
dolgotrajno in ne nujno uspešno, zato je veliko pomembneje poskrbeti za
preventivo. Preventiva lahko temelji na kemičnih ali naravnih sredstvih.
Kemična zaščitna sredstva naj bi bila sicer po mnenju stroke učinkovitejša,
vendar neredko povzročajo stranske učinke. Poleg tega organizem dodatno
obremenjujejo s strupenimi sestavinami in skozi leta njihove uporabe se je
začela pojavljati določena stopnja odpornosti pri povzročiteljih klopnih
bolezni. V svoji praksi srečujem paciente, kjer so lastniki redno skrbeli za
kemično zaščito pred klopi, pa so kužki kljub temu zboleli za katero od klopnih
bolezni. Na drugi strani tudi naravna preventiva ne daje 100-odstotne zaščite, je
pa gotovo varnejša in zato prijaznejša do kužka. Gre pa pri naravni preventivi
za zaščito od znotraj in od zunaj in zato vključuje več ravni.
Naravna preventiva – zaščita od znotraj in zunaj
Močan imunski sistem
Na prvem mestu je gotovo močan imunski sistem. Na podlagi opisov posameznih bolezni vam je verjetno postalo jasno, da zdrav imunski sitem povzročiteljem klopnih bolezni ne dovoljuje, da bi se razširili po organizmu, saj jih uspe zajeziti že na mestu vdora. Pri zdravih kužkih tako bolezen mine, ne da sploh kar koli opazili. Za močan imunski sistem kužka pa lahko največ naredimo predvsem lastniki, in sicer predvsem s pravo izbiro sveže mesne hrane. Predelana hrana v obliki briketov, pa naj bo še tako »premium« in izbranih sestavin, je še vedno »mrtva« hrana in kot taka ne dviguje imunske odpornosti našega kužka. Poleg prave hrane je tudi gibanje ključnega pomena.
Ob gibanju se pospeši prekrvavitev in odplavljanje odpadnih snovi prek limfe. Ob povečani prekrvavitvi imunske celice hitreje zakrožijo po organizmu in odstranijo morebitne neželene goste. Poleg tega je gibanje kužkom v krvi in nekaj, kar nujno potrebujejo. Ob rednem gibanju je naš kuža srečen in takšno pozitivno čustvo samo dodatno pripomore k dvigu njegove imunske odpornosti. Ko govorimo o zdravem imunskem sistemu, ne pozabimo na precepljenost in prekomerno uporabo antibiotikov. Oboje uporabimo samo v primerih, ko je to res nujno, in zraven vedno poskrbimo, da temu sledita regeneracija črevesne flore s probiotiki in razstrupljanje organizma.
Naravna preventivna sredstva
Kaj pa naravna preventivna sredstva? Ponudba je res pestra in najboljše je, da za svojega kužka izberemo takšno, ki mu bo najbolj ustrezala. Lahko uberemo dve poti. Ena je zaščita od znotraj, druga od zunaj. Pri zaščiti od znotraj je tako, da se je moramo lotiti že zgodaj, vsaj en mesec prej, preden se začne sezona klopov. Uporabimo lahko česen, kokosovo maščobo, pivski kvas ali jabolčni kis. Pri česnu velja previdnost. Ne uporabljamo ga pri brejih psih in mladičkih, mlajših od 6 mesecev. Poleg tega so možne interakcije z zdravili: kortikosteroidi, zdravila za srce, kemoterapevtiki, sredstva za redčenje krvi, inzulin, zdravila za zmanjševanje kislosti želodčnega soka, zdravila za visok krvni tlak. Če vaš kuža jemlje katero od naštetih zdravil, se pred uporabo česna raje posvetujte s holističnim veterinarjem.
SREDSTVO
NAČIN DOZIRANJA
Česen
¼ stroka na 10 kg psa na dan – svež česen stremo, počakamo 10 do 15 minut in vmešamo v hrano
Kokosova maščoba
1 čajna žlička na 10 kg, 2-krat na dan
Pivski kvas
1 čajna žlička na dan, dodamo hrani
Jabolčni kis
1 čajna žlička na 1 l vode
Za zaščito od zunaj so na voljo eterična olja in drugi pripravki iz zdravilnih zelišč. V spletu je moč najti veliko število receptov, po katerih si lahko sami doma pripravite repelent ali pa že narejenega kupite v trgovini. Kot posebno učinkovito se omenja eterično olje geranije, sledijo pa piment, kumina, sivka, evkaliptus, rožmarin, cimet, cedra, limonska trava, citronka, bazilika, citrusi in še kakšno bi se našlo. Eterična olja lahko nanašate neposredno, par kapljic na ovratnik psa, ali pa pripravite pršilke na vodni ali oljni osnovi. Preparate na vodni osnovi moramo pred uporabo vedno pretresti. Nasploh smo pri uporabi eteričnih olj pri živalih previdni. Za mačke ne pridejo v poštev, medtem ko moramo pri kužkih paziti, da sredstev ne nanašamo okrog oči in smrčka. Najboljša mesta so za obema lopaticama in na korenu repa. S količino ne pretiravamo, saj je voh pri kužkih zelo občutljiv in lahko pride do draženja. Raje nanašajmo minimalne količine in nanos obnavljajmo na vsako uro.
OSNOVA
PRIPRAVA
Vodna
Na 100 g osnove (jabolčni kis, hidrolat virginskega nepozebnika, destilirana voda) 40 kapljic eteričnega olja
Preventiva od zunaj je sicer povsem na mestu, vendar kot samostojna metoda nikoli ne bo uspešna. Zdravje in imunska odpornost se začneta od znotraj in že v ranih letih življenja. Kot odgovorni lastniki poskrbimo za zdravje svojega kužka na vseh ravneh in to nam bo hvaležno vračal z odpornostjo na vse tegobe, ki jih prinašajo bolezni sodobnega časa.
Vsaka »kulturna« rastlina, ki jo imamo na svojem vrtu ali pa jo kupimo v trgovini, ima svojega prednika (ali več prednikov) v divjini, v naravi. S temi »divjimi« rastlinami smo skupaj živeli mnoga tisočletja ali celo milijone let. Z njimi smo si delili vodo, zemljo, zrak, vonjave, bolezni, zajedavce, poletne vročine in zimski mraz.
Sokovi, ki se pretakajo v njih, so najbolj idealen izotonik
V naši DNK so zabeleženi vsi učinki, ki jih te
rastline imajo na nas, kdaj jih potrebujemo za hrano, kdaj za zdravilne obloge
in kdaj se jim izognemo. Tudi te rastline poznajo nas. Čutijo, v kakšnem stanju
smo. Ko smo lačni, zaskrbljeni, utrujeni, rastline to vedo. Takrat razvijejo v
sebi tiste snovi, ki jih najbolj potrebujemo. Če je suša in smo žejni, so tudi
rastline žejne. Znajo se prilagoditi pomanjkanju vode tako, da zgostijo
ovojnice svojih listov, lupine plodov, zavarujejo deblo ali zmanjšajo cvetove.
To sposobnost prenašajo tudi na nas. Od njih
se učimo tudi sami kljubovati žeji, lakoti ali boleznim. Sokovi, ki se v njih
pretakajo, so najbolj idealen izotonik. Vsebujejo vse minerale, encime in
vitamine, ki rastlino ohranjajo v dobri kondiciji. Zato so najprimernejša hrana
in napitek tudi za nas. Seveda pa je treba najti pravi trenutek , pravo
rastlino in pravo količino.
Ko se sneg umika čedalje toplejšim sončnim
žarkom, že pogledujemo za čemažem in regratom, prve trobentice pa že silijo
izpod snega. To že vsi poznamo in vemo, kako okusne in zdravilne so te
rastlinice.
Pomagajo nam razkisati zaspano in otrplo telo.
Čebulice čemaža pa so še boljše kot česen,
močne, pekoče in dišeče. Ni je viroze, ki je z njimi ne bi mogli ustaviti! Pikantni
okusi poskrbijo, da se pljuča očistijo sluzi, grenčine v regratu pa podprejo
jetra, da hitreje izločijo strupe iz krvi. Ledvice tako dobijo nov zagon, da iz
krvotoka hitreje izločijo soli, ki so nastale pri razkisanju telesa.
Če listi, korenine in plodovi poskrbijo za naše telo, cvetovi
poskrbijo za dušo
Ali ste vedeli, da so tudi cvetovi čemaža
užitni? Z njimi začinimo solate ali pa jih potresemo po že gotovih juhah,
testeninah in krompirju. Manj pikantni so kot rastlina sama, zato pa nam dajo
več drugih arom in tople energije.
Tudi cvetovi trobentic, regrata in marjetic so
dobrodošel okras našega krožnika. Če listi, korenine in plodovi poskrbijo za
naše telo, cvetovi poskrbijo za dušo. Zato so nepogrešljivi. V vseh letnih
časih jih nabiramo, da z njimi izpopolnimo svojo prehrano.
Regrat ni le odlična spomladanska solata, je
tudi zdravilna rastlina, ki so jo uporabljali že Arabci, poznal ga je že
zdravnik Avicena. Liste in korenine regrata so uporabljali kot diuretik in za
prečiščenje sečnih poti. Iz svežih delov rastline stisnjen sok pa se v
kombinaciji s čaji uporablja kot močno sredstvo za čiščenje krvi. Tako z njim
pomagajo pri revmi in putiki. Iz cvetov regrata pripravljamo regratov med, ki
je učinkovit pri zdravljenju bronhitisa in lajšanju kašlja.
Kmalu za tem prilezejo na dan koprive. Mladi
vršički in listi so odličen stimulator presnove železa in kalcija. Čaj iz
kopriv, pa tudi sami listi, odpravljajo zakisanost in razstrupljajo telo. Že od
nekdaj jo uporabljajo za zdravljenje revmatičnih obolenj. Sodobna farmacija je
dokazala ugodno delovanje pri izpiranju ledvičnega peska. Manj znano je, da so
v samostanskem zdravilstvu korenine koprive uporabljali za zdravljenje težav s
prostato. Ker povečuje pretok seča skozi mehur, tako zmanjšuje njegovo zastajanje.
Tudi to je potrdila sodobna znanost. Za pripravo čaja uporabljamo sveže ali
posušene liste. Lahko jih tudi dodajamo v hrano in uživamo kot zelenjavo.
Korenine koprive jeseni izkopljemo, očistimo in posušimo. Iz njih kuhamo čaj.
Zaužijemo lahko do približno 6 g korenin na dan.
Ljubezenski napoj iz semen koprive
Čaj iz koprivnih korenin so nekoč že
uporabljali za masažo in umivanje lasišča. Tako so okrepili lasne korenine in
pospešili rast las.
Izjemno visoko hranilno vrednost imajo tudi
semena koprive. To so pravzaprav drobceni plodovi. Vsebujejo žlahtna olja in
beljakovine. To je eno najboljših super živil za izboljšanje krvne slike in
splošne odpornosti. V samostanskem zdravilstvu so zapisi o zdravljenju astme s
semeni koprive, ki jih zmešamo z medom. Če pa so takšni mešanici dodali mleti
poper in rdeče vino, so dobili pravi ljubezenski napoj.
»Plevel«, ki je pravzaprav odlična hrana
Takrat je tudi čas, da se odpravimo v gozd
poiskat divje šparglje. Že majhna količina te grenke in aromatične divje
zelenjave lahko naša jetra okrepi in razbremeni po dolgi zimi.
Tudi na vrtovih bomo našli veliko »plevela«,
ki je pravzaprav odlična hrana. Namesto da odstranimo plevele, kot so kurja
črevca, navadna medena detelja ali ptičja dresen, iz njih raje naredimo šopek
in ga dodajmo solati ali testeninam, potem, ko so že na krožniku. Obilica
flavonoidov, čreslovin in kremenčeve kisline preprečuje vnetja in nas zavaruje
pred spomladanskimi prehladi.
Kmalu pride na plano tudi trpotec. Čeprav smo
že kot otroci na rane polagali širokolistni trpotec, to ni edini način za
uporabo. Na drobno narezani listi so odličen dodatek zelenjavnim solatam,
krompirju in polenti. Tudi v želodcu delujejo protivnetno in lajšajo simptome
zakisanosti. Ozkolistni trpotec pa uporabimo za čaj proti prehladu in za
lajšanje kašlja. Tudi iz njega lahko pripravimo sirup, ki je odlična pomoč pri
suhem kašlju in bronhitisu.
Na krajih, kjer je zemlja razkopana in prst
odstranjena, pa tudi na robovih njiv in na travnikih bomo našli rman. Še preden
zacveti, lahko posmukamo mlade lističe in jih dodamo zelenjavi. Čeprav so
grenki, jih lahko nekaj dodamo tudi na solate in juhe. Preprečuje vnetja in
izboljša odpornost. Nekoč so uporabljali zmečkane liste rmana za oblogo odprtih
ran. S tem so preprečili, da bi se gnojile. To le dokazuje antibakterijsko moč
te rastline. Rmanov čaj, če ga redno pijemo, pa preprečuje tvorbo kamnov in
blaži krče.
Med prvimi cvetovi spomladi so primule. Razveselijo
nas, ko s svojimi živorumenimi kronicami oživijo opustelo, še skorajda
zamrznjeno zemljo. Pomladanski jeglič so nekoč imenovali tudi »nebeški ključ«.
Svojo moč dobiva od sonca v zenitu, zato nam iz srca prežene melanholijo.
Prežene težke misli, ki nas spravljajo v obup, zato so jo nekoč celo polagali
na srce in na telo. Cvetovi (kot tudi koreninice) vsebujejo flavonoide in
saponine, zato pomagajo pri izkašljevanju. Za ta namen iz njih kuhamo čaje. Nekaj
svežih cvetov pa si lahko privoščimo, da z njimi poživimo kosilo.
Divje rastline še hranijo spomin na čas, ko smo živeli v
harmoničnem sožitju
Divje rastline imajo v sebi še tisto izvirno
kodo, ključ do harmonije, ki mora vladati v telesu, če naj to deluje pravilno.
Žlahtne sorte sadja in zelenjave, ki jih kupujemo v trgovinah tega nimajo več
in nam ne morejo pomagati. To zmore le še biodinamično vzgojena zelenjava, a te
je žal premalo, da bi jo lahko vsi uživali.
S križanjem in žlahtnenjem divjih kapusnic,
križnic in kobulnic so kmetovalci vzgojili vso današnjo zelenjavo. V iskanju
boljšega pridelka in okusa so iz nje odstranili grenčine in povečali vsebnost
sladkorjev. Zato ta zelenjava ne zmore več podpirati naših jeter, ne poživlja
sečil in nas ne ščititi pred bakterijami.
Divje rastline še hranijo spomin na čas, ko smo živeli z njimi v harmoničnem sožitju. Ko se odpravimo v naravo, poiskat te stare prijatelje, ne pozabimo na drevesa, ki se nas še dobro spomnijo. Njihova debla, krošnje, vonjave in sence so nam vedno dajale zavetje in varnost. Morda v njihovi bližini za trenutek pozabimo na napetosti mestnega življenja in spet srečamo sebe.
