Prijava
Mikroplastika se pojavlja v vse večjem obsegu okrog nas in se vrača nazaj k nam v obliki izdelkov, ki jih uporabljamo in uživamo. Ko se ozremo okoli sebe, imamo pred očmi takoj več deset plastičnih predmetov. Toda, ali se kdaj vprašamo, kaj se bo z vsemi kosi plastike zgodilo čez nekaj let, predvsem s tistimi, ki ne bodo pripotovali do predelovalnice plastike? Plastika v naravi razpada na manjše delce, na t. i. mikroplastiko, katere vpliv na okolje in njeno razširjenost raziskovalci raziskujejo šele v zadnjih letih. Povod za raziskovanje očem skrite plastike pa je bilo ravno izginevanje oz. ohranjanje velikosti velikih območij plastike na oceanih (po dva na Pacifiškem in Atlantskem oceanu in eden na Indijskem oceanu).
Mikroplastika je v primerjavi z večjimi kosi plastike na morju bistveno slabše vidna in je bil zato njen pomen v ekologiji očem skrit vse do leta 2008, ko se je na Univerzi v Washingtonu odvila prva mednarodna raziskovalna delavnica na temo »Učinki in usoda mikroplastičnih morskih odpadkov«.
Viri mikroplastike
S pojmom mikroplastika opisujemo zelo drobne delce plastike, z velikostjo pod 5 mm. Poznamo t. i. primarno, to je proizvedena mikroplastika, ki se uporablja v kozmetični industriji in industriji abrazivnih sredstev. V kozmetični industriji je sestavni del piling krem, zobnih krem, šamponov, tekočih mil, krem za obraz, krem za nego rok in nog, izdelkov za ličenje (maskare, šminke) ter celo določenih tekočin za čiščenje kontaktnih leč (www.bund.net).
Drugi vir mikroplastike je t. i. sekundarna mikroplastika, ki nastaja z razgradnjo večjih kosov plastike. Večji kosi plastike lahko razpadejo na manjše zaradi mehanskega delovanja ali zaradi kemijske razgradnje (fotokemijska razgradnja z ultravijolično B-svetlobo).
Tretji vir mikroplastike pa so sintetična oblačila, pri katerih se med pranjem oblačil sintetična vlakna sproščajo v odplake, po kanalizacijskem omrežju preidejo čistilno napravo in tako pristanejo v rekah, ki odpadke prinesejo vse do morja. V okviru raziskovalne naloge na Gimnaziji Vič so izračunali, da lahko v Sloveniji v enem letu preide okrog 140 kg sintetičnih vlaken v odtoke (M. Vidmar in U. Pirc, Mikroplastika v odpadni vodi pralnega stroja) samo zaradi pranja oblačil. Ti pa se lahko naprej prenašajo v reke. Koliko mikroplastike prinesejo reke v morja, pa je vprašanje, s katerim se ravno zdaj ukvarja Inštitut za vode Republike Slovenije v okviru mednarodnega projekta Riverine (Identification and Assessment of Riverine Input of (Marine) Litter).
Vpliv mikroplastike na okolje
Do zdaj je bila mikroplastika najbolj raziskovana v morskem okolju, kjer je bilo evidentiranih največ njenih delcev. Plastika v morskem okolju zaradi dolge življenjske dobe razgradnje predstavlja veliko grožnjo ekosistemu. Poleg nevarnosti zaužitja in zapletanja živali v večje odpadke posebno nevarnost predstavlja številčno veliko pogostejša mikroplastika. Plavajoča mikroplastika je eden izmed večjih prenašalcev živih organizmov, s čimer ogroža morsko biodiverziteto. Na tak način se po morjih širijo invazivne vrste, kar predstavlja velik ekološki problem.
Na mikroplastiko se naseljujejo tudi mikroorganizmi, ki na plastiki tvorijo t. i. biofilme. Tovrstne mikrobne združbe so znanstveniki poimenovali »plastisfera«. Predvideva se, da lahko bakterije, ki so sposobne razgradnje ogljikovodikov, pripomorejo k razgradnji plastičnih odpadkov. Ugotovljeno je bilo tudi, da je mikrobna združba znotraj »plastisfere« drugačna od mikrobne združbe v vodi, kar kaže na to, da plavajoča plastika v vodah predstavlja nov ekološki habitat.
Poleg mikroorganizmov se na plavajočo plastiko vežejo tudi organska onesnaževala, ki so v vodi slabo topna. Plastika jih z vezavo nase koncentrira in prenaša po morju. Če morska žival zaužije takšen košček plastike, se vezane kemikalije resorbirajo v prebavni trakt živali in tako vstopijo v prehranjevalno verigo.
Vpliv mikroplastike na živali
Mikroplastiko lahko zaradi svoje majhne velikosti pojedo najrazličnejše živali, od velikih sesalcev do najmanjših nematodov (morskih glist) in školjk. Prisotnost mikroplastike na dnu prehranjevalne verige nakazuje na to, da se lahko prenaša po prehranjevalni verigi navzgor. Mikroplastika na različne načine ogroža zdravje in življenje morskih živali. Povzroči lahko fizično blokado ali poškodbo prebavnega trakta, lahko pa tudi zastrupitev, bodisi zaradi sproščanja kemijskih komponent plastike v organizme bodisi zaradi zaužitja ter akumulacije že v vodi absorbiranih kemikalij. V slovenskem morju so že bili najdeni koščki mikroplastike v želodcih želv in rib. Kar pri tretjini analiziranih želv so v njihovih želodcih našli manjše in večje plastične delce.
Kako se išče mikroplastika
Mikroplastiko na vodnih površinah se lovi s t. i. epineustonskimi mrežami, nekateri raziskovalci uporabljajo tudi t. i. mreže manta (takšno ime je mreža dobila zaradi podobnosti z ribo manto), ki imajo velikost luknjic okoli 300 µm ali manj. Mreža se s plovilom vleče po vodni gladini ali v vodnem stolpcu. Na koncu mreže je tulec, v katerega se ujamejo smeti. Material, ki se ujame v mrežo, se najprej pregleda s prostim očesom, izločijo se večji delci, manjše (manj kot 1 mm) pa se pregleda s stereomikroskopom, s katerim se določijo velikosti plastičnih delcev. Natančno identifikacijo plastičnih delcev in določitev kemijske zgradbe omogočajo spektroskopske metode, kot sta ramanska in infrardeča spektroskopija.
Metoda lovljenja z mrežo manta nam omogoča le lovljenje plastike, ki plava na vodi, kot so polietilen, polipropilen, polistiren in različne vrste vlaken. Velik, a hkrati še neraziskan problem pa je plastika, ki potone na morsko dno. Ocenjeno je, da je tretjina plastičnega materiala v morskem okolju plavajočega in prisotnega na morski obali, preostali del pa se potopi na morsko dno, kjer interagira z živalmi, živečimi v sedimentih, in vpliva na prenos plinov v sedimentih.
Mikroplastika v Jadranskem morju
Analize mikroplastike v slovenskem morju so se začele leta 2011 v okviru izvajanja Okvirne direktive o morski strategiji, izvajajo pa ga Inštitut za vode Republike Slovenije v sodelovanju z Univerzo v Novi Gorici, ARSO in Službo varovanja priobalnih zemljišč morja pri VGP Drava Ptuj. Ugotovljena je bila prisotnost mikroplastike v prav vseh do sedaj vzetih vzorcih. Prisotni so bili tako primarna kot tudi sekundarna mikroplastika ter sintetična vlakna oblačil. Količina mikroplastičnih delcev se je spreminjala glede na lokacijo, morske tokove in vremenske razmere. Po večjem dežju so bile količine mikroplastike na morski površini večje, skladno z večjim dotokom rek in s tem umazanije s celine Trenutno je v teku mednarodni projekt DeFishGear, v katerem sodeluje 16 partnerjev iz držav jadranskega območja. V omenjenem projektu bo narejena celovita analiza makro- in mikroodpadkov na Jadranskem morju. Mikroplastika se bo iskala tako na morski površini kot tudi na plažah in v ribah. Cilj projekta je tudi poenotenje metodologij vzorčenja in analize mikroplastike med državami ob Jadranskem morju, v prihodnosti pa tudi rednih monitoringov, s katerimi bi spremljali trende onesnaženosti Jadranskega morja.
Sproščanje kemikalij iz plastičnih delcev v okolje
Problem pa ni le plastika kot taka, ampak tudi kemijske substance, ki se sproščajo iz nje. Plastičnim masam so dodani aditivi, ki so lahko zelo toksični. Najbolj problematični so plastifikatorji, kamor spadajo ftalati, adipati in bisfenol A, ki se lahko sproščajo iz končnih plastičnih produktov. Uporaba ftalatov je zaradi toksičnosti že omejena in za določene tipe proizvodov prepovedana. Naslednja skupina kemikalij, ki so potencialno nevarne, so alkilfenoli. Zgoraj naštete skupine kemikalij spadajo med hormonske motilce. Dokazano je bilo, da se ti sproščajo iz polistirena in so potencialno rakotvorni. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je vinil klorid, ki se uporablja pri proizvodnji PVC, rakotvoren. Zaradi tovrstnih spoznanj v znanstvenih krogih že potekajo pogovori o tem, da bi plastiko pravzaprav morali uvrstiti na seznam nevarnih odpadkov.
Kako lahko sami pripomoremo k manjšemu onesnaženju s plastiko in posledično mikroplastiko
- Kupujmo čim manj plastične embalaže.
- Plastično embalažo skrbno mečimo v koš za plastiko.
- Ne odlagajmo odpadkov v naravi.
- Ne mečimo paličic za ušesa in drugih drobnih plastičnih toaletnih odpadkov v toaletno školjko.
- Izogibajmo se kozmetičnim izdelkom, ki vsebujejo mikroplastiko.
- Izogibajmo se uporabi sintetičnih oblačil.
- Ozaveščajmo ljudi okoli sebe o posledicah uporabe plastike za okolje in ljudi.
Dr. Manca Kovač Viršek,
Andreja Palatinus, Mikrobiologinja, zaposlena na
Inštitutu za vode RS na projektih DeFishGear in Riverine
