Prof. dr. Mihael Jožef Toman, prodekan in nekdanji dekan Biotehniške fakultete, ki je član več ekoloških društev doma in v tujini, podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, opozarja, da se Slovenci vedno bolj obračamo k zdravemu načinu življenja in prehranjevanja, vendar pa je treba jasno poudariti, da se vse začne in konča pri vodi. Če se ves dan zdravo prehranjujemo in gibamo, popoldne pa na dvorišču operemo avto, pri čemer proizvedemo najbolj problematično odpadno vodo, se bodo izjemno škodljive snovi iz nje k nam prej ali slej vrnile skozi pipo.
Po podatkih ARSA se je poraba pitne vode v 100 letih povečala za šestkrat. Kako ocenjujete to številko, je tolikšno povečanje problematično?
Pojem porabe vode zajema vsa dnevna opravila – rabo vode za kuhanje, pitje, čiščenje, zalivanje itd. V Sloveniji smo med hudimi porabniki vode, saj porabimo tudi prek 200 litrov na dan na prebivalca. Omejili bi lahko marsikatero dejavnost, ki je izrazit dnevni porabnik vode. V okoljsko razvitem svetu, predvsem v Skandinaviji, boste težko našli domove, kjer se ljudje še vedno namakajo v banjah. Ne gre pa samo za vprašanje porabe vode, ampak za to, da se vsaka porabljena pitna voda spremeni v odpadno vodo in večina teh voda gre v kanalizacijski sistem, ki je priključen na čistilno napravo ali pa tudi ne. Velik del Slovenije ni priključen na čistilno napravo, pri nas čistimo manj kot 50 odstotkov komunalnih odpadnih vod. Nekatere gredo neposredno nazaj v okolje, druge pa posredno prek greznic.
V novi zakonodaji smo končno zapisali, da greznica okolje obremenjuje skoraj tako, kot če bi odpadno vodo neposredno spustili v okolje. Ne gre torej toliko za vprašanje, koliko vode porabimo, ampak kaj bomo s to odpadno vodo naredili in jo bo treba tako ali drugače prečistiti, kajti narava sama vsega ne zmore. Naravno samočiščenje je namreč omejeno. Druga težava je, da uporabljamo številne nevarne snovi, ki postanejo del te odpadne vode – snovi za osebno nego, zdravila, hrana, čistila. V okolje s tem spustimo številne hormone in nevarne snovi, ki so v zaščitnih kremah, kozmetičnih preparatih, ki pa jih vsakodnevno uporabljamo in si jih izmijemo s telesa. Ni torej pomembno, koliko vode bomo porabili, da si bomo s telesa izmili tovrstne snovi, ampak kam bo to steklo in kako bomo te snovi skozi pipo dobili nazaj v kozarec ali hrano.
Ko govorimo o kakovosti vode, ne gre samo za to, kakšna je voda po okusu, vonju, barvi – prav tako je ni mogoče opisati le z besedami dobra ali slaba. Kaj je torej bistveno pri odgovoru na vprašanje, kakšna je kakovostna in čista voda, pa o tem ne razmišljamo dovolj?
Imamo več parametrov, s katerimi opredelimo uporabnost pitne vode oziroma govorimo, da voda zdravju ni škodljiva. Prvi so mikrobiološki parametri, s katerimi ocenjujemo vsebnost nevarnih patogenih bakterij, ki jih izloča človek ali pa živali, v vodi. Ugotavljamo torej, ali so v pitni vodi tudi mikroorganizmi, ki bi lahko povzročali težave, na primer drisko. Ti se v Sloveniji pojavljajo v različnih povirjih iz različnih vzrokov, osnovni pa je tisti, ki sem ga že omenil, in sicer velike količine odpadnih vod, ki marsikje pridejo neposredno v podtalnico. Ker Slovenija več kot 90 odstotkov vode za pitje pridobiva iz podtalnih vod, to pomeni, da kar spustimo v okolje, tudi dobimo nazaj skozi pipo. Drugi parameter je kemijska kakovost vode, ki pa je lahko bistveno bolj problematična – recimo vsebnost nitratov. Slovenci se ne zavedajo, da si sami uničujejo vodne vire in znižujejo kakovost vode. Še vedno se nekaznovano, čeprav je njena uporaba za del leta prepovedana, v zimskem obdobju na kmetijskih površinah poliva gnojevka. Gnojevka je izjemen vir nevarnih snovi in hranil, ki pridejo v okolje in s tem v vodne vire.
Ko se torej pogovarjamo o kakovosti pitnih voda, moramo vedno poudarjati, ali gre za kemijsko neoporečnost vode ali pa gre za mikrobiološko neoporečnost vode. Veliki vodni sistemi v Sloveniji so absolutno varni in kontrolirani – mala zajetja pa niso vedno kakovostna. Še posebej, če so ti viri površinski, saj lahko že vsak dež s površine spere številne nevarne snovi, kar pa lahko bistveno spremeni kemijsko in mikrobiološko sliko. O kakovosti pitnih voda ne moremo govoriti, če ne govorimo o kakovosti okolja, v katerem živimo, in če se ne zavedamo, da vsak posameznik kakovost okolja tudi spreminja.
Torej se kompleksnosti problema pitne vode pravzaprav sploh ne zavedamo?
Absolutno ne, nimamo nobene predstave o številnih pojmih, o katerih pa tudi vse presplošno govorimo. Govorimo o čisti in umazani vodi – ta pojma nam ne povesta popolnoma nič. Govorimo pa lahko o nevarnih vodah, o zdravju škodljivih vodah in zdravju neškodljivih vodah. Govorimo lahko o bistrih vodah in kalnih vodah – to so termini, ki so relevantni. Tudi kalna voda je lahko namreč izjemno kakovostna, absolutno pa kalna voda ni umazana voda. Nobena voda ne more biti umazana, ta pojem ne pomeni nič. Kaj pa je čista voda? Za kemika čisto nekaj drugega kot za biologa.
Število nevarnih kemikalij se v okolju iz leta v leto povečuje, med njimi je več kot 100.000 različnih sintetičnih snovi, ki smo jih zadnjih 50 letih spustili v okolje. Vedno so končni sprejemnik vodna telesa, tudi podtalnica. Med temi nevarnimi snovmi si posebno pozornost zaslužijo motilci endokrinega sistema, poljudno jih imenujemo tudi hormonski motilci. Lahko to bolje razložite in kakšno je stanje v Sloveniji?
Gre torej za umetne snovi, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Številne prihajajo iz plastičnih izdelkov, torej vsa plastika, ki se kopiči v okolju, je vir teh snovi, tudi prej omenjena kozmetika, da ne govorimo o hormonih, ki jih človek, tako svoje, kot tiste, ki jih uporablja bodisi zaradi preprečevanja nosečnosti ali za kaj drugega, spušča v okolje. Potem so to tudi dodatki hrani za okus, barvo, vonj itd. Teh snovi je vse polno. Žal jih z nobeno denarno sprejemljivo metodo ne moremo odstraniti iz odpadne vode. Odpadne vode z motilci endokrinega sistema, ki gredo v čistilne naprave, se ne znebijo teh snovi, torej gredo skozi čistilno napravo v Ljubljanico ali katero koli drugo reko, seveda. V prihodnje se bo torej veliko pomembneje osredotočiti na to, kako tovrstni motilci endokrinega sistema v okolje sploh ne bodo prišli. Iluzorno je razmišljati o tem, da jih ne bomo več proizvajali, kajti sodobni način življenja jih praktično zahteva.
Zakaj so tako problematični?
Največji problem hormonskih motilcev je, da so to strukturno zelo podobne spojine, kot so naši hormoni, ki jih vsako telo potrebuje za normalno delovanje endokrinega sistema. Te snovi pa se pred našimi hormoni lahko pritrdijo na mesta, ki so pomembna za sintezo različnih snovi v človeškem endokrinem sistemu, in tako motijo ta sistem. Motijo reproduktivno sposobnost – po nekaterih ocenah je samo zaradi hormonskih motilcev že trideset odstotkov evropejskih moških reproduktivno nesposobnih – kar pomeni, da lahko populacija hitro nazaduje. Spremembe so vidne tudi v okolju, spreminja se denimo spolna struktura številnih vrst v okolju, ribe se feminizirajo, enako aligatorji v rekah Severne Amerike, kar je pravzaprav težko verjeti. Vplivajo lahko na poškodbe v ontogenetskem razvoju, tudi pri ljudeh že zanesljivo prihaja do takšnih sprememb.
V Indiji se rojevajo otroci, ki imajo poškodbe organov, ki nimajo razvitega vida. Stvar je zelo resna, vendar še nismo na stopnji, da bi to resnost sprejeli. Eden izmed razlogov zakaj ne, pa je ta, da hormonski motilci delujejo na dolgi rok. Njihovega delovanja danes ne zaznamo, tudi čez pet let ga morda ne bomo, kaj se bo pa dogajalo naprej, pa večine ljudi ne zanima – niti držav niti vlad, kaj šele korporacij. Torej smo v nekem začaranem krogu, ko bo prišlo do resne krize, pa bo glede hormonskih motilcev verjetno že prepozno. Problematika hormonskih motilcev je problematika prihodnosti. Danes se ukvarjamo s klimatskimi spremembami, za katere sploh ne vemo natančno, kaj ta pojem pomeni, resen problem pa je voda s hormonskimi motilci.
V nekem drugem kontekstu ste v pogovoru dejali, da reševanje lokalne problematike ni vedno uspešno, če ne prepoznamo globalne. Da v svetu ljudje nimajo pitne vode, je res dobro znano, katere pa so druge posledice našega mačehovskega odnosa do planeta in vode na globalni ravni?
Predvsem nevarne snovi, ki jih je v vodnem okolju vse več in ki se vračajo kot bumerang, tu so zopet hormonski motilci. Z vidika morskih ekosistemov je velik problem mikroplastika, kaj bo ta problem prinesel v svetovnem merilu tudi za celinske vode, si nihče ne more predstavljati. Tudi to je resen planetarni problem, o katerem bi se morali začeti pogovarjati mnogo bolj kot o tem, če bomo imeli dve stopinji ali stopinjo in pol višjo temperaturo ozračja. Drugi problem so izpusti v ozračje, vse, kar je v ozračju, s padavinami pade nazaj na planet na kopno, v morje in v celinske vode. Slovenija ima nekaj alpskih jezer, njihova kakovost pa se kljub temu, da tja nihče ne vozi gnojnice in da tja nihče ne izpušča odpadne vode, slabša. Zakaj? Ker padavine v ta jezera prinesejo snovi, za katere niti nismo odgovorni mi, da so v ozračju, ampak nekdo drug nekje iz Severne ali Vzhodne Evrope in je samo od smeri vetrov odvisno, katere snovi pridejo do nas. Naslednji problem je ustavljanje gibanja vode, svet je prepreden z jezovi in pregradami. Kar 40 odstotkov evropskih rek je pregrajenih, v Evropi sploh nimamo več naravnih rečnih sistemov, posledica je sprememba kakovosti vodnega okolja.
Kako na vodne sisteme vpliva kmetijstvo?
Raba vode za kmetijstvo je prav tako velika težava. To so lahko velike količine vode, saj marsikje kmetijstvo ne deluje po načelih naravnega okolja in vrst, ki v tem okolju živijo. Če imamo stepo, ne moremo gojiti koruze, pač pa stepske rastline. Kmetijsko se moramo začeti prilagajati in to ne na vprašanje suše in na zadrževanje vode, s katero jo bomo preganjali. Zavzemati se moramo za spremembo kmetijske rabe in sort, ki potrebujejo takšno in drugačno vodo. V svetu v imenu uspešnejšega in kapitalsko donosnejšega kmetijstva preusmerjajo številne vodotoke, da bo prihodek večji. Izrazit primer, da je takšno ravnanje škodljivo, je katastrofa in umiranje Aralskega jezera v osemdesetih letih, v času, ko je vsa Evropa prisegala na naravne materiale – bombaž. Ker so takrat dva pritoka jezera, Amu Darjo in Sir Darjo, speljali na bombažna polja, so četrto največje jezero na svetu in eno izmed največjih naravnih znamenitosti, praktično izsušili. Podobno danes za to, da bodo pridelovali žita, počno Kitajci. Kmetijstvo je, če ne bomo spremenili prakse, eden izmed zelo nevarnih dejavnikov, ki grozi vodnim sistemom.
Ljudje si predstavljamo, da za ohranitev vode naredimo veliko, če ne spuščamo vode med umivanjem zob, če zapiramo vodo med tuširanjem, po drugi strani pa za liter ustekleničene vode porabimo trikratno količino vode in energije. Česa v povezavi z onesnaževanjem vode se ljudje redkokdaj zavedamo?
Za liter vode je približna poraba 4 do 5 litrov nafte. V Sloveniji ni nobene potrebe po tem, da bi kupovali ustekleničeno vodo, razen v izrednih primerih. Imamo namreč dovolj kontrolirano zdravo in uporabno tekočo vodo na pipah. S tem se lahko ponašamo, saj smo ena redkih držav na svetu, kjer lahko brez strahu odprete pipo in si natočite vodo za vsa gospodinjska opravila. Plastenke so komercialna zgodba, to v Sloveniji ni nujna zgodba. To je zgodba korporacij in dobička. Žalostno je, da razmišljamo, kako bomo svoje lastne vodne vire črpali, jih stekleničili v plastenke in to vodo potem prodajali. Vsaka plastenka je vir hormonskih motilcev. Vsaka plastenka je vir mikroplastike v morju. Ne mislite, da vaša plastenka ne bo končala v morju, da bo predelana. Tudi če bi bila res predelana, pri predelavi plastenke potrebujemo energijo za številne procese.
Najbolj neverjetna stvar, ki jo srečate posebej v Sloveniji, česar tujec nikakor ne razume, pa je, da Slovenec pere avto na dvorišču. Da pere na dvorišču nekaj, kar je najbolj mogoča onesnažena stvar. Iz avtomobila spere od olj do ostankov maščob, ostankov nevarnih snovi s cestišč, ogromno cinka – izjemno nevarne težke kovine, ki potem prehaja v vodne sisteme. Slovenci ne moremo dojeti, da so zato pralnice avtomobilov, ki morajo imeti čistilno napravo za najbolj problematično odpadno vodo, ki jo lahko naredite. Niti industrija nima tako problematičnih odpadnih vod, kot so lahko vode, ko operete avto. Slovenec pa pere avto na lastnem dvorišču, kjer ima po možnosti še lasten vodni vir vode.
Če že kupujemo ustekleničeno vodo, kako pomembno je v resnici, da je ta brez BPA?
BPA je eden izmed najpomembnejših hormonskih motilcev in je resnično problematičen. Vendar je to pomembno predvsem pri posodah, ki jih imate doma za shranjevanje hrane, ali pa za konzervirano hrano. Da bi pa prešli na vse plastenke »BPA free« zato, da bomo lahko vodo še vedno pili iz plastenk, je pa vsaj v Sloveniji, ki ima še vedno kakovostno vodo na pipah, neumnost.
Trenutno je aktualna tema vpis pravice do vode v ustavo …
Zapis na način, kot je bil pripravljen, je absolutno napačen, z vso odgovornostjo trdim, da je bil način priprave zapisa v ustavo skrajno političen in popolnoma nič strokoven. Tisti, ki govorijo, da se je stroka pri tem uskladila, se motijo. Kdo pa je stroka, katera stroka? Kemijska, vodarska, biološka, ekološka – če naštejem samo nekaj področij, ki se ukvarjajo z vodo. Te stroke niso bile prisotne. V členu 70. a, v katerem naj bi bila zapisana pravica do vode, zdaj piše, da vodni viri služijo prvenstveno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo. Od vode pa niso odvisna samo gospodinjstva, ampak je od vode odvisen celoten živi svet. Brez živega sveta tudi vode, ki bo sicer zapisana v ustavi, ne bo, kajti živi svet je tisti, ki daje in vzdržuje kakovost vode, ki jo potrebujemo za vsakodnevno uporabo. Pravica do čiste pitne vode je strokovno nesprejemljiv termin. Kaj pa voda je? Voda je pojem, ki zaobjema pitno vodo, vodovodno vodo, morja, jezera, celinske vode … Ali se tega zavedamo? Ali bomo to zapisali v ustavo? Ne. S tem ne bomo preprečili podeljevanja koncesij. Morda se je uskladila pravna stroka, a tudi tam vem, da ni enotnega mnenja, in se bojim, da je to populistična zgodba, ki bi jo nekateri radi izkoristili v svojo korist.
Kje je torej po vašem mnenju rešitev?
V Sloveniji bi morali začeti spoštovati zakone. Smo ena od držav z do potankosti urejeno zakonodajo, v Zakonu o vodah je napisano vse in so vse zakonske podlage, da že danes omejujemo podeljevanje koncesij, da že danes ne privatiziramo vodnih virov. Ali zakone spoštujemo? Absolutno ne. Če je v zakonu napisano, da od 15. 11. do 15. 3. ne smete polivati gnojnice, pa vsa Slovenija poliva gnojnico pozimi. Lahko to tudi zapišemo v ustavo, pa bodo ljudje še vedno polivali gnojevko pozimi. Rešitev je torej v tem, da resno začnemo z inšpekcijskim nadzorom. Ta pa je pri nas povsem podhranjen, inšpektorji preprosto ne morejo spremljati, ali ljudje spoštujejo zakonodajo. Nemci so mi že pred desetletjem rekli, da se varstvo okolja ureja prek denarnice – da kaznuješ tistega, ki ne skrbi za to, kar mu zakoni nalagajo zato, da bo okolje čisto in zdravo. Varstvo okolja se začne z vzgojo, izobraževanjem, če pa še to ne pomaga, pa s kaznovanjem! Ne pa z zapisi, saj imamo že zdaj vse čudovito zapisano, osnoven problem ni, da zakonov nimamo, ampak da jih kršimo. Ker pa je lagodno življenje nekaj drugega kot življenje po določenih pravilih, bo to vedno prisotno. Človek je pač pragmatična vrsta, ki si želi lagodno živeti in bo zato kršil zakone – tako pri rabi vode kot pri rabi zaščitnih sredstev, da bo imel bolj zeleno solato od soseda.