Mnoge bolezni zahtevajo uporabo zdravil, ki jih lahko predpiše le zdravnik. Po drugi strani pa se pogosto srečujemo tudi z relativno blagimi oblikami zdravstvenih težav, ki niso posebej nevarne. Kadar imamo blage simptome dobro poznanih bolezni je dobro poznati naravne možnosti za hitro ublažitev težav. Preprosti pripravki so namreč lahko pogosto presenetljivo učinkoviti.
1. Ingverjev čaj za ublažitev slabosti
Pri blažjih oblikah slabosti – če je na primer vaš želodec razdražen zaradi preobilnega ali premastnega obroka – vam lahko zelo uspešno pomaga skodelica ingverjevega čaja. Če nimate moči, da bi si skuhali čaj, pa si lahko pomagate tudi tako, da grizljate košček olupljene ingverjeve korenine.
2. Čaj iz lupine granatnega jabolka proti driski
Olupke mnogih sadežev večinoma takoj zavržemo. Vendar pa se v teh olupkih pogosto skriva nemalo koristnih hranil. To med drugim velja tudi za lupino granatnega jabolka. S čajem iz te lupine si je mogoče prav tako pomagati pri slabosti, podobno kot z ingverjevim čajem. Še posebej koristen pa je kot pomoč pri diareji. Priporočamo vam, da olupek granatnega jabolka posušite – tako boste lahko kadar koli pripravili blagodejen čaj.
3. Gel aloe vere kot pomoč pri sončnih opeklinah in drugih kožnih težavah
Aloe vera je več kot zgolj okrasna sobna rastlina. Gel, ki se skriva v listih te rastline, velja za eno najboljših naravnih možnosti za nego kože, ki jo je opeklo sonce. Poskrbi namreč za izrazit hladilni učinek, obenem pa je gel znan po protivnetnem delovanju. Prav zaradi protivnetnih učinkov je gel zelo koristen tudi pri mnogih drugih težavah, povezanih s kožo – med drugim tudi kot naravna pomoč pri aknah. Ker bo gel aloe vere poskrbel tudi za izdatno navlažitev kože, si lahko z njim pomagate tudi v primeru zelo suhe kože ali ekcema.
4. Soda bikarbona za ublažitev simptomov vnetja sečil
Kot naravna pomoč pri vnetju sečil se običajno omenjajo predvsem brusnice. Čeprav so pripravki iz brusnic v tovrstnih situacijah nedvomno zelo koristni, pa obstaja še nekaj drugih odličnih možnosti za ublažitev neprijetnih simptomov. Med drugim lahko pomaga tudi napitek, pripravljen iz skodelice vode in ¼ žličke sode bikarbone. Ta namreč poskrbi za nekoliko bolj bazično okolje, kar oteži razmnoževanje bakterij.
5. Česen kot pomoč pri zniževanju holesterola
Uživanje česna ima številne pozitivne vplive na zdravje. Gre za živilo, ki je znano predvsem kot odličen naravni antibiotik, obenem pa so lahko pripravki iz česna zelo koristni tudi kot naravna pomoč pri zniževanju ravni slabega holesterola v krvi.
6. Klinčki za ublažitev težav z dlesnimi
Ena najboljših naravnih sestavin za izdelavo pripravkov, namenjenih ohranjanju zdravja ustne votline, so zagotovo klinčki (nageljnove žbice). Iz njih je mogoče izdelati povsem naravno ustno vodo, in sicer tako, da približno 10 klinčkov prelijete s 100 mililitri vrele vode, nato pa počakate 10 minut, preden mešanico precedite. Tako pripravljena ustna voda učinkuje antiseptično in kot blag naravni analgetik, zato vam lahko pomaga pri blažjih oblikah vnetja dlesni, koristna pa je tudi kot pomoč pri zobobolu.
7. Višnjev sok za lajšanje bolečin v mišicah in za boljši spanec
Bolečine v mišicah – na primer po intenzivnejših telesni aktivnosti – je mogoče uspešno ublažiti s pitjem višnjevega soka. Gre namreč za napitek, ki pomaga pri zaviranju tvorbe vnetnih snovi v telesu. Nekateri ga tako priporočajo tudi pri kroničnih boleznih, kot je artritis. Višnje pa so obenem eden najboljših naravnih virov melatonina, ki ima ključno vlogo pri uravnavanju ciklov spanja in budnosti. Tako si je mogoče z višnjevim sokom pomagati tudi pri premagovanju nespečnosti oziroma blažjih oblik težav s spanjem.
Staranje vpliva na najrazličnejše procese v našem telesu. Med drugim se z leti zmanjšuje tudi učinkovitost imunskega sistema. Okrevanje v primeru okužb je tako počasnejše in manj učinkovito. »Postaran imunski sistem« pa se obenem slabše odziva na cepiva. Čeprav staranja imunskega sistema seveda ni mogoče povsem preprečiti oziroma zaustaviti, pa lahko z določenimi spremembami ta proces vendarle drastično upočasnimo. Pri tem so še posebej pomembni trije ukrepi …
1. Redna telesna aktivnost
Skrb za redno gibanje je vsekakor eno najpogostejših priporočil za ohranjanje dobrega zdravja. Vendar pa se med koristmi redne telesne aktivnosti precej redko izpostavlja vpliv te navade na ohranjanje močnega imunskega sistema. Metaanaliza, ki je bila pred nedavnim objavljena v reviji Nature Reviews Immunology, je razkrila, da je eden ključnih dejavnikov za upočasnjevanje staranja imunskega sistema prav gibanje. Naše skeletne mišice namreč proizvajajo beljakovine, imenovane miokini, ki blažijo vnetja v telesu in prispevajo h krepitvi obrambnih funkcij oziroma imunske zaščite. Več mišične mase tako praviloma pomeni tudi boljšo zaščito pred najrazličnejšimi okužbami.
Tako je mogoče pri ljudeh, ki redno telovadijo, opaziti manjše število postaranih imunskih celic, za katere so značilni skrajšani telomeri, kot pri manj aktivnih vrstnikih. Po drugi strani pa se poveča število limfocitov T, katerih naloga je prepoznavanje patogenega mikroorganizma, odgovornega za okužbo, nato pa diferenciacija v celice, specializirane za uničenje tega mikroorganizma v primeru novih poskusov okužbe telesa v prihodnosti. Čeprav ostaja skupno število limfocitov T konstantno, se število tiste podvrste, ki je sprva nediferencirana, nato pa je sposobna specializacija, z leti zmanjšuje. Telo je tako slabše pripravljeno na morebitne nove, neznane tujke, kar je tudi eden glavnih znakov »postaranega imunskega sistema«, zato je razveseljivo, da lahko redna telesna aktivnost ublaži to težavo, povezano s staranjem. Obenem obstajajo študije, katerih izsledki kažejo, da obstaja povezava med rednim gibanjem in boljšim odzivom na cepiva, kar v praksi pomeni predvsem učinkovitejšo tvorbo protiteles.
2. Prehrana z obilico »protivnetnih živil«
Staranje imunskega sistema je pogosto tesno povezano s kroničnimi vnetji. Akutni vnetni odziv v primeru dejanske nevarnosti oziroma poškodbe je sicer zelo koristen, vendar je nujno, da se v telesu nato hitro sprožijo tudi protivnetni mehanizmi. Pri mlajših osebah to običajno ni težava, z leti pa postaja možnost za kronična vnetja, ki so povezana s številnimi boleznimi, vse večja. Imunski sistem je tako zaposlen z neustreznimi vnetnimi odzivi, pri tem pa lahko zanemari resnične nevarnosti, torej patogene organizme. Eden izmed pomembnih ukrepov, ki lahko pripomorejo k »pomladitvi« imunskega sistema, je tako tudi povečan vnos živil s protivnetnimi učinki. V to skupino sodijo živila, bogata z omega-3-maščobnimi kislinami.
Pomemben vpliv ima tudi vitamin D, pri čemer pa primarni vir ni hrana, ampak je nujna predvsem redna izpostavljenost sončnim žarkom, saj lahko tako telo samo tvori zadostne količine vitamina D (po potrebi pa si lahko pomagate tudi s prehranskimi dopolnili). Za upočasnitev staranja imunskega sistema je obenem nujno, da telesu zagotovite dovolj antioksidantov (vir so predvsem različne vrste sadja in zelenjave), ki lahko med drugim pomagajo tudi pri preprečevanju kroničnih vnetij. Med začimbami s protivnetnimi učinki pa izstopa predvsem kurkuma, še posebej če jo kombinirate s črnim poprom.
3. Ohranjanje zdrave telesne teže
Kar do 30 odstotkov vnetnih citokinov IL-6 v krvnem obtoku naj bi izviralo iz maščobnega tkiva. Pri ljudeh s čezmerno telesno težo je tako nevarnost za kronična vnetja še posebej visoka. To med drugim pomeni manj učinkovit imunski sistem v primeru resničnih nevarnosti. Obstajala pa naj bi tudi povezava med čezmerno telesno težo in slabšim odzivom na cepiva proti gripi. Med pomembne ukrepe za upočasnitev staranja imunskega sistema tako sodi tudi skrb za ohranjanje zdrave telesne teže.
Oteklina in bolečina v eni nogi ali roki lahko kažeta na globoko vensko trombozo.
Nenadna težka sapa, bolečina v prsih ali kašelj so lahko znaki pljučne embolije.
Spremembe barve kože, občutek toplote ali omotica lahko nakazujejo prisotnost krvnega strdka.
Krvni strdki so vse prej kot nedolžen pojav. Pogosto so namreč krivi za hudo invalidnost, lahko pa tudi za smrt. Usodni so lahko za ljudi vseh starosti. Znani so primeri mladih, navidezno popolnoma zdravih oseb, katerih življenje se je nenadoma končalo prav zaradi krvnega strdka. Tako je zelo pomembno, da poznate osnovne informacije o krvnih strdkih oziroma o težavah, ki jih lahko povzročajo, in da znate prepoznati opozorilne znake zapletov, kot je npr. pljučna embolija. Ravno hitro ukrepanje je tisto, kar pogosto odloča o tem, ali bo oseba preživela. Seveda pa so nujni tudi preventivni ukrepi za zmanjšanje zapletov, povezanih s krvnimi strdki …
Krvne strdke lahko v osnovi razdelimo v dve večji skupini – na mirujoče in po telesu potujoče strdke. Ko oziroma dokler so krvni strdki mirujoči, govorimo o trombozi. Znana je na primer globoka venska tromboza, ki je običajno povezana s strdki v nogi, vendar se lahko pojavi tudi v drugih delih telesa, na primer v roki. Po drugi strani pa lahko v povezavi s strdki govorimo tudi o emboliji. Zanjo je značilno, da se strdek odcepi in nato potuje po telesu. Če pride do pljuč (t. i. pljučna embolija), je lahko to smrtno nevarno.
V nadaljevanju navajamo nekaj najbolj tipičnih simptomov, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da so se v telesu pojavili krvni strdki (globoka venska tromboza) ali da ti strdki morda celo potujejo proti pljučem …
To je 10 pogostih znakov krvnih strdkov, ki jih ne smete ignorirati:
Oteklina v eni nogi ali roki – Pogosto nastane zaradi krvnega strdka, ki blokira pretok krvi.
Nenadna, nepojasnjena bolečina v nogi ali roki – Pogost simptom globoke venske tromboze (GVT).
Rdeča ali spremenjena barva kože – Območje okoli krvnega strdka lahko postane rdeče ali vijolično.
Občutek toplote na prizadetem območju – Prizadeto mesto je pogosto toplejše kot preostali deli telesa.
Težko dihanje – Če je krvni strdek potoval v pljuča, lahko povzroči pljučno embolijo.
Bolečina v prsih – Nenadna bolečina v prsih, zlasti pri globokem dihanju, je lahko znak pljučne embolije.
Hitro ali nepravilno bitje srca – To se lahko zgodi, če krvni strdek blokira pretok krvi v srcu ali pljučih.
Omotica ali omedlevica – Pomanjkanje kisika zaradi krvnega strdka lahko povzroči omotico ali omedlevico.
Nenaden glavobol ali težave z vidom – Krvni strdek v možganih lahko vodi v možgansko kap, ki povzroča glavobole in težave z vidom.
Bolečine v trebuhu – Krvni strdki v žilah, ki oskrbujejo črevesje, lahko povzročijo hude bolečine v trebuhu.
Če opazite katerega od teh simptomov, je pomembno, da čim prej poiščete zdravniško pomoč.
Krvni strdki niso izključno nevarni …
Ne le da strjevanje krvi samo po sebi ni škodljivo, ampak je lahko izjemno koristno. Gre namreč za pomemben odziv telesa na poškodbo. Ljudje z motnjami strjevanja krvi ali osebe, ki uporabljajo zdravila, katerih stranski učinek je redčenje krvi (na primer aspirin), lahko v primeru malce resnejše poškodbe izkrvavijo. Krvni strdki torej nikakor niso izključno negativen pojav.
Strjevanje krvi je posledica kemijske reakcije med trombociti, ki so znani tudi kot krvne ploščice, in t. i. koagulacijskimi faktorji (gre za beljakovine v krvi, ki so izjemno pomembne za uspešno strjevanje krvi). Krvni strdek, ki nastane na mestu poškodbe, ustavi krvavitev iz poškodovane žile, s čimer se zmanjša nevarnost za čezmerno izgubo krvi. Sočasno z obnovo žile začne strdek postopoma razpadati. V tovrstnih okoliščinah so torej krvni strdki zelo koristni, zaplete pa se, če se del strdka odcepi ali če začnejo strdki nastajati brez pravega razloga za to. Strdki oziroma deli krvnih strdkov lahko deloma ali popolnoma zamašijo žilo. To oteži dotok krvi in s tem kisika do pomembnih organov, kar lahko privede do življenjsko ogrožajočega stanja.
Simptomi globoke venske tromboze
Eden od najpogostejših zapletov, povezanih s krvnimi strdki, je t. i. globoka venska tromboza, za katero je značilna (delna) zamašitev globokih ven. Praviloma gre za vene v nogah, vendar so lahko včasih prizadeti tudi drugih deli telesa. Značilen simptom globoke venske tromboze je zelo ostra, kljuvajoča bolečina v nogah, ki jo lahko spremljajo tudi mišični krči. Bolečina se običajno pojavlja v mečih ali v stegnih. V večini primerov je omejena samo na eno nogo. Podobno velja tudi za otekanje, ki prav tako spada med značilne simptome globoke venske tromboze. Praviloma namreč oteče samo ena noga.
Koža okoli bolečega območja postane zelo vroča, nemalokrat pa je mogoče opaziti tudi spremembo barve (koža postane izrazito rdeča ali temna). Če boleče, otečeno območje otipate, lahko začutite zadebeljene žile, ki so zelo trde in občutljive.
Potrombotični sindrom – pogosta posledica nezdravljene tromboze
Globoka venska tromboza zahteva čim hitrejše ukrepanje. Pomembno je, da poiščete zdravniško pomoč, saj lahko povzroči zelo resne, nepopravljive poškodbe. V kar približno 20–50 odstotkih primerov se razvije t. i. potrombotični sindrom, včasih celo več let po preboleli venski trombozi. Globoka venska tromboza lahko namreč trajno poškoduje žile in pusti posledice, s katerimi se je treba nato spopadati vse življenje (kronične bolečine v nogah, nenehna utrujenost, otekanje nog, oslabljeno zaznavanje, trajno razbarvanje kože itn.).
Potrombotični sindrom se lahko kaže tudi v obliki ponavljajočih se razjed na nogah, ki jih je zelo težko zdraviti. Našteti in drugi simptomi, s katerimi se morajo spopadati osebe, ki jih je prizadel potrombotični sindrom, lahko seveda močno otežijo gibanje, tudi hojo. Nemalokrat pa je oteženo že stanje na nogah ali celo malce dolgotrajnejše sedenje. Vse to seveda močno zmanjša kakovost življenja. Na območjih, kjer je bil krvni pretok močno oviran dlje časa, so možne tudi zelo hude poškodbe tkiv, zaradi katerih je lahko potrebna celo amputacija. Simptomi globoke venske tromboze tako zagotovo niso nekaj, kar je smiselno ignorirati, tudi če trenutno niso zelo izraziti.
Srčni infarkt, možganska kap in pljučna embolija
Ukrepanje pa ni pomembno samo zaradi potencialnih dolgoročnih posledic, ampak so tu še precej neposrednejše nevarnosti. Če se del krvnega strdka odlušči, lahko najde pot vse do srca. Odluščen košček strdka lahko zamaši srčne žile, kar privede do srčnega infarkta. Če del strdka zaide do možganov, je možna možganska kap. Izjemno nevarna pa je seveda tudi t. i. pljučna embolija, ki je nemalokrat usodna. Tveganje za pljučno embolijo je pri osebah z globoko vensko trombozo zelo visoko (pljučna embolija je zaplet, ki prizadene vsako 10. osebo z nezdravljeno globoko vensko trombozo).
Med značilne simptome pljučne embolije spadajo:
zadihanost oziroma hude težave pri vdihovanju,
zbadajoča, ostra bolečina v prsnem košu (med vdihovanjem lahko postane bolečina še izrazitejša),
pospešen srčni utrip in
kašelj brez znanega razloga (v izkašljani sluzi se lahko pojavljajo delčki krvi).
Katere skupine so najbolj ogrožene?
Nastajanje krvnih strdkov, ki ni odziv na poškodbo, je lahko povezano z ovirano prekrvavitvijo, patološkimi spremembami, ki prizadenejo stene krvnih žil, ali s spremembami, zaradi katerih postanejo trombociti bolj lepljivi. Tveganje za tovrstne zaplete, ki povečujejo nevarnost za čezmerno nastajanje krvnih strdkov, je pri nekaterih skupinah posebno visoko. Med najbolj problematične dejavnike spadajo:
Dolgotrajno sedenje
Med premikanjem se mišice v mečih konstantno krčijo, pri čemer stiskajo vene v nogah, kar spodbuja prekrvavitev. Tako ni presenetljivo, da je za dolgotrajno sedenje – na primer med delom ali med potovanjem – značilna upočasnjena oziroma ovirana prekrvavitev, s čimer se poveča tveganje za nastajanje krvnih strdkov. Že 90 minut sedenja brez odmora lahko zmanjša prekrvavljenost območja za koleni za kar do 50 odstotkov.
Imobilnost po operaciji/poškodbi
Tveganje za trombozo je posebno visoko pri osebah, ki okrevajo po operaciji oziroma po poškodbi/bolezni. Intenzivnejše strjevanje krvi je pričakovana posledica travme, nato pa svoj delež prispevajo še omejitve, povezane z gibanjem. Zdravniki se zato v tovrstnih okoliščinah pogosto odločijo za preventivno uporabo zdravil za redčenje krvi. Pomagajo pa lahko tudi kompresijske nogavice.
Rakava obolenja
Nevarnost za krvne strdke se lahko poveča tako zaradi raka kot zaradi nekaterih vrst zdravljenja, ki se uporabljajo pri diagnosticiranih rakavih obolenjih. Povečano tveganje za trombozo je v tovrstnih okoliščinah povezano z dejavniki, kot so vnetja, spremenjena kemijska sestava krvi in omejeno gibanje zaradi kronične utrujenosti.
Nosečnost
Hormonske spremembe, ki so tipične za obdobje nosečnosti, med drugim vplivajo tudi na intenzivnejše strjevanje krvi. Telo se namreč s tem pripravlja na porod. Gre za mehanizem, ki je v osnovi koristen, saj je namenjen zaščiti pred čezmerno izgubo krvi med porodom, vendar lahko obenem poveča tveganje za zaplete med samo nosečnostjo. Povečana nevarnost za krvne strdke med nosečnostjo je lahko povezana tudi z oteženim gibanjem, predvsem proti koncu nosečnosti. Poleg tega pa razvijajoči se plod postopoma vse bolj pritiska na žile okoli medenice, zaradi česar se zmanjša dotok krvi v noge. Tveganje za trombozo ostane visoko tudi po porodu, in sicer še približno tri mesece.
Nadomestna hormonska terapija
Osebam, ki se v obdobju prehoda v menopavzo spopadajo z zelo intenzivnimi neprijetnimi simptomi, je danes na voljo nadomestna hormonska terapija. Ta lahko po eni strani omili simptome, ki so tipični za to obdobje, vendar se morate zavedati, da je ta možnost povezana z določenimi tveganji, vključno s povečanim tveganjem za trombozo (hormoni, ki se dodajajo, lahko povzročijo spremembe, ki so podobne spremembam med nosečnostjo). Obenem upoštevajte, da so podobna tveganja povezana tudi z uporabo hormonske kontracepcije.
Čezmerna telesna teža & kajenje
Večina ljudi se zaveda, da kajenje povečuje tveganje za pljučnega raka in raka ustne votline, manj znano pa je, da lahko ta navada vpliva tudi na trombocite. Trombociti kadilcev so pogosto bolj »lepljivi«, s čimer se poveča nevarnost za krvne strdke. Med dejavnike, ki povečujejo tveganje za trombozo, pa spada tudi čezmerna telesna teža.
Predhodne težave s krvnimi strdki
Posebna previdnost je potrebna pri osebah, ki so se v preteklosti že spopadale s težavami zaradi krvnih strdkov, saj je verjetnost za ponovitev tovrstnih težav zelo visoka.
Specifične bolezni
Trombofilija, prirojena motnja strjevanja krvi, je ena od diagnoz, ki povečujejo nevarnost za krvne strdke. V to skupino spadajo tudi sladkorna bolezen, ledvične bolezni in bolezni dihal. Tveganje za krvne strdke se lahko seveda poveča tudi zaradi srčno-žilnih obolenj, predvsem tistih, za katere je značilno kopičenje oblog v krvnih žilah, in pri atrijski fibrilaciji.
Najpomembnejši preventivni ukrepi
Na nekatere dejavnike, ki povečujejo tveganje za krvne strdke, žal ne morete vplivati (neposredno), kar pa nikakor ne pomeni, da ste popolnoma nemočni. Z določenimi spremembami, povezanimi z vsakodnevnimi navadami, lahko namreč občutno zmanjšate nevarnost za zaplete zaradi krvnih strdkov.
Izogibajte se sedenju s prekrižanimi nogami.
Med sedečim delom poskrbite za redne odmore, med katerimi vstanite in se malce razgibajte (če to resnično ni izvedljivo, vam priporočamo, da med sedenjem izvajate preproste vaje za razgibavanje nog).
Če kadite, se poskušajte znebiti te navade (odsvetovana je tudi uporaba elektronskih cigaret, saj te prav tako povečujejo nevarnost za krvne strdke).
Med izleti oziroma med daljšo vožnjo (npr. z letalom) uporabljajte kompresijske nogavice.
Skrbite za zadosten vnos tekočine.
Če ste pretežki, se poskušajte znebiti odvečnih kilogramov.
Ne nosite pretesnih oblačil ali nogavic.
Med počitkom podložite stopala z blazino ali dvema (idealno je, da so stopala približno 15 centimetrov nad višino srca).
Zmanjšajte vnos soli.
Poskrbite za dovolj gibanja.
Če se vaši bližnji sorodniki spopadajo s težavami zaradi krvnih strdkov (ali če so se z njimi spopadali v preteklosti), o tem čim prej obvestite svojega osebnega zdravnika.
Recikliranje je vsekakor pomembno, a še bolje je, če nam uspe najti možnost ponovne uporabe navidezno odsluženih predmetov. Kanadčanka Doni Rae je vzela idejo ponovne uporabe zelo resno. Odločila se je namreč, da stare šolske avtobuse predela v funkcionalne rastlinjake in jim s tem podari »novo življenje« …
Avtobusa kupljena na lokalni dražbi
Doni Rae je bila že pred tem navdušena vrtnarka. A ker živi na območju, kjer je sezona uspevanja številnih vrst rastlin zaradi podnebnih pogojev precej kratka, je začela razmišljati o postavitvi rastlinjaka. Pri načrtovanju je poskušala najti karseda ugodno možnost postavitve. Tako je naletela na dražbe starih šolskih avtobusov. Na koncu se je odločila, da kupi kar dva avtobusa, ne le enega, in delo se je začelo …
Manjši avtobus z rastlinjakom je še vedno mobilen
Predelava avtobusov seveda ni bila preprosta, a Doni Rae je imela pri tem pomoč družine. S skupnimi močmi so se lotili dela in končni rezultat je resnično osupljiv. Za predelavo so potrebovali eno dolgo zimo, a trud je bil na koncu več kot poplačan. Prvi korak je bil odstranjevanje sedežev iz obeh avtobusov, nato pa se je postopek predelave pri obeh avtobusih precej razlikoval. Doni Rae in njena družina so se namreč odločili, da se ne bodo povsem odpovedali prvotni namembnosti prvega, manjšega avtobusa, ki je nekoč prevažal do 32 šolarjev. Tako so ustvarili nekakšen mobilni rastlinjak, ki ga je mogoče poljubno prevažati od ene lokacije do druge. To je pomenilo, da so ohranili volan in pogonski sklop. Pod strop so namestili dodatne luči in nato ustvarili gredice za posamezno vrsto rastlin.
Odstranjevanje prvotne strehe omogočilo lažje segrevanje notranjosti
Predelava večjega avtobusa, namenjenega prevozu 72 potnikov, je bila nekoliko zahtevnejša in kompleksnejša. Še posebej zahtevno naj bi bilo odstranjevanje prvotne, pločevinaste strehe. Ta avtobus ima namreč zdaj 6 milimetrov debelo transparentno streho iz polikarbonata, kar pomeni, da se notranjost precej bolj segreje kot pri manjši različici. Poskrbljeno je tudi za ustrezno zaščito v primeru močnejšega vetra. Prvotno streho je sicer družina reciklirala in jo uporabila za notranjo oblogo gredic, ki zmanjšuje nevarnost za gnitje pridelka.
Načrti za dodatne nadgradnje rastlinjakov
Prvo pomlad si je Doni Rae pomagala kar s propanskimi grelniki, ki so bili še posebej uporabni v hladnih nočeh. Družina pa zdaj načrtuje montažo trajnih grelnikov na naravni plin. Za zalivanje rastlin med prvo sezono je Doni Rae uporabila klasično vrtno cev (poskrbljeno je bilo tudi za zaščito tal ob stiku z vlago), tudi tu pa so v načrtu dodatne dodelave oziroma vzpostavitev sistema za avtomatizirano kapljično zalivanje rastlin.
Priložnosti za ponovno uporabo »odsluženih« predmetov so praktično na vsakem koraku …
Uspešna predelava starih šolskih avtobusov, s katero se lahko pohvalijo Doni Rae in njena družina, je dokaz, da ne bi smeli prehitro odpisati tistega, kar se nam zdi na prvi pogled primerno le še za na odpad. Odločitev, da prostor za gojenje rastlin v vseh letnih časih ustvarijo kar znotraj starih avtobusov, je družini prihranila kar nekaj denarja. Poleg tega pa imajo tovrstni rastlinjaki določene prednosti v primerjavi s klasičnimi – »gredice« so nekoliko dvignjene, kar pomeni manj izgube toplote, originalna okna omogočajo preprosto prezračevanje ipd. Doni Rae razmišlja tudi o tem, da bi postopoma začela prodajati del pridelka. Tako najverjetneje ni šlo za edini tovrstni projekt družine. Hkrati pa je lahko seveda zgodba navdih tudi za vse druge vrtnarje, ki razmišljajo o postavitvi malce drugačnega, unikatnega rastlinjaka.
Starost in mladostnost nista nezdružljivi. Ne glede na to, koliko ste stari, lahko ohranjate vitalnost in dobro zdravje. Vendar pa se tega na žalost ne zaveda dovolj ljudi, ki so zakorakali v tretje življenjsko obdobje. Tudi če nimajo posebnih zdravstvenih težav oziroma resnejših bolezni, jih pogosto prevzame brezvoljnost. Tako se lahko razvijejo motnje spanja, depresija in sorodne težave. Na srečo pa ohranjanje vitalnosti v zrelih letih ni tako zapleteno, kot bi se morda lahko zdelo na prvi pogled. Že navidezno drobne spremembe navad lahko prispevajo k precej bolj zadovoljni, energije polni starosti …
1. Ne pretiravajte s količino hrane
Količina hrane oziroma kalorij, ki jih naše telo potrebuje, z leti počasi upada. Vendar pa mnogi ne prilagodijo svojih prehranjevalnih navad tem spremembam. Ker telo ne potrebuje več toliko energije, se začne presežek skladiščiti v obliki maščob. Tako imajo mnogi starejši ljudje težave z vzdrževanjem zdrave telesne teže, kar ima lahko seveda negativen vpliv na zdravje. Če želite ostati vitalni tudi v pozni starosti, je torej pomembno, da nekoliko zmanjšate vnos hrane. Nekateri svetujejo celo, da se ne bi smeli nikoli najesti povsem do sitega. Seveda pa je po drugi strani dobro, da je vaša prehrana čim bolj raznolika. Manj kalorij ne sme biti izgovor za manj pestrosti na krožniku!
2. Svoj čas posvetite zanimivim hobijem in izobraževanju
Dolgčas je težava, s katero se spopadajo mnogi starostniki. Ko imajo končno čas, da bi uživali v hobijih, za katere prej niso našli časa, izgubijo motivacijo. Občutek, da ni nič več smiselno, je seveda zelo nevaren. Pred vami je najverjetneje še mnogo let, hkrati pa se morate opomniti, da šteje vsak trenutek. Tako je priporočljivo, da poskušate svoje trenutke zapolniti z zanimivimi dejavnostmi. Nikoli ni prepozno, da se naučite česa novega ali da pridobite novo veščino. Vaš pogled na življenje bo tako precej bolj pozitiven, kar se bo zagotovo odrazilo tudi na vašem zdravju.
3. Obogatite svojo prehrano z omega-3-maščobnimi kislinami
Ena najresnejših težav, ki grozijo starostnikom, je pešanje spomina in drugih kognitivnih funkcij. Čeprav ne obstaja čudežna metoda, s katero bi lahko s popolno gotovostjo preprečili tovrstne težave, lahko z določenimi ukrepi vendarle močno zmanjšamo verjetnost za njihovo pojavitev. Zelo pomembno je na primer, da vaša prehrana vsebuje zadostno količino omega-3-maščobnih kislin (za zdravje možganov je pomembna predvsem DHK, ki jo je mogoče v večjih količinah najti v olju alg).
4. Poiščite vadbo, ki je primerna za vas
Določene zdravstvene težave, s katerimi se morda spopadate, lahko postanejo izgovor za to, da se praktično ne gibate več. Vendar pa pomanjkanje telovadbe pogosto še poslabša težave. Tako je pomembno, da tudi v zrelih letih skrbite za redno telesno aktivnost. Če imate določene zdravstvene omejitve, poskušajte poiskati vadbo, ki bo primerna za vas. Priporočljivo je seveda, da se o tem posvetujete tudi s svojim zdravnikom. Praviloma je lahko dobra izbira vadba v vodi, saj so sklepi tako manj obremenjeni. Odlična lahka vadba so lahko tudi vsakodnevni sprehodi z vašim hišnim ljubljenčkom.
5. Negujte socialne stike
Občutek povezanosti z drugimi ljudmi poskrbi za precej vitalnejšo starost. Poskušajte torej ohranjati dobre odnose z bližnjimi. Obenem pa je pomembno, da se zavedate, da ni nikoli prepozno, da spletete nove prijateljske vezi – podobno kot ni nikoli prepozno za učenje. Če na primer vaši otroci in vnuki nimajo toliko časa za vas, kot bi morda želeli, to ni razlog za obupovanje. Vključite se v dejavnosti, ki vam bodo omogočile spoznavanje novih ljudi, ki lahko postanejo pomemben del vašega življenja.
S pomočjo vsesplošno razširjenih pametnih naprav imamo lahko danes izjemno natančen vpogled v to, kako je potekal naš dan. Hitro lahko na primer preverimo, koliko korakov smo naredili, kakšen je bil naš povprečni srčni utrip ali kako dobro smo spali. Tovrstni merilniki so postali vsesplošno razširjeni in uporabljeni (npr. v obliki pametne ure ali športne zapestnice). Pri tem pa strokovnjaki vseskozi iščejo možnosti za dodajanje novih funkcij. Vsaj trenutno se zdijo še posebej zanimiva prizadevanja ekipe raziskovalcev iz Velike Britanije in Švedske, ki poskušajo vključiti tudi meritve prevodnosti kože. Ta informacija je namreč lahko zelo koristna za ugotavljanje, kakšno je bilo naše počutje …
Množično dostopen »biofeedback« …
S pomočjo pametnih naprav, ki merijo tudi prevodnost kože, se lahko med drugim ugotavlja, kdaj oziroma kako pogosto smo pod stresom. Meritve električne prevodnosti kože za pridobivanje tovrstnih informacij seveda niso nekaj povsem novega. Gre na primer za pomemben del t. i. biofeedbacka oziroma biološke povratne zanke. Vendar pa tovrstna merjenja za zdaj še niso del funkcij pametnih naprav za množično uporabo.
Glavni dosežek raziskovalcev iz Velike Britanije in Švedske je predvsem razvoj inovativnega modela interpretiranja signalov, pridobljenih s pomočjo merjenja električne prevodnosti kože. Podatki, pridobljeni s pomočjo njihove naprave, se sproti pretvarjajo v barvne spiralne grafike, ki jih lahko spremljate na svojem telefonu. Prototip sistema, ki je za zdaj še v fazi dodelave, se imenuje »Affective Health«.
Zbiranje biometričnih podatkov ima tako prednosti kot slabosti
Na prevodnost kože vpliva predvsem količina znojenja, ki pa je lahko seveda med drugim povezana tudi s stresom in napetostjo. Tako gre za podatek, ki nam lahko razkrije ogromno o počutju oziroma o čustvih osebe. Na tej podlagi je navsezadnje osnovan tudi dobro znani detektor laži. Po besedah dr. Pedra Sanchesa, vodje ekipe, ki je zasnovala sistem »Affective Health«, obstaja cela množica signalov, ki jih oddaja naše telo in ki jih je mogoče meriti oziroma spremljati.
Gre za t. i. biometrične podatke, ki so postali zadnja leta zelo zanimivi v številnih panogah. Po eni strani nam lahko zbiranje in preučevanje tovrstnih podatkov ponudi številne zanimive vpoglede. Vendar pa so lahko z zbiranjem tovrstnih podatkov povezana tudi določena tveganja. Tako mnogi opozarjajo, da predstavlja zbiranje biometričnih podatkov precejšnjo nevarnost za zlorabe in za zaostritev vsesplošnega nadzora.
Številke ne lažejo …
Druga težava, povezana z zbiranjem biometričnih podatkov, pa je vprašanje, kako jih sploh pravilno interpretirati. Beleženje teh informacij je namreč enostavnejši del, precej težje pa je podati zanesljive odgovore o tem, kaj nam določeni podatki sporočajo o počutju ali zdravju osebe. Hkrati pa mora biti celoten sistem zasnovan tako, da je uporaba enostavna za povprečnega uporabnika, ki najverjetneje nima poglobljenega znanja o določenem področju. Ekipa raziskovalcev, ki razvija sistem »Affective Health«, poskuša najti rešitve, ki bi omogočile, da bi bil njihov sistem čim bolj praktičen za vsakdanjo uporabo – po eni strani dovolj preprost, a ne na račun natančnosti. Pri delu si pomagajo tudi s povratnimi informacijami tistih, ki so v okviru fokusnih skupin že preizkusili betarazličico njihovega sistema.
Če bo šlo vse po načrtih, bomo imeli torej morda že kmalu na voljo novo napravo, ki nam bo pomagala bolje razumeti, kako se naše telo odziva v specifičnih situacijah. Na podlagi teh podatkov bo med drugim mogoče ugotoviti, katere situacije nam povzročajo še posebej veliko stresa. Sami namreč včasih težko opazimo določene ponavljajoče se vzorce ali pa si pred njimi preprosto zatiskamo oči. Po drugi strani je težko ignorirati številke oziroma kvantitativne podatke. Pametne naprave za zbiranje biometričnih podatkov nam lahko tako odprejo oči in nam pomagajo sprevideti, da je čas za spremembe.
Večurno premetavanje v postelji in čakanje, da nas končno premaga spanec, je zagotovo zelo mučno. Čeprav občasno vsi potrebujemo malce več časa, da zaspimo, gre v določenih primerih za drastično obliko te težave, ki lahko preraste v kronično nespečnost. Strah, da vam tudi naslednjo noč ne bo uspelo zaspati še dolgo po odhodu v posteljo, lahko težavo še poglobi: ker ste nervozni oziroma ker se vaš um ne more zares odklopiti, se tudi telo ne umiri.
Kronična nespečnost običajno zahteva strokovno pomoč, a vsaj za začetek lahko poskusite z določenimi triki, ki so še posebej uporabni za tiste, ki imate težave s spanjem zgolj občasno. V nadaljevanju vam predstavljamo štiri metode, ki lahko pomagajo, da zaspite skorajda neverjetno hitro …
1. Tehnika obratne namere
Kadar imamo težave z nespečnostjo, v postelji pogosto razmišljamo le o tem, kdaj bomo končno zaspali. Vse misli so tako usmerjene v spanec, kar pa je lahko pravzaprav glavna težava, zaradi katere vam ne uspe zaspati, saj s tem ustvarite velik pritisk nase. Ena izmed metod, ki vam lahko pomaga, tako stavi na povsem nasproten pristop.
Namesto da se osredotočate na to, kako čim prej zaspati, si v mislih govorite, da nikakor ne smete zaspati. Gre za t. i. tehniko obratne namere, ki je lahko presenetljivo učinkovita – ne le pri težavah s spanjem, ampak tudi v mnogih drugih situacijah. Če ugotovite, da obratna namera pri vas ne deluje, pa lahko poskusite z malce bolj klasičnim pristopom – na primer z vojaško metodo …
2. Vojaška metoda
Ta tehnika je bila predstavljena v knjigi z naslovom Relax and Win: Championship Performance, katere avtor je Lloyd Winter. Gre za metodo, ki naj bi jo v ZDA uporabljali pri urjenju vojaških pilotov. S pomočjo te metode naj bi bilo mogoče zaspati v manj kot dveh minutah, za popolno obvladanje tehnike pa naj bi bilo potrebnih približno šest tednov redne vaje. Po poročanjih naj bi metoda delovala celo v primeru, ko želimo zaspati v sedečem položaju.
Kaj morate torej storiti? Najprej poskušajte povsem sprostiti svoj obraz, vključno z mišicami ustne votline. Nato sprostite ramena in pustite, da se samodejno spustijo nekoliko navzdol. Sprostite tudi roke. Sledi naj globok izdih in sprostitev prsnega koša. Nato sprostite še noge. Zdaj si poskušajte predstavljati pomirjajoč prizor oziroma okolje, da odženete druge misli. Če to ne pomaga, začnite v mislih ponavljati: »Ne razmišljaj, ne razmišljaj, ne razmišljaj …«
3. Progresivna mišična relaksacija
Ta tehnika je precej sorodna metodi obratne namere, le da gre tukaj za neposredno aplikacijo na telo oziroma na mišice. Namesto da poskušate sprostiti mišice, jih napnite, počasi, eno za drugo. Sprostitev mišic se bo tako zgodila spontano, kot naravni odziv na pokrčenje. Proces na večino ljudi učinkuje zelo pomirjajoče, progresivna mišična relaksacija pa se pogosto priporoča prav kot pomoč tistim, ki zvečer precej težko zaspijo.
4. Metoda 4 – 7 – 8
Zelo verjetno že poznate različne dihalne vaje. Čeprav lahko tudi metodo 4 – 7 – 8 uvrstimo v to skupino, naj bi bila vendarle nekaj posebnega oziroma še posebej sproščujoča. Mnogi izmed tistih, ki so jo že preizkusili, poročajo, da naj bi bilo mogoče s pomočjo te tehnike zaspati še posebej hitro. Najprej rahlo priprite usta in poskušajte počasi izdihniti čim več zraka. Nato zaprite usta in začnite vdihovati skozi nos ter medtem štejte do 4. Zadržite sapo za 7 sekund. Na koncu izdihnite, ponovno skozi rahlo priprta usta, medtem ko v mislih štejete do 8. Ponavljajte, dokler ne zaspite.
Apetit je v resnici precej bolj kompleksen, kot si verjetno predstavljate. Ne gre zgolj za željo po hrani, ampak lahko govorimo o različnih vrstah apetita, ki so povezane s specifičnimi vrstami živil oziroma hranilnih snovi. David Raubenheimer in Stephen Simpson sta na podlagi dolgoletnih raziskav ugotovila, da je apetit smiselno deliti v pet večjih skupin. Svoje najpomembnejše ugotovitve sta strnila v knjigi Eat Like the Animals: What Nature Teaches Us About the Science of Healthy Eating. Po njunem mnenju naj bi bilo mogoče govoriti o apetitih, ki so povezani z ogljikovimi hidrati, beljakovinami, maščobami, natrijem in kalcijem. Te ugotovitve so lahko med drugim zelo koristne tudi pri hujšanju oziroma pri ohranjanju zdrave telesne teže …
Zakaj ravno 5 vrst apetita in ne več?
Izoblikovanje petih osnovnih tipov apetita naj bi bilo povezano z evolucijskimi razlogi. Čeprav so lahko biološki sistemi, kamor seveda spada tudi človeško telo, zelo zapleteni, obstajajo pri tem določene omejitve. To pomeni, da ti sistemi vendarle ne smejo biti pretirano zapleteni, sicer ne bi bilo možno učinkovito delovanje. Iz tega med drugim sledi, da ne bi bilo smotrno, da bi obstajala različna vrsta apetita za vsako hranilno snov posebej. Naše telo naj bi se tako omejilo na pet vrst apetita. To, da obstajajo posebne vrste za ogljikove hidrate, maščobe in beljakovine, se zdi logično, saj gre za t. i. makrohranila, ki jih telo potrebuje v največjih količinah. Poseben apetit za natrij in kalcij pa naj bi bil povezan s tem, da gre za hranili, ki sta bili za naše prednike pogosto težje dostopni. Tako so potrebovali poseben »mehanizem«, ki jih je usmerjal proti virom omenjenih mineralov.
Do ugotovitev tudi s pomočjo opazovanja prehranjevalnih navad pavijanke
Simpson in Raubenheimer sta prišla do opisanih ugotovitev s pomočjo različnih eksperimentov oziroma metod. Ena izmed teh metod je bilo tudi opazovanje prehranjevalnih navad pavijanke, ki sta jo poimenovala Stella. Raziskovalca sta Stelli sledila mesec dni in si pri tem natančno beležila, kaj in koliko je pavijanka pojedla. Ob tem sta opazila nekaj presenetljivega. Ne glede na to, da se je vrsta in količina hrane vsakodnevno precej raziskovala, je bilo razmerje med beljakovinsko in nebeljakovinsko hrano praktično identično …
Apetit, povezan z beljakovinami, ostane pri procesirani hrani nepotešen
Raziskave, v katerih so sodelovali ljudje, pa so razkrile precej drugačno sliko. Medtem ko v naravi različne vrste apetitov brez večjih težav delujejo usklajeno in usmerjajo živali proti hranilom, ki jih njihovo telo v resnici potrebuje, imamo ljudje s tem precej več težav. Za to je pogosto kriva procesirana hrana. Ena glavnih težav pri tovrstnih živilih je, da praktično ne vsebujejo beljakovin, po drugi strani vsebujejo zelo veliko enostavnih ogljikovih hidratov in maščob. Ko bi morali biti siti, ostaja tako ena izmed najpomembnejših vrst apetita – torej tista, ki je povezana z beljakovinami – nepotešena. Tako naj bi takrat, ko posegamo po hrani, ki vsebuje zelo majhen delež beljakovin, spontano zaužili precej več kalorij, saj telo išče beljakovine, ki jih seveda nujno potrebuje.
Raznolik nabor živil zmanjša nevarnost za prevelik kalorični vnos
Te ugotovitve ponujajo novo pogled na problematičnost močno procesirane hrane. Doslej se je namreč verjelo, da je razlog, zaradi katerega se pri tovrstnih živilih tako težko pravočasno ustavimo, okusnost ogljikovih hidratov in nezdravih maščob (še posebej v kombinaciji). Vendar pa glede na ugotovitve Simpsona in Raubenheimerja morda ni krivo to, da si želimo še več maščob in ogljikovih hidratov, ampak naše telo v resnici hlepi po beljakovinah. Če izberemo raznolik nabor živil, ki vsebuje vsa najpomembnejša makrohranila, se lahko torej nasitimo precej hitreje, saj hitro zadovoljimo vse vrste apetita.
Povišane vrednosti holesterola veljajo za enega glavnih dejavnikov tveganja za kronična srčno-žilna obolenja ter za srčni infarkt. Kopičenje čezmernih količin holesterola v arterijah namreč oteži dotok krvi do srca. Holesterol sicer sam po sebi ni nujno slab. Določene količine holesterola so nujne za številne procese v našem telesu, med drugim tudi za nastajanje spolnih hormonov. Težava pa se pojavi, če je holesterola preveč, predvsem če gre za čezmerne količine LDL-holesterola. V tovrstnih primerih se običajno predpišejo t. i. statini, ki pa so, podobno kot mnoga druga zdravila, povezani z določenimi nezaželenimi stranskimi učinki oziroma tveganji.
Čeprav so statini v določenih primerih nujni, so v osnovi smiselni čim bolj naravni ukrepi za zniževanje ravni škodljivega holesterola. Tokrat vam predstavljamo pet naravnih metod, ki so še posebej učinkovite …
1. Uživajte več vlaknin – odlična izbira je indijski trpotec
Pogosto podcenjujemo tiste najbolj samoumevne ukrepe, kot je na primer povečevanje deleža zelenjave in sadja v prehrani. Vendar pa je pri mnogih težavah, vključno s povišanim holesterolom, prav to ena najpomembnejših in najkoristnejših sprememb.
Povečanje deleža vlaknin v prehrani (poleg sadja in zelenjave so na primer dober vir tudi različne stročnice) lahko zelo uspešno pripomore k zniževanju ravni škodljivega holesterola. To je med drugim povezano z dejstvom, da so prav vlaknine hrana za koristne bakterije, ki lahko pomagajo pri zmanjšanju količine LDL-holesterola v krvi. Redno uživanje živil, bogatih z vlakninami, je tako dobra preventiva. Če so se težave že pojavile, pa priporočamo, da razmislite tudi o dodatkih, kot je na primer indijski trpotec, ki vsebuje zares nadpovprečne količine vlaknin. Obstajajo celo raziskave, ki povezujejo uživanje dodatkov na osnovi indijskega trpotca z zmanjšano potrebo po zelo visokih odmerkih statinov.
2. Povišajte vnos niacina
Za uravnavanje skupnih vrednosti ni pomembno zgolj zniževanje LDL-holesterola, ampak so običajno zelo koristi tudi ukrepi, namenjeni poviševanju količine »dobrega« HDL-holesterola. To lahko na primer dosežemo s povečanim vnosom niacina, kar je drugo ime za vitamin B3.
Omenjeni vitamin namreč pomaga jetrom, da proizvedejo več HDL-holesterola. Ljudem, ki imajo težave s povišanim holesterolom, lahko tako koristi dodajanje niacina v obliki prehranskega dopolnila, seveda pa je pred tem potreben posvet z zdravnikom.
3. Telesna aktivnost naj postane del vašega vsakdana
Redno gibanje je izjemno pomembno za dobro zdravje. Pomen redne telesne aktivnosti pa se še poveča v primeru specifičnih zdravstvenih težav. Sem sodi tudi povišan holesterol. Metaanaliza 13 različnih študij je na primer pokazala, da lahko že s 30-minutno vadbo petkrat tedensko občutno zmanjšamo raven škodljivega holesterola in tveganje za bolezni srca.
4. Poskrbite za zadosten vnos omega-3-maščobnih kislin
Pomembno je, da ločujemo med nasičenimi in polinasičenimi maščobnimi kislinami. Slednje so precej bolj koristne, saj se zaradi večjega števila dvojnih vezi obnašajo drugače kot nasičene maščobe. Med drugim lahko pomagajo tudi pri zniževanju LDL-holesterola. Še posebej pomembne in koristne so omega-3-maščobne kisline.
5. Pijte zeleni čaj
Za ljudi, ki se spopadajo s povišanimi ravni škodljivega holesterola, je lahko zelo koristno tudi pitje zelenega čaja. To je povezano predvsem z dejstvom, da je mogoče v zelenem čaju najti obilje antioksidantov, še posebej skupine, imenovane polifenoli. Povečan vnos polifenolov lahko namreč pomaga pri preprečevanju absorpcije LDL-holesterola v tankem črevesju.
Tako je priporočljivo, da si vsaj občasno privoščite skodelico zelenega čaja. Za izrazitejše učinke pa je smiselna tudi uporaba prehranskih dopolnil oziroma izvlečkov. Podobno kot pri uporabi drugih dopolnil je tudi tu pomembna predhodna pridobitev zdravniškega mnenja.
Otroška izbirčnost glede hrane je težava, s katero se spopada ogromno staršev. Včasih gre za precej milo različico, kar pomeni, da otrok vendarle uživa precej raznolik nabor živil. Po drugi strani pa je možna tudi ekstremnejša oblika izbirčnosti, ko otrok zavrača praktično vso hrano, ki mu jo ponudite. Starši se seveda v takšnih situacijah sprašujejo, kako ukrepati. Je otroka smiselno siliti s hrano ali lahko s tem povzročite več škode kot koristi? Obstajajo morda boljše metode za navajanje otroka na določena živila?
Starše izbirčnih otrok najbolj skrbi pomanjkanje pomembnih hranil
Glavna skrb staršev, ki imajo občutek, da je njihov otrok nadpovprečno izbirčen, je seveda povezana z vnosom vseh potrebnih hranil. Izbirčnost namreč pomeni tudi povečano možnost za resnejše pomanjkanje določenih esencialnih hranilnih snovi, ki je lahko v obdobju otrokovega razvoja in rasti še posebej problematično. A študija, ki jo je letos objavila Ameriška akademija pediatrov, bo zagotovo vsaj malce pomirila starše, ki jih pestijo tovrstne skrbi.
Raziskovalci so namreč ugotovili, da izbirčni jedci, vključeni v raziskavo, niso imeli več težav z zdravjem v primerjavi z manj izbirčnimi vrstniki. Pri nobenem izmed vključenih otrok ni bilo mogoče zaznati resnejšega pomanjkanja esencialnih mikrohranil, potrebnih za razvoj, ali prenizke telesne teže oziroma podhranjenosti.
Izbirčnost kot varovalni mehanizem, ki ščiti pred debelostjo?
Študija je sicer rezultat daljše raziskave, ki je potekala pet let, vanjo pa je bilo vključenih 317 družin. Otroci so bili razdeljeni v tri skupine, in sicer na tiste najbolj izbirčne, srednje izbirčne in manj izbirčne. Raziskovalci so med drugim ugotovili, da izbirčnost pri večini otrok ni nekaj, kar bi minilo kar čez noč. V obdobju petih let (otroci so bili na začetku stari 4 leta, na koncu raziskave pa 9 let) ni prišlo do pretiranih sprememb glede izbirčnosti posameznih otrok.
Čeprav je izbirčnost pogosto razlog za skrb, je bil eden izmed zaključkov raziskave povezan s pozitivnim vidikom te lastnosti. Prav to naj bi bil namreč eden izmed zaščitnih dejavnikov, ki pomagajo zmanjšati verjetnost za debelost pri otrocih, kar je sicer vse bolj razširjena težava.
Produktivne metode za zmanjševanje izbirčnosti pri otroku
Starši so lahko zaradi otrokovih prehranjevalnih navad pod hudim pritiskom. Ta pritisk nato večkrat prenašajo na otroka, kar pa običajno rodi povsem drugačne rezultate od želenih. Tudi omenjena študija je potrdila, da se lahko zaradi stalnih pritiskov otrokova izbirčnost še poveča. Kako je torej najbolje ukrepati v tovrstnih situacijah? Vsak primer je seveda nekoliko drugačen, zato je smiseln individualen pristop, vendar se strokovnjaki načeloma strinjajo, da so določene metode uporabne pri večini »izbirčnih jedcev«.
Še posebej koristno naj bi bilo vključevanje otrok v proces priprave obrokov, ki se začne že z izbiro živil. Naloge morajo biti seveda prilagojene otrokovi starosti, a že precej majhni otroci lahko sodelujejo vsaj pri določenih delih priprave hrane. Ta metoda je pri večini otrok izjemno učinkovita. Če so vsaj deloma sodelovali pri pripravi obroka, bodo hrano zagotovo želeli vsaj poskusiti – in v določenih primerih lahko že to pomeni ogromen napredek.
Pomaga lahko tudi pogostejša izpostavljenost določenim živilom – ne tako, da otroka z njimi silite, ampak da so preprosto na voljo. Seveda pa ne smete pozabiti, da se tudi tu otroci marsičesa naučijo s posnemanjem. Če se jezite zaradi otrokovih prehranjevalnih navad, se morate tako vedno vprašati, ali ste sami resnično dober zgled oziroma ali bi morali nemara tudi sami kaj spremeniti na tem področju.
