Prijava
Apetit je v resnici precej bolj kompleksen, kot si verjetno predstavljate. Ne gre zgolj za željo po hrani, ampak lahko govorimo o različnih vrstah apetita, ki so povezane s specifičnimi vrstami živil oziroma hranilnih snovi. David Raubenheimer in Stephen Simpson sta na podlagi dolgoletnih raziskav ugotovila, da je apetit smiselno deliti v pet večjih skupin. Svoje najpomembnejše ugotovitve sta strnila v knjigi Eat Like the Animals: What Nature Teaches Us About the Science of Healthy Eating. Po njunem mnenju naj bi bilo mogoče govoriti o apetitih, ki so povezani z ogljikovimi hidrati, beljakovinami, maščobami, natrijem in kalcijem. Te ugotovitve so lahko med drugim zelo koristne tudi pri hujšanju oziroma pri ohranjanju zdrave telesne teže …
Zakaj ravno 5 vrst apetita in ne več?
Izoblikovanje petih osnovnih tipov apetita naj bi bilo povezano z evolucijskimi razlogi. Čeprav so lahko biološki sistemi, kamor seveda spada tudi človeško telo, zelo zapleteni, obstajajo pri tem določene omejitve. To pomeni, da ti sistemi vendarle ne smejo biti pretirano zapleteni, sicer ne bi bilo možno učinkovito delovanje. Iz tega med drugim sledi, da ne bi bilo smotrno, da bi obstajala različna vrsta apetita za vsako hranilno snov posebej. Naše telo naj bi se tako omejilo na pet vrst apetita. To, da obstajajo posebne vrste za ogljikove hidrate, maščobe in beljakovine, se zdi logično, saj gre za t. i. makrohranila, ki jih telo potrebuje v največjih količinah. Poseben apetit za natrij in kalcij pa naj bi bil povezan s tem, da gre za hranili, ki sta bili za naše prednike pogosto težje dostopni. Tako so potrebovali poseben »mehanizem«, ki jih je usmerjal proti virom omenjenih mineralov.
Simpson in Raubenheimer sta prišla do opisanih ugotovitev s pomočjo različnih eksperimentov oziroma metod. Ena izmed teh metod je bilo tudi opazovanje prehranjevalnih navad pavijanke, ki sta jo poimenovala Stella. Raziskovalca sta Stelli sledila mesec dni in si pri tem natančno beležila, kaj in koliko je pavijanka pojedla. Ob tem sta opazila nekaj presenetljivega. Ne glede na to, da se je vrsta in količina hrane vsakodnevno precej raziskovala, je bilo razmerje med beljakovinsko in nebeljakovinsko hrano praktično identično …
Apetit, povezan z beljakovinami, ostane pri procesirani hrani nepotešen
Raziskave, v katerih so sodelovali ljudje, pa so razkrile precej drugačno sliko. Medtem ko v naravi različne vrste apetitov brez večjih težav delujejo usklajeno in usmerjajo živali proti hranilom, ki jih njihovo telo v resnici potrebuje, imamo ljudje s tem precej več težav. Za to je pogosto kriva procesirana hrana. Ena glavnih težav pri tovrstnih živilih je, da praktično ne vsebujejo beljakovin, po drugi strani vsebujejo zelo veliko enostavnih ogljikovih hidratov in maščob. Ko bi morali biti siti, ostaja tako ena izmed najpomembnejših vrst apetita – torej tista, ki je povezana z beljakovinami – nepotešena. Tako naj bi takrat, ko posegamo po hrani, ki vsebuje zelo majhen delež beljakovin, spontano zaužili precej več kalorij, saj telo išče beljakovine, ki jih seveda nujno potrebuje.
Raznolik nabor živil zmanjša nevarnost za prevelik kalorični vnos
Te ugotovitve ponujajo novo pogled na problematičnost močno procesirane hrane. Doslej se je namreč verjelo, da je razlog, zaradi katerega se pri tovrstnih živilih tako težko pravočasno ustavimo, okusnost ogljikovih hidratov in nezdravih maščob (še posebej v kombinaciji). Vendar pa glede na ugotovitve Simpsona in Raubenheimerja morda ni krivo to, da si želimo še več maščob in ogljikovih hidratov, ampak naše telo v resnici hlepi po beljakovinah. Če izberemo raznolik nabor živil, ki vsebuje vsa najpomembnejša makrohranila, se lahko torej nasitimo precej hitreje, saj hitro zadovoljimo vse vrste apetita.
