Poznamo najrazličnejše vrste športne aktivnosti oziroma vadbe. Pri tem je seveda pomembno, da je naša oprema prilagojena specifikam določene aktivnosti, kar velja tudi za obutev. Izbira prave obutve poskrbi za optimalno udobje in varnost, s tem pa tudi za boljše rezultate oziroma za hitrejši napredek. Čeprav se lahko posamezne oblike vadbe med seboj precej razlikujejo, je za večino vendarle značilno, da je najbolj priporočljiva nošnja udobne športne obutve – ne glede na to, ali poteka vadba na prostem ali v zaprtih prostorih. Pri tem pa obstaja nekaj izjem. Ena takšnih je zagotovo joga. Ste vedeli, da večina jogijskih mojstrov priporoča, da smo med vadbo joge povsem bosi, torej tudi brez nogavic? V nadaljevanju preverite, kaj so najpomembnejše koristi tega, da ste med izvajanjem jogijskih vaj bosi …
Popolna razbremenitev stopal, predvsem pa vaših nartov
Kljub omenjenim priporočilom je mogoče na skupinskih vadbah joge opaziti, da je precejšen delež vadečih vsaj v nogavicah. Če tudi sami obiskujete tečaj joge, vendar se še niste opogumili za vadbo brez nogavic, je vsekakor zelo priporočljivo, da razmislite o tej možnosti. Ko se boste enkrat navadili na to, da jogo izvajate povsem bosi, boste namreč videli, da ste zamujali ogromno.
Eden najpomembnejših razlogov za to, da se priporoča, da smo med jogo bosi, je razbremenitev stopal. Večina ljudi namreč preživi dobršen del dneva v obutvi, ki morda ni najbolj udobna. Stopala lahko tako precej trpijo, zato je zelo priporočljivo, da izkoristite vsako priložnost za to, da svoja stopala osvobodite vseh spon, torej ne le čevljev, ampak tudi nogavic. Če boste vadili bosi, se bodo lahko stopala med vajami zares dobro raztegnila, hkrati pa okrepila. Izvajanje jogijskih vaj brez nogavic naj bi bilo še posebej priporočljivo za tiste, ki imajo pogosto težave z bolečinami v predelu narta.
Več stabilnosti oziroma manj nevarnosti za zdrse in poškodbe
Še pomembnejši razlog, zaradi katerega je dobro, da se pred začetkom vadbe znebite nogavic, pa je večja stabilnost oziroma manj nevarnosti za drsenje. Če boste med jogo bosi, bo možnost za padec oziroma za poškodbo precej manjša. Hkrati pa boste posamezne vaje lažje izvedli zares pravilno.
Če imate izkušnje z jogo, najbrž veste, da večina vaj ni tako enostavnih, kot se morda zdi na prvi pogled. Da bi vajo izvedli pravilno, potrebujemo kar nekaj treninga. Pot do zares popolne izvedbe je pogosto sestavljena iz navidezno drobnih detajlov, pri čemer je eden od teh »detajlov« tudi naša obutev. Morda je prav to, da se še niste znebili nogavic, krivo, da vam nikakor ne uspe pravilno izvesti tiste vaje, ki ste ji posvetili že kar nekaj pozornosti.
Če kljub vsemu uporabljate nogavice, naj bodo iz posebnih protizdrsnih materialov
Čeprav je za večino praviloma bolje, da med vadbo joge ne nosi nogavic, pa obstaja tudi tu nekaj izjem. Če imate na primer na stopalu ranico, je vsekakor bolje, da uporabljate nogavice, dokler se rana povsem ne zaceli. Vendar pa pri tem pazite, da boste izbrali nedrseče materiale. Najboljša izbira so nogavice, ki so izdelane prav za tiste, ki zaradi določenih razlogov med vadbo joge ne želijo biti povsem bosi.
Kaj pa če morda ni »objektivnih razlogov«, zaradi katerih ne bi mogli biti povsem bosi, vendar vas ovira predvsem to, da ne marate svojih stopal? Joga je med drugim namenjena tudi temu, da se zares v polnosti sprejmemo, z vsemi hibami vred, zato je to idealna priložnost, da se poskušate otresti sramu in podobnih občutkov. Za začetek poskusite biti bosi, ko izvajate jogo sami, postopoma pa se boste za to zagotovo opogumili tudi v skupini.
Koža in spomin nista besedi, ki bi se pogosto uporabljali skupaj. Vendar pa vedno več dermatologov verjame, da bi morali začeti govoriti o tem, da ima tudi naša koža spomin. Četudi se zdi, da so določene poškodbe že zdavnaj pozabljene, so v resnici »shranjene« globoko v spominu naše kože. Če je negativnih spominov, ki se ustvarijo z leti, preveč, lahko pride do izbruha hude bolezni. Še posebej pogosto to pomeni kožnega raka …
Za negativne spomine pogosto krivi predvsem ultravijolični žarki
Zaradi »spomina«, ki ga ima naša koža, so posamezne poškodbe precej bolj nevarne, kot se zdi na prvi pogled. Čeprav se koža na površini zaceli, ostane poškodba shranjena, in sicer v obliki spremenjene DNK celic. Spomin naše kože naj bi bil še posebej dober v primeru poškodb, ki so posledica izpostavljenosti sončnim žarkom. Ogromno ljudi sicer še vedno verjame, da so tovrstne poškodbe možne zgolj v poletnih mesecih, vendar to nikakor ne drži. Če ne poskrbimo za ustrezno zaščito kože, ki je neposredno izpostavljena sončnim žarkom, obstaja velika nevarnost za poškodbe, ne glede na letni čas. Tudi če ne gre za hudo obliko opeklin, se dogodek shrani v spomin naše kože.
Čeprav kože seveda nima spomina, kakršen je značilen za naše možgane, lahko v povezavi z njo vendarle govorimo o nekakšni sposobnosti pomnjenja, zaradi katere je težko preprosto izbrisati pretekle grehe. Vse to pomeni, da je nujna redna uporaba zaščite v vseh letnih časih. V mesecih, ko večino kože prekrivajo oblačila, je dela tako precej malo – poskrbeti morate zgolj za to, da zaščitite tiste dele kože, ki bi bili lahko potencialno izpostavljeni sončnim žarkom. Običajno to pomeni predvsem kožo na obrazu. Hkrati je pomembno, da izberete dovolj visok zaščitni faktor. Kar precej strokovnjakov meni, da naj bi bil SPF krem za zaščito pred soncem vsaj 30.
Za globinske poškodbe še posebej nevarni UVA-žarki
Nevarnost, povezana s soncem, je seveda predvsem posledica t. i. ultravijoličnih žarkov, ki jih lahko razdelimo v dve glavni skupini, in sicer poznamo UVA- in UVB-žarke. Za UVA-žarke je značilno, da lahko prodrejo celo skozi okensko steklo. Tudi če ste bili ves dan v stanovanju, so torej še vedno možne poškodbe. UVA-žarki lahko prodrejo precej globoko in dosežejo srednje plasti kože, zato so tesno povezani s procesom »fotostaranja«. Hkrati pa lahko UVA-žarki, ki prodrejo do globljih plasti kože, poškodujejo DNK-zgradbo naših celic. Tako pride do mutacij, ki lahko vodijo do kožnega raka.
Medtem ko so torej UVA-žarki tisti, ki so običajno odgovorni za globinske poškodbe, ki se shranijo v spomin kože, pa so po drugi strani UVB-žarki tisti, katerih učinke lahko opazimo hitreje. Gre namreč za podvrsto ultravijoličnih žarkov, ki je povezana s sončnimi opeklinami. A čeprav UVB-žarki praviloma ne morejo prodreti globlje v kožo, lahko vendarle prispevajo k povečanju nevarnosti za kožnega raka. To torej pomeni, da je nujno, da se zaščitimo pred obema tipoma ultravijoličnih žarkov.
Pomagajte koži pri ustvarjanju lepih spominov …
Ideja o tem, da ima tudi koža spomin, torej temelji na spoznanju, da lahko določeni zunanji dejavniki vplivajo na spremembe DNK naših celic. Običajno gre za sončne oziroma ultravijolične žarke, vendar so lahko problematične tudi nekatere druge oblike sevanja. Poškodbe, ki so lahko »na površini« relativno nedolžne, tako niso nekaj, kar bi lahko naša koža preprosto pozabila. Pomembno je torej, da ne podcenjujete pomena posameznih poškodb in da poskrbite za to, da bo lahko vaša koža ustvarjala izključno lepe spomine.
Temeljito čiščenje stanovanja nam lahko vzame kar precej časa in energije. Pogosto tako ne moremo postoriti vsega, kar bi želeli. Če nam primanjkuje časa, je tako zelo pomembno, da se čiščenja lotimo premišljeno oziroma da se najprej lotimo tistih območij, ki imajo največji vpliv na podobo stanovanja in s tem na naše počutje. V skladu s feng shuijem naj bi bilo še posebej pomembno, da skrbimo za čistočo določenih območij. Tako namreč poskrbimo za neoviran pretok pozitivne energije. Četudi nimamo časa, da bi se lotili zares temeljitega čiščenja, lahko že to, da očistimo ta ključna območja, v prostor vnese povsem drugačno energijo …
1. Vhod v stanovanje oziroma predsoba
V tradicionalni kitajski medicini je »chi« oziroma »či« poimenovanje za osnovno življenjsko energijo, ki predstavlja temelj vsega bivajočega. Da lahko ta energija vstopi v naše stanovanje, mora biti območje v okolici vhoda vedno pospravljeno in čisto. Strokovnjaki za feng shui imenujejo ta predel kar »usta doma«. Podobno kot vdihnemo skozi usta, tudi dom »vdihuje« življenjsko energijo skozi vhod. V skladu s kitajsko tradicijo bi morali tako vsaj enkrat dnevno pomesti območje v neposredni bližini vhodnih vrat. Hkrati poskrbite za to, da obutev ne bo ležala naokoli, podobno pa seveda velja tudi za oblačila in druge predmete, ki jih hranite v predsobi. Če vam stalno zmanjkuje prostora, razmislite o nakupu večje omare za predsobo. Poskrbite tudi za prijetno dekoracijo, na primer nekaj zelenih rastlin. Ko boste vstopili v stanovanje, vas bo tako že ob vhodu pozdravila pozitivna energija.
2. Ogledala
Še posebej ogledala v kopalnici se hitro umažejo – na primer z delci zobne paste ali s kapljicami vode. Tudi ko vam zmanjkuje časa za čiščenje celotnega stanovanja, poskušajte poskrbeti za to, da bodo ogledala v vašem domu karseda čista. Seveda ne le tista v kopalnici, ampak tudi v drugih prostorih. Načela feng shuija namreč učijo, da stanje ogledal odraža jasnost naših misli, hkrati pa čista ogledala v življenje privabljajo blaginjo.
3. Okna
Podoben vpliv kot ogledala naj bi imela tudi okna oziroma okenska stekla. Bolj ko so umazana, težje se zberemo in bolj zadušljivo deluje stanovanje. Čiščenje oken je lahko seveda precej naporno opravilo, ki se ga večina ne loteva najbolj pogosto. Če vam zmanjkuje časa, je sicer težko pričakovati, da se boste lotili temeljitega čiščenja oken. Vendar pa je pomembno, da redno odstranjujete vsaj najbolj očitno umazanijo.
4. Štedilnik
Glede na feng shui naj bi bila kuhinja »srce doma«, zato je pomembno, da je prostor čim bolj domačen in da vzbuja občutek topline. Na to je seveda treba misliti že ob opremljanju kuhinje, vendar lahko tudi kasneje prispevate k temu, da se bo v prostoru kopičilo čim več pozitivne energije. Pri tem naj bi bil še posebej pomemben štedilnik, ki predstavlja nekakšen simbol uspeha. Strokovnjaki za feng shui tako menijo, da bi moral biti štedilnik vedno brezhibno čist. Če ga med pripravo obrokov umažete, je torej dobro, da ne odlašate predolgo s čiščenjem.
5. Središče stanovanja
Poskušajte ugotoviti, katero je tisto območje, ki se nahaja približno na sredini vašega stanovanja. To je namreč še ena izmed tistih točk, katerih čiščenje ima v skladu s feng shuijem še posebej blagodejne učinke na nas. Tu naj bi se namreč zbiral »či«, ki se nato razporeja po drugih prostorih v stanovanju. Območje, ki predstavlja središče doma, tako nikakor ni primerno mesto za kopičenje raznoraznih predmetov. Hkrati pa morate biti še posebej pozorni na to, da čiščenja tega območja ne zanemarjate predolgo.
»Samo če razumemo, nam je lahko mar. Samo če nam je mar, lahko pomagamo. Samo če pomagamo, se bomo vsi skupaj rešili,« je ena tistih izjav Jane Goodall, ki ji moramo prikimati. Svetovno znana primatologinja in zaščitnica narave, ki ostaja aktivna kljub svoji visoki starosti, pa k temu dodaja tudi: »Vsak posameznik je pomemben. Vsak posameznik ima svojo vlogo. Vsak posameznik lahko poskrbi za spremembo.«
Da se pri odnosu do narave in sveta ne moremo izgovarjati na vladne in nevladne organizacije ter podjetja, temveč moramo ukrepati tudi sami, je Jane Goodall zelo dobro dokazala. Četudi je ena oseba majhna in krhka, lahko z dovolj vztrajnosti spreminja svet. Njena sprememba se je začela zarisovati, ko se je pred skoraj 60 leti odpravila v porečje reke Gombe v Tanzaniji, da bi proučevala šimpanze, traja pa še dandanes, ko kljub visoki starosti potuje po svetu, predava in skuša slehernega človeka ozavestiti, da imamo samo en dom, samo en planet. »Razvijmo spoštovanje do vsega živega. Poskušajmo nasilje in nestrpnost nadomestiti z razumevanjem in sočutjem. In ljubeznijo,« nam pravi.
Jane Goodall je ustvarila gaz v divjino
Pri Inštitutu Jane Goodall, ki ga je znana primatologinja ustanovila leta 1977 in danes širi njeno delo, pravijo, da je Jane ustvarila prvo gaz v divjino, nadaljnje korake pa je prepustila vsem nam. Ko se je leta 1960, pri komaj 26 letih, odpravila globoko v Afriko, na področje današnje Tanzanije, je bila namreč opremljena zgolj z beležko, daljnogledom in pa veliko mero radovednosti ter želje po učenju. Takrat ni nihče vedel kaj dosti o šimpanzih in njihovem življenju v divjini, njihovih navadah in komuniciranju, prav tako pa je bila malo raziskana podobnost s človekom. Tudi genetika še ni bila razvita znanost in nihče si ni mogel predstavljati, da si s šimpanzi delimo tolikšen del genetskega zapisa. Pogum mlade ženske, ki je odložila knjige in želela njihovo življenje spoznavati v praksi, pa je vse spremenil. Jane je med šimpanzi dejansko živela, globoko v gozdu. »Prevzel me je občutek miru. Vse pogosteje sem se zalotila pri razmišljanju, da sem tam, kamor spadam. Da je to moje poslanstvo,« je opisala svoje začetke raziskovanja in bivanja med primati.
Če ne bi bilo Jane Goodall, svet ne bi vedel, da šimpanzi prav tako kot ljudje izdelujejo ter uporabljajo razna orodja, s katerimi si pomagajo na primer pri hranjenju. Prav tako ne bi vedeli, da so šimpanzi lovci, ki redno lovijo in jedo meso, torej se ne hranijo z bananami in si zgolj občasno privoščijo kakšnega manjšega glodavca. Brez poznavanja njihovega življenja in navad ne bi vedeli, kako blizu so nam ne zgolj genetsko, temveč tudi socialno. Zaradi nje so prišle živali bliže ljudem in ljudje smo se približali živalim – med nami ni tako velike meje, kot se je zdelo nekoč.
Ljubezen do živali že od mladih let
Angležinja, ki so jo starši od mladih nog učili ljubezni do živali, velja danes za eno najpomembnejših naravovarstvenic, da bo zapisana živim bitjem, pa se je kazalo, še preden se je odpravila v Afriko. Znano je, da se je kot dekletce cele ure skrivala v skednju, da je lahko opazovala, kako kokoš znese jajce – in s tem povzročala skrbi staršem, ki so jo iskali. Sicer pa je brala knjige o neustrašnem Tarzanu in si želela, da bi lahko komunicirala z živalmi, se z njimi pogovarjala tako kot dr. Dolittle. In s potjo v Afriko je prav to tudi uresničila. Za razliko od izmišljenega Tarzana in dr. Dolittla ji je komunikacija z opicami uspela v resničnem življenju, ne v romanu ali na filmskem platnu. Ko danes potuje po svetu, svoje občinstvo še vedno nagovori na prav poseben način. Ne predstavi se z besedami ljudmi, temveč pozdravi v jeziku šimpanzov. Jeziku ogrožene vrste, za katerega ni slovarjev in knjig, temveč se ga lahko naučiš samo z ljubeznijo do teh sorodnih bitij in življenjem v njihovi bližini. Res je, šimpanzi imajo tudi svoj jezik, tudi v tem so podobni ljudem.
Med svojim delom pa je Jane še v nečem »počlovečila« šimpanze. Odločila se je, da ne bo opazovalka iz daljave, kot so to počeli znanstveniki v tistem času, temveč bo aktivno sodelovala v tropu, da bi se laže znašla, pa je dala vsakemu šimpanzu tudi ime. To je bilo nezaslišano za tisti čas, ko so bile živali za znanstvenike še »opazovani osebki« in so jih med seboj ločevali tako, da so jih označevali s številkami, ne pa imeni. Ker je za šimpanze beležila tudi, kakšne so njihove posamične osebnosti, ter dokazala, da imajo različna čustva, da odlično razmišljajo in imajo med seboj trajna razmerja, je prišlo v znanstvenih krogih do revolucije: ugotovili so, da je treba na novo definirati človeka, saj zaradi novih spoznanj o šimpanzih ni ostalo več veliko tistega, kar ga ločuje od živali (in dviguje nad njih).
Priljubljena in spoštovana
Čeprav so se sprva zdela nepojmljiva, so bila odkritja Jane Goodall zelo dobro sprejeta. Tako je tudi ena redkih oseb, ki ima doktorat prestižne Univerze v Cambridgeu, ne da bi sploh imela pred tem opravljen dodiplomski študij. Kar je še bolj pomembno, če pomislimo na njen spol. Ženske znanstvenice so bile sredi prejšnjega stoletja izjemno redke, še zlasti pri terenskem delu pa jih tako rekoč ni bilo. (Stopinjam Goodallove so pozneje sledile mnoge znanstvenice, med njimi tudi še ena znana primatologinja, žal prezgodaj preminula Dian Fossey, znana po preučevanju goril v Ruandi.) Seveda pa vedno tudi ni šlo povsem gladko. Tako je Jane nekoč hudomušno dejala: »Pravzaprav ni treba veliko, da te imajo za težavno žensko. In prav zato nas je tako veliko.«
Goodallova je od nekdaj simpatična za medije, in prav temu moramo pripisati tudi dejstvo, da je njeno delo tako poznano. Njene knjige in zapiski, njene fotografije in posnetki, filmi o njej in njenem delu so brezčasni, kar se tiče priljubljenosti. In skozi njih so se priljubili javnosti tudi šimpanzi, ki so bili njena družina. Ko je poginila Flo, ena najbolj znanih šimpanzinj iz njenih opazovanj, je časopis The London Times celo objavil osmrtnico.
Poslanstvo inštituta Jane Goodall JGI
Medijska priljubljenost, dober namen in predvsem izjemna osebnost Goodallove so ji prinesli veliko podpornikov in sledilcev. Ko je leta 1977 ustanovila inštitut s svojim imenom, da bi bilo njeno delovanje še bolj organizirano ter bi se vanj lahko vključili tudi drugi, je nastala družba, ki je mnogo več kot organizacija za zaščito šimpanzov. »Do spremembe pride, če prisluhnemo ljudem, za katere menimo, da delajo nekaj narobe, nato pa se začnemo z njimi pogovarjati,« je vodilo Goodallove. Tako njen inštitut nadaljuje njeno delo na področju reke Gombe in skrbi za ohranitev šimpanzov in njihovega habitata, prav tako pa vodi najrazličnejše razvojne projekte v afriških skupnostih, ki so namenjeni pomoči prebivalcem. Na svetovni ravni je izjemno uspešen program za mlade z imenom »Roots & Shoots« (Korenine in poganjki, op. p.), ki deluje v več kot stotih državah ter mlade informira o ohranjanju okolja ter tako ustvarja bodoče zavedne vodje na okoljevarstvenem področju. Goodallova namreč verjame, da mladi, ki se odločijo za spremembe, predstavljajo neverjetno mogočno silo, ki lahko doseže marsikaj.
Inštitut Jane Goodall danes poskrbi za vse, kar je bilo Janina vizija nekoč in danes, saj sama zaradi visoke starosti ne zmore več hoditi po nevarnem globokem pragozdu in živeti s šimpanzi. Vseeno pa je zelo dejavna in ves čas na poti. Je ena redkih znanstvenic, ki bi jo lahko primerjali z zvezdnicami, zato ji vedno vsi prisluhnejo. Njeno delo so tako predvsem predavanja, s katerimi želi prepričati k bolj zavednemu ravnanju vse, ki so pripravljeni prisluhniti. »Nekateri ljudje pravijo, da sta nasilje in vojna nekaj, čemur se ni mogoče izogniti. Jaz pravim, da je to traparija: naši možgani so povsem zmožni, da nadzirajo takšno instinktivno obnašanje. A pri tem očitno nismo kaj prida, kajne,« je ena izmed njenih pikrih domislic, s katero opozarja še na eno področje, na mir. Jane je namreč med opazovanjem šimpanzov ugotovila, da se tudi ti načrtno spuščajo v vojne med posameznimi tropi, in če smo ljudje pametnejši od opic … No, potem bi lahko težave zgladili z inteligenco, ki jo tako radi poudarjamo. Goodallova pravi, da lahko samo takrat, ko naši bistri možgani delujejo v harmoniji z našim humanim srcem, dosežemo svoj polni potencial. In ta potencial bi moral biti človečnost.
Premalo sočutja med ljudmi
Doseči mir in blagostanje ter hkrati ohraniti vrste in naravno okolje seveda ni preprosto. Goodallova verjame, da lahko pride do trajne spremembe le s pomočjo množice kompromisov, pri katerih pa ne smemo nikoli zanemariti svojih vrednot. Opozarja, da kot najpametnejša bitja, kar jih je kdaj bilo, uničujemo svoj edini planet. Opozarja, da nimamo sočutja. Da nimamo spoštovanja. Da živimo v temačnem obdobju, ko se hrana prideluje s pomočjo strupov. »Morda ne verjamete v evolucijo, in s tem ni prav nič narobe. Kako smo ljudje postali, kar smo, je precej manj pomembno od tega, kako bomo ravnali v prihodnje, da se rešimo iz kaše, ki smo si jo zakuhali.«
Čeprav velja za avtoriteto, pa je Jane Goodall ostala skromna. »Rada bi, da bi se me spominjali kot nekoga, ki je ljudem resnično pomagal, da ne bi bili tako polni samih sebe, in da bi spoznali, da smo del živalskega kraljestva, ne pa ločeni od njega,« pravi. Od gospe, ki si je s svojim delom prislužila spoštovanje po vsem svetu in od katere se je človeštvo o sebi učilo nekoč, se bomo torej učili še tudi v prihodnje – vse do takrat, ko bomo lahko rekli, da so njene modrosti udejanjenje in naš planet na poti obnavljanja.
Ste že slišali za menstrualno gripo? Tu seveda ne gre za gripo, katere vzrok bi bila okužba z virusom. A ker so simptomi, ki se pojavljajo v sklopu t. i. predmenstrualnega sindroma, pogosto zelo podobni tistim, ki so značilni za gripo, postaja izraz »menstrualna gripa« vedno bolj uveljavljen. Še posebej v obdobju, ko je možnost okužbe z različnimi virusi nadpovprečno visoka, včasih ni tako enostavno ugotoviti, ali gre za pravo gripo ali »zgolj« za menstrualno …
Menstrualno in pravo gripo druži kar nekaj podobnih simptomov
Tipični simptomi, ki so značilni za »menstrualno gripo«, so slabost, bolečine v mišicah oziroma različnih delih telesa, vročinski oblivi in huda utrujenost. Slabost je lahko včasih tako huda, da privede tudi do bruhanja. Simptom menstrualne gripa pa je lahko tudi diareja. Vidimo lahko torej, da obstaja precejšna sorodnost med simptomi menstrualne in prave gripe. Menstrualna gripa seveda ni uradna diagnoza, vendar pa to še ne pomeni, da ni resnična
Menstrualna gripa? Kako ugotoviti, kakšen je izvor neprijetnih simptomov?
Medtem ko nas lahko prava gripa preseneti praktično kadar koli, je »menstrualna gripa« običajno omejena na določen del meseca oziroma menstrualnega cikla. Simptomi, značilni za menstrualno gripo, se namreč praviloma pojavljajo v drugem delu menstrualnega cikla, torej v obdobju med ovulacijo in menstruacijo. Če se spopadate s simptomi, značilnimi za menstrualno gripo, se ti najverjetneje pojavljajo precej redno. V primeru, da sumite, da bi lahko šlo za pravo gripo, je torej dobro preveriti, v katerem delu menstrualnega cikla ste trenutno. Če gre za obdobje po ovulaciji, obstaja precejšnja verjetnost, da gre v resnici za menstrualno gripo. Kadar se simptomi pojavljajo v prvem delu cikla, pa je možnost za to, da so povezani s pravo gripo, ki je posledica virusne okužbe, precej večja.
Telesna temperatura običajno najbolj zanesljiv razlikovalni znak
Pri poskusu ugotavljanja, kaj je vzrok za neprijetne simptome, s katerimi se spopadate, je seveda pomemben tudi razmislek o tem, ali ste bili v zadnjem času v okoljih, kjer bi se lahko okužili z virusom, ki povzroča gripo – oziroma da razmislite, kako visokemu tveganju ste bili izpostavljeni. Pomemben indikator, na podlagi katerega je mogoče razločevati med »pravo« in menstrualno gripo, pa je tudi telesna temperatura. Čeprav so, kot omenjeno, za menstrualno gripo značilni vročinski obliki, ki spominjajo na tiste, ki se pogosto pojavijo v obdobju prehoda v menopavzo, običajno ne pride do drastičnega dviga telesne temperature. Po drugi strani pa je povišana telesna temperatura, ki lahko vztraja tudi nekaj dni, precej bolj značilna za gripo, ki je posledica virusne okužbe. Pri gripi lahko telesna temperatura močno naraste – včasih tudi do 40 stopinj Celzija ali več.
Menstrualna gripa in simptomi, ki lahko močno vplivajo na vsakodnevne aktivnosti
Ni sicer povsem jasno, zakaj so simptomi menstrualne gripe pri določenih osebah nadpovprečno izraziti, pri drugih pa skoraj neopazni, vendar se domneva, da naj bi bila huda »menstrualna gripa« povezana z večjo občutljivostjo na hormonska nihanja, včasih pa je lahko v ozadju tudi pretiran vnetni odziv telesa. Pri tem naj bi bili še posej pomembni t. i. vnetni prostaglandini – hormoni, ki lahko v primeru, da vstopijo v krvni odtok, vplivajo na pojav izrazitejših simptomov, podobnih simptomom gripe. Običajno sicer simptomi menstrualne gripe izginejo, ko nastopi menstruacija – oziroma kvečjemu nekaj dni po menstruaciji.
Če imate še posebej hude težave s tovrstnimi simptomi, ki močno ovirajo vaše vsakodnevne aktivnosti, pa je zagotovo smiselno, da se o tem posvetujete s svojo ginekologinjo. Ko gre za splošna priporočila, praviloma velja, da lahko pomagajo podobni ukrepi kot pri pravi gripi, torej čim več počitka in veliko tekočine. Za preprečevanje menstrualne gripe pa naj bi bilo med drugim zelo pomembno tudi izogibanje vnetnim živilom, hkrati pa povečan vnos protivnetne hrane.
Oči so pogosto tisto, kar najprej opazimo pri drugi osebi. Nemalokrat so celo bolj »zgovorne« od besed, saj lahko prav na podlagi oči hitro ugotovimo, kako se nekdo počuti. Seveda pa gre obenem tudi za naše okno v svet, ki nam omogoča zbiranje najrazličnejših informacij. Ko se pojavijo težave z očmi, je tako pomembno, da čim prej ukrepamo, sicer so možni resnejši zapleti. Pri tem morate biti še posebej pozorni na določene simptome oziroma opozorilne znake …
1. Očesna zrkla postaja vedno bolj izbočena
Rahlo izbočeni očesni zrkli sta seveda nekaj povsem normalnega. Vendar pa je v primeru, da ste opazili, da so postala vaša zrkla nenavadno izbočena, nujno čimprejšnje ukrepanje. Obstaja namreč precejšnja verjetnost, da gre za enega izmed simptomov t. i. hipertiroidizma oziroma hipertiroze. Izraza se nanašata na čezmerno delovanje ščitnice, na kar pogosto opozarjajo tudi simptomi, kot so povečan nemir, močnejše znojenje, razdražljivost, navidezno nepojasnljivo upadanje telesne teže in pospešen srčni utrip. Nujno je torej, da čim prej obiščete zdravnika, ki vas bo najverjetneje napotil v laboratorij. Stanje ščitničnih hormonov je namreč mogoče preveriti s pomočjo analize vzorca krvi.
2. Zamegljen vid
Za zamegljen vid so lahko krivi najrazličnejši vzroki. Danes je težava še posebej pogosto povezana s prepogostim strmenjem v različne zaslone. V tem primeru lahko zamegljen vid spremljajo tudi glavoboli in težave z zelo suhimi očmi. Pomembno je, da tovrstnih težav ne ignorirate, četudi gre (vsaj trenutno) za precej blago obliko. Postopoma lahko postaja stanje vedno bolj moteče, pride pa lahko celo do resnejših okvar vida.
3. Rumenenje beločnic
Opažate, da vaše beločnice niso več bele, kot so bile včasih, ampak so postale čudno rumenkaste barve? Eden izmed možnih razlogov za to je zlatenica, za katero je značilno kopičenje čezmernih količin bilirubina v telesu. Bilirubin se začne v telesu kopičiti zaradi motene presnove; zlatenica je tako nemalokrat povezana z nepravilnim delovanjem jeter. Pojav zlatenice je sicer še posebej pogost pri novorojenčkih, vendar se lahko težava razvije tudi pri odraslih. Če so vaše beločnice obarvane v rumen odtenek, je vsekakor nujno, da poskušate čim prej odkriti primarni vzrok za to težavo.
4. Dvojni vid ali začasna izguba vida
Na to, da je oseba doživela t. i. prehodni ishemični napad, laično imenovan tudi mini kap, lahko med drugim opozarjajo tudi določene težave z očmi – še posebej dvojni vid ali začasna izguba vida. Za prehodni ishemični napad je značilen začasno oviran dotok krvi do posameznih delov možganov. Mini ali mala možganska kap sicer praviloma ne pusti resnejših posledic, vendar pa obstaja pri osebi, ki je doživela prehodni ishemični napad, povečano tveganje za »pravo kap«. Opisanih težav z očmi torej nikakor ne smete preprosto ignorirati – tudi če so se pojavile zgolj za krajši čas, o njih čim prej obvestite zdravnika.
5. Ječmen na veki, ki ne izgine
Ječmen na očesu je poimenovanje za drobno oteklino, ki se običajno pojavi na robu veke in ki je najpogosteje posledica zamašene žleze oziroma z zamašitvijo povezane bakterijske okužbe. Čeprav je lahko ječmen precej moteč, praviloma ni nevaren, običajno pa izgine najpozneje v nekaj dneh. V primeru, da je minilo že kar nekaj časa, odkar se je ječmen pojavil, vendar nič ne kaže, da bo kmalu izginil, ali pa se celo povečuje, pa vam svetujemo, da se o težavi posvetujete z zdravnikom. Možno je namreč, da gre za resnejšo obliko okužbe, v določenih primerih pa je lahko to celo simptom sicer zelo redke vrste raka.
Razvoj tehnologije za pridobivanje alternativnih virov energije, s čimer bi bila možna manjša obremenitev okolja, je pogosto osredotočen predvsem na večje projekte. Čeprav so rešitve, ki omogočajo oskrbo z večjimi količinami energije, zagotovo še posebej pomembne, pa so lahko zanimivi tudi malce manj ambiciozni projekti, v okviru katerih se raziskujejo možnosti za dodatne energetske prihranke. Eden izmed tovrstnih projektov, ki je še posebej zanimiv, je bil predstavljen v reviji Cell Reports Physical Science. V prispevku so znanstveniki, ki delujejo na enem izmed pekinških inštitutov, predstavili napravo, s pomočjo katere je mogoče sapico, ki nastaja med hojo, pretvoriti v manjšo količino energije. Morda bomo lahko tako kmalu svoje telefone polnili kar med sprehodom – in to s pomočjo energije, ki jo bomo »ustvarili« sami.
Potencial, ki ga ponuja veter, ostane pogosto neizkoriščen
Izkoriščanje vetra za pridobivanje energije seveda ni nekaj novega. Ko govorimo o obnovljivih virih energije, marsikdo najprej pomisli prav na vetrne turbine. Vendar pa veter pogosto ni dovolj močan, da bi lahko poganjal malce večje naprave. Tako ostaja ogromno potenciala neizrabljenega. Prav ta neizrabljeni potencial je bil povod za to, da so se pekinški znanstveniki lotili uvodoma omenjenega projekta. Izdelati so želeli nekakšno mini različico vetrne turbine, ki bi jo bilo mogoče uporabljati kot osebni generator energije. Vse kaže, da jim je to tudi uspelo …
Generator je mogoče namestiti kar na roko
Kot omenjeno, se kot vir za pridobivanje energije pri napravi uporablja sapica, ki nastaja med hojo, ko torej s svojim telesom »odrivamo« zrak. Naprava predstavlja učinkovito rešitev za izrabo pogosto zanemarjene energije, hkrati pa gre za cenovno ugodno rešitev, povezano z nizkimi stroški proizvodnje. Generator je mogoče namestiti celo na roko – že med premikanjem rok lahko »nastane« kar precej energije, ki jo lahko naprava shrani, nato pa jo uporabimo za poljubne namene.
Za delovanje naprave pomemben t. i. triboelektrični učinek
Strogo gledano sicer naprava ne deluje povsem enako kot turbina. Nanogenerator je sestavljen iz cevke, v katero sta nameščena dva trakova. Ko skozi cevko kroži zrak, trakova udarjata drug ob drugega, s čimer pride do t. i. triboelektričnega učinka. Ko se trakova ponovno ločita, je mogoče pri obeh izmeriti električno naboj. Gre za učinek, podoben tistemu, ki je posledica drgnjenja balona ob lase, seveda s to razliko, da se pri napravi električna energija uskladišči za poznejšo rabo.
Doslej še ni bila izdelana primerljiva naprava, ki bi bila tako učinkovita
Za pridobivanje energije s pomočjo naprave pekinških strokovnjakov je potrebna sapica, katere hitrost znaša vsaj 1,6 metra na sekundo. Optimalna hitrost sapice pa naj bi bila približno od 4 do 8 metrov na sekundo. Trenutna učinkovitost naprave pri pretvorbi energije je 3,23-odstotna. Na prvi pogled se sicer številka ne zdi visoka, vendar je treba pri tem upoštevati podatek, da še ni bila razvita primerljiva tehnologija s tako visoko učinkovitostjo. Gre torej za resnično pomemben dosežek, ki bi lahko imel velik vpliv na prihodnost pridobivanja energije za osebno rabo – torej za primere, ko potrebujemo relativno malo energije.
V načrtu nekoliko manjša, hkrati pa tudi precej večja naprava
Ekipa raziskovalcev, ki je poskrbela za uspešno izvedbo opisanega projekta, načrtuje tako izdelavo še nekoliko manjše kot večje naprave, ki bi delovala po podobnem principu. Manjša naprava naj bi bila med drugim primerna tudi za polnjenje telefonov, večja pa naj bi predstavljala alternativo klasičnim vetrnim turbinam. Znanstveniki namreč upajo, da jo bo mogoče postaviti tudi na območjih, kjer postavitev klasičnih turbin ni možna.
Multipla skleroza je bolezen, ki napade osrednji živčni sistem. Uvrščamo jo med t. i. avtoimunska obolenja, saj je zanjo značilen neustrezen odziv imunskega sistema, ki začne dele telesa prepoznavati kot tujke, posledično pa jih napada oziroma uničuje. Pri multipli sklerozi gre za napadanje mielina – maščobne ovojnice, s katero so obdani živci. Zaradi tega je motena komunikacija med možgani in drugimi deli telesa. Bolnikom z multiplo sklerozo so trenutno na voljo zgolj zdravila, s katerimi je mogoče pospešiti okrevanje po posameznih napadih (za bolezen je namreč značilno izmenjavanje napadov in t. i. remisij), in zdravila za lajšanje določenih simptomov. Žal pa še ne obstaja zdravljenje, ki bi omogočilo, da oseba premaga bolezen. Seveda pa si znanstveniki že kar nekaj časa prizadevajo, da bi odkrili takšno obliko zdravljenja. Najnovejši preboji na tem področju prinašajo novo upanje za bolnike z multiplo sklerozo …
Beksaroten – izjemen rezultat, a preveč hudih stranskih učinkov
Eden zadnjih poskusov, povezanih z iskanjem zdravila za multiplo sklerozo, je bilo klinično testiranje snovi, imenovane beksaroten, ki se sicer uporablja pri zdravljenju raka. Šlo je za klinično testiranje, ki ga je izvedla ekipa znanstvenikov z Univerze v Cambridgeu, ki jo je vodil profesor Alasdair Coles. Raziskovalci so ugotovili, da lahko beksaroten pomaga pri obnovi poškodovanega mielina pri bolnikih z multiplo sklerozo. Vendar pa kljub uspehu beksaroten ni snov, ki bi bila lahko primerna za zdravljenje bolnikov s to diagnozo. Čeprav je prišlo do obnove mielina oziroma mielinske ovojnice, so se pojavili prehudi stranski učinki, da bi se lahko beksaroten uporabljal za zdravljenje bolezni.
Snov lahko namreč pri bolnikih z multiplo sklerozo med drugim poveča nevarnost za bolezni ščitnice, hkrati pa povzroči naglo povečanje količine maščob v krvi. Zaradi teh nevarnosti ni bila odobrena tretja faza testiranja. Vendar pa je ekipa, ki je izvedla testiranje, kljub temu optimistična. Njihovi eksperimenti so namreč dokazali, da je obnova mielina možna. Tako upajo, da bodo odkrili snov ali kombinacijo snovi s podobnimi učinki, vendar brez nezaželenih stranskih simptomov.
Obetavna tudi kombinacija zdravila za diabetike in antihistaminika
Ekipa raziskovalcev sicer načrtuje še eno podobno testiranje. Gre za nadaljevanje eksperimentov, ki jih je lani izvedel profesor Robin Franklin. Ta je odkril potencial za zdravljenje multiple skleroze s kombiniranjem dveh snovi. Prva je metformin, ki se sicer predpisuje predvsem bolnikom s sladkorno boleznijo. Druga snov pa je klemastin, ki se uporablja kot antihistaminik, torej pri različnih oblikah alergij. Ta kombinacija naj bi pomagala pri »pomladitvi« matičnih celic, ki sestavljajo osrednji živčni sistem. Posledično naj bi bile te celice ponovno zmožne tvorbe mielina. Ni sicer še jasno, ali lahko omenjena kombinacija res deluje pri ljudeh, ki se spopadajo z multiplo sklerozo. Znanstveniki upajo, da bo lahko prispevala vsaj k občutni upočasnitvi napredovanja bolezni.
Postopoma lahko namreč multipla skleroza privede do nepopravljive okvare živcev, kar seveda povzroči množico izjemno resnih simptomov. Pojavi se občutek omrtvičenosti v okončinah, ki ga lahko spremlja tudi občutek, podoben električnim šokom, v predelu vratu. Med tipične simptome multiple skleroze, ki je že precej napredovala, spada tudi tresavica. V skrajnem primeru pa lahko postanejo ljudje s to diagnozo priklenjeni na invalidski voziček. V povezavi z multiplo sklerozo je možna tudi delna ali celo popolna izguba vida, pojavijo pa se lahko tudi težave z inkontinenco in govorom. Medtem ko bolniki, ki jih je prizadela bolezen, čakajo na zdravilo, ki bi omogočilo popolno ozdravitev, so torej vsekakor zelo dobrodošla tudi zdravila, ki poskrbijo, da bolezen napreduje karseda počasi.
Brezkalorična sladila so v zadnjem desetletju postala priljubljena izbira. Pa so res bolj zdrava od klasičnega sladkorja? Količina zaužitega sladkorja na prebivalca naj bi vsaj v določenih predelih sveta upadala. Na prvi pogled se zdi, da je to dobra novica. Vendar pa po drugi strani občutno narašča uživanje t. i. brezkaloričnih sladil oziroma nadomestkov sladkorja. Strokovnjaki tako opozarjajo, da je potrebna previdnost pri analizi podatkov o uživanju sladkorja. Čeprav večina verjame, da so živila in pijače z brezkaloričnimi sladili boljša izbira, se lahko tudi tu skrivajo določene nevarnosti …
Pri določenih sladilih prihaja do izjemno hitrega povečevanja priljubljenosti
Študija, ki je bila pred nedavnim objavljena v ugledni reviji Journal of the Academy of Nutrition and Dietetics, se je ukvarjala z nakupovalnimi navadami ameriških gospodinjstev med letoma 2002 in 2018. Raziskava je potrdila uvodoma omenjeno opažanje: poraba sladkorja se zmanjšuje, povečuje pa se priljubljenost t. i. sladil brez hranilne vrednosti. Med najpogostejše vrste tovrstnih sladil spadajo aspartam, saharin, sukraloza in rebaudiozid A, ki se pridobiva iz stevie. Pri tem ne gre zgolj za rahlo povečanje. Čeprav se je na primer poraba saharina in aspartama glede na ugotovitve omenjene raziskave celo rahlo zmanjšala, je poraba izdelkov, ki vsebujejo sukralozo, narastla z 38 na kar 71 odstotkov, poraba izdelkov z rebaudiozidom A pa z 0,1 odstotka na 26 odstotkov. Ti trendi so najbolj opazni pri spremljanju nakupovalnih navad, povezanih s pijačami. Priljubljenost nadomestkov sladkorja pa naj bi bila še posebej očitna v gospodinjstvih, kjer živijo tudi otroci.
Dolgoročni vplivi za brezkalorična sladilaše niso dobro raziskani
Zmanjševanje količine zaužitega sladkorja je vsekakor pameten ukrep za izboljšanje zdravja. Čezmerne količine sladkorja so namreč povezane s številnimi zdravstvenimi tveganji, med drugim s številnimi kroničnimi kardio-metabolnimi boleznimi. Preveč sladkorja v prehrani seveda pomeni tudi večjo nevarnost za čezmerno telesno težo in diabetes tipa 2. Pozabiti pa ne smemo niti na to, da sladkor prispeva h kroničnim vnetjem v telesu. Tako lahko poveča nevarnost za bolezni, ki na prvi pogled niso neposredno povezane s prehrano, na primer za demenco in artritis. Vendar pa je kljub številnim tveganjem, ki jih prinaša sladkor, težko reči, da je preusmerjanje k brezkaloričnim sladilom zares prava rešitev. Ena glavnih težav pri tem je, da mnoga sladila še niso dobro raziskana. Tako se še ne ve zares, kakšne učinke imajo lahko na dolgi rok, še posebej če jih uživamo v velikih količinah. Vsaj pri določenih sladilih se tako špekulira, da bi lahko med drugim povečevala tveganje za kronične ledvične bolezni in za depresijo oziroma za različne težave z duševnim zdravjem.
Možni tudi takojšnji negativni učinki zaužitja prevelike količine sladil
Poleg potencialnih dolgoročnih negativnih učinkov so tu še neposredne negativne posledice, povezane z zaužitjem prevelike količine nadomestkov sladkorja. Predvsem t. i. sladkorni alkoholi, na primer sorbitol in ksilitol, imajo lahko odvajalni učinek. Če jih zaužijemo preveč, pogosto povzročijo drisko, možen stranski učinek pa je lahko tudi huda napihnjenost. V določenih primerih je možna tudi alergijska reakcija. Vprašljivo pa je tudi, ali lahko brezkalorična sladila res pomagajo pri hujšanju. Pogosto lahko namreč celo povečajo apetit. Naše telo poveže sladek okus s kalorijami oziroma z energijo, ker pa v resnici ne dobi te energije, začne zahtevati nekaj, kar ima dejansko hranilno vrednost. Tako se lahko pojavi občutek hude lakote. Vse to nakazuje, da je tudi pri brezkaloričnih nadomestkih sladkorja pomembna zmernost. Čeprav lahko včasih pomagajo, da se lažje odvadimo uživanja čezmernih količin sladkorja, moramo biti tudi pri brezkaloričnih sladilih previdni in paziti, da ne pretiravamo.
Je čiščenje pečice za vas eno izmed najbolj zoprnih gospodinjskih opravil? Če odlašate predolgo, bo čiščenje seveda še precej bolj naporno, zato bo odpor naslednjič še toliko večji. Pametno je torej, da za to opravilo skrbite sproti, da umazanija ne bo preveč trdovratna. Ko gre za pečico, so pogosto še posebej problematični ostanki zasušenih maščob, ki se nakopičijo na notranji strani vrat in ki lahko začnejo postopoma celo ovirati pogled v notranjost pečice med uporabo. Na srečo pa si lahko pri čiščenju stekla, iz katerega so običajno izdelana vrata, pomagate s preprostim trikom. Zelo učinkovit pripomoček pri čiščenju je namreč lahko tableta za pomivalni stroj!
Preprost postopek za čiščenje pečice s tabletami za pomivalni stroj
Podobno kot lahko tableta za pomivalni stroj pomaga pri odstranjevanju mastnih in drugih madežev s posode, lahko poskrbi tudi za to, da bodo vratca vaše pečice sijoče čista, kot bi bila povsem nova. Tableta za pomivalni stroj vam lahko v pomaga celo v primeru, da je umazanija na vratcih že precej zasušena. Ta trik je torej kot nalašč za tiste, ki ste nekoliko predolgo zanemarjali čiščenje pečice.
Kako se torej lotiti dela? Potrebovali boste tableto ali dve, ki ju na kratko pomočite v posodico s toplo vodo. Pazite, da ne boste čakali predolgo – pomembno je, da se tableta zgolj rahlo prepoji z vodo,pri čemer ne sme začeti razpadati. Nato uporabite tableto podobno, kot bi sicer uporabili gobico. Položite jo na odprta vrata pečice, nato pa z njo s pomočjo dlani ali prstov krožite po steklu. Še posebej se seveda osredotočite na tiste predele, kjer je umazanija najbolj trdovratna.
Če opazite, da se je začela tableta medtem sušiti, ponovite prvi korak – za nekaj sekundo jo torej ponovno namočite v vodo. Po potrebi pa lahko seveda med čiščenjem tableto nadomestite z novo. Čeprav je ta metoda še posebej učinkovita za čiščenje steklenih delov pečice, si lahko z njo pomagate tudi pri čiščenju kovinskih elementov na vratih. V tem primeru bo sicer najverjetneje potreben nekoliko večji pritisk. Na koncu vratca pečice preprosto zbrišite z vlažno krpo.
Zakaj je ta trik tako zelo učinkovit?
S pomočjo tablete za pomivalni stroj bo čiščenje pečice zares otročje lahko opravilo. Tudi če gre za opravilo, ki ste ga doslej iz srca sovražili, se bo to zagotovo spremenilo, ko preizkusite ta trik. A zakaj je tableta za pomivalni stroj tako učinkovita? V prvi vrsti zato, ker gre za koncentrirano obliko detergenta za pomivanje posode. Tako lažje razžre trdovratne ostanke maščobe in druge umazanije. Tako je logično, da je lahko tableta za pomivalni stroj zelo koristna pri čiščenju pečice, kjer so pogosto največja težava prav mastni madeži.
Obenem pa trik deluje tako dobro tudi zaradi posebne teksture tablet za pomivalni stroj. Njihova površina je namreč rahlo groba – po teksturi tako spominja na gobico ali mrežico za čiščenje. Tako tableta lažje uniči umazanijo, kot če bi se na primer dela lotili s povsem mehko, gladko krpo. Vendar pa je po drugi strani pomembno, da površina tablete vendarle ni pregroba, kar je lahko težava pri določenih pripomočkih za čiščenje. Steklo na vratih pečice je namreč precej občutljivo. Tako morate biti previdni, da ga ne popraskate. Tablete za pomivalni stroj predstavljajo nekakšno »zlato sredino« – so ravno prav grobe, da se z njihovo pomočjo brez večjih težav znebite tudi zasušene umazanije, vendar ne tako grobe, da bi lahko poškodovale vratca vaše pečice.
