5 tipov ljudi – in 5 različnih načinov uspešnega hujšanja

Karmen Jordan
-
0
5 tipov ljudi – in 5 različnih načinov uspešnega hujšanja

Zakaj imajo številni ljudje toliko težav pri hujšanju? Vprašanje je seveda kompleksno – razlogi so namreč lahko zelo različni. Ena glavnih napak, ko gre za hujšanje, naj bi bila prav ta, da procesa ne prilagodite svojim individualnim potrebam, omejitvam ipd. Pri tem je treba upoštevati različne dejavnike, od prehrane in vadbe do hormonov ter določenih miselnih vzorcev. V pomoč vam je lahko spodnja delitev, ki se naslanja na spoznanja ajurvedske in tradicionalne kitajske medicine. Gre za delitev na pet različnih tipov ljudi; možnost za to, da uspešno shujšate, naj bi bila precej večja, če ugotovite, v katero skupino spadate, nato pa upoštevate napotke, ki veljajo za ta tip … 

1. Varuh

Za ta tip ljudi je značilno, da pogosto zanemarjajo lastne potrebe. Ker si stalno prizadevate, da bi pomagali tistim, ki vam veliko pomenijo, in da bi jih zaščitili pred najrazličnejšimi nevarnostmi oziroma neprijetnimi občutki, vam pogosto zmanjka časa zase. Tako lahko nenadoma ugotovite, da že dolgo praktično povsem zanemarjate svoje zdravje in počutje, interese itn. To se lahko seveda odrazi tudi v obliki povišane telesne teže. Ena izmed tipičnih težav, ki se pojavljajo pri t. i. varuhih, so bakterijske okužbe – še posebej pogosta je čezmerna razmnožitev kandide, ki je lahko kriva za hudo napihnjenost. Ljudje, ki spadajo v to skupino, bodo najlažje shujšali in zaščitili svoje zdravje tako, da praktično povsem izločijo sladkor, izdelke iz bele moke in alkohol.

2. Povezovalec

Izjemno ste nadarjeni za povezovanje različnih ljudi, ki na prvi pogled morda nimajo dosti skupnega – tako ste pogosto v središču najrazličnejših socialnih skupin. Čeprav vam ta vloga po eni strani ustreza, vam je nemalokrat tudi odveč, saj bi se včasih radi osredotočili izključno na lastne cilje, ki jih imate kar precej. Ta razpetost je lahko pri »povezovalcih« povezana s hormonskimi nihanji, ki otežujejo izgubo odvečnih kilogramov. Če imate ogromno težav s hujšanjem, je tako vsekakor pametno, da preverite stanje svojih hormonov. Večini ljudi, ki se uvrščajo v ta tip, lahko sicer zelo ustreza prekinitveni post.

3. Bojevnik

Bojevniki si pogosto naložijo preveč obveznosti. Čeprav v osnovi dobro prenašate stres, se na koncu zaradi obilice pritiskov večkrat zgodi, da preprosto pregorite. Pri tem tipu ljudi obstaja povečana nevarnost za kronična vnetja v telesu in preobremenjenost prebavil, še posebej črevesja. Če želite shujšati, je zelo pomembno, da se čim bolj izogibate stresu. Obenem se izogibajte živilom z vnetnimi učinki, še posebej mlečnim izdelkom in glutenu.

4. Ustvarjalec

Pri tem tipu gre za nadpovprečno kreativne osebe, ki sovražijo rutino. To se kaže tudi v tem, da se zelo težko držite urnika prehranjevanja, kar lahko vpliva tudi na težave s krvnim sladkorjem. Za uspešno hujšanje bo nujno, da so vaši obroki ob vsaj približno podobnem času. Jejte manjše obroke večkrat dnevno, kar bo preprečilo večerno prenajedanje po tem, ko ves dan niste zaužili praktično ničesar. Za preprečevanje povišanih ravni kortizola, ki so pri tem tipu zelo pogoste in ki lahko otežijo hujšanje, pa se priporoča, da poiščete metodo sproščanja, ki vam bo ustrezala, nato pa skrbite za to, da jo implementirate v svoj vsakdan.

5. Inovator

Pri hujšanju pogosto iščete bližnjice. Tako se zatekate k hitrim dietam, ki obljubljajo čudežne rezultate. Četudi vam morda uspe shujšati, lahko nato pridobite še več kilogramov. Tako se stalno vrtite v začaranem krogu, pri čemer verjamete, da obstaja nekakšna skrivnost uspešnega hujšanja, ki jo morate odkriti. Namesto da poskušate »izumljati« nove metode hujšanja, se raje osredotočite na bolj zmeren pristop in preverjene spremembe. Izogibajte se pretirano restriktivnim dietam in vadbi. Razmislite, katere navade boste lahko ohranjali dlje časa, sicer vam bo ponovno spodletelo. Pot bo sicer tako res daljša, vendar pa bistveno bolj varna od (domnevnih) bližnjic.

Preverite tudi: Nizkomaščobna ali nizkohidratna prehrana – katera je boljša za hujšanje?

Mitohondrijsko zdravje – ena izmed osnov zdravega staranja

Karmen Jordan
-
0
Mitohondrijsko zdravje – ena izmed osnov zdravega staranja

»Zdravo staranje« je besedna zveza, ki zajame vse in nič. Odprta je namreč za najrazličnejše interpretacije, kar pomeni, da si lahko vsak predstavlja nekaj drugega. Tako je dobro, da o tem, kaj pomeni zdravo staranje, govorimo malce bolj konkretno. Zelo koristen je na primer povečan vnos antioksidantov, ki nevtralizirajo negativne učinke prostih radikalov in zmanjšajo nevarnost za oksidativni stres, s čimer upočasnijo proces staranja. Zagotovo je zelo pomembna tudi skrb za redno gibanje, ker so številne kronične bolezni, ki se pojavljajo pri starostnikih, povezane s kroničnimi vnetji, pa je nedvomno priporočljivo tudi to, da pogosteje posegate po živilih in začimbah s protivnetnim delovanjem. Naštete nasvete ste najverjetneje že zasledili, po drugi strani pa je precej manj znano, da so za zdravo staranje izjemno pomembni tudi mitohondriji. Preverite, kaj natančno se skriva za tem izrazom, zakaj so mitohondriji tako pomembni in kako poskrbeti za boljše mitohondrijsko zdravje …

Mitohondriji nujni za zagotavljanje energije različnim celicam v našem telesu

Mitohondriji so celične strukture oziroma organeli, v katerih poteka celično dihanje. Nekateri jih zato imenujejo kar »celična elektrarna«. Celicam namreč zagotavljajo energijo za najrazličnejše procese. Eden izmed tipičnih znakov, da mitohondriji ne delujejo optimalno, je zato pogosto kronična utrujenost. Podobno kot za številne dele telesa, organe, tkiva itn. je tudi za mitohondrije značilno, da se njihova funkcionalnost postopoma zmanjšuje. Starejši ko smo, težje torej mitohondriji zagotavljajo zadostne količine energije našim celicam. Prav zato bi morala biti skrb za mitohondrijsko zdravje ena ključnih prioritet, ko gre za ukrepe, namenjene zdravemu staranju. Tako se tudi mnogi strokovnjaki osredotočajo na iskanje možnosti za izboljšanje delovanja mitohondrijev pri starejši populaciji …

Nikotinamid ribozid – eden najboljših dodatkov za mitohondrijsko zdravje in zdravo staranje

Ena izmed možnosti, kako pomagati mitohondrijem, naj bi bil nikotinamid ribozid. O omenjeni snovi se včasih govori celo kot o najpomembnejšem dodatku za upočasnitev procesa staranja oziroma za zdravo staranje. Gre za obliko vitamina B3, ki se v našem telesu pretvori v nikotinamid adenin dinukleotid (NAD+) – koencim, ki je v našem telesu prisoten tudi naravno in ki igra ključno vlogo pri presnovi energije in skrbi za normalno delovanje celic. Tudi količine nikotinamid adenin dinukleotida v našem telesu z leti upadajo; če spodbudimo njegovo nastajanje z dodajanjem nikotinamid ribozida, lahko tako upočasnimo proces staranja oziroma poskrbimo za bolj zdravo staranje. Vaše celice vam bodo zagotovo hvaležne za tovrstno pomoč, še posebej pa mitohondriji.

Zelo koristna tudi prekinitveni post in visokointenzivni intervalni trening

Za boljše delovanje mitohondrijev pa lahko obenem poskrbite tudi z določenimi navadami. Zelo pozitiven učinek na mitohondrije naj bi na primer imel prekinitveni post. Ta namreč pripomore k povečevanju količine nikotinamid adenin dinukleotida v telesu. Za izboljšanje mitohondrijskega zdravja se priporoča tudi, da ste bolj pozorni na zadosten vnos zdravih maščob, obenem pa tudi na t. i. fitokemikalije, ki jih najdemo predvsem v sadju in zelenjavi. Po drugi strani pa je pomembno, da čim bolj zmanjšate vnos sladkorja in procesirane hrane. Ne nazadnje pa lahko k zdravju mitohondrijev prispeva tudi telesna aktivnost, pri čemer so še posebej priporočljive določene oblike vadbe. Ena najboljših izbir naj bi bil t. i. visokointenzivni intervalni trening (v angleščini se za to obliko treninga običajno uporablja kar kratica HIIT, ki jo lahko vedno pogosteje zasledimo tudi pri nas). Tovrstni trening namreč poskrbi za ravno pravšnjo mero »dobrega stresa« za naše telo, ki med drugim spodbudi delovanje mitohondrijev.

Zaradi pandemije močno narastla poraba plastike za enkratno uporabo

Karmen Jordan
-
0
Zaradi pandemije močno narastla poraba plastike za enkratno uporabo

Pred začetkom pandemije je bilo opuščanje plastičnih izdelkov za enkratno uporabo oziroma nadomeščanje tovrstnih izdelkov z okolju prijaznejšimi alternativami zelo aktualna tema. Vendar pa je pandemija zaustavila napredek (tudi) na tem področju. Mnogi gostinski obrati so se morali vsaj za določen čas omejiti izključno na dostavo, kar je pomenilo povečano potrebo po plastični embalaži za enkratno uporabo. Čeprav je seveda trenutno na prvem mestu zdravje, strokovnjaki za okolje opozarjajo, da se bo treba po pandemiji spopasti tudi s to težavo – in se še bolj odločno boriti za opustitev uporabe plastike za enkratno uporabo, kjer je to mogoče.

Vpliv pandemije na okolje tako pozitiven kot negativen

Pandemija je sicer po eni strani prispevala k občutni razbremenitvi okolja, kar je v precejšnji meri povezano zmanjšanjem emisij, za katere je kriv transport, vendar pa je po drugi strani prinesla nove težave, ki povzročajo sive lase okoljevarstvenikom. Ena največjih je prav vse prej kot zanemarljivo povečanje uporabe plastičnih izdelkov za enkratno uporabo. Tudi v mnogih lokalih, kjer so pred pandemijo strankam omogočali, da prinesejo lastno embalažo, ki jo nato tam napolnijo s kavo oziroma izbranim napitkom in odnesejo s seboj, so se odločili, da zaradi varnostnih razlogov to opcijo vsaj za nekaj časa ukinejo.

Od embalaže, ki jo uporabljajo gostinski obrati, do zaščitne opreme …

Večja potreba po plastiki za enkratno uporabo, ki je posledica pandemije, pa seveda ni vezana le na restavracije, lokale ipd., ampak gre tu tudi za različno zaščitno opremo – od mask do rokavic. Glede na trenutna priporočila naj bi sicer za vsakodnevno uporabo zadoščale pralne maske iz blaga, namenjene večkratni uporabi, pri čemer je priporočljivo, da je maska narejena iz vsaj treh plasti tkanine. Po drugi strani pa je za zdravstvene delavce praktično nujna uporaba mask, ki se po uporabi zavržejo. Vendar pa marsikdo tudi za vsakodnevno uporabo raje izbere maske za enkratno uporabo, s čimer se količina tovrstnih odpadkov seveda močno povečuje. Največja težava pri tem je, da te maske pogosto niso odvržene pravilno. Tako nanje vse večkrat naletimo tudi v naravi.

Pomanjkanje jasnih sporočil glede ustrezne zaščite

Okoljevarstveniki pripisujejo del krivde za to, da je poraba plastike za enkratno uporabo med pandemijo tako močno narastla, tudi nejasnim sporočilom javnosti glede ustrezne zaščite. Čeprav se seveda tudi okoljevarstveniki zavedajo, da je uporaba zaščitne opreme za enkratno uporabo v trenutnih okoliščinah pogosto neizogibna, menijo, da vendarle ne bi smeli povsem zanemariti skrbi za okolje. Navsezadnje je naše zdravje močno odvisno tudi v tega, v kakšnem okolju živimo.

Težava, ki bo zahtevala sistemsko reševanje

Julija je kar 119 strokovnjakov iz različnih držav po svetu podpisalo izjavo, v kateri zatrjujejo, da uporaba embalaže za večkratno uporabo v restavracijah in lokalih ni problematična za javno zdravje. Šlo je za izjavo, ki je nastala na pobudo Greenpeacea, pri čemer pa so strokovnjaki poudarili, da mora biti embalaža seveda ustrezno očiščena po vsaki uporabi, hkrati pa so priporočili brezstično izmenjavo embalaže med zaposlenimi v gostinskih obratih in strankami. Tako so se v nekaterih večjih verigah odločili, da strankam ponovno dovolijo uporabo lastne embalaže, medtem ko so manjši gostinski obrati večinoma ohranili omejitve. To je seveda pogosto povezano tudi s finančnim vidikom: žal je namreč uporaba plastične embalaže za enkratno uporabo pogosto cenejša od zagotavljanja ustrezne higiene pri rokovanju z embalažo, namenjeno dolgotrajnejši uporabi. Okoljevarstveniki tako poudarjajo, da se zavedajo vseh teh težav in da njihov cilj ni dodatna otežitev poslovanja majhnim podjetjem. Prepričani so, da je ponovni obrat k plastiki za enkratno uporabo težava, ki zahteva sistemsko reševanje, ne nekaj, kar bi moralo biti naloženo izključno na pleča posameznikov.

Gibanje kot pomoč pri preprečevanju spalne apneje

Karmen Jordan
-
0
Gibanje kot pomoč pri preprečevanju spalne apneje

Spalna apneja je precej bolj razširjena težava, kot si morda predstavljate. Z njo naj bi se spopadal precejšen delež odraslih, pojavljala pa naj bi se celo pri otrocih. Za spalno apnejo je značilno zastajanje diha med spanjem. Dihanje se tako za nekaj trenutkov ustavi in nato spet nadaljuje, ti cikli pa se lahko ponovijo kar nekajkrat na noč. Že iz tega osnovnega opisa je verjetno razvidno, da je lahko spalna apneja zelo nevarna. Ukrepi, s katerimi je mogoče zmanjšati tveganje za tovrstne težave, so torej izjemno pomembni. Sodeč po raziskavi, ki je bila pred nedavnim objavljena v reviji Journal of Clinical Sleep Medicine, je eden takšnih ukrepov tudi pogostejša telesna aktivnost …

Metaanaliza zajela več kot 155.000 oseb

Med najpogostejše težave, ki so neposredno povezane s spalno apnejo, spadajo glavoboli in nihanja razpoloženja, ki so posledica slabše kakovosti spanca. Ljudje s spalno apnejo imajo lahko seveda obenem težave tudi s kronično utrujenostjo, zanje pa je zelo značilno tudi smrčanje. Omenjena raziskava je prinesla pomemben uvid v možnosti za zmanjševanje tveganja za pojav spalne apneje. Šlo je za metaanalizo, ki je zajela podatke za več kot 155.000 odraslih oseb, pri čemer je bila njihova povprečna starost približno 46 let.

Raziskovalci so se osredotočili predvsem na vsakodnevne navade anketirancev, njihovo zdravstveno stanje, sociodemografske podatke in na specifike, povezane s spanjem. Pri kar približno 7 odstotkih vseh sodelujočih je bila diagnosticirana spalna apneja. Analiza posameznikov, pri katerih je bila postavljena omenjena diagnoza, pa je nato razkrila, da je ena izmed skupnih značilnosti pri tej skupini nadpovprečna količina sedenja …

Zmanjšanje nevarnosti že v primeru dodatnih 20 minut manj intenzivne aktivnosti

Nadaljnja analiza podatkov je prinesla dodatna spoznanja o korelaciji med (ne)aktivnostjo in spalno apnejo. Ugotovljeno je namreč bilo, da je že rahlo povečanje količine telesne aktivnosti pomenilo vse prej kot zanemarljivo zmanjšanje tveganja. Pri tem ni pomembno, da gre za intenzivnejšo obliko vadbe. Za zmanjševanje nevarnosti za spalno apnejo zadostuje že zmerna telesna aktivnost, na primer sprehod. Te ugotovitve so presenetile tudi raziskovalce. Menili so namreč, da bo za pozitivno korelacijo vendarle potrebna intenzivnejša vadba.

Kolikšno povečanje količine gibanja je torej potrebno za zmanjšanje tveganja za spalno apnejo? Če je telesna aktivnost, za katero se odločate najpogosteje, hoja, to pomeni, da se priporoča vsaj približno 20 dodatnih minut na dan. V primeru izbire intenzivnejše aktivnosti pa naj bi se tveganje za spalno apnejo zmanjšalo že v primeru dodatnih 8 minut vadbe.

Vsakodnevne navade imajo lahko velik vpliv na težave, povezane s spanjem

Čeprav znanstveniki še ne vedo povsem natančno, zakaj se razvije spalna apneja, je jasno, da je mogoče z določenimi spremembami vsakodnevnih navad zmanjšati nevarnost za to diagnozo. Ne moremo torej govoriti o jasni vzročno-posledični povezavi, vendar zagotovo obstajajo določene korelacije, ki jih je težko spregledati. Raziskave, kot je ta, ki smo jo predstavili v tokratnem članku, so tako zagotovo pomembne, saj pomagajo ugotavljati, kateri preventivni ukrepi so lahko še posebej učinkoviti. Kot vse kaže, je eden izmed tovrstnih ukrepov tudi redna telesna aktivnost, pri čemer lahko pozitivne spremembe dosežete že v primeru rahlega povečanja aktivnosti. Ne potrebujete torej ogromno časa, zato ni pravih izgovorov – še posebej če spadate med tiste s povečanim tveganjem za spalno apnejo.

Za zmanjševanje tveganja za spalno apnejo pa je med drugim zelo pomembna tudi dobra spalna higiena (ustaljen urnik spanja, zatemnjena in nehrupna spalnica, izogibanje elektronskim napravam pred odhodom v posteljo ipd.), ki vam lahko seveda pomaga tudi pri preprečevanju drugih težav, povezanih s spanjem.

Preberite tudi: Spalna apneja: 3 opozorilni znaki, na katere bodite pozorni

7 stvari, ki jih morate vedeti pred posvojitvijo psa

Karmen Jordan
-
0
7 stvari, ki jih morate vedeti pred posvojitvijo psa

Razmišljate o posvojitvi psa? To je zagotovo pomemben korak, ki lahko poskrbi za ogromno veselja na obeh straneh, vendar pa je nujno, da se na ta korak dobro pripravite. To med drugim pomeni tudi »psihološko pripravo«. Upoštevati morate namreč, da je vračanje posvojenih psov v zavetišče pogosto povezano s tem, da ljudje niso vedeli, kako se odzvati na določeno vedenje psa, ki ga niso pričakovali, in kaj je razlog za to vedenje. Če se boste že vnaprej pripravili na določene izzive, boste s tem olajšali življenje tako sebi kot psu. Pogosto gre namreč za povsem razumljive odzive, ki zahtevajo zgolj malce potrpljenja in ljubezni …

1. Obstaja precejšnja verjetnost, da bo pes na začetku nekoliko prestrašen

Pred posvojitvijo se pripravite na to, da bo psa na začetku najverjetneje precej strah novega okolja. Ko ljudje pripeljejo domov psa iz zavetišča,  psi na primer pogosto nemudoma poiščejo varen kotiček in se tam skrijejo. To ne pomeni, da vas pes zavrača ali da mu ni všeč novi dom, ampak potrebuje zgolj malce časa, da se navadi na vse spremembe.

2. Pri izkazovanju naklonjenosti ne bodite vsiljivi

Morda si že dolgo želite psa, ki bi ga lahko obsipavali z nežnostjo, pozornostjo in ljubeznijo, vendar pazite, da ne boste po posvojitvi pretirano vsiljivi. Tudi tu potrebuje pes nekaj časa, da lahko oceni, ali vam lahko zaupa, in da se naveže na vas. Verjamemo, da želite psu pokazati, da je pri vas na varnem in ljubljen ter da ga ne nameravate zapustiti, vendar je pomembno, da ne prehitevate dogodkov. Opazujte, kako se pes odziva na vaše božanje ipd., in nato temu prilagodite svoje vedenje.

3. Obiske omejite na manjše skupine

Obdobje po posvojitvi psa zagotovo ni najprimernejše za to, da k sebi povabite večje število ljudi. Že za to, da se navadi na člane vašega gospodinjstva, bo pes potreboval kar precej energije. Tako ni pametno, da ga stalno obremenjujete z dodatnimi ljudmi.

4. Pes bo potreboval nekaj časa, da sprejme druge hišne ljubljenčke

V primeru, da z vami že živijo psi, mačke ali drugi štirinožni prijatelji, morate seveda upoštevati, da bo prilagajanje psa na novo okolje še nekoliko zahtevnejše. Velja pa seveda tudi obratno. Tudi živali, ki že živijo v vašem domu, bodo potrebovale nekaj časa, da se navadijo na novega člana gospodinjstva. Tako je zelo pomembno, da ste na začetku pozorni na te interakcije in da poskušate spodbuditi prijateljske odnose.

5. Potrebna bo potrpežljivost glede opravljanja male in velike potrebe

Četudi je pes že prestal trening navajanja na opravljanje male in velike potrebe zunaj, se lahko zgodi, da bo imel s tem po posvojitvi nekaj težav. Zaradi že omenjene prestrašenosti in spremembe rutine se lahko pojavijo določene težave na tem področju. Zelo pomembno je, da se ob nezgodah ne razjezite, saj lahko s tem situacijo še poslabšate. Bodite potrpežljivi – postopoma se bo pes umiril in navadil na novi urnik.

6. Pes bo najverjetneje močno pogrešal svoje morebitne sorojence

V primeru, da je bil pes od rojstva vseskozi v družbi svojih sorojencev, je lahko posvojitev zanj zelo stresna, čeprav to pomeni topel, varen dom. V tovrstnih primerih se tako priporoča posvojitev večih sorojencev hkrati – če je to seveda mogoče.

7. Pojavijo se lahko znaki strahu pred zapuščenostjo

Potem ko vas pes malce bolje spozna in se otrese strahu, lahko začne kazati znake skorajda patološke navezanosti, zaradi česar zahteva vašo stalno prisotnost. Običajno gre zgolj za prehodno fazo, zato je tudi v tovrstnih situacijah potrebna predvsem potrpežljivost. Pes se namreč najverjetneje boji, da bo ponovno zapuščen. Tovrstne težave bodo torej izginile, ko se bo pes prepričal, da se to tokrat ne bo zgodilo.

Preberite tudi: Se vaš pes obnaša nenavadno? Morda je kriva puberteta!

4 barve, ki ne spadajo v spalnico

Karmen Jordan
-
0
4 barve, ki ne spadajo v spalnico

Spalnica naj bi bila prostor, kjer se lahko zares povsem umirimo in pozabimo na skrbi, ki nas tarejo sicer. Kakovosten počitek je izjemno pomemben tako za dobro počutje kot za zdravje, zato je pomembno, da opremljanju spalnice posvetite dovolj pozornosti. Še posebej pomembna pri tem je izbira ustreznih barv, predvsem za stene. Pri tem ne smete izhajati zgolj iz tega, katere barve so vam sicer najbolj pri srcu.

Čeprav imate določene barve morda zelo radi, to še ne pomeni, da je pametno, da jih vnesete tudi v spalnico. Mnogi strokovnjaki so namreč prepričani, da nekatere barve niso najprimernejše za opremljanje tega prostora oziroma za pleskanje sten, saj imajo lahko negativen vpliv na kakovost spanja. Če so stene vaše spalnice odete v katero izmed barv, ki so navedene v nadaljevanju, je torej vsekakor smiselno razmisliti o spremembi – še posebej če imate pogosto težave s spanjem …

1. Rumena

Različni odtenki rumene so priljubljena izbira za pleskanje sten v stanovanjih. Čeprav gre po eni strani za zelo pozitivno, sončno barvo, izbira rumene za stene v spalnici ni najpametnejša. Rumena je namreč znana po tem, da nas napolni z energijo. Čez dan je to seveda zelo koristno, vendar pa lahko ob večerih rumena deluje pretirano stimulativno.

Namesto da bi se pred spanjem umirili, postanete živahni in polni zagona, posledično pa precej težje zaspite. To velja še posebej v primeru uporabe živahnejših oziroma močnejših odtenkov rumene. Če se torej težko povsem odpoveste uporabi rumene barve v spalnici, pazite, da boste izbrali svetel, nežen odtenek, ki bo prispeval k umiritvi.

2. Črna

Na prvi pogled se sicer zdi, da je črna idealna barva za spalnico. Vendar pa morate upoštevati, da to ni zgolj prostor, kjer zvečer zaspite, ampak hkrati tudi prostor, kjer se zjutraj zbudite. Čeprav vam lahko črna zvečer pomaga pri umirjanju, bo zjutraj precej težje vstati, če bodo prvo, kar boste zagledali, črne stene. Črne stene lahko vplivajo na brezvoljnost in povzročijo, da je vaš pogled na dan, ki je pred vami, precej bolj pesimističen.

Kadar je vreme zunaj turobno, so ti občutki še intenzivnejši, zato ne boste imeli prav nobene želje, da zlezete iz postelje. Poleg tega pa optično zmanjšajo prostor – v nekaterih primerih se lahko zaradi črnih sten pojavi celo občutek klavstrofobičnosti. Za večino naj bi bila preveč že ena sama črna stena v spalnici, zato raje razmislite o drugih barvah.

3. Rdeča

Podobno kot rumena je tudi rdeča zelo poživljajoča barva. Medtem ko rumena običajno povzroči, da smo bolj zagnani in polni sveže energije, je učinek rdeče običajno nekoliko drugačen. Pogosto namreč sproža razdraženost oziroma nemir, še posebej če je to barva, s katero smo obdani pred spanjem.

Rdeča tako prav tako ni najboljša izbira za spalnico, tudi v drugih prostorih pa morate biti previdni, da z njo ne pretiravate. Namesto da jo uporabite za celotne stene, jo raje prihranite za posamezne detajle, kar je pravilo, ki ga je smiselno upoštevati tudi pri drugih »močnih barvah«.

4. Oranžna

Oranžna barva prepleta značilnosti rumene in rdeče – tako v dobrem kot v slabem. Spalnica, prepleskana v enega izmed odtenkov te barve, lahko tako v vas sproži občutke, ki pred spanjem niso najbolj zaželeni. Precej bolj kot oranžna je za spalnico primerna njena »komplementarna barva«, in sicer modra, ki naj bi bila po mnenju mnogih strokovnjakov za notranjo opremo ena najprimernejših barv za pleskanje sten v spalnici oziroma za opremljanje tega prostora nasploh.

Osteoartroza in revmatoidni artritis: najpomembnejše razlike med boleznima

Karmen Jordan
-
0
Osteoartroza in revmatoidni artritis: najpomembnejše razlike med boleznima

Artritis je nadpomenka za različne oblike te bolezni. V osnovi govorimo o dveh skupinah oziroma podtipih, in sicer o vnetnem in nevnetnem artritisu. Verjetno najbolj znana oblika, ki spada v prvo skupino, je revmatoidni artritis, medtem ko je najbolj razširjena nevnetna vrsta artritisa osteoartroza …

Osteoartroza povezana z obrabo hrustanca, ki je pogosto posledica preobremenitve sklepov

Čeprav je osteoartroza načeloma nevnetna oblika bolezni, se lahko včasih tudi tu pridružijo vnetja. V tem primeru govorimo o posebni različici osteoartroze, in sicer o osteoartritisu. Vnetja, ki se lahko pojavijo pri tej obliki, so sicer običajno povezana z obrabo in propadanjem hrustanca, ki je ena glavnih značilnosti osteoartroze. Ker hrustanec, ki sicer pokriva dele kosti, ki se stikajo v sklepih, propada, pride do povečanega trenja med kostmi. Osteoartroza je pogosto povezana s (športnimi) poškodbami oziroma s pretirano obremenitvijo sklepov. Eden izmed dejavnikov tveganja za bolezen je tudi čezmerna telesna teža, zaradi katere so sklepi nadpovprečno obremenjeni. Ta oblika nevnetnega artritisa običajno prizadene predvsem kolena, kolčni sklep, hrbtenico in roke.

Pri revmatoidnem artritisu gre za avtoimunsko obolenje

Revmatoidni artritis ni posledica mehanske obrabe sklepov, ampak gre za avtoimunsko obolenje. Imunski sistem torej tu napada zdrava tkiva, saj jih dojema kot tujke. Simptomi revmatoidnega, vnetnega artritisa so običajno še posebej izraziti na območju dlani in zapestij, komolcev, gležnjev, kolen in stopal. Ker je revmatoidni artritis nadpovprečno razširjen med ženskami, se domneva, da so vzroki zanj vsaj deloma povezani z genetskimi in hormonskimi dejavniki. Bolezen se sicer lahko pojavi tudi pri otrocih (gre za t. i. juvenilni revmatoidni artritis). V tem primeru včasih napade tudi pljuča in oči.

Simptomi obeh bolezni so lahko pogosto precej sorodni

Osteoartrozo in revmatoidni artritis družijo precej podobni simptomi. Za obe obolenji je namreč značilna okorelost sklepov, ki jo spremljajo bolečine in otekanje. Okorelost je sicer pri osteoartrtozi običajno relativno kratkotrajna težava, ki se pojavi zgolj med posameznimi »napadi«, medtem ko pri revmatoidnem artritisu ta simptom običajno traja dlje, še posebej izrazit pa je zjutraj. Pri revmatoidnem artritisu je obenem pogostejši občutek splošne šibkosti in utrujenosti, saj gre za bolezen, ki ni omejena zgolj na sklepe, čeprav so »površinski« simptomi običajno povezani prav s temi predeli.

Rentgensko slikanje in analiza krvi pogosti diagnostični metodi

Za natančno diagnozo je seveda potreben zdravniški pregled. Osteoartroza se najlažje diagnosticira s pomočjo rentgenskega slikanja, ki pokaže, v kakšnem stanju je hrustanec. Po drugi strani pa se za ugotavljanje, ali gre resnično za revmatoidni artritis, običajno uporablja analiza vzorca krvi. Pri tem se iščejo specifična protitelesa (ciklični citrulinirani peptid), ki so običajno prisotna pri ljudeh s to boleznijo.

Ublažitev simptomov – izboljšana kakovost življenja

Ljudem z osteoartrozo se pogosto priporoča fizioterapija, ki lahko pomaga pri krepitvi mišic. To pomeni boljšo podporo za sklepe, posledično pa se zmanjša bolečina med premikanjem. Če gre za zelo hudo obliko obrabe hrustanca, pa pride v poštev tudi operacija oz. »zamenjava sklepa«. Za lajšanje bolečine, otekanja in drugih simptomov revmatoidnega artritisa se običajno uporabljajo nesteroidna protivnetna zdravila, ki se včasih predpisujejo tudi v primeru osteoartroze s pridruženimi vnetji, torej osteoartritisa. Poleg tega je pri revmatoidnem artritisu možna tudi uporaba posebnih zdravil, ki blokirajo imunski sistem, s čimer se upočasni napredek bolezni. Vedno bolj priljubljena pa postaja tudi uporaba bioloških zdravil, ki blokirajo le delovanje tistega dela imunskega sistema, ki je odgovoren za neustrezen vnetni odziv.

Preberite tudi: Artritis in naravno zdravljenje artritisa

Akne v menopavzi: 5 nasvetov za ublažitev težav

Karmen Jordan
-
0
Akne v menopavzi: 5 nasvetov za ublažitev težav

Akne seveda niso nekaj, s čimer bi se spopadali zgolj najstniki. Čeprav so bolj značilne za določena življenjska obdobja kot za druga, nas lahko presenetijo praktično kadar koli. Precej pogoste so denimo tudi akne v menopavzi. V tem obdobju so akne običajno povezane s precejšnjimi hormonskimi spremembami, ki seveda vplivajo tudi na kožo. Običajno sicer to pomeni, da postane koža bolj suha in da se tvorba kolagena upočasni, vendar pa se lahko včasih hormonske spremembe v menopavzi navzven odrazijo tudi v obliki aken. Za akne v tem obdobju je značilno, da so pogosto povezane z oslabljeno zaščitno funkcijo kože in s kožnimi vnetji. Tako zahtevajo specifičen pristop …

1. Izogibajte se izdelkom, ki  pretirano izsušijo kožo

Na prvi pogled se zdi morda ideja, da si pri aknah v menopavzi pomagate s kozmetičnimi pripravki, s pomočjo katerih lahko izsušite kožo, smiselna. Vendar pa se morate pri tem zavedati, da je zrela koža precej drugačna od kože najstnikov. Medtem ko lahko najstniška koža prenese tudi malce bolj agresivne sestavine – čeprav se jim je tudi v tem obdobju bolje izogniti – to nikakor ne velja za zrelo kožo, ki je najverjetneje že nekoliko stanjšana in precej bolj občutljiva kot v mladih letih. Izogibajte se torej izdelkom, katerih primarni namen je izsušitev kože.

2. Izberite kombinacijo nežnih kislin in vlažilnih sestavin

Tudi v primeru aken v menopavzi je zelo pomembno ustrezno čiščenje kože. Pri tem si lahko pomagate z izdelki, ki vsebujejo sestavine, kot je salicilna kislina, vendar pa pri tem pazite, da koncentracija ne bo previsoka. Obenem je zelo priporočljivo, da izdelek hkrati vsebuje vlažilne sestavine, ki preprečijo (dodatno) razdraženost kože.

3. Pomagajte si z oljem čajevca, koloidnim ovsom ali aloe vero

Kot smo omenili uvodoma, so akne v menopavzi večinoma povezane z vnetji. Če se želite znebiti aken, je tako zelo pomembno, da posvetite dovolj pozornosti protivnetni negi. Pri tem pa so lahko seveda zelo koristne določene naravne sestavine. Odlična izbira za nego zrele kože, nagnjene k aknam, je na primer gel aloe vere, ki se priporoča pri najrazličnejših oblikah vnetjih – vključno s sončnimi opeklinami. Dobra izbira za pripravo oblog za kože so lahko ovseni kosmiči, še posebej pa t. i. koloidni oves (gre za zelo drobno mlete ovsene kosmiče, kar omogoča, da koristne snovi lažje prodrejo skozi kožo). S protivnetnim delovanjem pa se lahko pohvalijo tudi določena eterična olja, na primer eterično olje čajevca. Če se odločite za uporabo eteričnih olj, jih morate pred nanosom na kožo seveda ustrezno razredčiti.

4. Uživajte več protivnetnih živil

Protivnetna nega pa seveda ni zgolj zunanja, ampak morate biti pozorni tudi na to, kaj vnašate vase. Če so vas v menopavzi poleg vseh drugih sprememb presenetile tudi akne, priporočamo, da povečate vnos živil s protivnetnimi učinki. Sem med drugim spadajo najrazličnejše vrste sadja in zelenjave, česen, kurkuma ter ingver. Po drugi strani pa se je pametno izogibati živilom, ki sprožajo vnetne reakcije v telesu, na primer mlečnim izdelkom in sladkorju.

5. Poskrbite za kakovosten spanec in čim manj stresa

Podobno kot v drugih življenjskih obdobjih lahko tudi v menopavzi stres poslabša najrazličnejše težave s kožo, vključno s težavami z aknami. Znano je namreč, da stres prispeva k vnetjem v telesu. Tako je pomembno, da poskušate karseda omejiti količino stresa v svojem življenju, hkrati pa poskrbite za dovolj kakovostnega spanja – pomanjkanje spanca lahko namreč prav tako vpliva na vnetja v telesu, kar med drugim pomeni tudi več težav z aknami.

Preberite tudi: Menopavza: Celovit pristop za lajšanje simptomov

Starostniki se ne bi smeli bati intenzivnejše vadbe

Karmen Jordan
-
0
Starostniki se ne bi smeli bati intenzivnejše vadbe

Prepričanje, da intenzivnejša oblika telesne aktivnosti ni primerna za starejšo populacijo, je zelo razširjeno. Pogosto se verjame, da so starostniki preveč krhki, da bi lahko prenesli kaj več od sprehoda. Intenzivnejša vadba naj bi bila namreč pretirano obremenjujoča za njihove kosti in sklepe. Vendar pa je 5-letna študija, ki so jo izvedli na Norveškem, razkrila precej drugačno sliko. Ne le da je za (mnoge) starostnike tovrstna oblika vadbe nenevarna, ampak ima lahko celo blagodejne učinke …

Umrljivost manjša pri skupini, ki je izvajala napornejše treninge

V raziskavi, ki je bila objavljena v reviji BMJ, so sodelovali starostniki, stari od 70 do 80 let. Izkazalo se je, da je bila umrljivost najmanjša med tistimi, ki so dvakrat tedensko izvajali t. i. visoko intenzivni intervalni trening (druga skupina je sledila uradnim norveškim smernicam glede gibanja za starostnike in se tako omejila predvsem na manj intenzivno vadbo). Upoštevati je sicer treba, da je visok odstotek sodelujočih navedel, da so že pred začetkom študije izvajali srednje in visoko intenzivne treninge. Tako je možno, da je bil del pozitivnih učinkov povezan z redno vadbo pred dopolnjenim 70. letom starosti.

Za preprečevanje zmanjševanja kostne gostote sprehodi niso dovolj

Čeprav obstaja kar precejšnje število raziskav, ki kažejo, da se kosti odzivajo zgolj na visoko intenzivne aktivnosti, so priporočila glede vadbe starostnikov pogosto omejena na manj intenzivne oblike vadbe. Za pomoč pri preprečevanju zmanjševanja kostne gostote, ki je pogosta težava pri starejši populaciji, še posebej med ženskami, se tako večinoma uporabljajo zdravila, ki so sicer običajno koristna, vendar pa imajo lahko kar precej negativnih stranskih učinkov. Kar nekaj strokovnjakov tako meni, da bi morali razmisliti tudi o alternativnih možnostih, kamor spada tudi malce bolj intenzivna telovadba …

Zanimiva raziskava, v katero so bile vključene ženske z osteoporozo …

Študija avstralskih raziskovalcev, ki je bila objavljena v reviji Journal of Bone and Mineral Research, je bila osredotočena prav na vprašanje, ali je visoko intenziven trening varen in koristen za ljudi z osteoporozo. V raziskavi, ki je trajala osem mesecev, je sodelovala 101 ženska. Ženske so bile razdeljene v dve skupini – prva je izvajala intenzivne treninge, druga pa je sledila manj intenzivnim programom vadbe. Po osmih mesecih se je izkazalo, da se je kostna gostota pri prvi skupini bistveno povečala v primerjavi z drugo skupino. Hkrati pa je bil opazen tudi pomemben napredek, povezan z gibčnostjo in mobilnostjo.

Pozitivni učinki intenzivnejših treningov so pogosto dolgotrajni

Ekipa raziskovalcev, ki jo je vodila dr. Belinda Beck, je spremljala ženske tudi po zaključeni raziskavi. Tako je bilo ugotovljeno, da so bili pozitivni učinki pri prvi skupini opazni tudi po zaključku, tudi če so ženske kasneje opustile intenzivnejšo obliko vadbe. Seveda vse to še ne pomeni, da se je smiselno omejiti zgolj na intenzivne treninge. Običajno je namreč najboljša kombinacija obojega – intenzivnih vaj, ki trajajo krajši čas, in manj intenzivne aktivnosti, na primer sprehodov.

Nasveti glede vadbe bi morali biti prilagojeni individualnim okoliščinam starostnikov

Pri precejšnjem deležu starostnikov torej ni posebnih zadržkov, zaradi katerih bi se morali izogibati intenzivnejši vadbi, ampak povsem nasprotno. Tovrstna vadba jim lahko pomaga pri povečevanju mišične mase, preprečevanju prehitre izgube kostne gostote in nasploh pri izboljšanju telesne pripravljenosti, posledično pa pri tem, da so bolj samostojni. Vendar pa seveda obstaja tudi nekaj izjem, kamor spadajo predvsem tisti z resnejšimi kroničnimi boleznimi. Če se nameravate lotiti intenzivnejše oblike vadbe, je tako vsekakor pametno, da se pred začetkom posvetujete s svojim zdravnikom, ki bo na podlagi individualnih okoliščin preučil prednosti in slabosti tovrstne vadbe za vas.

3 najpogostejši razlogi za zvijanje listov sobnih rastlin

Karmen Jordan
-
0
3 najpogostejši razlogi za zvijanje listov sobnih rastlin

Med precej pogoste opozorilne znake, ki kažejo, da se rastlina ne počuti najbolje, spada zvijanje listov sobnih rastlin. Zakaj pride do tega in kaj lahko naredite, če opazite to težavo pri eni izmed svojih sobnih rastlin?

Sobne rastline so po mnenju mnogih ena najlepših dekoracij stanovanja. Z njimi lahko v svoj dom pripeljemo košček narave, kar ima običajno zelo pozitiven vpliv na počutje. Obenem so zelene rastline v stanovanju zelo koristne za zdravje – predvsem zato, ker prispevajo k boljši kakovosti zraka. Tako obstaja kar nekaj dobrih razlogov za to, da svoj dom napolnite z različnimi rastlinami. Vendar pa se morate pri tem zavedati, da zahtevajo sobne rastline ustrezno nego. Tako je pomembno, da ste pozorni na morebitne znake težav in da v tovrstnih primerih čim prej ukrepate. Eden izmed najpogostejših znakov sobnih rastlin, da je nekaj narobe je zvijanje listov.

1. Zvijanje listov sobnih rastlin zaradi pomanjkanja vode

Reden dotok vode je ena najpomembnejših potreb vsake rastlin. Tako ni nenavadno, da lahko pomanjkanje vode hitro privede do različnih težav. Eden izmed znakov, da rastlina ne dobiva dovolj vode, je prav zvijanje listov. Običajno se sicer pridružijo še drugi znaki. Poleg tega, da se zvijajo, postanejo listi pogosto rjavi in izsušeni na robovih. Na pomanjkanje vode pa lahko kaže tudi postopno bledenje barve listov, ki postajajo tako rumenkasti. Seveda pa ne obstaja univerzalno pravilo glede tega, kako pogosto naj bi zalivali sobne rastline, saj ima vsaka vrsta oziroma celo vsaka posamezna rastlina nekoliko drugačne potrebe. Ali je prišel čas za zalivanje, najlažje preverite tako, da potisnete prst v zemljo, in sicer približno 5 centimetrov globoko.

Če je tudi na tej globini zemlja praktično povsem izsušena, vaša rastlina nujno potrebuje vodo. Pri tem morate seveda paziti, da ne zaidete v drugo skrajnost, saj lahko tudi prepogosto zalivanje rastlin povzroči nemalo težav. Včasih za pomanjkanje vode sicer ni krivo to, da rastline ne zalivate dovolj pogosto, ampak je lahko težava v tem, da voda ne doseže korenin. Če sumite, da bi bilo lahko to krivo za težave, boste morali rastlino previdno vzeti iz lonca in pregledati korenine. V primeru, da opazite, da se je okoli korenin nakopičila debelejša plast zasušene zemlje, je čas, da rastlino presedite v svežo prst.

2. Preveč (neposredne) sončne svetlobe

Podobno kot za vodo velja tudi za sončno svetlobo – obojega je lahko tako premalo kot preveč. Če opažate, da se listi sobne rastline zvijajo, je to običajno znak, da bi ji ustrezala nekoliko bolj senčna lega. Medtem ko se zdi, da nimajo nekatere rastline nikoli dovolj sončnih žarkov, drugim precej bolj ustreza, da niso neposredno izpostavljene sončni svetlobi. Poskušajte torej rastlino, pri kateri ste opazili zvijanje listov, postaviti nekam, kjer bo imela na voljo več sence, in opazujte, kaj se bo zgodilo. Seveda pa je hkrati smiselno, da vedno že ob nakupu raziščete, kakšna so splošna priporočila glede najugodnejšega mesta postavitve za določeno vrsto.

3. Žuželke

Za zvijanje listov so lahko krive tudi drobne žuželke, še posebej če obenem opažate tudi, da so listi objedeni (včasih gre lahko zgolj za drobne luknjice, ki na prvi pogled niti niso očitne). To sicer še ne pomeni, da je edina rešitev uporaba pesticidov. Pomagata si lahko s precej bolj varnimi oziroma zdravju prijaznimi pripravki, ki hkrati ne bodo ubili žuželk, ampak jih bodo le odgnali. Za enega najboljših naravnih odganjalcev žuželk velja neemovo olje, saj večina žuželk ne prenaša najbolje vonja tega olja. Neemovo olje najprej razredčite z vodo, nato pa tekočino prelijte v steklenico z razpršilko in mešanico popršite po listih.

1...413414415...1.124Stran 414 od 1.124