Naravna fermentacija živil + Okusni in zdravi recepti

Jolanda Prelec Lainščak, univ. dipl. inž. živ. teh.
-
0
Naravna fermentacija živil + Okusni in zdravi recepti

Fermentacija je pretvorba organskih snovi prek biokemičnih procesov. Za izvedbo fermentacije zadostujejo prave sestavine, čas, toplota in nekateri dodatki, kot so sol, sladkor, kis … Poznamo spontano (naravno) fermentacijo in fermentacijo, ki jo sprožijo namenski dodatki. Pri naravni fermentaciji so zanj potrebne snovi že v samem živilu, kjer spontano povzročijo vrenje/fermentacijo. Na potek procesa vplivajo svetloba, toplota, mehanska obdelava (tolčenje, stiskanje …).

Naravna fermentacija sega v davnino človeštva

Fermentacijo lahko izzovemo tudi s cepivi oziroma starterji. Taka fermentacija je pri izdelavi mlečnih izdelkov (jogurti, kisla mleka, siri), ki poteka z dodajanjem mlečnokislinskih bakterij. Kmečke gospodinje, ki še pečejo doma kruh, dobro vedo, da k vzhajanju testa pripomorejo kvas in droži (kislo testo), ki sta tudi naravni vzhajalni sredstvi. Vinogradnikom je zelo dobro znan postopek alkoholnega vrenja, ko iz grozdnega sladkorja nastane alkohol, oziroma kot  preprosto rečemo, da iz mošta nastane vino. Pri zorenju surovih klobas ali drugih mesnih izdelkov težko govorimo o vrenju, pa vendar pride do pretvorbe mase, nastanka dobrih arom …

Naravna fermentacija sega v davnino človeštva. Babilonci so jo uporabljali že pred 5000 leti, stari Egipčani 3100 let p. n. š., Mehičani 2000 let p. n. š. Oče moderne fermentacije pa je znan francoski kemik Louis Pasteur (1854).

Fermentacija je odlična naravna metoda konzerviranja, ki živilu podaljša rok uporabe od nekaj dni/tednov do največ enega leta, le izjemoma tudi dlje – različna vina. Fermentirani produkti so obogateni s prijetnim vonjem, aromo in okusom, z vitamini in drugimi hranilnimi snovmi ter imajo karakteristično strukturo. Tudi primarne sestavine so eliminirane, zmanjšan je pa čas predelave.

Fermentacija pri nas in po svetu

Veliko narodov ima svoje značilne fermentirane proizvode, ki so posebni glede prehranskih navad, podnebja in sestavin. Za Daljni vzhod so značilni fermentirani izdelki iz mleka in soje (kombuča, tempeh …), v osrednji Aziji poznajo kefir in kumis, osrednja Evropa dobro pozna kislo zelje in kislo repo, za Bolgarijo je značilen jogurt, tudi Grki imajo odličen kremast jogurt, Francozi so znani po sirih in vinu, okolica Kaspijskega jezera in obala Čila dobro poznata fermentirano in dimljeno ribo (soljena, fermentirana in dimljena riba lahko vsebuje kancerogene snovi, ki so pri prekomernem in dolgotrajnem uživanju izdelka nevarne za zdravje), v nekaterih predelih Kitajske pojedo velike količine soljenega in dimljenega mesa, ki je velikokrat okuženo s Helicobacter pylori, in v teh območjih je pogost rak na želodcu!

Fermentacijo uporabljamo tako v gospodinjstvih kot v živilski industriji. V gospodinjstvih največ uporabljamo fermentiranje za mlečne izdelke, za peko kruha, za kisanje zelja, repe in druge zelenjave, dobro jo poznajo vinarji, znana je pijača kombuča, okusni so mesni izdelki … Živilska industrija uporablja fermentacijo pri izdelavi kvasa, vina, mlečnih izdelkov, kislega  zelja in repe, popra, črnega čaja, nekaterih vrst kave, soje …

Večina fermentiranih mlečnih izdelkov je za zdravje zelo priporočljiva. Kot izjemna živila bi posebej omenila probiotične izdelke.

Kaj so probiotiki?

Probiotiki so živi mikroorganizmi, ki ob užitju v zadostni količini naselijo črevesje in pozitivno delujejo na zdravje gostitelja z učinki, ki presegajo učinke osnovnih hranil. Korist prinašajo le, če je njihov vnos v telo zadosten in stalen, ker preživijo v črevesju le določen čas (npr. actimel – vsaj tri tedne rednega vsakodnevnega uživanja). Najpogosteje uporabljeni probiotiki so mlečnokislinske bakterije laktobacili in bifidobakterije različnih sevov, ki sestavljajo normalno črevesno mikrofloro zdravega človeka. Osnovna lastnost probiotikov je »varnost«. Previdni moramo biti pri vnašanju probiotikov pri ljudeh s hudimi imunskimi motnjami in dojenčkih, ki še nimajo izoblikovane običajne črevesne mikroflore. Domača prehrambna industrija nam ponuja različne probiotične izdelke, kot so: jogurt, kislo mleko, fermentirani napitki, skuta in druge vrste svežega sira. Po njih velikokrat posegamo pri rotavirusnih driskah, napenjanju, črvičenju, pri jemanju antibiotikov … Klinično je dokazano, da uporaba probiotikov skrajša in olajša potek driske, ki jo povzročajo rotavirusi. Prav tako je priporočljivo preventivno jemanje probiotikov ali praškov, ki vsebujejo probiotične bakterije (predvsem iz rodu Lactobacillus), za preprečevanje potovalne driske. Pri jemanju antibiotikov pride do porušenja ravnovesja črevesne mikroflore, kar velikokrat sproži drisko, napenjanje … Klinične raziskave so potrdile, da sočasno jemanje antibiotikov in probiotikov zmanjša verjetnost tega pojava.

Mikroorganizme, ki jih v industriji dodajajo v določenem procesu fermentacije, imenujemo starterske kulture. Biti morajo skrbno izbrane glede na želene lastnosti izdelka! Značilnost fermentiranega izdelka je odvisna tudi od vrste mleka, npr. Indija proizvaja dahi iz mešanice kravjega in bivoljega mleka.

Kaj vse še lahko fermentiramo?

V naši prehrani se dobro uveljavljajo tudi fermentirani sojini izdelki, ki so bistveno bolj zdravi od same soje, saj fermentacija naredi sojine beljakovine laže prebavljive in zmanjša moč encimov, ki preprečujejo njihovo absorpcijo. Pri nas najbolj znani fermentirani sojini izdelki so: tempeh, sojina omaka, miso – nekakšna začimbna pasta, ki tradicionalno izhaja iz Japonske. Miso nastane, ko s kulturo fermentirajo različna žita in stročnice, kot so soja, ječmen, riž … Ima bogato vsebnost aminokislin, vitaminov, mineralov … Pri tempehu ravno tako s pomočjo gliv fermentirajo cela sojina zrna, ki se nato zlepijo skupaj. In še bi lahko naštevali!

V zimskem času naše tržnice preplavlja vonj po kislem zelju in kisli repi, ki sta kisana po tradicionalnem postopku (brez kisa!). Kislo zelje je že od nekdaj znano živilo, ki je bogato z vitaminom C, ima pa tudi veliko hranilnih snovi. Najbolje je, če ga uživamo surovo, saj veliko hranil in vitaminov termična obdelava uniči.

Zelo priporočljiv je tudi rženi kruh, izdelan z drožmi/kislim testom, le ponudba je majhna. Kruh na ta tradicionalni način peče zelo malo kmečkih gospodinj. Kot kisli kruh nam je dosegljiv zdrav kruh pumpernickel.

V hladnih jesenskih in zimskih dneh radi posegamo po toplem čaju. V nekaterih evropskih državah je obred »čaj ob petih« že tradicija. Starejša populacija (predvsem v mestih) se tudi pri nas pridružuje takemu prijetnemu obredu. Za ta obred se večinoma streže črni čaj, ki je pridobljen s fermentacijo, poteka pa tako: delna obdelava poteka že na plantaži, kjer ločijo liste, nato sledijo:

  • Venenje – liste razgrnejo v tanke plasti na mrežah in jih pri temperaturi 25–35 stopinj Celzija sušijo 15–25 ur, da ovenijo.
  • Valjanje – poteka v posebnih mlinih. Celice v listih popokajo, tako da pridejo sokovi iz listov v stik s kisikom. Med valjanjem se listi obarvajo temno zeleno in se zvijejo.
  • Fermentacija – poteka pri 40 stopinjah Celzija, pri relativni vlagi 90 %, 2–4 ure. Listi se obarvajo bakreno rdeče. Okus in aroma sta odvisna od pravilnega poteka fermentacije, zato proces nadzorujejo izkušeni strokovnjaki. V času fermentacije potekajo kemijske reakcije, ki so ključne za kakovost in okus/aromo čaja. Čreslovina se sprošča, tein/kofein se veže na eterična olja, ki so nosilci arome in čaju dajejo pravi vonj in okus.
  • Sušenje – traja dobre pol ure pri 90 stopinjah Celzija. Listi se obarvajo črno, tu in tam se zvijejo in skrivijo, nastaneta pa barva in oblika, značilni za črni čaj.
  • Sortiranje – listi se sortirajo po velikosti, sledita pakiranje in dražba.

V večini so fermentirani izdelki izredno zdravi, vendar v razumnih količinah. Kot primer naj navedem pitje rdečega vina – nihče ne zanika njegovega pozitivnega delovanja na telo (po glavni jedi, 100 ml, pa tudi ne vsak dan), istočasno pa vemo, kam vodi čezmerno uživanje!

Okusni in zdravi recepti s fermentiranimi živili

Turšija z domačega eko vrta za litrski kozarec

Turšija z domačega eko vrta

Sestavine: mešana sveža zelenjava, 50 ml 9-odstotnega alkoholnega kisa, 1 žlička sladkorja, 1 žlička soli, 2–5 zrn črnega popra, 1 lovorov list

Priprava: kozarce in pokrove dobro operemo in posušimo. Izbrano zelenjavo narežemo na večje kose. V kozarec natresemo poprova zrna in dodamo lovor. Nato izmenično in na gosto zložimo narezano zelenjavo, jo potrosimo s sladkorjem in soljo, prilijemo kis in toliko hladne vode, da prekrije zelenjavo. Nato kozarec ovijemo v časopisni papir, ga postavimo v lonec in vanj nalijemo toliko vode, da sega do pokrovčka. Pristavimo in zavremo ter pustimo vreti 10 minut. Kozarec obrišemo, ga zavijemo v odejo in pustimo, da se čez noč počasi ohladi. Tako pripravljena turšija brez konzervansov v hladnem in temnem prostoru zdrži tudi do 2 let. Na ta način lahko vložimo rdeče in zelene paprike, cvetačo, kumarice, zelene paradižnike, šampinjone …

Skuta z ananasom

Skuta z ananasom

Sestavine: 100 g skute, 2–3 žlice kisle smetane, 100 g na drobno narezanega ananasa, nastrgana lupina bio limone, cimet v prahu

Priprava: vse sestavine med sabo pomešamo in si tako pripravimo odličen zajtrk. Namesto ananasa lahko vzamemo sadje po svojem okusu.

Smetanova juha z ajdovo kašo

Smetanova juha z ajdovo kašo

Sestavine: 1 l vode, 2 kavni skodelici ajdove kaše, polovica para domače klobase, lovorov list, poper, ščep timijana, sol, 250 ml kisle smetane, žlica gladke moke

Priprava: kašo sipljemo v vrelo vodo. Klobaso olupimo, narežemo na tanjše koleščke in dodamo juhi. Ko je kaša skoraj kuhana, dodamo začimbe in skuhamo do konca. V lončku z  malo vode razredčimo kislo smetano in jo gladko razžvrkljamo, dodamo moko in juho podmetemo. Juho odstavimo in jo postrežemo z domačim rženim kruhom. Za boljši okus med kuho lahko dodamo nekaj suhih jurčkov.

Jed lahko pripravimo tudi brez klobase in tedaj je primerna za vegetarijance!

Mlečne kumare

Mlečne kumare

Sestavine: 3 srednje velike eko pridelane kumare, 1 l domačega kislega mleka, 3 kremasti grški jogurti, 1–2 šalotki, sol, sladka rdeča paprika

Priprava: kumare olupimo in na tanko naribamo, šalotko narežemo na lističe, solimo in prilijemo domače kislo mleko s smetano vred. Primešamo še kremaste grške jogurte in potresemo z rdečo mleto papriko. Zraven lahko ponudimo v slanem kropu kuhan krompir.

Fižolovo zelje

Fižolovo zelje

Sestavine: 500 g suhega eko pridelanega fižola, 1 kg na tradicionalen način skisanega zelja eko pridelave, 50 ml olja, žlica gladke moke, nekaj zrn popra, lovorov list, srednje velika čebula, sol, kos prekajenega mesa

Priprava: čez noč namočen fižol skuhamo v vodi, kjer se je namakal. Dodamo poprova zrna, lovor, sol in na koščke narezano prekajeno meso. Napol kuhanemu fižolu dodamo kislo zelje in skuhamo do konca. Na maščobi popražimo sesekljano čebulo, dodamo moko in naredimo prežganje, ki ga zalijemo z zajemalko mrzle vode, razkuhamo in prilijemo k fižolovemu zelju ter vse skupaj prevremo.

Vegetarijanci si jed pripravijo brez prekajenega mesa!

Hranjenje rac: je kruh zares tako nevaren zanje?

Karmen Jordan
-
0
Hranjenje rac: je kruh zares tako nevaren zanje?

Najbrž ste že slišali za opozorila, povezana s tem, da rac, ki plavajo v rekah, ni najbolj priporočljivo hraniti s kruhom. Včasih slišimo, da je lahko kruh za race celo nevaren. Kako resnične so te trditve? Je res bolje, da se izogibamo hranjenju rac s kruhom, in katero hrano raje izbrati namesto tega?

Za zdravje rac nujna dovolj raznolika prehrana

Čeprav so lahko vaši nameni dobri, mnogi strokovnjaki za prostoživeče živali menijo, da lahko kruh racam povzroči več škode kot koristi. Po drugi strani se včasih oglašajo tudi tisti, ki pravijo, da je kruh vseeno boljši, kot če bi morale race stradati. Drži sicer, da kruh za race ni strupen, a vendarle se je smiselno držati priporočil in za hranjenje rac izbrati primernejšo hrano. Podobno kot druge živalske vrste, seveda vključno s človekom, mora biti tudi prehrana rac dovolj raznolika. Če ne vsebuje pestrega nabora vseh potrebnih hranil, je lahko namreč na dolgi rok ogroženo njihove zdravje. Praviloma lahko sicer race prebavijo tudi najrazličnejše vrste kruha, vendar pa lahko prepogosto uživanje tega živila sčasoma privede do pomanjkanja pomembnih vitaminov in mineralov.

Zaradi pogostega uživanja kruha race manj motivirane za iskanje hrane

Kruh race nasiti, vendar ne vsebuje pomembnejših hranilnih snovi. Gre seveda predvsem za vir ogljikovih hidratov, kar lahko vpliva na spremembe vedenja rac. Ker so race po kruhu zelo site, ne iščejo druge hrane, zato lahko začnejo njihove sposobnosti iskanja sčasoma pešati. To je lahko seveda še posebej problematično za mladiče, ki se tako niti ne naučijo zares, kako si poiskati hrano, ki bi bila karseda optimalna zanje. Hranjenje rac s kruhom lahko torej zmede njihove naravne instinkte. Najslabša izbira je zagotovo beli kruh, pri katerem je razmerje med kalorično vrednostjo in hranilno sestavo še posebej neugodno. Če se race dlje časa prehranjujejo pretežno z belim kruhom, lahko pride do pomanjkanja pomembnih hranilnih snovi. Hkrati lahko teža rac zaradi (belega) kruha pretirano naraste; tako postanejo race manj okretne oziroma počasnejše, zaradi česar težje pobegnejo pred plenilci.

Kruh ima lahko obenem negativen vpliv na rečni ekosistem

Pogosto metanje kruha v reko ima lahko tudi negativen vpliv na okolje. V takšnih primerih namreč race običajno ne morejo pojesti vsega kruha. Tako ostane v reki, kjer se začne počasi razkrajati, kar spodbudi čezmerno rast alg. Na ta račun težje uspevajo druge rastline, vključno s tistimi, ki predstavljajo tudi hrano za race. Če je prehrana rac sestavljena predvsem iz kruha, se obenem spremeni tudi sestava njihovega blata, ki se razgrajuje počasneje, kot bi se sicer. Zaradi plesnivega kruha lahko pride tudi do zelo nevarnega vnetja pljuč, ki je pogosto tudi usodno. Dodatno nevarnost, povezano s pogostim uživanjem kruha, pa predstavlja tveganje za deformacijo, imenovano »angelska krila«, kar lahko racam onemogoči letenje.

Katera živila so primernejša izbira od kruha?

Obstaja torej kar nekaj dobrih razlogov, zakaj se je bolje izogniti hranjenju rac z ostanki kruha, ne glede na to, za katero vrsto kruha gre, razen v skrajni sili. Če želite vseeno hraniti rečne race, je na primer precej boljša izbira na primer koruza in grah. Nekatere organizacije priporočajo tudi grozdje, pri čemer morate grozdne jagode najprej narezati na četrtine. Dobra alternativa kruhu so lahko tudi semena, ki so sicer namenjena ptičjim krmilnicam. K bolj raznoliki prehrani rac pa lahko prispevate tudi z nasekljano zelenolistno zelenjavo, na primer s špinačo, zeljem ali s solato.

Največ pa boste za divje ptice naredili, če jih ne boste hranili, saj so zadnje zime dokaj mile in voda redkokdaj zamrzne, kar pomeni, da imajo na voljo precej hrane tudi pozimi.

Nova študija razkrila povezavo med menopavzo in Alzheimerjevo boleznijo

Karmen Jordan
-
0
Nova študija razkrila povezavo med menopavzo in Alzheimerjevo boleznijo

Alzheimerjeva bolezen še posebej pogosto prizadene ženske. Po nekaterih podatkih naj bi bili med obolelimi oziroma med ljudmi s to diagnozo kar dve tretjini žensk. Kaj je razlog za tako občutno odstopanje? Običajno se kot glavni razlog navaja predvsem dejstvo, da živijo ženske v povprečju dlje kot moški. Vendar pa je raziskava, ki je bila lani objavljena v reviji Neurology, osvetlila nov pogled na občutno višji delež Alzheimerjeve bolezni med ženskami kot med moškimi. Sodeč po izsledkih te raziskave naj bi bila namreč bolezen povezana tudi s spremembami, ki se dogajajo ob prehodu v menopavzo …

Slikanja možganov razkrila pomembne razlike že pri ljudeh srednjih let

V okviru uvodoma omenjene raziskave so strokovnjaki analizirali dve skupini – skupino moških in skupino žensk, povprečna starost udeležencev in udeleženk pa je bila 52 let. Šlo je za ljudi, ki so dosegli podobne rezultate na testih za preverjanje kognitivnih sposobnosti, hkrati pa so bili podobni tudi klasični kazalniki njihovega zdravstvenega stanja (krvni tlak ipd.). Bistvenih razlik pa ni bilo niti pri primerjanju družinske anamneze, povezane z Alzheimerjevo boleznijo. Raziskovalci so nato opravili slikanje možganov oziroma preverjanje pomembnih biomarkerjev, ki so najpomembnejši za ocenjevanje zdravja možganov.

Ženske so se tu odrezale precej slabše, in to pri vseh štirih meritvah, ki so bile izvedene. Šlo je za merjenje količine t. i. sive in bele možganovine, količine betaamiloidnih oblog, ki so glavni znak, na podlagi katerega se diagnosticira Alzheimerjeva bolezen, in za merjenje hitrosti, s katero se v možganih presnavlja glukoza. Količina betaamiloidnih oblog v možganih žensk je bila v povprečju višja za kar 30 odstotkov. Hkrati so raziskovalci ugotovili, da je bila presnova glukoze pri ženskah počasnejša za približno 22 odstotkov, količina bele in sive možganovine pa je bila v povprečju nižja za približno 11 odstotkov.

Najbolj problematičen upad estrogena, značilen za menopavzo

Šlo je sicer za manjšo študijo, v kateri je sodelovalo 121 ljudi (85 žensk in 36 moških), vendar so konsistentno slabši rezultati pri ženskah, in to pri vseh štirih kategorijah, zgovorni. Raziskovalci tako menijo, da je raziskava prinesla pomemben uvid, ko gre za dejavnike tveganja za Alzheimerjevo bolezen. Dejstvo, da je mogoče spremembe, ki kažejo na povečano nevarnost za razvoj Alzheimerjeve bolezni, zaznati že pri ženskah srednjih let, napeljuje k temu, da je večja razširjenost te bolezni med ženskami povezana z menopavzo. Raziskovalci menijo, da k temu najverjetneje prispevajo vsi spolni hormoni, vendar so najbrž še posebej pomembne spremembe ravni estrogena. Za menopavzo je namreč značilen občuten upad tega hormona v telesu. Še posebej očitna povezava naj bi obstajala pri primerjavi vzorca zmanjševanja sive možganovine in upadanja estrogena v telesu. Pogosto gre namreč za zelo usklajena procesa.

Ženske bi morale biti še posebej pozorne na zdravje možganov in preventivne ukrepe

Raziskovalci menijo, da bi bilo treba med preglede, ki so še posebej pomembni za ženske, poleg mamografije in podobnih pregledov, ki se že priporočajo ženskam, ki dosežejo določeno starost, vključiti tudi redne preglede, povezane z zdravjem možganov. Pri tem ne gre zgolj za zgodnje prepoznavanje povečanega tveganja za Alzheimerjevo bolezen, ampak obstajajo tudi mnoge druge težave, povezane z možgani oziroma z duševnim zdravjem, ki so nadpovprečno razširjene med ženskami. Hkrati pa so ženske nadpovprečno ogrožene tudi v primeru mnogih avtoimunskih obolenj. Ena takšnih bolezni je tudi multipla skleroza. Čeprav možnosti za diagnozo, kot je Alzheimerjeva bolezen, seveda ni mogoče povsem odpraviti, pa lahko zgodnje odkrivanje povečanega tveganja pripomore k spremembi navad, ki lahko zmanjšajo nevarnost za to, da se bolezen res razvije. Za zmanjševanje tveganja za Alzheimerjevo bolezen je na primer zelo pomembno pogosto uživanje živil s protivnetnim delovanjem.

Preberite tudi:

Panični napad vas lahko preseneti tudi med spanjem

Karmen Jordan
-
0
Panični napad vas lahko preseneti tudi med spanjem

Panični napadi so vse prej kot redka težava. Ogromno ljudi se je/bo z njimi srečalo vsaj enkrat v življenju. Čeprav se panični napad običajno zgodi podnevi oziroma ko je človek buden, vas lahko preseneti tudi med spanjem …

Precejšen del ljudi s panično motnjo doživlja panične napade tudi ponoči

Za paničen napad je značilen nenaden in zelo hud občutek strahu oziroma tesnobe. Pojavijo se simptomi, kot so močno znojenje, pospešen utrip srca in občutek, da ne morete dihati. Oseba lahko celo misli, da doživlja srčni napad. Običajno se simptomi najprej stopnjujejo (to lahko traja tudi do približno 10 minut), preden začnejo postopoma izginjati. Če gre za ponavljajoče se panične napade, govorimo o panični motnji, ki je ena izmed oblik anksioznih motenj.

Včasih se pred samim paničnim napadom pojavijo določeni opozorilni znaki, še pogosteje pa pride do paničnega napada brez posebnih predhodnih opozoril. Slednje velja še posebej za panične napade v nočnem času. Ti vas prebudijo sredi spanja, zaradi zmede pa je lahko občutek strahu med nočnim paničnim napadom še toliko večji. Tudi panični napadi ponoči niso nikakršna redkost. Približno od 18 do 45 odstotkov ljudi, pri katerih je bila diagnosticirana panična motnja, doživlja panične napade tudi ponoči. Med spanjem se naši možgani seveda ne odklopijo popolnoma. Stres in tesnoba, ki se kopičita čez dan, lahko tako dosežete vrhunec prav med nočnim počitkom.

Dejavniki tveganja, tipični simptomi in specifike nočnih paničnih napadov

Občutek dezorientiranosti, ki pogosto spremlja nočni panični napad, je kriv, da se ljudje v tovrstnih primerih običajno še precej težje pomirijo. Hkrati se pojavi strah pred tem, da boste ponovno doživeli panični napad med spanjem, kar lahko vodi do motenega spanca oziroma nespečnosti. Če so ti strahovi zelo hudi, je mogoče govoriti o somnifobiji, ki je opredeljena kot močan strah pred spanjem. Znani so določeni dejavniki tveganja, ki povečujejo nevarnost za panični napad – tako podnevi kot ponoči. Mednje sodijo zelo stresno življenje, genetska obremenjenost, druge težave, povezane z duševnim zdravjem, nagnjenost k pesimizmu in k pretiranemu analiziranju različnih situacij. Tudi simptomi pri paničnih napadih podnevi in ponoči so praviloma zelo podobni. Poleg že omenjenih (močnejše znojenje, pospešeno bitje srca in težave z dihanjem) se lahko pojavijo še omotičnost, slabost, tresavica/drgetanje, občutek napetosti v prsnem košu, mravljinčenje ali omrtvelost okončin in derealizacija.

Hitra pomoč pri paničnih napadih v nočnem času

V primeru nočnega paničnega napada poskušajte čim prej vstati in se začeti premikati. Koristno je, da poskušate popiti malce vode, hkrati pa je dobro, da si umijete obraz s hladno vodo. To vas bo prebudilo, obenem pa malce pomirilo. Če je možno, se poskušajte osredotočiti na dihanje. Dihajte globoko in počasi. Običajno je najbolje, da se paničnemu napadu ne poskušate upirati za vsako ceno, saj lahko to še poveča občutke panike. Poskušajte zaupati, da bodo simptomi kmalu izginili. Ko je panični napad mimo, ni dobro, da poskušate takoj zaspati. Počakajte, da postanete ponovno utrujeni.

Če vam kljub utrujenosti nikakor ne uspe zaspati, vam priporočamo, da se lotite dolgočasnega opravila, kar bo zagotovo poskrbelo, da se bo zdel odhod v posteljo precej bolj mamljiv. Izogibajte se gledanju televizije, uporabi mobilnega telefona ipd. V primeru ponavljajočih se paničnih napadov v nočnem času pa je seveda smiselno, da čim prej obiščete zdravnika oziroma specialista, ki vam lahko pomaga pri premagovanju te težave. Podobno kot pri »klasičnih« paničnih napadih, ki se zgodijo podnevi, je tudi pri težavah s paničnimi napadi ponoči običajno zelo koristna kognitivno-vedenjska terapija.

Preberite več: Panični napadi: koristni nasveti izkušenih psihologov

Robotski hišni ljubljenčki namesto živalskih?

Karmen Jordan
-
0
Robotski hišni ljubljenčki namesto živalskih?

Med najbolj tipičnimi težavami, povezanimi s sodobnim časom, se pogosto omenja osamljenost. Ta težava je pogosto še posebej razširjena med starejšo populacijo. Podobno kot v mnogih drugih primerih so začeli nekateri tudi v povezavi s to problematiko razmišljati o tem, kako uporabiti sodobno tehnologijo za vsaj delno ublažitev tovrstnih težav. Tako se je razvila ideja o posebnih hišnih ljubljenčkih – ne živalskih, ampak robotskih …

Prevladujejo industrijske in medicinske različice, a vse več zanimanja tudi za socialne robote

Robot je seveda lahko izdelan tako, da je vsaj od daleč precej podoben živemu bitju. Če k temu dodamo še možnost odzivanja na glasove ali dotike in dejstvo, da lahko danes roboti uspešno opravljajo tudi zelo kompleksne naloge, dobimo napravo, ki učinkuje zelo realistično. Večina robotov, ki se uporabljajo danes, sicer ne sodi v to kategorijo. Pretežno gre namreč še vedno predvsem za naprave, ki se uporabljajo v različnih industrijskih panogah in ki ponekod celo vse bolj nadomeščajo potrebo po človeškem delu. Hkrati postajajo roboti zelo razširjeni tudi v bolnišnicah, saj je z njihovo pomočjo možna precej večja natančnost pri različnih operacijah. Robote pa so ponekod v tujini uvedli celo v domovih za starostnike, kjer pomagajo pri hranjenju oskrbovancev. A poleg industrijskih in različnih medicinskih robotov so tu še t. i. socialni roboti, ki postajajo v zadnjem času – še posebej zaradi omejitev stikov, ki jih je prinesla pandemija – vse bolj zanimivi. Gre za t. i. inteligentne igrače, ki naj bi postale po napovedih nekaterih strokovnjakov že kmalu nepogrešljivi družabniki številnih ljudi …

Robotski pes

Je lahko sobivanje z živalskimi roboti enako blagodejno kot sobivanje s pravimi živalmi?

Inteligentne robotske igrače oz. socialni roboti v osnovi pogosto spominjajo na ljudi. Tu seveda ne gre za realističen posnetek človeka, ampak imamo v mislih predvsem to, da imajo tovrstni roboti običajno glavo, roke, noge ipd. Tako ni presenetljivo, da izdelovalci socialnih robotov vedno pogosteje izdelujejo tudi takšne, ki spominjajo na hišne ljubljenčke. Robote v podobi različnih živalskih vrst so predstavila že mnoga znana podjetja, in ker je znano, da lahko skrb za živali oziroma druženje z njimi prispeva k boljšemu počutju, so se začeli mnogi strokovnjaki spraševati, ali je mogoče podobne učinke doseči tudi s pomočjo robotskih hišnih ljubljenčkov. Ponekod so se tako že odločili za posebne eksperimente …

Rešitev še posebej primerna za starostnike, ki niso zmožni skrbeti za žival

V nekaterih državah so stekli projekti, v okviru katerih nameravajo organizatorji zagotoviti robotske hišne ljubljenčke starostnikom, ki so v zadnjih mesecih zaradi nevarnosti resnejših zapletov v primeru okužbe z novim koronavirusom še precej bolj izolirani kot običajno. Pobudniki tovrstnih projektov upajo, da lahko vizualna podobnost in podobnost vedenja, zaradi česar robotske živali vsaj deloma spominjajo na prave, pripomore k podobnim pozitivnim učinkom, kot jih ima sobivanje s pravim štirinožnim kosmatincem. Pri tem se sicer zavedajo, da ne more robot nikoli povsem nadomestiti »prave izkušnje«, vendar gre za dobro alternativno oziroma zasilno rešitev za tiste, ki morda niso zmožni skrbeti za žival, saj robotski hišni ljubljenčki seveda ne potrebujejo sprehodov, hranjenja, kopanja ipd., kar lahko sicer zahteva kar precej časa in energije. Kritiki tovrstne uporabe sodobne tehnologije so sicer pogosto skeptični, saj menijo, da lahko na dolgi rok prispeva k še večji osamljenosti številnih ljudi, vendar pa so časi takšni, da tovrstnih idej vendarle ne gre odpisati prehitro. Tako bo zanimivo spremljati, kakšne učinke bo imelo sobivanje z robotskimi hišnimi ljubljenčki na starostnike, ki jih je pred tem mučila huda osamljenost.

Voznik in sovoznik zaspala med vožnjo Tesle

Karmen Jordan
-
0
Voznik in sovoznik zaspala med vožnjo Tesle

Že kar nekaj časa se ugiba, kdaj bo končno napočil čas, ko bodo avtomobili delo opravljali namesto nas – ko bodo torej lahko vozili sami, ne da bi bilo potrebno kakršno koli sodelovanje voznikov. Čeprav bo tudi prihodnost vožnje verjetno precej bolj avtomatizirana, kot je danes, pa avtomobili, ki bi lahko vozili povsem samostojno, najverjetneje še ne bodo tu tako kmalu, kot si predstavljajo nekateri. Poznamo sicer že vozila s t. i. avtopilotom, ki pa jih nikakor ne smemo precenjevati. O tem priča tudi vedno več primerov voznikov tovrstnih avtomobilov, ki so bili prepričani, da funkcija avtopilota pomeni, da se lahko med vožnjo povsem odklopijo …

Hitrost vozila je narastla vse do 150 kilometrov na uro 

Eden izmed primerov precenjevanja funkcije avtopilota se je zgodil lanskega julija v Kanadi. Policija je takrat prejela obvestilo, da je bil na cesti opažen avtomobil Tesla Model S, ki je vozil občutno prehitro. Ko so policisti končno izsledili avtomobil, so ugotovili, da vozi s hitrostjo kar 140 kilometrov na uro, ob tem pa so opazili še nekaj bolj nenavadnega. Zdelo se je namreč, da za volanom avtomobila ni nikogar. Policija je tako poskrbela za hiter umik drugih vozil s cestišča in začela zasledovati problematični avtomobil, ki je še naprej pospeševal. Hitrost je narastla že na 150 kilometrov na uro, ko je policistom končno uspelo ustaviti podivjano vozilo. Ob tem so naleteli na novo presenečenje – tako voznik kot sovoznik sta namreč spala s povsem znižanima sedežema.

Thesla Model S

Avtopilot ne pomeni, da ni potrebna zbranost oz. pozornost na dogajanje na cesti

»Voznik« tesle, ki je mislil, da lahko med vožnjo brez težav zadrema, saj je domneval, da bo avtopilot prevzel vse njegove naloge, je bil 20-letni mladenič, ki si je zaradi svojega vedenja seveda kasneje pridružil tudi kazen zaradi ogrožanja soudeležencev v prometu. Dogodek je seveda sprožil nov val opozoril o tem, da varnosti sistemi v vozilih z avtopilotom še niso tako napredni, da lastnikom tovrstnih vozil ne bi bilo treba ohranjati stalne pozornosti. Nujno je torej budno opazovanje dogajanja na cestišču in ustrezno odzivanje.

Znani tudi primeri podobnih nesreč z usodnimi posledicami

Kanadski primer mladeniča, ki je napačno interpretiral funkcijo avtopilota in precenjeval zmožnosti svojega vozila, sicer žal še zdaleč ni bil prvi, prav tako pa ne zadnji tovrstni primer. V večini primerov je šlo prav za vozila znamke Tesla. Po dogodku v Kanadi se je denimo zgodil še precej bolj nevaren incident v Združenih državah Amerike. Avgusta lani je tako voznik tesle v zvezni državi Severna Karolina med vožnjo trčil v policijsko vozilo, kasneje pa se je izkazalo, da se je po vklopu avtopilota odločil, da si ogleda film. Na srečo kljub trčenju v tem primeru ni bilo hujših posledic. Po drugi strani pa so znani tudi primeri podobnih nesreč s precej hujšim izidom. Voznik tesle, ki je leta 2018 v Kaliforniji pozabil na to, da se ne more zanašati zgolj na funkcijo avtopilota, in ki se je tako odločil, da si čas v avtomobilu krajša z igranjem igric na svojem pametnem telefonu, se je zaletel v betonsko pregrado, trčenje pa je bilo zanj usodno. Čeprav Elon Musk napoveduje, da bodo vozila znamke Tesla v prihodnosti 100-odstotno avtomatizirana oziroma avtonomna, je torej nujno upoštevati, da gre za zdaj še vedno zgolj za t. i. polavtomatska vozila, ki ne dopuščajo pravega prostora za voznikovo nezbranost na cesti.

5 nasvetov za podaljševanje roka trajanja banan

Karmen Jordan
-
0
5 nasvetov za podaljševanje roka trajanja banan

Ste kupili večjo količino banan, ker ste mislili, da jih boste lahko pravočasno pojedli, vendar se je izkazalo, da vam to v resnici ne bo uspelo? Obstaja kar nekaj načinov za upočasnjevanje dozorevanja oziroma rjavenja banan po tem, ko so bile te že obrane. Tako lahko nekoliko podaljšate njihov rok uporabnosti oziroma preprečite, da se prehitro zmehčajo ter postanejo rjave in zdrizaste. Seveda pa je ena možnost tudi ta, da poiščete recept, ki omogoča, da naenkrat porabite večjo količino banan. Odlična izbira je na primer bananin kruh.

1. Šop banan obesite na stojalo

Banane se običajno prodajajo oziroma kupujejo v šopih. Ko prinesete šop banan domov, ga je priporočljivo čim prej obesiti na stojalo oziroma podoben pripravek. S tem namreč preprečite, da bi postale banane prehitro neužitne. Se sprašujete, kaj se skriva v ozadju tega trika? Gre za nasvet, za katerega obstaja povsem logična znanstvena utemeljitev. Ko banane oberejo, se začne iz pecljev postopoma sproščati etilen – plin, ki pospešuje njihovo dozorevanje. Če so banane stisnjene druga ob drugo, so učinki etilena precej bolj izraziti. Po drugi strani pa bo etilen deloval počasneje, če bo med posameznimi bananami nekaj razmika.

2. Okoli pecljev ovijte plastično folijo

Tudi pri tem triku gre v osnovi za upočasnjevanje učinkov etilena. Kot omenjeno, je to plin, ki se pospešeno sprošča iz bananinih pecljev. Če boste te peclje ovili v košček plastične folije, bo torej trajalo nekoliko dlje, da banane povsem dozorijo. Namesto plastične lahko uporabite tudi aluminijasto folijo. Morda ste sicer v trgovini že opazili, da so šopi banan pri pecljih oviti v posebno folijo. A četudi je folija že nameščena, je v primeru, da se odločite za to metodo, bolje, da šop najprej ločite, nato pa v folijo zavijete vsak pecelj posebej.

Kako shraniti banane

3. Banane prestavite v hladilnik

Pogosto slišimo, da banan ni najbolj primerno shranjevati v hladilniku. Čeprav gre za nasvet, ki ga je običajno dobro upoštevati, to ne drži nujno takrat, ko opazite, da so banane že skorajda popolnoma zrele – in da vam jih verjetno ne bo uspelo porabiti pravočasno. V takšnih trenutkih je lahko hladilnik vsekakor zelo koristen, saj lahko z njegovo pomočjo praviloma vsaj za nekaj dni podaljšate rok uporabnosti banan.

4. Zrele banane zamrznite za poznejšo uporabo

Še dlje kot v hladilniku pa bodo banane seveda počakale v zamrzovalniku. Če se odločite za zamrzovanje, morate banane najprej olupiti. Nato lahko zamrznete cele, po želji pa jih lahko še pred tem narežete na koščke oziroma kolobarje poljubnih velikosti. Zamrznjene banane lahko nato uporabite v najrazličnejših receptih. Zelo preprosta, hkrati pa zelo okusna možnost je bananin sladoled, ki velja obenem za nadpovprečno zdravo sladico. Vse, kar morate storiti, je, da v kuhinjskem mešalniku zmešate zamrznjene koščke banan. Tako dobite teksturo, ki je presenetljivo podobna »pravemu« sladoledu. Po želji pa lahko nato primešate še različne dodatke.

5. Ob nakupu razmislite, kako zrele banane potrebujete

Zadnji nasvet sicer ni neposredno povezan z upočasnjevanjem procesa dozorevanja banan, vendar vam lahko pomaga pri tem, da se vam s tovrstnimi težavami v prihodnje sploh ne bo treba ukvarjati. Ko kupujete banane, poskušajte karseda realno oceniti, kako hitro jih boste porabili. Običajno je najbolje, da kombinirate banane, ki so že pripravljene na zaužitje, in takšne, ki so še malce zelene. Tako se vam ne bo zgodilo, da bi vse banane dozorele hkrati.

Preberite še: Banane – zdrav energijski prigrizek s kalijem

Skrivnost dermatologov, ki reši težave s suho kožo

Karmen Jordan
-
0
Skrivnost dermatologov, ki reši težave s suho kožo

Nadpovprečno suha koža je v teh mesecih zelo pogosta težava. Še posebej če je vaša koža že v osnovi oziroma zaradi genetike precej suha, je možnost za to, da postane v zimskem času težava zelo moteča, toliko večja. Suha koža pogosto peče ali celo boli, obenem pa se lahko začne tudi luščiti. A čeprav je koža nekaterih ljudi že po naravi bolj dovzetna za tovrstne težave oziroma bolj občutljiva na negativne dejavnike, se lahko vsaj del krivde skriva tudi v tem, kako uporabljate vlažilno kozmetiko. Čeprav morda zanjo zapravite veliko denarja, hkrati pa skrbite za reden nanos, najverjetneje delate veliko napako pri nanašanju vlažilnih izdelkov za nego kože. Ti tako ne morejo opraviti svoje naloge zares optimalno. V nadaljevanju preverite, kaj je eno ključnih pravil pri nanosu vlažilne kozmetike – in to tudi po mnenju večine dermatologov!

Ni dobro, da je koža pred nanašanjem vlažilnih krem povsem suha …

Težave s suho kožo so lahko še posebej moteče takrat, ko se vam zdi, da delate vse za to, da bi bila vaša koža zares dobro navlažena. A morda lahko že drobna sprememba poskrbi, da bo učinek vlažilne kozmetike, ki jo uporabljate, precej drugačen oziroma občutno boljši. Po mnenju dermatologov naj bi bila pogosto največja težava v tem, da ljudje nanašajo vlažilne izdelke na povsem suho kožo. To naj bi bila celo ena največjih napak pri negi kože nasploh – takoj za neuporabo izdelkov za zaščito kože pred soncem. Idealno je torej, da vlažilno kozmetiko vedno nanašamo na kožo, ki je rahlo vlažna. To je sicer pravilo, ki ga je dobro upoštevati vse dni v letu, vendar je zagotovo še posebej pomembno v hladnejših mesecih, ko je zrak nadpovprečno suh.

Nanos vlažilne kozmetike na suho kožo lahko povzroči dodatno izsušitev

Se sprašujete, zakaj je za dobro navlaženo kožo praktično nujno, da vlažilne izdelke nanašamo na vlažno, ne pa na popolnoma suho kožo? Osnovna vlažilnih krem in določenih serumov so sestavine, ki nase vežejo vodo, da lahko nato navlažijo kožo. Tipična sestavina, ki spada v to skupino, je na primer hialuronska kislina. Delo teh sestavin bo precej lažje, če jim zagotovite vodo. Če vlažilne izdelke nanesete na povsem suho kožo, se te sestavine znajdejo drugače. Namesto da bi vlago črpale iz okolice, jo začnejo črpati iz vaše kože. Čeprav gre za »vlažilno kozmetiko«, je lahko zato vaša koža po uporabi še bolj suha, kot je bila pred tem. Pogosto se pretirano osredotočamo na to, katere kozmetične izdelke uporabiti, pri tem pa pozabimo, da je zelo pomembno tudi to, da vemo, kako pravilno uporabljati določeno kozmetiko. Poskrbite torej, da v prihodnje pri uporabi vlažilne kozmetike ne boste delali opisane napake.

Kožo po umivanju obraza zgolj rahlo popivnajte z brisačo

Vse to seveda še ne pomeni, da mora biti vaš obraz povsem moker, preden se lotite nanašanja vlažilne kreme ali seruma. Ko si umijete obraz, kožo nežno popivnajte s čisto brisačo. Tako bo koža ravno prav vlažna za nanos vlažilne kozmetike. Če ste pozabili na to in ste kožo po umivanju povsem oziroma pretirano osušili, vam svetujemo, da v stekleničko z razpršilnikom natočite vodo, ki jo nato preprosto popršite po obrazu, da bo koža rahlo vlažna, a ne mokra. Sestavine v vaši vlažilni kozmetiki bodo tako zlahka našle vlago, ki jo potrebujejo, da poskrbijo za kakovostno vlaženje vaše kože. Čeprav gre za zelo enostavno spremembo, boste presenečeni nad razliko. Nanašanje kozmetičnih izdelkov na vlažno kožo bo zagotovo preprečilo težave z izsušenostjo. Vaša koža bo tako mehka in prijetna na dotik, ne glede na letni čas.

Preberite tudi: Zelo suha koža: Kako jo negujemo in kakšni so vzroki?

Pravilo 20 : 20 : 20, da vaše oči ne bodo trpele zaradi zaslonov

Karmen Jordan
-
0
Pravilo 20 : 20 : 20, da vaše oči ne bodo trpele zaradi zaslonov

Med dele telesa, ki so najbolj prizadeti zaradi dolgotrajnega dela na računalniku, zagotovo spadajo naše oči. Pojavil se je celo poseben izraz, ki označuje težave, povezane z očmi, ki so posledica dolgotrajnega strmenja v različne zaslone, in sicer gre za t. i. sindrom računalniškega vida. Poleg simptomov, ki so neposredno povezani z očmi – občutek napetosti, čezmerno solzenje ali čezmerno suhe oči, zamegljen vid, rdeče oči ipd. – so pri ljudeh, ki veliko časa preživijo pred računalnikom, nadpovprečno pogosti tudi glavoboli. Najboljša rešitev je seveda, da poskušate zmanjšati količino časa, preživetega pred različnimi zasloni. Hkrati pa si lahko pomagate tudi z določenimi manjšimi spremembami, ki bodo razbremenile vaše oči. Zelo koristno je na primer upoštevanje pravila 20 : 20 : 20 …

Za kaj natančno gre pri pravilu 20 : 20 : 20?

Vsaka številka v pravilu 20 : 20 : 20 ima seveda specifičen pomen. Če želimo upoštevati to pravilo, moramo po 20 minutah dela za računalnikom svojim očem privoščiti vsaj 20-sekundni odmor. Ta odmor izkoristite tako, da pogled usmerite v predmet, ki je oddaljen vsaj 20 čevljev, kar znaša dobrih 6 metrov. Usmeritev pogleda v daljavo – običajno to pomeni skozi okno –  bo razbremenila vaše oči, ki se morajo med strmenjem v zaslon v bližini močno naprezati. Da ne boste pozabili na ta kratek odmor, si nastavite opomnik oziroma alarm, ki vas bo vsakih 20 minut opomnil, da je čas, da privoščite svojim očem malce razbremenitve. Pazite, da bo strmenje v oddaljen predmet trajalo vsaj 20 sekund, saj naj bi bila to minimalna količina časa, ki ga oči potrebujejo za sprostitev.

Oči in zasloni

Dodatni nasveti za zaščito oči oziroma vida …

Pravilo 20 : 20 : 20 je dobro kombinirati z nekaterimi dodatnimi ukrepi, ki so namenjeni preprečevanju težav z očmi pri ljudeh, ki preživijo veliko časa pred (računalniškimi) zasloni. Zelo koristno je na primer, da občasno namerno mežikate nekoliko intenzivneje. To namreč pomaga pri preprečevanju težav z zelo suhimi očmi. Če so tovrstne težave zelo hude, si sicer lahko pomagate tudi s kapljicami ali umetnimi solzami. Zelo pomembno je tudi, da poskrbite, da so črke na zaslonu dovolj velike. Pretirano naprezanje oči je namreč pogosto povezano z branjem besedila z zelo majhnimi črkami.

Ker gre za nekaj, kar lahko danes zelo hitro in enostavno prilagodite, je seveda nesmiselno, da bi dodatno obremenjevali svoje oči s premajhno pisavo. Svetujemo vam tudi, da prilagodite svetlost zaslona. Za pretirano obremenitev oči je namreč lahko krivo tudi to, da zaslon ni dovolj svetel – oziroma to, da svetlost ni prilagojena delu dneva. Hkrati poskrbite, da ne bo prihajalo do bleščanja zaslona, kar je običajno povezano predvsem z neustreznim kotom zunanje oziroma naravne svetlobe. Za ljudi, ki veliko časa posvetijo delu, ki zahteva uporabo računalnika, pa je obenem še posebej pomembno, da ne preskakujejo preventivnih pregledov oči.

Poskrbite tudi za razbremenitev telesa

Dolgotrajno delo na računalniku pa seveda ni obremenjujoče le za vaše oči, ampak tudi za mnoge druge dele telesa. Pojavijo se lahko bolečine v hrbtu, ramenih, vratu ipd., obenem pa dolgotrajno sedenje povečuje nevarnost za številne kronične bolezni, vključno s srčno-žilnimi obolenji in diabetesom tipa 2. Pravilo 20 : 20 : 20 lahko tako razširite tudi na druge aktivnosti. Ena izmed možnosti je, da vsakih 20 minut vstanete vsaj za 20 sekund in se sprehodite do mesta, ki je oddaljeno najmanj 20 čevljev, torej vsaj 6 metrov, in nazaj. Čeprav se na prvi pogled ne zdi, da lahko to spremeni veliko, so lahko tovrstni kratki odmori med delom na dolgi rok zelo koristni za zmanjševanje tveganja za resnejše težave z zdravjem.

Preverite tudi: Terapije in vaje za boljši vid

Magnezij – mineral, ki pomembno vpliva na naš krvni sladkor

Karmen Jordan
-
0
Magnezij – mineral, ki pomembno vpliva na naš krvni sladkor

Magnezij je mineral, ki ga naše telo nujno potrebuje za številne naloge – sodeluje namreč v kar približno šeststotih procesih. Ker ga ne more tvoriti samo, je nujno, da ga v telo vnašamo s pomočjo hrane ali prehranskih dopolnil.

Znano je, da je magnezij zelo pomemben za zdravje kosti in mišic. Med drugim gre za mineral, ki je zelo koristen za preprečevanje mišičnih krčev. Hkrati je magnezij nujen za normalno delovanje živčnega sistema. Po drugi strani pa je manj znano, da magnezij vpliva tudi na uravnavanje krvnega sladkorja oziroma na inzulin …

Pomoč pri preprečevanju inzulinske rezistence in zniževanju krvnega sladkorja na tešče

Število študij, ki pričajo o tem, da je magnezij zelo pomemben za ohranjanje normalne ravni glukoze v krvi, se stalno povečuje. Na podlagi izsledkov teh študij je mogoče sklepati, da je povečanje vnosa magnezija zelo koristen ukrep za ljudi s t. i. preddiabetesom ali z diabetesom tipa 2, seveda pa lahko koristi tudi tistim, ki sicer nimajo tovrstnih težav, vendar želijo zmanjšati tveganje za to, da bi se z njimi srečali v prihodnosti. Kako natančno lahko magnezij pomaga? Poleg številnih drugih pozitivnih učinkov lahko mineral zniža raven krvnega sladkorja na tešče, hkrati pa poveča občutljivost celic na inzulin – tako pri ljudeh z diabetesom tipa 2 kot pri tistih s povečano nevarnostjo, da zbolijo za to boleznijo.

Inzulinska rezistenca – primarni razlog za diabetes tipa 2

Kot verjetno veste, naše telo pretvori hrano, ki jo zaužijemo, v glukozo. Ko se količina glukoze v krvnem obtoku poveča, začne trebušna slinavka sproščati inzulin. Naloga inzulina je seveda pomoč celicam pri absorpciji glukoze, ki predstavlja njihov primarni vir energije. Hkrati pa inzulin »sporoči« jetrom, naj uskladiščijo del glukoze. Tako se količina glukoze v krvi zmanjša, zaradi česar se začnejo postopoma zmanjševati tudi količine sproščenega inzulina. A kako je vse to povezano z inzulinom? Kot omejeno, je inzulin pomemben za povečevanje občutljivosti celic na inzulin.

T. i. inzulinska rezistenca, torej zmanjšana občutljivost celic na inzulin, je primarni razlog za razvoj diabetesa tipa 2. Za inzulinsko rezistenco so sicer lahko krivi genetski dejavniki, običajno pa ima še večji vpliv neustrezna prehrana oziroma nezdrav življenjski slog. O inzulinski rezistenci govorimo, ko kljub sproščanju zadostnih količin inzulina naše celice tega ne razumejo več kot znak, da je potrebna absorpcija glukoze iz krvnega obtoka. Trebušna slinavka tako misli, da mora proizvesti še več inzulin, zato začne delovati s polno paro, a ravni krvnega sladkorja ostajajo kljub temu previsoke. Obenem začnejo jetra shranjevati prevelike količine glukoze, ki jo pošiljajo maščobnim celicam, kar seveda privede do poviševanja telesne teže in do povečanega tveganja za bolezen zamaščenih jeter. Če se opisani cikel ponavlja dlje časa, se lahko razvije preddiabetes, sčasoma pa tudi diabetes tipa 2.

Pazite, da bo imelo vaše telo na voljo zadostne količine magnezija

Glede na raziskave naj bi povečan vnos magnezija zmanjševal nevarnost za diabetes tipa 2. Ljudem s tem tipom diabetesa naj bi namreč nadpovprečno pogosto primanjkovalo magnezija. Deloma je lahko sicer težava povezava povezana tudi s tem, da je pogost simptom diabetesa tipa 2 povečana potreba po uriniranju, kar pomeni tudi pospešeno izgubljanje magnezija. Težava je lahko seveda še toliko večja, če že v osnovi zaužijete zelo malo magnezija. Tako se lahko vzpostavi začaran krog – manj magnezija pomeni večjo nevarnost za inzulinsko rezistenco in poslabšanje simptomov diabetesa tipa 2, to pa nato povzroči dodatno znižanje količin magnezija v telesu. Če se spopadate z diabetesom tipa 2 – ali če želite karseda zmanjšati možnosti za to bolezen – je torej magnezij zagotovo eno tistih hranil, na katere morate biti še posebej pozorni. Med živila, ki so nadpovprečno bogata s tem mineralom, med drugim spadajo indijski oreščki, presni kakav, fižol, rjavi riž, mandlji, zelje, krompir in sončnična semena.

Več o magneziju v članku: Magnezij – mineral za zdravje in dobro počutje

1...412413414...1.124Stran 413 od 1.124