Najverjetneje ste že slišali za kombučo, ki postaja vedno bolj priljubljena tudi pri nas. Gre za fermentiran napitek na osnovi različnih čajev, ki lahko pomaga pri prebavnih in drugih težavah, hkrati pa ima kombuča tudi zelo zanimiv okus. Če se tudi sami navdušujete nad fermentiranimi napitki, vam svetujemo, da poskusite tudi tepače. Gre za nekakšnega mehiškega sorodnika kombuče. V tem primeru so osnova napitka ostanki ananasa – lupina in drugi kosi, ki jih običajno zavržemo. Zagotovo boste povsem navdušeni nad tem, kako okusen napitek je mogoče pripraviti iz navideznih odpadkov …
Za pripravo se uporablja posebno sladilo, ki pa ga lahko nadomestite z rjavim sladkorjem
Tepače naj bi bil še bogatejši s koristnimi hranilnimi snovmi kot kombuča. Napitek, ki spominja na gazirano pijačo, je hkrati izjemno osvežilen in okusen. V skladu z originalnim receptom naj bi se sicer za pripravo tega ananasovega napitka uporabljalo posebno sladilo panela, ki po okusu nekoliko spominja na melaso in ki se pridobiva iz sladkornega trsa. Gre za sladilo, ki ga je sicer mogoče kupiti tudi pri nas, a ker je vendarle nekoliko težje dostopno, smo se odločili da vam predstavimo alternativno različico recepta za tepače, pri katerem se uporablja rjavi sladkor.
Napitek, ki prispeva k zdravemu črevesnemu mikrobiomu
Napitek je odlična rešitev za to, kako porabiti ananasove olupke, ki pogosto predstavljajo vse prej kot zanemarljiv delež teže celotnega sadeža. Podobno je sicer mogoče uporabiti tudi olupke mnogih drugih sadežev, na primer jabolk. Kar se tiče samega izvora pijače, naj bi se najprej pojavila na jugu današnje Mehike. Različne vrste fermentiranih napitkov so bile sicer znane med mnogimi domorodnimi ljudstvi na območju Južne Amerike. Med drugim se je za pripravo fermentiranih pijač uporabljala celo koruza.
Ker vsebuje tepače vitamin C in druga pomembna hranila, ima lahko uživanje tega napitka pozitiven vpliv na zdravje. Še posebej koristen pa naj bi bil za prebavo. V prvi vrsti je to zasluga bromelaina – pomembnega encima, ki ga lahko najdemo v ananasu. Tepače pa je seveda koristen tudi zaradi dejstva, da gre za fermentiran oziroma probiotični napitek. Tako lahko obogati vaš črevesni mikrobiom s koristnimi bakterijami, s čimer prispeva k vzpostavljanju ugodnega ravnovesja med mikroorganizmi, ki živijo v vašem črevesju. Tepače je torej praviloma zdrav napitek, vendar pa morate upoštevati, da gre za napitek, ki vsebuje tudi sladkor. Paziti morate torej, da pri količini ne pretiravate.
Sestavine in postopek priprave
Za pripravo napitka boste potrebovali 2 litra vode, lupino in stržen enega ananasa, 200 gramov rjavega sladkorja ter nekaj cimetovih palčk. Vodo zlijte v večji lonec in jo zavrite. Lonec nato odstavite s štedilnika in v vodo vmešajte rjavi sladkor. Počakajte, da se sladkor povsem raztopi, preden tekočino prelijete v čiste steklene kozarce. Pri tem pazite, da boste pustili dovolj prostora za ananas. Preden se lotite lupljenja oziroma rezanja ananasa, ga dobro očistite. Odstranite zelenje na vrhu in ananas narežite kot običajno.
Lupino in stržen narežite na manjše koščke, ki jih dodajte v predhodno pripravljene kozarce s sladko vodo. Dodajte še cimetove palčke (če vam okus cimeta ni všeč, lahko ta korak tudi izpustite). Na koncu pokrijte kozarce s čisto bombažno gazo, ki bo omogočala prehajanje zraka. Nato postavite kozarce na sobno temperaturo in počakajte približno 3 dni. Ko je napitek pripravljen, mešanico precedite in ga postrezite. Po želji lahko pijači dodate malce ledu in okrasite kozarec z rezinami svežega ananasa.
Aloje so doma v Afriki, rastejo pa tudi na Madagaskarju, v Južni Ameriki, Indiji, na Kanarskih otokih, v Sredozemlju. Prav tako jih najdemo kot okrasne rastline na okenskih policah. V rod Aloe spada veliko (po nekaterih informacijah kar več kot 500 vrst) različnih vrst aloje. Sodijo v skupino sukulentov in ne v skupino kaktusov, kot mnogi zmotno mislijo. Sukulenti so, za razliko od kaktusov, praviloma brez bodic in imajo mesnate liste, v katerih shranjujejo zaloge vode.
Najbolj znana aloja je Aloe vera
Pri nas najbolj znani vrsti aloje sta zagotovo Aloe vera, ki jo pogosto poimenujejo tudi Aloe barbadensis (oziroma z mnogimi drugimi imeni), in Aloe arborescens (drevesasta aloja). Poleg omenjenih pa lahko najdemo v svojih domovih in v trgovinah še cel kup drugih vrst, ki sodijo v rod Aloe. Tako so na primer pogoste aloje naših domov še Aloe variegata, Aloe claviflora, Aloe squarrosa (jemenska aloja), Aloe variegata (progasta aloja ali tigrasta aloja), Aloe gariepensis (pilansijeva aloja), Aloe ferox (trnasta aloja) in druge. Veliko je zmede z imeni in njihovo uporabo, saj ima vsaka vrsta tudi kar nekaj latinskih sinonimov.
Razlike med Aloe vero in Aloe arborescens
Med Aloe vero in Aloe arborescensje nekaj razlik, po katerih ju bomo lahko prepoznali. Aloe vera ima rozetasto obliko rasti, hitreje raste in ima večje in bolj mesnate liste kot Aloe arborescens. Aloe vera raste brez stebla, medtem ko Aloe arborescens, kot že samo ime pove, raste s steblom. Rastlina raste počasneje kot Aloe vera in ima tudi manjše liste, zaradi njih vsebuje tudi manj gela. Pri Aloe veri uporabljamo samo gel iz notranjosti lista, medtem ko pri Aloe arborescens lahko uporabimo kar cele liste. Pri vzgoji je Aloe vera za odtenek bolj zahtevna. Zahteva tudi več pozornosti pri razmnoževanju s poganjki. Zalivamo jo še za odtenek manj.
Primerna je torej predvsem za zunanjo uporabo. Pogosta je uporaba gela iz listov Aloe vere pri urezninah, poškodbah in ranah na koži, saj rane izredno hitro celi, pri suhi koži, opeklinah, pikih žuželk. Aloe arborescens pa se pogosteje uporablja tudi notranje, predvsem zato, ker ima večjo vsebnost zdravilnih učinkovin. Kneippov priročnik navaja, da alojin sok deluje kot odvajalo, spodbuja izločanje žolča, povečuje prekrvavljenost ter zdravi vnetje očesne veznice. Kot zanimivost naj dodamo, da Aloe vere pravzaprav ne poznamo tako dolgo, temveč komaj od leta 1970, saj je takrat nastala kot naravni hibrid med Aloe arborescens in Aloe ferox. V današnjem času pa se prav iz te vrste pridela največ soka, gela in drugih izdelkov.
Gojenje aloe vere
Tako Aloe vero kot tudi Aloe arborescens lahko gojimo doma. Preneseta okvirno do 5 oC, nikakor pa ne temperatur pod lediščem. Optimalna temperatura za rast je med 20 in 30 oC. Aloje potrebujejo tudi veliko sonca, zato jih imamo postavljene na sončni do polsenčni legi. V toplejših mesecih lahko aloje prenesemo tudi na prosto, saj obožujejo toploto in svetlobo. Da je osvetlitev neustrezna oziroma premajhna, bomo prepoznali po izgubi značilnih belkastih peg na listih aloje. Pri gojenju aloje se najprej odločimo, ali bomo doma delali zdravilne pripravke ali ne. Če želimo delati domače zdravilne pripravke, je treba veliko pozornosti nameniti tako izbiri zemlje, v kateri bo rasla, kot tudi izbiri gnojila. Vse, kar uporabljamo na aloji, mora namreč biti čim bolj ekološko oz. naravi prijazno.
Pri presaditvi tako upoštevajmo, da je aloja sukulent, zato moramo uporabiti posebno mešanico zemlje za sukulente. To storimo tako, da v tretjinskih razmerjih naredimo mešanico humusa, ilovnate zemlje in kremenčevega peska. Če pa bomo alojo uporabljali le kot okrasno rastlino (kar je tudi sicer najlaže), je najbolje pravo mešanico kar kupiti, torej substrat za sukulente. Aloje presadimo na približno dve leti. Takrat damo na dno nove posode, ki naj bo rahlo večja od te, v kateri je do zdaj rasla aloja, tudi nekaj peska. S tem zagotavljamo drenažo in preprečimo zastajanje vode, ki povzroča gnitje korenin in s tem propad rastline. Najbolj preprost način, kako izbrati pravilno velikost posode, je ta, da dolžino (najdaljšega) lista delimo na polovico. Se pravi: če je dolžina lista 30 cm, bo premer dna lončka 15 cm zadoščal. Ko rastline nekoliko porastejo, jih tudi brez težav razmnožimo.
Razmnožimo jih z mladimi izrastki. Mogoče jih je razmnoževati tudi s semenom, vendar je ta način bistveno počasnejši in tudi zahtevnejši.
Zalivanje
Aloja ne prenese odvečne vlage in zastajanja vode, zato pri zalivanju pazimo, da ji ne omočimo listov. Pred zalivanjem zato vedno preverimo substrat, če je še vlažen. Med prezimovanjem pa je dovolj, če aloje zalijemo le enkrat na mesec. Aloje moramo občasno tudi pognojiti. Če se odločimo, da bomo iz aloje pridobivali domače pripravke, za gnojenje uporabimo ekološka gnojila oziroma lahko uporabimo doma pripravljeno gnojilo iz kopriv.
Bolezni in škodljivci
Aloja sicer ni občutljiva za bolezni in škodljivce, vendar pa jo kljub temu rad napade kapar in tudi volnate uši pogosto najdemo. Med boleznimi pa so pogoste gniloba korenin, glivična porumenelost, glivična uvelost, bakterijska uvelost. Proti boleznim in škodljivcem so najboljša preventiva zagotavljanje ustreznih razmer za rast (svetloba, preskrba z vodo, gnojenje) ter redno pregledovanje in takojšnje ukrepanje, če zaznamo, da se na rastlini dogaja nekaj neugodnega. Tudi pri varstvu in negi rastline velja, da če bomo liste uporabili za izdelavo različnih pripravkov, uporabimo ekološka sredstva.
Zdravilnost
Aloja vsebuje aloin, fitoncide in aloe emodin, zaradi katerih ima zdravilne učinke. Vendar pa je vsebnost zdravilnih snovi različna glede na vrsto. Največ zdravilnih učinkovin vsebuje Aloe arborescens – drevesasta aloja (do 70 %), manj Aloe vera – hibridna aloja (do 40 %), najmanj pa Aloe ferox – trnasta aloja (do 20 %). Kot vrsti z največ zdravilnimi učinki na zdravje torej veljata Aloe vera in Aloe arborescens. Kot smo že napisali, sta obe mnogokrat prisotni tudi v naših domovih, tako da lahko iz obeh delamo zdravilne pripravke kar doma. V zadnjem obdobju pa med obema velja za najbolj zdravilno Aloe arborescens, zato jo ponekod zasledimo tudi pod imenom puščavska lilija nesmrtnosti.
O zdravilnosti Aloe vere in Aloe arborescens je že veliko napisanega in pripravkov iz teh rastlin je resnično ogromno. Vendar pa smo lahko samo pri svoji, doma gojeni aloji prepričani, da ne vsebuje insekticidov in drugih kemičnih pripravkov. Vsi poznamo med in alojo predvsem kot zdravilni sestavini raznih pripravkov in zdravil. Če sami pridelujemo alojo, lahko iz njenih listov pripravimo zdravilno mešanico. Zanjo ne potrebujemo nič več kot le liste aloje, nekaj domačega medu in žganja. Mešanico pripravimo tako, da liste Aloe arborescens z velikim ostrim nožem olupimo, notranjost narežemo na majhne koščke ter jih s papirnato brisačo dobro osušimo in jih nato damo v kozarec.
Na 350 g narezanih notranjih delov listov zlijemo še 50 ml žganja ter 500 g čebeljega medu, najbolje cvetličnega. Vsebino dobro premešamo. Kozarec z vsebino hranimo v hladilniku. Vse dokler ne porabimo celotne vsebine, mešanico uživamo pol ure pred jedjo trikrat na dan po eno žlico. Mešanica pomaga pri očiščevanju telesa, odstrani nevarne mikroorganizme (bakterije, viruse in tudi glivice) ter krepi obrambni sistem telesa.
Potrošnik (Cichorium intybus L.) so včasih gojili zaradi njegovih korenin, ki so jih pražili in uporabljali kot kavni nadomestek. Kot zdravilno rastlino uporabljamo le divje rastoči potrošnik, največkrat skupaj z regratom.
Kakšna rastlina je potrošnik?
Potrošnik je odporna trajnica, ki zraste do enega metra visoko. Ima globoko zarezane pritlične liste, zgornji so suličasti, ki so zaviti ob robato, razvejano steblo. Korenine potrošnika izkopljemo jeseni, zelo dobro posušimo, ker rade splesnijo. Če pa jih bomo uporabili sveže, pa jih lahko nabiramo skozi vse leto. So grenkega okusa in brez vonja.
Kdaj nabiramo potrošnik
Naberemo in posušimo pa tudi modre cvetove potrošnika, ki raste ob stezah, po suhih travnikih in nasipih po celotni Sloveniji. Cvetove nabiramo od junija pa vse do septembra. V dopoldanskem času so cvetovi odprti, popoldne pa se že začno zapirati. Liste nabiramo, ko je rastlina v razcvetu, in jih uporabimo za čaje.
Zdravilne učinkovine
Sodi v družino radičevk, najbližji sorodnik potrošnika je radič različnih vrst. Korenine potrošnika vsebujejo veliko polisaharida inulina (50–60 odstotkov), ki sodi med prehranske vlaknine. Korenine poleg 20 odstotkov fruktoze vsebujejo še pektin in grenek seskviterpenski lakton laktupikrin in laktucin, kumarine in antioksidativno učinkovite flavonoide. V korenini je prisoten tudi kalij. Zdravilni učinek imajo predvsem grenčine, inulin in kalij.
Naravna podpora za prebavila
Potrošnik blagodejno deluje na naš prebavni trakt, saj pospešuje apetit, izločanje želodčnih in črevesnih prebavnih žlez ter omogoča redno izločanje blata. Izboljša pa tudi funkcijo nekaterih drugih organov, kot so jetra, žolčnik in ledvice. Ker vsebuje veliko inulina, potrošnik spodbuja rast več vrst bakterij v črevesni flori ter tako deluje kot probiotik pri lenem črevesju in napenjanju.
Potrošnik proti holesterolu in bolečinam
Zaradi vsebnosti inulina znižuje tudi raven holesterola v krvi. Laktupikrin in laktucin pa delujeta protibolečinsko in pomirjevalno. Predvsem ga v splošnem poznamo po protivnetnem delovanju in antiseptičnih lastnostih. Za blaženje oteklin uporabljamo potrošnik v obliki oblog. Fenolna kislina, ki jo vsebujejo cvetovi, deluje kot diuretik in zmanjša zastajanje tekočin. Učinkovito pa deluje tudi pri blaženju vnetij pri revmatizmu in putiki. Potrošnik se izkaže tudi pri čiščenju krvi in slabokrvnosti. Priporočljiv pa je tudi pri diabetikih. Učinkuje tudi pri ekcemih, turih, zbija vročino. Koren potrošnika, namočen v med, naj žvečijo otroci proti glistam.
Tradicionalna uporaba potrošnika
Korenine naše babice rade prepražijo in zmeljejo v fin prah in si pripravijo kavni nadomestek cikorijo. Cvetje lahko kandiramo, spomladi pa mlade liste v rozeti uporabljamo kot solato namesto radiča. Sveži sok pospešuje rast las, sok iz cvetov kot obkladek pa pomaga pri utrujenih očeh. Cvetovi, namočeni v žganju, pa oživljajo ude po kapi.
Svež ali posušen potrošnik nima nobenih neželenih učinkov, zato bi se morali še bolj opirati na njegovo učinkovito delovanje na naše telo. Pazljivi moramo biti le pri občutljivosti za regrat (ali kakšne druge predstavnike skupine košarnic, npr. arniko, artičoko), ker se lahko zgodi, da v obliki alergije reagiramo tudi na potrošnik.
Uporabni recepti:
Čaj iz potrošnika
15–30 g mešanice korenin, listov in cvetov potrošnika damo v liter vode, zavremo in kuhamo 5 minut. Nato precedimo. Popijemo eno skodelico pred jedjo zjutraj in zvečer. Čaj deluje proti težavam z jetri in ledvicami, proti napenjanju, kolcanju, leni prebavi in napihnjenosti. Če imate nemiren spanec in se večkrat na noč zbudite, potem le posezite po čaju iz potrošnika. Čaj krepi rodila pred porodom.
Čaj za dobro počutje
1 čajno žličko potrošnika in 1 čajno žličko regrata prelijemo s hladno vodo, segrejemo do vrenja in precedimo. Čaj pijemo 4 tedne, po 2 skodelici na dan. Regrat spodbuja presnovo, delovanje prebavnih žlez, jeter in ledvic ter tako pospeši odvajanje vode in izločanje žolča. V obliki kure krepi zdravje in dobro počutje.
Čajna mešanica 1
Za čiščenje organizma in boljše delovanje žlez prebavnega trakta si lahko pripravimo naslednjo čajno mešanico:
korenine potrošnika, 20 g
zel koprive, 30 g
korenina angelike, 20 g
plod brina, 15 g
zel navadnega pelina, 15 g
Iz 1–2 čajnih žličk mešanice si pripravimo zavretek in pijemo zjutraj in zvečer po eno skodelico čaja.
Čajna mešanica 2
Za uravnavanje delovanja jeter, krvnega obtoka, ledvic in za pomiritev uporabimo mešanico zelišč:
korenine potrošnika, 20 g
zel preslice, 20 g
zel šentjanževke, 20 g
listi melise, 20 g
plod brina, 20 g
Iz 1–2 čajnih žličk mešanice si pripravimo poparek in dnevno spijemo 1–2 skodelici čaja pred jedjo.
Sestavljena solata
Sestavine:
800 g potrošnika
1 dcl olivnega olja
½ dcl vinskega kisa
ščep popra
ščep soli
strok česna
limonin sok
kuhano jajce in fižol v zrnju
V slani vreli vodi skuhamo potrošnik, ki smo ga oprali in narezali na rezine. Kuhamo do mehkega, precedimo in ohladimo. Dodamo nasekljan česen, solimo, popramo, dodamo olivno olje, vinski kis, limonin sok ter kuhano jajce in fižol v zrnju.
Napitek za dober začetek dneva
Sestavine:
0,5 l soka grenivke
1 l – jabolko, korenček, rdeča pesa, ohrovt, limonin sok
1 l – blitva, potrošnik, banana
1 l vode
Najprej zmeljemo jabolka, korenček, kuhano rdečo peso in ohrovt, dodamo limonin sok, sok grenivke, zmeljemo še blitvo, potrošnik in na koncu dodamo še banano. Napitku primešamo še liter vode.
Japonski dresnik (Fallopia japonica) je doma v Aziji, kjer ima zaradi vsesplošne uporabe v tradicionalni medicini status božanstva. Lepi beli cvetovi so tako prevzeli evropske obiskovalce, da so ga ti pred skoraj 200 leti prinesli v Evropo. Kot okrasno rastlino so ga sprva sadili po vrtovih, že čez nekaj desetletij pa je rastlina ušla nadzoru in se razširila tudi v naravo. Danes se bohoti po vlažnih bregovih rek, ribnikov, po robovih parkov in gozdov, na večnih gradbiščih, ob avtocesti in še na kakšnem vrtu. Zaradi svoje razširjenosti velja za invazivno rastlino, manj znano pa je, da je japonski dresnik v prvi vrsti čudežna rastlina, ki vsebuje antioksidant resveratrol.
Japonski dresni je invazivna rastlina
Korenine japonskega dresnika so skoraj neuničljive. Ne glede na zunanje vremenske pojave je iztrebljanje te rastline dolgotrajno delo. Pomaga redno sekanje mladih poganjkov. Poganjki ne smejo preseči višine 10 centimetrov, kar pomeni, da jih moramo sekati vsaj enkrat tedensko. Odsekamo jih čisto pri tleh in pazimo, da ne razsekamo korenin. Vse mlade odganjke pazljivo odstranimo in jih uničimo s sežiganjem. Pri iztrebljanju moramo namreč biti še posebej pozorni, da odsekani deli ne odletijo stran, kjer bi lahko ponovno vzklili.
Japonski dresnik ima kar nekaj zdravilnih učinkov
Japonski dresnik je močna rastlina, glede na to, koliko napora je treba vložiti v njeno iztrebljanje, kadar se razrašča na neprimernih krajih, je na drugi strani močna tudi v svoji zdravilni učinkovitosti. Je pravi vir energije, vitaminov A in C, kalija, mangana, cinka ter številnih fenolnih spojin, ki delujejo kot antioksidanti. Uporabimo jo lahko za zniževanje holesterola, zaviranje staranja, delovanje proti kronični utrujenosti, zniževanje pritiska, za krepitev imunskega sistema … V raziskavah so znanstveniki ugotovili, da zmanjšuje verjetnost nastanka preddiabetičnega stanja in sladkorne bolezni.
Uporabna pa naj bi bila celo pri nekaterih rakastih celicah pri živalih in v laboratorijskih pogojih. Sestavina resveratrol naj bi rastlino branila pred škodljivci, celice hitreje obnavlja in upočasnjuje njihovo staranje. Podobne učinke ima antioksidant resveratrol tudi na človeške celice. Zmanjša koncentracijo »slabega« holesterola in popravi razmerje med slabim (LDL) in dobrim (HDL) holesterolom. Tako resveratrol kot učinkovina, ki ga veliko vsebuje japonski dresnik, pripomore h krepitvi žilnih sten in zmanjševanju razvoja ateroskleroze. Japonski dresnik se uporablja tudi v tradicionalni kitajski ter japonski medicini za zdravljenje glivičnih obolenj, kožnih vnetij in pri kardiovaskularnih boleznih. Zavira staranje celic in podaljšuje življenje. Poskusi so potrdili, da razbije maščobne celice in tako pomaga pri hujšanju. Japonski dresnik je znan po protiglivičnem, protimikrobnem in antioksidativnem delovanju.
Uporaba v kulinariki
To užitno rastlino z veliko vsebnostjo antioksidantov in okusom po rabarbari je mogoče uporabiti kot divjo hrano (najboljša je z umešanimi jajci). Za prehrano so uporabni le mladi poganjki do višine 20 centimetrov. Preostali deli imajo veliko oksalne kisline in so zelo vlaknati, zato bi jih lahko uporabljali za gradnjo, izolacijo, oblikovanje ali za oblačila, saj je japonski dresnik podoben bambusu, konoplji in lanu. Mladi poganjki dresnika se uživajo kot beluši, lahko pa v receptih nadomesti rabarbaro, saj ima rahlo kiselkast okus. V Aziji pa uporabljajo korenike dresnika za pripravo čaja itadori, kar v japonščini pomeni dobro počutje.
Recepti za pripravke iz japonskega dresnika
Zeliščna frtalja
V skledi razžvrkljamo 6 jajc z 2 dcl mleka, dodamo 7 žlic moke, solimo in mešamo toliko časa, da postane zmes gladko tekoča. Očistimo in operemo zelišča ter zelenjavo (mlade poganjke japonskega dresnika, ki so visoki do 10 centimetrov, peteršilj, drobnjak, blitvo, čebulo) in vse skupaj na drobno nasekljamo. Japonski dresnik vsebuje oksalno kislino, zato priporočajo, da ga kuhamo nekaj minut, potem pa pustimo v vodi čez noč. S tem postopkom se odstrani oksalna kislina. Nato ga lahko uporabljamo pri končni pripravi različnih jedi.
Sesekljana zelišča in zelenjavo zmešamo z jajčno maso, da se enakomerno porazdelijo. V ponvi segrejemo maslo in vlijemo maso. Ko spodnji del postane lepo rjav, frtaljo previdno obrnemo na drugo stran in enakomerno zapečemo.
Kompot z jabolki in japonskim dresnikom
6 jabolk operemo, olupimo ter jim odstranimo peščišča in peclje. Narežemo jih na krhlje, stresemo v posodo in prelijemo z limoninim sokom. Mlade poganjke dresnika narežemo na manjše koščke in jih dodamo jabolkom. Dodamo 100 g sladkorja, cimetovo palčko, klinčke in limonino lupinico, nekaj koščkov pomaranče ter vse skupaj zalijemo z litrom vode. Vsebino na zmernem ognju počasi zavremo. Temperaturo znižamo in pustimo, da se kompot kuha 10 minut. Ko je pripravljen, počakamo, da se malo ohladi.
Tinktura iz japonskega dresnika
Potrebujemo:
80–100 g svežih korenin japonskega dresnika
8 dcl 70-odstotnega alkohola
Priprava in uporaba: Narezane korenine japonskega dresnika damo v steklenico in prelijemo z alkoholom. Tako pripravljena mešanica naj stoji 15–20 dni. Steklenico vsak dan pretresemo. Nato tekočino precedimo v temno steklenico in uživamo 4–6 tednov 3-krat na dan po 2 čajni žlički tinkture, razredčene v malo vode. Tinktura pomaga krepiti imunski sistem, zniževati »slabi« holesterol, učinkuje protivirusno in protibakterijsko, deluje pomlajevalno
Raziskovalci, ki se ukvarjajo s preučevanjem demence, stalno odkrivajo nove, pomenljive informacije – nekakšne koščke sestavljanke, ki nam lahko pomagajo pri boljšem razumevanju bolezni. Eno zadnjih raziskav, povezanih s to tematiko, so izvedli na univerzi v San Franciscu. Analiza zbranih podatkov je razkrila, da naj bi obstajala povezava med demenco in tem, kako dober voh ima neka oseba …
Študija, ki je trajala več kot 10 let, je prinesla pomembne ugotovitve
Pred nedavnim objavljeni rezultati študije, ki je trajala več kot 10 let in v katero je bilo vključenih skoraj 1800 ljudi, so postregli s precejšnjim presenečenjem. Čeprav se na prvi pogled ne zdi, da bi bila lahko voh in demenca kakor koli povezana, se je izkazalo, da je demenco pogosto spremljal tudi slabši voh. Pogostost te kombinacije je bila prevelika, da bi bilo mogoče govoriti zgolj o naključju oziroma o statistično nerelevantni korelaciji …
Slabšanje voha nadpovprečno pogosto pri skupini z diagnosticirano demenco
Raziskovalci so sicer preučevali tudi povezavo med demenco in drugimi čuti. Vendar niso pri nobenem izmed drugih čutov zaznali tako močne korelacije s povečano verjetnostjo za razvoj demence kot prav pri vohu. V raziskavo so bili sicer vključeni ljudje, ki na začetku niso imeli resnejših kognitivnih težav. V času trajanja raziskave, torej v nekaj več kot 10 letih, je bila demenca diagnosticirana pri kar 328 sodelujočih, kar je predstavljalo približno 18 odstotkov vseh, ki so bili vključeni v raziskavo. V skupini z diagnosticirano demenco je bilo 83 takšnih, katerih voh je bil opisan kot »dober«, po drugi strani pa naj bi bil slab voh težava, ki se je pojavila pri kar 141 ljudeh z demenco. Za to, da so ugotovili, kako dober je voh sodelujočih, so si raziskovalci pomagali z različnimi vonjavami – med drugim z vonjem vrtnic in limon. Že navidezno precej majhno poslabšanje voha je lahko pomenilo precejšnje povečanje verjetnosti za demenco. Pri ljudeh, katerih voh se je poslabšal za približno 10 odstotkov, je to na primer pomenilo za 19 odstotkov večjo verjetnost, da so bili obenem tudi med tistimi, pri katerih je bila med raziskavo diagnosticirana demenca.
Težave z vohom možne še pred pojavom drugih znakov demence
Čeprav so raziskovalci odkrili pomembno povezavo med vohom in demenco, so se izognili prenagljenim sklepom glede narave te povezave oziroma vzrokov zanjo. Domnevajo sicer, da naj bi bile v ozadju določene spremembe možganov. Za demenco je namreč značilno propadanje določenih delov možganov. Propadanje struktur, ki so povezane z vohom, se začne še posebej zgodaj – prav te strukture naj bi bile prizadete med prvimi. Tako se lahko težave z vohom pojavijo celo pred drugimi simptomi demence. Slabši voh je lahko torej pomemben opozorilni znak, ki zahteva, da čim prej obiščete zdravnika. Pri ljudeh z demenco se lahko sicer kasneje pojavijo tudi druge težave, povezane s čuti, a običajno so med najzgodnejšimi prav tiste, ki so povezane z vohom.
Zgodnja diagnoza lahko tudi v tem primeru prispeva k boljši kakovosti življenja z boleznijo
Se sprašujete, zakaj je odkrivanje obstoja povezav, kot je povezava med demenco in oslabljenim vohom, tako pomembno? Na prvi pogled se morda ne zdi bistveno, kdaj odkrijemo bolezen, saj zanjo žal še ne obstaja zdravilo. Vendar pa to še ne pomeni, na ni možno narediti ničesar. Če je demenca odkrita dovolj zgodaj, je mogoče z določenimi ukrepi upočasniti slabšanje kognitivnih sposobnosti, kar seveda pomeni bistveno izboljšano kakovost življenja. Tudi v tem primeru torej ne smemo podcenjevati pomena zgodnje diagnoze.
Bolezni srca in ožilja veljajo za glavni razlog za (prezgodnjo) smrt v zahodnem svetu. Prepoznavanje dejavnikov povečanega tveganja za tovrstne bolezni je tako izjemno pomembno. To namreč omogoča ustrezno ukrepanje, s čimer lahko močno zmanjšamo tveganje za razvoj resnejših zdravstvenih težav. Srčno-žilna obolenja so namreč nemalokrat povezana prav z neustreznimi navadami, kar pomeni, da lahko z odločitvijo za določene spremembe »prevesimo tehtnico«. Obstaja kar nekaj različnih načinov za prepoznavanje posameznikov, pri katerih je tveganje za bolezni srca in ožilja še posebej visoko. Bolj znanim metodam se je pred kratkim pridružila možnost novega pristopa. Študija, objavljena v reviji Hypertension (gre za publikacijo Ameriškega združenja za srce), namreč sugerira, da lahko verjetnost za to, da nekdo zboli za srčno-žilno boleznijo, ocenimo kar s pomočjo analize blata te osebe …
Določene bakterije še posebej pogoste v blatu ljudi s srčno-žilnimi obolenji
V okviru raziskave so bili analizirani vzorci blata približno 1000 oseb. Pri približno polovici vseh, ki so bili vključeni v raziskavo, je bila diagnosticirana vsaj ena bolezen, ki jo prištevamo med srčno-žilna obolenja. Ko so primerjali vzorce blata obeh skupin, torej vzorce zdravih oseb in tistih z boleznimi srca in ožilja, so raziskovalci ugotovili, da so v blatu ljudi s srčno-žilnimi obolenji določene bakterije prisotne v še posebej visokem številu. Analiza blata, ki bi bila osredotočena na te bakterije, bi lahko tako pomagala pri ugotavljanju, ali gre za osebo s povečanim tveganjem za bolezni srca in ožilja, hkrati pa bi bila lahko to v prihodnje tudi nekakšna podporna diagnostična metoda.
Črevesni mikrobiom vpliva na številne organe in procese v telesu
Znano je, da ima naš črevesni mikrobiom precej pomembnejši vpliv na naše zdravje, kot bi se lahko morda zdelo na prvi pogled. Z besedno zvezo »črevesni mikrobiom« označujemo združbo različnih mikroorganizmov, ki bivajo v našem črevesju. Nekateri izmed teh mikroorganizmov so seveda škodljivi, po drugi strani pa v našem črevesju živi tudi ogromno koristnih bakterij in drugih mikroorganizmov. Pomembno je predvsem, da se ohranja zdravo ravnovesje med tema skupinama, To pomeni, da škodljivi mikroorganizmi ne smejo prevladati nad koristnimi. Če se to zgodi, se poveča tveganje za različne težave z zdravjem. Med drugim je črevesni mikrobiom tesno povezan z delovanjem našega imunskega sistema, vpliva pa lahko tudi na naše duševno zdravje. Porušeno ravnovesje med mikroorganizmi v črevesju tako med drugim pomeni povečano nevarnost za oslabljeno imunsko obrambo telesa in za depresijo. Hkrati pa se s tem poveča tudi možnost za bolezni srca in ožilja.
Skrb za črevesni mikrobiom lahko pozitivno vpliva tudi na vaše srce
Čeprav je sestava črevesnega mikrobioma povsem unikatna, hkrati pa se spreminja tudi skozi čas, v skladu z našimi prehranjevalnimi in drugimi navadami, je raziskovalcem, ki so se podpisali pod omenjeno študijo, vendarle uspelo prepoznati ponavljajoči se vzorec, značilen za ljudi s srčno-žilnimi obolenji. Na to, kako velik vpliv bo imela raziskava na prihodnost prepoznavanja ljudi s povečanim tveganjem za tovrstna obolenja, bo sicer treba še malce počakati. A to, da je črevesni mikrobiom povezan tudi z zdravjem srca in ožilja, je še razlog več, da skrbite za to, da je sestava vašega mikrobioma karseda ugodna. To med drugim pomeni, da morate paziti na zadosten vnos probiotičnih živil. Zelo pomembno pa je tudi izogibanje stresu, kar bo imelo seveda obenem tudi neposreden pozitiven vpliv na vaše srce, ki je pogosto preobremenjeno prav zaradi pretirano stresnega življenja.
Danes si je praktično nemogoče predstavljati življenje brez denarja. Postal je glavno menjalno sredstvo, brez katerega je lahko močno otežen ali celo povsem onemogočen že dostop do najosnovnejših dobrin, potrebnih za življenje. Vendar pa je moški po imenu Daniel Suelo dokazal, da je vendarle možno živeti in preživeti tudi drugače. Kar 15 let je namreč preživel popolnoma brez uporabe denarja …
Razdal vse svoje premoženje in začel živeti povsem samosvoje življenje
Leta 2000, ko se je odločil, da poskusi preživeti brez denarja, je bil Daniel Suelo star 39. Sklenil je, da razda vse premoženje, ki ga je ustvaril do takrat. Ostalo mu je le še 30 dolarjev, ki jih je na koncu pustil v naključni telefonski govorilnici. Napotil se je na puščavsko območje v bližini mesta Muab v ameriški zvezni Utah, kjer je preživel večji del življenja do leta 2016, ko se je odločil, da je napočil čas, da zaključi svoj »eksperiment«. Razlog za to niso bile težave s preživetjem, ampak dejstvo, da sta njegova ostarela starša potrebovala njegovo pomoč. O svoji izkušnji, ki je trajala dobrih 15 let – pravila, ki jih je postavil sam, je prekršil zgolj enkrat, povsem na začetku, ko je vračilo dohodnine porabil za to, da se je udeležil prijateljeve poroke – danes piše na blogu Zero Currency.
Denarja ni sprejemal od nikogar
Živeti brez denarja za Daniela, čigar priimek je bil sicer nekoč Shellabarger, vendar ga je ob odločitvi za »novo življenje« spremenil v Suelo, kar je španska beseda za zemljo, ni pomenilo zanašanja na državno pomoč ali sprejemanja denarja od drugih. Povsem zavestno se je odločil, da z denarjem noče imeti več ničesar. Tako se je zanašal izključno na t. i. darilno ekonomijo, ki temelji na neposredni menjavi različnih dobrin, brez uporabe denarja, obenem pa je živel tudi od tistega, kar je našel v naravi.
Izstopiti iz sistema, ki nas zasužnjuje
Pisatelj Mark Sundeen, ki se je z Danielom spoprijateljil že pred leti, se je odločil, da o njem napiše knjigo, ki je pritegnila kar nekaj pozornosti. Gre za knjigo z naslovom The Man Who Quit Money, ki je izšla leta 2011. Sundeen sicer priznava, da sprva ni zares razumel ali podpiral prijateljevih načrtov. Mislil je, da se mu je zmešalo, vendar je začel sčasoma spoznavati, da je lahko zanašanje na ekonomski sistem, ki temelji na denarju, zelo nevarno – in da smo pogosto povsem podrejeni denarju, kar pušča zelo malo prostora za svobodo in za to, da počnemo tisto, kar resnično želimo početi. Čeprav Daniel kot zgolj en človek seveda ni mogel spremeniti sistema, v katerem živimo, pa je vendarle ugotovil, da ni povsem brez moči. Imel je izbiro, da izstopi in da ne sodeluje več pri nečem, česar ne podpira.
Neprijetnih incidentov je bilo zelo malo
Kot omenjeno, Daniel Suelo ni želel sprejemati denarja od drugih, sprejemal je zgolj konkretne dobrine, ki jih je potreboval za preživetje in ki mu jih je nekdo prostovoljno podaril, ali pa tisto, kar mu je podarjala narava. Odpovedal se je tudi svojemu potnemu listu in vozniškemu dovoljenju. Večino časa je živel na prostem – zavetje je pogosto našel v jamah – občasno pa je noč preživel tudi v komuni ali pri ljudeh, ki so mu ponudili prenočišče za noč ali dve. Ko je bil »na poti«, je v eni izmed svojih jam, ki jih je pogosto zelo izvirno preuredil, vedno pustil sporočilo, da so popotniki dobrodošli, da prenočijo tam, če želijo. Večinoma ni imel neprijetnih izkušenj. Ena izmed izjem je bilo srečanje s čuvajem, ki mu je napisal kazen, ker je predolgo kampiral na nekem območju. Ko je čuvaj ugotovil, da Daniel ne uporablja denarja, sta se skupaj odpeljala do sodnice, ki se je strinjala z Danielovim predlogom, da kazen odplača s pomočjo v centru za ženske in otroke, ki so preživeli zlorabo.
Dolgčas običajno dojemamo kot nekaj izključno negativnega. Ko se začnemo dolgočasiti – na primer ko moramo čakati v vrsti – tako običajno hitro poiščemo najenostavnejšo možnost za preganjanje dolgčasa. V večini primerov to seveda pomeni, da začnemo brskati po telefonu.
Starši, ki že sami zelo težko prenašajo dolgčas, tako pogosto menijo, da morajo pred njim za vsako ceno obvarovati svoje otroke. Vendar pa je lahko v resnici dolgčas izjemno koristen – tako za vas, še posebej pa za najmlajše …
Dolgčas prispeva k temu, da postanemo bolj kreativni
Zaradi strahu pred dolgčasom oziroma zaradi nelagodja v situacijah, ko ne vedo dobro, kaj početi s sabo, se odrasli pogosto zatekajo k nezdravim navadam. Prav dolgčas je tako denimo eden izmed najpogostejših vzrokov za prenajedanje. Če se želite znebiti tovrstnih slabih navad, je zato nujno, da spremenite svoj odnos do dolgčasa oziroma da se znebite strahu pred njim. Namesto da poskušate dolgčas za vsako ceno pregnati z aktivnostmi, ki niso najboljše za vas, si poskušajte večkrat načrtno vzeti čas za to, da ne počnete ničesar. Prav v takšnih trenutkih se namreč prebudi vaša kreativnost. Tako lahko dobite številne zanimive ideje, hkrati pa lahko najdete rešitve za težave, ki so se zdele še nedolgo tega praktično nerešljive. Obstaja tudi kar nekaj študij, ki dokazujejo, da postanejo ljudje precej bolj kreativni, če jim je pred reševanjem različnih nalog, ki zahtevajo kreativnost, dolgčas. Nič drugače ni seveda niti pri otrocih …
Pomembno je, da se osvobodite lastnih strahov, povezanih z dolgčasom
Otroci, ki jim je dolgčas, so pogosto nemirni. Ker to pomeni več motenj za starše, poskušajo ti pogosto zamotiti svoje otroke s pomočjo različnih naprav. Vendar s tem otroke prikrajšate za pomembno izkušnjo. Če ne bi takoj popustili in bi se naučili malce potrpeti, ko otroci sitnarijo, ker jim je dolgčas, bi verjetno že kmalu opazili nekaj zelo zanimivega. Otroci bi »izumili« povsem nove, kreativne načine za to, da se zamotijo. Takojšnje odzivanje na otrokovo negodovanje, ko ne ve, kaj početi, je lahko povezano tudi z vašimi lastnimi strahovi. Morda vidite dolgčas kot nekaj negativnega predvsem zato, ker vas prisili, da se soočite s tistim, kar poskušate večino časa odrivati na stran.
Kako doseči, da bodo lahko otroci užili vse koristi dolgčasa?
Prvi korak je, da zaupate svojim otrokom oziroma temu, da se v njih skriva ogromno kreativnega naboja, ki čaka, da se osvobodi. Strokovnjaki tako pogosto priporočajo, da na otroški urnik uvrstite tudi »dolgčas«. Ne poskušajte jim torej zapolniti vsake minute dneva z različnimi aktivnostmi. Če so otroci dovolj stari, jim razložite, da se morajo znati občasno zamotiti tudi sami, brez vaše pomoči, hkrati pa brez zatekanja k elektronskim napravam. Otrokom povejte, da je njihova naloga, da poiščejo dejavnost, s katero bodo pregnali dolgčas – seveda nekaj, kar je varno in kar ne bo povzročilo škode. Hkrati upoštevajte, da otroci pogosto posnemajo vedenje odraslih.
Če sami vsako minuto, ki ni zapolnjena z obveznostmi, izkoristite za brezplodno brskanje po telefonu, je težko pričakovati, da bodo otroci preprosto sprejeli, da tovrstno vedenje ni dovoljeno tudi zanje. V vsakem primeru morate sicer pričakovati, da se bodo otroci sprva najverjetneje upirali in zahtevali vašo pozornost ali dovoljenje za uporabo priljubljene elektronske naprave. Tako je pomembno, da ste vztrajni in da imate vseskozi v mislih, da s tem omogočate optimalen razvoj otrokove kreativnosti, kar bo pripomoglo tudi k povečanju samozavesti. Dolgčas je lahko obenem koristen za izboljšanje odnosov med sorojenci. Če so prisiljeni, da skupaj poiščejo kreativne načine za premagovanje dolgčasa, to skorajda nujno pomeni, da morajo pozabiti na različna nesoglasja in delovati složno. Dolgčas lahko torej pripomore tudi k temu, da postanejo otroci boljši pri sklepanju kompromisov.
Večina ljudi praktično ne razmišlja o tem, s kakšnimi ovirami vse se spopadajo slepi in slabovidni. Številne izkušnje, ki se vam zdijo morda povsem samoumevne, so za ljudi z okvaro vida nedostopne. Ena takšnih je tudi radost, ki jo prinese prvi pogled na ultrazvočni posnetek ploda, ki se razvija v maternici. Vendar pa je tehnološki napredek poskrbel, da je postala ta izkušnja vsaj deloma dosegljiva tudi slepim in slabovidnim nosečnicam. S pomočjo 3D-tehnologije lahko namreč zdaj tudi nosečnice z okvaro vida »spoznajo« svojega nerojenega otroka, še preden pokuka na svet …
Veliko veselje, ko je pod prsti prvič zatipala »obraz« svojega otroka
Pred nekaj leti je po spletu zaokrožil posnetek 30-letne nosečnice po imenu Tatiana Guerra, ki je pri 17 letih izgubila vid. Ko je zanosila, se je zdelo, da se bo morala sprijazniti s tem, da si ne bo mogla ogledati sina na ultrazvočnem posnetku. Vendar pa se je nato zdravstveno osebje odločilo za presenečenje. Namesto klasičnega 2D-posnetka so namreč za Tatiano pripravili 3D-izris, ki je pravzaprav nekakšen relief, ki posnema poteze obraza ploda v maternici. Ko je Tatiana v rokah držala to nepričakovano darilo, ni mogla skriti solz ganjenosti. S prsti je nato počasi potovala po »obrazu« svojega sina, kar je seveda prineslo dodatne solze sreče. Sodobna tehnologija je tako poskrbela za zelo posebno izkušnjo, ki je pripomogla k ustvarjanju močne vezi med mamo in otrokom še pred njegovim rojstvom.
Veliko razočaranje, ki pa mu je nato sledilo še toliko večje presenečenje …
Danes je mogoče na spletu najti vedno več zgodb, kot je Tatianina. Ena izmed njih je zgodba Taylor Ellis, ki sicer ni povsem slepa, vendar se je rodila z glavkomom, zaradi česar je že od rojstva močno slabovidna, njen vid pa postaja postopoma vedno slabši. Ob prvih dveh nosečnostih je sicer še lahko videla obrise ultrazvočnih posnetkov, s pomočjo česar si je lažje predstavljala, kako sta videti njena otroka. A ko je zanosila tretjič, je sledilo neprijetno presenečenje. Ugotovila je namreč, da je njen vid tako slab, da preprosto ne more več videti niti meglene različice ultrazvočnega posnetka. Čeprav se je veselila same nosečnosti oziroma otroka, je bila vendarle močno razočarana, saj je vedela, za kako lepo izkušnjo je prikrajšana. Zdravniki so opazili, da je to nekaj, kar je za Taylor zelo pomembno, zato so se prav tako kot zdravstveno osebje, ki je skrbelo za Tatiano, odločili, da zanjo izdelajo poseben, tridimenzionalni posnetek otrokovega obraza. V tem primeru ni šlo zgolj za darilo za Taylor, ampak tudi za njenega moža Jeremyja, ki je prav tako slaboviden. Veselje je bilo tako še toliko večje.
Tehnologija se je sprva uporabljala predvsem pri določenih okvarah pri plodu
3D-tehnologija tiskanja ultrazvočnih posnetkov je bila sicer sprva rezervirana predvsem za primere določenih okvar. Kirurgi so si namreč s tovrstnimi posnetki pomagali pri oceni tega, ali bo potrebna t. i. fetalna (in utero) operacija. Postopoma pa so ugotovili, da gre za tehnologijo, ki je lahko zelo koristna tudi v primerih, ko ni potrebna zaradi zdravstvenih tveganj. Danes se tako pogosto uporablja prav za nosečnice z okvarami vida, ki ne morejo videti klasičnih 2D-posnetkov ploda v maternici. V nekaterih državah, predvsem na Japonskem, so sicer postali 3D-posnetki zelo priljubljeni tudi med starši, ki niso slepi in slabovidni. Mnogi so tako pripravljeni odšteti precej visoke zneske za malce bolj otipljivo podobo ultrazvočnega posnetka svojega še nerojenega otroka.
Verjetno ni osebe med nami, ki ne bi poznala TV voditeljice in novinarke Mete Ornik. Še ne tako dolgo nazaj je doživela hudo izgubo življenjskega partnerja, s katerim sta sodelovala tudi poslovno. Marsikdo se ju še spomni iz skupnega vodenja oddaj na RTV Slovenija.
Meta Ornik pravi, da se v naši družbi o smrti in minljivosti premalo govori, ker se smrti bojimo in je ne sprejemamo kot del našega življenja, zato se je v govoru, ki je potekal v okviru organizacije TedX posvetila ravno tej tematiki.
Pravi, da so se ji dnevi po smrti partnerja se ji je zdeli strahovito dolgi. »Kako naj se znajdem v dnevu, ki ima 24 ur?«, se je spraševala. »Nisem mogla na glas izreči, da je moj partner umrl. Preprosto tega nisem zmogla. Samo poslovil se je, sem govorila. Če se posloviš, se morda še kdaj vrneš. Če nekdo umre, je to za vedno.«
