0,00 EUR

V košarici ni izdelkov.

Zdravje & prehranaAloja – puščavska lilija nesmrtnosti

Aloja – puščavska lilija nesmrtnosti

MORDA VAS ZANIMA

Aloje so doma v Afriki, rastejo pa tudi na Madagaskarju, v Južni Ameriki, Indiji, na Kanarskih otokih, v Sredozemlju. Prav tako jih najdemo kot okrasne rastline na okenskih policah. V rod Aloe spada veliko (po nekaterih informacijah kar več kot 500 vrst) različnih vrst aloje. Sodijo v skupino sukulentov in ne v skupino kaktusov, kot mnogi zmotno mislijo. Sukulenti so, za razliko od kaktusov, praviloma brez bodic in imajo mesnate liste, v katerih shranjujejo zaloge vode. 

- Oglas -

Najbolj znana aloja je Aloe vera

Pri nas najbolj znani vrsti aloje sta zagotovo Aloe vera, ki jo pogosto poimenujejo tudi Aloe barbadensis (oziroma z mnogimi drugimi imeni), in Aloe arborescens (drevesasta aloja). Poleg omenjenih pa lahko najdemo v svojih domovih in v trgovinah še cel kup drugih vrst, ki sodijo v rod Aloe. Tako so na primer pogoste aloje naših domov še Aloe variegata, Aloe claviflora, Aloe squarrosa (jemenska aloja), Aloe variegata (progasta aloja ali tigrasta aloja), Aloe gariepensis (pilansijeva aloja), Aloe ferox (trnasta aloja) in druge. Veliko je zmede z imeni in njihovo uporabo, saj ima vsaka vrsta tudi kar nekaj latinskih sinonimov.

Razlike med Aloe vero in Aloe arborescens

Med Aloe vero in Aloe arborescensje nekaj razlik, po katerih ju bomo lahko prepoznali. Aloe vera ima rozetasto obliko rasti, hitreje raste in ima večje in bolj mesnate liste kot Aloe arborescens. Aloe vera raste brez stebla, medtem ko Aloe arborescens, kot že samo ime pove, raste s steblom. Rastlina raste počasneje kot Aloe vera in ima tudi manjše liste, zaradi njih vsebuje tudi manj gela. Pri Aloe veri uporabljamo samo gel iz notranjosti lista, medtem ko pri Aloe arborescens lahko uporabimo kar cele liste. Pri vzgoji je Aloe vera za odtenek bolj zahtevna. Zahteva tudi več pozornosti pri razmnoževanju s poganjki. Zalivamo jo še za odtenek manj.

Aloe barbadensis

Primerna je torej predvsem za zunanjo uporabo. Pogosta je uporaba gela iz listov Aloe vere pri urezninah, poškodbah in ranah na koži, saj rane izredno hitro celi, pri suhi koži, opeklinah, pikih žuželk. Aloe arborescens pa se pogosteje uporablja tudi notranje, predvsem zato, ker ima večjo vsebnost zdravilnih učinkovin. Kneippov priročnik navaja, da alojin sok deluje kot odvajalo, spodbuja izločanje žolča, povečuje prekrvavljenost ter zdravi vnetje očesne veznice. Kot zanimivost naj dodamo, da Aloe vere pravzaprav ne poznamo tako dolgo, temveč komaj od leta 1970, saj je takrat nastala kot naravni hibrid med Aloe arborescens in Aloe ferox. V današnjem času pa se prav iz te vrste pridela največ soka, gela in drugih izdelkov.

- Oglas -

Gojenje aloe vere

Tako Aloe vero kot tudi Aloe arborescens lahko gojimo doma. Preneseta okvirno do 5 oC, nikakor pa ne temperatur pod lediščem. Optimalna temperatura za rast je med 20 in 30 oC. Aloje potrebujejo tudi veliko sonca, zato jih imamo postavljene na sončni do polsenčni legi. V toplejših mesecih lahko aloje prenesemo tudi na prosto, saj obožujejo toploto in svetlobo. Da je osvetlitev neustrezna oziroma premajhna, bomo prepoznali po izgubi značilnih belkastih peg na listih aloje. Pri gojenju aloje se najprej odločimo, ali bomo doma delali zdravilne pripravke ali ne. Če želimo delati domače zdravilne pripravke, je treba veliko pozornosti nameniti tako izbiri zemlje, v kateri bo rasla, kot tudi izbiri gnojila. Vse, kar uporabljamo na aloji, mora namreč biti čim bolj ekološko oz. naravi prijazno.

Pri presaditvi tako upoštevajmo, da je aloja sukulent, zato moramo uporabiti posebno mešanico zemlje za sukulente. To storimo tako, da v tretjinskih razmerjih naredimo mešanico humusa, ilovnate zemlje in kremenčevega peska. Če pa bomo alojo uporabljali le kot okrasno rastlino (kar je tudi sicer najlaže), je najbolje pravo mešanico kar kupiti, torej substrat za sukulente. Aloje presadimo na približno dve leti. Takrat damo na dno nove posode, ki naj bo rahlo večja od te, v kateri je do zdaj rasla aloja, tudi nekaj peska. S tem zagotavljamo drenažo in preprečimo zastajanje vode, ki povzroča gnitje korenin in s tem propad rastline. Najbolj preprost način, kako izbrati pravilno velikost posode, je ta, da dolžino (najdaljšega) lista delimo na polovico. Se pravi: če je dolžina lista 30 cm, bo premer dna lončka 15 cm zadoščal. Ko rastline nekoliko porastejo, jih tudi brez težav razmnožimo.

Razmnožimo jih z mladimi izrastki. Mogoče jih je razmnoževati tudi s semenom, vendar je ta način bistveno počasnejši in tudi zahtevnejši.

Aloe vera

Zalivanje

Aloja ne prenese odvečne vlage in zastajanja vode, zato pri zalivanju pazimo, da ji ne omočimo listov. Pred zalivanjem zato vedno preverimo substrat, če je še vlažen. Med prezimovanjem pa je dovolj, če aloje zalijemo le enkrat na mesec. Aloje moramo občasno tudi pognojiti. Če se odločimo, da bomo iz aloje pridobivali domače pripravke, za gnojenje uporabimo ekološka gnojila oziroma lahko uporabimo doma pripravljeno gnojilo iz kopriv.

- Oglas -

Bolezni in škodljivci

Aloja sicer ni občutljiva za bolezni in škodljivce, vendar pa jo kljub temu rad napade kapar in tudi volnate uši pogosto najdemo. Med boleznimi pa so pogoste gniloba korenin, glivična porumenelost, glivična uvelost, bakterijska uvelost. Proti boleznim in škodljivcem so najboljša preventiva zagotavljanje ustreznih razmer za rast (svetloba, preskrba z vodo, gnojenje) ter redno pregledovanje in takojšnje ukrepanje, če zaznamo, da se na rastlini dogaja nekaj neugodnega. Tudi pri varstvu in negi rastline velja, da če bomo liste uporabili za izdelavo različnih pripravkov, uporabimo ekološka sredstva.

Aloa arborescens

Zdravilnost

Aloja vsebuje aloin, fitoncide in aloe emodin, zaradi katerih ima zdravilne učinke. Vendar pa je vsebnost zdravilnih snovi različna glede na vrsto. Največ zdravilnih učinkovin vsebuje Aloe arborescens – drevesasta aloja (do 70 %), manj Aloe vera – hibridna aloja (do 40 %), najmanj pa Aloe ferox – trnasta aloja (do 20 %). Kot vrsti z največ zdravilnimi učinki na zdravje torej veljata Aloe vera in Aloe arborescens. Kot smo že napisali, sta obe mnogokrat prisotni tudi v naših domovih, tako da lahko iz obeh delamo zdravilne pripravke kar doma. V zadnjem obdobju pa med obema velja za najbolj zdravilno Aloe arborescens, zato jo ponekod zasledimo tudi pod imenom puščavska lilija nesmrtnosti.

O zdravilnosti Aloe vere in Aloe arborescens je že veliko napisanega in pripravkov iz teh rastlin je resnično ogromno. Vendar pa smo lahko samo pri svoji, doma gojeni aloji prepričani, da ne vsebuje insekticidov in drugih kemičnih pripravkov. Vsi poznamo med in alojo predvsem kot zdravilni sestavini raznih pripravkov in zdravil. Če sami pridelujemo alojo, lahko iz njenih listov pripravimo zdravilno mešanico. Zanjo ne potrebujemo nič več kot le liste aloje, nekaj domačega medu in žganja. Mešanico pripravimo tako, da liste Aloe arborescens z velikim ostrim nožem olupimo, notranjost narežemo na majhne koščke ter jih s papirnato brisačo dobro osušimo in jih nato damo v kozarec.

Na 350 g narezanih notranjih delov listov zlijemo še 50 ml žganja ter 500 g čebeljega medu, najbolje cvetličnega. Vsebino dobro premešamo. Kozarec z vsebino hranimo v hladilniku. Vse dokler ne porabimo celotne vsebine, mešanico uživamo pol ure pred jedjo trikrat na dan po eno žlico. Mešanica pomaga pri očiščevanju telesa, odstrani nevarne mikroorganizme (bakterije, viruse in tudi glivice) ter krepi obrambni sistem telesa.

NAJNOVEJŠE